ZA NOVO LETO SMO VAM IZBRALI
Ob snovdnju novoletne številke Nsk smo se na seji uredniškega odbora zamislili: Med nami so bili ali so književniki, ki jih - eni bolj, drugi manj - poznamo, a so tako malokrat ali celo nikdar niso našli prostora v na-šem listu. Kaj ko bi...
In rodila se je zamisel, katere delna uresničitev je sedaj tu! Da, delna, kajti že bežen literarnozgodovinski pogled nam je pokazal, da so na pod-ročju sedanje naše občine oziroma v mejah bivših vzhodnih Ijubljanskih predmestij bili rojeni ali živeli in delovali, oziroma žive in delujejo J. Cig-ler, D. Kette, J. Murn, Prežih, J. Moškrič, I. Torkar, L. Zupanc, L. Kukavica, M. Lobnikova, M. Moškrič, M. Rožanc, B. Žužek, P. Božič, J. Mekinda, V. Jeriha, M. Kranjec in najbrž še kdo.
Uredniški odbor se je zato odločil za izobor, ki naj z različnimi zvrstmi nudi našim bralcem pester mozaikbesedne ustvarjalnosti - v prepriča-čanju, da to ne bo zadnji tak poskus. Upamo pa, da smo vam, dragi bral-ci, ustregli, saj se tako tudi umetniška beseda vključuje v vse tisto, kar živega mesečno prinaša Nsk na svojih straneh. V tem upanju vam izraža iskrene, tople želje ob novem letu 1975
uredniški odbor
LOJZE ZUPANC se je rodil 1. 1906 na Selu v ljubljanski delavski družini. Tu je preživel tudi svojo miadost. Po poklicu je učitelj.
Izdal je več zbiik ljudskih pripovedi, povesti,. romanov in gledaliških del. Objavljarrid utrinek iz mladosti, ki smo ga izbrali iz njegove zbirke novel Lajnar svete družine in nosi naslov ,,Selo".
(Odlomek)
Takrat so v hišah, kijih je bil zgradil stari Ilija Predovič, imo-viti trgovec in prekupčevalec s prašiči, stanovale delavske dru-žine, ki so živele od skromnega zaslužka rednikov, zaposlenih v Kemični tovami in Tovarni kleja. Edino trgovino daleč na-okoli je imel stari Škafar, ki je vsa leta, kar pomnim, imel v izložbi napis:
TUKAJ SE PRODAJA KRAHERLEIN ŽAJFA
Lekarne, zdravnika in šole pa v tem predmestju ni bilo. Me-ščani so se Sela izogibali, saj je bilo na glasu kot ,,pribežališče in bivališče rdečkarjev, sociali-stov, ki bi radi postavili svet na ' glavo in porušili mirno krščan-sko življenje", kakor je nekoč zatrjeval prvi selski župan Ora-žem, ki se je utapljal v brezskrb-nosti ter bogastvu trgovca s ki-slim zeljem. Če pa je mestnega človeka kdaj pa kdaj le zanesla pot na Selo, je hitel po ulici, kot da bi mu gorelo pod noga-mi. V času moje mladosti so se na selski ulici od vida do vida igrali otroci, ki drugega igrišča niso ne imeli ne poznali. 77 pa so z vriščem sprejeli vsakega meščana in kričali za njim:
,,Žane iz Ljubljane ima hlače preklane!"
Z mamo sva slonela na oknu, ko je neke nedelje šla po selski ulici meščanka. Oblečena po takratni modi je nosila na glavi klobuk, okrašen s ptičjimi pe-resi, Otroci so se podili za njo in se spakljivo drli:
,,Poglejte jo, gnadljivo gospo, ki ima na glavi klobuk, velik ko škaf, na njem pa kurje gnezdo!"
In ko je nekega dne zašel na Selo meščan v belih poletnih hlačah, je jata nagajivih otrok za njim kričala:
,,Kam pa greš, smrt v ga-tah? "
Smeh, vrišč, procesija otrok, ki se je podila za zaprepadenim meščanom, vse to še danes sli- • šim in vidim, ko brskam po spominih. Ne, meščan na Selu zares ni imel kaj iskati. Tatnkaj sta revščina in skrb za skorjo kruha in skodelico Knajpove kave ugnetali življenje, kije bilo zavistno življenju v mestnih hišah.
