Ureja uredniški odbor — Glavni in odg. urednik Jože Stular — tel. 22-111, lok. 62 — Tisk in klišeji CP »Gorenjski tisk«
GLASILO DELOVNEGA KOLEKTIVA TOVARNE GUMIJEVIH IZDELKOV SAVA KRANJ
študijska knjižnica KRANJ, TU o v trg
Iz mladinske organizacije__
Delo mladih poteka po programu
LETO VIII. — ŠTEVILKA 13
KRANJ, 13. JULIJ 1968
Poslovanje v prvem polletju 1968
V celoti nekoliko zaostajamo!
Kako smo poslovali v prvem polletju, bomo lahko podrobno razbrali iz poslovnega poročila, ki bo predložen samoupravnim organom 25. t. m. Kljub temu, da še ne razpolagamo z vsemi podatki o poslovnih učinkih, lahko v grobem ocenimo uspehe in neuspehe in koliko so temu »krivi« splošni pogoji gospodarjenja, koliko pa naša poslovna prizadevnost.
Kot v prvem tromesečju, tako tudi v celem polletnem obdobju v glavnem ni bilo ovir v oskrbi z reprodukcijskim materialom. Tovrstne težave so v preteklih letih onemogočale ekonomično proizvodnjo in ustrezen nivo kvalitete izdelkov, zato je naša dolžnost, da sedaj zelo kritično presojamo vzroke in ugotavljamo povzročitelje nepotrebnih reklamacij kvalitete naših proizvodov. Po zadnjih ocenah je na jugoslovanskem trgu približno 20.000 ton gumijevih izdelkov, od teh ca. 11.000 uvoženih. Te zaloge v zad-
njem času zelo otežujejo prodajo, kupci pa povsem razumljivo, zaradi večje ponudbe, postajajo zahtevnejši. V takšnih pogojih bomo poslovno uspešni le, če se bomo hitro prilagajali zahtevam kupcev, to pa predvsem v kvaliteti izdelkov ter po sprejemljivih cenah in prodajnih pogojih.
Osnovni gospodarski podatki, ocenjeni za prvo polletje, zaostajajo za predvidenim gospodarskim načrtom, in sicer:
—	prodaja za 10 %
—	vnovčena realizacija za 30 %
—	izvoz 34 %
Jože Debeljak pri mešanju zmesi v delovni enoti valjarna
Komunisti iz Save v razgovoru z Martinom Koširjem
Sekretariat organizacije ZK Sava je na eni izmed sej razpravljal tudi o zadnjih akcijah študentov ter prekinitvah dela v posameznih podjetjih. Na osnovi razprave je sekretariat prišel do zaključka, da bo organiziral razpravo o teh in drugih vprašanjih, ki zadevajo realizacijo reforme.
O teh nemirih je razpravljal tudi sekretariat ZK Sava in sklenil, da pripravi širši razgovor, da bi člani ZK podrobneje zvedeli za vzroke in posledice študentskih nemirov.
Na politični aktiv smo povabili političnega sekretarja ZKS Kranj tov. Martina Koširja. Tov. Košir je odgovarjal na vprašanja, katera smo mu postavili pred razpravo.
Na vprašanje, kakšni so bili konkretni povodi oziroma vzroki za demonstracije, je tov. Košir dejal: »Izbruh študentskih nemirov je treba povezati s konkretnimi problemi v naši družbi danes, s katerimi se srečujemo. Vendar pa so problemi, ki so jih izražali študentje, opisani v dokumentih ZKJ. To so predvsem večja učinkovitost našega samoupravnega mehanizma, delitev dohodka, trž-nost in delovanje tržnega zakona, neenakost v materialnem pogledu, problem gospodarske aktivnosti, vprašanje domačega in tujega tržišča, problemi na področju šolstva itd.
Vsa ta vprašanja pa so dajala tudi vtis, da se reforma in drugi cilji ne uresničujejo v celoti; ta mnenja so se pojavljala tudi izven študentskih vrst, v kolektivih in drugje. Poleg problemov, ki se tičejo naše družbe, pa so tudi taki, ki zadevajo položaj študentov v SFRJ.
Bistvene zahteve, ki jih postavljajo študentje v sedanjih pogojih: — Ljubljanski študentje zahtevajo drugačno strukturo študentov; premalo je študentov iz vrst delavcev in kmetov, več jih je iz (Nadaljevanje na 3. strani)
— finančni rezultat 5 %.
Prodaja zaostaja 10 % za predvideno po gospodarskem načrtu. Zaloge so povečane predvsem pri izdelkih, ki so bili uvoženi v velikih količinah ter pri tistih izdelkih, kjer domača proizvodnja presega potrebe jugoslovanskega trga. So tudi primeri, da je slabši prodaji vzrok kvaliteta izdelkov, nepravočasna dobava, neustrezni prodajni pogoji ipd. Vse premalo se tudi poslužujemo reklame in propagande, čeprav smo s takšnimi akcijami poželi pri prodaji nekaterih izdelkov lepe uspehe. Prodajna služba in službe, ki so odgovorne za kvaliteto izdelkov, bodo morale vložiti mnogo več naporov, da nadoknadimo zaostanek v plasmanu ter izpolnimo naloge, ki nam jih nalaga gospodarski načrt.
Zelo kritična je vnovčena realizacija, ki zaostaja za 30 %. Glavni vzrok za nizko vnovčeno realizacijo je v tem, da druga gumarska podjetja nudijo kupcem zelo ugodne pogoje pri prodaji, in to največ kot petmesečni kredit, čeprav je hkrati nerazumljivo, da podjetja z nerazvitih gospodarskih področij zmorejo financiranje v takšnem obsegu. Naše podjetje mora svoje prodajne pogoje prilagajati, če hočemo zagotoviti plas-man izdelkov, zato so tudi terjatve od kupcev v tem letu porasle kar za 40 %. Stanje terjatev od kupcev je celo večje, kot je bilo pred klirinško poravnavo, to pa pomeni, da klirinška poravnava ni dosegla pričakovanj. Za premostitev financiranja obratnih sredstev se poslužujemo kreditnih aranžmajev z dobavitelji, sicer bi bila oskrba s sredstvi, potrebnimi za proizvodnjo, zelo kritična.
Ce torej vzporejamo fakturirano in vnovčeno realizacijo s finančnim rezultatom, ki zaostaja le za 5 % od planiranega, ugotovimo, da obstajajo vse možnosti za izboljšanje poslovnih učinkov. Ti pa bodo celo večji, kot jih predvideva gospodarski načrt, če bodo naše poslovne odločitve temeljile na realnih ocenah tržnih razmer ter če bomo poostrili odgovornost za izvrševanje nalog. To velja za delovne enote in za posamezne delavce.	RUDI BABNIK
Kobal Nika pri navijanju cevi v delovni enoti cevarna
S tem prispevkom želim seznaniti vse člane kolektiva — ne samo mladino — o delu, prizadevanjih in težavah mladinske organizacije, še posebno pa tovarniškega komiteja ZMS v našem podjetju.
