tTUgcIo JuhStt št. 5. Neoelia 3i. anuorja 193 7 Eruest Thompson Seton: Lisica iz SpringSielda Mi zločinci smo se potem podali domov. Malega lisjačka 9mo piiklenili v dvorišču na verigo. Nihče ni pravzaprav vede. zaita smo ravno njega ohranili pri živijen}u toda pri vseh se je pač biio čustvo spf-menilo m nikomur ni bilo do tega, da bi tudi tega ubili. blizu jetnika, se je naenkrat začulo rožljanje verige, in malič se je vrgel na eno izmed najbližjih in bi jo bil seveda tudi ujel, da ga ni veriga s krepkim sunkom vrgla nazaj. Skobacal se je zopet na noge in se splazil v svojo kočico. Kasneje je poizkusil še več takih brezr- Bil je fletkan maii dečko, ki je izgledal kot zmes ovce in lisice. Njegova vol-nasta po&tavica in obraz sta bila čudovito ovčja in nedolžna, toda v njegovih rumenih očeh si mogel najti nekak blesk zvitosti in divjosti, ki ni niti malo spominjala na ovco. Kadarkoli se mu je kdo približal, seje trmasto in plaho skril v svoji varni hišici, in vedno je minila cela ura. pred-no se je zopet upal pogledati ven. Moje okno mi je sedaj nadomeščalo prejšnjo votlo lipo Okrog lisjačka po dvorišču so se sprehajale kokoši tiste pasme, ki so bile mladiču prav dobro znana. Pozno popoldne, ko so zašle pre- uspešnih napadov, toda pri teh je svoje skoke že tako odmeril, da ga ni potegnila neusmiljena veriga s tako močjo nazaj. Ko je nastopil mrak, je postal dečko zelo nemiren Priplazil se je iz hišice, toda ob vsakem najmanjšem šumu se je zopet skril. Natezal je verigo in tu in tam jo je pritisnil s svojimi štirimi šapami na tla tn jo priče jezno griztt Hipoma preneha, kakor da prisluškuje, in nato d vi ene svoj mali črni nosek v zrak in spusti kratek tresoč vskrik. Ponovil je to enkrat, dvakrat, vmes pa vlekel in natezal verigo tfer begal sem ter tja. Potem se začuje odgovor, oddaljeni jep—jiurr staire lisice. Malo minut kasneje se pojavi senca na nekem kupu lesa. Mali se je zatekel v ikajbo, a se je nemudoma vrnil ter poskočil materi nasproti z vso radostjo, ki jo more pokazati lisičji otrok svoji materi. Kakor blisk ga je pograbila in se obrnila, da bi ga odnesla po poti, po kateri je prišla. Toda v trenutku, ko je bil dosežen konec verige, ga ji je sunkoma iztrgalo, in preplašena po odpiranju enega okna, je zibežala čez prejšnji kup v noč. Uro kasneje je mladič nehal begati in cviliti. Pokukal sem skozi okno in ob mesečnem svitu sem videl mater, ki je ležala po vsej dolžini na tleh pri sinčku in nekaj gledala — rožljanje železa mi je povedalo kaj, bila je tista neusmiljena veriga. In sinček Tip si je med tem privoščil toplo pijačko. Ko sem stopil iz hiše, je zbežala v temni gozd, toda tam ob- hišici sta ležali dve mali miški, krvavi in še topli, hrana, ki jo je preskrbela ljubeča mata svojemu ljubčku. V jutru sem opazil, da se je veriga na enem mestu par čevljev od vratu močno svetila, posledica zob. Šel sem na sprehod skozi gozd proti razdejanemu brlogu in tam sem našel sledi lisice. Uboga strta mati je bila prišla in izkopala oblatena telesca njenih malih. Tu so sedaj ležali trije mali lisjački, vsi gladko polizani, in pri njih sta ležali dve od naših kokoši, pravkar ubiti. V sveže nametani zemlji so bili -utis-njemi izdajalski sledovi, sledovi ki so mi pravili, da