- 462 - K Rf:HABILrrACUSKEMU TRENUTKU Tone Brejc Zdi se mi, da se, kadar utegnemo malo premišljevati o svojem delu, pokaže tudi dvojnost našega rehabilitacijskega "dejanja in nehanja": bolj ali manj smo vsi ujeti v prostor, ki ga omejuje tisto, kar dosegamo, in tisto, kar bi želeli. Razpeti smo med težnje in dejansko ravnanje zato se nam je marsikdaj naju- dobneje zateči v varno okrilje samozadostnega prakticiz^ta, nesposobnega kri- ^ tične refleksije rehabilitacijske dejanskosti. Vendar pe ■ čas tak, da tudi ta dejanskost ne more biti otok zmerom primernih in v celoti uspešnih nazorov in ravnanj, še več, znaki strokovne in družbene apatije ter vztrajanja na dose- ženih pozicijah so vsaj toliko očitni, kolikor so razvidne težnje, da bi jih pri- krili z voluntarističnim normativnim (pre) urejanjem in administrativno-tehno- kratskimi poskusi poenotenja in povezovanja razdrobljenega, zapletenega in vča- sih prav malo učinkovitega rehabilitacijskega sistema. Kaj torej postaja del "rehabilitacijskega sindroma" sodobne slovenske družbe, ki pogostoma deklara- cije zamenjuje z resničnostjo, ki vse težnje po novem in drugačnem lovi v mre- že vsakršnih partikularizmov in ki se neuspešno pretvarja, da struja splošnih družbenih procesov ne more kaj dosti premikati dobrih starih temeljev na ka- terih počiva aktualna skrb za invalidne osebe? Ce poskušamo poiskati nekaj odgovorov, se moramo najprej na kratko pomuditi pri poskusu "kritike tradi- cionalnih teoretičnih pristopov in prakse rehabilitacije" oziroma "definiranja pojavov na osnovi njihove narave, ne pa praktične pojavnosti", kar naj bi bila ena temeljnim teženj novega premišljevanja o rehabilitaciji . Močno namreč dvomim, da lahko izpeljemo kaj več kot zgolj poskus, saj ne moremo govoriti o neki uveljavljeni koherentni teoriji rehabilitacije v smislu pojmovne (kon- ceptualne) opredelitve pojavov in procesov, s katerimi se v rehabilitaciji ukvar- jamo, ter metod, ki jih pri tem uporabljamo. Dejstvo je pač, da nimamo razvi- te problemske teorije rehabilitacije, bolj ali manj imamo opraviti z njenimi za- metki, sicer pa je večina znanj in spoznanj organizirana na ravni prakseologije. Z drugimi besedami: v mišljenju o rehabilitaciji srečamo predvsem koncepcije, ki opredeljujejo pojave na operativni (izvršilni) stupnji, se pravi, kako (naj) se nekja v rehabilitaciji "dela" (opravlja). V rehabilitaciji torej manjka splo- - 463 - šen vseobsegajoč logos, ki bi pojave in procese opredeljeval na pojmovni (kon- ceptualni) ravni, se pravi na ravni teorije. Zato si z relativnim obiljem empi- ričnega in študijskega gradiva ne moremo kaj prida pomagati, saj prinaša us- peh neki dru?beni aktivnosti, to pa navsezadnje tudi je rehabilitacija, le tisto gradivo, ki to aktivnost preverja s stališča družbene filozofije in teoretičnih tez. Takšno stanje povzroča vrsto miselnih zadreg. Najbolj očitna je ta, da imamo dokaj resne težave pri opredeljevanju določene družbene prakse v zvezi z reha- bilitacijo, to je pri razvijanju doktrine rehabilitacije; zapadamo v kratkoročni prakticizem in sterilni pragmatizem, saj pač manjka tisti usmerjevalni duh, ki temelji na razumevanju naraVe, zgodovinske pogojenosti in družbene funkcio- nalnosti rehabilitacije. Ta duh seveda lahko polno odrazi le antropološko in te- leolc^ko umevanje rehabilitacije, ta tudi omogoča, da se prepoznajo vsi nazori, ki so postali preživeti ali zgrešeni. Naj na kratko spomnimo, da je za to ume- vanje značilno, da mora doktrina rehabilitacije temeljiti na takem antropološ- kem modelu, ki meni, da mora akcijski prostor rehabilitacije zajeti vse tiste vidike, ki omogočajo popolno uveljavitev človeka kot generičnega, družbenega in osebnega bitja. To pomeni preseganje pragmatizma in utilitarizma, ki izpo- stavljata koristnost rehabilitacije v smislu izboljšanja človekove funkcionalnosti oziroma dviga produktivnih sposobnosti: pred te koristne cilje rehabilitacije je postavljena teleološka norma, omogočiti uveljavitev (oblikovanje) celovitega človeka. Rehabilitacija torej ni delovanje (služba) za "obnovo zdravstvene in poklicne sposobnosti do največje možne mere", pač pa dejavnost, ki ima za cilj doseči celovit razvoj in popolno uresničitev posameznika v korist skupnosti, v kateri živi. Ali ni, na primer, razbitost na posamezne discipline, ali, kar se dogaja v zadnjem času, celo po finančnih virih, posledica pomanjkanja nekega osmislujočega, celovitega pogleda na rehabilitacijo? In, ali ni s tem v zvezi tu- di iluzija o avtonomiji posameznih področij zgolj posledica zgodovinsko deter- minirane delitve dela, ne pa stalnica rehabilitacijske prakse? Ce imamo tedaj opraviti z "utopičnostjo" rehabilitacijskih delavcev, ima potemtakem t? svoje korenina predvsem v pomanjkljivi miselni osveščenosti o realnih pomenih in do- segih njihovega dela. V takih duhovnih razmerjih se "utopičnost" najbolj poka- že v nezadostni in celo napačni analizi rehabilitacijske in družbene resničnosti, vodi v izmišljanje novih pristopov in organizacijskih oblik, vsebina pa je pri tem - 464 - zanemarjena. Mar ni prenos pristojnosti za strokovno-pral