S programom dela, ki smo si ga zastavili v začetku mandatne dobe, razvija mladinska organizacija svoje vsestransko delovanje. Program in sklepi tovarni,škega komiteja se uresničujejo predvsem preko komisij TK in mladinskih aktivov v delovnih enotah. Pri TK so naslednje komisije:
—	idejnopolitična komisija,
—	kulturna komisija,
—	ktuib mladih proizvajalcev,
—	komisija za samoupravljanje,
—	kadrovska komisija,
—	komisija za informiranje,
—	referent za šport in
—• referent za sodelovanje z drugimi mladinskimi aktivi.
Vsaka od navedenih komisij ima svoj program dela, po katerem razvija svojo dejavnost na posameznih področjih med člani mladinske organizacije, ki, so zainteresirani za katero od zgoraj navedenih področij delovanja. Vendar pa ne morem reči, da aktivnost teh komisij ni tako idealna in uspešna kot je videti na prvi pogled. Ravno to, da je prizadevanje članov posameznih komisij premajhno, ter da njihove akcije premalo povezujejo, članstvo, nalaga tovarniškemu komiteju precej dela in veliko razprav kako vključiti v kakršnokoli področje čim več mladih ljudi, jih zainteresirati za družbeno dejavnost in
predvsem vzbuditi zanimanje za spoznavanje problematike podjetja.
Pri tem se cesto srečujemo z ugotovitvijo, da je potrebno mladim še precej družbeno ekonomske in politične razgledan oisti. Ravno na tem področju pa je TK premalo storil.
Na zadnji seji TK smo se domenili, da bomo v bodoče naše delovanje usmerili ravno na ta vprašanja, ki so bistvenega pomena za uspešnejše delo in razvoj ne samo mladinske organizacije, ampak tudi kolektiva kot celote, samoupravnega sistema in osebne odgovornosti.
Moram pa poudariti, da je na kulturno zabavnem in športnem področju doseženo precej lepih rezultatov. To pri športnih srečanjih in tudi na mladinskih oddajah kot so Mladina pred mikrofonom in Srečanje mladih; prvo je bilo v Kranju, drugo v Hrastniku.
Najmanj pa je čutiti delovanje mladih v posameznih aktivih, kjer njihova vodstva ne razvijajo delovanja v aktivu po sklepih in navodilih TK. To je neodgovorno delo posameznikov, ki bolj zavirajo kot pospešujejo razvoj in delo mladinske organizacije. Mislim, da za take mladince ne bi smelo biti mesta v naši organizaciji.
Pohvaliti p.a moram aktiv valjarna II, ki uspešno opravlja svoje naloge in pri tem združuje večino mladih v svojem aktivu (o tem berite v naslednji številki).
ANTON BAJUK
Člani TK ZMS Sava na seji
Razpis
Razpis
V skladu s predvidenimi potrebami podjetja razpisujemo vpis slušateljev v oddelek TŠ KMRL gumarski oddelek v šolskem letu 1968/69. Oddelek bo začel z delom septembra 1968, ako bo izpolnilo sprejemne pogoje vsaj 25 kandidatov.
Razpisni pogoji so sledeči:
1.	zaključena poklicna (industrijska) šola
2.	najmanj 2 leti prakse v podjetju (za diplomante poklicne gumarske šole, ki so izdelali z odličnim uspehom, dvoletna praksa ni pogoj),
3.	uspešno opravljen pismeni in ustni sprejemni izpit iz slovenščine in matematike,
4.	uspešno opravljen psihološki test,
5.	soglasje organa upravljanja delovne enote ter vodje delovne enote, da se strinja s šolanjem kandidata, ker je ta pokazal prizadevnost in sposobnost pri svojem dosedanjem delu.
Sprejemne izpite in testiranje bodo kandidati opravili v drugi polovici meseca avgusta.
Kandidati, ki bodo izpolnili sprejemne pogoje, bodo sklenili pogodbo o šolanju. V pogodbi bo določen način povračila stroškov šolanja, če bo kandidat šolanje prekinil po lastni krivdi, višina udeležbe kandidata pri stroških šolanja in druge obveznosti ter pravice kandidata.
Kandidati naj pošljejo pismeno prijavo, zadnje šolsko spričevalo in soglasje organa upravljanja DE in da se strinja vodja DE s šolanjem, v GIC najkasneje do 20. julija.
Vse kandidate, ki bodo do roka predložili vse zahtevane dokumente, bomo pismeno obvestili o točnem datumu in kraju sprejemnega izpita ter testiranja.
GUMARSKI IZOBRAŽEVALNI CENTER
Člani delavskega sveta podjetja v tovarni Semperit in Matador
20. junija je odšla skupina članov delavskega sveta podjetja, ki jim je letos potekel mandat, na obisk v avstrijsko firmo Semperit in na Češko v tovarno Matador. S člani delavskega sveta so bili še člani upravnega odbora, predsedniki komisij podjetja in nekateri strokovni delavci.
Zjutraj ob 5. uri smo se zbrali pred staro pošto in se nekaj minut za tem odpeljali proti Ljubelju. Razpoloženje je bilo vedro, kajti tudi vreme je 'kazalo lepo. Prijazen in zelo sposoben vodič (to smo sicer spoznali kasneje) Janko Krek nam je povedal, kod bomo hodili, oziroma kje se bomo vozili. Pred nami je bila približno 1400 km dolga pot: Avstrija, postanek Semperit, Češka, postanek Matador in Madžarska s postankom pri Bolatonu (Blatno jezero).
Ko smo se ustavili pri mejnem prehodu Ljubelj, se je pričelo oblačiti. Mislim na nebu. Formalnosti so bile brž opravljene, strah pred kontrolorji je marsikoga minil, ko je zabrnel mercedesov motor in smo zapeljali čez mejno črto.
Šofer nas je varno vozil
Na avstrijski strani, ko smo se z avtobusom spuščali navzdol, je pričelo rositi in temni oblaki so grozeče viseli nad nami. Toda ko smo »pristali« v Judenburgu je bilo slabo vreme mimo. Ogledali smo sl grobišče naših vojakov, ki so jih postrelili pred 50 leti, ko so se borili za severno mejo (upor bataljona avstrijske vojske. Upor so vodili slovenski oficirji).
