403 Pet moralističnih spisov Vladimir Memon KRISTALI za N. Kamor se peljejo veter in ceste vse same, spod brez tečejo beli kristali v pristane; ples luščijo z iker in kres! Zemlje se križajo s težo daljave po žicah, kot črka na čistih dlaneh bliska nemir elektronov v noticah, svetle signale žge in prah po saneh! Kar z osivelim učiteljem druži v sreči, nesreči omamljeni sneg, kar z vasovanjem kristalu prisluži zvene ogrlic in nosi na breg, tiho odnašajo reke pod morja, da se med tisoč predmeti zgubi, kar se pred zvoki lovi z dna obzorja, in s ptičem pod krili med sanje zbeži. Slišiš z obale priklicane vale — nizaj na niti galebov šepet! Nosiš zastale odmevov kristale — ljubi besede omamljeni splet! Kakor zorenje rojeva hitenje zemlje, ki v nedrih z oblaki ravna, kakor življenje zariše kipenje igre, ki v krogu vezi pne z neba. Nosijo v prsih zgubljeni kristali grublje, ki dolgo gorijo smeje, s trave kričijo pobegle daljave in v megli zvenijo lesovi molče. KOKOSOVI za Z. POLJUBČKI Prijel sem bel cvet, prijel za roke in za noge in odpel razbarvano sled z ogledala samot. Božal sem ženske noči. Boli! Bollii. Z ogledala kaplja tekočina srebra na preproge. Gorrii! Streha — stena hrešči! Drevje beži pod udarci do proge. Vladimir Memon Skoz pajčevine odpirajo mline. Vzcvetelo je jezero spodaj in zgoraj se smeje oblak. Ha HHa HHaa Na tla, na tla! Vojsko odnašajo ptiči na jug. Vse prezgodaj na nebu, šepeče v galebu. Naprodaj gre sled. Votli bambus gori bela dna. Kot pelikan srkam pod krila poti. Pod mano so tropi, les brenči, kamen razgrinja tkanino čez lica neveste. Glej smrti zagate — kot kriki z gora se gubijo! V obzorja smeh stopi. Klovna — in hranjene brate! Bled zvezdogled strelja tišino pod mlecnate ceste. Uličja kradejo z rok mojega zla preparate. Kot kamen sem gol in kot bilka sem plamen. Slepa peresa zapletam med slamnate svate. BESEDE za V. Na trgu obglavljajo konje, može. Otrplih obrazov besede molčijo. Strah. Fleš aparatov beleži strast gonje; s pločnika časniki misel držijo. Prah se dotakne lakirane skorje, ki poka na vratih razsutih omar. Listi se s peskom poženejo v morje — črke se smejejo valu prevar. Misli razmočijo slane daljave, bel horizont jih pokliče v pristane — smeha. Tišine zabave. Kot parnik zarežejo vode norosti, kot konji hitijo v poljane — greha. Razvrata modrosti. Kot veter, ki ljubi se z žensko neba ližejo steze peresa. Plesa! Pod palmovci spijo, ko bdijo na svodom srebra. Z daljnovoda kapljajo elektroni napoja, kraj s črko se drzno igra. votline izdolbejo jedro naboja in z urami bijejo v ritmu srca. (Plošče ledenih obokov molčijo; spodaj rodijo se želje ukan — da z niča besed eletrarne plodijo med liste papirja dvoran. Tipalke sledov se v ustih daljave poiščejo s svetom v korenih pragov. Med vzroke zvonov si odmevajo stave, ko z dežja izpirajo niti strahov. BEDUIN za M. Z dna reke kaplja senca izpraznjene izbe in tiska pod skorjo globoke sledove voza. Leseni zvonovi. Otroci se kopajo v soku nemira — ljubezen. Belih ur tihi plazovi. Pajki lezejo po njej, rojevajoči ženi; kruh ležejo v strd medenice — bolezen. 404 405 Pet moralističnih spisov Ognjemet pajcevin drsi med mehkomrene risbe, ko lušči s kovin bolečine morja. S spodnjega dna odprta fontana šprica možgane na štiri strani. Zvoka širine jo kličejo; rojstev dvorana — a v kapniku klijejo smrti slasti. Žametne plošče krasijo nje mlahava stegna — kri teče z dneva belih brazgotin. Skoz glavo poženejo palmovi listi in megla zakorenini otroke pod prašnike min. Smeh operuti kesanje otroka, ko v bliskih požene med misli razvrat. Steklene snežinke s samote otoka. Zasul ledenik, ki se toči v pomlad. Lasje mladih mater drsijo pod ogenj. Jeklene kresnice prikličejo s smol. Plamen plodeče narave pravice. Povodenj nemira. Resnice pomol. Stara pohištva raznašajo vode. Kazalci si bijejo vetra spomin. Mrzla daljava sesa daljnovode — z brega pa smeje se nag beduin. MENIH za S. Misli daljave si misli menih, ki s kletke starosti zre smeh samostana; z vetrom obale zaplodil bi stih, z omamo norosti skril mir valobrana. Pod črko veselja poljane nemir? V knjigi gorijo mostovi letenja? Nevihta asfalta poišče mu smer, če zvoke lovi z aparatom bedenja? Skoz bičje vprašanj se pretiskajo ranjene roke hotenja in prašniki sanj se bojijo. Molčijo mar sloke podobe življenja? Zavese snega zatemnijo razlike in ribe se skrijejo v senco pristana, kjer gnezdijo sidra premehke oblike. Pod kamnom se skrči razmišljanj dvorana. Kras zažari. Otoki se skrijejo v masko neba. Hrast zaigra muziko lačnega trnja. Z zrnja drsijo intarzije. Sla. Mišice tržejo strupi moči. Bolezen zavrta globoke vrtine in zbada skoz jeklo robače. Ženske si noč poželi — kakor skoz polt zdravila slasti vprašanja budijo smeh kače. Starec stoji pred zidom graščine in spodaj ga kliče obala. S trave nabira sokove veščine; a v celico vme ga trdnost signala.