Edina meščanka, kije bila na Selo zaželena, je bila stara Maja-rončkova, zmešana ženska, za katero so se vselej podili otroci, bolj iz radovednosti, kaj jim bo povedala, ko iz nagajivosti. Na-
šemljena ko pavliha in pretirano meščansko napravljena ter s pi-sanimi trakovi na klobuku, ki so ji z dolgimi repi opletali po hrbtu in ramenih, je vselej, kadarkoli se je prikazala na Selu, razveseljevala mlada srca, željna smeha in zabave.
Druga popularna osebnost Sela je bil Rdeči Jaka. Nihče mu ni vedel pravega priimka. V Kemični   tovami je   opravljal
' najbolj umazana dela. Vjame in usade za tovarno ter v Zeleno jamo je odvažal iz tovarne rdeče boksitno blato. Ves bla-ten in zamazan je bil v petek in svetek in zaradi tega se ga je menda tudl prijelo ime Rdeči Jaka. Bil je samec. Kuhal si je sam. Bil je pisšek, ki je sproti zapravil ves prigaran denar za
žganje, a pijanega ni nikoli nihče videl. Najraje je pil ,,ta zelenega". Kadar je z žalostnim glasom pel skozi Selo:
,,Znotraj sem zelen, zunaj rdeč, moje veselje preč je, preč...", so se nagajivi otroci podili za njim in kričali:
,,Rdeči Jaka na dilco kaka!"
Takrat je vselej zbesnel. Za-krulil je, pisano pogledal in se zapodil za nagajivci. Kogar je ujel, ga je pretepel, da se mu je v prihodnje rajši na daleč iz-ognil.
Še enega posebneža je imelo Selo. To je bil Cundrov Nace, zbebljen fant, ki šole ni nikoli videl znotraj. Pa kaj je vse znal!
Nihče n: tako lepo deklamiral Stritarjevih pesmi kot on. Kdo ga je naučil deklamirati, nisem nikoli zvedel. Rad sem ga poslu-šal, ker mi je - četudi sem bil še otrok - že takrat deklami-rana pesem bolj ugajala ko hra-na. Kadarkoli sem ga srečal, sem zaprosil:
tJVace, povej mipesem!"
,,Kruha mi daj, pa ti jo po-vem!" se je zarežal.
In dal sem mu malico, ki mi jo je namenila mati: reženj kruha in jabolko, da je dekla-miral samo meni. Nagnal je vso selsko otročad, ki se je bila zbrala okrog naju, potlej pa se je naslonil na hišni vogal in zadeklamiral, da sem ga zavzeto poslušal in si tiho želel, da bi znal tudi sam v šoli deklamirati tako lepo kot Cundrov Nace. Za majhen kos kruha je povedal kratko pesem, za večjega pa daljšo. Ce pa je dobil h kruhu še jabolko, je deklamiral tako lepo, da kaj takega nikoli nisem slišal v šoli niti od učittlja rtiti
od učiteljice. Motilo me je samo to, da je med deklamira-njem zavijal oči kot božjasnik, Pa sem kar mižal in ga poslušal, poslušal...
Minila so leta, in ko sem bil žev srednji šoli smo se preselili v Rožno dolino.
Mene pa vsako leto vsaj en-krat zagrabi, da se moram po-
JOSIP MURN-ALEKSANDROV, rojen leta 1879 v Ljubljani, je preživel svoje otroštvo tudi v reji pri neki kmečki ženi v Zadobrovi. Kmečko okolje ga je z vsem, kar značilnega mu je pomenila narava, privabljalo tudi kasneje. S Kettejem in redkimi drugimi tovariši se je iz cukrarne (kjer je Murn 1. 1901 tudi umri) premnogokrat podal med polja in travnike proti Kodeljevemu, Štepanji vasi, Studencu in Zadobrovi ali na Golovec. Na teh sprehodih so se mu porajale pesmi, ki pomenijo svojstven vrh impresionizma v slovenski knji-ževnosti. Od teh pesmi smu vam izbrali
KO DOBRA VE SE MRA ČE
Ko dobrave se mrače, k meni dospejo glasovi tihi kakor tožbe tajni vzdihi src, ki v žalosti žive.
