Književna poročila. 103
Književna poročila.
Dr. Weber Hellmuth: Grundriss des tscheclioslowakischen Straf= reclites, Verlag von Gebriider Stiepel, Ges. m. b. H. Reichenberg 1929. Str. 114.
To je knjiga silne pregnance izraza, pisana na način slovitega osnova nega orisa Grijnhutovega meničnega prava, ki si se ga moral naučiti na izust, ker je bila vsaka beseda važna. W e b e r je bil nekoliko let profesor kazenskega prava na nemški univerzi v Pragi, pa je pogrešal učbenika za svoje slušatelje. Prikazal je češkoslovaško veljavno kazen; sko pravo po zakoniku in stranskih zakonih kazenskopravne vsebine in uporabljal poleg češke novejše književnosti tudi odločbe kasacijskega dvora. Težko pa bodo poslednje začetniku ali tujemu kriminalistu hass nile, ko se ne da tako lahko priti do citiranih virov, (glej n. pr. obilico citatov na str. 40). Pri razlaganju splošnega dela pa se je poslužil prav srečno tudi prikaza določb načrtov za reformiranje češkoslovaškega kaz. zakonika. Njegov osnovni oris je zamišljen za tiste, ki naj se kazenskega prava šele učč, kot pripomoček za pametno sistematično razume« vanje celokupnega zakonskega gradiva, ki naj bi se študiralo vedno le souporabljajoč besedilo zakona. Drugim, torej praktičnim juristom, pa naj bi bil oris vir, da spoznajo značilni in idejno bogati nadaljni razvoj predprevratnega avstrijskega prava v češkoslovaški republiki. V. obojem pogledu hoče biti delo kažipot. Vendar se ozira manj na pravo v kar, patskih deželah.
Pregnanca izraza bo mestoma učeče se mlade pravnike osupnila. ("e pravi  W e b e r,  da  »reagira  država na motitev pravnega reda s
104 Knjižeivna poročila.
kaznijo«, je to samo deloma resnica. Kaj naj si predstavlja začetnik pod stavkom v § 15, ki govori o razlogih opravičenja: »Formell rechtss widrig ist ein tatbestandsmiissiges Verhalten«? Tudi stavek, ki pravi, da je »mera povračila (Vergeltung) zavisna od kulturnih nazorov, da pa je določena vsakočasno po ideji«, in »da povračilo določa količino zla kazni«, bo začetniku težko razumljiv. Zlasti če primerja na str. 32 se nahajajočo ugotovitev, da »tiči v kazni neka izravnava (Ausgleich)«, na str. 52 pa, da je »smrtna kazen, čeprav le v majhnem obsegu, pa vendar še danes potrebna«. Ali je smrtna kazen idejnoprosvetna izrav> nava? Lapsus calami je pač v poglavju zgodovine veljajočega kazen« skega zakonika, da je prišla na koncu »s r e d n j e g a« veka v Avstriji Constitutio criminalis Theresiana, ki je iz 1. 1768.
Zelo posrečeno je poglavje o objektivnem dejanskem stanu (str. 14 do 16). Samo bi želeli, da bi bila razložena odgovornost za preter« intencionalno posledico, ki jo vsebujejo nekateri moderni osnutki za kazenski zakon, pa tudi naš § 17 novega kazenskega zakonika.
V poglavju o subjektivnem dejanskem stanju se nam zdi trditev, da je v primeru, da nedostaje zavesti (vedenja) kavzalitete, samo »želja« podana, netočna. Ne o želji, ampak o nadi more biti tu govora. Dvom« Ijiva se nam zdi trditev, da je podan dolus eventualis, kadar bi »storilec baš tako ravnal, ako bi si bil kot možno predstavljano posledico pred« ntavljal kot gotovo«. To sicer trdi znani kriminalist Frank, vendar mislimo, da bi bil v takem primeru podan že dolus directus.
Pri razlagi indirektnega dolusa (§ 1 in fine) pa ni bistveno vpra« sanje rešeno, ali naj »nehoteni uspevek«, ki je nastopil, znači tipično posledico v objektivnem ali v subjektivnem smislu. Zelo pregnantno je sicer povedano glede aberratio ictus: »hoteni uspevek ni provzročen, pro« vzročeni pa ni hoten«: vendar bi raje videli, da bi se nikoli ne govorilo o »nehotenem« uspevku, ampak samo o nehoteni »posledici«. Razlaga, da ni nebistvena zmota o kavzalnem poteku podana, če uspevek nastopi na drugem kot na predstavljenem, toda enakovrednem predmetu, se nam zdi vsaj za začetnike potrebna dopolnitve, da navzlic temu lahko pred« leži kaznivost (poskus ali delikt druge vrste).