Naslednji postanek je bil Semmering. Gorski prelaz, dež in hladno. Na hitrico smo menjali nekaj denarja in prve razglednice so bile napisane. Dunaj, Traiskir-chen, Semperit. Tam so nas že čakali, kajti imeli smo eno uro zamude. (Sploh smo po celi poti imeli povsod po eno uro zamude!) Pred vhodom je plapolala zastava SFRJ. Po pozdravnem nagovoru vodje obrata in naših predstavnikov smo imeli kosilo in prvo presenečenje: solata je bila sladka namesto kisla. Po kosilu smo sl ogledali nekaj njihovih oddelkov.
Vtisi: tempo dela v proizvodnji je skoraj enak kot pri nas; vsak laik pa bo takoj opazil izreden red, čistočo in brezhibno organizacijo dela. Izstopa pa tudi, da pri vseh težjih delih delajo veliki in močni delavci. Po ogledu smo se še enkrat zbrali na razgovor. Oboji smo želeli dobro in uspešno sodelovanje. Marjan Ceferin jim je v imenu našega podjetja poklonil simbolično darilo: miniaturno kopijo narodne skrinje in vrč z narodnim ornamentom. Za spomin pa še fotografiranje in stisk rok ter dobre želje.
Ura je bila že popoldne, sonce je sijalo, pred nami je bil še postanek na Dunaju. Časa ni bilo veliko, zato smo si 'kar iz avtobusa ogledal] nekaj zanimivosti; ker pa nas je bilo precej, ki smo želeli — če drugega ne vsaj kartico s pozdravi domačim, smo parkirali in se raztepli po mestu. Drugo presenečenje: ženske pro-
Vodič nam je bil v vsaki (ne)priliki v pomoč
metni policaji. Naši fotoaparati so škrtali. In sploh so fotoaparati škrtali vso pot. Menda so posneli nekaj sto slik. Nazadnje so se »fotografi« že kar med seboj slikali.
Avstrijsko-češka meja. Na avstrijski strani smo hitro opravili. Na češki pa . . . Naš šofer je lepo, disciplinirano ustavil ob robu. Čakali smo kar precej minut, pred-no so nas »opazili«, čeprav res ni bilo hudega prometa. Oddali smo pasoše in spet 'disciplinirano čakali precej minut. Končno. . . Bila je že noč, mi pa utrujeni. Obmejni stražar se je vrnil, nas spodil iz avtobus a. Menda se nismo dovolj hitro obračali, ko je zabrusil: »Dajmo, dajmo! Čas je denar!« Ko smo bili vsi zunaj, je zaprl zadnja vrata, vstopil je v avtobus in se prepričal, da ni nikogar -pod sedeži. Postavil se je pred prednja vrata, nas klical po imenu ter spuščal v avtobus. Kot bi mignil, smo bili v uri in pol gotovi!
Medtem ko smo čakali, smo opazovali, kako se nekateri naši predstavniki objemajo in trepljajo s tujci čisto na samem mejnem prehodu. Bili so predstavniki Matadorja (sploh so bili vsi in povsod sami predstavniki!) iz Bratislave. Čakali so nas. Savčane. Tretje presenečenje: ne boste spa-
kretar 'KP CSR). Ne on osebno, pač pa njegov vikend.
Po zajtrku smo odšli v tovarno Matador. Je eno najstarejših gumarskih podjetij v Evropi (ustanovljeno leta 1905), zaposluje pa 2040 delavcev; podjetje še dograjujejo.
Ko smo si ogledali oddelke, smo postali pozorni na to, da so ponekod delavci prenehali že ob 13. uri. Ko smo jih povprašali, zakaj tako, so rekli, da so pač svoje naredili. Pri njih državna komisija (ali ministrstvo) izdela (beri: predpiše) plan, ki ni čisto napet; in če bi ga izpolnili prej-, bi stali ob koncu leta. Pa tudi z delavci imajo težave, saj jih stalno primanjkuje. V Matadorju smo imeli krajši razgovor. Krajši skoraj v narekovaju, kajti naši so imeli precej vprašanj. Naj ob tej priložnosti povem, da nam vodič skozi tovarno ni povedal vsega, kar smo ga vprašali (npr.: ko sem ga vprašal, kako imajo urejeno informiranje, so dejali, da imajo
drugače tabu. Prenočišče je bilo zopet ob idiličnem jezeru in ob neidiličnem petju ter v pozni večerni uri.
V soboto, tretjega dne našega popotovanja, smo se dopoldan še enkrat pozdravili s tovariši iz Matadorja, si zaželeli srečno in tesno sodelovanje. Odrajžali smo proti Madžarski, v Objem Blatnega jezera, kajti vreme je postajalo toplo in mi potrebni temeljite kopeli.
Na mejnem prehodu — imajo ga Čehi in Madžari kar skupaj v eni zgradbi — spet samo enourne formalnosti.
Če ne bi vedeli, da smo prestopili mejo, tudi po pokrajini ne bi mogli soditi, da smo na Madžarskem. Enolična ravnina, tu in tam domačije in — neizmerna polja žita. Kot morje je valovilo v vetru, do kamor je seglo oko. Tudi plantažo nageljnov — kar ob cesti, brez ograje — smo videli. Gotovo smo se mimo nje vozili
Na razgovorih med Savčani in predstavniki Matadorja
med drugimi oblikami tudi svoje glasilo. Ko sem še naslednji dan vztrajal, naj mi ga pokažejo, so rekli, da je nehal izhajati že pred pol leta?!).
Nimam pa pripomb na njihovo gostoljubnost, prijaznost, tenkočutnost in odnos do nas. Za popoldan oziroma zvečer so nam pripravili obisk ene najstarejših
kem trenutku, ob vsaki (ne)prili-kt v vsestransko pomoč.
Še krožna vožnja ob najznamenitejših spomenikih preteklosti in postanek pred sedanjostjo, pred Leninovim spomenikom na glavnem trgu. Vtisi iz Budimpešte so enkratni. Naša končna postaja je bilo na tem potovanju Blatno jezero.
Ko smo prispeli tja, je bito z rezervacijo vse v redu. Namestili smo se v motelu, kjer imajo na razpolago skoraj 600 postelj in tisti večer so bile skoraj vse zasedene. Večerjali smo v moderni restavraciji Raketa. Po večerji so naši fantje tudi zaplesali. Nedeljsko jutro je bilo prekrasno, na jezeru jadrnice, v vodi pa že prvi kopalci. Tudi' naši.
Kot so pravili, je jezero skoraj majhno morje, saj meri po površini celih 590 km2. Na dnu je sipa in ta se dviga, ko hodiš po vodi in dobiva svojo značilno barvo. Od tod tudi ime. Žali nam je bil čas kratko odmerjen.