Mir, ah, lega na zemljo, meni ni ga moč dobiti, ni mogoče potopiti duše v upanju mi sladko.
Tihi, polunočni čas, trepetanje zvezd v višavi, glas vpijočega v puščavi, trs samotni to sem faz!
Pridite nevihte ve, pridi, bumo ti življenje, pridi, šumno koprnenje, in prevpijte mi srce!
Jasnih, jasnih, sončnih dni, polnih borb, polnih ječanja! Tiho, tiho dalje sanja noč z bleščečimi očmi
ŽELJE
Ni izšlo še zimsko sonce,         « komaj zarja vrh gora, prvič k bistremu studencu devica je po vodo, šla.
Tam iz hiše z modrim pasom todi šla je čez dvorišče -da mi Bogje dal voljo, volil to bi si ognjišče!
Ni svetlo še zimsko sonce, v koritu voda spet šumlja, drugič k bistremu studencu devicaje po vodo šla.
Tam iz hiše z modrim pasom šum in krik - hej, zimska gonja, da mi Bogje dal na voljo, volil tega bi si konja!
Ni zašlo še zimsko sonce, beli odeja se snega, tretjič k bistremu studencu devicajepo vodo šla.
Ah, ta hiša z modrim pasom z bistro ono golobico -da mi Bogje dal na voljo, volil dom bi in devico!
vrniti na nekdanje Selo, kakor da mije žal mladih, brezskrbnih dnu A vselej se' razočaran vrnem s Sela, saj nikogar več ne najdem tamkaj, kije bilzanimiv v mojih otroških letih. Ni Maja-rončkove, ni Rdečega Jaka, ni Naceta! Selska ulica je tiha in mirna. V nekdanjo predmestno delavsko četrt se je raztegnilo mesto s svojim izmaličenim živ-Ijenjem. Ko izgubljen tavam okrog, le v spominu oživljajo nekdanji Seljani, otrokom pri-Ijubljeni posebneži: žagar Keber in njegova hči Ana, Bojtevka^ stara Johana, Klešnica, gospod Mihelitsch, pek Videmšek, trgo-vec Škafar, tovarniška delavka Fina, Ribja smrt, frau Karbel ter popularna prepirljivka in zdražbarka Flandrovka. Nisem
še naštel vseh. $e marsikdo živi v mojem spominu, ki ga tukaj ne omenjam. Vse pa sem itnel v svoji otroški preproščini silno rad. Ob njih sem se šolal za življenje, kakršno so pojmovali oni, ki so bili izrinjeni na rob mesta, v predmestje, kjer življe-nje ni pelo sladkih pesmi Cela galerija nepozabnih obrazov vstaja v mojem duhu. Že zdav-naj teh Ijudi ni več; utrujeni od trdega življenja so se umaknili s Sela v kraj, kjer jim že leta in leta poganja trava iz srca...
In tako vselej — iz leta v leto — odidem s Sela s prečudno žalostjo v srcu, da je v kraju moje mtadosti minila lepota tistega polnega in razburljivega življenja, ki je zamrlo z- mojo mlado$tjo vred.
JOŽE MOŠKRIČ se je rodil 1. 1902 v Dobrupjah. Kot tiškarski delavec je bil neumoren brusilec svojega življenjskega nazora in se v letih med vojnama Lzbrusil v revolucionarnega bojevnika za pravice proletariata. Naravno nadaljevanje je bil njegov delež v NOB, katerega je zaključila nasilna smrt; v začetku 1. 1943. so ga belogardisti ranjenega ujeli, ga strahotno mučili ki ustrelili.
Napisal je več iger za delavske odre ter nekaj ciklov pesmi. V izboru objavljamo zaključek 4. dejanja njegove najbolj znane delavske igre RDEČE ROŽE
MARKIČ: Kajje v tovarni novega, to povejte.