Eliptično izražena je tudi trditev, da je poskus tudi pri dolus eventualis mogoč (str. 20). Če n. pr. nekdo nastavi strupeno jed, da zastrupi mačko, pa si usvoji tudi izvršitev uspevka. da se do smrti zastrupi človek, pri čemer pa so drugi strupeno jed spoznali in odstranili, — ali naj bo kriv samo poskusa hudobne poškodbe živali (ki je pa celo nekazniv, če je žival njegova last), ali poskusa umora ali težke poškodbe človeka, ali celo obeh poskusov? Zelo pogojeno pa je razlaganje o po« skusu z nesposobnim sredstvom ali na nesposobnem predmetu.
V nauku o malomarnosti (str. 2.1) ne bi hotel podpisati stavka, da je vse eno, ali je storilec za uspevek (nevarnost) naprej vedel ali ne. F.tične krivde brez vedenja posledic vsaj in abstracto si ne moremo predstavljati; edinole ne«vedenje in concreto je za nas odločilno ?.a ugotovitev malomarnosti. Kdor n. pr. pride iz dvajsetletnega zapora
Književna poročila. 105
<doinov ter nima še pojma o razvoju modernih naprav, pa sede z otrokom v naročju na aparat, čigar električni tok ubije otroka, njega samega pa samo omoti, ta nima niti in abstracto vedenja za nevarnost, ta ne more 'biti kriv smrti otroka, niti ne iz malomarnosti.
V nauku o stanju skrajne sile (Notstand) se nam zdi stavek »Not« stand ist beschriinkt auf \vehrhafte Giiter des Tiiters oder seiner naher .Angehorigen« nemogoč. Prvič je v § 16, ki ga avtor citira za besedo »Nvehrhaft« govor samo o notvvehrfiihige Ciiter«, drugič pa se opravičba s skrajno silo pač ne more uporabljati tako, da bi se uničilo n. pr. živ« Ijenje ljudi za ohranitev imovine (str. 27). Tudi je citacija § 64 na tej strani pomotna.
Ne strinjamo se z razlago nekaznivosti izvestnih telesnih poškodb, ki nastanejo pri zdravniškem posegu v telo radi kozmetičnega lečenja, pri boksanju in podobno. Ce pravi avtor, da je pravica razpolaganja po« edinca vtesnjena v okviru izvestnih, »po šegah« kolebljivo določenih meja, s tem pač ni razloženo bistvo problema, namreč da je poškodovanec in concreto v naprej pristal v eventualno poškodbo po pravilih medicinske vede ali fairsigre, ne pa po (objektivnih) šegah. Pravilno pa je problem rešen na str. 90.
Zmanjšane vračunljivosti avtor ne priznava, sicer pa jo pobija kot vzrok manjše kaznivosti po našem mnenju nepravilno. Ce je rečeno na str. 31. da nekaznivost radi nevračunljivosti ne pomenja blažjega pošto« panja, ker bi to še vedno priznavalo pripadnost storilca k pravnemu občestvu, dočim nevračunljivost izključuje storilca iz pravnega občestva, se je pri tem prezrlo, da je zmanjšana vračunljivost pojmovno še vedno vračunljivost; morda ne prvo« ali drugovrstna, pač pa vendarle kot četrto« ali petovrstna še vračunljivost. Vendar se nam zdi. da je govoril lu avtor samo de lege lata, ne p^ ferenda.
Nasnova tistega, ki je »iam alias facturus« (str. ,35) po našem mnenju ni zasnova, ampak intelektualna pomoč. Da bi bilo treba za kaznivost nasnove izvršenega učinkovanja na samo osebo zasnovaiica, je pretirana zahteva. Tudi tisti bo kazniv radi poskušene nasnove. ki piše nasnovancu, naj umori neko osebo, pa zgreši naslov, ker je adresat zaradi drugih deliktov zaprt in pride pismo v roke preiskovalnemu .sodniku. Kaznivost agenta provokaterja naj bo po avtorju samo tedaj izključena, ako označeni izzivatelj ugotovi samo že obstoječo priprav« Ijenost k storitvi zločinstva, ne da bi jo tudi provoeiral; kaj pa ostane potem od pojma »Lockspitzel«? Dvomimo, da se da iz §§ 5 in 9 ta nazor utemeljiti pri tisti osebi, ki hoče vnaprej preprečiti učinek na« snovančevcga delovanja.
