POŽIGANJE GOZDNIH FRAT
Anton Š i v i C
Po goratih krajih Štajerske in Koroške spravijo na posekah ostanke
po sečnji, to je vejevje, dračje, vrhače igličastega drevja, neporabne dele
debel v dolge, ozke vrste (redove), ki jih zlože na bolj ali manj strmih
brežinah v smeri največjega padca. Med temi vrstami, ki jih ponekod
imenujejo »grmade«, pozneje (v zakonitem roku) posadijo ustrezne
gozdne sadike, večinoma smrekove in macesnove. Poseke s takšnimi
grmadami imenujejo »f r a t e«.
Beseda »frata« je italijanskega izvora. Na gornjem Štajerskem so za
fužine, ki so jih v predelih gornjega toka reke Mure šele pred 50 leti
dokončno opustili, izdelovali velike množine oglja iz mehkega lesa veči-
noma italijanski oglarji in so najbrž ti oglarji take poseke imenovali
»frate«. Ponekod označujejo s tem izrazom kratko malo vse poseke, ki so
nastale s sečnjo gozdnih sestojev na golo. Ta označba posek se je udo-
jnačila tudi na Gorenjskem, posebno^ v krajih, ki meje ob Koroško.
Dolge vrste zloženega vejevja, ki jih Nemci na gornjem Štajerskem
(10)* nazivajo z besedami: Fratthaufen, Reisighaufen, Astachriegel, va-
rujejo na prostorih med vrstami posajene sadike in nastajajoči naravni
pomladek pred vetrom, pozebo, zapleveljenjem, pred pasočo se živino,
in pospešujejo s postopnim razkrajanjem organsko prehrano gozdnega
pomladka. Po drugi strani pa so včasih pribežališče in gnezdišče škodlji-
vemu mrčesu. Ko redovi vejevja in dračja prepere, pa ostanejo med
vzrastlo gozdno kulturo neljube ulice v širini preperelih redov vejevja,
/aradi tega se marsikje iznebljajo preobilice vejevja in drugih ostankov
po sečnji s tem, da jih sežgo. Pri požigu frate pa se uniči humus, ki je
bil na poseki in z njim vred propadejo tudi v njem živeče koristne
žuželke: prav tako pa se uničijo tudi vsi mikroorganizmi, ki pospešujejo
razkrajanje, kemično in fizikalno preobrazbo zemlje, iz katere črpa
gozdno drevje del tega. kar potrebuje za svojo prehrano.
Odstranjevanje ostankov po sečnji s požigom je manj kvarno na pro-
storih, kjer je podlaga tal prakamenina, manj priporočljivo pa na apne-
nih, plitvih tleh, posebno pa v hudih strminah.
Koder v goratih predelih primanjkuje rodovitnih poljedelskih zem-
ljišč in gnoja, pridobivajo poljske pi-idelke s primernim obdelovanjem
* Številke pomenijo vir, razviden iz seznama uporabljene literaturç.
73
Anton Sivic
teh požganih posek. Vendar to ol)delo\aiije na močnih gozdnih tleh ne
sme trajati več ko dve ali tri leta, na slabih pa bi se moralo omejiti na
eno do dve leti.
Pri tem ravnajo takole: Pri spomladanski sečnji odpadke, vejevje,
vrhače, neporabne klade in drugo enakomerno razmečejo po vsej poseki
ter čakajo nato tri do štiri tedne ali tudi več, da se vse nekoliko vsuši.
Proti koncu meseca junija ves material na najvišjem mestu poseke zažgo,
in sicer ob mirnem vremenu, običajno med osmo in deseto uro' dopoldne.
Ogenj vodijo potem nizdol. Da se ogenj ne razširi na sosedne gozdove,
postavijo ob mejah poseke delavce za stražo. Nezgorelo lesovje spravijo
na kupe in ga posebej požgo. Na požgani poseki ostane enakomerno
razdeljeni pepel. Okrog štorov nadenejo čimveč vejevja, da se jim skorja
čim bolj osmodi. Prvo noč mora nekaj delavcev straziti na pogorišču.
Požgana poseka se imenuje po koroških krajih tudi »požganica«, na
Pohorju pa »trebežnik«.
Po požigu na frati gozdna tla mestoma prekopljejo in jih nato za-
sejejo z žitom. Na »beli kamen« (apnenec) sejejo pšenico, na »črni
kamen« (granit, skrilavec) pa rž. (Tla na belem kamnu so topla zaradi
apnene podlage, ona na črnem pa hladna in kisla (pomanjkanje apna).