FRANCE: Kar zadeva razpo-loženje delavstva, bom izvedel same lepe reči. Vse to je vpli-valo nanje. Zdaj so skoraj vsi organizirani. A če ne bi bila tovarna preklicala redukcij in znižanja plač, bi bili potem vse-eno uresničili. stavko. Ni več dosti manjkalo.
TONE: Torej so res umaknili tiste sklepe?
FRANCE: So. Ampak drugi dan smo se spet spopadli. Za Cilkin in Micin pogreb smo pro-sili, da naj bi dovplili izostanek od dela vsem, ki bi šli radi na pokopališče. To so zavrnili. Do-volili so samo, da deset delavcev lahko izostane. Kot delegacija, so rekli. Ko so Ijudje to izve-deli, je bila cela revolucija. Razen petnajst podrepnikov so vsi ostali doma. Tovarna je ves dan stala.
BOŽIČ: Da si jih videl na pokopališču, to množico. Kot eden! To ni bil pogreb, to je bila demonstracija. Ko da bi vsi ti obljubljali maščevanje.
FRANCE: Ne boš verjel, ko boš videl, kako so se delavci spremenili. Zdaj že po vsej sili sami pritiskajo, da se čimprej ustanovi konzum. Petinšestde-set imam že vpisanih.
MARKIČ: Pa kako je pravza-prav s teboj?
TONE: Dokazali so, da ga je Mici. Tajnica se je le spomnila, da je šla Mici pred mano v pisarno k Filderju, potem pa ni šla več ven. Najbrž je bila notri skrita ta čas, ko sem bil jaz pri njem. Pa celo nekakšne sledove so našli, najbrž 'sta se prepirala. Kaže, da se je je hotel znebiti. Sam ne vem natanko. Veš, da mi ne bojo povedali teh reči. ko samo slabo luč mečejo nanj. V resnici je bila le Mici žrtev, ne Filder, o tem sem prepričan.
FRANCE: Spominjali se je bomo, ko da bi bila prava irtev y boju za naše pravice, pa če-prav se je sama ubiia iz obupa, ker jo je Filder ugonobil Ni res?
TONE: Teh žrtev bo še dosti. Čedalje več jih bo, dokler se ne zavemo svojih moči, dokler ne bojo gospodarji tudi v delavcih videli predvsem človeka, sebi enakega človeka. Dokler se to ne uresniči, bo bolj in bolj bridko.
MARKIČ: Star sem že in vse-ga naveličan. A ta dan bi le še rad dočakal, ko bomo temeljito obračunali.
BOŽIČ: Res je, samo zdaj brž pojdiva, najbrž so že zbrani. (Odideta, med vrati se srečata z Ivanko.)
IVANKA: Tone, si le prišel!
TONE: Pozdravljena. Lepo si skrbela za otroka, Ivanka. Hvala.
IVANKA: Tiho bodi, no. Samo, da si doma. Otroka spita. Zbudilaju bom.
TONE: Ne, pusti, naj spita!
IVANKA: Tako težko te že čakata. Venomer sprašujeta, kaj bo prišel ata, zakajga ni.
TONE: Kaj pa za mamo?
IVANKA: Bojita se, da boš hud, ker smo jo dali v jamo. (Vzame luč in skozi vrata po-sveti v soboj. Poglej, kako srčkano spita.
TONE: Mogoče sanjata, da mamo objemata.
IVANKA: Pa da se je atek vrnil. (Molk. Pod oknom zapo-jejo delavci ,JVa grob zeleni")
TONE: Na pokbpališče grem.
FRANCE: S tabo grem.
TONE: Ne, hvala, rajši bi šel sam.
IVANKA: Nikamor ne poj-deš. Če hočešgremo vsi trije.
TONE: Da bi se vdajalobup-nim mislim, ne? Kaj nisi več tisti Tone, ki nikoli ni sklonil glave? Sem pojdi! Poglej ta dva! Zravnaj se, ne popuščaj, še bolj se zaženi v boj, da ne bosta •sužnja, kot smo mi.
