Prednost pešpotovanja. —**____+ H^fako željno pričakujejo ne le solski otroci, temuč tudi učitelji velikih počitnic, je znano. Počitnice imamo ravno za to, da se nekoliko odahnemo ter razvedrimo duha. Komur je le količkaj prilika dana, naj porabi počitnice dobro. — Toliko se od malokaterega zahteva kot ravno od učitelja. Tu mora biti učitelj vse: V sili zdravnik, sodnik, inžener, najboljši zgodovinar in geolog, filolog in vrh tega seveda dober svetovalec v vseh rečeh. Poznati mora najmanjšo rastlinico in najslabejši kamenček itd. Vsega tega si ni mogoče pridobiti v šoli, tedaj je neogibno potrebno, da se vsakdo še nadalje izobražuje sam. Sredstev za nadaljno izobraženje iinamo pa več. lzraed mnogo tacih sredstev je ,,potovanje". Ker je učitelj takorekoč ,,ein Madchen fiir alles," mora poznati, vsaj v svoji doraovini vsak hribček in vsak košček zemlje; kajti to je tudi zelo važno za pouk v šoli. Saj svojo domovino dobro poznati je dolžnost vsacega domoljuba. Prav resnično je, kar trdi v štev. 12 letošnjega ,,Učit. Tovarisa" gosp. J. Ciperle, da ima naš narod to veliko napako, da se premalo briga za svojo domovino. Slovenci sploh preraalo potujemo po svoji doraovini v ta namen, da se učimo spoznavati jo. — Ze kmeta poznamo takoj, če je že prestopil katerikrat domači prag ali ne. Slovenskim učiteljem priporočam torej med počitnicami potovanje po naši domovini. Ze leta 1893. je gosp. J. Š—a v štev. 19. ,,Uč. Tov." priporočal potovanje. Tudi jaz se vjemam z dotičnim spisom vsaj deloma, le prednost dajem pešpotovanju. Y Ce hočemo kaj videti in to, kar smo videli v sporainu obraniti, moramo le peš potovati. Dobro je, če sta dva ali trije vkup. Jaz priporočam tako pešpotovanje le po naši domovini. Najprej je treba domačo deželo prav dobro poznati, potlej šele drugi daljni svet. Kdor še ni videl, kje Sava izvira, ni videl Cirkniškega ali Bohinjskega jezera ter ni bil še v Postojinski jami i. t. d. temu je razlaganje dotičnih beril večja muka, nego, kdor je vse to osebno videl. V drugem oziru pa je priporočljivo tako pešpotovanje že zato, ker vem, da večina učiteljev bore casopise, v kojih se poročajo dogodki iz razlienih krajev naše domovine. S koliko večjim zanimanjem kak dopis bere oni, kateri je že bil v dotičnem kraji in so m-u tedaj razmere znane. Kdor je pa že do cela že obhodil ožjo doraovino, no, potem pa hajd med daljni svet, po naši širni Avstriji bodisi peš, bodisi po železnici. Nadalje ima pešpotovanje še v zdravstvenem oziru prednost. Znano je, da naš organizem, ako dolgo ne deluje in — le miruje, polagoma otrpne. Nasprotno pa se z rednim delovanjem ukrepi. Zivci naši postanejo, če jih vadimo, zdravi in močni, ako ne, so slabi. In kako vpliva hoja na pretakanje krvi po telesu? Onih ljudi, kateri navadno veliko sedijo, kakor učiteljev, uradnikov, dijakov i. t. d., potem pa nekaterih rokodelcev se loti prav rada ,,plučna tuberkuloza". Petini vseb smrtnih slučajev je ta pogubljiva bolezen vzrok, kakor statistika uči. Zoper to bolezen je najboljši pripomoček hoja. Pešhoja je nekaka telovadba, če prav bolj enostranska. Z obilno hojo se je že inarsikdo ozdravil, če je bil prej bolan. — Mislim, da sem kolikor raogoče ob kratkem pojasnil prednost pešpotovanja in želim le, da bi učitelji slovenski uvaževali te skromne besede ter v obilnem številu pešpotovali sedaj, ko so se približale težko pričakovane počitnice. — Jos. Petkovšek.