Pridelujejo včasih tudi ječmen, oves in krompir. Žito pO' žetvi običajno
kar na kraju samem zmanejo, tako da ostane slama na poseki. Poljedelsko
izkoriščanje traja navadno dve do tri leta. Prva setev rži daje v naj-
boljšem primeru deset- do dvanajstkratni posevek, vtem ko je na njivah
v tistih položajih le tri- do štirikraten. Druga in tretja žetev pa daleč
zaostajata za prvo. Žito je zadnje leto močno pomešano z raznim ple-
velom, posebno s ciprom, praprotjo, malinjem, robido in travo.
Tretje in četrto leto po sečnji prično navadno s pogozdovanjem
poseke. Sadijo povečini smrekove sadike. Običajno pa zadnje leto polje-
delskega izkoriščanja primešajo med žitno seme tudi smrekovo, ki veči-
noma tako dobro vzkali, da nastanejo goste smrekove kulture. Vendar
pa nabiralci malin, ki bujno rasto po kulturi, pohodijo in uničijo mnogo
mladih drevesc. Zato se često opaža, da se kulture sklenejo šele potem,
ko so jih spopolnili z zasaditvijo krepkih sadik.
Požiganje gozdnih frat je bilo pri nas najbolj razširjeno po gozdovih
veleposestev na Pohorju in Kozjaku ter ponekod po gozdnih velepo-
sestvih v koroških hribih in Savinjskih Alpah. Temeljna hribina Pohorja
in Kozjaka je masivno pragorje, predvsem granit, koroških gora in
Savinjskih Alp pa lahko razkrojljivi apnenec.
Način požiganja gozdnih frat, njih eno- do triletno izkoriščanje v
poljedelske namene ter zasevanje s smrekovim semenom med žitni po-
sevek v zadnjem letu pridelave živeža, so pri nas uvedli češki gozdarji
pred kakimi 150 leti.
Poizvedbe gozdarskih oblastev, napravljene leta 1934, so dognale,
da so v takratnem gornjegrajskem okraju požigali frate samo v graščin-
skih gozdovih, v kmetskih pa le redkeje in samo po takih kmetijah, ki
74
Požiganje gozdnih trat
SO izkoriščale gozdove s sečnjo na golo. V oddaljenih graščinskih go-
zdovih je bilo namreč zelo veliko odpadkov igličastega lesa, v Savinjskih
Alpah pa še več bukovega. Saj se je tod izkoristilo v oddaljenih krajih
samo bukovo deblo, vse drugo pa se je pustilo kar na mestu. V prav
visokih legah niti bukovih debel niso izkoristili. — V dravograjskem
(sedaj slovenjegraškem) okraju so požigali frate v hribovitih in strmih
legah tudi mali posestniki in bajtarji, vendar je bilo to požiganje le
mestoma običajno. V takratnem okraju Maribor desni breg je bilo po-
žiganje frat razširjeno le na veleposestvu bistriške graščine, in to v
njenih gozdovih na Pohorju. — V okraju Maribor levi breg je bilo po-
žiganje frat javljeno samo v dveh občinah, vendar kot redkejši pojav,
posebno v občini Kamnica. — V kamniškem okraju je bilo požiganje
običajno le v manjšem obsegu bliže štajerski meji, v kranjskem okraju
pa le po hribih blizu Koroške, t. j. v občinah Sv. Katarina, Jezersko in
Preddvor, toda le redkeje. — V škofjeloškem okraju sO' ga izvajali v
občini Sorici, a ne povsod, v Šmarju pri Jelšah pa samo po predelih
občine Kozje.
Požigali so navadno gozdni delavci v gozdovih veleposestev zato,
da so priskrbeli s tem na ceneni način zase in za svoje družine žitnih
pridelkov in krompirja. Ta pridelek je bilo smatrati kot nekako nagrado,
ki jo je dajal posestnik gozda svojemu delavstvu. Posestnik gozda je
imel od tega korist, ker si je laglje ohranil dobro izvežbano gozdno de-
lavstvo ter ga stalno priklenil na posestvo, kar je ugodno vplivalo na
uspevanje gozdnega gospodarstva. To vmesno poljedelsko izkoriščanje
gozdov na posekah je bilo posebne važnosti za one hribovske kraje, kjer
je gozdno delavstvo s svojimi družinami stalno bivalo v bližini gozda
ter zlasti tam, kjer so bili gozdovi od prometa zelo oddaljeni in je bila
zato preskrba delavstva z živežem težavna in zamudna. Pa tudi za male
posestnike in bajtarje je bilo pridelovanje živeža po požganih fratah
življenjskega pomena, ker niso imeli drugih površin, primernih za njive.
Po strmih legah bi bilo dovajanje gnoja na njive skoraj nemogoče, saj
so morali ljudje celo na fratah pridelam živež znositi na ramah do
svojih bivališč.
