t
PRILOGA ZA MLADINO
MjeNjeßlÄÄ òeviceoÀRiK
(DkZiWl Božje nà& Mlji«
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža slflžbenica:
Marija z Agrede.)	(Strta kniga).
17. Sveti trije krali odidejo po dràgój poti.
Sveti trije krali so se nastanili v Betlehemi. Zbrali so se v ednoj sobi i so prestali celo noč v razgovarjanji od božega deteta i njegove svete matere. Pobožni vzdihlaji so prekinjali njihov razgovor, ki je šče bole razvtižgao njihovo lübezen, ar so se spominjali lepote i veličastva deteta, i premišlavali modrost, ja-kost i čistost Device, Jožefovo svetosti siromaštvo. V srci so čutili veliki ogenj, moč vsemogočega krala, i so se čtidili veličini Naj-višega, ki je skriti v takšem siromaštvi. Poslali so svoje sluge, da odnesejo v votlino Jožefi i Mariji stvari, ki so jih mogli na-kiipiti v Betlehemi. S poniznostjov i zahvalnostjov sta sveta zaročenca sprijala darove. Marija je pripravila bogato večerjo za siromake, ki so jo hodili prosit miloščino.
Svetim kralom se je med spanjom prikazao angeo i jim povedao, naj odidejo domou. Drügo zajtro so šli sveti trije krali ponovno v votlino, da poklonijo nebeskomi krali svoje darove. Klečečki so njemi ponüdili zlato, kadilo i miro. Razgovarjali so se s presvetov Devicov i se ž njov posvetüvali od prilik i vla-
danjä v svojih državah. Marija je sprijala darove i je predala svojemi Sini, ki je z liibeznivira licom pokazao, da jih rad vze-me. Dao jim je tiidi svoj boži blagoslov, i krali so bili prepričani, da so za svoje darove dobili stokrat vekše nebeške darove. Po šegi svojih krajov so šteli Mariji dariivati drage kamne, ar so pa ne bili potrebni za dopunenje skrivnösti, jih je Marija odklonila i vzela samo zlato, kadilo i miro. V zameno da Marija kralom v svojem siromaštvi nekaj plenic, v štere je bilo bože dete povito. Trije modri so vzeli te svetinje s strahom i poštiivanjom, i so je dali vdelati v zlato i drage kamne. Iz njih se je širo blagi diih, ki ga je pa mogeo občiititi samo tisti, šteri je vervao v bodočega Odrešenika. Neverniki so ga ne občutili. S temi svetinjami so trije krali napravili vnogo čiid v svojem kraji.
Sveti krali so poniidili Jezuši i Mariji vnogo dobrih stvari. Poniidili so se tiidi, da sezidajo v Betlehemi hišo, če se Marija odloči ostati v Betlehemi. Marija je vse odklonila. Krali so bili nad tem jako genjeni. V spanji jih angeo opomni, da odidejo po driigoj poti domou i da se izognejo Herodi. Zvezda jih je vodila do mesta, na šterom so se zbrali, kda so potiivali v Jeružalem. Od tam je šou vsaki v svoj kraj. Njihovo živlenje je bilo popunoma Bogi posvečeno. Vnogo liidi so pripelali k spoznanji pravoga Boga. Tak so preživeli svoje dni v svetosti i pravičnosti.
Kda so sveti trije krali odišli, sta Jožef i Marija hvalila Boga z novimi slavospevi. Spoznala sta, kak se prorokbe patrijar-hov spunjavlejo na deteti.
Novomešnik: GLAVAČ FRANC iz Beltinec. Prvo svojo sv. mešo prikaže Vsegamogočnomi letos k Božiči v Beltincih.
Pri pogledi na to malo čredo, kak je sam nazvao driižbo svojih odebranih, je ne gučao na nikoga, samo njegova mati i sv, Janoš sta mogla čiiti reči, štere njima pravi. Svojoj materi je pravo: „Žena, glej, tvoj sin! I sv. Janoši: glej, tvoja mati! To so bile na križi edine reči, ki so naravno prišle iz Jezušo-voga človečega srca. Vse driige so prišle iz večnoga živlenja i so se nazaj ta povrnile.