je bila tu mati, ki je imela mrliško stražo pri svojih ljubljenih mrtvecih. Tu sem je prinesla njih običajno hrano, ki si jo je pridobila v nočnem lovu. Tu k njim je legla in jim Eaman ponujala naravni napoj, in zaman jih je poizkušala nahraniti in pogreti kakor nekoč. Kajti pod njenim mehkim kožuhom je čutila vedno le mala, otrpla telesca in male mrzle noske, mirne in negibne. Globoki Uitis prsi in nog so kazali, kje je ležala v tihi tugi in jih motrila tn žalovala za njimi, kakor žaluje mati za svojo deco. Po tisti noči se ni nikoli več povrnila k razdejanemu domu, sedaj je resnično vedela, da so njeni BMufi mrtvi za večno. V. Tip naš jetnik in edini njen živeči sinček, je sedaj podedoval sam vso njeno ljubezen. Pse smo spustili, da so čuvali kuire.Domači so dobili nalog ustreliti lisico, čim bi se pokazala, in tudi meni je bilo naročeno isto, toda sklenil sem, da je ne bom hotel videti. Lisice imajo prav rade kokošje glave, dočim se jih psi ne taknejo Zato so take glave zastrupili in jih potresli okrog po gozdu. In lisičina edina pot do priklenjenega Tipa je šla skozi te nevarnosti in čez velik kup lesa v kotu dvorišča. Vzlic vsemu je stara lisica sleherno noč prišla, da je nadojila svojega malega in mu prinesla sveže ubite kokoške ali divjačino. Zopet in zopet je prišla, ne da bi čakala na žalostno klicanje jetnika. , Drugo noč Tipovega jetništva sem slišal rožljanje verige in nato zapazil staro lisico, kako je pridno kopala jamo ob Tipovi kajbici. Ko je bila dovolj globoka, da se je skoraj cela v njej skrila, je soravila v njo vso verigo in jo nato zopet napolnila z zemljo. Za tem je zmagoslavno pograbila ma'ftffa Trna za vrat, misleč, da se je znebila verige, in 9° obrnila, da bi 1 njim zbežala, toda ža) le za to, da ga ji je sunkoma iztrgalo iz prijema. Ubogi mali fantek je žalostno zacvilil, ko je zopet zlezel v svojo kočico Cez pol ure je nenadno pričelo močno lajanje psov, in sodil sem po oddalju-jočem lajanju, da pode lisico skozi prostrani gozd Lov je krenil proti severu v smeri železniškega tira in lajanje je slednjič zamrlo v daliavi V jutru zatem Rangerja še ni bilo nazaj. Kmalu smo vedeli zakaj. Lisice se že zgodaj nauče spoznati lastnosti železnice, in. kmalu izumiio načine, ki jih uporabijo v svoj prid. Ena taka zvijača je v tem, da, kadar so zasledovane, dolgo časa beže po tračnici malo pred prihodom vlaka. Duiha ostane na železu prav malo in še tega uniči potem vlak, pri tem pa je tudi dana možnost, da vlak psa povozi. (Dalje prihodnji^. Zgodovina delavnih palčkov Kos Bojan, dijak v Ljubljani Pred davnimi, davnimi leti so živeli na zemlji zelo majhni ljudje, kateri so se imenovali palčki. Imeli so dolge brade in dolge sive lase, oblečeni pa so bili navadno v rdeče hlačke in rdečo čepico. Stanovali so v steklenih gradovih globoko pod zemljo. Zelo so bili bogati, saj so imeli prav posebne sobe, kjer so bili shranjeni njihovi zakladi. Zgodovina teh čudnih možičkov pa je precej žalostna. Rod palčkov je imel svojega kralja. Ta je kraljeval na zlatem posestvu in vsi podložniki so mu bili pokorni. Radi so mu pomagali in stregli, ter mu prinašali vsak dan novega zlata in srebra. Vse dneve so bili v službi svojega kralja, ko pa se je napravila noč, so