as r LETNIK 6 ŠTEVILKA 2 LETO 2018 P On LO STUDIA UNIVERSITATIS HEREDITATI Znanstvena revija za raziskave in teorijo kulturne dediščine Letnik 6, številka 2, 2018 Studia universitatishereditatije humanistična znanstvena revija za raziskave in teorijo kulturne dediščine z mednarodnim uredniškim odborom. Objavlja znanstvene in strokovne članke s širšega področja kulturne dediščine (arheologija, arhitektura, etnologija, jezikoslovje, literarna, kulturna, glasbena, intelektualna, religijska, vojaška zgodovina, zgodovina idej itn.) in pregledne članke ter recenzije tako domačih kot tujih monografij z omenjenih področij. Revija izhaja dvakrat letno. Izdajata jo Fakulteta za humanistične študije (Oddelek za arheologijo in dediščino) in Založba Univerze na Primorskem. Poglavitni namen revije je prispevati k razvoju raziskav kulturne dediščine v najširšem in k topoglednemu interdisciplinarnemu pristopu k teoretičnim in praktičnim raziskovalnim vprašanjem. Tako revija posebno pozornost namenja razvoju slovenske znanstvene in strokovne terminologije, konceptov in paradigem na področju raziskovanja kulturne dediščine v okviru humanističnih ved. Glavni in odgovorni urednik dr. Gregor Pobežin (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper) Urednici številke dr. Zrinka Mileusnič in dr. Alenka Tomaž (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper) Tehnična ureditev revije, oblikovanje in prelom dr. Jonatan Vinkler (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper) Lektor (slovenska besedila) Davorin Dukič (Univerza na Primorskem, Koper) Uredniški odbor dr. Zdravka Hincak (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu), dr. Matej Hriberšek (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. Katja Hrobat Virloget (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Irena Lazar (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Maša Sakara Sučevič (Pokrajinski muzej, Koper), dr. Alenka Tomaž (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Tomislav Vignjevič (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Jonatan Vinkler (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Paola Visentini (Museo Friulano di Storia Naturale, Udine) Izdajatelj: Univerza na Primorskem - Založba Univerze na Primorskem (za Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem) © 2017 Založba Univerze na Primorskem Zanjo: prof. dr. Dragan Marušič, rektor Titov trg 4 SI-6000 Koper ISSN 2350-5443 DOI: https://doi.org/i0.26493/2350-5443.6(2) studia universitatis hereditati LETNIK 6 ŠTEVILKA 2 LETO 2018 C/} e QJ Vsebina/Contents N 9 Parallelismi tra la provocazione di Numano Remulo ai Troiani e l'incoraggiamento di Tarconte agli Etruschi Massimo Medeot, Mario Crevato, Alja Margon 15 Punjert, castello "perduto" dell'alta val Rosandra Manca Vinazza, MatejDraksler 29 Na sledi zgodnje bronastodobne poselitve v dolini Rižane: arheološke raziskave na najdišču Ključ Lenka Mrazova 47 Are worksheets death? Words in museum education Tereza Prešeren, Alenka Janko Spreizer, Nataša Kolega, Petra Kavrečič, Srečko Gombac 63 Pot tovarn kot pripoved o dediščini ribištva in predelovalne industrije s poudarkom na Izoli elena Vičič 77 ' X^hy style matters? Some noises and barriers for textual information processing e QJ Parallelismi tra la provocazione di Numano Remulo ai Troiani e l'incoraggiamento di Tarconte agli Etruschi Jadranka Cergol, Università del Litorale, Facoltà di studi umanistici Namen članke je izpostaviti vzporednice med dvema odlomkoma iz Vergilijeve Eneide, in sicer med besednim napadom Numana Remula na Trojance (9.598-620) in Tarhonovim spodbujevalnim govorom Etruščanom (11.732-740). Avtorica namreč želi s filološko analizo dokazati, da je Vergilij namenoma postavil na vzporedne tirnice stereotipno predstavo Trojancev in Etruščanov s ciljem, da je obema ljudstvoma pripisal podobne značilnosti, ki se popolnoma ujemajo: predajanje ljubezenskim dogodivščinam in plesu, strah pred poženščeno naravo človeka, hrabri nastop dveh voditeljev, in sicer Askani-ja in Tarhona. Ključne besede: Vergilij, Eneida, stereotipi, Etruščani, Trojanci The article aims to highlight the parallels between two passages of Virgil's Aeneid: the verbal attack of Numanus Remulus to the Trojans (9,598-620) and the encouraging speech of Tarcone to the Etruscans (11.732-740). The author's aim is to demonstrate through the philological analysis that Virgil has put in parallel the stereotypical representation of the Trojans and the Etruscans, in order to attribute to both peoples similar tendencies: abandonment to amorous adventures and dances, the fear of looking like women, and the courageous reaction of the two leaders, respectively of Ascanio and Tarcone. Key words: Virgil, Aeneid, stereotypes, Etruscans, Troians Nelle discussioni scientifiche sull'Eneide non si è ancora individuata un'analisi parallela e approfondita fra due passag-gi nella seconda metà dell'Eneide, che per strut-tura e contenuto presentano molte similitudini, anche se non sono di fondamentale importanza per la drammaturgia dell'opera nel suo insieme. Si tratta dell'attacco verbale di Numano Remulo ai Troiani (9.598-620) e del discorso di incorag-giamento di Tarconte agli Etruschi (11.732-740). Entrambi i frammenti, infatti, contengono elementi tipici della descrizione etnografica dei po-poli e offrono due rappresentazioni parallele dei Troiani e degli Etruschi: i tratti che vengono at-tribuiti ai Troiani da Numano Remulo sono gli stessi che Tarconte attribuisce agli Etruschi. Una DOI: HTTPS://DOI.ORG/l0.2é493/2350-5443.é(2)9-I3 parte importante del discorso di Remulo e dedi-cata anche alla marcatura dei lati positivi dei Rutuli - questo passaggio pero non verrá trattato in questa sede perché non risulta rilevante ai fini della nostra analisi. Numano Remulo e una figura inventata da Virgilio che pero porta un nome eloquente: nei Romani richiamava sicuramente l'immagine del re di Roma Numa Pompilio, mentre Remulo era un richiamo ai gemelli Romolo e Remo. Entrambi i nomi sono quindi strettamente connessi con gli inizi della storia romana e Virgilio li scelse per sottolineare il significato del suo attacco ai Troiani. Nel contesto dell'Eneide la figura di Nu-mano Remulo e del tutto insignificante, ma il suo nome ha un grande effetto sonoro (Horsfall, o I97I, 778). Nella storia si pone piu attenzione al suo status che alle sue azioni - Numano Remulo e, infatti, il cognato di Turno, ovvero il mari-to della sorella di Turno. La storia, pero, non ne descrive le gesta eroiche, e quindi rimane una figura marginale. Il discorso di Numano e piu lungo di quello di Tarconte, ma contiene anche la descrizione dei componenti dei Rutuli e il confronto della loro educazione contrapposta allo stile di vita troia-no. Lo scopo del discorso di Numano Remulo si esplica nel vantarsi del coraggio e della perseve-ranza di Rutulo (duritia) e nel marchiare il ca-rattere molle (mollitia) e la lussuria (luxuria) dei Troiani. L'obiettivo di Tarconte e diverso: con le sue parole, infatti, vuole spronare i propri soldati a una lotta ancora piu dura contro i nemici e li invita a dimostrare di non essere deboli e viziati, ma coraggiosi e abili in battaglia. Nell'introdu-zione del discorso di Numano il poeta sottolinea il fatto che il cognato di Turno parlasse di "cose degne e non degne di essere ridette", e quindi e rimasto solo cio che risultava accettabile. Numa-no Remulo attacca i Troiani in questo modo: Vobispicta croco et fulgenti múrice vestis, Desidiae cordi, iuvat indulgere choreis, Et tunicae manicas et habent redimicula mitrae. O vere Phrygiae (neque enim Phyrges), iteper alta Dindyma, ubi adsuetis biforem dat tibia cantum! Tympana vos buxusque vocat Berecyntia Matris Idaeae: sinite arma viris et cedite ferro.« (9.614-620) Tarconte utilizza le seguenti parole per spro-nare i propri compagni alla battaglia: Femina palantis agit atque haec agmina vertit! Quo ferrum quidve haec gerimus tela inrita dextris? At non in Venerem segnes nocturnaque bella Aut ubi curva choros indixit tibia Bacchi Exspectate dapes etplenaepocula mensae (hic amor, hoc studium), dum sacra secundus haruspex nuntiet ac lucos vocet hostia pinguis in altos!« (II.734-74O) Numerosi ricercatori hanno giá ribadito che soprattutto il primo discorso assume tratti carat-teristici di una vituperatio, per la quale Virgilio aveva molte fonti (Cato, Orig. 76; Var., gent. 34; Hom., Ody. 8.248, Serv., ad Aen. 9.600), da cui trarre ispirazione (Horsfall 1971, 1108; Thomas 1982, 99; Dickie 1985, 168). Proprio l'esempio dell'Odissea e quello piu evidente e a portata di mano: Alcinoo attacca i vizi dei Feaci e ne critica soprattutto le vesti ricche, i tipi di danze scon-venienti e la pigrizia. Nell'Eneide simili critiche vengono ascritte sia ai Troiani che agli Etruschi. Alcuni ricercatori sono concordi nell'affermare che Virgilio non prese ispirazione da altre fonti, bensi riporto la rappresentazione stereotipata e idealizzata tradizionale del contadino romano e l'immagine negativa degli abitanti effemina-ti del vicino oriente (Horsfall 1971; Dickie 1985; Thomas 1982). Anche Matthew Dickie, che nella sua analisi si dedica alle similitudini fra gli Etru-schi e i Feaci del racconto di Odisseo, si chiede-va se queste rappresentazioni stereotipate fosse-ro semplici topoi letterari e culturali, oppure se dietro si nascondessero effettivamente veri stere-otipi, e di conseguenza anche le idee che i con-temporanei di Virgilio avevano riguardo a un determinara popolo (Dickie 1982). La conclusione a cui giunse Dickie e effettivamente ancora piu problematica dell'ipotesi stessa, infatti non offre una risposta concreta, ma si orienta verso l'ipo-tesi che Virgilio avesse incluso di proposito alcuni elementi stereotipati dell'immagine dei Troiani. Anche personalmente ci orientiamo verso questa ipotesi: nonostante il fatto che le cattive abitudini che sia Tarconte, sia Numano Remulo imputano ai Troiani e/o agli Etruschi, siano ti-piche per la rappresentazione stereotipata di un determinato popolo, Virgilio rincara la dose e le sottolinea ulteriormente per mettere in paralle-lo la sorte degli Etruschi e dei Troiani. Inoltre, nel caso degli Etruschi, ha voluto ribadire ulteriormente quell'aspetto che pero non si trova nei Troiani, ovvero la presenza di un vecchio aruspi-ce che avverte gli Etruschi riguardo alla dimen-sione religiosa della loro missione (Cairns 1990, 127 ss.; Cergol 2011). Giá all'inizio del primo discorso si osserva un confronto immediato con il mondo femmi-nile: mentre Numano Remulo nella parte fina- OJ V QJ tí le del suo discorso con un esclamazione dichiara che i suoi nemici sono donne e non uomini (Fri-gie, e non Frigi), Tarconte, invece, inizia il suo in-tervento menzionando una donna che spaventa i compagni - in questo caso si tratta di Camilla. Entrambi, quindi - e in dettaglio uno nella parte finale e uno nella parte iniziale - costruiscono un confronto con la donna, affermando che la figura femminile non appartiene al campo di bat-taglia e nell'immaginario stereotipato e meno coraggiosa e meno indicata per la guerra se pa-ragonata all'uomo. Inoltre, Numano Remulo afferma che i suoi avversari, che prima venivano pa-ragonati alle donne, dovrebbero cedere le proprie armi agli uomini veri. E quindi presente una critica alla natura effeminata sia dei Troiani, sia de-gli Etruschi; agli occhi di una parte importante della societá romana, infatti, l'effeminatezza ar-rivava da Oriente e rappresentava la disgregazio-ne della virilitá romana, che si fondava sull'idea di duritia. Il secondo elemento della natura effeminata dei Troiani e degli Etruschi e il loro amo-re per la danza: entrambi si riferiscono al flauto che invita al divertimento e alle danze. Nell'an-tica Grecia e a Roma il rapporto con il ballo era controverso: alcuni lo accettavano come qualcosa di normale, ma esistevano anche gravi pregiu-dizi contro la sua espressione (Herter 1959, 638). L'amore per la danza, pero, non era qualcosa di negativo; anche se ai tempi della repubblica l'ar-te della danza veniva ancora ignorata, nel periodo di Augusto era invece accettata con interesse ed entusiasmo (Horsfall 1971, 1114). E anche vero che molto dipendeva dal tipo di ballo, in quanto ai tempi di Augusto erano diffuse anche le danze orgiastiche della dea Cibele, che pero erano mo-ralmente inaccettabili (Herter 1959, 621-2). La danza era collegata soprattutto con il pregiudi-zio della effeminatezza e della mollezza, ad ogni modo non era indicata per gli uomini; la danza era una cosa da donne. Il terzo punto in comune di entrambi i di-scorsi e indirizzato alle avventure amorose che entrambi descrivono con locuzioni metafori-che. A onor del vero Tarconte e piu esplicito e racconta che ai suoi compagni piacciono le lot- te notturne sotto l'ala di Venere, mentre Numano Remulo menziona soltanto le desidiae cordis che potrebbero essere interpretati come normale pigrizia, ma visto che sono legati al cuore, possiamo dedurre che si tratti effettivamente di avventure di amore che in questa locuzione ac-quisiscono una connotazione ancora più marca-ta di ozio, assopimento, inattività, il che naturalmente è in contrasto con il carattere attivo dei soldati latini. Nel discorso di Remulo ci si imbatte in un'altra mossa stereotipata, che pero non puo trovare un parallelismo con il discorso di Tarconte - si tratta della critica ai Troiani che portano tuniche con le maniche lunghe, altro segno di effeminatezza. I Romani, infatti, avevano l'abitudine di indossare vesti senza maniche, in modo da lavorare più agevolmente nei campi -anche in questo caso si tratta ovviamente di un segno della loro laboriosità e solerzia. I Troiani, invece, portavano maniche lunghe, un abbiglia-mento non adeguato per un simile lavoro e adat-to soltanto per godersi l'ozio all'ombra dei son-tuosi palazzi - più lunghe erano le maniche, più era evidente il segno della natura effeminata (Dickie 1985, 171). È quindi dimostrato chiaramente che entrambi i discorsi si basano sul contrasto duritia - luxuria. Remulo sottolinea il duro lavoro e il sacrificio delle genti italiche e marchia la natura pigra e viziata dei nemici troiani. Le stesse con-notazioni sono presenti anche nell'intervento di Tarconte che attribuisce ai suoi compagni le stesse mancanze elencate dai Numano Remulo. La similitudine dei due interventi si intra-vede anche nella reazione di cui furono ogget-to. L'intervento di Remulo ferisce l'orgoglio di Ascanio, che prima di tutto chiede al dio Gio-ve di sostenere la sua causa, poi lancia le sue armi con tutte le sue forze e ferisce a morte il nemico -e in questo caso lo aiuta lo stesso Apollo ("Macte nova virtute, puer, sic itur ad astra" 9.641). Ascanio quindi rigetta con forza e coraggio tutti i di-fetti che erano stati criticati da Numano Remulo e dimostra che le accuse di natura effeminata e pigra erano del tutto infondate, in quanto i Tro-iani erano molto coraggiosi e abili in battaglia, e H inoltre sono stati anche onorati dalla benevolen-za degli dei. Inoltre va aggiunto che Remulo pronuncio il suo discorso subito dopo che gli Italici si erano dimostrati essere soldati irresponsabili, abbandonandosi al bere e al gioco, senza curar-si di alimentare il fuoco e di sorvegliare il pro-prio accampamento. Tutto questo ci fa pensare che le parole di Remulo fossero del tutto fasul-le, se non addirittura ironiche, da buon principio - il lettore, infatti, aveva già notato che quei Ru-tili, descritti da Remulo come coraggiosi e abili, in verità non erano cosi; dall'altra parte Ascanio dimostra il coraggio e l'abilità dei Troiani. Nel- 10 stesso libro siamo stati testimoni di un Niso altrettanto valoroso, che si lancia senza timore in battaglia per il suo popolo, non curandosi dei pericoli e delle trappole. I giovani soldati troia-ni quindi dimostrano che l'immaginario stereo-tipato che li vuole effeminati e oziosi è del tutto infondato. Una situazione analoga si nota anche nella reazione al discorso di Tarconte. Lo stesso Tarconte, infatti, dimostra il valore del suo popolo: è pronto a sacrificare la vita e attacca un nemico altrettanto valoroso. Il poeta confronta Tarconte con un'aquila che si lancia su un serpente, per afferrarlo alla fine con i suoi artigli. In entrambi i casi quindi si pone in primo piano un eroe, il primo è Ascanio, il secondo Tarconte, un Troiano e un Etrusco. Entrambi dimostrano che le parole pronunciate non corrispondono alla re-altà, in quanto entrambi sconfiggono il nemico con gesta coraggiose, degne di un eroe epico. Le analogie fra i due frammenti sono quindi sostan-ziose. Nei discorsi di Numano Remulo e Tar-conte, che si riferiscono a due momenti diversi nelle vicende dell'Eneide, e sono rivolti a due co-munità diverse, ci imbattiamo in elementi simili, ovvero in quattro elementi che accomunano la rappresentazione stereotipata dei due popoli: 11 rapporto tra il valore bellico e le donne; l'ab-bandonarsi alle danze e ai divertimenti, che non sono appannaggio degli uomini, e alle avventu-re amorose, e il rifiuto delle gesta dei due eroi, il Troiano Ascanio e l'Etrusco Tarconte, in rispo-sta alle critiche mosse. Inoltre, ci si imbatte anche in alcuni fenomeni che nei due discorsi non coincidono: Numano Remulo, infatti, critica i Troiani per le loro vesti decorate di croco e por-pora, per le loro tuniche con le maniche lunge e le mitre decorate da nastrini, mentre nel discorso di Tarconte non c'e menzione riguardo all'ab-bigliamento. Al contrario, Tarconte inserisce un elemento tipico degli Etruschi, ovvero il momento religioso, in quanto richiama alla memoria l'antico aruspice che li invita alle celebrazioni rituali nei luoghi consacrati. Si ritiene che Virgilio abbia messo in paral-lelo la rappresentazione stereotipata dei Troiani e degli Etruschi di proposito, in modo da attribu-ire a entrambi i popoli tendenze simili. Gli an-tichi ascoltatori hanno indubbiamente collega-to i due discorsi e hanno richiamato alla mente le parole di Tarconte pronunciate in precedenza, nel discorso di Numano rivolto ai Troiani. Virgilio non nasconde i pregiudizi negativi che valeva-no per gli Etruschi e per i Troiani. Anche lo stesso Tarconte ammette che il suo popolo etrusco si abbandona volentieri alle avventure amorose, all'ozio e alle danze. Allo stesso tempo si sottoli-nea il lato positivo dei due popoli: nell'Eneide gli Etruschi vengono caratterizzati dall'epiteto for-tis (10.238) e pius (8.494), proprio come succede con i Troiani, fra cui spicca la forza e la devozio-ne del loro condottiero Enea: "pietate insignis et armis" (6.403, 6.769). Virgilio ha valorizzato en-trambi i popoli, inoltre ha ulteriormente ribadi-to la devozione del popolo etrusco alla volontá divina, un popolo che conosce l'arte della profe-zia e che capisce la volontá degli dei, a cui si sot-tomette completamente. OJ O V í-H QJ tí Povzetek Avtorica je v članku primerjala z vsebinskega zornega kota dva odlomka iz Vergilijeve Eneide, na katere še noben raziskovalec Vergilijevega opusa še ni bil pozoren. Gre namreč za odlomka iz devete knjige Eneide, v katerem Numanus Remulus ostro napade Trojance in jih pripiše nekaj stereotipnih značilnosti (9.598-620), ter za odlomek iz enajste knjige, v katerem pa tvoja etruščan-skih čet Tarhon spodbuja svoje sobojevnike (11.732740). Namen prispevka je osvetlili paralelizme teh dveh odlomkov ter odkazati, da je Vergilij namenoma pos- tavil na vzporedne tirnice stereotipno predstavo Tro-jancev in Etruščanov s ciljem, da je obema ljudstvoma pripisal podobne značilnosti, ki se popolnoma ujemajo. Stereotipne značilnosti, ki jih Vergilij pripisuje obema ljudstvoma so lahkotno predajanje ljubezenskim dogodivščinam, otiumu in plesu. Nasprotno pa sta obe ljudstvi tudi nositeljici pozitivnih lastnosti, in sicer verske pobožnosti (pietas) ter vojaške hrabrosti (fotitudo). Horsfall, N. 1987. 