FRANCE: Le kje si se vzela?
IVANKA: Ce bodo moški mevže, bomo me poprijele. S solzami ne bomo zmagali. Samo s pestmi.
TONE: Prav imaš, Ivanka. Dobro, da si me zbudila. Še se bom tolkel.
FRANCE: Jaz pa s tabo.
IVANKA: Kadar bosta trud-na, razočarana ali obupana, pri-dita k meni, po tolažbo. Ta dva pa bomo vzgojili, da bosta močna, pokončna. (Zunaj klici: Žtvio Jerič.i)
vidijo. Nekateri kar verjeti ne morejo, da si res prost.
TONE: (gre k oknu). Hvala, sodrugi, za prijaznost. Vesel sem, ker vem, da ni namenjena samo meni, ampak delavskemu zaupniku, vesel zato, ker ste s tem pokazali, da se trdno zane-sete na organizactjo. Moja skrb bo, dokler sem na tem svetu, da ne boste izgubili zaupanja vame ne v organizacijo. Lepo je, ker ste tu zbrani vsi, kar vsa tovar-na, to se menda ni še zgodilo. (Klic: Pač, na pogrebu.) Če sta Cilka in Mara vzrok takšni soli-darnosti, potem si vsaj želimo, da bi vsaka žrtev rodila takšne uspehe, tedaj takih žrtev ne bo več treba veliko. A žal ni tako. Vse žrtve ne rodijo vselej ve-likih uspehov. Zato bo treba še veliko dela, preden doživi delav-ski razred vstajenje. A to nas ne sme preplašiti. Naš cilj je tako
TONE: Kaj je to?
FRANCE: Podoknica.
MARKIČ: (vstopi in obstane v zadregi, pa le spregovori, na-učeno, a vseeno prisrčno): Tone! To veš, da nisem govor-nik, posebno še slavnostni ne, ravno danes pa bi bil tak potre-ben. Ampak pravijo, da imam dober jezik, zato so me dolo-čili, da ti v imenu vseh delavcev čestitam, ker siprišel iz zapora. Drugič pa ti izrekam naše sp-ždje, tudi v imenu vseh.
TONE: Hvala.
MARKIC: Zdaj bi te pa pro-sil, če bi stopil k oknu, da te vsi
veličasten, da je žrtev vreden. Zato twj živi delavska solidar-nost, saj je najmočnejše orožje zatiranega proletariata; ob tem orožju si bo kapitalistična go-spoda razbila še tako trde bu-tice! (Klici: Tako je! Živela so-lidamost!)
IVANKA: No, kaj boš rekel zdaj?
TONE: Ne vem. Zdi se.mi, kakor da je šele danes zraslo v meni pravo upanje. (Zunaj za-pojo: Bratje, le k soncu, svo-bodi.)
TONE: Če bi verjel v privide, bi rekel, da vidim zarjo.,.
MARJAN MOŠKRIČ iz Zadvora - rodil se je 1. 1927 - je še sredi izpovedne rasti. V svojih predalih ima vrsto duhovitih humo-resk in satir, zbranih v zbirki Iz žabje perspektive. Občani ga poznamo tudi kot dolgoletnega sodelavca Nsk, ko je med drugim s cankarjanskim nasmeškom opozarjal na pomanjkljivosti in se dobrodušno smehljai resničnim ali namišljenim težavam našega časa. To pot smo izbrali za vas humoresko KAKO JE DELOVNl ČAS UMIČIL VEUKO LJUBEZEN.
Izredno sta se ljubila. Bila je najbolj vroča ljubezen pod oblačnim nebom. Samo temu dejstvu sta se lahko tudi zahva-Iila, da nista od nje zgorela. Ljubezen je bila tako goreča in velika, da so ljudje, ki so ju poznali, govorili: ,,Tako se imata rada, da bi najraje drug drugega pojedla!" In ker sta se tako silno ljubila, sta se tudi — poročila. In zopet so dejali tisti, ki so ju poznali: ,,To sta idealen par. Njuna sreča v zakonu bo neizmerna in bo trajala večno!"