prišli iz svojih podzemeljskih gradov na zemljo Ves gozd je bil tedaj njihov. Igrali so se in zabavali, in vsaka ptica jim je bila pokorna. Toda neke noči se jim je zgodila velika nesreča. Med igranjem so prišli do gnezda čmrljev. Začudeno so ga opazovali, kajti še nikoli niso videli kaj takega. Ker je bila radovednost palčkav velika, so začeli dregati v gnezdo. Čmrlji so se prebudili iz sladkega spania ter so se' jezni vsuli v palčke in jih pošteno opikali Tri dni in tri noči so se morali ubogi palčki zdra- viti doma v svojih posteljicah. Od tistega časa so si palčki in čmrlji veliki sovražniki. Zelo naklonjeni pa so bili palčki ljudem, najbolj pa siromašnim. Vsakemu so pomagali iz stiske. Marsikateremu siromaku so vtaknili pod zglavje mošnjo cekinov, ter so ga na ta način preskrbeli za vse življenje. Le neki čevljar se jim je hudo zameril, to pa zaradi tega, ker se je hudoval nanje in jih preklinjal, dasiravno mu niso storili ničesar hudega. Za to prekli-njevanje so culi tudi palčki. Maščevali so se na ta način, da so se ponoči vtihotapili v njegovo delavnico in mu razdrli vse čevlje, kar jih je preko dneva naredil. Ljudje so se hudovali, ker niso dobili ob pravem času izgotovljenih čevljev in zaradi tega ni hotel nihče več dati temu čevljarju dela. Neke noči, ko so se palčki igrali ▼ gozdu, je neki palček zašel. Prišel je do majhnega hribčka, kateri je bil porasel z nekim čudnim, palčkom še nepoznanim drevjem. Na vrhu hribčka pa je bila mala bela hišica. Palček je začudeno ogledoval ta čudna drevesca, na katerih je viselo polno jagod, dolgo je ogledoval in premišljeval, kaj bi to bilo, končno se je le ojunačil ter utrgal eno in pokusil. Okus teh jagod mu je zelo ugajal, odtrgal je še drugo, tretjo itd., potem je tekel nazaj in komaj našel svoje tovariše, da jim sporoči veselo najdbo Da ne bi zgrešil poti nazaj je posipal vso pot po tleh jagode, katerih si je natrgal Vsi palč ki so takoj sledili svojemu tovarišu in kmalu so prišli v vinograd Najedli so se sladkega grozdja, kar vriskali so od samega veselja Končno so prišli čisto na vrh vinogrida k zidanici, v kateri je bilo polno natrganega grozdja pa tudi vina dovolj Poiskali so si slamnate cevke in tako so pričeli piti vino iz sodčkov. Kmalu se jih je oprijela sladka kapljica, in bili so vsi tako pijani, da so se kar valili po hribčku navzdol in z največjo težavo našli svoje domove. Veseli so bili, da so na šli nekaj novega Toda sladka kapljica jih je vabila, da so se prav pogosto vračali v zidanico. Od tiste noči so pričeli palčki pijan-čevati in vse njihovo delo je zaostaja lo Počasi se je oglasila pri njih smrt Nič več niso odmevali udarci njiho vih kladivcev po rovih Drug za dru gim so sledili beli ženi in tako je ves njihov rod izginil Tako se je končalo življenje palčkov. Deruda: Trboveljski slavčki Doma iz tiste smo doline, kjer črni demant vse redi, živi kjer dan brez žalosti ne mine in beda gleda deci iz oči Dokler so zanj imeli delo, naš oče dan za dnem je v zemljo ril, brezdelje pa je zabolelo: kako sedaj se bo za kruh boril? Otroci pa smo šli po svetu vsem dobrim srcem milo pesem pet. skrbi olajša deci in očetu, kdor pride k nam, za lepo pesem vnet Zato Vas prosimo iskreno, da pridete in slušate naš elas. kar nas ie tu srce nobeno pozabilo ne bo. dobrot in vas. Manica: „Nekaj kratkega" »Hoho, očka Komajnarjev zdajle se nam pa ne boste izmuznili! Precej časa smo vam dali mir. danes smo pa neizprosni! Povejte nam kaj lepega, kaj kratkočasnega! Naj bo že storjica, smesnica, uganka ali kakršna koli zamotana zanka, samo da bo nekaj! Če tudi kaj kratkega. Lepo prosimo!