POEZIJA    'OVANA    DUČIČA
B.   BORKO
Pesniško delo Jovana Dučiča je pred nami v celotni in dokončni izdaji,* ki jo je pesnik opremil z naročilom, da naj ne iščemo dopolnil in izprememb. Hotel je povedati, da pesmim, ki jih ni sprejel v svoja dela, ne priznava očetovstva ne za sedaj, ne za bodoče čase. Merilo, po katerem je razvrstil pesmi, načeloma nasprotuje evolucijskemu pojmovanju umetnikovega dela: čas nastanka mu je prav tako malo pomemben, kakor čas, ko je nastopila ta ali ona formalna mutacija. In vendar je tudi pri Dučiču precejšnja razvojna linija med njegovo prvo zbirko («Pesme», 1901) in novejšimi produkti; snov in forma sta se izpreminjali, kakor se izpreminja organizem v svoji naturni rasti. Toda Dučič ima prav: za poeta ni važna ne ta ne ona klasifikacija, torej tudi ne geneza in razvoj pesnikove tvorne osebnosti. Pesnik stoji pred svojim delom kot stvarnik, ne kot sodnik. Ne čas, temveč intenziteta stvaritve daje posameznim pesmim njih mesto v hierarhiji celotnega dela. Tako stoji Dučičevo pesniško delo pred nami kot popolna enota, kot v samem sebi zaključena umetnina.
Sedanja dokončna izdaja Dučičevih pesmi nam olajšuje pregled in nas intimne je kot prejšnja razmetana in s časom svojega postanka obeležena dela približuje pesnikovi osebnosti. Izdaja obsega pet knjig, a še ni zaključena; trije zvezki proze so napovedani za dogledne mesece. V prvih petih knjigah so izšle mimo pesmi tudi «Plave legende» (pesmi v prozi) in potopisi «Gradovi i himere», ki jim je že Skerlič priznal stilistično prvenstvo v srbski prozi. Ni treba niti poudarjati, da pri Dučiču kot tankočutnem artistu besede in jedrnatem liriku ni bistvenih razlik med poezijo in prozo. Med tem ko so n. pr. «Plave legende» neposreden prehod lirskega razmaha iz vezanih verzov v tok ritmične proze, nam dajejo pisma iz Ženeve, Rima, Madrida, Aten itd. ves vonj in okus Dučičeve poezije, vso stilistično prefinjenost poeta, ki mu je beseda samo simbol za metafizična stanja njegovega notranjega doživljanja. Zaradi tega mora vsako premotrivanje Dučičeve umetnosti nujno zajeti poezijo in prozo kot dvoje kril istega organa, kot izraz iste osebnosti in nji adekvatnega umetnostnega stila.
Naslednje vrstice nimajo namena, da bi v okviru kratkega članka orisale celotno umetniško in literarno fiziognomijo Jovana
* Jovan Dučič, Sabrana dela. Biblioteka savremenih jugoslovenskih pisaca. Beograd. Izdala «Narodna prosveta>.
444
Dučiča, ki je izmed zastopnikov srbskega tipa Moderne najbolj izgrajena in kvalitativno najsilnejša tvorna osebnost. Izdaja zbranih pesmi je pisca teh vrstic napotila, da se zaustavi zgolj ob nekaterih problemih Dučičeve umetnosti in da zariše le dve ali tri poteze, ki utegnejo slovenskega čitatelja zainteresirati za njegova dela. Kljub temu, da smo se danes znatno odmaknili artističnemu obožavanju forme in odbranosti, so Dučičeve pesmi še vedno sveže. Trdim, da je njih vrednost prav v tem, da so p e s m i, t. j. umetnine, ki ne učinkujejo na nas po ničemer drugem kot po svoji neposredni poetičnosti. Magija te učinkovitosti gre v dobršni meri na rovaš dejstva, da njih poetičnosti ne moti nesklad med vsebino in obliko. Oblika, ki je v poeziji bistvenejša od gole vsebine, je tu dognana do tiste popolnosti, ki nas preseneča in opaja že sama po sebi in v kateri čutimo tajno osebnosti in umetnosti. Tako se nam formalna dovršenost sama pretvarja v neko doživljanje in nasiča naše notranje hrepenenje po umetniškem užitku. Spričo tega — kar pa ne velja v enaki meri za vse pesmi, marveč le za najpopolnejše — pozabljamo, da za temi poezijami stoji čas in z njim umetnikova osebnost, ki je zrasla iz svojega časa, upila vase njegova stremljenja in poprijela to ali ono značilno potezo splošnega obličja; da so pri oblikovanju teh umetnin sodelovali tudi neki vplivi, literarni programi, morda celo manire in kaprice.