A žal ni bilo tako. Nobena stvar ne traja večno, najmanj še ljubezen, posebno pa ne vroča ljubezen. Prehitro zgori. Toda v tem primeru ni bila kriva vroča ljubezen, ker ni imela časa, da bi postala mrzel pepel, kriv je bil - socializem. Da, da, sociali-zem! Prvič zato, ker je pri nas • on vsega kriv, drugič pa zato, ker je ta isti sdcializem določil tako bedasti delovni čas.
Delovni čas? ! Sicer pa pojdi-mo od kraja!
Poročna noč je bila božan-ska. Včerajšnja nevesta in novo-pečena žena se je stisnila k včerajšnjemu ženinu in današ-njemu možu ter mu nežno za-šepetala v uho:
,JMe bo ti žal, ker si se po-ročil z menoj!"
Kot odmev je priplaval nazaj rahlo uspavajoč šepet:
,,Ne bo ti žal, da si me vzela ..."
,,Vse ti bomtiaredila ..."
,,Vse ti bom naredil..."
,,Iz ustnic in oči ti bom brala želje in jih vse takoj izpolnila."
,,Želje, ki ti jih bom bral iz oči in ustnic, ti bom takoj iz-polnil!"
,,Prva bom vstajala in ti pri-našala zajtrk v posteljo."
„0, ne! Prvi bom vstajal jaz in jaz ti bom skuhal kavo!"
Tako je trajalo vso dolgo poročno noč in še del prvega zakonskega dne. Toda vse mine. Romantika in zanešenjaštvo izgineta. Ostane pa kruta resničnost življenja, v katerega se je nenadoma vmešal, kakoi smo že rekli, socializem s svojim delov-nim časom. Njen delavnik se je nam-reč začel ob šesti, njegov pa ob sedmi uri.
Tretje zakonsko jutro seje mlada žena zbudila ob zori, vsa srečna pogledala okrog sebe in rahlo dreg-nila mladega moža, ki se je srečen smehljal v spanju:
,,Zbudi se, dragec! Petnajst minut je že čez pet. Vstati bo treba!"
Dragec je za hip odprl oči in nekaj zamomljal, kar je bilo slišati kot: ,,Tako hitro! Saj sem komaj zaspal!" Zadovoljno se je obrnil in zahrkal.
,,Že, že, dragec! Toda vstati mo-rava. Na delo bo treba."
,,Prav, prav, le vstani, ljubica. Takoj pridem za tabo in ti skuham kavo."
Veselo je smuknila iz postelje. Da, to je bila tista radost zakona že od zore naprej. Človek ni več osam-ljeno bitje, vse težave je v dvoje lažje premagovati in tudi neprijetni tre-nutki postajajo prijetni.
Čas je neusmiljeno tekel, a po kavi še ni zadišalo. Z rahlo neje-voljo, ki ji je kot senca legla na lica, se je pojavila pri vratih spalnice. Njen glas je bil nekoliko rezek, ne-jevoljen, nevaien.
,,Ti, poslušaj. Pol šestih bo. Vstani!"
,,Da, da, kar pristavi vodo. Takoj pridem. Pa nikar ne hiti, te bom že zapeljal v službo." Njegov glasje bil še dremoten, a iahlo godrnjav, ner-vozen in nestrpen.
Zaenkrat je strela treščila mimo. ,,Glej, kako je pozoren, v službo me bo odpeljal," se je razveselilo srce mlade žene. Odhitela je v kuhinjo in pristavila vodo. Voda je zavrela prav ko sije naličila levo oko. Vrelavoda je veselo pljuskala po bleščeče oči-ščenem štedilniku, medtem ko si je ličila desno oko.
Zopet se je pojavila na viatih spalnice. Odprla jih je s ktepkim sunkom noge, toda ne zaradi jeze, temveč zato, ker je v levici držala zrcalo, v desnici pa črtalo. V očeh so se vžigali nevarni bliski.
,,Voda vre in tričetrt na šest bo!"
Nejevoljno se je pretegnil v po-stelji. ,,Naj vie! Prekleta ura, ali res ne zna drugega kot teči! Sicer pa, veš kaj, skuhaj kavo še zame in jo pusti na štedilniku, da bo topla."