« »Glej jih kričače, kakšni pa ste' Sicer me zdaj v zimskem času često muči nadležni gost, ki mu pravimo naduha in najrajši bi se pred tem spakom skril v zapeček. Toda ker vas imam rad in ker ste zadovoljni s čimer koli. naj bo torej nekaj kratkega. Ampak, bodite pazljivi! Dve deklici, obe enako mladi in gibčni sta se podali iz Ljubljane v Št. Vid. Obe sta odpotovali v istem času, obe enakomerno hodili, mudili se nista nikjer in vendar je ena dospela v Št. Vid v eni uri, druga pa kar cele štiri ure kasneje. Zdaj mi pa odgovorite otroci, kako je bilo to mogoče?« »Očka, to ni bilo možno drugače, kakor da se je druga deklica spotema nekje zamudila!« »Hej, butička ti taka. kaj nisi cul, da se nista mudili nikjer!« »Aha, Jaz vem. Prva je tekla vso pot, kar so ji dale moči, pa je prehitela drugo!« »Vidiš ga, raztresenea nepazljivega! Mar nisem rekel, da sta obe enakomerno hodili?« »Ljubi očka, potem pa res ne vemo«. »Hm. hm, pa jaz vem. Ena izmed deklic je šla namreč v Št. Vid nad Ljubljano, druga pa Št. Vid pri Stlčn?' * Haha, očka. vi ste res tič!« Tone Trdan: Povest o ujeti Serajnic! (S Koroškega.) To je bilo takrat, ko so po ubogi slovenski deželi divjali hudi Turki Bo že kakšnih štiristo let od tega, ko so Mohamedovi privrženci požigali naše vasi. ubogo kmečko ljudstvo pa trpinčili, odpeljevali dečke in deklice v sužnost in divjali neusmiljeno po plodni naši domovini... vodo, da se je skrila. Trepetala je v smrt nem strahu. Slišala je, kako so se pogovarjali med seboj: »Tu je b'la, tu je ni-- krščanski duh diši.« Slednjič je prišla žena za Dravo po dolgem in napornem potovanju srečno k možu v ljubljeni domači kraj Sv Jakob. Korošci so jo dolgo ohranili v spominu. Se danes si pripovedujejo mnogo o nekdanjih hudih Turkih in o ju" naški Serajnikovi mamici, imeli le eno oko sredi čela ln samo eno nogo. Strašni so bili in neusmiljeni Gorje mu, kdor jim je prišel v pest. Kakor psi so šli za človeško krvjo in kristjane vohali že od daleč. In takih pesjanov je kar mrgolelo po veliki Nekoč so prišli daleč gori na Koroško. Tam leži v Rožu prijazen kraj Sv. Jakob Nihče ni slutil, da drvi turška drhal tudi v ta tihi raj slovenske zem* lje. In res so prišli. Turki so napadli vas in odpeljali mnogo ljudi s seboj, med njimi tudi lepo in mlado ženo kmeta Serajnika Uboga mamica je morala s krvoločniki tja daleč doli na jug v nekdai tako mogočno Turško Prebila je sedem dolgih let v sužnosti Slednjič, ko ie prestala že mnogo muk se je usmili neka stara Turkinja in ji pokaže, v kateri smeri naj gre. da bo prišla domov brez vsake nevarnosti Takole ji je svetovala: »Le pojdi na severno stran, dokler ne prideš do velike vode Potem hodi vedno ob vodi navzgor in prišla boš domov« Serainiea ie Dlakala od veselia ko le imela tako daleč od doma vsal eno dušo ki ii ip 'olpla dnhro Stnrila \r> kakor ii velela dobra Turkinia Toda Tur-