Ob enajstih smo se »naložili« in odrinili proti domu. Na madžarskem, mejnem prehodu smo hitro opravili, na našem pa so nas nekoliko povprašali, kaj nosimo s seboj. še majhna formalnost, da je carinik napisal ček za ocarinjenje in že smo nadaljevali pot. Varaždin, Zagreb, Ljubljana, Kranj. Zvečer nekaj po osmi uri, po štirih Idneh potovanja in po 1350 prevoženih km smo bili spet doma.
Videli smo veliko. Videli smo veliko mest, s posebnim zanimanjem pa smo si ogledali proizvodnjo v Semperitu in Matadorju. Spoznali smo — vsaj v grobem — način dela in tempo dela v dveh zelo različnih, nam sorodnih tovarnah. Spoznali smo, kaj in kako moramo in kako ne smemo.
Ob koncu tega zapisa, ki je izvenel nekoliko lahkotno — zaradi mojega prepričevanja, da se to lažje bere — se v. imenu vseh
li v hotelu Devin, kot je bilo domenjeno, ampak v 20 km oddaljenem letovišču. Po dobri večerji v Matadorju smo odšli spat.
Imena kraja, kjer smo prvi in naslednji dan spali, se nikakor ne morem spomniti (sploh imam težave z imeni s tega potovanja). Naš mini hotel je bil ob prekrasnem umetnem jezeru (iz njega kopljejo sipo in pesek in ob vsakem dežju se v njem nabere dovolj vode, tla pa so nepropustna). Naš sosed je bil A. Dubček (se-
vinskih kleti na Slovaškem. Dali so nam poskusiti dvoje ali troje vrst vin, ogledali smo si ogromne bunkerje, kjer hranijo vino. Nič kemične industrije. No, pokušnja je lepo uspela. In če hočeš podati strokovno mnenje, ga moraš pač po savsko poskusiti. Pa smo ga. Nato večerja in prijateljski razgovor. Prišli so tudi glavni direktor tovarne Matador, tehnični vodja, sekretar in drugi. Proti koncu smo si postali zaupni, postavljali smo si vprašanja, ki so
pet minut, to pa pomeni vsaj pet kilometrov.
Budimpešta. Budim im Pesta, levi in desni del mesta, staro in novo.
Po vnaprej izdelanem programu in rezervacijah smo se ustavili pred hotelom Pailace. Pri kosilu spet presenečenje — samo to pot ne za nas. Takoj ko smo posedli, je začel izginjati kruh iz košaric na mizi. Prvič so bile prazne, predno smo dobili krožnike, drugič ob juhi in tretjič ob prikuhi. Strežnik je dejal, da kaj podobnega ne pomnijo v njihovem hotelu. Kosilo je bilo res izdatno, toda pijača presneto draga. Specialnega vodiča za ogled Budimpešte ni bilo — čeprav je bito dogovorjeno — vendar upam reči v imenu vseh, da ga jo naš vodič Janko enakovredno nadomestil. Sploh nam je bil vodič ob vsa-
udeležencev zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da sta bila zamisel in načrt izpeljana. Še posebno s tem, da stroški strokovne ekskurzije niso bili dosti večji kot *pa če bi šel ves delavski svet podjetja v Crikve-nico. Tako pa smo imeli možnost videti marsikaj, tudi lahko delamo primerjave. Končno pa je to tudi priznanje članom delavskega sveta, ki jim je potekel mandat, za njihovo delo.
Ne bo odveč, če še posebej pohvalim našega šoferja in vodiča. Na poti nismo imeli nikakršnih težav, šofer nas je naravnost mojstrsko, varno in kolikor je mogel hitro prevažal iz Jeraja v kraj.
Tako smo se počutili na zadnjih sedežih avtobusa, kajti tukaj ni nikoli zmanjkalo dobre volje, domislic in pesmi.
Jože štular
Modernizacija skladišč gotovih izdelkov
Komunisti v razgovoru z M. Koširjem
premožnejših družin. O tem problemu sta razpravljala že tudi Izvršni odbor in plenum CK ZKS.
— Postavlja se vprašanje njenega položaja. Tesno je povezan s tem vprašanjem problem slovenskega razvoja, predvsem srednje-strokovnega, visokega in višjega šolstva. Ti problemi nastajajo predvsem v naših dveh univerzitetnih centrih, v Ljubljani in Mariboru, kjer gre tudi za kulturne institucije.
— Pojav nepoštenih bogatitev moramo preprečiti in taka sredstva odvzeti posameznikom.
— Med vprašanji je tudi odgovornost na vseh nivojih našega življenja. Tu gre predvsem za kolektivno odgovornost in osebno odgovornost.
— Ustvariti je treba drugačne pogoje zaposlovanja mladih kadrov in s tem preprečiti odhajanje v inozemstvo. To je naloga samoupravnih organov, ki morajo reševati te probleme in vključevati mlade kadre v naš proizvodni proces, da se s tem izboljša struktura zaposlenih.
Martin Košir, sekretar občinskega komiteja konference ZK Kranj
Potrebno je zagotoviti večjo možnost vključevanja študentov in mladine v sistem samoupravljanja, kjer naj sami odločajo o svojih problemih. Postavlja se vprašanje naših univerz in vloga študentov v njih; take zahteve se pojavljajo v vseh študentskih evropskih središčih.
— Položaj študentov naj bi se zagotovil preko popolnega študentskega zavarovanja; v tej smeri bi se moral izpopolniti naš zakon o zavarovanju.
Gotovo je, da so nekateri problemi dolgoročnega značaja in da je njihova rešitev predvsem odvisna od celotne družbe, ki daje v ta namen svoja sredstva, nekateri pa se lahko rešijo takoj ali vsaj v kratkem času. Celotna naša javnost je z vznemirjenjem gledala na te primere. Prepričan sem, da so te akcije pozitivne v toliko, da so prišli na površje tisti problemi, ki so svojstveni in ki jih čuti vsa naša družba in da se ti problemi rešijo v skladu z našo samoupravno strukturo. Izgredi na ulici najbrž niso najboljša oblika za reševanje problemov. CK ZKJ je bil mnenja, da se morajo ti problemi rešiti v normalnih pogojih, to je preko izvoljenih predstavnikov v samoupravnih in družbeno političnih organih. Brez dvoma pa je, da so v demonstracijah sodelovale tudi antisociali-stične sile, ter zunanji in notranji sovražniki naše družbene ureditve.
Tov. Košir je povedal, da ni položaj kranjskih študentov zaskrbljujoč, vendar pa problemov ne moremo podcenjevati. Od kranjskih študentov dobivajo štipendijo 203, od tega v delovnih organizacijah 118. Razpon štipendij v delovnih organizacijah se giblje od 200 do 500 ND mesečno. Razpon štipendij, ki jih podeljuje temeljna izobraževalna skupnost, pa se giblje od 170 do 300 ND mesečno, denarna pomoč teh
skupnosti pa od 120 do 220 ND mesečno.