Znano je, da so n. pr. grofje, ki so imeli centralno upravo svojih obširnih
gozdnih posestev v Železni Eapli, svojčas pokupili mnogo gospodarsko pro-
padlih gorskih kmetij (hub) tudi po krajih, ki so konec leta 1918 pripadli
naši državi. Na kupljenih hubah so navadno pustili prejšnje lastnike kot na-
jemnike domov in kmetijske zemlje, gozdove pa je graščina obdržala v svoji
upravi in jih v času desetletij zboljšala. Tako si je graščina ohranila stalne
gozdne delavce in voznike za izvažanje lesa. Ti delavci so s svojimi družinami
bili deležni pridelovanja živeža na požganih fratah, ako se je v okolju hiibe
po gozdnogospodarskem načrtu posekal kak gozdni sestoj na golo.
V nižinskih legah in prometnejših krajih pa frat ne požigajo, ker
vse ostanke po sečnji spravijo iz gozda in jih porabijo doma za kurjavo.
Ako jih posestnik gozda ne potrebuje, dovoli drugim, da si jih vzamejo.
V gozdovih bivšega kranjskega verskega zaklada na Gorenjskem so
ponekod spravili na posekah vejevje na kupe ali pa so ga enakomerno
75
Anton Sivic
laziiietali po poseki, da so s tem za nekaj lei zavrli pašo živine na
umetno pogozdenih postatili. Tod torej niso požigali (11).
Koristi in škode za gozd. Dobra stran požiganja je, da se
odstranijo vejevina, vrhovina in treske in da se ožge štorovje. S tem se
v igličastih gozdovih uničijo gnezdišča in gojišča raznega, za gozdno
drevje nevarnega mrčesa. Očistijo se poseke in pripravijo za bodoče
umetno pogozdovanje. Ponekod se s požigom tudi onemogoči takojšnja
nadležna obrast posek s pusto, čopasto in gosto travo, ki jeseni poleže
in prekrije sadike. Ko debele plasti snega spomladi skopni jo, se pole-
žena dolga, suha trava ne dvigne od tal, temveč duši sadike še naprej. —
Slaba stran požiganja pa je, da se na poseki morda naseljeni mladi na-
raščaj drevja uniči in s tem tudi odstrani primes drevesnih vrst, ki so
v gozdnovzgojnem pogledu velike važnosti (jelka, bukev). Cisti smrekovi
sestoji, ki se umetno vzgoje na pogoriščih, so manj odporni proti viharju,
snegu in mrčesu, nego primemo mešani gozdovi. Zaradi nezadostne
previdnosti se često osmodi drevje na robeh poseke in se zaradi tega širi
lubadar v gozdovih. Mnogokrat pa je požiganje frat že povzročilo velike
požare. Da se s požigom uničijo humozne plasti zemlje, sem že na dru-
gem mestu omenil. S prekopavanjem se na požgani frati tla močno
zrahljajo. Na strmem svetu se s tem poveča možnost odnašanja plodne
zemlje ob nalivih kakor tudi možnost nastajanja plazov. Posebno kvarno
je požiganje na plitvih apnenih tleh. Na požganih tleh vzrastlo drevje
kaže v starosti včasih bolezenske pojave, ki zmanjšujejo tehnično upo-
rabnost lesa.
Naj omenim na tem mestu še to, da pogozditev s setvijo v tretjem letu
poljedelskega izkoriščanja požganih frat ni povsod primerna za pridobitev
donosnih gozdnih sestojev. S setvijo pridobljeno, navadno pregosto culture je
namreč treba pravočasno in v določenih razdobjih, t. j. večkrat primerno pre-
redčevati. Tega pa v visokih legah na Pohorju graščinske uprave (n. pr. gra-
ščina Fala) niso izvajale, ker je to delo združeno z znatnimi stroški. Zato so
mestoma zrastli silno gosti smrekovi sestoji, ki niso imeli pravega prirastka
v debelino in je vse drevje ostalo drobno, nerazvito. Zaradi pregoste zarasti se
je sčasoma veliko dreves sušilo, tako da jim je pričela odpadati skorja. Sušeče
se drevje je bilo treba izsekati in so posekana stebla zložili po tleh v dolge
vrste, ker jih zaradi oddaljenosti terena od komunikacij niso mogli vnovčiti.
Preostali neenakomerni sestoj je pozneje lomil sneg ter je bilo treba tudi
polomke posekati. — Setev torej tod ni imela pričakovanega gospodarskega
uspeha oziroma donosa.