'Numanus Remulus' In Enciclopedia Virgiliana, 778. Roma: Istituto dell'Enciclopedia italiana. Thomas, R. F., 1982. 'Lands and Peoples in Roman Poetry: The Ethnographical Tradition.' Proceedings of the Cambridge Philological Society. Supplementary Volume 7: 99. Summary In the article, the author compares from the substantive point of view two excerpts from Vergil's Aeneid, to which no researcher of Vergil's opus has yet been paid attention. It is a passage from the ninth book of the Aeneid, in which Numanus Remulus strongly attacks the Trojans and attributes to them some stereotypical features (9,598-620), and a passage from the eleventh book, in which the Etruscan fellow Tarhon encourages his mates (11,732-740). The purpose of the paper was to illuminate the parallelism of these two excerpts and to indicate that Vergil deliberately set up a stereotypical representation of Trojans and Etruscans on parallel rails, with the aim of attributing similar characteristics to the two peoples. Stereotypical representations attributed by Vergil to both peoples are an easy passage to love adventures, to otium and to dancing. On the contrary, both peoples are also the bearers of positive qualities, namely religious devotion (pietas) and military courage (forti-tudo). Bibliografia Cairns, F. 1990. Vergil's Augustan epic. Cambridge: Cambridge University Press. Cergol, J., 2011. 'Gli eroi della stirpe etrusca nella seconda meta dell'Eneide/ Maia, rivista di letterature classiche 3: 497-507. Dickie, M. 1985. 'The Speech of Numanus Remulus (Aeneid 9.598-620).' Papers of the Liverpool Latin Seminar 5: 165-221. Herter, H. 1959. 'Effeminatus.' Reallexikon für Antike und Christentum 4: 638. Horsfall, N. 1971. 'Numanus Remulus: Ethnography and Propaganda in Aeneid 9.598ff.' Latomus 30: 1108-16 e QJ Punjert, castello "perduto" dell'alta val Rosandra Massimo Medeot, Mario Crevato, Alja Margon, Društvo Limes arheologija prostora Associazione Limes archeologia per il territorio, Hrpelje - Kozina, Slovenija V članku predstavljamo najnovejše raziskave na območju arheološkega najdišča Punjert. Najdišče se nahaja v zgornjem delu doline Glinščice (Občina Hrpelje - Kozina), na njem pa se nahajajo skromni ostanki manjše utrdbe iz obdobja srednjega veka. S pomočjo kartografskih, bibliografskih in neinvazivnih terenskih raziskav smo izdelali hipotetično grafično rekonstrukcijo utrdbe in postavili nekaj možnih hipotez o starosti utrdbe in njene vloge v prostoru. Pri interpretaciji rezultatov smo prvenstveno upoštevali bližnji že do dobra preučen grad Vichimberch. Ključne besede: Punjert, grad, Srednji vek, Dolina Glinščice, Vichimberg This research paper presents the archaeological park known as Punjert, located in the upper Rosandra Valley (territory of Slovenia, municipality of Hrpelje - Kozina), which consists of the remains of a small fortification or castle dating to the Medieval period. Through cartographic, bibliographic, on site (non-invasive) research and the analysis and processing of data collected from the Li dar system and GPR it has been possible to create a graphic rendering of the site and develop hypotheses on the construction date and purposes, with specific reference to the not too far away and previously researched Vichimberch castle. Keywords: Punjert, castle, Middle Ages, Rosandra valley, Vichimberg L'alta val Rosandra (in sloveno Dolina Glinščice) e stata abitata fin dalla Preisto-ria, ma solo al periodo Protostorico risale la costruzione delle prime opere fortificate . Si tratta essenzialmente di castellieri (con vallo semplice o múltiplo), notati gia nel XIX secolo, per l'imponenza dei ruderi, da autori come Marchesetti (1903). Degni di nota sono quello del Monte Carso/Sela , di Lorencon e, sul versante opposto della valle, di Gradec4. Il periodo 1 Per un quadro d 'insieme dei ritrovamenti e dei siti archeologici nel-la zona in esame, valido strumento é il database reso disponibile dal Ministero della Cultura della Repubblica di Slovenia e utilizzabile per mezzo del sito: http://rkd.situla.org/ 2 Dal database citato in nota 1, n. 9164 3 Ibidem n. 9163 4 Ibidem n. 483 romano è pure stato caratterizzato dalla costruzione, nella parte superiore della valle o nelle sue immediate adiacenze, di altre fortificazioni: in particolare le postazioni difensive sul cosiddet-to Crinale (Flego e Zerjal 1992) sopra la chiesa di S.Maria di Siaris, la grotta delle Porte di Ferro , la fortificazione a Nasirec ed infine il castrum recentemente scoperto presso Grozzana/ Grocana (Bernardini 2016). Poco si conosce della situazione nell'Altomedioevo, ad eccezione di un possibile sito fortificato sul Mali Kras, ogget-to di studio da parte dell'associazione/drustvo Limes a.p., e dell'ipotetica presenza di una tor- 5 La grotta è inserita nel Catasto ragionato informatico delle grotte archeologiche del FVG con il numero 504; maggiori info sul sito http://siticar.units.it/ca/criga/ 6 Dal database citato in nota 1, n. 7299 DOI: HTTPS://DOI.OR.G/l0.26493/2350-5443.6(2)l5-27 re nei pressi dell'odierna chiesa S. Maria di Sia-ris, finora non documentata da alcuna evidenza archeologica (Flego e Zupančič 1991). Migliore la situazione per il periodo a partire dal XIII secolo, abbastanza noto, grazie alla documentazione reperibile sul castello di Vichumberg/Lorencon (Colombo 2000, Sapač 2011) sulle fortificazioni di Klanec (Pečar 1996, Sapač 2011) ed infine sul cosiddetto tabor di Draga7 (Colombo 2002, Sapač 2014). L'Etá moderna e ben testimoniata da fonti veneziane ed austriache, quella contemporanea da austriache, italiane, jugoslave e slovene. \o La posizione del sito di Punjert si colloca all'interno del parco regionale di Beka (comu-^ ne di Hrpelje - Kozina), sui versanti meridiona- j li dell'alta Val Rosandra. L'abitato piu vicino e il m villaggio di Beka, da cui Punjert dista circa 1 km. Dalle cartine allegate si puo vedere la posizione ~ del sito rispetto a Beka e la zona esaminata nel presente saggio, situata all'interno dell'area po-H sta sotto tutela dal Zavod za varstvo kulturne de- | diščine Republike Slovenije (Istituto per la tute- ¿ la dei beni culturali della Republica di Slovenia). < Punjert e collocato su un poggio leggermente de- la gradante (plateau) in direzione SO-NE a quota 376 m, con coordinate Lat: 45°36'29,05'' e Lon: i3°53 4 2,9i". P L'area del sito si presenta geologicamente ~ formata da arenarie, sottoposte a notevoli pro- ís cessi erosivi che hanno formato gole e forre; e g presente un articolato sistema idrografico di su- ^ perficie, composto da ruscelli affluenti nel corso o del Rosandra. A valle del sito, si possono notare, £ sia dalla cartografia che sul terreno, estesi movi- menti franosi, alcuni antichi ed altri tuttora at-tivi. La vegetazione della zona e formata da un bosco relativamente giovane, composto di aghi-foglie (pino nero) e latifoglie (principalmente querce, cerri, carpini, robinie). Non sono presenti tracce di recente antropizzazione, né di coltu-re o pascoli, ad eccezione del pianoro adiacente al villaggio di Beka. La rete di sentieri creata dalla frequentazione umana e in stato di abbandono, 7 Ibidem, n. 9166 8 La cartografía utilizzata per questo saggio e stata ricavata elaborando la cartografía ufficiale della Repubblica di Slovenia, reperibile al sito: https://gisportal.gov.si/portal/apps/ Immagine 2: L'ovale azzurro indica l'area oggetto di ind-agine N Immagine 3: La sommitá del plateau di Punjert (vista verso la val Rosandra) spesso la vegetazione spontanea impedisce il pas-so e la visibilita. Unico sentiero in zona, ad esser costantemente utilizzato, e il cosiddetto "Sentiero dell'Amicizia", che collega Beka a Bottazzo. A valle, in direzione N, presso la zona soggetta a movimenti franosi, si notano le tracce dei ca-rotaggi in preparazione alla creazione del raccor-do ferroviario, in territorio sloveno, denomina-to "Drugi Tir". Tali attivita di sondaggio hanno causato la riapertura di alcuni percorsi, in pros-simita del sito ma non all'interno dell'area posta sotto tutela archeologica. Il sito e stato notato dall'archeologo M. Župančič negli anni '80 e segnalato all'Istituto per la tutela del patrimonio culturale della Re-pubblica di Slovenia, che applico al sito e alla zona circostante il regime di tutela archeolo-gica. A Punjert venne assegnato il numero (dei siti protetti in Slovenia) di registro 16010. La de-scrizione disponibile era estremamente sintetica, quanto interessante e suscettibile di ulteriori indagini: "fortificazione medievale di piccole di-mensioni con fossato difensivo ben visibile. Data-zione: Medio Evo." Nessun scavo o altra indagi-ne invasiva venne o e stata svolta. Nulla, finora, e stato reperito da alcun autore, tra le fonti scrit-te, materiali, orali o iconografiche, che sia riferi-bile al sito in oggetto. Gli abitanti del villaggio di Beka erano a conoscenza della presenza del sito, ma interrogati dall'autore all'inizio delle ricer-che (autunno 2016), non potevano fornire alcu-na ulteriore informazione. Geograficamente, il sito si presenta come un plateau sommitale che misura circa 35 m di lunghezza (direzione N-S) 9 Descrizione ricavata dal database citato in nota 1. Traduzione ed adattamento a cura dell'autore oc e 25 m di larghezza (direzione O-E). Il fossato difensivo, profondo mediamente 2m rispetto al terreno circostante, e ancora ben visibile attor-no al plateau. Sul lato nord del sito, in cima del-la cresta, circa a 6om nel punto in cui essa inizia a scendere verso Nord e la valle della Rosandra, si trova un ripido fossato naturale di forma quasi lineare in direzione S-N, che e quasi parallelo con il sentiero che corre verso il corso d'acqua e in parte circonda la cima della collina. Il fossato e di im di profonditá, in media, lungo circa 65 m metri e termina in corrispondenza con una curva del sentiero. Circa a 8om in direzione del torrente, sul lato ovest del sito, ci sono dei resti di costruzioni a secco in pietra, di probabile origine moderna, la cui funzione e probabilmente legata al percorso che esisteva lungo il torrente. Circa 450 m a NO del sito, sorgono i resti del castello di Vichimberch (Colombo 2000), un maniero gestito dai Conti di Gorizia e co-struito alla metá del XIII secolo, su autorizza-zione del vescovo di Trieste Ulrico, da Almeri-co di Carsperch (Foscan e Vecchiet, 2001). Tale famiglia nobile giá controllava il castello di Karstberg, presso Golac/Golazzo, che presenta note-voli somiglianze costruttive. Un profondo vallo-ne, creato da un'affluente del Rosandra, separa i due siti. Il castello di Vichimberch, collocato sulla sommitá della Zerjalski vrh, (secondo la toponomastica usata nella cartografía slovena) a quota 390, prima della sua distruzione, avvenu-ta nel mese di maggio del 1361 ad opera delle mi-lizie triestine, era stato costruito, secondo il Colombo (2000) "in un luogo appartato, in una posizione non proprio dominante, piuttosto distante dalle vie di comunicazione tra l'entroter-ra e la costa" ed presentava un "rilievo sommitale non artifíciale ma reso piu evidente e pronun-ciato dalla realizzazione del fossato, il materiale del quale fu utilizzato forse... per realizzare le murature di minor pregio /.../ L'aspetto che piu caratterizza quel che rimane della struttura e il fossato /. / di dimensione e caratteristiche non facilmente riscontrabili nel panorama castellano locale. Lo scavo /.../ interessa i lati del pendio di Immagine 4: Posizione di Vichimberch (a sinistra, si noti il fossato difensivo circolare) e Punjert (a destra, nel cer-chio azzurro) attraverso l'elaborazione dati Lidar minor pendenza, piu esposti in caso di assedio" ed e "probabile che per il resto dell'edifício e delle costruzioni realizzate al suo interno si sia fatto largo uso del legno che non doveva certo mancare nei dintorni". Poiché a Punjert, da decenni, o meglio dal tempo della scoperta, non veniva svolta alcun tipo di indagine, si e deciso di operare sul sito con metodi non invasivi. In particolare, si e in-vestigato con un analisi sul terreno, con quella della cartografía antica e moderna, con l'elaborazione dei dati Lidar, con un rilievo geor; senza trascurare lo studio ed il confronto delle fonti scritte che trattassero la zona. La finalitá era di capire se, sul poggio denominato Punjert, circondato da un fossato di chiara origine artifí-ciale, ci fosse stata un'opera fortifícata, di quale probabile epoca, con quale funzione e, possibil-mente, creare un rendering grafico della costru-zione. Lavoro complesso perché, ad una prima ricognizione, come giá si poteva presumere dai colloqui avuti con l'archeologo che aveva segna-lato per primo il sito, nessun resto, o reperto, ap-pariva in superfície. o V QJ Immagine 5: Il fossato di Punjert, lato méridionale L'analisi del terreno, oltre ad accertare la presenza del fossato e la presenza di alcune di-scontinuità sulla superficie pianeggiante del plateau, non ha dato ulteriori risultati. A favorire le successive indagini è stata la presenza di una rada vegetazione arborea, quasi priva di sottobo-sco (cespugli/rovi); nessun reperto o resto inter-pretabile come appartenente alla fortificazione è stato reperito in superficie, nonostante sia sta-to esaminato il plateau stesso, il fossato e lo sco-sceso declivio che proteggeva il sito dal versante meridionale. Si è deciso quindi di procedere ad un'analisi della cartografia disponibile oltre, naturalmente, ad un'attenta ricerca bibliografica. Ma, oltre ai rilievi topografici, nulla è stato reperito, nemmeno sulla cartografia di epoca austriaca (a partire dal XVIII) o tardoveneziana (il confine con la Serenissima correva a pochi chilo-metri). Nulla di notevole pure dallo studio delle mappe catastali giuseppine e franceschine. Ulteriore passo è stato l'uso dei dati ricava-bili per mezzo del Laser Surface Scanning, normalmente indicato come Lidar (Light Detection and Ranging), che è un metodo di rilevamento capace di misurare con grande accuratezza la superficie terrestre. Installando un laser su un mezzo aereo, si puo illuminare la superficie terrestre con i raggi emessi dal laser stesso che, riflessi dal suolo, ritornano entro un certo tempo al rice-vitore installato a bordo. La durata del tempo di riflessione permette di calcolare con esattez-za la distanza dal suolo; utilizzando poi il sistema GPS, è possibile calcolare le coordinate tridi-mensionali del punto misurato. Il Lidar quindi rileva l'altezza della superficie terrestre e di tutte le strutture posizionate su di essa; grazie alla ca-pacità di penetrare attraverso la copertura vegetale, ci permette di analizzare pure zone coperte da boschi e foreste. Con una successiva elabora-zione dei dati ricavati, è quindi possibile ricavare l'altezza, punto per punto. L'utilità del Lidar nel caso del sito di Punjert è emblematica: l'osservazione tradizionale dal cielo, per mezzo di foto aeree, satellitari o rica-vate da droni non dava alcuna informazione di qualche importanza, mentre grazie al sistema Lidar, funzionante nonostante la copertura bo-schiva, si potevano raccogliere tutta una serie di o H dati ed immagini utili alla ricerca archeologi-ca. Infatti, il sistema permette di vedere chiara-mente tracce antropogeniche positive (in altez-za), quali mura, tumuli, argini e negative quali trincee, affossamenti, fossati. Naturalmente tali tracce vanno selezionate e categorizzate con at-tenzione, soprattutto per evitare di interpretare fenomeni o formazioni naturali come