505
KOLODVORSKA  RESTAVRACIJA Lojze   Krakar
Tulkaj je zadnja postaja Ljubljane,
kadar prehodiš vsa poia noči,
tu srečaš \' bratskeju objemu pijane
cipe, poete in zgledne meščane,
tu kot v peklu ob tej uri so zbrane
duše zigubjjenih ljudi.
Sredi med njimi kot angel se v belem suče natalkar zaspanih oči, v kotu pri mizi z (jbrazom zbledelim truden in zmučen pijanec čemi, zraven se cipa gre s starcem debelim srečno zaljubljenko ... lačnih oči gleda jo mladi popotnik, željan belih teh prsi — in vina pijan.
V kotu spi Čargo. Ob njem se prepira družba poetov že od včeraj zvečer; eden, naslonjen na mizo, študira.
kaj je to [pravzaprav čas in vsemir, drugi na skrivaj po žepih nalbira ficke poslednje za golaž in pir.
Jutro šumi po zbujenem peronu, dan je — ljudje spet na delo gredo. Mi tu tot v temnem živinskem^ vagonu bolni jetniki v neznano gremo. Psuje čistilka nas, psuje natakar, ven nas pometajo skupaj s smetmi — koga kaj briga, zaikaj tale Krakar v uri tej čudni še tukaj čemi!
Koga kaj briga: ljudi ne, ne vlakov. Vlaki vriskaje gredo svojo pot. Kaj mar ljudem za zigubljene bedake, ki ne vedo več ne kam in ne kod. Mi več nikamor od tod ne vemo, ko da naš vlak več nikamor ne pelje, nas le morda kdaj na tračnicah zmelje trudne do smrti življenja kolo.
506