Glede na predpise zakona o gozdovih (16 in 18) iz leta 1929 so
takrat pristojna okrajna glavarstva z razglasi, objavljenimi po vseh
občinah, do drugačne odredbe prepovedala požiganje frat. Tako okrajno
glavarstvo Maribor desni breg v letih 1935 in 1934, ono v Prevaljah
leta 1934, v Gornjem gradu leta 1934, slednje posebno zaradi ukrepov,
potrebnih v vodozbirnem območju reke Savinje, ki ob nalivih odnaša
grušč in prestopa bregove ter poplavlja in z gramozom zasipa polje-
delska zemljišča v dolinah.
Proti prepovedi požiganja frat, objavljeni z gori omenjenimi raz-
glasi, so takoj vložile pritožbo (1) občine Crna pri Prevaljah, Ljubno,
76
Pozifraîijr gozddi}! frat
Solčava, Luče, Nova Štifta, Mozirje, Rečica ob Savinji in Bočna. Dalje
je vložilo prošnjo za dovoljenje požiganja frat šestnajst delavcev, zapo-
slenih v gozdovih takratne gornjegrajske graščine. Pritožbo je vložila
tudi gozdna uprava graščine v Slovenski Bistrici proti prepovedi poži-
ganja frat v gozdovih na Pohorju. Prosilci so zahtevali v svojih vlogah,
da naj se nadalje dopusti stari običaj požiganja frat, ker je pridelovanje
živil na posekah življenjsko' vprašanje hribovskih kmetij oziroma stalnih
gozdnih delavcev in njihovih družin. Po visokih gorskih položajih
manjka poljedelske zemlje. Občine so navedle, da se s požiganjem zemlja
razkisa in sposobi za hitrejšo rast sledečega umetnega pogozdovanja.
Graščinske uprave pa so tudi še poudarjale, da se ob zadnji setvi v ,
tretjem letu pose je med žitno seme tudi gozdno semen je, s čimer se
stroški pogozdovanja močno zmanjšajo.
Da vprašanje požiganja frat v podrobnem prouči, je gozdarski
odsek bivše banske uprave poveril leta 1935 (1) dva gozdarska strokov-
njaka s poizvedbami pri zastopnikih vseh občin gornje Savinjske doline.
Pri zasliševanju so se v Mozirju zavzemali za to, da naj se dopušča
kmetu, da vsaj eno do dve leti prideluje na požganih fratah žito na
primernih mestih. Le tam, kjer so prehude strmine in je premalo hu-
mozne plasti, je požiganje frat slabo in je žito redko, ker veter in dež
odnašata zemljo. V občinah Ljubno in Luče je požiganje gozdnih frat
bolj redko. V Solčavi so zastopniki izpovedali, da požigajo frate le
kajžarji, in sicer v gozdovih gornjegrajske graščine. Zastopniki občin
Gornji grad in Bočna so izpovedali, da požigajo frate samo delavci na
graščinskem posestvu.
Gozdarski odsek se je po izvršenih izpovedbah odločil leta 1936 za
naslednje ukrepe glede omejitve požiganja frat: (1)
Požiganje golosekov (frat) in njih vmesno poljedelsko izkoriščanje naj
bo v okviru določb § 11 (pustošenje gozda) in § 40 (kurjenje v gozdu) zakona
o gozdovih iz leta 1929, do preklica dopuščeno le v krajih, kjer je bilo do .
sedaj običajno, in tam, kjer težke gospodarske razmere silijo gozdne posest-
idke, da pridelujejo za vzdrževanje svojega stalnega delavstva in zase žitne
in druge pridelke doma, to pa pod naslednjimi pogoji:
a) požigati se smejo goloseki (frate) in prekopavati gozdna tla izjemoma
le na globoki zemlji in v položnejših legah, toda najmanj 50 m daleč od sto-
ječega gozda. Požiganje morajo stalno nadzorovati poklicni gozdarski organi;
b) po strmih rebrih, posebno pa v ožjem ozemlju hudournikov, dalje na
plitvih, opešanih skalnatih apnenčevih tleh se frate ne smejo požigati;
c) najmanj štiri mesece pred pričetkom sečnje na golo je treba namera-
vano požiganje in temu sledeče poljedelsko izkoriščanje prijaviti okrajnemu
glavarstvu. V prijavi je treba točno navesti kraj in površino požiga, trajanje
poljedelskega uživanja in leto, v katerem se bo ta površina pogozdila. To
prijavo je treba združiti s predpisano prijavo sečnje po obstoječih predpisih;
č) posestnik gozda, nadzorstveno osebje in delavstvo, ki požiga, so po
§ 46 zakona o gozdovih iz leta 1929 odgovorni kazensko in materialno za
morebiti s požigom povzročeno škodo na sosednih gozdovih;
d) poljedelsko izkoriščanje frate ne sme ovirati ali preprečiti po § 12 za-
kona o gozdovih predpisane pogozditve.