Po snovi je Dučič tipičen pesnik Moderne, in sicer pretežno z impresionističnim nadihom. Snov mu dajejo doživetja, ki pa mu ne pronicajo globoko v dušo in se ne dotikajo njegovega bistva s pretresljivo silo, ki bi razkrivala svet v popolni luči umetnikovega jaza. Dučičevo doživljanje ni preveč jako in zato ne zelo subjektivno; zaradi tega nimamo v njegovih pesmih toliko njega samega, da bi jih mogli po snovi smatrati za zelo samobitne in i/virne. To je opazil že Skerlič, ki je priznal Dučičevim pesmim «mnogo elegance, ubranosti in finoče», vendar pa je pristavil, da «to potlačevanje svojih čuvstev, preobražanje svoje narave, želja, biti drugačen nego so drugi, strah pred iskrenostjo in naravnostjo, iskanje simbolov za vsako ceno, večna skrb za efekte, ki jih doseza s kombinacijami besed in glasov, — vse to dela vtisk hladne prisil jenosti, odrevenele elegance in kdaj pa kdaj prehaja skoraj v manirizem». Danes, ko imamo pred seboj domala že zaključeno Dučičevo pesniško delo (menda mu pesnik sam ne more dodati nobene bistveno nove poteze), ne bomo docela odobravali Skerličeve sodbe, čeprav marsikaj govori nji v prid. Predvsem se nam Dučičevo «potlačevanje čuvstev» na ljubo notranji tvorni disciplini ne vidi tako nenaravno, marveč smatramo, da je ta igra s čuvstvi, ki nikdar ne preide ostro zarisanega polja, ena izmed
445
karakteristik Dučiceve pesniške narave. Kakor vsi oboževalci lepote zaradi lepote, je tudi Dučič preverjen o veliki važnosti mere za lepoto. To ne velja samo glede formalne strani njegove poezije, marveč takisto glede obvladanja čuvstev, glede mere v njegovem emocionalnem življenju. Težnja po ubranosti je in ostane poglavitna značilnost pristašev l'art pour Farta, ubranost pa nujno hoče, da brzdamo temperament in «kultiviramo» svoja čuvstva. Odtod toliko opazni akademizem v taki poeziji, akade-mizem, ki bi bil pri Dučicu še strožji in doslednejši, če ne bi v pesniku vzlic toliko naglašenemu «francoskemu» duhu živel in agiral slovansko-balkanski, prav za prav dinarski duh, ki ne-ugnano polje pod vnanjo, v tujih pesniških šolah dovršeno poli-turo. Njegova poezija skuša biti predvsem nezainteresirana, zato je tudi malo zainteresirana na samem pesniku.
Mirna kao mramor, hladna kao sena, Ti si bledo, tiho devojče što sneva. Pusti pesma drugih neka bude žena, Koja po nečistim ulicama peva.
Budi odveč lepa da se svidjaš svakom, Odveč gorda da bi živela za druge.
I stoj ravnodušna, dok oko tvog tela Mesto kitnjastog i raskošnog odela, Lebdi samo pramen tajanstvene magle.
Tej izpovedi je ostal Dučič zvest do danes, zato nam je njegova notranja, tvorna osebnost vedno zavita s «tajinstveno meglo», čeprav pesnikom njegove vrste utilitaristi radi očitajo, da poznajo samo sebe in svoje drobne bolesti. Ravno to, kar je Skerlič nazval «potlačevanje čuvstev», je dalo znatnemu delu Dučiceve poezije blesk «marmorja» in «hlad sence»; zadovoljiti se moramo kajkrati samo s pogledom skozi špranjico, zgolj z elegantno gesto ali z odbrano, fino besedo. Čeprav je pesniku središče sveta njegov jaz, dasi je njegova Muza «odveč gorda da bi živela za druge», je vendar v celotnem Dučičevem umetniškem delu malo intimne izpovedi in tople subjektivnosti, malo srčnega žara in tem več umetne iluminacije, s katero njegov jaz osvetljuje svet okoli sebe. Kakor vsi artisti in simbolisti, se tudi Dučič opaja z neko osebno liturgijo; ne prihaja med nas z gestami prepričanega govornika, marveč s finim likom svečenika, ki opravlja svojo službo v baročni cerkvi, v stvarstvu, ki se pesniku vidi močno dekorativno in malo elementarno. Zato razumemo po Skerliču očitani «strah pred iskrenostjo in naravnostjo). Pesnik živi v veri, da je njegovo tvorno delo izven banalnih življenjskih
446
zakonov,  kakor  simbolična duhovnikova obleka in  orodje poudarjata nadnaravno vzvišenost njegovih obrednih dejanj.