struttu-re opera dell'uomo. Limitazioni all'elaborazio-ne sono state riscontrate per la presenza di rilievi (e rilievi coperti da foreste), geologicamente re-centi (Mlekuz 2012); Punjert presentava proprio un terreno di questa tipologia ed è stata necessa-ria un notevole mole lavoro di elaborazione dati. Grazie al National Lidar Shooting Project sloveno, accessibile sul sito dell'Agenzia per l'am-biente della Repubblica di Slovenia, si sono potu-te ricavare i dati e le immagini che sono presentate in questo saggio, usando il blocco 4i3_52. Dal Lidar si puo vedere che il fossato (di lunghez-za di circa 130 m) è di forma triangolare irregola-re. Dall'indagine sul terreno, il fossato è appena visibile nella parte settentrionale, mentre a sud non è visibile, ma risulta chiaro grazie all'imma-gine LIDAR. A prima vista, non è visibile alcun resto di edifici. Tuttavia, l'immagine LIDAR è in grado di rilevare una parte "nascosta" del fossato sul lato ovest, che è stato riempito da detriti, mentre sul bordo meridionale del plateau è par-zialmente visibile una struttura della dimensio-ne di circa 20 x 15 m (grossomodo rettangolare) parallela al fossato. In considerazione di questi importanti in-dizi, nella ragionevole speranza che il terreno (coltre di terra) del plateau potesse celare ancora i tratti inferiori delle murature, si è deciso di procedere ad un rilievo georadar (GPR) multi-frequenza. Lo scopo era quello di analizzare il terreno fino ad una profondità di circa 1,5 metri per l'eventuale localizzazioni di strutture sepolte di possibile interesse archeologico. Sono stati re-alizzati 29 profili longitudinali con l'impiego di due frequenze diverse, per un totale di circa 350 m di registrazioni. Il georadar (GPR - Ground 10 II Lidar nella Repubblica di Slovenia è reperibile al link: http://gis. arso.gov.si/evode/profile.aspx?id=atlas_voda_Lidar@Arso || V Vv Ü l\ > % m x ñi rw\ [ mi m I Meters 0 8 16 2¿ 32 40 48 56 64 72 r*^ A W — A oj Immagine 6: Immagine ricavata dall'elaborazione dati Lidar del sito di Punjert Penetrating Radar) utilizza onde elettromagne-tiche immesse nel terreno da antenne trasmit-tenti, che vengono registrate in superficie da antenne riceventi. Questa registrazione costituisce la traccia radar che porta informazioni dal sotto-suolo. La sezione o profilo GPR rappresenta l'in-sieme delle tracce che si ottengono muovendo la coppia di antenne (trasmittente/ricevente) sulla superficie del terreno ed effettuando campiona-menti a intervalli di spazio regolari, nel presente caso pari a 0,10 m. Per l'acquisizione dei dati Georadar è stata utilizzata un'apparecchiatura MALA GPR ProEx System ed in funzione de-gli obiettivi dell'indagine, si è deciso di utilizza-re due antenne bistatiche, aventi frequenza pari a 500 e 300 MHz. La prima è in generale in grado di raggiungere profondità fino un metro e mezzo con un grado di dettaglio (risoluzione) dell'or-dine di qualche centimetro, mentre l'antenna a più alta frequenza permette di indagare in media fino a circa 80 cm di sotto della superficie topografica, con precisione subcentimetrica. Il sistema GPR è stato equipaggiato con un ricevitore; O V í-H QJ p Punjert-Beka UTM Mreža v r s. D%TM (EPSG 3794) D=5m Meiilo 1:200 H Profito Beka 28 Profilo Beka 27 Profil o Beka 26 Profilo Beka 25 Profilo Beka 21 Profilo Beka 20 | i Profilo Beka 19 Js Profilo Beka 18 [T Profilo Beka 17 ! JL Profilo Beka 16EF CM CO O m ififtff re o Beka 23 ^COCNT- ra ra ra ra 0) 03 O) d) oqcûcûgû o o o o o o CL O O O O 1— 1— S— L— Q_Q_Û_D_ Immagine 7: Veduta d'insieme, basata su elaborazione immagine Lidar, dell 'area indagata con i profili eseguiti O 1 2 1 4 t « 7 t » 10 11 U U 14 IS M 17 U l» M 2J 22 » 24 » 24 V 21 2» K JI H H Sommité terreno roccioso Struttura muraria UUHUUHUUnttllllMH aJ v i-l QJ Immagine 8: Profili GPR elaborati con indicate le anomalie create da una struttura muraria sepolta e dalla sommità del terreno roccioso l'emissione dell'impulso elettromagnetico è sta-ta configurata "a distanza" regolata da un odometro collegato alla ruota del sistema GPR per poter controllare la distanza percorsa. Sono stati eseguiti 29 profili complessivi utilizzando le due antenne (500 e 300 MHz): di seguito è presenta-ta una veduta d'insieme dell'area con le posizio-ni di alcuni profili eseguiti. Nelle aree indagate sono stati localizzati di-versi elementi che indicano la presenza di structure sepolte che presentano le caratteristiche di porzioni di murature di medie o piccole dimen-sioni mentre più in profondità è stata individua-ta la sommità del terreno roccioso che varia da un profondità minima di 50 cm ad una massima di 90 cm. I risultati riportati nelle figure seguen- p Punjert-Beka UTM Mreža v r s. D96TM (EPSG:3794) D=5m 413815 12 16 m ro H Immagine 9: Elaborazione georadar con segnali di strutture murarie (rosso) e cavità (verde) H ti sono suddivisi seguendo le direzioni di profili complementari in modo da dare una continuità alle strutture identificate. Le anomalie riscontra-te sui profili radar sono essenzialmente di 2 tipo-logie diverse. La prima tipologia è costituita dalla sommità del terreno roccioso che è sempre ben identificabile in ogni profilo, mentre la seconda è costituita strutture murarie che sono state ri-scontrate in tutti i profili elaborati. L'indagine georadar nel sito evidenzia e conferma la presenza di strutture sepolte interpretate come porzioni di opere murarie. Que-ste strutture presentano una continuità (line-arità) e sono di forme e dimensioni diverse. Al centro dell'area indagata, la sommità del terreno roccioso presenta alcuni affossamenti di natura antropica, mentre negli altri settori la sommità rocciosa naturale è pressoché costante. Dai rilie-vi si puo notare che i resti delle strutture murarie hanno uno spessore poco inferiore al metro, ad eccezione del muro trasversale, posizionato a circa 2/3 della lunghezza del plateau che, con ogni probabilità, è congruente con il modesto "gradi-no" percettibile sul terreno. Considerato il mag-gior spessore di queste ultime strutture murarie, che arrivano a circa 1,5 m, e il loro posizionamen-to, si presume, con sufficiente certezza, che siano i resti di una torre di difesa in posizione semicen-trale. Per quanto riguarda gli affossamenti di origine antropica, ora interrati, potrebbe trattarsi di vani quali cantine e/o riserve d'acqua; pur essen-doci tutta una serie di ruscelli nei dintorni, il plateau era (si nota l'assenza di fenomeni erosivi) ed è privo di acque superficiali. Alla conclusione di tutte le ricerche non invasive, risultano a disposizione le seguenti infor-mazioni, per la creazione di una ipotetica rico-struzione grafica di Punjert e la stesura di alcune ipotesi sulla sua datazione: analisi del terreno, immagini Lidar, dati ottenuti con il georadar, studio comparato delle fortificazioni finora stu-diate in zona, risalenti al Medioevo. Si è proce-duto, usando come base il profilo del rilievo otte-nuto per mezzo del Lidar, a tracciare uno primo schizzo della struttura fortificata. Al fine di im-plementare l'attendibilità del rendering grafico, si e interpellato il prof. I. Sapac11, massimo esperto per quanto riguarda il processo di incastella-mento e la sua evoluzione in Slovenia, autore di oltre una decina di testi monografici dedicati ai castelli, inviandogli i dati disponibili (in parti-colare Lidar e georadar), le considerazioni ed il disegno preliminare. Grazie alle sue considerazioni e consigli, si e giunti alla stesura definitiva dell'ipotetica ricostruzione grafica. Trattasi quindi tratta una fortificazione, che ha probabil-mente difeso l'ex percorso che da Trieste, attra-verso la val Rosandra, proseguiva lungo la linea di minima pendenza verso Mihele e Beka. Presso quest'ultimo villaggio, nel punto piu strategico, si trovava Punjert. Prima dell'imboschimento dell'area (a pino nero), da questo punto era pos-sibile un'ampia visuale sulla val Rosandra (nella sua zona flyschoide ed oltre). Dai risultati delle ricerche l'ipotesi e che Punjert nasconda, nel sottosuolo, i resti di un piccolo castello medioevale. Probabilmente era una modesta fortificazione con una sempli-ce cortina muraria (forse parzialmente lignea) e torre (semi)centrale difensiva, costruito forse un sito giá utilizzato per una fortificazione tar-doantica. Punjert nel passato aveva una buo-na posizione strategica, potendo appunto con-trollare le vie di traffico dell'alta Val Rosandra. Tali percorsi sono ancora visibili sia (parzialmen-te) sul terreno che attraverso il sistema Lidar, ma sono per lo piu interrotti ed abbandonati a causa di evidenti movimenti franosi e fenomeni erosivi; l'abbandono di tale rete viaria potrebbe esser stata causa dell'inutilitá e progressiva distruzio-ne di tale fortificazione. In conclusione, si possono formulare tre ipotesi sull'origine e la datazione di Punjert. La prima vede una datazione del sito intorno all'an-no 1000, quando sul Carso i Weimar fecero co-struire una prima serie di castelletti e punti fortificad, da cui ne consegue che Punjert fosse giá stato distrutto o abbandonato giá prima del XIII secolo, quando fu costruito il castello di Vichim-berch. Data l'assenza di resti e tracce murarie in 11 Il prof. Sapac, considerata il probabile range nella datazione della strut-tura (1000-1300) ha suggerito la probabile presenza sulla torre di un tetto a spioventi, inizialmente pensata con tetto a terrazza. OJ V í-H QJ tí superficie, è molto probabile, seguendo tale ipo-tesi, che Vichimberch fosse stato costruito, almeno in parte, utilizzando i materiali di Punjert; pure possibile che siano stati utilizzati per la co-struzione (successiva) del villaggio di Beka , poi-ché queste tre località sono relativamente vici-ne e ben collegate tra loro: dal pianoro di Beka è semplice raggiungere i siti delle due fortifica-zioni, senza affrontare particolari dislivelli. La seconda ipotesi, cioè quella che Punjert sia stato il "campo" temporaneo delle milizie triestine, destinate all'assalto del castello di Vichimberch 12 Le prime fonti scritte su Beka risalgono al XV secolo. del 1361, appare poco sostenibile, in considerazio-ne della scarsa superficie del sito, della distanza dal castello target, dalla presenza di un profondo fossato (che ha richiesto chiaramente un grande lavoro di scavo) e dalla sua posizione, opposta alla probabile provenienza delle milizie triestine. Con le armi a getto dell'epoca, poi, sarebbe stato del tutto impossibile colpire Vichimberch essen-do posizionati a Punjert. La terza ipotesi è che Punjert sia stato un propugnacolo o, meglio, una fortificazione avanzata destinata ad implemen-tarne la resa bellica del castello di Vichimberch, Vc H quindi ad esso coevo, forse sorto sui resti di qual-che avamposto tardoantico. Si auspica che in un prossimo futuro, forse a causa del grandi lavori necessari per il "Drugi Tir" o per il potenziamento del parco regionale di Beka, si possa procedere ad una serie di in-dagini invasive che possano, sperabilmente, render piu chiara l'origine di tale castello "perduto" nell'alta val Rosandra. Povzetek V članku predstavljamo najnovejše raziskave na območju arheološkega najdišča Punjert. Najdišče se nahaja v zgornjem delu doline Glinščice, na njem pa se nahajajo skromni ostanki manjše utrdbe iz obdobja srednjega veka. S pomočjo kartografskih, bibliografskih in ne-invazivnih terenskih raziskav smo izdelali hipotetično grafično rekonstrukcijo utrdbe in postavili nekaj možnih hipotez o starosti utrdbe in njene vloge v prostoru. Pri interpretaciji rezultatov smo prvenstveno upoštevali bližnji že do dobra preučen grad Vichimberch. V zaključku lahko formuliramo tri hipoteze o izvoru in datumu Punjerta. Prva datira lokacijo okoli leta 1000 in iz nje izhaja, da je bil Punjert že uničen ali opuščen pred 13. stoletjem, ko je bil zgrajen grad Vichimberch. Verjetno je Vichimberch, vsaj delno, zgrajen s pomočjo materialov iz Punjerta; možno je, da je bil material uporabljen tudi za gradnjo vasi Beka. Druga hipoteza, da je bil Punjert začasni "tabor" tržaških enot, namenjen napadu na grad Vichimberch leta 1361, se zdi nevzdržna, glede na površino, oddaljenost od ciljnega gradu, prisotnost. globokega jarka in njegovega položaja. Takratno jet orožje bi bilo potem popolnoma nemogoče, da bi udaril Vichimbercha, ki bi bil postavljen na Punjert. Tretja hipoteza je, da je bil Punjert propugnaculum ali, še bolje, prednja utrdba, sočasna gradu Vichimberch. Summary This research paper presents the archaeological park known as Punjert, located in the upper Rosandra Valley, which consists of the remains of a small fortification or castle dating to the Medieval period. Through cartographic, bibliographic, on site (non-invasive) research and the analysis and processing of data collected from the Lidar system and GPR it has been possible to create a graphic rendering of the site and develop hypotheses on the construction date and purposes, with specific reference to the not too far away and previously researched Vichimberch castle. Three hypotheses on the origin and dating of Punjert are possible. The first dates the site around the year 1000, and it follows that Punjert had already been destroyed or abandoned before the 13 th century, when Vichimberch castle was built. It is very likely, that Vichimberch was built, at least in part, using the materials ofPunjert and it is possible that they were used for the construction of the village of Beka. The second hypothesis, that Punjert was the temporary "camp" of the Trieste militias, destined for the assault of the castle of Vichimberch in 1361, appears to be unsustainable, considering the scarce surface of the site, the distance from the target castle, from the presence of a deep ditch and of its position. The third hypothesis is that Punjert was a propugnaculum or front fortification, contemporary with Vichimberch castle. ^^^ Bibliografia di riferimento Bernardini, F. 2016. "Nuova luce sugli antichi accampamenti militari romani in Il Sapere, 1: 28-33. DOI: 10.12919/ sapere.2016.01.4 Colombo, F. 2000. "Vichimberch 1249-1361. La breve vita di un castello vescovile, gestito dai conti di Gorizia, in territorio triestino in Archeografo Triestino IV (LX): 183-237. Colombo, F. 2002. "Il "Taber" di Draga e la genesi delle strutture erette a difesa delle incursioni turche nei dintorni di Trieste alla fine del Quattrocento" in Archeografo Triestino IV (LXII): 285-322. De Marchesetti, C. 1903. I castellieri preistorici V QJ di Trieste e della Regione Giulia. Trieste: Italo Svevo (ristampa 1981). Flego, S., e I. Žerjal, 1992. "Rimske vojaške opazovalnice v dolini Glinščice" Jadranski koledar. 117-124. Flego, S., e M. Zupančič. 1991. Arheološka topografija občine Dolina. Trst: Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino. Foscan, L., e E. Vecchiet. 2001. I castelli della Carsia orientale. Trieste: Luglio edizioni. Mlekuž, D. 2012. "Messy landscapes: lidar and the practices of landscaping." in Interpreting archaeological topography: lasers, 3D data, observation, visualisation and applications. Edited by R. S. Opitz, and D. Cowley, 90-101. Oxford: Oxbow. Pečar, D. 1996. Predzgodovinska gradišča, rimske utrdbe, srednjeveški gradovi in tabori na malem Krasu. Klanec: samozaložba. Sapač, I. 2014. Gradovi, utrdbe, dvorci, vile v Slovenskemprimorju in v bližnji soseščini. Ljubljana: Viharnik. Sapač, I. 2011. Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Kras in Primorje. Ljubljana: Na sledi zgodnjebronastodobne poselitve v dolini Rižane Arheološke raziskave na najdišču Ključ Manca Vinazza, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Matej Draksler, Skupina STIK V članku predstavljamo najdišče Ključ v dolini Rižane. Na podlagi tehnološke in tipološke analize keramike opredeljujemo najdišče v zgodnjo bronasto dobo. Ključno vlogo pri izbiri lokacije najdišča je domnevno odigrala bližina vode in prometna povezava pod Kraškim robom oz. Podgorskim Krasom, ki povezuje Tržaški zaliv in Istro po kopnem. V neposredni bližini Ključa poznamo le eno sočasno najdišče, Jama nad Brežcem, kar je po našem mnenju posledica stanja raziskav. Ključne besede: zgodnja bronasta doba, nižinska naselbina, dolina Rižane, Ključ, kaštelir In this article we present lowland type of settlement Ključ in Rižana valley. Due to technological and typological pottery analysis, we are able to date this site to Early Bronze Age. Nearby fresh water and communication route under Karts Edge, which connects Gulf of Trieste and Istria, were presumably the main reasons for selecting Ključ as a location. There is only one other known contemporaneous site nearby Ključ - cave Jama nad Brežcem. We believe this is only a consequence of the state ofresearch. Key words: Early Bronze Age, lowland settlement, Rižana river valley, Ključ, hillfort žganje: redukcijsko; izredno trda; barva: > zunanja in notranja površina temno siva -(i0YR 4/1). Vel. 5,1 x 3,6 cm. g 2. Odlomek ostenja z okrašenim držajem. g Sestava: finozrnata (LM 2); dodelava £ površine: brisanje; okras: odtisi prstov; c žganje: redukcijsko; izredno trda; barva: £ zunanja površina rdečkasto rjava (5YR g 4/4), notranja zelo temno siva (i0YR 3/1). | Vel. 5,4 x 2,9 cm. z 3. Odlomek ostenja z ročajem. Sestava: c finozrnata (LM 5); dodelava površine: ^ brisanje; žganje: redukcijsko; izredno £ trda; barva: zunanja površina močno ^ rjava (7.5YR 5/6), notranja zelo temno siva 2 (i0YR 3/1). Vel. 6.6 x 4,5 cm. 4. Odlomek ročaja. Sestava: finozrnata (LM 4); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; zelo trda; barva: zunanja površina rdeča (2.5YR 4/6), notranja zelo temno siva (7.5YR 3/1). Vel. 2,6 x 2,3 cm. Sonda 2, SE 2002 5. Odlomek ostenja z ročajem. Sestava: finozrnata (LM 2); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; zelo trda; barva: zunanja površina temno sivkasto oc ro Slika 8. Arheološko najdišče Ključ (1) z Vrhom (2) in Lačno (3) v ozadju Slika 9. Pogled na Kraški rob (desno) in gradišče Tinjan (v ozadju levo) s Ključa. rjava (ioYR 4/2), notranja rumenkasto rdeča (5YR 4/6). Vel. 5,1 x 3,1 cm. Sonda 3, SE 3002 6. Odlomek ustja shrambenega lonca. Sestava: finozrnata (LM 7); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko, v končni fazi oksidacijsko; izredno trda; barva: zunanja in notranja površina močno rjava (7.5YR 5/6). Vel. 11,0 x 5,6 cm. 7. Odlomek ustja shrambenega lonca. Sestava: zelo finozrnata (LM 5); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; zelo trda; barva: zunanja površina rumenkasto rjava (i0YR 5/4), notranja rumenkasto rdeča (5YR 4/6). Vel. 5,9 x 4,7 cm. 8. 