SMadaÉGlf Anton Cafovic. Slovensko poslikanje panjske Končnice. Ta panoga slovensko ljudske umetnosti uživa v Evropi sloves originalne vrednosti in naše koeičnice so bile pred leli na mednarodni čebelarski razstavi v Bernu prava senzacija. Le­ tos bodo v fotografijah razstavljene na medna­ rodni čebelarski razstavi v Pragi, kjer vlada zanje veliko zanimanje. Cebeliirstvo, ki se je bilo pri nas že v XVIII. stoletju pod V. Janševim vplivom tako razmahnilo, je dalo ognjišče ljudskemu figural­ nemu slikarstvu pri nas, s kakršnim se ne mo­ rejo ponašati niti naši zapadni alpski sosedje, .še manj pa vzhodni, ki poznajo le abstraktno ornamentiko. V tej zvesi ne bo presenetilo dej­ stvo, da se je figuralno slikarstvo na panjevih končnicah razvijalo le v alpskem, zapadnjaško čutečem območju Slovenije (Koroška, Gorenj­ ska, gornja in srednja Dolenjska), dočim v Belokrajini sploh ni poslikanih panjev, marveč le pletenje ia sploh ne dobimo več figuralne umetnosti, marveč le še ornamentiko. Lepe zbirke panjevih končnic hranijo etno­ grafski muzej v Ljubljani, Čebelarsko društvo in mnogi zasebniki (tako ima lepo zbirko svet­ nik A. Bukovec). Kolikor sem v teh zbirkah znan, skleda, da je najstarejša panjeva končnica ona iz Bukovčeve zbirke, ki nosi letnico 1753. Po vsem videzu se je to slikarstvo razvijalo vsaj že od srede XVIII. stol. dalje malone do danes, ko ta lepa etnografska specialiteta že izumira pod vplivom »nivelizirajoče civilizacije'«', k-i je dala izumreti tudi našim >narodnim« hišam, no­ šam, vezeninam, glasbi, običajem. Moderni, če­ dalje manj idealistično usmerjeni pa vedno bolj materialistično misleči človek smatra s stori- jami poslikane panje za nesmisel. Moderni panji so opremljeni s številkami ali pa imajo ©notno pobarvane končne ploskve brez vsakega orna­ menta ali figuralnega okrasja. Treba je namreč končnice panjev v uljnjaku opremiti različno, da se čebele spoznajo med panji. In tako so za časa našega >kmečkega baroka« več ali manj vešče roke obeh spolov slikale s posebnimi, primitivnimi tempera-bar- vami nanje: Marijo z Jezuščkom na oblakcu, ob kraju dve vazi nageljnov in vrtnic, Vnebohod, Sv. Trojico, »kmečke« svetnike — v duhu XVIII. stoletja. Koncem stoletja se pojavijo že histe­ rije: Pegam in Lambergar, hudič, ki pelje Lu­ tra s Katrico v pekel itd. Potem V XIX. stol. zacvete historija: Trije kongresni cesarji, Bitkfe med Francozi in Avstrijci, kmet Francoza zib­ lje, škric-uradnik kmetu kravo molze, franco­ ski maire pobira slovenske fronke itd. Zacveto junaki iz narodne pesmi, kralj Matjaž itd., se pojavijo prizori o Žaganju babe in drugih obi­ čajev: koledniki itd. Sredi stoletja je stil teh končnic čisti realizem, najčešče pa pristno slo­ venskega humoristično-komičnega značaja. Prejezična baba«, ki ji vrag brusi jezik, sitna Jobova boljša polovica, huda ženica, ki pride s palico po moža v gostilno, dalje ženske, ki se tepo za moške hlače, ljubosumne ženske, ki se, jezdeč peteline, tepo s kuhalni- cami — humor slikarjev je v predmetu neizčr­ pen. Zelo priljubljemi so bili tudi motivi, ki smešijo slabe lovce, cela vrsta je satir na kro­ jače. Izredno humorno sveže so naslikani kro^ jači, ki so znani suhci, katere je sapica dvignila z likalniki in škarjami vred v zrak, dočim se drugi obiq)no drže grmovja, ali krojači, ki se trkajo s kozlom, ki jih kozel žre, ki se bore s polžem itd. Vmes se vrste slike iz čebelar­ skega življenja, religicsaie slike, žanrske slike vseh vrst. Lep in dragocen košček naše originalne ljudske fantazije ima etnograf ohranjen v teh, primitivno, pa vseeno značilno slikanih spo­ minkih na panjih, ki ^ i dekorativni v barvah i značilni v risbi in konturi. Najživahnejši v barvah so koroški in bohinjski panji, kvalitetno pa se odlikuje Krainj—škofjeloška okolica. Treba nam bo Slovencem vsekakor poskr­ beti za dostojno izdajo naše ljudske umetnosti — saj imamo svetu marsikaj novega pokazati! (S. V.) , SaRroiisk Jugoslovanske Étskarne v C/ubl/ani.