Dučič je predvsem erotik, ki pa ume svojo erotično domišljijo nežno razgrniti na druge predmete in svoje nagonsko življenje sublimirati v fino čuvstveno razpaljenost in v metafizična doživetja. Medtem ko je bil v prvi razvojni fazi izrazit erotik in je z jakimi akcenti razkrival svoje odnose do žene, se je v poznejših pesmih razvil v poeta ženstvenosti, ki spoznava, da ljubezni brazda «daleko van tebe ide». V «Pesmih ženi» pravi na koncu o ženstvu kot enem izmed principov vesoljstva:
Ti si princip, koji i ruši i gradi, Duh božji u svakoj i struni i črti; I vetar što buči na obali gladi, I njiva što plodi u predelu smrti.
Neprekidni izvor ponosa i stida, I večno bespuče kud se zakorača, Ti si očarano oko sveta vida, I venac maslime i držalje mača.
Prva reč je tvoja ključ i prva tajna Sveg bola na zemlji; u tvoj vrč se saspu Sve krvi i suze; pustinjo beskrajne, Sunca očajanja gde granu i zaspu.
Pesnik nam mnogo pripoveduje o svojih ženskih likih in o doživetjih z njimi, vendar vzlic tu in tam še jarko-erotičnim barvam ne daje nobene jasne slike. Kakor njegova Muza, so tudi njegove žene zavite v tajinstveno meglo in največ zaznavamo samo daljne, oslabljene zvoke pesnikove trubadurske lutnje. Žene so bitja, do katerih je pesnik v najiskrenejšem odnosu, vendar se mu v trenutku ustvarjanja vsa doživetja z njimi zlivajo v neko višje doživetje, v senzacijo njegove nadčutnosti. Dučič očituje v erotiki resignirano nobleso in hkratu neutešeno hrepenenje po dojetju poslednje, dejal bi, metafizične tajne ljubezni. Njemu je ljubezen pričakovanje nečesa, kar se še ni raz-odelo, kar sluti in išče ne samo z nagonom samca, marveč tudi z gorjupo neutešenostjo trubadurja, ki bi hotel v ljubljenih očeh ugledati blek Neznanega in Večnosti.
O Dučičevi erotiki so bile zapisane razne sodbe. Prohaska jo je morda najpravilneje označil kot sevdah; ta rasna odlika ga v resnici močno loči od erotikov njegove vrste v francoski književnosti, ki mu jih nekateri tolikanj podtikajo kot vzorec. Dučič je kot Hercegovinec spoznal tajno orientalskega sevdaha neposredno, v okolju, kjer še živi nekaj iztočnega duha; Ijubavna bolest, ki se izpreminja v sladkost, je zapadnjakom domala ne-
447
znana; njena naivna toplota še drhti v lirični ubranosti bosensko-hercegovinskih in južnosrbskih sevdalink; njen fortissimo, ki se imenuje «dert», je bil posebno blizu pripovedniku Bori Stanko-viču. Dučič je potakem oblekel sevdah v tesni kroj simbolistične lirike in ustvaril erotično poezijo, ki ima poleg zapadnih, mo-derno-trubadurskih elementov, kakor so prišli do največje popolnosti v genialni liriki Aleksandra Bloka, tudi sladko bolest neutešljive ljubezni, pritajeni krik sevdaha v trenutku, ko se roke iztezajo v objem, ki ne bo mogel nikdar zajeti onega, kar pričakuje ljubeče srce nekje na svojem samotnem dnu, verno, kakor žena z večerno lučjo.