9. i0. Ustje lonca. Sestava: zelo finozrnata (LM 7); dodelava površine: brisanje; žganje: nepopolno oksidacijsko; zelo trda; barva: zunanja površina rjava (7.5YR 4/4), notranja temno sivkasto rjava (i0YR 4/2). Rek. premer ustja 24,6 cm, ohr. viš. 6,5 cm. Odlomek ustja lonca. Sestava: finozrnata (LM 2); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; zelo trda; barva: zunanja površina rumenkasto rjava (i0YR 5/4), notranja rjava (7.5YR 4/4). Rek. premer ustja 12,4 cm, ohr. viš. 4,0 cm. Odlomek ustja lonca. Sestava: finozrnata (LM i); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; zelo trda; barva: zunanja in C* p 11. 12. 13. 14. 15. 17. 16. 20. 21. notranja površina temno rumenkasto rjava 18. (ioYR 4/4). Vel. 2,8 x 2,7 cm. Odlomek ustja posode. Sestava: zelo finozrnata (LM 3); dodelava površine: brisanje; žganje: nepopolno oksidacijsko; izredno trda; barva: zunanja površina rjava (7.5YR 4/4), notranja rumenkasto rdeča 19. (5YR 5/6). Vel. 3,3 x 3,4 cm. Odlomek ustja lonca. Sestava: finozrnata (LM 7); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; izredno trda; barva: zunanja površina rumenkasto rjava (ioYR 5/4), notranja temno siva (ioYR 4/1). Vel. 5,1 x 3,4 cm. Odlomek ustja lonca. Sestava: finozrnata (LM 2); dodelava površine: brisanje; žganje: nepopolno oksidacijsko; zelo trda; barva: zunanja površina rdečkasto rumena (7.5YR 6/6), notranja temno sivkasto rjava (ioYR 4/2). Vel. 2,9 x 2,5 cm. Odlomek ustja lonca. Sestava: finozrnata (LM 5); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; izredno trda; barva: zunanja in notranja površina močno rjava (7.5YR 5/6). Vel. 3,6 x 2,2 cm. Odlomek ustja posode. Sestava: finozrnata (LM 2); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; zelo trda; barva: zunanja površina rumenkasto rdeča (5YR 5/6), notranja sivkasto rjava (ioYR 4/2). Vel. i,5 x 2,i cm. Odlomek ustja lonca. Sestava: finozrnata (LM 7); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; zelo trda; barva: zunanja površina rumenkasto rjava (ioYR 5/4), notranja rumenkasto rdeča (5YR 5/6). Vel. 3,3 x 2,9 cm. Odlomek dna lonca. Sestava: finozrnata (LM 2); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko, v končni fazi 2.4. oksidacijsko; izredno trda; barva: zunanja in notranja površina močno rjava (7.5YR 5/6). Rek. premer dna io,8 cm, ohr. viš. 2,8 22. 23. cm. Odlomek dna lonca. Sestava: finozrnata (LM 2); dodelava površine: brisanje; žganje: nepopolno oksidacijsko; trda; barva: zunanja površina rumenkasto rdeča (5YR 5/6), notranja sivkasto rjava (ioYR 4/2). Vel. 6,3 x 4,5 cm. Odlomek okrašenega ostenja posode. Sestava: finozrnata (LM 2); dodelava površine: brisanje; okras: vodoravno aplicirano rebro, razčlenjeno z odtisi prstov; žganje: nepopolno oksidacijsko; izredno trda; barva: zunanja in notranja površina rumenkasto rdeča (5YR 4/6). Vel. 5.5 x 6,3 cm. Odlomek okrašenega ostenja posode. Sestava: finozrnata (LM 7); dodelava površine: brisanje; okras: vodoravno aplicirano rebro, trikotnega preseka; žganje: redukcijsko; izredno trda; barva: zunanja in notranja površina močno rjava (7.5YR 5/6). Vel. 7,0 x 5,6 cm. Odlomek okrašenega ostenja posode. Sestava: zelo finozrnata (LM 8); dodelava površine: brisanje; okras: vodoravno in navpično aplicirano rebro, trikotnega preseka; žganje: redukcijsko; izredno trda; barva: zunanja in notranja površina močno rjava (7.5YR 5/6). Vel. 5,8 x 7,5 cm. Odlomek okrašenega ostenja. Sestava: finozrnata (LM 6); dodelava površine: brisanje; okras: polkrožna kanelura; žganje: redukcijsko; izredno trda; barva: zunanja površina močno rjave (7.5YR 5/6), notranja zelo temno siva (ioYR 3/i). Vel. 9,2 x 5,2 cm. Odlomek držaja. Sestava: finozrnata (LM 2); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; zelo trda; barva: zunanja in notranja površina rumenkasto rdeča (5YR 4/6). Vel. 6,0 x 3,0 cm. Odlomek ročaja. Sestava: finozrnata (LM 2); dodelava površine: brisanje; žganje: redukcijsko; zelo trda; barva: zunanja površina zelo temno siva (i0YR 3/i), notranja rumenkasto rjava (5YR 4/6). Vel. 4.6 x 4,7 cm. STUDIA UNIVERSITATIS HEREDITATI, LETNIK 6 (2018), ŠTEVILKA 2 4O H Povzetek V prispevku predstavljamo arheološko najdišče Ključ v dolini Rižane. Nahaja se na nižji vzpetini, ki leži na stičišču treh pokrajin, Kraškega roba, Bržanije in doline Rižane. Kraški rob je imel skupaj z Bržanijo od nekdaj strateški pomen. Tu se ločuje Istra in Kras oz. Sredozemlje in celina. Na tem stiku so že v prazgodovini stala številna gradišča oz. kaštelirji (slika 1). Arheološko najdišče Ključ prvič omenja Alberto Puschi, prve arheološke raziskave, pod vodstvom Sama Hvalca in Mateja Drakslerja (Skupina STIK) pa so tu potekale leta 2014, in sicer na parc. št. 421/1, 421 in 1407/1, vse k. o. Loka. Najprej je bilo izkopanih 10 testnih sond velikosti 1 x 1 m. Na podlagi arheoloških rezultatov je bilo izkopno polje na prostoru predvidene postavitve treh pomožnih gospodarskih stavb, kasneje razširjeno. Izkopane so bile tri sonde (1-3), velikosti 6,3 x 6,3 m, skupne površine ca. 120 m2 (slika 2). Izkazalo se je, da leži najdišče na močno prepereli in raz-pokani apnenčevi sklani osnovi (SE 1005, SE 2004, SE 3003; slika 4). Na razgibani podlagi je z naravnimi in an-tropogenimi procesi nastala različno debela plast temno rumenkasto rjavega glinenega melja (SE 1002, SE 2002, SE 3002; slika 3). V tej plasti smo našli prazgodovinske najdbe, ki so bile najštevilnejše v razpokah in kotanjah apnenca. Pri izkopavanju sonde 3 je bila najdena večja koncentracija prazgodovinske lončenine, ožgane gline ter glinenega ometa, kar nas napeljuje k predpostavki, da lahko na tem delu najdišča domnevamo enega ali več prazgodovinskih objektov. Od vseh prazgodovinskih najdb (743 kosov), smo podrobneje obravnavali 24 odlomkov. Lončenino smo obravnavali tehnološko in tipološko. Ugotovili smo, da je z vidika načina izdelave zelo enotna. Izdelana je prostoročno. Prevladujejo finozrnate mase (79 %), ostalo so zelo finozrnate (21 %). Ugotovili smo 8 različnih lončarskih mas (LM), pri katerih gre z izjemo LM 1, v kateri smo prepoznali kamnino (A), ki reagira z 10 % HCl raztopino, za kombinacije sljude (C), organskih materialov (D), železovih oksidov (E), groga (G) in/ali glinenih jeder (F). Ugotavljamo odsotnost kalcijevega karbonata (B). Pri dodelavi površine je prevladovalo brisanje (96 % oz. 23 odlomkov). Določili smo tri načine žganja, in sicer redukcijsko (17 odlomkov ali 71 %), nepopolno oksida-cijsko (5 odlomkov oz. 21 %) in redukcijsko z oksidacijsko atmosfero v končni fazi (2 odlomka oz. 8 %). Keramika je zelo (11 odlomkov oz. 46 %) in izredno trda (12 odlomkov oz. 50 %). Tipološko je gradivo zelo enotno, saj gre večinoma za lonce, ki so jim pripadali ročaji, držaji ter okrašena ostenja. Poleg teh loncev sta bila določena dva odlomka shrambenega lonca (slika 7). Tako tehnološka kot tipološka analiza keramike kažeta na čas zgodnje in/ali srednje bronaste dobe. Primerjave za keramiko najdemo na najdiščih v Vipavski dolini, v Ljubljanski kotlini, na območju Tržaškega zaliva (jamska najdišča, gradišča) in v Istri. Arheološke raziskave, izvedene na najdišču Ključ leta 2014, so pokazale, da gre za tip poselitve, ki v dolini Rižane in pod Kraškim robom še ni bil znan. Ključ po našem mnenju predstavlja neutrjeno naselbino na neiz-postavljeni lokaciji, torej gre za tip poselitve, kakršnega poznamo v Istri, Dalmaciji in Hercegovini pod izrazom zunajgradiščne naselbine. O sami funkciji tovrstnih naselbin lahko le domnevano, čeprav se nam zaenkrat zdi edina smiselna razlaga sezonska oblika poselitve. Trenutno gre za edino tovrstno najdišče iz zgodnje bronaste dobe na tem prostoru. V neposredni bližini Ključa in celotni dolini Rižane ter pod Kraškim robom beležimo le eno sočasno najdišče, to je jama pod Brežcem. Tako majhno število najdišč iz tega časa na tem prostoru pa je po našem mnenju le posledica stanja raziskav. Summary In this article, we present archaeological site Ključ in Rižana valley. It is situated on the lower rising ground, which lies at the junction of three landscapes, Karst Edge, Bržanija and Rižana valley. The Karst Edge together with Bržanija has always been of strategic importance. Here is Istria separated from the Karst or th V î-H QJ Mediterranean from continent. We can find a lot ofpre-historic hillforts (or kaštelirji) at this junction (Figure 1). Alberto Puschi first mentioned archaeological site Ključ. The first archaeological research, under the leadership of Samo Hvalec and Matej Draksler (Skupina STIK), was conducted in 2014 at plot number 421/1, 421 and 1407, all cadastral community Loka. First we excavated 10 testing trenches, size 1 x 1 m. Due to archaeological results we've enlarged excavation area at area of three farm buildings expected for building. We excavated 3 trenches (1-3), 6,3 x 6,3 m, total area of ca. 120 m2 (Figure 2). It turned out that site is lying on a strongly rotten and cracked limestone rock (US 1005, 2004, 3003; Figure 4). Due to natural and anthropogenic processes, different layers of dark yellow brown clayey-silty soils (US 1002, 2002, 3002; Figure 3) were formed on this rock. In this layer we've found many prehistoric finds, most of them in limestone cracks and depressions. During the archaeological excavations of trench n. 3, a greater concentration of prehistoric pottery, burnt clay or plaster was found, which leads us to the assumption that one or more prehistoric objects can be presumed in this part of the site. Of all the prehistoric finds (743 pieces), we studied in more detail 24 of them. Pottery was studied from technological and typological point of view. We've found that pottery is made in uniform manner and hand made. Most of it is fine-grained (79 %), the rest are very fine-grained (21 %). We've found out eight different clay admixtures (LM). They represent mixed combination of rock (A), that doesn't react with HCI solution, mica (C), organic material (D), iron oxides (E), grog (G) and/ or clay pellets (F). There is no calcium carbonate (B). Most of the surface treatment is burnishing (96 % or 23 pieces). We've recognized three types of firing techniques, reduction (17 pieces or 71 %), incomplete oxidation (5 pieces or 21 %) and reduction with oxidation in final phase (2 pieces or 8 %). Pottery is very (11 pieces or. 46 %) or extraordinarily hard (12 pieces or. 50 %). Types of vessels are very united. Most of the pieces belong to pots or parts ofthem, as handles, lugs and decorated vessel. Two pieces belong to bigger (storage) pot (Figure 7). Both technological and typological ceramic analysis indicates the time of the Early and/or Middle Bronze Age. We've found analogies in the Vipava valley, in the Ljubljana basin, in Gulf of Trieste (cave sites and hillforts) and in Istria. Archaeological excavations conducted at the Ključ site in 2014 showed that this is the type of the settlement that wasn't yet known in the Rižana valley or under the Karst Edge. We believe that Ključ site represents unfortified settlement on unexposed location. It is a type of settlement, as we know in Istria, Dalmatia and Herzegovina under the term hillfort in the open area. The function of this kind of settlements we can only presume, although for the moment the only explanations seems to be seasonal settlement type. So far, this is the only known kind of settlement from Early Bronze Age in this area. In close vicinity of the Ključ and the entire Rižana valley and under the Karst Edge we know only one contemporaneous site, the cave site Jama nad Brežcem. In our opinion, such a small number of Early Bronze Age sites in this area is only a consequence of the state of research. Literatura Batovič, Š. 1990. »Novija istraživanja prapovijesti u biogradskom kraju«. Biogradski zbornik 1: 85-195. Benussi, B. 1927-1928. »Dalle annotazioni di Alberto Puschi per la Carta archeologica delTlstria.« Archaeolografo Triestino 14: 243-82. Bratina, P. 2014a. »Zemono pri Vipavi.« V Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem /Absolute dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia. Katalogi in monografije 40, uredila B. Teržan in M. Črešnar, 563-69. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Narodni muzej. Bratina, P. 2014b. »Log pri Vipavi.« V Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem /Absolute dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia. Katalogi in monografije 40, uredila B. Teržan in M. Črešnar, 569-81. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Narodni muzej. Buršič Matijašič, K. 1998. Gradina Monkodonja. Tipološko-statistička obrada keramičkih nalaza srednjebrončanodobne istarskegradineMonkodonja kodRovinja / The Monkodonja Hillfort. A Typological and Statistical Analysis of Pottery Finds from the Middle Bronze Age Hillfort of Monkodonja near Rovinj. Monografije i katalozi 9. Pula: Arheološki muzej Istre. Buršič Matijašič, K. 2011. »Ne samo gradine.« Histria Antiqua 20: 63-76. Čovič, B. 1983. »Regionalne grupe ranog bronzanog doba.« V Praistorija jugoslavenskih zemalja IV - Bronzano doba, ro uredil A. Benac, 114-90. Sarajevo: Svjetlost: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine. Covič, B. 1989. »Posuška kultura.« Glasnik Zemaljskog muzeja BiH, n. s. 44: 61-127. Cuka, M. 2009. »Tipološka obrada ulomaka prapovijesne keramike iz Pečine kod sela Srdani.« Histria archaeologica 40: 13-44. Draksler, M., in R. Klasinc. 2014. »Arheološke raziskave na najdišču Hrastovlje - Park avtohtonih živali.« Končno strokovno poročilo o raziskavi. Neobjavljeno poročilo. Ljubljana: Skupina STIK. Hänsel, B., K. Mihovilič, in B. Teržan. 2015. Monkodonja. Istraživanjaprotourbanog naselja brončanog doba Istre. Knjiga 1. Iskopavanje i nalazigradevina / Monkodonja. Forschungen zu einer protourbanen Siedlung der Bronzezeit Istriens. Teil 1. Die Grabung und der Baubefund. Monografije i katalozi / Monographien und Kataloge 25. Pula: Arheološki muzej Istre. Hellmuth Kramberger, A. 2017a. Monkodonja: istraživanjeprotourbanog naselja brončanog doba Istre. Brončanodobna keramika s gradine Monkodonja /Forschungen zu einer protourbanen Siedlung der Bronzezeit Istriens. Die Keramik aus der bronzezeitlichen Gradina Monkodonja. Monografije i katalozi / Monographien und Kataloge 28. Knjiga / Teil 2/1, Tekst. Pula: Arheološki muzej Pula. Hellmuth Kramberger, A. 2017b. Monkodonja: istraživanje protourbanog naselja brončanog doba Istre. Brončanodobna keramika s gradine Monkodonja / Forschungen zu einer protourbanen Siedlung der Bronzezeit Istriens. Die Keramik aus der bronzezeitlichen Gradina Monkodonja. Monografije i katalozi / Monographien und Kataloge 28. Knjiga / Teil 2/2, Katalog. Pula: Arheološki muzej Pula. Horvat, M. 1999. Keramika: tehnologija keramike, tipologija lončenine, keramični arhiv. Razprave Filozofske fakultete. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Fabec, T., in M. Vinazza. 2018. »Tomaj: Gradišče in Tabor. Poskus prepoznavanja dinamik preoblikovanja tomajskega griča od prazgodovine do danes.« Goriški letnik 42: 13-49. Gaspari, A. 2008. »Bronastodobno kolišče Mati Otavnik na Ljubljanskem barju.« Arheološki vestnik 59: 57-89. Gili, E. in E. Montagnari Kokelj. 1992 (1993). »La grotta dei Ciclami nel Carso Triestino (materiali degli scavi 1959-1961).« Atti della societa per la preistoria eprotostoria della regioneFriuli-Venezia Giulia VII: 65-162. Gorenc, N. 2006. Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih. Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Josipovič, D., M. Stokin in J. Horvat. 1997. »Sonde.« V Sermin. Prazgodovinska i zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri /A Prehistoric and Early Roman Settlement in Northwestern Istria. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 3, uredila J. Horvat, 22-29. Ljubljana: ZRC SAZU. Mihovilic, K. 2007-2008. »Gropi-Stari Guran. Analiza prapovijesne keramike.« Histria archaeologica 38-39: 37-79. Register kulturne dediščine RS: http://giskd6s.situla.org/giskd/ (dostop: 1. 7. 2018). Lonza, B. 1981. La ceramica delcastelliere degli Elleri. Societa per la preistoria e protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia, Quaderno 4. Trieste: Italo Svevo. Sakara Sučevic, M. 2004. »Arheološko gradivo iz jame nad Brežcem št. 5415 pri Podgorju, občina Koper.« Annales 14-2: 229-42. Svetličič, V. 1997. »Prazgodovina / Prehistory.« V Sermin. Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri / A Prehistoric and Early Roman Settlement Ol V QJ p M rorthwestern Is t in Northwestern Istria. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 3, uredila J. Horvat, 113-16. Ljubljana: ZRC SAZU. Svoljšak, D. 1988-1989. »Posočje v bronasti dobi.« Arheološki vestnik 39-40: 367-86. Šinkovec, I. 1995. »Katalog posameznih kovinskih najdb bakrene in bronaste dobe / Catalogue of Individual Metal Finds from the Eneolithic and Bronze Age.