77
Anion Sivic
Ti predlogi pa se niso uveljavili, ker so se nameravali izdati isto-
časno tudi drugi ukrepi za ublažitev razdiralne moči hudourniških voda.
Zadeva se je zavlekla in se je morala odložiti, ko so se začele leta 1938
priprave za obrambo dežele. Okupacija po Nemcih je potem nameravano
ureditev prekinila in ustavila.
Današnje razmere:
Splošni (federativni) zakon o gozdovih z dne 3. decembra 1947, uveljavljen
21. decembra 1947 in poznejši republiški zakon o gozdovih z dne 20. junija 1950,
uveljavljen 28. junija 1950 ter sedanji republiški zakon o spremembah in do-
polnitvah citiranega zakona, izdan 4. julija 1953, uveljavljen 23. julija 1953,
glede kurjenja v gozdovih in o gozdnih požarih nimajo nobenih predpisov.
V tem pogledu velja od 8. aprila 1947 poseben splošni (federativni) zakon o
varstvu gozdov pred požarom z dne 1. aprila 1947 (17), ki prepoveduje netiti
v gozdu ogenj na prostem v dobi od 1. marca do 15. novembra. Ob močnem
vetru pa je netenje ognja na prostem po tem zakonu sploh prepovedano. Tudi
v mladih gozdovih je prepovedano netiti ogenj ali ga vanje prinašati. Seži-
ganje lubja in vejevja v gozdu zaradi zatiranja škodlijvega mrčesa ter poži-
ganje škodljivega grmovja, dračja in plevela zaradi izboljšanja gozdnih in
planinskih pašnikov je dovoljeno samo ob mirnem vremenu pod nadzorstvom
gozdarskega uslužbenca. Kdor požge gozd zaradi razširitve poljedelskih
kultur, se kaznuje.
V novejšem času se je požiganje frat po veleposestvih, ki soi prešla
leta 1945 v državno^ upravo, skoraj docela opustilo. Le od leta 1945
do 1948 so frate ponekod po štajerskih in koroških predelih še požigali,
ker tedaj to ni bilo izrecno prepovedano. Zaradi novih gozdnih pred-
pisov o prepovedi sečenj na golo pa se požigi ne izvajajo več. Pripomniti
pa je, da se tudi pri prebiralni sečnji in pri oplodni sečnji po nekaterih
gozdnih predelih slovenjegraškega okraja nagrmadi toliko odpadkov
(vejevja, vrhačev), da otežkočajo pogozdovanje in bi jih po mnenju
gozdarjev kazalo požigali, seveda le s posebno odobritvijo in pod nad-
zorom pristojnih državnih gozdarskih ustanov.
S požiganjem gozdnih frat ni zamenjavati požiganja pašnikov (tu
in tam gozdov) za napravljanje »novin«. Požiganje za novine, ki iz-
vira iz prastarih časov, je bilo v nemški (avstrijski) in slovenski literaturi
izčrpno opisano. Sklicujem se na razprave, navedene na koncu tega
sestavka pod 2, 3, 4, 6, 7, 8, 9, 12, 13, 14 in 15.
Novine so bile še v preteklih stoletjih močno razširjene po posa-
meznih goratih krajih Slovenije, posebno pa v vodozbirnem območju
reke Savinje, dalje po nekaterih občinah, ki meje ob Koroško, dalje v
severozahodnih predelih Pohorja, na Kozjaku, pa tudi po drugih hribo-
vitih krajih. V manjšem obsegu so se pri nas ohranile tudi do današ-
njega dne.
Da bo laže spoznati razliko med požiganjem frat in novinami, naj
v sledečem na kratko opišem postopek pri napravi ali žganju novin:
Mlado gozdno obrast (sivo jelšo, brezo, raznovrstno grmovje, primešane
smreke) na pašnikih (včasih tudi na gozdnih površinah) vsakih 10 do 15 let
(tudi prej) do golega posekajo. V nižinskih legah, kjer uspeva ajda, posekajo
78
Požiganje gozdnih frat
lesovje tn tedne pred kresom (24. junija), v višinskih legah pa kake tri tedne
pred veliko gospojnico (15. avgusta). Posekani material nato po vsej površini
enakomerno razmečejo, nato pa počakajo kake tri tedne, da se nekoliko po-
suši. Potem ga sežgo. Na nagnjenem svetu požigajo od zgoraj navzdol. Ogenj
vodijo z uporabo dolgih drogov, na katerih je pritrjen železen kavelj. Nezgo-
rele ostanke lesa spravijo na kupe in jih tudi požgo. Po požaru ostane po
vsej površini lesni pepel. Požarno ploskev potem z motiko prekopljejo in jo
posejejo v nižinskih legah z ajdo, v višinskih pa z ržjo ali pšenico. Kadar so
pridelali ajdo, po žetvi ajde jeseni posejejo rž. Drugo leto običajno zopet po-
sejejo žito. Drugoletni pridelek je slabši od prvoletnega, v tretjem letu pa še
slabši. Po zadnji žetvi izkoriščajo novino za pašo.
