Spomini na prvai Iteta »Slovenskega Pravnika« in društva »Pravnik«.   49
Spomini na prva leta »Slovenskega Pravnika" in društva „Pravnika".
Dr. Henrik Turna.
Razlagov »Pravnik Slovenski«, letnik L—IIL, je izhajal 1. 1870.—72. Bil sem gimnazijec, vendar se dobro spominjam tega dogodka, saj nas je takrat vsak pojav narodnega življenja živo zadeval. Kot pravnik sem kupil vse tri letnike od akademskega društva »Slovenija« 1. 1883., kjer so v več izvodih dolga leta ležali neplodni. Razlagov Pravnik je bil sicer strokovni list, a tudi vsenarodno podjetje. Naročnikov je štel koncem 1. 1872. 314, od teh 16 čitalnic, 12 uredništev, večinoma političnih listov (med njimi Pravnik pOlsky v Lvovu), 10 društev in zavodov (med njimi Akademicky spolek na Dunaju in Akademicky čtenafski spolek v Pragi), tri občine in en okrajni odboir. Od zasebnikov je bilo največ duhovnikov, kar je za naše prvo narodno gibanje jako značilno, bilo jih je 60 od kaplana do prosta Zlat. Pogačarja. Za njimi sodnih uradnikov 57, s predsednikom deželnega sodišča L u š i n o m, notarjev in koncipijentov 15, učiteljev 12, profesorjev 6, pravni-kov-akademikov 10. Razlagov Pravnik je prestal izhajati vsled bolehavosti urednika — dr. R a z 1 a g a, več pa zaradi pomanj-
50   Spomini na prva feta »Slovenskega Pravmka.t in društva »¦Pravnjk«-.
kanja sotrudnikov. Jezik Razlagovega Pravnika je bil za prvo dobo izredno lep in čist, v prvi vrsti po zaslugi dr. Razlaga samega, panonskega Slovenca.
Napredek po vsebini in jeziku kaže Moschetov Pravnik od I. 1881—1883. Razvoj političnega življenja, časopisje in nastop v deželnem zboru so vplivali nanj. Zadnje leto sem bil kot pravnik na Dunaju tudi naročnik. Eden najbolj pridnih sotrudnikov je bil abiturijent univ. Al. Hudovernik, sedanji notar.
Tudi Moschetov Pravnik je prestal iz istih vzrokov kakor Razlagov: preutrujenost urednika iin pomanjkanje sotrudnikov.
Ko se v 12. številki 111. letnika urednik d^. Alf. Mosche poslavlja, pa sme že trditi, da je slovensko uradovanje na Kranjskem postalo pravilo«. Ob slovesu je zarisal glavne naloge Pravnika. Prva naloga bo ustanoviti stalno terminologijo, druga zediniti vse pravnike v pravniško društvo, tretja pa izdajanje zakonov v slovenskem jeziku. Pričakovani IV. letnik pa je izšel šele 1. 1888. z istim programom.
Mislim, da sem bil eden prvih naročnikov nove sezije Pravnika, začete 1. 1888., kot avskultant okrajnega sodišča v Trstu (i. r. Pretura urbana) pod vodstvom sodnega svetnika Mateja Trnov ca.
Oba sva ustanovitev društva Pravnika od srca pozdravila. Na Primorskem takrat o slovenskem uradovanju ni bilo skoro govora. Po Goriškem in Krasu je veljal za uradni jezik nemški, v Gorici, Ajdovščini, Trstu in Isitri pa laški. Slovienskega in hrvatskega naraščaja ni bilo, in kolikor je bilo pravnikov domačega pokolenja, so se bih prilagodili tujemu vplivu. Prvi, ki je poskušal izvesti sjovensko uiradovanje, je bil Matej T r n o-v e C. Dober pravnik, odločen, pri tem pa jovijalen in vljuden, je bil kakor ustvarjen za mesto predstojnika obsežnega in važnega okrajnega sodišča v Trstu. Pod seboj je imel štiri sodne oddelke (conssesso). Vsi pravniki izven Sancina, domačina iz Skednja \m Trstu, so bili trdega italijanskega mišljenja, Sancin pa si ni upal pisati slovenski. Vsa okolica tržaška je bila dobro slovenska, gornja. Sv. Križ do Bazovice ter vnanja dolnja, čisto slovenska, dblnja tik mesta pa mešana s
Spomini na prva leta »Slovenskega Pravnika« in društva »¦Pravnik«!.   51
pretežno večino slovensko. Nekateri sodniki so slovenščino za silo lomili, pisalo se je vse laški.
Pod ministrom Pražakom je dobilo tržaško višje sodišče predsednika D e f a c i s a, domačina iz slovenskega Kanala in osebnega referenta Filipa A b r a m a, slovenskega Kraševca. Bila sta pa kljub temu brezmolčna, ker ni bilo slovenskega mlajšega naraščaja. Tudi jaz sem vstopil kot praktikantt pri deželnem sodišču v Trstu z namenom pripraviti se za odvetništvo v kakem eksponiranem mestu Istre, Kopru ali Poreču. Svetnik T r n o v e c mi je dal po dolgem prigovarjanju drugo smer. Takoj, ko je sliSal, da sem precej samostojnega mišljenja, je izposjoval od predsedn'ka deželnega sodišča Mosettiga (bil je Tud5-Slovenec iz Renč), da me je dodelil okrajnemu siodišču. Postal sem že po štirih mesecih prakse avskultant. Prišel sem v oddelek za vnanje, čisto slovenske občine. T r n o-V e C mi je poleg mojega drugega šefa oddelka odkazal precej samiostojno delo ter sem pričel uradovati slovenski, pač prvi pri dotlej izključno laški tržaški preturi. Cez par mesecev sem postal samostojen bagatelaren sodtiik ter dobil odkazane vse zapuščinske razprave slovenske okolice. Skoro je dobil moj oddelek pri pisarniških uradnikih in sodnikih ime »conssesso sciavo«. Moji laški kolegi so me gledali po strani ter se me jeli ogibali. Trnov ec pa je prišel vsako popoldne, uradne uire so bile od 9. do 15., po mene v odtielek, da sva skupno odšla.
