756
Književna poročila.
stvari. Njih tragika je vsakdanja, obseg materijala neekonomski, genljive scene silijo resnega človeka na smeh, tehnika pa je naravnost smešno naivna. To se vidi posebno na „Krivdi", ki ji je vodilna misel: „Da se (krivda) popravi, je treba pokore" (str. 174). Krivdo opisuje Česnik na šestih straneh, pokora pa je bila v tem, da je Tomaž „na trdi postelji spal in delat je hodil po vasi, Zavetnikovemu Petru je po zimi pomagal plesti koše." Nato slede še štiri vrste o Tomaževi mirni smrti in nazadnje obligatni konec: „In tedaj je bila zunaj pomlad in veselje je vladalo povsod" (str. 176) — pa je Česnikova smešno genljiva storija pri kraju. Kakor mnogi drugi mohorjanski pisatelji, meni tudi Česnik, da mora biti slovenski pisec naiven, kadar hoče pisati za slovensko „ljudstvo", da je naš narod še tako otroče, da ga treba pitati s sladko mlečno kašo, večkrat še celo s pogreto, kakor je Česnikova „Poezija svete noči". Nekoliko više je segel Zvoran Zvo-ranov s svojo novelo „Doma in v svetu", v kateri odseva tudi delavsko gibanje v Trstu. Socijalizem in njegovega agitatorja pa je pisec orisal tako malenkostno naivno, da mu je samo postransko gibalo vsega dejanja, ki nima odločujočega pomena za razvoj dejanja in ki je obvešeno z mnogimi zavijanji in nespretnimi „socijalističnimi" trditvami. In tak socijalizem potem pisec spretno pobija, saj si je ustvaril primernega za to. Ker tudi to novelo krasijo znane mohorjanske kvalitete, .. je ostala neuspel poskus. — Blago, kar ga je priobčenega brez podpisa in z osta-* limi psevdonimi, je povečini poteklo vse iz enega peresa. To kaže sorodnost snovi, nje tendenca, pred vsem pa jezik, ki je neverjetno zanemarjen in prava sramota za knjigo, ki gre v XX. stoletju v 86.000 eksemplarjih med slovenski narod. Med temi je sicer nekaj stvari, ki bi se v lepi obliki prikupile Mohorjanom, dasi povečini niso izvirne in nimajo nič domačega na sebi, večkrat celo očitne znake, da so nerodni prevodi iz nemščine. „Moj ljubi se ni v prah spremenil" in „Potujoča palica" sta v tem dračju še najboljši stvari, „Peklenščkova skladišča" pa so neverjetna naivnost, označena, kakor mnoge druge, z lažno firmo.
Z mirno vestjo lahko rečemo, da med temi drobnimi povestmi ni ne ene, ki bi lahko zadostila povprečnim skromnim literarnim zahtevam. Družba še ni izdala knjige, ki bi bila tako pusta in nezmiselna mešanica, kakor so baš te »Drobne povesti".                                                                                     J. A. Glonar.
Dr. Josip Gruden: Zgodovina slovenskega naroda. 1. zv. Celovec, 1910, V. 8°. 128.
Grudnova „Zgodovina slovenskega naroda" je namenjena masi, služila pa bo tudi izobražencem; kajti razen Trdinove zgodovine, ki je prvi poskus te vrste, imamo doslej samo Pivkovo Zgodovino Slovencev (1. snopič), ki jo je izdala leta 1909. „Slovenska Šolska Matica"; sedaj torej dobimo še Grudnovo, ki jo izda Družba sv. Mohorja.
V metodičnem oziru pomeni Grudnova zgodovina korak k pravilnejšemu umevanju zgodovinskega življenja. Pisatelj se namreč ni odločil za ono razporedbo v razne dobe, ki je navadna v šolskih učnih knjigah. In to je pravilno, sociološko utemeljeno stališče. Zgodovinsko življenje je nepretrgan razvoj, časih na bolje (napredek), časih na slabše (nazadovanje), in se ne da povsod in vselej enako omejevati in razdeljevati po dogodkih in osebah, ki so same plod tega razvoja in ne gibne sile, odločujoče in uravnavajoče tok zgodovine. Močne osebnosti brezdvomno mogočno vplivajo na svoje sodobstvo, toda trajne vrednosti so samo tista njih dejanja, ki so odsev t. zv. duha časa. Zato je pristransko, ako ves razvoj pripisujemo samo posameznim osebnostim, naravnost napačno pa je to v moderni ustavni dobi.