Iz tega lahko ugotovimo, da v tem pogledu še nismo naredili dovolj in da bi bila pri podeljevanju štipendij važna tudi odločitev študentov samih, ki bi s tem prevzeli tudi politično odgovornost za podeljevanje štipendij. Te štipendije bi morali dobiti otroci delavcev z nižjimi osebnimi dohodki in kmečka mladina, da bi jim s tem pomagali, da bi prej zaključili študij.
Na vprašanje, iz kakšnih vrst izhajajo študentje, ki so vzklikali tuje parole, je tov. Košir dejal:
»Med mladimi, ki študirajo, so tudi taki, ki jim naša družbena ureditev ni najbolj po volji. Pri demonstracijah se je pokazalo predvsem negativno stališče nekaterih fakultet politično in idejno neopredeljenih. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bilo med študenti še mnogo drugih ljudi, tudi tuji vplivi, pojavil se je tudi Djilas, ki je bil prvi med študenti, ki je govoril, da je zdaj čas, da študentje spremenijo svoje na-ziranje.
Med demonstranti so bili tudi njegovi advokati, ki so iz zborovanja izločili vsa vprašanja glede študentov. To so bile pravzaprav vse sile birokratizma, ki zavirajo možnost uveljavitve človeka v naši družbi.«
Do kakšnih zaključkov je prišla komisija IS Srbije?
»Komisija je bila formirana zato, da razišče vzroke demonstracij in vzroke nastopa organov javne varnosti. Študentje so zahtevali odstop zveznega, republiškega sektorja za notranje zadeve, ker so dovolili nastop miličnikov. Komisija je obljubila, da bo raziskala te vzroke, odklonila pa je menjavo vodilnih oseb organov notranje uprave, dokler se ne razišče, kdo je krivec. Izvršni svet Srbije in republiška skupščina sta sprejela zakon o študentskih ustanovah, kar pomeni, da je ta problem rešen, toda ne tako kot v Ljubljani.«
Letos je bilo v Sloveniji — v nekaterih delovnih organizacijah — več prekinitev dela. Kje so, oziroma kakšni so vzroki?
»Srečujemo se z nekaterimi problemi prekinitve dela v Sloveniji (Tomos, Litostroj). O vzrokih za prekinitve je že razpravljal IK CKS. Ko je IK analiziral vzroke prekinitve dela, je menil, da komunisti ne bi smeli ocenjevati teh pojavov izolirano in neprizadeto in brez zaostritev.
V delovnih organizacijah, kjer je prišlo do prekinitev dela, ko so se nakopičili že dalj časa znani problemi, so se pokazale vse slabosti, navzven in navznoter.
Družbeno politične organizacije so bile premalo delovne in so se omejevale predvsem v vlogo po-trjevalca. Ko pa so se problemi zaostrili, je prišlo do prekinitve, takrat so tehnokratske in birokratske sile odpovedale. Razmere nas silijo, da moramo biti pozornejši do predlogov, ki so kakorkoli in kjerkoli izraženi.
Samoupravni mehanizem je kljub vsem težavam sposoben premagati te probleme, ki skušajo zavirati gospodarjenje.«
Potem je tov. Košir obširno odgovoril še na nekatera vprašanja. Zal pa b; odgovori presegli okvir tega zapisa, zato jih bomo objavili ob drugi priložnosti.
DRAGICA RIHTARŠIC — JOŽE STULAR
Kakor smo lahko razbrali že iz članka inž. Skumavca, ki je govoril o perspektivnem razvoju podjetja, je novo skladišče surovin do izgraditve nove valjarne namenjeno za skladiščenje gotovih izdelkov. Sedaj v njem skladiščimo avtoplašče in avtozračnice, kmalu pa bomo tja preselili tudi tisti del skladišča, ki je sedaj pri Merkurju.
Podatki kažejo, da je produktivnost dela v naših proizvodnih delovnih enotah že zelo blizu tisti, ki jo dosegajo v razvitih deželah, da pa še precej zaostajamo v organizaciji in tehniki večine del pred proizvodnjo in po njej. Ena
Takole smo doslej skladiščili
izmed takih rezerv je prav gotovo tudi tehnika skladiščenja gotovih izdelkov.
Prav zaradi tega je naše podjetje dalo znatna finančna sredstva za opremo novega skladišča gotovih izdelkov. V skladu z obsegom in asorlimanom poslovanja bomo lahko uporabljali najnovejše dosežke moderne skladiščne tehnike. V mislih imam predvsem paletiza-cijo izdelkov, ki bo pomenila znatno racionalizacijo, obenem pa bo v veliki meri tudi poenostavila oz. uredila organizacijo dela v skladišču.
Pri nas bomo uporabljali za skladiščenje gotovih izdelkov štiri vrste palet, in sicer palete za tovorne plašče, palete za potniške plašče, box palete, namenjene skladiščenju izdelkov, ki se izdelujejo v velikih količinah, se pa težko embalirajo (avtozračnice, velopnevmatika, cevi itd.) in lesene palete za izdelke, ki so ali pa bodo morali biti v najkrajšem času embalirani v kartone (podpet-niki, podplati, lepila itd.)
Količinsko in vrednostno manjši del izdelkov, ki se izdelujejo v manjših količinah in bogatem asortimanu, bomo morali skladiščiti še naprej v police, ker bi nam vsaka druga tehnika skladiščenja vzela preveč prostora.
Seveda nas zanima, kaj bomo konkretno v našem podjetju pridobili z uvedbo moderne skladiščne tehnike in kako bi izglodala organizacija prevzema in odpreme izdelkov.
Predvsem je izkoriščanje skladiščnega prostora z uvedbo palet mnogo boljše, saj bomo naprimer pnevmatiko skladiščili še enkrat višje kot sedaj. Ce bomo s tem pridobili, tako kot kažejo izračuni pri sedanjem stanju zalog, toliko prostora, se lahko preselimo v skladišče pri Merkurju, to pomeni letni prihranek 100 milijonov S din.
— Bistven bo tudi prihranek pri stroških prekladanja. Sedaj npr. večino izdelkov prvič prešte-jejo in naložijo na kamion ali viličar v proizvodni delovni enoti, v skladišču jih razložijo iz prevoznega sredstva in razložijo v police
ali kar na tla. Pri odpremi vse še enkrat kos za kosom naložijo na voziček in iz njega pretovorijo na kamion, ki odpelje blago kupcu. To pomeni, da vsak izdelek preložimo petkrat (često ga je treba tudi večkrat sortirati). V bodoče bomo tiste izdelke, kjer se to da, zložili v kartone že v proizvodnih delovnih enotah, oz. jih bomo sortirane takoj naložili na palete. Z viličarjem bomo celo paleto lahko takoj postavili na določeno mesto v skladišču. Pri odpremi bo viličar, kjer bodo količine dovolj velike, odnesel celo paleto do kamiona, ki ga bodo naložili direktno iz palete. Prihranek je očiten, saj skoraj popolnoma odpade ročno delo. Kot primer naj navedem, da smo samo pri avtozračnicah s tako organizacijo dela prihranili dva delavca, ki lahko sedaj opravljata druge naloge.