« V Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem 1 / Hoards and Individual Metal Finds from the Eneolithic and Bronze Ages in Slovenia ^ 1, uredila B. Teržan, 29-127. Katalogi in monografije 29. Ljubljana: Narodni muzej Slovenija. z Šiškovič, R. 1990. »Prirodno-geografski oris 'S in rast prebivalstva.« V Kraški rob in g Bržanija. Zbornik ob 500-letnici fresk v ^ Hrastovljah, 9-19. Koper: Pokrajinski c muzej Koper. £ Zupančič, M. 1990. »Arheološka podoba fc Brega s Kraškim robom.« V Kraški rob £ in Bržanija. Zbornik ob 500-letnici fresk ^ v Hrastovljah, 19-27. Koper: Pokrajinski g muzej Koper. c Truhlar, F. 1975. »Hrastovlje.« V Arheološka £ najdišča Slovenije, 129. Ljubljana: Ljudska < pravica. £ Zendron, F. 2017. »In cammino verso la storia. ™ I manufatti dell'eta del Bronzo e dell'eta c del Ferro.« V Monte Castellier. Lepietre di Elleri narrano la storia, uredili P. Maggi, F. Pieri in P. Ventura 209-51. Triste: EUT. i < z K e QJ Are worksheets death? Words in museum education Lenka Mrazova, Masaryk University, Brno S Delovni listi so obravnavani kot materiali, značilni za sodobne muzeje in njihovo odzivnost na izobraževalne potrebe obiskovalcev. To didaktično orodje, ki izhaja predvsem iz besedil, postopoma prehaja v široko uporabo znotraj muzejskih služb, in kaže na njihovo odzivnost do obiskovalcev in na kompe-tence muzejskih delavcev, ki se ukvarjajo z njimi. Besedilo je zasnovano kot metodološki pregled osnovnih teoretičnih in predvsem praktičnih znanj s področja muzejske pedagogike, ki bi lahko pomagala pri procesu oblikovanja delovnih listov in njihovega optimalnega didaktičnega vpliva - oblike in predvsem vsebine. Ključne besede: muzejska pedagogika, delovni listi, interpretacija dediščine muzejska publika, metodologija Worksheets have been regarded as one of the materials which characterize modern museums and their responsiveness towards educational needs of visitors. This didactic and mainly on words based tool gradually becomes a widely used museum service, a material demonstrating both the responsiveness towards visitors, and the competence of museum workers who are engaged in working with audience. Text is intended as a methodology capturing basic theoretical and mainly practical knowledge in the field ofmuseum education, which might help in the process of creation ofworksheets and their optimal didactic impact - the form and mainly the content. Keywords: museum education, worksheets, heritage interpretation, museum audience, methodology orksheets have been regarded as one of the materials which characterize modern museums and their responsiveness towards educational needs of visitors. This didactic tool gradually becomes a widely used museum service, a material demonstrating both the responsiveness towards visitors, and the competence of museum workers who are engaged in working with audience. It is not easy to elaborate educationally functional worksheets of relevant quality. Usually also another added values are expected, such as entertainment, representative character, low production and elab-Doi: HTTps://Doi.oR.G/10.26493/2350-5443.6(2)47-62 oration costs for these worksheets which often must be made quickly and in provisional conditions. The material which you are holding in your hands does not claim the right to represent the only possible set of approaches and topics for elaboration of worksheets. But it tries to capture basic theoretical and mainly practical knowledge in the field of museum education, which might help in the process of creation of worksheets and their optimal didactic impact - the form and mainly the content. Its aim is to give a 1 This methodological material was published in Czech language (Mrazova 2012). oc helping hand to pedagogues , lecturers and other workers in museum institutions who are engaged in the work with audience. Characteristics of museum worksheets It is not easy to characterise the content of the commonly used terms like worksheet, worksheets, workbook, etc. Under the term 'museum worksheets' we generally understand printed materials elaborated by museum workers, which are available to museum visitors. They are intended to complement and enliven the exhibitions and make them easier to understand. The museum worksheets differ from the worksheets and workbooks used in schools mainly in their interconnection with a temporary or permanent exhibition, a close relationship to the exhibits and the focus laid primarily on boosting the perception and examination of these exhibits. Herewith it is a tool rather than the actual purpose of museum education. The purpose and main function of the museum worksheets is to make the visitors observe the exhibits more thoroughly. The worksheets should show the visitors a possible way of how to regard these exhibits and offer them place for their own records, reflections and notes. To put it simply, the worksheets should help the visitors discover the collection items, so that the visitors rather keep an eye on the objects than on the worksheets. This is at the same time the most difficult aspect of the elaboration of museum worksheets. Some help can arise from appropriate impulses, instructions and tasks, which are targeted at drawing attention to the objects themselves, not only to easily available information in legends and complementary texts on the exhibition panels. The ideal functional form of worksheets is always derived from particular permanent or temporary exhibition, pedagogical plans of individual museum pedagogues and their educational goals. Despite this, we can follow up sev- 2 For the sake of simplification, the term 'museum pedagogue' in the following text simply refers to all museum workers who are engaged in working with audience, creation of accompanying programmes and elaboration of worksheets. eral general rules which can simplify the creation process of worksheets and increase therewith the didactic effectiveness of this tool. Worksheets can be elaborated for any types of visitors (the adults also like to test their intelligence and skills...), but the most frequent recipients of these materials remain children, mainly those in school groups. The second most appreciated category comprises the so-called family worksheets that is worksheets intended for parents with children, or grandparents with children, children accompanied by adults, etc. The role of museum worksheets The primary purpose of worksheets is to support the perception of exhibits by visitors. This pur-., pose involves several functions, which the museums worksheets should fulfil to various extent. With the help of general didactics (Skalkova 2007, 104-105; similarly, e.g. Veverkova 2002, 143; Prûcha 1998, etc.) we can, for example, study the following functions: • ' - orientational and coordinative functi the worksheets simplify the orientation in an exhibition and show herewith one of the possible ways of how to work with the exhibition; they should deliberately follow up the collection items exhibited and the original exhibition plan, and at the same time they should offer another new perspectives and interlinks between the information obtained; - cognitive and systemising function - the worksheets usually contain basic knowledge, tasks and subjects linked with the topic of a temporary or permanent exhibition, their order also gives the visitors instructions, how to perceive and sort this new information; - developmental, educational, fixative and controlling function - the worksheets with their appropriately chosen working methods in a temporary or permanent exhibition help the visitors develop their personal interest in the topic, support the education- V î-H QJ al potential of museums, fixation of new knowledge, and validity check of the information acquired; - motivational and self-educational function - the worksheets with their content and arrangement also should motivate the visitors to further interest in the topic. In general, it can be said that worksheets give the visitors a hint how to work with an exhibition. They should contain a record and assortment of basic and most important pieces of knowledge, their fixation with the help of tasks and activities, or inspiration to individual research or working with attitudes and opinions of users. Worksheets - when yes and when no Museum worksheets gradually turn into a popular and widely used didactic tool, an almost common service to visitors. However, this tool and service is not always functional, beneficial to the educational process in museums. An inappropriately elaborated or used worksheet can even be counterproductive for the museum educational process. The museum pedagogy currently rather abandons the general and common use of worksheets in all temporary and permanent exhibitions and tends to their sparse but well-founded use. Worksheets should never be purposeless, that is, they should not be elaborated only because it is expected. One of the main preconditions of well-functioning worksheets is their purposefulness with regard to the topic of a temporary or permanent exhibition, its design, character of collection items and the information communicated, as well as to the real need and space for using this material. Worksheets in exhibitions which are, for example, rich in information are used as a logical instruction on how to understand the problem; exhibitions full of experiences and emotions, on the other hand, sometimes do not really require elaboration of accompanying didactic materials. It also depends on the conception of a museum pedagogue, how he/she intends to conceive the topic of a temporary or permanent exhibition and which method of working with these materials is supposed. The decision to create and use worksheets should always be completely within his/her authority. The most frequent mistake is an erroneous perception of worksheets as the true essence of museum pedagogical work rather than a tool, a means of presentation of collection items and the exhibition topic to the audience. The form of worksheets Worksheets can be quite varied in their form, which is given by the way of their use, their extent, design and content. In principle we can follow up two basic forms defined by the way of working with worksheets in museums (Soban 2007, 36-38): - worksheetsfor working with a lecturer - they are used actively within accompanying museum programmes, serve as a foundation for own observations and notes, or as extension materials and a tool which, however, should not attract more attention than the programme itself and should not be dominant or disturbing with regard to the programme: "Since they take into account the commentary of a lecturer, they need not to contain formulated tasks. They are rather used for presentation of complementary photographic and information materials or offer space for written or visual artistic activities of the attendants..." (Soban 2007, 37); - self-service worksheets - they place increased demands on the methodical aspect of this material, it is necessary that the tasks and activities are supplemented with instructions and additional comments, etc.: "Working with them does not require any additional explanation by the lecturer, because all the necessary information and instructions to the tasks are included in the text. This type of worksheets should of course be equipped with a key to solution of individual tasks..." (Soban 2007, 38). o Another characteristic is evident from the way of use of museum worksheets (Jûva 2004, 137) - the talk is of worksheets used in following situations: - before the museum visit - as a motivation; - during museum activities - these worksheets are used directly in the course of a museum tour or within an activating programme which is part of a temporary or permanent exhibition; - in work after the museum visit - as a source of information or a tool for development of further interest at home, or for subsequent work on the topic at school, or in the museum after the end of the tour or the activating programme. The varied form of worksheets can also be defined by their extent (Jûva 2004, p. 138). You can use, for example: - separate informative sheets - they only contain basic information on a temporary or permanent exhibition, are often designed as a typical brochure fold, which the museum visitors obtain for free when buying a ticket; - separate worksheets - usually one page with tasks, activities and impulses to own records; - informative booklets - text in the form of a slender brochure providing extended information on a temporary or permanent exhibition; - workbooks - their content is similar to separate worksheets; they have the form of either a book or individual loose sheets placed in a folder; - children catalogues; - complete set of complementary materials. Regarding the numerous variants of forms and the logical and thematic content of worksheets it is relatively difficult to classify these materials by their form and content. According to these criteria (Kristkova, Kristek 2005, 1-4) we can distinguish: — informative worksheets — they are characterised by valuable and often very comprehensive information on the exhibition topic; their graphic design is often relatively expensive so that they have also been regarded as the representative material of educational museum activities; typologically seen, their format rather reminds of an exhibition catalogue; elaboration of this type of worksheets is connected with several risks, namely that their extent is too large and that the overall character of these materials reminds of schoolbooks; — activating worksheets — their textual, informative and material aspects are less demanding than with the previous type of worksheets; they usually comprise simple instructions to various tasks and empty fields for own records; typologically seen, they rather remind of school workbooks; elaboration of this type of worksheets is connected with several risks, namely that they easily turn into too simple fill-in-the-blanks, which mostly do not sufficiently motivate to work with the exhibition and rather lead to a fast filling in without any deeper considerations about the exhibition content; — combination of informative and activating worksheets — maybe the most widely used form in the museum practice; ideal form of these worksheets includes balanced informative and activating components, which contain both the most important professional information, and the visitors' own reflection on how they perceive the exhibition; elaboration of this type of worksheets is connected with risks of both the previous types of worksheets as well as with possible risk of shallow content but, when well-elaborated, they interconnect appropriately all the above-said advantages: they contain both the basic and most important infor- a Z ^ Olomouc: Univerzita Palackého v < o Olomouci. h Veverkova, H. 2002. "Učivo." In Zdenek in Kalhous and Otto Obst, Skolni didaktika, 121-148. Praha: Portal. V î-H V Pot tovarn kot pripoved o dediščini ribištva in predelovalne industrije s poudarkom na Izoli Tereza Prešeren (študentka), AlenkaJanko Spreizer, Nataša Kolega in Petra Kavrečič, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Srečko Gombač, Društvo Histrion Pričujoči članek predstavi bralcu Pot tovarn oziroma pripoveduje bralcu/obiskovalcu zgodbo, ki jo je gospodarska dejavnost ribje predelovalne industrije pustila za seboj od zadnje četrtine 19. stoletja do današnjega časa. Pot pripoveduje zgodbo, ki se med Izolani še danes ohranja, živi naprej in predstavlja spomin na šest tovarniških obratov mesta Izole, postavljenih vse od zahodnega do vzhodnega zaliva mesta Izola. Skrajni dve točki poti sovpadata s primarno gospodarsko dejavnostjo mesta Izole, tj. predelavo male »plave« ribe. Ključne besede: Pot tovarn, Študentski inovativni projekt za družbeno korist (ŠIPK), Riba na poti, kulturna dediščina, ribištvo in predelovalna industrija, Izola. The present article presents the reader the Path of Factories or tells the reader/visitor the story left behind the former economic activity of the fish processing industry, operating from the last quarter ofthe 19th century to the present day. The path tells the story, which is still preserved today among Isolans, lives on and represents the memory about six factory plants in the city ofIzola/Isola, which are placed all along the the way from the west to the eastern bay of the town. The two extremes of the route coincide with the primary economic activity of the city of Izola/Isola, processing small „blue" fish. Key words: The track of factories, Students innnovative projects for social benefit (ŠIPK), fish on the way, cultural herritage, fisheries and fishing, food processing industries, Izola. Vo Pot tovarn in projekt Riba na poti V okviru Študentskega inovativnega projekta za družbeno korist ŠIPK - »Riba na poti, riba napoti: dediščina ribištva in predelovalne industrije s poudarkom na Izoli«, ki je potekal od marca do junija 2018, je nastalo več tematskih poti z interaktivnimi zemljevidi in opisom točk. Namen projekta je bil prispevati h kulturnemu turizmu in med drugim preko oblikovanja poti prispevati k oživljanju spomina na nekdanjo gonilno silo Izole, tj. na tovarne ribjih konzerv in predelovalno pre-hrambno industrijo. Oblikovali smo turistične itinerarije v Izoli in njeni okolici, ki so poveza- Doi: https://doi.org/10.26493/2350-5443.6(2)63-75 ni z vsakdanjim življenjem ribičev in delavk v tovarnah ribjih konzerv in predelave hrane. Preko Poti tovarn, Poti škverov, Poti fabrkink in Poti San Dona tako prispevamo k poznavanju zgodovine, geografije, kulture ter vsakdanjega načina življenja ribičev in delavk. Poleg tega želimo prispevati k valorizaciji in promociji ribištva in predelovalne industrije rib kot dela nacionalne ter predvsem regionalne dediščine, ki je vezana na obmorski prostor današnje Republike Slovenije in je umeščena v čas političnih in družbenih transformacij nekdanjih držav »Avstrije«, Italije, Jugoslavije in Slovenije (19., 20. in 21. stoletje). Slovensko primorje z zaledjem se geografsko umešča v Istro in Sredozemlje in sodi med najzanimivejša multikulturna območja. To območje na stičišču romanskega, germanskega ter slovanskega sveta je bilo v preteklosti izpostavljeno pogostim spremembam političnih oblasti in konfliktom, kar je sprožilo številne migracije prebivalstva. Obmorski kraji imajo za različne prebivalce več pomenov, saj imajo bogato, a hkrati tudi sporno ali zamolčano zgodovino. Tak primer predstavljata ribištvo ter predelovalna industrija rib v Sloveniji, ki jima ni bilo posvečeno dovolj pozornosti, zlasti v primerjavi z raziskovanjem ribištva na Tržaškem. Oblikovane poti govorijo o značilnostih načina življenja in dela ljudi, ki (so) se ukvarjali z ribištvom in predelovalno industrijo rib. Med drugim je nastala tudi Pot tovarn. Opis te poti je nastal kot skupno delo študentke zgodovine Tereze Prešeren, pedagoških mentoric izr. prof. dr. Alenke Janko Spreizer, doc. dr. Nataše Kolega, doc. dr. Petre Kavrečič in strokovnega sodelavca iz društva Histrion, Srečka Gombača. Še danes živ spomin na obdobje delovanja tovarn ribjih konzerv lahko v Izoli spremljamo tudi v prostoru, ki ga mnogi obiskovalci dojamejo kot devastirane lokacije, saj v priobalnem pasu vidimo propadle tovarniške stavbe ali njihove ostanke (ruševine). Spomin se ohranja torej v obmorski krajini kot tudi v pripovedih Izolanov, ki pa jih mnogi obiskovalci ne morejo slišati. Pot tovarn torej predstavi zgodbo, ki jo je pretekla gospodarska dejavnost ribje predelovalne industrije pustila za seboj. Zgodbo, ki se med ljudmi starejše generacije še ohranja, se predaja in živi naprej ter predstavlja naracije o šestih tovarniških obratih mesta Izole, postavljenih vse od zahodnega do vzhodnega zaliva mesta. 