Del erotičnosti je Dučič sublimiral v pesmih, ki jim dajejo snov doživetja s prirodo. Priroda kot celota ima v Dučičevih pesmih marsikako zagonetno potezo, ki odlikuje tudi njegove žene; osebno pojmovanje prirode, ki pa sicer pri Dučiču ni odločilnega pomena, je bolj pagansko nego krščansko in je dobilo šele v novejšem času panteističen nadih. Dučič, ki je v čuvstvenem svetu metafizik, kateremu je pojem več od stvari, zavestno čuv-stvovanje več nego elementarna čutnost, tudi v promatranju prirode ni čist, brezoseben imaginist, kakor ni brezpogojno subjektiven oblikovalec slik vnanjega sveta. Tudi v tej poeziji se očituje Dučičeva vzdržnost, čut za mero in eleganco. Njegova priroda ni nikjer surova; njene slike kažejo, prav kakor slike impresionističnih mojstrov, nežno zabrisanost in subtilno, kultivirano ljubezen do barvnih odtenkov. V prvih pesmih je bil še močno deskriptiven, saj mu je bil učitelj Vojislav Ilič; v zrelejših plodovih, kakor so zbrani v sedanji dokončni izdaji, je opisovanje (naštevanje, kopičenje slik, primer, metafor itd.) nadomeščeno z enotno ekspozicijo, ki tvori z elementi slikarstva in besedne mu-zike sugestivne slike, katere nimajo odvisne dekorativnosti, slike, ki se blešče in v tihem drhtenju po jo z muziko barv.
Za primer Dučičevega oblikovanja doživetij v prirodi, njegovega k brezosebnemu stremljenju nagnjenega in vendar iz samega pesnikovega jaza naperjenega gledanja, naj citiram pesem «Podne».
Nad ostrvom punim čempresa i bora Mlado, krupno sunce prži, puno plama; I trepti nad šumom i nad obalama Slan i mokar miriš proletnjega mora.
Ljubičaste gore, granitne, do svoda, Zrcale se u dnu; mirno i bez pene, Površina šušti i celiva stene; Svod se svetli topal, staklen, iznad voda.
448
Prah sunčani trepti nad ispranim peskom, I srebrni galeb ponekad se vidi, Svetluca nad vodom. I mirišu hridi Mirisom od riba i modrijem vreskom.
Sve je tako tiho. I u mojoj duši Produženo vidim ovo mirno more: Šume oleandra, ljubičaste gore I bled obzor sto se proteze i puši.
Nemo stoje u njoj srebrnaste, rodne Obale i vrti; i svetli i pali Mlado, krupno sunce; i ne šušte vali — Galeb još svetluca. Mir. Svuda je podne.
Kakor galeb, ki samo «svetluca», je tudi pesnikov jaz prirodi zgolj ogledalo, v katerem se podaljšuje njena slika in ki čuti nekaj, česar sama ne čuti: njen opoldanski mir, metafizičen dih, ki veje preko nje. Pesmi «Jablanovi», «Morska vrba», «Jadranski soneti» in druge so najlepši primeri take poezije v vsej srbski liriki. Tu čutimo, s kakšno disciplino daje pesnik svojemu doživljanju mero in sploh — kaj se pravi, podrediti pri umetnostnem ustvarjanju ves razpoložljivi material, vso imaginacijo, vso intuicijo načelu ravnovesja ter zmanjšati osebno noto na vnanji minimum, ki je poetu-tvorcu notranji maksimum.
O Ducičevi miselnosti, kakor se razodeva v poeziji in ki ni ne globoka niti originalna, bi kazalo govoriti v zvezi z njegovo prozo. Ta neznatni in nepretenciozni oris je izvršil svoj namen, če je piscu uspelo, da je vzbudil v čitatelju zanimanje za Duči-čevo poezijo. Lahko ga bo zavrniti z očitkom, da jasna, vedra, strogim zakonom forme pokorna Dučičeva poezija ni primerna današnjemu vzburkanemu, razklanemu, več kot artistično spretnost in marmorno-hladno lepoto iščočemu človeku. Taki očitki bi nas prepričevali le tedaj, če bi notranjost vsakega poedinca mehanično sledila nekim «zakonom časa». Toda ti zakoni so na duhovnem polju sila problematični in psihološka razpoloženost posameznika je baš v naši dobi vse prej kot nekaj enotnega. Zato bo Dučičeva poezija, kakor čista umetnost vseh časov, marsikomu še vedno govorila z besedo, ki je taka, kakor bi bila izrečena šele včeraj.
¦
29
449