— Tiste izdelke, ki jih bomo pa-letirali v proizvodnji, bodo skladiščniki prevzemali že kar na od-premnih mestih v proizvodnih de-
Predstavljamo
vam
V današnji številki vam predstavljamo Dragico Rihtaršič, zaposleno v tajništvu družbeno političnih organizacij.
Kdaj si prišla v SAVO?
»Decembra 1967. Po opravljenem stažu sem februarja letos začela delati v tajništvu družbeno političnih organizacij.«
Kaj od tvojega dela ti vzame največ časa?
»Pisanje zapisnikov.«
Ali lahko poveš, na kolikih sestankih sodeluješ?
»Mesečno na osmih do desetih sestankih, ali na dveh na teden.«
Meniš, da so vse seje potrebne?
»Seje so v glavnem nujne, sicer jih ne bi sklicevali. Na njih obravnavajo tekoče probleme. Po mojem mnenju je sej le nekaj preveč, posebno sej sekretariata.«
Tvoje mnenje o diskutantih?
»Nekateri svoje diskusije vse preveč razvlečejo. Zdi se mi, da se tudi nekateri na sejah oglašajo samo zato, da pač nekaj rečejo.«
Se ti zdi, da se sklepi ali obravnavane teme ponavljajo?
»Ne! Razen, če vse tri organizacije (mladina, ZK in sindikat) obravnavajo ista vprašanja.«
DRAGICA RIHTARŠIC
lovnih enotah, s čimer bomo precej poenostavili primopredajo med enoto in skladiščem.
— Izdelki bodo lahko na paletah ustrezno skladiščeni, saj so se npr. avtoplašči po daljšem skladiščenju pod prevelikimi bremenitvami deformirali, kar je vplivalo na kvaliteto izdelkov in tudi na renome naše tovarne.
— In ne nazadnje je treba omeniti tudi izgled in red v tako organiziranem skladišču, v katerem bo mogoče upoštevati nekatere osnovne principe skladiščenja, npr. to, da se odpremijajo vedno izdelki najstarejšega datuma (FIFO).
Seveda bo delo v tako urejenem skladišču mnogo lažje, zato pa toliko bolj odgovorno. Prepričani smo, da bo paletizacija tudi v našem podjetju doživela polno afirmacijo.
ZAHVALA
Nekaj lepega je v tem, da v Savi ne pozabite na tiste, ki smo odšli v pokoj. Za nas so takšna srečanja nepozabna; objujajo nam spomine iz delovnih dni in dajejo priznanje za naše delo.
Eno takih srečanj je bilo tudi zadnjič, ko so savski gasilci povabili medse svoje nekdanje aktivne člane. Zbralo se je kar precejšnje število gasilcev, predstavnikov podjetja, organov upravljanja in družbeno političnih organizacij, da bi »potrdili« nov dosežek gasilcev v Savi; prikolico s prahom za gašenje, ki so si jo kupili nekaj z zaslužkom od lastnega dela z zbiranjem starega železa, nekaj pa so dobili od podjetja.
Ob tej svečanosti smo gledali zelo lep program, pri katerem so sodelovali folkloristi Save, savski oktet in Zmago Benčan s svojim solo spevom. Na koncu so pripravili še zakusko za povabljene.
Hvala vam, tovariši, za vašo pozornost in vse priznanje za vaše delo.	VALENTIN SVETE
** N O V I C E **
SEKRETARIAT ZK SAVA IMENOVAL KOMISIJO, KI BO DELALA Z MLADIMI ČLANI
Na 19. seji je sekretariat ZK Sava imenoval pet-člansko komisijo, ki bo delala z mladimi komunisti. Člani komisije se bodo z mladimi komunisti pogovarjali o prednosti socialističnega družbenega sistema, o vlogi komunistov v samoupravljanju, o samoupravnih družbeno političnih skupnostih. Poleg tega bodo govorili tudi o poslovni in kadrovsko informativni politiki podjetja. Posebno pozornost bodo posvetili še programu in statutu organizacije ZK ter vlogi komunistov pri zavzemanju stališč, spremljanju in uresničevanju konkretnih sprejetih predlogov.
Komisijo sestavljajo: Lojzka Planinšek, Janez Robar, Rudi Na-diževec, Stane Knez in Slavko Šolar, predsednik.
ERNA MLADENOVIČ IN FILIP MAJCEN, DELEGATA NA KONGRESU ZKS
Na zadnji seji je sekretariat ZK Sava sprejel sklep, da občinski konferenci predlaga tov. Filipa Majcna in tov. Erno Mladenovič kot delegata za kongres ZKS.
Kongres bo jeseni.
71 PRAKTIKANTOV MED POČITNICAMI V SAVI
V letošnji poletni sezoni smo sprejeli na prakso v našo tovarno 71 študentov in praktikantov, in sicer:
25 16 5
24
na praksi tudi študent
iz osnovnih šol za priložnostna dela iz srednjih šol za priložnostna dela iz višjih šol za priložnostna dela obvezna praksa študentov iz srednjih šol
Poleg tega je v naši tovarni — v RTS iz Holandije.
Osnovnošolci so zaposleni v skladiščih, arhivu, vratarski službi, gradbeni enoti; srednješolci pa v strokovnih službah, kjer nadomeščajo nekatere delavce, ki so na dopustu.
Učenci osnovnih in srednjih šol bodo za svoje delo dobili 250 ND, učenci višjih šol pa 320 ND.
>
MOLIMO
Namesto komentarja objavljam danes dvoje pisem, ki so mi jih pisali:
»Tov. Micka Gumica!«
Odkar so se preselile uprava in strokovne službe iz obrata I v obrat II) je v delavski restavraciji ostalo pravo siromaštvo. Pri malici je tre. ba čakati na sedeže, če hočeš pojesti kot pošten državljan ali pa pomalicaš kar po partizansko (stoje). Miz je namreč dovolj, samo stolov manjka.
Druga zelo »ljuba« zadeva je, da moramo čakati na kozarce. Čakamo kar pri mizi in ko nekdo popije, mu ga takoj sunemo iz rok. Včasih se zgodi, da kdo komu še kakšen požirek prikrajša. To. liko v zvezi z menzo.
Naslednja stvar, ki ti jo bom opisal, pa je bolj resna. Gre za označevanje zmesi. Večkrat pride iz obrata II v obrat I prična zmesi brez spremnih listkov. Na vrhnji plošči pa piše takole: 39x obr. I.