1 V projektu so poleg navedene študentke, pedagoških mentoric in strokovnega sodelavca sodelovali tudi Ivana Riganova (marec), UP FHŠ, študentka kulturnih študijev in antropologije (2. stopnja); Katarina Barbara Reberc (april-junij) UL FKKT, študentka kemije, 1. stopnja; Artur Steffe, UP FHŠ, študent dvopredmetnega študija antropologije in geografije, 1. stopnja; Hana Hanžek-Turnšek, UP FAMNIT, študentka biodiverzitete, 1, stopnja; Lan Rak in Katja Masten, oba UP FTŠ, študenta managementa turističnih podjetij, visokošolski program, 1. stopnja, ter Andrej Sitar, UP FHŠ in FTŠ, študent dediščinskega turizma, 2. stopnja. Pri projektu je za administrativno plat izvedbe skrbela sodelavka Karin Bandelj. Skrajni dve točki poti sovpadata s primarno gospodarsko dejavnostjo mesta Izole, tj. predelavo male »plave« ribe. Lokacija postavitve te ali one tovarne je bila tako del strateškega premisleka, kako v čim krajšem času pridobljen ulov tudi predelati, saj so nekoč uporabljali za transport predvsem ladje in poti po morju. Z arhitekturnega vidika so večje tovarne, Ampelea (Delama-ris), Arrigoni (Argo oziroma Droga) ter Degrassi (ali pozneje podjetje Riba), ki so bile postavljene izven starega mestnega jedra, še danes opazne v zasnovi Izole, medtem ko se lokacij ostalih tovarn v prostoru ne da opaziti na prvi pogled. Tovarna Ampelea - Delamaris Zgodba tovarne Delamaris se je začela leta 1879, ko je Émile Louis Roullet, uspešen francoski gospodarstvenik, postavil prvo tovarno za predelavo male plave ribe v mestu Izola (Volpi Lisjak 2001, 135). Že v začetku svojega delovanja je tovarna zaposlovala sto delavk (Tomšič 2002, i37).Tovarna je najverjetneje obstajala v naslednjih štirih letih pod imenom Émile L. Roullet et CO., prodajala pa pod imenom De Saint Ange et CO ( Lisjak 2001, 136). V naslednjih nekaj letih je tovarna doživela velike tržne uspehe in Roullet je leta 1883 z vzpostavitvijo delniške družbe Société Générale Française de Conserves Alimentairies C. A. razširil tovarniški kompleks (Tomšič 2002, i38).Tovarna je ob vzpostavitvi delniške družbe že obsegala 4,7 ha zemeljske površine ter 22,12 ha vodnih površin (morska laguna in močvirje). Delniška družba je prevzela vodenje tovarne 21. januarja 1883. Ustanovitelj delniške družbe, Émille Louis Roullet, pa je tako dobil v last 240 delnic po 500 frankov (Volpi Lisjak 2001, 136). Tej tovarni so rekli fabrika ,dei frančezi', rekli so ji tudi fabrika ,aibani'. Namreč to je tovarna, ki je stala v bližini izvira mineralne vode, termalne vode v predelu ob cerkvici svetega Petra, to je na vzhodnem delu izolskega, nekdanjega izolskega otoka. In tu so, tu je ta Francoz Roullet postavil prvo tovarno. (Intervju s Srečkom Gombačem, arhiv društva Histrion) OJ V î-H QJ VD Slika 1: Ilustrativni zemljevid tovarn v mestu Izola (Vir: Arhiv društva Histrion) Leta 1888 je tovarna dobila dovoljenje za raz- ni pomol ter še nekaj manjših zgradb. Arhitekt širitev tovarniškega kompleksa. Ob morju so bili Eugenio Marchetti je pozneje zasnoval osrednjo najprej postavljeni proizvodna hala, pristajal- stavbo za proizvodnjo hrane in skladišče. Zraven Vc Vc pa je bilo postavljenih še nekaj drugih obratov za predelavo hrane, hala za izdelavo sodov in drugih mizarskih izdelkov, skladiščne hale ter hiša za osebje in hlev. Vse skupaj je tvorilo funkcionalno zasnovano celoto. Marchetti je racionalno zasnovo tovarniškega kompleksa omilil s tradicionalnimi elementi klasicizma, vidnimi na fasadi (pročelju) tovarne (poudarjenost polj, ritmič-nost stavbnih odprtin). Bogat finančni status tovarne se je kazal tudi z opečnatimi dimniki (Tomšič 2002, 138). Konec 19. stoletja sta tovarni Ampelea in Arrigoni skupaj zaposlovali 760 delavk, malo več kot 200 ribičev in 26 pomorščakov, ki so se ukvarjali s prevozom izdelkov (Kramar 1987, 309). Leta 1892 je tovarno prevzela anglo-avstrij-ska banka s sedežem v Trstu. Francoska delniška družba je tako dobila novega lastnika in tudi novo ime - Usines de l'Ancienne Société Générale Française de Conserves Alimentairies. Starega imena tovarne novi lastniki niso bistveno spreminjali, v strahu pred izgubo odjemalcev po celem svetu. Dodali so mu zgolj Usine de l'Ancienne, kar v prevodu pomeni stare tovarne (Volpi Lisjak 2001, 137). Tovarna je razširila svojo proizvodnjo konzerviranja hrane še na sadje (slive), zelenjavo (grah, fižol, paradižnik) in goveje meso (Kramar 1987, 309). Za namene širitve proizvodnje so bili postavljeni še klavnica in hlevi, tovarna pa je dobila tudi svojo t.i. lokomobilo. Doživela je nov razcvet. Postala je glavni dobavitelj hrane za avstroogrsko vojsko, svoj izvozni trg pa je razširila tudi v Rusijo, v Ameriko ter na Bližnji Vzhod (Tomšič 2002, 138). In leta 1915 so se vse te aktivnosti pravzaprav skoraj ugasnile, zaradi tega, ker je v teh krajih divjala prva svetovna vojna. Prva svetovna vojna je prinesla strahovite spremembe v te kraje. Namreč, že to dejstvo, da je bila tu v bližini vojna, je pomenilo, da so ljudje pač trpeli lakoto in družba je postala neorganizirana ravno zaradi tega, ker se med vojno pač ne da normalno funkcionirat. In po prvi svetovni vojni je bil ta teritorij priključen kraljevini Italiji. /.../ je prišlo do zamenjave kapitala. Avstrijci so svoje premoženje prodali novim gospodarjem, ti novi gospodarji pa so postali ... v primeru /prej/francoske tovarne je to postala pač družba, ki se je imenovala Societa Conservifici in ta družba je tovarni dala ime Ampelea. (Intervju s Srečkom Gombačem, arhiv društva Histrion) Med leti 1918 in 1920 je tovarna, zaradi posledic prve svetovne vojne, prekinila s svojim delovanjem (Volpi Lisjak 2001, 138). Leta 1920 jo je, poleg še nekaj drugih izolskih tovarn, nato prevzelo tržaško podjetje Conservifici S.A. (Tomšič 2002, 139). Italijanski prevzem industrijskih obratov je bila posledica leta 1920 sklenjene Rapalske pogodbe med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, po kateri je bila končno določena nova meja med državama. Slovensko Primorje, del Dolenjske in del Notranjske so po novem postali del italijanskega državnega ozemlja. Konec dvajsetih let dvajsetega stoletja je arhitekt Romitta zasnoval nove vhodne stavbe, ki stoji še danes, ter poslovnih objektov za in ob njej. Stavba je bila zasnovana v klasicističnem sti- OJ lu (dvoetažni vhodni atrij z dvignjenim fasadnim timpanonom in simetričnima stavbnima kriloma) z oblikovnimi elementi italijanskega modernističnega gibanja (širok polkrožni vhodni portal, zvišana polkrožna vhoda ob strani glavnega vhoda). Leta 1930 je tovarna ponovno dobila novo ime - tovarna Ampelea S. A. Con-servifici. V naslednjih letih je prišlo do modernizacije in adaptacije starih objektov ter gradnje novih. Poseben tehniški dosežek predstavlja šestnajst metrsko strešno predalčje, ki zaključuje skladišče (Tomšič 2002, 139). V medvojnem obdobju je začela Ampelea tudi s pridelavo ribje moke in ribjega olja, marmelade, paradižnikov mezge, ter konzerviranjem zelenjave, slanih filetov inčunov ter raznih paštet. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je tovarna zaposlovala kar 1200 delavcev, po večini žensk iz zaledja Izole, proizvedla pa je kar 14 milijonov konzerv na leto (Volpi Lisjak 2001, 139).. Z jugoslovanskim prevzemom oblasti v Slovenskem primorju maja leta 1945 se je obra- O v î-H QJ jJBR cMvn £ Slika 2: Tovarna Ampelea z ladjevjem v medvojnem obdobju (Vir: Arhiv društva Histrion) Slika 3: Tovarna Ex-Ampelea iz leta 1948 (Vir: Arhiv društva Histrion) tovanje tovarne ustavilo, delavci in ribiči pa so bili odpuščeni, saj so lastniki tovarne ostali v Italiji. Nadzor je prevzel Narodno osvobodilni odbor Izole, ki pa mu ni uspelo zaustaviti hitrega propadanja tovarne. Na eni strani so bila skladišča polna neprodanih (črnih) konzerv, na drugi strani pa so izolski ribiči svoj ulov začeli zaradi višje odkupne cene prodajati v Trst (Kramar i992, i75-i76 ). Leto 1947 je prineslo »državno evakuacijo« strojev, prevoznih sredstev, surovin in ostalih premičnin, kot Kramar imenuje prevoz strojev iz tovarn na druge lokacije. Vrednost odpeljanih premičnin, surovin in ostalih predmetov je bila 586.768.476 lir, danes slabih 19 milijonov evrov. oc Vc Evakuacija je obsegala: a) 50 % vseh strojev za izdelavo pločevinaste embalaže z vsem pripadajoči orodjem, transmisijami, električnimi motorji itd., b) 50 % ali več surovin, c) celotno ribiško floto, č) celotne hladilnice, d) ostale stvari, ki bi lahko konkurirale jugoslovanski konzervni industriji (Kramar 1992, 176-178). Zaradi odvzete flote je začela tovarna delovati v svoji okrnjeni obliki, svoje surovine pa pridobivati s strani zasebnih ribičev ali ribolovnih podjetij, izolskega podjetja Riba in piranskega Ribiča. Istega leta je bila tovarna tudi preimenovana v tovarno Ex-Ampelea. Devet let kasneje, leta 1956, pa je tovarna ponovno dobila novo ime - Iris (Terčon 1989, 123-125). Tri leta kasneje, leta 1959 so ustanovili Kombinat konzervne industrije Delamaris (KKID), v katerem so se zaradi lažje organizacije proizvodnje in prodaje izdelkov združili Iris, Argo, Ikra in leta 1952 ustanovljeno podjetje Delamaris export-import. Proizvodnja tovarne Iris (Ampe-lea) se je takrat dokončno usmerila v predelavo in konzerviranje rib (Terčon 2013, 124). Ime Delamaris je nastalo kot zloženka delov imen nekdanjih treh velikih tovarn na današnjem slovenskem obmorskem prostoru: DEL po tovarni De Langlade iz Kopra, AM po tovarni Ampelea, AR po tovarni Arrigoni in IS po mestu Izola (Isola), vedo povedati delavke, ki so v času združevanja delale v omenjenih tovarnah. Simbolizirale so ga poleg značilnega logotipa napisa še tri ribice. Danes novi logotip Delamari-sa ponovno uporablja ribico, tokrat le eno samo. Tovarna je konec osemdesetih let dvajsetega stoletja s procesom modernizacije in izgradnje novih objektov izgubila osrednjo stavbo in skladišče iz leta 1888. Kljub predelavi pa je tovarniški kompleks ohranil svoje pomembnejše arhitekturne značilnosti (na primer vhodna stavba) (Tomšič 2002, 140). Leta 1992 se je (po številnih delitvah, združitvah in prestrukturiranjih, do katerih je prišlo zaradi reforme o samoupravljanju sredi sedemdesetih let) oblikoval Holding Delamaris, ki je združeval podjetja Delsar, Riba, Delmar, Lera in Frigomar. Tovarna in vsa podjetja, povezana z njo, so dobila tudi svoje, še danes dobro poznano ime Delamaris (Volpi Lisjak 2001, 139). Tovarna Delise Zapisi iz leta 1925 že govorijo o vzpostavljeni tovarni Delise v Izoli, ki je delovala na območju vzhodnega zaliva mesta Izole. Točne letnice začetka delovanja ne poznamo (Kramar 1987, 423). Postavljena je bila malo pred tovarno Ampelea na današnji Zustovičevi ulici. Kot nam je znano iz zapisov, jo je vzpostavil Italijan Nicolo Delise (Terčon 1989, 125). Po obsegu je šlo za majhen tovarniški obrat, saj je z devetimi zaposlenimi delavci proizvedla zgolj 13.000 kg različnih konzerv na leto (Kramar, prav tam). Za primerjavo lahko vzamemo tovarno Ampelea, ki je v enem letu proizvajala 1005 ton konzerv (Kramar 1987, 424). Tovarna Noerdlinger Tovarna Noerdlinger je bila postavljena leta 1884, prav tako na območju vzhodnega zaliva mesta Izola, malo naprej od tovarne Ampelea, blizu križišča današnje Ulice Svetega Petra in Ulice ob pečini oziroma v bližini porušene cerkvice Svetega Petra. Tovarno je ustanovila tržaška delniška družba Ditta B. Noerdlinger e fratello da Trisete, ki sta jo vodila brata Noerdlinger, njena dejavnost pa je bila usmerjena v konzerviranje sliv. Leta 1888 je tovarna povečala tovarniške prostore, vendar ni znano za koliko. Leta 1912 je tovarna zaposlovala 86 delavcev (Kramar 1987, 309-310). Leta 1920 je bila med kraljevino Italijo in kraljevino Jugoslavijo podpisana Rapalska pogodba, po kateri je slovenski del Primorja pripadal Italiji. Največje industrijske obrate v Izoli prevzela italijanska družba S. A. Conservifici. Novi lastnik je poleg tovarne Noerdlinger prevzel še tovarni Degrassi in Torrigiani, ki jih je priključil ali tovarni Ampelea ali Arrigoni, odvisno kako blizu je bila manjša tovarna eni ali drugi lokaciji obeh večjih tovarn (Volpi Lisjak 2001, 138; Terčon 1989, 123-135). V QJ c« Tovarna Degrassi - Torrigiani - Podjetje Riba Tovarno Degrassi je leta 1882 postavil Giovanni Degrassi na območju zahodnega zaliva mesta Izole, med tovarno Arrigoni in kasnejšim podjetjem Riba (Terčon 2013, 125). Danes nedaleč stran stoji Izolanom dobro poznani bar Moby Dick, ali nova hiša pic - Cassa della Pizza. Proizvodni proces tovarne Degrassi je bil manjšega obsega in je leta 1912 zaposloval le 68 delavcev, večinoma žensk. Usmerjena je bila v konzerviranje male »plave« ribe in graha (Kramar 1987, 309310). Do sredine dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila tovarna preimenovana v tovarno Torrigiani in je bila tako kot še nekaj drugih priključena tovarniškemu obratu Arrigoni (Kramar 1987, 423; Volpi Lisjak 2001, 138). Prostore tovarne Torrigiani je v času po drugi svetovni vojni prevzelo na novo vzpostavljeno podjetje Riba d.d., ki se je ukvarjalo z ribolovom. Novo podjetje je nastalo v kritičnem povojnem obdobju, ko sta tovarni Arrigoni in Ampe-lea izgubili svoji ribiški floti, posledično pa tudi dostop do vira surovin za svoje konzerve. Podjetje je večkrat spremenilo tudi svoje ime. Med leti 1948 in 1954 je delovalo pod imenom »RIBA - Tržaška ribarska družba in trgovina z ribami d.d.«. Leta 1954 je bila preimenovana v »RIBA Izola« in ohranila je svoje ime do leta 1962, ko je začela poslovati v sklopu KKID (Kombinat konzervne industrije Delamaris) in DO DROGA (Terčon 1989, 125). Tovarna Arrigoni Tovarna je nastala leta 1881 v zahodnem delu zaliva, v predelu Sv. Lovrenca. Postavil jo je dunajski podjetnik Carel Warchanek (Tomšič 2002, 131). Tekom osemdesetih letih 19. stoletja so začeli poleg male plave ribe predelovati gnoj iz ribjih odpadkov ter bosanske slive v marmelado (Terčon 2013, 121). Svojo osnovno prostorsko zasnovo je tovarna dobila leta 1888 z oblikovno enotnimi načrti arhitekta in inženirja Eugenia Marchettija, ki je snoval tudi tovarniški kompleks Ampele-je (glejte zgoraj, poglavje 2). Zasnova je temeljila Slika 4: Tovarna Arrigoni v pred drugo svetovno vojno in njene široke gospodarske povezave od Trsta do Pule (Vir: Arhiv društva Histrion) na treh podolgovatih halah, ki so bile namenjene osebju, proizvodnji, delavnicam in skladiščenju. Kompleks je predstavljal racionalno industrijsko arhitekturo z oblikovnimi prvinami klasicističnega stila. Na mestu stare tovarniške zgradbe iz leta 1881 je bila postavljena nova osrednja podolgovata proizvodnja hala, krita s korci (Tomšič 2002, 131-132). Leta 1912 je tovarna zaposlovala 200 delavcev (Kramar 1987, 310). Prva svetovna vojna je sicer močno prizadela delovanje tovarne, vsekakor pa so dvajseta leta dvajsetega stoletja zanjo pomenila popoln preobrat. Pod vodstvom tržaškega podjetja Societa Anonima Prodotti Al-imentari G. Arrigoni & CO. in G. Sanguinettija je tovarna doživela pospešen razvoj in je postala največja tovarna v Istri. vo o N Leta 1925 je tovarna dobila svoje bolj poznano ime Arrigoni (Terčon 1989, 123-135). Svojo proizvodnjo so razširili na proizvajanje jušnih kock in antipaste (Kramar 1987, 423). V času dvajsetih let dvajsetega stoletja je tovarna dobila tudi svojo električno napeljavo, agregat in vodovodno napeljavo (Tomšič 2002, 132). Novo vodstvo tovarne je prineslo snovanje nove proizvodna hale - osrednje arhitekture tovarniškega kompleksa. Tržaška projektanta B. Luignani in P. Bencian sta pri snovanju uporabljala takrat sodobne trende projektiranja, ki se kažejo skozi organizacijo prostorov in tehnologijo konstrukcije (dvoetažna železobetonska konstrukcija, stoječa na stebrih). Pri snovanju so prav tako opazni vplivi klasicistične tradicije (kompozicija in oblikovanje detajlov). Nova tovarna je bila odprta leta 1927, na njeno otvoritev pa je prišel celo podpredsednik Italije (Tomšič 2002, 132).. Na drugi strani, tam kjer je bla pa tovarna, ki jo je postavu Warchanek, je pa nov lastnik biu italijanski državljan, ki mu je blo ime Sanguineti. Sanguineti je biu pa lastnik blagovne znamke Arrigoni. Arrigoni je stara blagovna znamka še iz sredine 19. stoletja, ukvarjali pa so se predvsem z mesom. Oni so imel sedeže v Genovi in so uvažal meso iz Avstralije in ga potem distribuiral na italijanskem trgu. No in očitno je ta gospod Sanguineti videl nekako en razvojni potencial tudi v tem, da proizvaja ribje konzerve in je v ta namen potem pač v Izoli izjemno povečal tovarniške zmogljivosti. Tako da je ta tovarna konec 20-ih let začela z novim el-anom in v bistveno večjem obsegu proizvajat kot je to pač počela prej.