,,Toda ..." Bliski v očeh so se spreminjali v solze, a ne solze žalosti in trpljenja, temveč tiste iz poniža-nja in užaljenosti, ki lahko v«ak trenutek eksplodirajo.
,,Nič toda . .. Ko si že tu, očisti
mi še čevlje. Nemogoči so, ne vem, kje sem včeraj zagazil v to prekleto blato." Glas ni bil več dremavo čemeren in dobrodušen, temveč je postajal rezek, prav tak kot vžigal-nik, ki lahko vsak čas sproži eksplo-zijo solz.
,,Ainpak poslušaj! Poslednjič ti rečem ..."
,,Nič, poslednjič! Ti poslušaj! Zlikaj mi še tisto kiavato, ki je v
mojera kovčku. Pa sveže robce mi pripravi."
Žapornice so se odprle in zadiv-jalaje nevihta.
,,Sedaj te imam pa že tes zadosti. Obljubljal si mi, da me boš nosil na rokah, da bom tvoja princesa. A kaj sem sedaj - navadna sužnja nekega brezimnega bedaka ..."
,,Le počasi! Tudi jaz te imam dovolj. Ali bi bila lahko vsaj malo vljudna in nežna ter me pustila na miru. Pozabljaš, da začnem z delom šele ob sedmih. In še to si, prosim, zapomni, da je danes prvič in zad-njič sredi noči kraval v hiši, kjer sem jaz gospodai. Jaz vstajam natanko ob šestih in petnajst minut. Do tedaj pa naj vlada v mojem stanovanju absoluten mir. Kdor se s tem ne strinja, lahko - gre ..."
,,Le kaj si upaš ... podiš me, ti..."
,,Veš kaj, ljubica, zadnjič te prosim, da zapreš gobec, sicer ti bom vanj treščil nočno oma-rico. Z drugim bi ti ga tako ne mogel zamašiti..."
,,Ti bom že dala gobec, ti stari impotentnež ..." In že je frčalo čez sobo črtalo, za njim zrcalo, ki je žalostno zaječalo, ko se je srečalo s steno, za njim pa še kristalna vaza s poročnim šopkom, darom njegovih star-šev, ki si je s tem, da je prebila okno, hotela priboriti svobodo, a je žalostno končala v črepi-njah na pločniku.
Kot odgovor je priletela bu-dilka, dar njenih staršev, in tik preden se je njeno drobovje raz-treslo, je še odbila šesto uro. V dokaz, kdo je gospodar v hiši, je priletela še nočna svetilka in končala življenjsko pot na omari.
Konec je žalosten, a realisti-čen. Nič več se ne ljubita.
Ločila sta se, vsak poskus sprave je bil brezuspešen. Žal jima je bilo samo, zakaj na-sprotna stranka ni že predčasno zgorela iz ljubezni ali bila do-besedno pojedena. Ljudje, ki so ju poznali, so rekli:
,,Da, da, vedeli smo, da bo tako. Nista bila za skupaj, ta dva že ne. Preveč sta se imela rada."
Toda bodimo vsaj mi, ki do-godek poznamo, pošteni in pri-znajmo: Ni bila kriva ljubezen, kiiv je bil delovni čas in tisti, ki ga je postavil. Temu je ... no, pa kaj bi ponavljali, saj vemo, kdo je pri nas vsega kriv. Le zakaj na primer ne bi mogla oba začenjati z delom ob pol sed-mih. Se danes bi bila srečna.
Če oba nesrečnika, rojena drug za drugega, a tako nasilno razdvojena, ne poznate, vam povem, kakd ju boste spoznali. Kadar se boste, če ste moški, seveda, spustili v pogovor s pri-jetno mlado lensko, a vas bo ta takoj vprašala: ,Jln kdaj, pro-sim, začnete z delom? " potem vedite, da je to ona. In obratno seveda!
Ne razočarajte ju! Povejte jima po pravici in če vam po-kažeta hibet, se ne razjezite. Imata izkušnje, naj vas ne prime skušnjava.