Po primerjavi, z drugimi zmesmi naposled z veliko nejevoljo ugotovimo pravo kvaliteto zmesi, ki bi se v tem primeru glasila: npr. 505.39 za obr. I. (skrajšano pa 39x1). Verjetno mislijo skladiščniki v obratu II, da smo v obratu I že tako inteligentni, da že kar uganemo njihove misli.
Nadalje pošilja skladiščnik iz obrata II v obrat I vse zmesi, ki so mu v napoto, čeprav so namenjene za tehnično halo in podobno.
Lep pozdrav!«
Kot vidiš, dragi dopisnik, je tvoje pismo v celoti objavljeno. V tolažbo pa naj ti povem, da tudi v obratu II ni dosti bolje. Restavracija takšna kot je danes je bila narejena za 500 delavcev, zdaj pa nas je že preko dva tisoč. Obljubili so, da bodo za eno prihodnjih številk pripravili popolnejšo informacijo o restavraciji.
O, državna uprava, katera si v Beogradu, daj nam naš vsakdanji
kavčukl žico, saje, kord in odpiši nam naše dolge, kakor tudi mi odpisujemo
svojim dolžnikom in ne vpelji nas v skušnjavo, da bi stavkali, temveč reši nas pomanjkanja surovin, energije in denarja. Ne daj, da bi bil naš žiro račun kar naprej blokiranl temveč pritisni na tiste, ki nam naprej in naprej
povzročajo kakšne težave. Zvezna skupščina, milosti
polna,
mi smo s teboj, enkratna so tvoja dejanja, zato jih sprejemamo brez
pridržkov.
Republiška skupščina,
mamica naša, prosi za nas, grešnike, zdaj in vedno, kadar bo treba. Čast bodi tistemu, ki dela in delo organizira!
Vaša Micka Gumica
Potovanje od Kranja do Pariza in nazaj
Če Slovence na rajžo gre...
MONACO JE MINI DRŽAVA
Monte Carlo s številnimi igralnicami
Zanimivo je, da imajo v teh obmorskih krajih nasajena drevesa pomaranč in limon kar v zelenih pasovih sredi mesta, na avtobusnih postajališčih. Samo iztegnila bi roko iz avtobusa, pa bi lahko utrgala vabljiv oranžni sadež.
Ustavili smo se v San Remu, ki je znan po popevkarskih festivalih in cvetličnih karnevalih. Fe-stavilna palača se je obdana z gozdom palm in cipres bleščala v soncu. Mesto je bilo že čisto počitniško razpoloženo, le turistov še ni bilo mnogo. Fijakarski voz je stal ob promenadi; voz je bil na novo prebarvan, črn, kolesa pa rdeča in okovje se je svetilo. Stari fijakarski konj je bil vprežen, pripravljen za vožnjo, na kozlu pa je dremal kočijaž in čakal bogatih turistov.
Privabila me je slikovita ruska cerkvica, skoraj bi rekla, prava miniatura cerkve z Rdečega trga v Moskvi. Zgradili so jo za časa carske Rusije za ruske kneze in njihove družine, ki so hodile sem na letovanje. Danes je cerkvica zaprta, kajti zdaj ne prihajajo več iz Rusije knezi • ■ ■; odpro jo le včasih za turiste.
(Slika je bila objavljena v prejšnji številki).
Kakih 25 km od San Rema smo zapeljali na francoska tla. Moram reči, da so francoski cariniki dokaj natančni in do potankosti pregledajo potne liste, v Monaco pa je prosta pot. Že na Rivieri dei Fiori smo opazili avtomobile z monakovsko oznako:	morda
tablica in grb Garibaldijev. Francoska riviera se ne razlikuje od italijanske, le bogatejša izglada francoska; prelepi živobarvni bungalovi nad morjem sredi buj-
nega sredozemskega rastlinja. V Monte Carlo smo se peljali po zgornji cesti, ki jo je dal zgraditi že Napoleon in smo se v mesto pripdljali od zgoraj. Monaco je danes samostojna kneževina, ki obsega komaj 1,5 km2 pre. biivalcev pa ima kar 23.000 (Italijani, Francozi, Angleži, Švicarji, Američani itd). Od vsepovsod pri. teka sem kapital, kajti ta kneževina je tista, Indija-Koromandija, kjer ne plačujejo davkov. Dokler bo imela moškega naslednika, bo samostojna, sicer jo bodo priključili Franciji. Sestoji iz treh mest, ki pa so že tako strnjena, da se sploh več ne ločijo:	Monaco,
Monte Carlo na hribu s knežjo rezidenco in turistično pristanišče La Condamine, kjer pristajajo najbolj luksuzne jahte sveta. Človek strmi nad mogočnimi hoteli, ki kar kipe v nebo. Koliko bogastva je nakopičenega na tako majhnem prostoru! Mesto ima lepo negovane zelenice in je izredno čisto.
Hladnokrvna Angležinja izgublja
Toliko sem že slišala o igralnici v Monte Carlo, sedaj pa se mi je ponudia prilika, da si jo ogledam od zunaj in znotraj. Že od daleč se vidijo njene zelene kupole. Casino de Monte Carlo, kjer je obubožalo že toliko upanja polnih ljudi, oziroma kjer so nekateri imeli srečo.
Vstopnina za igralnico je 5 frankov', 5 frankov pa je tudi najmanjša vrednost, s katero lahko igraš.
Levo ob vhodu (so v posebni sobi igralni avtomati, desno pa garderobe. V veliko igralnico prideš skozi marmorno avlo in še majhen separe, kjer te pričaka še
Ko smo se peljali proti Blatnemu jezeru, je Blaž postokal, da ga bolijo roke. Debelo smo gledali, zakaj ravno roke, saj na potovanju res niso trpele. Pa je kar sam pojasnil »Veste, toliko sem govoril in prevajal!« (z rokami namreč!)
zadnja kontrola vstopnice. Unifor. miranih vratarjev in paznikov je v Casinu vse polno.
Velika dnevna igralnica ima sedem igralnih miz. Resni' igralci sede za mizami, opazovalci pa stoje za njimi in se navadno naslanjajo na ograjo, ki je v polkrogih speljana okoli miz.
Glavni krupje (uslužbenec, ki vodi igro) sedi na posebnem visokem sedežu, tako da ima pregled nad igro. Po dva krupeja sedita ob samem ruletu, dva pa na koncu mize. Torej najmanj 5 ljudi pazi na igro in jo usmerja. Pravijo, da se nikoli ne zmotijo. Ko sem prišla v igralnico — bilo je zgodaj popoldan — še ni bilo kaj prida ljudi' in pri nekaterih mizah sploh niso igrali. Toda kmalu se jih je nabralo. Videti pa je bilo, da so to le bolj prehodni turisti, kajti tista »smetana« pride zvečer in za igralce na visoke vsote imajo posebne igralne sobe. (Tako sobo, vso v rdečem žametu, sem odkrila, ko sem stikala po hiši.)