V § 51 navaja avtor pod naslovom »Sicherndc Massnahmen« in« •stitute poboljševalnic, prisilnih delavnic, objave sodba in ustavitev pe-.
riodičnih misli. Nikakor se ne strinjamo z naslovom! Izraz «cčuvalne odredbe« naj bi ostal izključno za ne«kazni. Navedeni instituti pa so : sicer stranske, toda vendarle kazni.
106 Književna poročila.
Toliko bodi navedeno iz splošnega dela kazenskega zakonika v VVeberjevem orisu. Iz njegovega posebnega deia bi označili Ic ne» kaiera vprašanja, pri katerih po našem mnenju vsaj začetnik brez uporabe drugih književnih virov ne bo dobil jasne slike, pa naj besedilo zakonika še tako dolgo študira: kaznivost sokrivde pri samomoru po § 335 (str. 89); nekaznivost dijaških menzur (str. 91), tcpež, ki se obravnava v § 71 pod V. v poglavju o telesni poškodbi, ne pa pod poglavjem VIIL, ki naj bi govorilo specialno o tepežu, pa se ozira le na 143, 157 (str. 91); nekaznivost dolozne povzročitve nevarnosti s. »provokacijo« (str. 92).
Definicija razbojstva (str. 104) je brezbarvna; vsekako treba, da se označi v njej, da gre za to, da se zlomi ali stre volja nasprotne osebe, že zato, da se opredeli diferencialno od izsiljevanja, ker gre za uklonitev volje. —
f:e smo se pomudili nekoliko dlje pri prikazovanju navedene knjige in če smo se v podrobnostih samo pri negativnih točkah ustavljali, s tem nismo hoteli niti najmanj zmanjševati visoke kvalitete NVeberjeve« ga dela. Pač pa smo hoteli Slovencem pokazati nekaj znanih nam pro« blemov, ki so bili in so v Češkoslovaški republiki kakor ludi v naši vsak« danji praksi sporni, pa naj ne bodo več v prihodnje. Zal, da nismo mogli prikazati, ker bi nas to vedlo veliko predaleč, zanimivih novot sedanjega kazenskega prava v Češkoslovaški republiki, ki so v \Veberjevi knjigi vseskozi zelo lepo obdelane.
Dr. Metod Dolenc.
Bousquet G. « H.: Cours d' economie pure. Pariš. 1928. X. + 105 str..
Avtor te knjige je »laureat de 1' Eeole des Sciences politiques et de la Fondation de Monfort pour I' čtude des civilisations čtrangeres«,. bivši »Secretaire au C^ontrole des Finances autrichiennes«, sedaj »charge de cours a la Faculte de Droit d' Alger«. Kot teoretik ekonomske vede pripada avtor k zastopnikom matematične struje in podaja v svojem spisu matematično teorijo o ceni, denarju ter dohodkih. Vsi ti gospo« darski pojavi se v duhu matematične teorije razlagajo kot medsebojno, zvezani elementi sistema tržnega in splošnega gospodarskega ravnovesja (r equilibre general economique). Oblika, v kateri prednaša pisec matematično teorijo gospodarskega procesa, je zelo dostopna; kjerkoli je le mogoče, se avtor izogiba uporabe matematičnih formul in razlaga bistvo svojih teoretičnih zaključkov z navadnimi besedami; pomaga si pri tem s številnimi grafičnimi predočitvami. \'sled tega Bousquetovo knjigo lahko bere tudi, komur bi bilo predolgočasno. poglabljati se v komplicirane formule sodobne matematične ekonomske teorije. Kdor bi' želel z minimalno izgubo časa in z minimalnim trudom seznaniti se s temeljno vsebino nauka o ekonomskem ravnovesju in s tem, kako se s: pomočjo tega nauka razlagajo glavni pojavi menjalnega narodnega gospodarstva, temu je prav dobrodošla Bousquetova knjiga. V vsakem oddelku primerja avtor matematično teorijo z drugimi najbolj znanimi