Sčasoma se novina zopet obraste z gozdnim drevjem in grmovjem, tako
da mora paša prenehati. Čez 10 do 15 let se opisani proces na tej jjovrsini zopet
ponovi. Ko je prenehalo poljedelsko izkoriščanje, poiščejo drug primeren
prostor za novino. Tako se pomikajo z novinami na posestvu s postati na
postat.
Očividno je, da je bilo v dobah, ko je imel les v krajih, ki so bili
zelo oddaljeni od komunikacij, prav majhno vrednost, veliko več novin,
nego jih je bilo pozneje. Porastle cene lesa pa so pripomogle k temu, da
so namesto opuščenih novin nastali ponekod smrekovi sestoji. Zvišanje
lesnih cen je namreč omogočilo gozdnim kmetom, da so si lahko večji del
potrebnih jim živil nabavljali z iztržkom za prodani les. Brž ko je pa
nastalo pomanjkanje živil (n. pr. med vojno) ali pa so nastopili drugi
pojavi, ki so otežkočali nabavljanje živil, so mlade gozde v navedenih
krajih zopet v večjem obsegu krčili in jih pretvarjali v novine. Med
tehtne vzroke slabih cen lesa je v oddaljenih predelih gornje Savinjske
doline šteti pomanjkanje širokih izvoznih cest. Cesta, ki veže Ljubno
z Logarsko dolino, je posebno od Luč navzgor mestoma ozka in komaj
sposobna za težki tovorni promet. Zato morajo velik del posekanega
mehkega tehničnega lesa (hlodovine) splaviti po Savinji, trdi les, ki se
ne dâ plaviti, pa je bilo težko spraviti na tržišča.
Novine neugodno vplivajo na obseg in razvoj poplav v območju
hudourniških voda. To velja seveda le glede takih novin, ki so na strmih
pobočjih in na plitvih tleh, in posebno tedaj, ko se še niso obrastle. Hudi
nalivi odplavljajo zemljo in grušč. Nastajajo tudi zemeljski usadi.
Ako pri požiganju ni dovolj ljudi in pažnje, more ogenj iz novine
preskočiti v soseden gozd ter povzročiti gozdni požar.
Leta 1851 za alpske dežele bivše Avstrije ustanovljeno gozdarsko
društvo je razpravljalo na svojem občnem zboru, ki je bil leta 1852 v
Celovcu, med drugim tudi o ukrepih, zoper takrat močno razširjeno
požigavanje gozdov, ki se je izvajalo po neki obhodnji zaradi začasnega
pridelovanja žita na popaljenih prostorih. Od zborovalcev je večina
nastopila za odpravo požiganja gozdov, nekateri pa so trdili, da imajo
posestniki pravico do požiganja, sklicevaje se tudi na to, da je n. pr. na
Štajerskem požiganje dovoljeno, dalje, da ima kmet v hribovju večji
hasek od novin kakor od gozda, da ponekod kmet niti ne bi mogel živeti
brez novin in da bi oblastvena prepoved ne bila učinkovita, itd. Končni
predlog, da naj se požiganje in uničevanje mladih smrekovih sestojev
splošno prepove, v izjemnih primerih pa veže na posebno oblastveno
79
Allton Sivic
dovoljenje, je bil odstopljen izbrani komisiji strokovnjakov, ki naj ga
prouči in o svojem zaključku poroča na občnem zboru v prihodnjem
letu. Kako se je ta zadeva iztekla, nisem mogel ugotoviti zaradi pomanj-
kanja zadevnih virov.
Leta 1892 je okrajno glavarstvo v Celju zaradi novin v gornjegrajskih
predelih pozvalo vse tamošnje občinske uprave, da naj pri požigih po-
sestniki pazijo, da ogenj ne preskoči v gozdove, kakor se to prečesto
dogaja. Ker je treba osmojena drevesa posekati, se gozdni sestoji leto
za letom zmanjšujejo. Iz vsebine tega poziva sklepamo, da takrat na-
pravljanje novin na Štajerskem ni bilo prepovedano.
Velika škoda, ki jo je povzročala Savinja s svojimi hudourniškimi
pritoki — med zadnjimi poplavami je bila posebno velika leta 1926 —,
je dala povod za podobne oblastvene intervencije, kakršne sem navedel
glede požiganja frat na 76. in 77. strani. Ti ukrepi pa so zadeli na velik
odpor ter so zlasti zastopniki občin v gornji Savinjski dolini pri zasli-
šanju izjavili, da marsikateri hribovski kmet in bajtar brez novin ne bi
mogla shajati.
