BILI SO MED NAMI
IvoStarin______
Zadnje je bilo tudi slovo od Iva Starina - predsed-nika invalidske organizacije ZZB NOV Ljubljana Vič-Rudnik, dolgoletnega predsednika ZRVS v ob-čini ter neumornega člana odbora Skupnosti borcev. X. SNOUB Ljubljanske.
Pred 64 leti se je rodil v Ravnah na Blokah, se nato v Ljubljani izučiI za avtokleparja in se zaposlil v mestni elektrarni. Že leta 1941 se je vključil v OF. Bil je organizator mladine na področju Viča in Stan in doma. 1943 se je vključil v NOB. Svobodo je dočaka! kot namestnik poUtičnega komisarja bataljo-na X. SNOUB Ljubljanske. Do leta 1954 je bil oficir v JLA s činom kapetana. Po demobilizaciji je bil sekretar OO ZK in član KS.
Aktiven in uspešen je bil v krajevni organizaciji Krim, z ustanovitvijo samostojne občinske organiza-cije pa je bil izvoljen za predsednika in nato še za člana republiškega odbora ZRVS. Pod njegovim vodstvom je bila viška organizacija ZRVS med naj-boIjSimi v Sloveniji. Zavzemal se je za poglobljeno strokovno vzgojo članov ZRVS in se pri tem ni bal naporov, ne truda. Kot član predsedstva občinskega odbora ZZB NOV je uspešno vodil komisijo za VVl, ves čas pa je tudi aktivno deloval v sestavi odbora skupnosti borcev X. SNOUB Ljubljanske.
Poleg aktivnosti v družbenopolitičnih organizaci-jah je bil Ivo Starin soustanovitelj Strelske družine Krim in jo vrsto let tudi vodil. Ta strelska družina je v tekmovalnem in v množičnem delovanju dosegla vidne uspehe ne samo v občinskem, temveč tudi v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Poleg mnogih vojaških odlikovanj in priznanj za dolgoletno uspešno delo je prejel leta 1989 tudi plaketo ZZB NOV Jugoslavije.
S svojim delom in skrbjo, za človeka, borca, inva-lida, je bil primer plemenitosti, humanosti, nesebič-nosti, poStenja in domoljubnosti. In tudi potem, ko je bilo njegovo zdravje resno načeto, je prihajal med borce in invalide, se zanimal za probleme in s svojimi nasveti skušal pomagati in reševati njihove material-ne, zdravstvene in druge probleme. Za vse to mu mnogi ostajajo hvaležni.
Matija Pečenik
V prvih aprilskih dneh se je velika množica kraja-nov, borcev in prijateljev na dobrovskem pokopališ-ču poslovila od Matije Pečenika, prvoborca, polkov-nika v pokoju in neumornega dmžbenopolitičnega delavca. Še mesec dni pred zadnjim slovesom je kljub težki bolezni sprejel dolžnost dobrovske bor-čevske organizacije.
Odšel je zaveden, klen in pokončen človek, do sebe kritičen, ki se je vse življenje boril in razdajal za boljši jutri svojega ljudstva. Njegova poštena, razmi-šljajoča stališča, premočrtnost, kritičnost in pravič-nost so bila vsem njegovim sodelavcem in mlajšim za vzor.
Rodil se je pred 65 leti, v številni delavski dnižini. Pred vojno se je učil za ključavničarja in se kot vajenec leta 1941 pridružil skupini, kjcr so zbirali orožje, pisali revolucionarna gesla, raznašali ilegalno literaturo. Kot skojevec je 1942 vstopil med dolomit-ske partizane in se Lez nekaj dni priključil kot mitra-ljezec Poljanski četi v nastajajočem Gorenjskem odredu. Poleti 1943 je bil vključen v Prešemovo brigado, bil sprejet v KPS, se boril v 14. diviziji, v jeseni 1944 pa v zaščitni enoti 7. korpusa na poioža-ju poveljnika čete. Pred osvoboditvijo pa je bil vklju-čen v slovensko letalsko enoto v Beli krajini. Po vojni je končal oficirsko šolo vojnega letalstva, služ-boval je v Zemunu in končal višjo akademijo. S či-nom polkovnika JLA se je leta 1973 upokojil.
Po vrnitvi v svojo Dobrovo se je z vsem srcem in žarom vključil v družbenopolitično delo. Bil je član KS, SZDL, športnega društva, strelske družine v Dobrovi, podpredsednik občinskega odbora ZZB NOV Ljubljana Vič-Rudnik...
Z eno besedo, vsa zadnja leta je bil z dušo in telesom vključen v razvoj in dmžbenopolitično aktiv-nost rodnega kraja. Za svoje nesebično in uspešno delo med NOB in v JLA je prejel vrsto visokih vojaških odlikovanj, plaket in priznanj, partizansko spomenico 1941 in plaketo ZZB NOV Jugoslavije. Ob letošnjem občinskem prazniku pa je v pokojniko-vemu imenu družina prejela občinsko priznanje.
Angel Venturini
Prijatelji in znanci so se na Žalah za vedno poslovi-li od Angela Venturinija, zavednega in predanega borca, ki se je v vsem svojem življenju boril, da se je tudi v povojnih razmerah ohranilo vse tisto, kar je našemu boju dajalo vso silovitost in lepoto, domo-ljubnost, humanost, nesebičnost, poštenost in tovari-štvo.
Pred 80 leti se je rodil v Dolini pri Trstu v napred-ni učileljski družini, ki se je po prvi svetovni vojni preselila v Ljubljano. Angel se je zaposlil na pose-stvu grofa Auersperga v Soteski na Dolenjskem. Bil je starosta Sokola v Straži. Kmalu po kapitulaciji Jugoslavije je Angel 1942 vstopil v partizane, kjer je bil borec in intendant v štabu V. grupe odredov. Od septembra 1942dofebruarja 1943sejeborilvzahod-nem dolenjskem odredu, nato pa je bil kot aktivist premeščen v Novo mesto in deloval kot organizator OF na območju Suhe krajine in Stične. kjer je bil poleti 1944 ujet. Zadnje leto vojne je preživel v Dac-bau in Leitmeritzu v Nemčiji.
Po vojni se je z vsem žarom vključil v obnovo porušene domovine. Tako je bil do leta 1948 pomoč-nik ministra za gozdarstvo SR Slovenije, nato je služboval v Trstu, bil premeščen v lesno industrijsko podjetje Šentjur, leta 1950 pa se je zaposlil v Lesni industriji Javor v Pivki, kjer se je kot komercialni direktdr tudi upokojil.
Aktivno je deloval v družbenopolitičnem delu, bil vrsto let predsednik združenja borcev Milan Česnik, pa tudi med lovci v Prestraku pri Postojni. Jesen življenja je preživljal v Domu na Koleziji - močno mu je opešal vid — in srečanja s soborci in znanci so mi bila v veliko veselje.