Književna poročila. 107
teorijami in podaja kratko kritiko o teh teorijah. Ta kritika olajšuje pravilno pojmovanje in oceno matematične teorije. Vendar pa je treba napraviti glede Bousquetovih izvajanj nekaj pripomb. Bousquet podaja matematično teorijo v Walras=Je\vonsovi obliki, ki je bila potem, posebno pa po izidu poznejših Paretovih spisov, v marsikaterih važnih točkah kritično pregledana in izpremenjena. Tako smatra B o u s q u e t, kakor je to bilo splo.šno razširjeno med vsemi prejšnjimi zastopniki matematične teorije, korist dobrin za izmerljivo količino (8), ne pa le za primerljivo, kakor je to sedaj že skoraj od vseh priznano. Gospodarske dobrine smatra Bousquet radi enostavnosti za neomejeno deljive (13), dasi one niso dejansko take, in priznava vsled tega t. zv. drugi Gossenov zakon (sprejeti tudi od R. Liefmanna), glasom katerega se maksimum ugodja doseže tedaj, kadar je specifična mejna korist vseh konsumiranih dobrin enaka (16). Avtor ni upošteval tehtnih ugovorov, ki so bili v zadnjih letih stavljeni proti temu zakonu. Teorija o vrednosti denarja ne gre preko tradicionalne formule QV = Epq (produkt množine denarja in hitrosti njegovega kroženja je enak vsoti produktov cene vsakega blaga na množino tega blaga). Izpopolnitev te formule z enačbo K = QV (t. j. da je v stanju ravnovesja vsota dohodkov vseh gospodar« stev enaka produktu množine denarja in hitrosti njegovega kroženja) tudi ne rešuje še marsikaterih najtežjih vprašanj teorije o vrednosti denarja. Velik dvom vzbuja tudi avtorjeva trditev, da obstoje v stanju ravnovesja le diferencialni podjetniški dobički, ni pa nobenega absolut« nega podjetniškega dobička. V teoriji o donosu od kapitala združuje Bousquet produktivitetno teorijo z abstinenčno teorijo, ne upošteva pa znanega B6hm«Bawerkovega argumenta proti produktivitetni teoriji. V teoriji o renti podaja Bousquet interesantno splošno teorijo o diferencialni renti, kot o razliki v donosih različnih glavnic. Zemljiška renta tvori potem le en primer take rente, in sicer razliko v donosih od zemljiških kapitalov, ki se ne dajo reproducirati in transformirati v drugo obliko. Sporna je samo Bousquetova trditev, da je možno govoriti o taki diferencialni renti le z ozirom na prehod od enega stanja ravno« vesja k drugemu. Taka trditev pomeni negacijo rente v stanju ravnovesja in izvira iz tega, da avtor ne razločuje rente kot donosa od fizične enote zemljišča in obresti od vrednosti zemljišča; prva lahko ostane različna tudi v stanju ravnovesja, drugi pa se izenačujejo potom kapitalizacije rente na podlagi povprečne obrestne mere. Slednjič je še omeniti, da vidi avtor v posameznih dohodkih rezultat »razdelitve socialnega pro« dukta« (repartition du produit social, 148), t. j. stoji na stališču, katero je že zapustila moderna teorija (R. Liefmann in dr.). Omenjene sporne točke vendar ne zmanjšujejo pozitivnih lastnosti Bousquetove knjige. Cela vrsta teoretičnih vprašanj je razložena v njej z veliko jasnostjo, preciznostjo in Francozom lastno eleganco. Vsega tega seveda ni mogoče navesti v kratki oceni. Da se o tem prepriča, je treba poseči po knjigi sami. V zadnjem poglavju podaja avtor par lepih pripomb o razmerju med abstraktno teorijo ekonomskega ravnovesja in dejanskimi gospo«