Ker novin kljub raznim ukrepom ni bilo mogoče odpraviti, je bilo
\eta. 1956 nameravano, podvreči jih posebni evidenci in stalnemu nadzoru
gozdarskih oblastev, s tem da bi se predpisala sestava katastra (1), v
katerega bi se smele sprejeti ljudem zares potrebne novine in pa take,
ki niso škodljive javnim interesom. Okupacija med drugo svetovno
vojno pa je nameravano ureditev prestregla.
Po drugi svetovni vojni so novine precej opustili, verjetno zaradi
pomanjkanja delovnih moči na kmetih, deloma pa zaradi lažjega na-
bavljanja živil, novih gozdnih cest itd. Sedaj se pojavljajo le bolj po
samotnih kmetijah hribovitih krajev v navedenih pokrajinah.
SPISI IN ZAKONI
1. Arhiv gozdarskega odseka banske uprave v Ljubljani.
2. Dr. Alfons Dopsch: Die ältere Wirtschafts- und Sozialverfassung
der Alpenslaven, Weimar 1909.
3. Dr. Alfons Dopsch: Die ältere Wirtschafts- und Sozialgeschiehte
der Bauern in den Alpenländern Österreichs, Oslo 1930.
4. Verhandlungen des Forstvereines der österreichischen Alpenländer,
Laibach 1853.
5. Mitteilungen des Krainisch-küstenländischen Forstvereines, Wien 1901.
6. Dr. Franc Kotnik : Nov'ne žgati — nov'ne kopati, »Cas« (znanstvena
revija Leonove družbe), Ljubljana 1911.
7. Dr. Franc Kotnik: Novine, narodopisna črtica, ;>Naš dom«. Mari-
bor 1928.
8. Dr. Franc Kotnik: Izpod Pece. narodopisne črtice. »Slovenec« 1925,
št. 230.
9. Dr. Fran Vatovec: K starejši upravni in gospodarski zgodovini
laškega okraja, Ljubljana 1927.
10. Österreichische Vierteljahres-Schrift für Forstwesen. Wien 1828.
U. Dr. phil. Johannes Naumann: Reisigdeckung. Neudamm 1928.
12. Ntirodopisje Slovencev. 1. del, Ljubljana 1944.
80
Požiganje gozdnih frat
15. Dr. Fran Miši č: Požigalstvo v gornji Savinjski dolini, »Tovariš«
1951, št. 2.
14. Jože Gradišnik: Nosačija, »Tovariš« 1953.
15. Dr. Bogo Grafenauer: K ustoličenju koroških vojvod in država
karantanskih Slovencev, Ljubljana 1952.
16. Avstrijski gozdni zakon z dne 3. decembra 1852 (pri nas v veljavi do
1. julija 1930).
Zakon o gozdovih za kraljevino Jugoslavijo z dne 21. decembra 1929.
17. Splošni (federativni) zakon o varstvu gozdov pred požarom z dne
1. aprila 1947. veljaven od 8. aprila 1947.
18. Ing. Z. Z i e r n f e 1 d : Gozdni požari, »Gasilec« 1938, št. 7.
19. Ing. Anton Š i v i c : Letno poročilo gozdarskega odseka banske uprave
o gozdarstvu in lovu, letnika 1935 in 1936.
Zusammenfassung
DAS FRATTENBRENNEN (SCHLAGBRENNEN)
In den jugoslawischen Gebirgsgegenden Steiermarks und Kärntens (zum
Teile auch Krains) roerden auf den Kahlschlagflächen die Schlagrücklässe
(Astach, Wipfelstücke, schadhafte Klotzabschnitte) in lange Reihen, sogenannte
Fratten oder Astachriegel, in der Richtung des stärksten Gefälles zusammengelegt.
In obiger Abhandlung roerden die Licht- und Schattenseiten dieser Fratt-
häufen näher beschrieben.
In den Waldungen der Grossgrundbesitzer, speziell am Bachern (Pohorje),
Kozjak (Posruckgebirge), soroie in den Sanntaler Alpen (Savinjske Alpe) be-
stand der Brauch, die Schlagrücklässe auf den Kahlschlagsflächen zu verbrennen
und die Brandflächen der ständigen Waldarbeiterschaft zu ein- bis dreijährigem
Feldbau zu überlassen. Das Schlagbrennen kam auch in Bauernroäldern vor,
obschon rveniger häufig.