Književna poročila.
757
S tega stališča popolnoma odobravam to metodo, ki mora slej ali prej prodreti tudi v šolski pouk. Ker je spis namenjen v prvi vrsti preprostemu ljudstvu, se podaja snov v obliki zgodovinskih slik in povesti. To je torej prikrojeno določenemu pedagoškemu namenu. Toda veliko enotnejša in preglednejša bi bila snov, če bi bila obdelana brez tega posebnega namena, dasi seveda poljudno. Podajala naj bi se vzporedno politična in kulturna zgodovina v najširšem pomenu besede, nekako tako, kakor postopa glede kulturne zgodovine dr. F. M. Maver v svoji „Geschichte Osterreichs mit besonderer Riicksicht auf das Kulturleben".
Prvi zvezek Grudnove zgodovine sega do 12. stoletja in ima 15 poglavij: Naša domovina v prazgodovinski in rimski dobi; prihod in naselitev Slovencev; kralj Samo; boji s Furlani; iz življenja naših pradedov; krščanski blagovestniki iz Solnograda in Akvileje; Franki in Slovenci; sveta Ciril in Metod; madjarski navali; Velika Karantanija in njene obmejne pokrajine; kako so Nemci prišli v deželo; blažena Hema, grofica krška; gradovi; samostani; cerkvene razmere in versko življenje.
V stvarnem oziru omenjam, da je slovansko-slovenski pravek obdelan v zmislu stare šole, ki je Slovanstvo idealizovala (glej: Naši Zapiski, 1910, str. 313 -316). Versko-cerkvene razmere se opisujejo obširno na škodo drugim panogam. Ako je bilo prostora za omenjanje pobožnih pripovedek, bi bilo umestno, da bi se bile obravnavale primerno tudi druge stroke. Tako pogrešam n. pr. pregledne gospodarske in socijalne zgodovine, ki bi nas zlasti zanimala, ker bi izvedeli ne samo, kako je živelo plemstvo in duhovščina, marveč tudi, kako je živel slovenski kmet-tlačan. Morebiti namerja pisatelj to pozneje.
Grudnova knjiga se bere gladko in prijetno; dvomim pa, da bi bili jezikoslovci zadovoljni s pravopisom krajepisnih imen, kakor »julijske alpe", „gosposvetsko polje" itd. Spisu je pridejanih kakih 50 slik, tretjina iz cerkvene zgodovine.
Dr. Lončar.
Dr. Leopold Poljanec: Prirodopls živalstva za višje razrede srednjih šol. Celovec 1910. Družba sv. Mohorja. V. 8°. 256 str. — Knjiga obsega poleg kratkega uvoda dva dela, namreč somatologijo (50 strani) in prirodopis živalstva (200 strani). Na koncu knjige se nahaja obsežno kazalo in zemljevid o zemljepisni razširjenosti živali.
Vsebina ustreza popolnoma predpisom in potrebam prirodopisnega pouka v šestem razredu srednjih šol. V opisovanje posameznih delov človeškega telesa vpleta spisatelj podatke o njih fiziologiji in zdravstvu, pri morfološko-anatomskem opisovanju posameznih živalskih skupin in posameznih živali pa se ozira na njih postanek, starost, biologijo, koristnost in škodljivost. — Vse delo sloni na strogi znanstveni podlagi. Spisatelj je vpošteval vse novejše znanstvene rezultate na pri-rodopisnem polju. Zaradi tega moramo Poljančev prirodopis živalstva prištevati med najboljše prirodopisne šolske knjige; ker je knjiga bogato opremljena z dobrimi slikami, ne zaostaja tudi v tem pogledu za sodobnimi nemškimi učnimi knjigami. Podobe in slike so vseskozi pravilno in umetno izvršene in zaslužijo posebno pohvalo. — Terminologija je dosledno slovenska s pridejanimi nemškimi, semintja tudi znanstvenimi izrazi. Želeti bi bilo, da se privzamejo pri drugi izdaji v kazalo tudi nemški in znanstveni termini, ker bi se s tem porabnost knjige izdatno povečala. — Jezik je klen, jedrnat in vsled tega marsikako mesto težko umljivo.
Knjiga bode prav dobro služila svojemu namenu; vredna pa je vsega priporočila tudi onim izobražencem, ki se zanimajo za prirodopisno vedo. Našli bodo