UDK 792.5(497.12) :92 Janko
Vekoslav Janko
V spomin na pokojnega pevca in nekdaj tudi dramskega igralca Vekoslava Janka (17. maja 1899-—30. oktobra 1973), ki je bil »zgledno vesten, vzoren član umetniškega kolektiva« (Smiljan Samec), »vzoren učenec in vzoren umetnik«, ki so ga odlikovali »marljivost, vestnost pri študiju, vsestranska uporabljivost« (njegov učitelj in pevski tovariš Julij Betetto), objavljamo zanimiv zapisek izpod njegove roke iz 1. 1926 ali 1927.
H gledališču sem prišel iz Nučieeve dramatične šole 1. 1919, ko se je ustanovilo slovensko mestno gledališče v Mariboru. Začel sem s Konradom v igri »Mlinar in njegova hči«. Solzave vloge mi niso prijale, pa sem poskušal z večjo srečo s komičnimi. Prvi pevski nastop sem imel v »Mamzelle Nitouche« v vlogi Champlatreuxa. Ko smo začeli dajati tudi manjše opere, sem nastopal tudi v baritonskih partijah kot npr. v Kralju v Parmovi »Stari pesmi«. Pravega »faha« nisem imel nikoli; bil sem komik, ljubimec, spokornik, operetni tenor in dramatični bariton. V Mariboru sem bil štiri leta, potem sem poizkusil v Zagrebu v opereti na Tuškancu; od tam sem jo pobrisal že po štirih mesecih v Celje, kjer mi je bilo od Udruženja igralcev poverjeno artistično vodstvo
J a n ■ o
I	v
Maribor ti .
»a podlagi pojro*ila in priporočila g.rat.ntl.a 2«Jii» slišati Vaš glas in spoznati' Vaše pevske in igralske zmožnosti zaradi eventualnega angažmana v bodočnosti. Sedaj bodeta v Mariboru nastop ili, da bi «as mogel priti poslušat ali pa že bi mogli Vi priti v Ljubljano, da bi pred Betettom in menoj zaupno nekaj zapiči-
li	in se mogli razgovarjati.
♦ rjfrk-v: i i p * piLrp^ppo. izražam olličr.c spo štovania

uti ravnik karo cin ega gleoi 1 i šŠa v I ir-M :ani .
Upravnik Narodnega gledališča dirigent Matej Hubad vabi Janka na avdicijo (maj 1925)
mestnega gledališča. V Celju me je slišal nekoč moj sedanji mojster g. Betetto ter mi priporočal, da se učim petja. Prihodnjo sezono sem se znašel spet v Mariboru. Začel sem se učiti petja na Glasbeni matici. Nastopil sem kot Vitez v Parmovi »Kseniji«, kot Levi v »Zrinjskem« in kot Oče v »Traviati«. Sodeloval sem spet v drami in opereti. V sezoni 1924/25 sem prišel v Ljubljano, kjer se nahajam že tretje leto.
Nikoli ne bom pozabil na avdicijo v Ljubljani. Bilo je 14. aprila 1924. Dobil sem dopis od uprave ljubljanskega gledališča, naj se nemudoma zglasim z nekaj pesmimi in arijami. Prejšnji večer sem nastopil v tenorski partiji Ahmeda beja v »Štambuljski roži«; takoj po predstavi sem se odpeljal z nočnim vlakom v Ljubljano. Spal nisem nič in iz nervoze niti cel dan ničesar použil. Okrog šestih zvečer smo šli z g. Hubadom in Betettom v opero. Bilo mi je kot da grem na secirsko mizo ali pa v mučilnico. Vse je moralo zginiti z odra, Hubad in Betetto pa sta odšla v parter. Pri klavirju je sedel g. Neffat. In tekma se je začela, namreč, g. Nefat me je lovil, jaz sem pa spuščal glasove, da sam Bog
ve kakšne. Na mostišču nad odrom sem slišal šepet radovednežev, noge so se mi jele šibiti in okrog mene je vse plesalo; bilo mi je, kot da sem prvič na toboganu in vrtiljaku vse obenem. Zdelo se mi je, da imam morsko bolezen ... Ne vem, ali sem pel »V L’blan u Tivoli«, »Sem u Šiško vas vandral« ali »Bodri pogled nje očesa«.. . Res nič ne vem.
Utihnil je klavir, jaz sem obmolknil. Pa me vpraša g. Neffat, če pojem za angažman. Ne vem, kaj sem v tisti raztresenosti zajecljal. Pa pravi: »Ste že angažirani!« O blaženi trenutek teh lepih besed! Ljubljana! Pa je prišel g. Hubad k meni. »Cul sem, da imate preveč radi dekleta, dekleta, dekleta in prav radi polumpate, polumpate.« »Nič ne tajim, vsega imam malo rad, ali preveč pa res ne, pa se bom poboljšal.« Pa sem se menda res poboljšal. Zdaj sem redni, včasih neredni gojenec konservatorija, učim se petja pri Betettu, fiziologijo', fonetiko, diktatične in internacijske vaje — in klavir. Kako mi je včasih čudno, ko grem h klavirski uri pa srečam sedem do osemletne paglavce, ko si podajamo kljuke, pod pazduho nosimo iste note: Kindergarten in Gurlitta in-se v duhu pozdravljamo: servus, kolega!
Vekoslav Janko, član Opere
Vekoslav Janko
Voilà une note du chanteur Vekoslav Janko (1899—1973), décédé l’année passée, qui avait été acteur au commencement de sa carrière. Sa note nous parle de ses débuts au théâtre (Maribor 1919) et d’une audition intéressante qu’il a dû subir devant deux grands maîtres de l’opéra Slovène, le chef d’orchestre Matej Hubad et le chanteur Julij Betetto.