« (Intervju s Srečkom Gombačem, arhiv društva Histrion) Trideseta leta dvajsetega stoletja so prinesla reprezentančno urejanje kompleksa. Novozgrajeni tovarniški menzi ob cesti je sledila ureditev in gradnja reprezentančne ulične fasade z vhodnimi poslovnimi prostori, tj. gradnja dominantnega vhoda z upravnimi prostori, ki jo lahko opazujemo še danes. Leta 1936 je Luciano Marsico (Edilizia, Strade, Cementi) zasnoval levi trakt, temu pa je leta 1938 sledilo še snovanje desnega trakta pod vodstvom Dott. Ing. Rodol-fa Coppe (Studio d'ingegneria civile, Impresa di construzione Trieste) (Tomšič 2002, 132). Enoten videz vhoda sestavljata dva polkrožno zaključena zrcalno postavljena traktata z ravno streho, ki se zaključi z dvignjeno odprto teraso in sklenjeno polkrožno betonsko konstrukcijo. Trakta spoštujeta ulično linijo, ob njima pa se prostor odpira v širok vhodni porton. Razgibana površina fasade dvoetažnih vhodnih objektov odseva notranjo funkcijo in ustroj prostorov. Višino stavbe še posebej poudarjajo visoki okenski in vratni segmenti. Okna etažnega dela so nižja kot okna zgornjih poslovnih prostorov. Zasnova predstavlja hkrati umirjeno in razgibano celoto, ki spaja funkcionalistično snovanje z umetniško rešitvijo. Vhodni arhitekturni objekt predstavlja prelom od tedaj aktualne režimske fašistične in italijanske nacionalistične arhitekture. Štirideseta leta dvajsetega stoletja so pri, izgradnjo polkrožne kurilnice z optičnim videzom sakralnega objekta, šestdeset metrov visokega tovarniškega dimnika in pritlično skladišče za les z nazobčano strešno strukturo. Kurilnica optično spominja na sakralni objekt, v njej pa še leta 2002 stal originalni kurilni kotel iz konca tridesetih let. Dimnik je še danes jasen akcent izolske krajine, ki simbolizira gospodarski uspeh tovarne svoje dobe (Tomšič 2002, 133). Konec druge svetovne vojne je prinesel menjavo oblasti in politično nestabilnost. Izola je kot del svobodnega tržaškega ozemlja spadala pod jugoslovansko cono B. Evakuacija strojev za izdelavo pločevinaste embalaže, orodja, večjega dela surovin, hladilnic, ribiške flote in ostalih premičnin leta 1947 so spremljale tudi kaotične razmere v delovanju tovarne. Ukinjen nadzor na vratih, konec zaklepanja skladišč in splošno pomanjkanje sta pomenila pogosto odnašanje kakšne konzerve ali nekaj rib s strani zaposlenih. Poleg tega je bil v veliki meri opuščen tudi računovodski nadzor, zaradi česar je tovarna poslova- OJ V QJ c« Slika 5: Tovarna Arrigoni (Vir: Arhiv društva Histrion) la neprofitabilno in z večletnim finančnim deficitom (Kramar 1992, 178). Petdeseta leta so prinesla nove spremembe. Leta 1954 je bil z Italijo podpisan Londonski memorandum in cona B je dokončno pripadala socialistični Jugoslaviji. V istem letu je tovarna Arrigoni zaposlovala 547 delavcev (Terčon 2013, 125). Svoje, še danes v spominu zelo živo ime, je dobila leta 1958, ko je bila preimenovana v tovarno Argo. Proizvodnja je bila še vedno usmerjena v predelavo sveže in slane ribe, zelenjave ter izdelovanje paradižnikove mezge in jušnih kock (Terčon 1989, 130). Proti koncu petdesetih let dvajsetega stoletja, leta 1959, je bil ustanovljen Kombinat konzervne industrije Delamaris (KKID), v ka- terem so se zaradi lažje organizacije proizvodnje in prodaje izdelkov združila podjetje Iris (kasnejši Delamaris), Argo, Ikra in Delamaris export-import. Argo je v sedemdesetih letih opustil predelavo rib in se preusmeril v predelavo in izdelavo ostalih živil (Volpi Lisjak 2001, 124). Argo je sčasoma postala blagovna znamka tovarne Droga. Konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja je namreč tovarna prešla pod Drogo Portorož. V procesu tranzicije pa so prav to blagovno znamko prodali. Kombinat je zaposloval 1285 delavcev, od tega je bilo 848 žensk (Egic 2016). Osemdeseta leta dvajsetega stoletja je skladno s politično nestabilnostjo in tranzicijo Slovenije iz socialističnega v demokratično-kapitalističen sistem N H N ŠfcoofdCKo ('At iil «.■<'_•("■! H iHill If t1!!!!,! IMtOVCt - fVrt>tMw'a 3i iiumri-Jiiti i C>UJ: " ^U*»."* 135-150, https://www.dlib.si/details/ ^ URN:NBN:SI:DOC-MDBSIXVP/?euapi= « &query= %27keywords% 3dvolpi+lisjak%2 c +bruno%27&pageSize. Intervju s Srečkom Gombačem (z £ antropologinjo Alenko Janko Spreizer). c Intervju. MP4 datoteka. Arhiv društva £ Histrion (25. 02. 2015). 2 e QJ Why style matters? Some noises and barriers for textual information processing Helena Vicic, Red Tree Heritage Veliko besed je bilo povedanih o uporabi besedil pri predstavitvah dediščine, zlasti za panoje in nalepke na muzejskih razstavah. Ugotovljeno je bilo, da akademski jezik ni primeren za posredovanje informacij obiskovalcem, zlasti kadar sta ciljni skupini otroci in družine. Poleg tega, ko gre za besedila na panelih in nalepkah, imajo vse ciljne skupine koristi od interpretativnega pristopa. Prispevek bo poskušal preučiti nekatere »šume« (v vsakem smislu), ki lahko odvrnejo obiskovalca od branja in nekatere ovire, ki onemogočajo uspešno obdelavo informacij, in tako zmanjšujejo zanimanje za pisano besedo. Ključne besede: interpretacija, interpretativna besedila, dediščinske lokacije, psihologija obiskovalcev, vedenje obiskovalcev. Many words have been exchanged on behalf of the use of texts in heritage settings, especially for panels and labels in museum exhibitions. It has been acknowledged that academic language is not appropriate way to communicate information to the visitors, especially when children and families are targeted. Moreover, when it comes to the text on panels and labels, all target groups benefit from the interpretive approach. This paper will try to examine some 'noises' (in every kind of sense) that can distract a visitor from reading and some barriers that disable successful information processing and thus impairs an interest in a written word. Keywords: interpretation, interpretive text, heritage sites, psychology ofvisitors, visitors' behaviour N N e often think that our visitors pay much more attention to the text itself, as they actually do. The comparison between the amount of work and money that is invested in the textual media and how little they are attended, is often disappointing. Although the concept of accessibility understands barriers more in a physical sense, which is a very welcome and important step towards the inclusive society, we rarely think of our texts as inaccessible in intellectual sense. Leisure activities, that a visit to a heritage site often is, create different circumstances and are practiced by people with the aim to satisfy specific needs. It is DOI: HTTPS://DOI.ORG/l0.26493/2350-5443.6(2)77-8l our duty to understand our audiences and their processes while hosting them in our premises. To read or not to read? Many researches indicate, that the majority of people do not come to heritage sites primarily to learn. Socialising and group bonding usually appears on the top of the list of reasons, followed by relaxation, experiencing new things and only then gaining new information (Failte Ireland 2009, 16). The question is how this influences their mental abilities for reading and what text should interpretation provide in order for it to be attended. Many researchers encourage in- oc N terpreters to devise means that contribute to the social exchange between visitors (Simon 2010). In average people spend less than 10 seconds at one sign and read only about 10 % of exhibits (Caputo, Brochu and Lewis 2008, 6). Whatever media visitors encounter, they subconsciously calculate whether is it worth attending or not. This cost-benefit calculation is called Fraction of selection. Namely, if the degree of effort that one invests into the reading, appears higher than the reward expected, they mainly choose not to attend (Zimmerman, Gross and Buchholz 2008, 24). This decision is taken very quickly, based on the Drawingpower of a medium (Sandifer 2003). As a visitor first encounters a medium, creates an overall impression from the distance. If a medium possesses the so called Attraction power, a visitor approaches closer and quickly examines the medium in a couple of seconds. Usually such medium must be visually attractive. When a visitor starts reading, at first only scanning the text, but sometimes also reading in more detail, then such medium possesses a Holding power. When a visitor, instructed by the text, is looking around the place for original phenomena that were described or tasks to which the text invited, such medium has an Engagement power. However, considering that people visiting heritage sites are interested in the heritage, why is the attendance to panels and labels so low? Why they so often conclude that the reward is not worth an effort? Moreover, the research also show that the majority of visitors to the heritage site is traditionally well educated and work in managerial and professional positions (Booth et al. 2017). Why then the reading presents such a challenge? Our brain is a busy place Every presentation intended to public shall be planned in respect to human cognition. Working memory capacities and limitations play an important part in individual's information processing, understanding and learning. Many theories argue about different bottlenecks in our brain, which permit through only certain senso- ry inputs (Baddeley 2007; Broadbent 1958; Pa-ivio 1990). When processing two or more tasks of the same type, one or another will likely get attenuated or impaired. Text is verbal information, which is processed in the Phonological loop (Baddeley 2007), a brain centre in charge of reading, listening, talking or recalling stored verbal information from the memory. According to Dual-Coding Theory (Paivio 1990) dealing with two or more tasks of the same modality, in our case verbal information, cause a bottleneck effect. Knowing this, one can realise how difficult task is reading, while the Phonological loop is also dealing for example with listening to a distant audio track or to other people in the room or when our brain is dealing with many other thoughts. In Cognitive Load Theory (Sweller 2011) three types of load are recognised: intrinsic cognitive load, which is intrinsic to the nature of the task (e.g. difficulty of concepts presented, vocabulary level, terminology, genre, etc.); extraneous cognitive load, which is posed by the manner of presentation (like amount and distribution o text, design, fonts, etc.) and germane cognitive load, which depends on the individual's cognitive processes, based on the pre-existing schemas and knowledge and working memory capacities. While interpreters have no immediate influence on the last category of cognitive load, much can be done for the reduction of intrinsic cognitive load. Especially if we expect audiences, that possess little if any knowledge about the subject matter, a narrative text, which describes events and relations in a causal or thematic chain (Wolfe and Mienko 2007), would increase learning. For more knowledgeable individuals might be offered additional expository text (Wolfe and Mienko 2007), which describes structures and processes. Other general guidelines recommend using a simple, emotive and descriptive language, preferably on the level of 10-12 years of age, with avoiding specific terminology, with presenting only the most important facts, etc. In order to avoid unnecessary extraneous load, the design should allow to break out the OJ V î-H QJ text on layers and short paragraphs, make a use of subtitles, use an appropriate font size and spacing, corresponding colours and background. Since the article is not aiming to offer extensive guidelines, a reader is encouraged to peruse other sources for interpretive writing. In decisions how many and which facts to include in the text, is particularly valuable the finding that people find hard to remember more than a certain number of ideas at the same time. The 'magical number' has decreased from five to nine ideas (7±2) , what Miller (Miller 1956, 81) discovered in 1965 onto three to seven ideas (5±2) suggested by Ham for the people is 21st century (Ham 2016, 28). However, there are not cognitive capacities that divert us from reading. There are many theories that explain the physical, social and personal context, in which visitors try to pursue their various interests and needs. Visit is a social act During a visit, a great part of our attention goes to the surroundings and to other people. Full of impressions, especially if visiting for the first time, people examine the place and enjoy visual impressions. In the physical context (Falk and Dierking 2016) of the visit, visitors need to first find their way around, they try to select the parts of the content that are more interesting or relevant to them, on their way they are searching for facilities such as restrooms or refreshments, and nevertheless, they are concerned about the time. It has been proven for museum settings that no matter how large is the place or how many exhibitions a museum offers, in average people allocate one and a half hour to a single visit (Falk and Dierking 2016, 133), while a big museum contains as much text as one could read for days! Most people come to heritage sites as part of a social group, with families or friends (Falk and Dierking 2016, 148). They would concern about their needs and behaviour, for instance, parents usually care for children's interests, learning opportunities and how can they provide also fun for them. During the visit, especially if the premises are crowded, their attention goes also to other people, sometimes due to the salient behaviour or due to the intrinsic human interest in other people. Not all, that one experiences during the visit of heritage sites, has been described and yet it is obvious, what a variety and high number of elements occupies one's thoughts and how small are the chances for the attendance to the activity such as reading, which requires strong focus and vacant mental capacities. Naturally, humans are in power to consciously control and direct their actions to some extent, so one can choose to read or not to read at any time, but then again he or she would choose to read if a reward for the action is promising enough and the effort not too high. Does it have to do with me? When the visitors are briefly scanning labels and panels, they are looking for words, that are familiar to them. In pursuing our interests and self-actualisation needs (Maslow 1943, 370), we are more attracted to the topics of which we already possess some knowledge or experiences. What proved especially effective with the readers are the three principles: Provoke - Relate - Reveal, by which a visitor is provoked to feel, think or do something, but prior to any such action, he or she must see the relevance with his or her own world: knowledge, experiences, beliefs, values or interests. When interpretation invokes curiosity or emotions or resonance, one's focal attention starts dealing with the subject matter in a short-term memory (Fennis and Stroebe 2010, 50), which is a pre-condition for any active consideration and also meaning-making. Conclusion Upper listed aspects are only the few from the vast field of psychological and sociological theories that are explaining the attitude towards labels and panels. Reading of online content, books and brochures is usually performed under different conditions and thus not a subject to this paper. o oc Fortunately, much is written about the solutions for overcoming these barriers. Intellectual accessibility deserves much more serious consideration, especially if the heritage sites would like to increase visitation or attract more diverse audiences, also marginal groups, and especially if what they have got to share, conveys important messages for the whole society. Povzetek Članek polemizira odnos obiskovalcev do informativnih in interpretativnih besedil na tablah in panojih, ki so po večini manj obiskano sredstvo interpretacije. Raziskave kažejo, da obiskovalci v povprečju preberejo le okoli 10 procentov besedil. Obiskovalci vsakokrat podzavestno tehtajo, kateri tekst se splača brati in ali obeta branje ustrezno nagrado. Razloge za takšen odnos gre iskati v psiholoških in socioloških teorijah. Po eno strani so zmožnosti obiskovalčeve kognicije na muzejskih razstavah ali v naravnem okolju drugačne kot v domačem ali delovnem okolju, saj možgani procesirajo veliko različnih dražljajev, ki se včasih izključujejo. Tako prihaja do kognitivne obremenitve, ki ne podpira koncentriranega branja besedil. Po drugi strani pa potrebe obiskovalcev na takšnih lokacijah pogosto izključujejo učenje kot primarno dejavnost. V ospredju so druženje, sprostitev in nova doživetja. Summary The article investigates the attitude that visitors to the heritage sites perform towards interpretive panels and labels, namely towards text. According to the research, in average only 10 percent of text is actually read. According to Fraction of selection model, visitors attend to a panel, if the expected reward for reading is higher than the effort invested. The reasons for such behaviour have been found in psychological and sociological theories. The first suggest that visitor's cognitive capacities in leisure environment differ from the normal and that they are often overloaded. On the other hand, people often visit as a part of a group of other people, to which goes a great part of attention. Learning per se is namely not the main motivation for visiting heritage sites. References Baddeley, A. 2007. Working memory, thought, and action. Oxford psychology series Vol. 45. Oxford: Oxford University Press. Booth, K., J. O'Connor, A. Franklin and N. Papastergiadis. 