Stopila sem k blagajniku — zaprt je v posebni kabini v sami dvorani — in kupila žeton za 5 frankov. Ne zato, da bi v igri dobila, toda vsaj tiste občutke, ki jih ima navadno igralec ob ruleti, bi rada spoznala.
Opazovala sem ljudi pri igri, njihove obraze, geste, občutila napetost, ki je rasla v njih tem bolj, čim bolj počasi je letela kroglica na ustavljajoči se ruleti. Spominjam se stare Angležinje v modrem kostumu, z modrim širokokrajnim klobukom, okrašenim z umetnim cvetjem, vsa v zlatnini, toda že na pol slepa. Sedela je in zapisovala števil-pe, ki so dobile. Z velikimi številkami je imela popisan ves blok. Vsakokrat, ko se je kroglica ustavila v zarezi in je krupje zaklical številko, ki je dobila, jo je stara dama zapisala in potem z ogromnim povečevalnim steklom pregledala, kolikokrat je bila ta številka že klicana in v kakšnem zaporedju se je ponavljala. Potem je stavila. Kolo rulete se je zavrtelo. Vrtelo se je dolgo in kroglica je kot obsedena letala, odskakovala in se nazadnje ustavila. Nič! Čudilo me je, kako hladnokrvno je dama igrala in ... izgubljala. Opazovala sem njen
Ogled spomenikov v Budimpešti je res doživetje, zato ni čudno, če je prav od tam veliko naših fotografij. Zgoraj: pred spomeniki madžarskih kraljev.
Žal je bilo premalo časa, da bi Blatno jezero podrobneje spoznali. Časa je bilo le toliko, da smo se zmočili in — slikali. (Slike s potovanja sta napravila Vlado Lah in Ciril Habe).
obraz. Niti z očesom ni trenila, ko je krupje pobral žetone z mize in njej ni ostalo nič. »Ali je tako bogata, da se ji zdi tole, kar je tule izgubila, brez pomena, ali pa zna tako dobro zakrivati razburjenje,« sem pomislila. Nehote sem se nasmehnila, ko sem se domislila primerjave za tole hladnokrvno damo. Da, prav taka je bila kot nek sttar Anglež, ki sem ga videla pri predstavi strip-teasa. Dekle se je ob svetlobnih in zvočnih efektih slačilo kos za kosom. .. Ostala ji je samo še rožnata tančica, v katero je sramežljivo zavijala svoje draži. Anglež je sedel na naj bližjem sedežu in ker je bil videti tako izredno hladen si ga je dekle izposodilo. Priplesalo je tesno k njemu, razrahljalo tančico in ga s koncem le-te nežno, zapeljivo pobožalo. Toda Anglež — ta ledena gora — ni niti trznil. Prav tako neprizadeta je bila ta stara uvela dama. Stopila sem k drugi mizi, dama v modrem pa se je skozi debelo lečo ponovno zazrla v številke . . .
Pri sosednji mizi me je čakala sreča, pa ...
V pesti sem tiščala biserno modri žeton za 5 frankov. »Enkrat bom pa le poskusila,« sem si dejala. »Toda, na katero številko naj vendar stavim, ko pa svoje srečne številke še ne poznam!?« Pomislila sem na francoskega kralja Louisa XIV, — Sončnega kralja. Odločila sem se za 14 in oddala žeton krupjeju. Zavrteli sio ruleto. Bo, ne bo, bo, ne bo ...? Bela kroglica se kar ni in ni hotela ustaviti. Pogledala sem po obrazih: neprizadeti krupjeji, mladi Italijan je grizel noht, vsi obrazi igralcev pa napeti, pričakujoči, vse oči so spremljale 'kroglico. Ta pa je kar letela v krogu. Slednjič se je kolo pričelo ustavljati. Sedaj so se že razločno videle številke in kroglica je letela počasneje, se zataknila pri neki številki, še enkrat poskočila in se ustavila na številki... 32. Dobil je mladi Italijan. Krupjeji so porinil predenj goro žetonov, fant pa je potem kot obseden letal od mize do mize in stavil... Jaz sem precej stopila pogledat k sosednji mizi. Tu se je kroglica pravkar ustavljala in se ustavila na številki ... 14. Ce bi bil človek vedež!
Zakaj je francoski denar
preluknjan?
Ste že videli francoski papirnati denar? Ko sem ga dobila v kranjski banki, se ga kar nisem mogla nagledati, tako živobarven je. Vsi papirnati bankovci so tiskani tako, da so na eni strani za ploskev tolarja beli. Ko sem natančneje opazovala bankovce, sem videla, da imajo v teh belih krogih vse polno drobcenih luknjic. Spraševala sem se, če ni mogoče to posebna oznaka denarja. Pa ni nič takega! V igralnici sem videla, kako Francozi mačehovsko delajo z denarjem! Če npr. igralec ni imel žetonov, je lahko stavil denar. Tega je krupje zravnal, spel z navadno buciko prav v belem krogu, in ga vrgel na naročeno številko. »Od tod torej te luknjice!« sem ugotovila. Potem pa ne vem, ali gre za ves francoski denar skozi igralnice, ali pa imajo tudi drugod to navado spenjanja z buciko.
Vse je b’Io »zašpilano«
Vleknila sem se v mehak zelen fotelj ob steni in nekaj časa od daleč opazovala igralce, krupjeje in dvorano. Opazila sem, da se krupjeji — oblečeni so. v črno — izredno hitro menjajo. Sama igralna dvorana je zeleno-rožnata: olivno zelena preproga, stene oblečene z zelenimi žametnimi tapetami in vse naogrog se vrste rožnati lestenci, ki dajejo medlo svetlobo. Poživljajo jo tudi velike slike »skromno« oblečenih žensk.
Pred odhodom sem si ogledala še mali separe pred vhodom v veliko igralnico, kjer vise razne karikature igralcev Častna (med drugimi tudi Rockfellerja, Ona-ssisa in drugih). Zanimiva je risba, na kateri mlada dama, ki je zaigrala že ves svoj denar in nakit, kot v ekstazi slači še zadnje kose obleke in jih meče na roletno mizo v neizmerno zadovoljstvo moških, ki jo kar požirajo z očmi in se muzajo. »Na,« sem si mislila, »ta pa ni nič boljša kot tisti naš kranjski Janez, ki je vse svoje premoženje spravil na kant, potem pa zapel:
Vse je b'Iq zapravljeno, še moja zlata urica, vse je b’lo zašpilano, še od klobuka žnorca.
DANICA DOLENC