108 Književna poročila.
darskimi pojavi. Avtor poudarja tu velik pomen teorije za objektivno in strogo znanstveno spoznanje dejanskih pojavov. Pomen, ki ga ne smemo podcenjevati radi tega, ker je abstraktna teorija še neskončncv daleč od popolne razjasnitve celokupnega konkretnega gospodarskegit življenja v vsej njegovi zapletenosti in raznoličnosti. Vendar pa, vkljub' vsej svoji abstraktnosti, razodeva teorija temeljne poteze sodobnega gospodarskega mehanizma in glavne njegove tendence. »Kadar pre« hajamo,« pravi avtor, »od razmotrivanja teoretičnega sistema k raz; motrivanju konkretnega sistema, je treba zamenjati izraz ,točka ravnovesja' (point d' equihbre) z besedami ,streniljenje k ravnovesju' (tendance vers 1'equilibre), da se teorija pravilno primenjuje na dej^ stva« (160). Morebiti je celo ta ocena teorije preveč optimistična, ker gospodarsko in socialno življenje ne kaže včasih niti stremljenja k ravnovesju, temveč to, kar bi se dalo imenovati »tendance vers le desequilibre«. Toda avtor bi imel prav, če bi na to odgovoril: ako hočemo razumeti kršitev gospodarskega ravnovesja, moramo biti na jasnem glede bistva tega ravnovesja in glede moči, ki delujejo v gospodarstvu na tem, da se to ravnovesje vzdrži. Vprav to pa nam pojasnjuje Bousquetova knjiga. Aleksander Bilimovič.
Dr. Lanovič M.: Privatno pravo tripartita za nastavne potrebe pravničkog fakulteta. Tipografija. Zagreb. 1929. Str. 429. Cena 160 Din.
»Opus tripartitum juris consuetudinarii incivti regni Hungariae« je, kakor znano, privatna 1. 1514. nastala zbirka ogrsko^hrvatskih pravnih običajev protonotarja kr. kurije Štefana Vrbca (\Verb6czy). Dasi je vsakemu izvodu tega tripartita (tudi prof. knjižnica ljubljanske juridične fakultete ima dva stara izvoda) pridodana »adprobatio« tedanjega <>grsko«hrvatskega kralja Vladislava (Posthuma), je vendar splošno mnenje (tudi avtorjevo), da Vrbčeva zbirka ni veljala nikdar kot formalni zakon, ker kraljevemu podpisu ni priložen pečat, in zbirka ni bila nikdar promulgirana. Veljajo le v zbirki (na verodostojen način) posvedočeni pravni običaji kot taki. Ti običaji so še danes veljajoče pravo, ne le na Ogrskem, ampak tudi v naši Vojvodini (izvzemši nekdanjo vojno granico) in v Medjimurju, v kolikor niso derogirani po mlajših zakonih. Na Hrvatskem in v Slavoniji so veljali do uvedbe staroavstr. o. d. zakona dne 26. novembra 1852; danes spadajo tam že med predmete pravne zgodovine in se med njimi tudi predavajo na zagrebški pravni fakulteti. Predavatelj, g. Lanovič, je v gori oznanjeni, pravkar izišli knjigi zbral poglavitno vsebino tripartita in jo podal svojim slušateljem na domačem jeziku, ^očim je izvirnik pisan v latinščini. Knjiga ni pre« obširna, a tudi ne preveč zgoščenega besedila, tako da bo vrlo dobra ustrezala kot učbenik. Vsebuje pa mnogo več, nego pove naslov, ker se ne omejuje na privatno pravo tripartita, ampak obravnava tudi polno javnega (staležkega, pravdnega, celo kazenskega). Kar se tiče sistematske razvrstitve snovi, sledi avtor Vrbčevi trodelitvi (personae, res, aetiones, odtod ime »tripartitum«), a Vrbec se je držal enake Gajeve trodelitve. Tudi. sicer mrgoli v tripartitu rimskega in kanonskega prava, tako nf
Književna poročila.
brez podlage domneva, da je služila tripartitu za vzor starejša pravna zbirka »sunima legum«, katere avtor je zajemal iz del bolonjskih glossa« torjev (v prvi polovici 14. stol.). G. Lanovid je vso to snov skrbno izločil in tem pozornejše opisal institute, ki so plod domačih večstoletnih običajev. Cela vrsta jih je, ki so že odumrli ali odumirajo v današnji dobi vsesplošne kodifikacije prava (ženska četvrtina, djevojačko pravo, udovičko pravo, praefeetio, donaeionalni ustav, nasljedna prava in dr.), katere bo pa mlajša generacija po g. LanovJčevi zaslugi mogla spoznati iz njegove knjige. Čestitamo avtorju še zlasti, da je v tako kratkem času, odkar je zasedel zagrebško katedro, izdal dragoceno delo.
Curinaldi A.: Priručnik parbenog postupka kot crkvenib ženidbenih
sudova. Hrvatska knjižara. Split. Str. 224. Cena 100 Din.