Tiidi Marija Magdalena je ne našla več pazlivosti kak drügi, ar je ne bilo določeno, da bi bilo trplenje njena slava ali znak njene svetosti. Gospod Jezuš jo je čakao na driigom po-zorišči ob tihoj jiitrašnjoj vöri; za tisto vöro njoj v znamenje njenoga pozvanja prihrano milosti, kakših niti te, niti sledkar nišče ne bio deležen.
Za križom se je odpro grob. V njem počivle naš Zveličar kak šteri navaden zemlan. Stražijo ga vojaki, kak da smrt ne bi bila zadosta, da vniči njegovo moč, i kak da bi iz groba mogla vstanoti skrivnostna zmaga.
Pa v istini ostane te grob, čeravno mogoče ne predmet viipanja, bar privlačna točka lübezni, ki vse preživi. Marija Magdalena je pri grobi. Prva je prišla na tisto mesto, kak če bi si s svojim dvojnim proroškim maziljenjom pridobila prednost na tistom kraji i pravico, čuvati ga. Vsi evangelisti popisüjejo pri tom srečanji njeno določeno ravnanje. Že na večer tistoga dneva, gda je Kristuš trpo, stopi i pogledne, kama so položili njegovo telo. I gda je minola sobota, ide včasi na drügi den zajtra ob sunčenom vzhodi z nešternimi svetimi ženami, štere nesejo s sebom dišave i mazila, k Jezušovomi grobi. Pa gda prisveti prvi sunčni trak, zaglednejo kamen, odvaljeni od groba i grob prazen. Medtem kak se čudijo, ne da bi mislile na skrivnost, ki se je tam zvršila, stopita k njim dva angela i njim pravita: „Zakaj iščete živoga med mrtvimi? Ne je tü, gor je stano." (Luk. 24, 5. 6.). Strah i groza obide svete žene, paščijo se v Jeružalem i tam pripovedavlejo, ka so vidile i čUIe. Apoštolje začudeno gledajo, kak če bi poslušali pravlice. Sveti Peter i sv. Janoš včasi odideta, za njima pa se pašči proti grobi samo Marija Magdalena. I gda pridejo do groba, se nagnejo v njega, da bi poglednoli, ne najdejo pa v njem nikoga. Samo prti ležijo
tam. Apoštola ne veta, kak naj si to razlagata i zato odideta i grob zapüstita: Nišče je šče ne razmo i znao, ka se je zgodilo, niti sv, Peter, niti sv. Janoš, niti Marija Magdalena. Kak da bi zagrinjalo visilo pred očmi vseh. Gde je Jezuš? Magdalena je ostala sama tam, sama je stala pri tom praznom, njoj tak dragom grobi, ače se bori liibezen s smrtjov i ne ve, da je smrt že premagana. — Ka se je nato zgodilo, najdemo zapisano v evangeliji sv. Janoša.
11.	Marija pa je stala vöni pri grobi i jokala. Gda je jokala, se je nagnola v grob
12.	i vidila je dva angela v belom oblačili, ki sta sedela eden pri vznožji, gde je^ bilo položeno Jezušovo telo.
13.	Pravita njoj: „Žena zakaj jočeš?" Ona njima odgovori: „Vzeli so mojega Gospoda i ne vem, kama so ga položili "
14.	Gda bi to povedala, se je obrnola i je vidila Jezuša, pa je ne znala, da je to Jezuš.
15.	Jezuš njoj pravi: „Žena, zakaj jočeš, koga iščeš?" Ar je mislila, da je to gredar, njemi pravi: „Gospod, če si ga ti odneso, povej mi, kama si ga položo, da ga bom jaz vzela."
16.	Nato njoj pravi Jezuš: „Marija!" Ona se obrne i njemi pravi: „Rabóni!" to se pravi „Vučiteo!"
17.	Jezuš njoj pravi: „Ne dotikaj se me, ar šče nesam odlšeo k svojemi Oči. Idi pa k mojim bratom i njim povej, da odidem k mojemi Oči i k vašemi Oči, k mojemi Bogi i va-šemi Bogi."