Imel me je nekoliko za filologa. Najini pogovori niso bili skoro drugega, nego diskusija o pravnih terminih in koncepcija sodnih obrazcev. Sestavila sva jih bila precej ter jih uvedla pri uradovanju. T r n o v e c je bil že 1. 1886. izdal malo knjižico »Sodni obrazci«. Likala in poliirala sva, kar se je dalo. T r n o v e C se je bil prav zaljubil v to delo ter si je jel pridrževati nekatere bagatelarne pravde zase, le da je mogel z okoličani razpravljati po slovenski in proglašati ter pisati slovenske sodbe. Dočim sem izhajal jaz iz čisto slovensikega jezikovnega stališča, je pobiral T r n o v e c hrvatske, posebno rad pa ruske izraze ter jih koval tudi sam. Taiko je v sodbah pisal: v pravdi Ivana Matjejeviča Trstenjaka, bivajočega na Lesnoj ploščadi (t. j. Piazza delle Legna) piroti Mateju Ličenu,
4*
52   Spomini na prva leta »Slovenskega Pravnika« in društva »Pfravnik«;.
Ivanovemu, bivajočem v Škorklji gorenji (»Scoroalla Superi-ore). — Matjejevič mu je bil sin pokojnega Mateja, Ivanov, sin živega Ivana. Prejemnik mu je bil prihvatnik, indosatar — nahrbtnik. Enako je rusificiral ženska imena Marija Pavlovna, Marija Ivanovičeva itd. »Slovenski Pravnik« sva sicer oba pridno čitala, a zdel se nama je premalo radikalno slovenski. Oermanizmi, »bobikanje« (bo prisegel, bo prišel, mesto priseže, pride) in marsikateri izraz, ki je dišal po nemščini, naju je prav odvračal. Istrska in primorska slovenščina je bila takrat še jako čista in obema je težko delo, da se kranjski pravniki niso ozirali po narodnem blagu. Trnovcu pa se je celo zdelo, da bi najino sodelovanje utegnilo le malo pomeniti. Sicer pa sva ves svoj trud posvetila intenzivnemu uradovanju. Ko je pozneje notarski kandidat dr. Kotnik prišel v prakso k okrajnemu sodišču v Trstu, se je čudil, da je bilo sploh mogoče v treh letih skupnega dela, Trnovca in mojega, prod'u-cirati tako ogromno število aktov vse lastnoročno pisano (Tr-novčeva kal'graf i ja vzorna, moja pa za muko čitalcev, naravnost nemogoča za laške odvetnike in sodnike, ki slovenščine niso docela vladali).
Za seboj sem privabil v Trst Dunajčana dr. R y b a f a , ta dr. Janežiča (odvetnik v Kamniku), četrti je prišel prvi Tržačan Miha Truden. Uradovali smo brezobzirno slovenski. Ves vrišč v »Piccolu« ni zalegel. Predsednik D e f a c i s je bil sicer vsled pritiska javnosti klical Trnovca na odgovor, češ da rusificira preturo. Trnovecse je oblekel v črno, prinesel od doma Miklošičevo staroslovensko slovnico in etimo-logični slovar, Daničiča, pismo stare zaveze ter odšel slovesno s knjigami pod pazduho na višje sodišče (Tribunale d' Appello). Smeje se je vrnil čez dobro uro ter mi šaljivo opisal, kako je razlagal nepotrpežljivemu predsedniku Defacisu, da je njegova beseda čisto slovenska. Ni ga sicer mogel prepričati, a ga je končno s svojo filologično učenostjo taiko naveličal, da ga je (Trnovca) nevoljno odslovil, češ da se z njim ne da pametno govoriti. Trnovca, mene, dr. Rybafa in pozneje pristopivšega sodnega pristava Fravsa pa je italijansko občinstvo krstilo »il guartetto sciavo«. Tržaški okoličani so jeli trumoma zapuščati laške odvetnike. Zapisovali smo jim tožbe in prošnje uradoma
Po prvih treh teih tiskovnega zakona. 53
in kuipoma v slovenskem jeziku. Pri zapuščinskih razpravah sem napravljal vse Ustine za zemljiško knjigo slovenski. Stara, častitljiva zemljiška knjiga tržaške okolice je jela kazati vedno bolj slovensko Uce. Tu so bili Italijani najbolj zadeti. Poslali so me končno predčasno v Tolmin kot sodnega pristava. Promoveaitur ut amoveatuir. Tam je le odvetnik dr. Stanič vlagal samo slovenske vloge, njegova slovenščina je bila čista in krepka. Ko sem prvič nastopil kot voditelj pri naro'kih, 1. 1890. še po starem postopku, me je zapisnikar, pozneje vodja zemljiške knjige Čargo v Gorici, nekam bojazljivo vprašal, ali naj piše nemški ali slovenski. Še danes vidim, kako mu je zasijalo oko, ko sem mu odgovaril: ko mene vidite, pišite slovenski. Še isti dan je vedel ves Tolmin, da ima slovenskega sodnika. In tako je ostalo v Tolminu in pozneje v Gorici.
Zavedami se, da sem na Goriškem oral prav krepko ledino. Slovenski Pravnik in društvo Pravnik sta me vsa leta bodrila pri delu.