Naznanjena knjiga ima namen, da poljudno raztolmači sodno postopanje v bračnih stvareh pred cerkvenimi sodišči, kakor je urejeno to po cerkvenem zakoniku iz 1. 1917. V lahko umljivi obliki razpravlja pisec najprvo o pristojnosti teh sodišč, podaja zatem sliko njih organi; zacije ter preide nato na oris postopanja samega. Cerkveno postopanje se razlikuje v mnogočem od našega civilnega sodnega postopanja, ono je v prvi vrsti pismeno postopanje, sodniška ocena je vkljub izreku, da je svobodna, vendarle vezana v mnogočem na dokazna pravila. Vse to ima svoj izvor v naravi sodišč kot cerkvenih. Zato tudi pisec, kolikor se sploh spušča v teoretično razmotrivanje posameznih procesu; alnih odredb, ki jih moderno procesno pravo deloma pojmuje drugače in jim tu pa tam tudi odkazuje drugačno funkcijo v postopanju, te utemeljuje zgolj s cerkvenega stališča. Omenjeni, uvodoma naznačeni svrhi to stališče piščevo ni v kvar: podal je lahko umljiv in točen pregled celotnega postopanja od vložitve tožbe do pravnomočnega sod« nega izreka. Želeti bi bilo le, da bi razpravljal pisce tudi o koliziji sodstev katoliških cerkvenih sodišč in sodstev drugih, bodisi cerkvenih bodisi državnih sodišč v naši državi. To vprašanje je pisec popolnoma pre.šel.
Takšna knjiga nam je bila, ko velja v mnogih pokrajinah cerkveno bračno pravo, zelo potrebna. Zato ni dvomiti, da je dobrodošla in da bo nudila dober pripomoček onim, ki bodo iskali pravne zaščite pri katoliških cerkvenih sodiščih. Dr. R. Sajovic.
Maklecov Aleksander: Trest smrti v odborne liieratufe a v novem tiestnim zakonodarstvi kralovstvi SHS. Posebni odtisek iz »Sbornika ved pravnich a statnih« (Praha). 1929.
Kratko in pregledno poročilo prinaša popoln prikaz o tem, kako se je obravnavalo v naši pravni literaturi vprašanje smrtne kazni in kako je ta kazen zagrožena po najnovejši jugoslovenski zakonodaji. Pri tem izraža upanje, da bo sčasoma smrtna kazen omejena le v meje, postav; Ijene ji z novim kazenskim zakonikom.
110 Razne vesti.
Dr. Nikitovič M. Časlav: Vojni krivični zakonik. Beograd. 1930. Str. 96.
Drobni zvezek prinaša tekst novega vojnega kazenskega zakonika od 11. februarja 1930. Opremljen je tekst z obilico opomb, nanašajočih se na razlago zakonskih določb, kakor tudi takih, ki kažejo na pozvana mesta v zakoniku samem.
Dr. Hiinigsberg Lav.: Zakonik o sudskom krivičnem postopku. II. dio. Tipografija. Zagreb. 1930. Str. 372. Cena 120 Din.
V tem zvezku je zbral dr. H 6 n i g s b e r g vse uredbe, ki so izšle doslej h kazenskemu postopniku in zakonu o izvrševanju kazni na pro« stosti. Uredbo o poslovnem redu za kazenska sodišča je opremil tudi 7, obširnimi opombami in s prilogami vseh obrazcev, ki so vpeljani na novo za kazenska sodišča. To in pa okolnost, da jc v knjigi zbrana celotna snov, daje knjigi vrednost.
Dr. Dolenc M.: Pregled za zdravnike najvažnejših določb novega kazenskega zakonika. Posebni odtis iz »Zdravniškega vestnika« 1929. .Str. 12.
Dr, Bilimovič Aleksander: Grenzkosten und Preis. (Kritischc Bc« merkungen zur objektiven NVerttheorie von Franz O p p e n h e i m e r.) Posebni odtisek iz »Zeitschrift fiir Nationalčikonomie. Band 1, Heft 3. \Vien. 1929.
Dr. Stepančič H.: Razmišljevanje o kleveti in 2. odst. § 104 srb. kaz. zak. z ozirom na tozadevno vrhovno judikaturo in na nove določbe kriv. zakonika. Samozaložba. 1929. Celje. Str. 17.