2017. "It's a Museum, But Not as We Know It: Issues for Local Residents Accessing the Museum of Old and New Art". Visitor Studies 20 (1): 10-32. Broadbent, D. 1958. "Effect of noise on an 'intellectual' task". The Journal of the Acoustical Society of America 30 (9): 824827. Caputo, P., L. Brochu, and S. Lewis. 2008. Interpretation by design: graphic design basics for heritage interpreters. InterpPress, Falk, J. H. and L. D. Dierking. 2016. The museum experience revisited. Lopndon and New York: Routledge. Fennis, B. M. and W. Stroebe. 2010. The psychology of advertising. Hove, New York: Psychology Press. Ham, S. H. 1992. Environmental interpretation: a practical guide for people with big ideas and small budgets. Golden, Colorado: North American Press. Failte Ireland. 2009. Sharing our Stories: Using Interpretation to Improve the Visitors' Experience at Heritage Sites. Dublin: Failte Ireland. Maslow, A. H. 1943. "A theory of human motivation".Psychological review 50 (4): 370-396. Miller, G. A. 1956. "The magical number seven, plus or minus two: Some limits on our capacity for processing information". Psychological review 63 (2): 81-97. Paivio, A. 1990. Mental representations: A dual coding approach. Oxford: Oxford University Press. Sandifer, C. 2003. „Technological novelty and open-endedness: Two characteristics of interactive exhibits that contribute to the holding of visitor attention in a science museum." Journal of research in science teaching 40 (2): 121-137. V QJ p Simon, N. 2010. The participatory museum. (Museum 2.0 blog). http:// museumtwo.blogspot.com/search/label/ participatory%2omuseum Sweller, J. 2011. "Cognitive load theory." In The psychology of learning and motivation: Vol. 55. The psychology of learning and motivation: Cognition in education, edited by Jose P. Mestre and Brian H. Ross, 37-76. San Diego: Elsevier Academic Press. Wolfe, M. B.W., and J. A. Mienko. 2007. "Learning and memory of factual content from narrative and expository text." British _ Journal of Educational Psychology 77 (3): 541-564. £ Zimmerman, R., M. Gross and J. Buchholz. £ 2008. Creating Exhibits that Expand the < Imagination. Interpret Wales, workshop material. University of Wisconsin-Stevens £ Point. Better Visitor Center Workshop. £ 1 P 00 NAVODILA ZA AVTORJE Revija objavlja primarno v slovenskem jeziku, toda tudi v večjih svetovnih jezikih (angleščina, nemščina, francoščina, italijanščina, ruščina). V primeru tujejezičnega članka morata biti izvleček in povzetek poleg angleščine obvezno v slovenskem jeziku. I zrazi v ne-latinični pisavi (npr. v cirilici) morajo biti prečrkovani po pravilih slovenskega pravopisa (http://bos.zrc-sazu.si/sp2001.html; gl. pogl. »Preglednice«, podpoglavje »Pisave za posamezne jezike«). Za vse poskrbi avtor. Članek (dolžine ca. 7000, načeloma pa ne več kakor 10.00c besed) naj vsebuje: 1) avtorjev naziv, ime in priimek; 2) izvleček v slovenskem in angleškem jeziku do 250 besed; 3) ključne besede v slovenskem in angleškem jeziku (do 5); 4) naziv in naslov institucije Članek naj vsebuje še: 1) povzetek v slovenskem ali angleškem jeziku in 2) seznam virov ter literature. Prispevki naj bodo napisani v knjižni slovenščini (ali v knjižni različici katerega tujih jezikov) ob upoštevanju veljavnega pravopisa, v nasprotnem primeru si uredništvo pridržuje pravico, da članka ne recenzira oziroma ga zavrne. Če je prispevek že bil objavljen v kaki drugi reviji ali če čaka na objavo, je treba to izrecno navesti. Prispevek naj ima dvojni medvrstični razmik, tip črk naj bo Times New Roman, velikost 12 pik (v opombah 10). Besedilo naj bo levo poravnano, strani pa zaporedno oštevilčene. Odstavki naj bodo ločeni s prazno vrstico. Uporabiti je mogoče do tri hierarhične nivoje podnaslovov, ki naj bodo oštevilčeni (uporabljajte izključno navaden slog): 1. - 1.1 —1.1.1 Za poudarke naj služi izključno ležeči tisk (v primeru jezikoslovnih besedil, kjer so primeri praviloma v ležečem tisku, lahko za poudarke izjemoma uporabite polkrepki tisk). Ležeče pišite tudi besede v tujih jezikih. Raba drugih tipografskih rezov (podčrtano, velike male črke, krepko kurzivno ...) ni dovoljena. Ne uporabljajte dvojnih presledkov, prav tako ne porabljajte presled-nice za poravnavo besedila. Edina oblika odstavka, ki je dovoljena, je odstavek z levo poravnavo brez rabe tabulatorjev prve ali katerekoli druge vrstice v odstavku (ne uporabljajte sredinske, obojestranske ali desne poravnave odstavkov). Oglate oklepaje uporabljajte izključno za fonetične zapise oz. zapise izgovarjave. Tri pike so stične le, če označujejo prekinjeno besedilo, npr. bese... Pri nedokončani misli so tri pike nestične in nedeljive ... Prosimo, da izključite funkcijo deljenja besed. Sprotne opombe naj bodo samo oštevilčene (številke so levostično za besedo ali ločilom — če besedi, na katero se opomba nanaša, sledi ločilo) in uvrščene na tekočo stran besedila. Citati v besedilu naj bodo označeni z dvojnimi (»«), citati znotraj citatov pa z enojnimi (,') narekovaji. Izpuste iz citatov in prilagoditve označite s tropičjem znotraj poševnic /.../. Daljše citate (več kot 5 vrstic) izločite v samostojne odstavke, ki jih od ostale- ga besedila ločite z izpustom vrstice in umikom v desno. Vir citata označite v okroglem oklepaj u na koncu citata. V besedilu označite najprimernejša mesta za likovno opremo (tabele, slike, skice, grafikone itd.) po zgledu: [Tabela 1 približno tukaj]. Posamezne enote opreme priložite vsako v posebni datoteki (v .eps, .ai, .tif ali .jpg formatu, minimalna resolucija 300 dpi, tabele prilagajte v posebni datotetki v formatu .doc, grafe pa v formatu .xls, kjer naj ob grafu stoji tabela, ki je podlaga za graf ). Naslov tabele je nad tabelo, naslov grafa/slike pa pod grafom/sliko. Prostor, ki ga oprema v prispevku zasede, se šteje v obseg besedila, bodisi kot 250 besed (pol strani) ali 500 besed (cela stran). V table z arheološkim gradivom vstavite merilo. Ob oddaji preda avtor uredništvu članek v formatu .doc in hkrati tudi .pdf. Citiranje literature Za citiranje literature uporabljajte način Chicago Manual Style (University of Chicago Press 2010). Za reference med besedilom uporabljajte način citiranja avtor-datum s številom citirane (/-nih strani, npr. Jackson (1979, 181). Narekovaje uporabljajte v skladu s pravopisnimi pravili jezika v katerem je napisan članek. Seznam literature, urejen po abecedi, naj bo označen z naslovom »Viri in literatura« in naj sledi naslednjemu načinu (imena avtorjev naj bodo okrajšana z začetnicami): • Beech, M. H. 1982. 'The Domestic Realm in the Lives ofHin-du Women in Calcutta.' In Separate Worlds: Studies of Purdah in South Asia, edited by H. Papanek and G. Minault, 110—38. Delhi: Chanakya. • Jackson, R. 1979. 'Running Down the Up-Escalator: Regional Inequality in Papua New Guinea.' Australian Geographer 14 (5): 175—84. • Lynd, R., and H. Lynd. 1929. Middletown: A study in American Culture. New York: Harcourt, Brace and World. • University of Chicago Press. 2010. The Chicago Manual of Style. 16th ed. Chicago: University of Chicago Press. Priročnik citiranja Chicago-Style je na voljo na naslednji pov- ^^^^ ezavi: https://www.chicagomanualofstyle.org/tools_cita-tionguide/citation-guide-i.html. Lektoriranje Prispevki morajo biti pred oddajo urejeni in lektorirani. Etika objavljanja in zlorabe S predložitvijo rokopisa avtorji potrjujejo, da so njihovi rokopisi njihovo izvirno delo, da rokopis trenutno ni v pripravi za objavo drugje in da so navedeni vsi viri, uporabljeni pri ustvarjanju rokopisa. Predloženi rokopisi so lahko predmet preverbe in odkrivanja primerov plagiatorstva. Recenzenti opravljajo delo za revijo na prostovoljni osnovi; uredniku so dolžni razkriti vsa navzkrižja interesov, zaupnost informacij, ki se nanašajo na rokopis, in ocenjevati rokopise samo v njihovem intelektualnem smislu. Recenzenti morajo utemeljiti svoje izjave, osebna kritika ni dovoljena. p Končna odločitev za objavo predloženega rokopisa je v pristojnosti urednikov. Rokopisi morajo biti obdelani v manj kot 6 mesecih od datuma predložitve. Recenziranje Vsi rokopisi so predmet dvojno slepega recenzentskega postopka in se oddajo na standardnem obrazcu. Postavljeni teksti Postavljeni teksti bodo v obliki PDF poslani po elektronski pošti ustreznemu avtorju; ta jih mora ustrezno dopolniti v petih dneh. Datoteke PDF naj bodo ustrezno dopolnjene v prostodostopnem Adobe Reader. V tej fazi je dovoljeno zgolj preverjanje postavitve, urejanje, popolnost in pravilnost formata. Bistvene spremembe članka niso več dovoljene. Avtorske pravice Avtorske pravice za članke, objavljene v Studia universitatis he-reditati ostanejo avtorjem. Ti so sami odgovorni za pravice uporabljenih gradiv iz drugih virov. Članki so objavljeni v skladu z licenco Creative Commons CC BY-NC-ND 4.0 License. Plačila Za pošiljanje in obdelavo člankov ne bo zaračunan noben honorar. O morebitnih drugih posebnostih se posvetujte z uredništvom. Naslov uredništva dr. Gregor Pobežin, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Titov trg 5, SI-6000 Koper, gregor. pobezin@fhs.upr.si GUIDELINES FOR AUTHORS The journal publishes primarily in the Slovenian language, but also in other (major) world languages (Italian, English, German, French). An article published in a foreign language must also include a Slovenian abstract and summary in addition to the English text. Words originally written in non-Latin script (e.g. Cyrillic) will be transliterated according to the rules of Slovenian orthography (http://bos.zrc-sazu.si/sp2001.html; see Ch. "Preglednice", Sub-Ch. " Pisave za posamezne jezike"). This is author's responsibility. An article (generally 7000, but no more than 10.000 words) should begin with: 1) author's title, name and surname; 2) abstract in Slovene and English, up to 250 words; 3) keywords in Slovene and English (up to 5); 4) institution and address An article should also include: 1) summary in Slovene or English and 2) sources consulted. Articles should be written in regular Slovene (or regular foreign languages) with regard to current spelling, otherwise the editorial board reserves the right to refrain from reviewing the article or reject it. If the article has already been published in another journal or if it is in the process of being published, this should be stated explicitly. Contribution to the double line spacing, font type should be Times New Roman, size i2pt (in footnote iopt). The text should be aligned left, the pages should be numbered consecutively. Paragraphs should be separated by a blank line. Up to three hierarchical levels of subtitling are allowed, which should be numbered (use only plain style): 1 - 1.1 -1.1.1 For highlights use only italics (in the case of linguistic texts, where examples are a general rule, bold print is acceptable). Words in foreign languages should be written in italics as well. The use of other typographical cuts (underlined, large lowercase letters, bold italics ...) is not allowed. Do not use double spaces; do not use the spacebar for text alignment. The only kind of paragraph permitted is left-aligned paragraph without the use of tabs (do not use the centre, two-sided or right paragraph alignment). Only use square brackets for phonetic or. recorded pronunciations. Three dots are contact only if they refer to broken text, e.g. con... In unfinished thoughts three dots are nonadjacent and indivisible ... Please turn off hyphenation. Footnotes should be automatically numbered (numbers are immediately after a word or punctuation mark) and listed on the current page of text. Quotes in the text should be marked with a double ("") and quotations within quotations with single (') quote marks. Omitted parts of quotations and adaptations should be clearly marked with slashes: /.../. Isolate longer quotations (more than 5 lines) in separate paragraphs, separated from the rest of the text by omitting a row. Quote the source of the quotation mark in round brackets at the end of the quote. Highlight the best places for graphics in the text (tables, figures, diagrams, charts, etc.), along the lines of: [Table 1 about here]. Attach individual units of equipment in a separate file (in .eps, .ai, .tif or jpg format, minimum resolution of 300 dpi; enclose the tables in a special file in the .doc format, graphs in the .xls format). Table title is above the table, graph title / picture is below the graph / image. The space used for graphics counts as text, either as 250 words (half a page) or 500 words (entire page). Include a scale on the tables with archaeological materials. Upon submission, the author provides the article in the .doc format as well as the .pdf format. References References should be formatted according to The Chicago Manual of Style (University of Chicago Press 2010). The author-date system of citation for references should be used in the text, followed by page number if a direct quotation is given, e.g., Jackson (1979, 181). Quotation marks should be used in accordance with the spelling rules of the language in which the article is written. The alphabetized reference list should be titled 'References' with entries in the following format (please note that initials should be used for the authors' names): • Beech, M. H. 1982. 'The Domestic Realm in the Lives ofHin-du Women in Calcutta.' In Separate Worlds: Studies of Purdah in South Asia, edited by H. Papanek and G. Minault, 110-38. Delhi: Chanakya. • Jackson, R. 1979. 'Running Down the Up-Escalator: Regional Inequality in Papua New Guinea.' Australian Geographer 14 (5): 175-84. • Lynd, R., and H. Lynd. 1929. Middletown: A study in American Culture. New York: Harcourt, Brace and World. • University of Chicago Press. 2010. The Chicago Manual of Style. 16th ed. Chicago: University ofChicago Press. https://www.chicagomanualofstyle.org/tools_cita-tionguide/citation-guide-2.html The Chicago-Style Citation Quick Guide is available at https://www.chicagomanualofstyle.org/tools_citationguide/cita-tion-guide-i.html The following examples illustrate the author-date system. Each example of a reference list entry is accompanied by an example of a corresponding in-text citation. For more details and many more examples, see chapter i5 of The Chicago Manual of Style. Copy Editing Papers should be copy-edited and spell-checked before submission. Publishing Ethics and Malpractice Statement By submitting a manuscript, authors certify that their manuscripts are their original work, that the manuscript is not currently being considered for publication elsewhere, and that they have identified all sources used in the creation of their manuscript. S ubmitted manuscripts may be subject to checks in order to detect instances of plagiarism. Reviewers perform work for the journal on a volunteer basis; they are obligated to disclose to Editor any conflicts of interest, to keep information pertaining to the manuscript confidential and to evaluate manuscripts only for their intellectual content. Reviewers should argue their statements and personal criticism is not permitted. The final decision for the publication of a submitted manuscript is the responsibility of the Editors. Manuscripts should be processed in less than 6 months from the date of submission. Peer Review All manuscripts are double-blind peer reviewed by at least two independent reviewers using a standard review form. Proofs Page proofs in PDF format will be sent by e-mail to the corresponding author; proofs should be corrected and returned within five days. PDF files can be annotated using freely available Adobe Reader. Proofs should be used only for checking the typesetting, editing, completeness and correctness of the paper. Significant changes to the article as accepted for publication are not permitted. Copyright Copyright for all articles published in Studia universitatis heredi-tati is held by individual authors. Authors are themselves responsi- ble for obtaining permission to reproduce copyright material from other sources. Articles are published under the terms of Creative Commons CC BY-NC-ND 4.0 License. Author Fees No article submission or article processing fees are charged. For other issues, please consult the editorial board. Editors address dr. Gregor Pobežin, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Titov trg 5, SI6000 Koper gregor.pobezin@fhs.upr.si aJ V V i/fWVB^ /«ovti-V Založba Univerze na Primorskem www.hippocampus.si issN 2350-5443