Dieses Verfahren ist vor etroa 150 Jahren von böhmischen, bei der Ver-
waltung der Grossgrundbesitzungen beteiligten Forstbediensteten eingeführt
Toorden.
Nutzen und Schaden des Schlagbrennens sind in der Abhandlung näher
erörtert.
Unter Berufung auf die fortsgesetzlichen Bestimmungen rourde im Jahre
1934 behördlicherseits ein Versuch unternommen, das Frattenbrennen abzu-
schaffen. Er stiess aber besonders bei den Holzarbeitern auf grossen Widerstand.
Die Forstbehörde hat hierauf eine Einschränkung des Frattenbrennens durch
geeignete fortspolizeiliche Massnahmen ins Auge gefasst, doch musste deren
Durchführung wegen der Okkupation des Landes im zweiten Weltkrieg
unterbleiben.
Nach diesem Kriege hat das Frattenbrennen stark nachgelassen und dürfte
bald ganz unterbleiben, da nach dem jüngsten republikanischen Forstgesetz vom
Jahre 195J Kahlschläge nur in konkreten Fällen und mit besonderer Bewilligung
vorgenommen werden dürfen.
Mit dem Frattenbrennen nicht zu verwechseln ist das Schwenden oder
Gereutbrennen, das schon in uralten Zeiten üblich war: Letzteres ist von deut-
schen (österreichischen) und slowenischen Geschichtsforschern und Etnographen
erschöpfend bearbeitet worden. Deshalb verweist der Verfasser dieser Abhand-
lung nur auf die am Schlüsse angeführte Literatur.
Das Schwenden ist noch in einzelnen Gebirgsgegenden Sloweniens, speziell
im Perimeter des Flusses Savinja (Sann) sowie in mehreren Gemeinden, die an
Kärnten angrenzen, im nordwestlichen Teile des Bachergebirges, an den Ab-
6  Slovenski etnograf gj[
Anton Šivic
hängen des Kozjak und in etlichen anderen Gebirgslagen bis zum heutigen Tage
mehr oder weniger erhalten geblieben.
Um den Unterschied zwischen dem Frattenbrennen und dem Schwenden
(Gereutbrennen, Anlegen von Neubrüchen) besser auseinander halten zu können,
rvird nachstehend der Hergang beim Schwenden in Kürze beschrieben:
Das Jungholz (meist Weisserle, Birke, dioerse Sträucher, unter Beimischung
von Fichte) wird auf den Hutweideflächen (mitunter auch auf Waldflächen)
alle 10 bis 15 Jahre kahl abgetrieben. Das hiebei angefallene Material wird auf
der Abtriebsfläche gleichmässig verteilt und etwa drei Wochen trocknen ge-
lassen, dann aber verbrannt. Es verbleibt nun auf der abgesengten Fläche die
Holzasche in gleichmässiger Verteilung. Der Boden wird sonach mit Hauen
bearbeitet (umgebrochen) und hierauf Buchweizen (niedere Lagen), Korn und
Weizen (höhere Lagen) angebaut. Die Ernte ist im ersten Jahre eine sehr gute.
Im zweiten Anbaujahre ist die Ernte weniger ergiebig, im dritten noch geringer.
Die solcherart benutzten Flächen heissen im Volksmunde inoviney (Neubrüche).
Nach dem letzten landwirtschaftlichen Anbau dienen diese Flächen als
Weideplätze. Mit der Zeit verwachsen sich diese Weideplätze abermals mit
Waldgewächsen und Sträuchern, so dass ein Beweiden derselben unterbleiben
muss. Der heranwachsende junge Bestand wird nach 10 bis 15 Jahren wiederum
kahl abgetrieben und der Boden nach Absengung des Holzmateriales abermals
umgebrochen. So wiederholt sich dann der beschriebene Prozess und wandern
mithin die Neubrüche auf dem Bauernbesitz von einem Waldstreifen zum andern.
Da man das Schwenden, trotzdem es mit den forstgesetzlichen Bestimmun-
gen nicht ganz im Einklage stand, aus volkswirtschaftlichen Gründen nicht
abschaffen konnte, war eine Einschränkung desselben auf das notwendigste
Mass beabsichtigt. Dies sollte durch Anlegung eines eigenen Katasters für Neu-
brüche erreicht werden. In diesem Kataster wären nur die zum Schwenden
zugelassenen Objekte aufzunehmen, während von den übrigen, in der Abhand-
lung näher charakterisierten Neubrüchen Abstand genommen werden müsste.
Die geplante Regelung ist durch die Okkupation des Landes verhindert worden.
Nach dem zweiten Weltkriege hat das Schwenden ziemlich nachgelassen
und wird zumeist nur noch von einzelnen, in der Einschickt befindlichen Bauern-
höfen betrieben.
82