90
Marijan Zlobec
DANE ZAJC, ROŽENGRUNTAR
»Neko mračno in tragično obsedenost vidim v delu Daneta Zajca, čigar navdih je težak in zmeraj bolestno pošasten. Življenjsko gorje bruha iz vsakega njegovega stiha, iz vse njegove prebogate metaforke. Toda v njegovi tvornosti manjka prava obvladanost. Kjer se uveljavi ta, mu nastajajo pesmi, ki so nekako nujne in res polne prepričevalnosti.« (Sodobnost št. 10, 1975, str. 785). Tako uvršča Josip Vidmar v svoji mini antologiji slovenske povojne lirike po pomembnosti na prvo mesto pesniško delo Daneta Zajca (ob Jožeta Udoviča in Gregorja Strnišo). Pesmi so izbrane iz Zajčeve zbirke Glava sejavka.
V zadnji Zajčevi zbirki Rožengrun-tar* se naš avtor bistveno ne oddaljuje od že znanih, tudi z Vidmarjeve strani opaženih komponent in elementov lastnega lirskega opusa. To je izrazit svet baladnega občutja človekovih bivanjskih stisk, življenjskih problemov in vprašanj, svet nerazvidnega, mističnega kaosa, skozi izrazno gost, metaforično bogat lok izpeljan antropocentrizem. Dane Zaje je tudi v Rožengruntarju ostal pesnik, ki v jeziku nikoli ne gre v manirizem, esteticizem, larpularti-zem, kjer bi hkrati z zanikanjem človekove osrednje vloge v poeziji zanikal tudi njeno izpovedno funkcijo, njeno možnost konfrontacije s svetom, vzpostavitve razmerja izpovedovalec-sporo-čilo-sprejemnik. Dane Zaje ostaja na robu med izpovedjo, razvidnim in v mitski jezik položenim oblikovanjem pesmi, kjer se poezija mora konstituirati kot funkcija avtorjevega jaza, projekcija misli, čustev in občutkov in drugim polom, kjer bi se to razmerje porušilo v prid zanikanja identifikacijskega razmerja. Verjetno daje prav vztrajanje na tem robu poeziji Daneta Zajca ton baladnega, tragičnega občut-
* Dane Zaje, Rožengruntar. Obzorja Maribor 1975, opremil Zmago Jeraj.
91
Dane Zajc, Rožengruntar
ja, kot da se ubesedeni lirski subjekt ne more nikoli do kraja projicirati skozi besedni-tekstovni medij, marveč samo infinitezimalno teži k tej možnosti, v trdni prepričanosti (ta omogoča nastanek tekstov), da ta možnost v resnici obstaja. To pa pomeni, da je v bistvu Zajčeva poetika še vedno poetika izpovednega lirskega subjekta. Bogastvo Zajčevega jezika (metaforika, sintaksa — opazno stilno sredstvo je aposiopeza, anakolut, anafora, vrsta neologizmov — zlasti zloženk) jemlje tekstom ideološko-programsko razvidnost, tendenčnost, projekt, ki bi potisnili to poezijo v območje refleksivnosti in meditativnosti. Zajčeva poezija se dviga nad meditacijo, ker ji redko dopušča gradnjo in izpeljavo določnejših premis. Največkrat je nedorečena, celo sintaktično nepravilna, odprta, zunaj logičnih vzročnih-posledičnih zvez. Tipični tak tekst je naslednji: »Ko je zrečena beseda / Ko bela / Ko zmrznjena / Ko nepričakovana / Ko nastopi tišina / Ko ni tako kot sneg / Ko ni drsenje / Ko je brez glasu / Ko nastopi tišina / Ko zrase ko iz daljave / Ko iz bližine ko od zgoraj ko od spodaj / Ko sede ko v modelnico ko v vdolbino / Ko nastopi tišina / Ko smo v prostoru / Ko smo prostor / Ko smo činele činele / Ko smo vsi glasovi / Ko nastopi tišina / Ko so vsi ko so neslišni / Ko kapne ko iz brez zveze / Ko iz drugega ko iz nezaslišanega / Ko nastopi tišina / Prsti. Usta. Činele. Tišina. / Glasovi. Modelnica. Sneg. Tišina« (str. 31).
Tipični Zajcev stilem v Rožengrun-tarju je ponavljanje verznih gradenj, celotnih verzov npr. v tekstu Asskalla se 13 verzov začne s »tako«, z vmesnim refrenom Asskalla in Asska, v uvodnem tekstu v zbirko se 24 verzov začenja s »še«, med njimi pa se sedemkrat ponovi verz »v temnem rovu časa«, v že citiranem tekstu Ko je zrečena beseda, se 22 verzov začenja s »ko«   (razen  zadnjih  dveh),   v  tekstu
Ogledalo se 17 verzov začenja s »ki« z vmesnim refrenom »vrnil sem se vrnil«. Izbral sem samo najrazvidnejše primere stilne in kompozicijske gradnje v Rožengruntarju. Dane Zaje s temi elementi stopnjuje prisotnost baladne motivike, pričakovanje nečesa neznanega, nedorečenega, tako da se v bral-čevi zavesti kopiči v variacijah ponovljen motiv, postaja predmet asociacij, vendar nikoli ne do kraja razvidnih. Zajcev jezik je preveč gost v iskanju izraznih nians in globin, zato razkriva poleg bogastva izraznega aparata tudi dimenzije bivanjskih, duševnih, čutno-čustvenih stanj. Če ostaja nedorečenost primarni kompozicijski in izrazni element zbirke, to še ne pomeni, da se v posameznih verzih ne pojavljajo čisto idejni, miselni elementi lirike. V tekstu Računar strašni je zadnja kitica en sam izziv božjemu stvarjenju sveta: »Ko si koval med zvezdnimi grozdi, kovač (računar strašni na nepredstavljivih strojih), ko si svoje orodje belil na razzarjenih ustih zvezd (o Bog, si vedel mar, čemu vse to ustvarjanje), ki se ti najbrž ni posrečilo?« (str. 44).
Vprašanje, ali gre v Zajčevi poeziji za problem krščanske metafizike ali ne. bi bilo lahko eno izmed najvažnejših v Rožengruntarju. Motivi stvarjenja sveta, nastanka življenja, rojstva človeka, dvigajo Zajčevo poezijo v nad-individualno problematiko. Oblikovanje problemov kozmosa, še raje načina eksistiranja sveta in življenja človeka v njem, lahko zanika eksplicitnost krščanske metafizike, čeprav bi bila tudi ta razvidna. Verjetno gre v Zajčevi poeziji bolj za metafiziko kot sistem, ustroj sveta, kot načelo iz nečesa izvirajoče celote v posameznostih. Zajčeva poezija se nam tako kaže kot ideološko zavezana, čeprav le v posameznih verzih in tekstih.
Tragična baladna motivika je razvidna še v tekstih: Sledi, Grk, grk, Tisti s krušnjakom, Je blaznost, cikel Rožengruntar (žival s človekovimi lastnost-
92
mi), Smeh, Daritev, Nočna pesem za ogledala, Ogledala, Spusti me iz škripcev, Vejice vretenca vitice, Sveti možje, Wakaba, Poslušaš, Gost sveta, Dedek, Isti in No svet, kar predstavlja veliko večino tekstov. Rožengruntar je potemtakem zbirka baladne tragike bivanja.
Marijan Zlobec
Marijan Zlobec