18.	Marija Magdalena je šla i vučenikom naznanila: „Vidila sam Gospoda i mi je to povedao."
V veličastnoj vöri svojega vstajenja, v vöri, štera je bila odločilna za vse, v šteroj se je pokazala zmaga Boga nad svetom, zmaga živlenja nad smrtjov, v toj zmagoslavnoj vöri se šče Jezuš prikazati najprle potem kak se je materi prikaza o, ne svetomi Petri, prvomi med apoštoli, ne svetomi Janoši, šteroga je najbole liibo, nego Mariji Magdaleni, to se pravi spokorje-noj grešnici.
Zveličar sam je povedao: „V nebesaj je vekše veselje, če se eden grešnik spokori, kak nad devetdesetdevetimi pravičnimi, šterim je pokora nepotrebna." (Luk. 15, 7.)
Te Jezušove reči so se spunile pri Mariji Magdaleni. Bila je srečna, da je prva vidila Sina božega, gda je od mrtvih vstano. Vidila ga je kak zmagovalca nad šatanom, nad grehom, nad svetom i smrtjov. I v tom srečanji je bila prva tolažilna gotovost, da bo človek dosegno večno zveličanje.
Velka je mogla biti liibezen, ki si je zasliižila to srečo, velka tüdi hvaležnost za takše plačilo te liibezni!
Sv. evangelij pravi: Prikazao se je najprle Mariji Magdaleni. (Mark. 16, 9.) Kak svetla zvezda sveti te dogodek na čeli srečne žene, i ta zvezda ne vgasne nikdar, nego bo vsigdar v veselje tistim, ki bodo v od Boga razsvetlenoj diiši razmišlali o skrivnosti svojega spreobrnenja.
Prvòj se prikazao Mariji Magdaleni. Pa če nemreiho ravrió popunoma zarazmiti, ka se je godilo v srcih obeh, v Srci bo-žem, Stero je prvence svojega na novo pridoblenoga živlenja podarilo svojoj najvernejšoj prijatelici, i v srci nje, ki je zado-bila od Boga te dokaz velke liibezni, moremo samo v naših nepopolnostih iskati vzrok, da nemremo občititi i spoznati toga velkoga veselja.
Do toga časa so vse reči, ki so se nanašala na Marijo Magdaleno, ne bile naravnost na njo namenjene. Gda je Jezuš pravo: Odpiiščeni so njoj vnogi grehi, ar je vnogo tubila, je to pravo obrnjen k Šimoni Farizeji. Gda je pravo: Marija, si je zvolila najbolši deo, šteri njoj nikdar ne bo odvzeti, je bio to odgovor Marti. Reči: Odekoli so bo oznanjao te evangelij, se bo pripovedovalo v njeni spomin, ka je napravila, so bile povedane Jezušovim vučenikom. Tii pa pri vhodi v njegov grob, v zarji svojega vstajenja guči Jezuš z Marijov naravnost. Guči ž njov, da povzdigne razgovor do nedostopnih višin, kama se bo zdigno pri svojem vnebohodi. To je najvekši dogodek, krona vsega za Marijo Magdaleno na zemli, i je tiidi zadnje, ka evangelij pove od Marije Magdalene i vsi drügi dnevi njenoga živlenja so zaviti v temo človeče zgodovine.
Žena, zakaj jočeš ? Ne jo je tak pitao, gda je na den svojega spreobrnenja jočič ležala pri njegovih nogah. Zdaj pa je vöra skuz i žalosti minola. ŽalUvanje, križ, grob, vse se je pod zmagoslavnim vstajenjom skrilo.
Koga iščeš ? Marija, je ne potrebno več nikoga iskati. Našla si njega, ki ga nigdar več ne zgtibiš. Ne boš ga več iskala na Križi i v naroči smrti gledala, ne boš več šla k grobi, da bi ga mazilila z dišečim oljom; nikoga ne na zemli, ne v ne-besaj, da bi po njem spitavala, ar on i tvoja dUša sta se združila. Za kratko ločena sta se znova našla na kraji, gde nikši kraj, nikša meja, nikša senca več nemre ločiti ali zabraniti vajine združitve. Zdriižena sta v edno, kak je to njegova vola i kak si ti v to nekda vüpala, da boš po milosti ž njim v njegovoj slavi združena.
Marijal V toj reči se čiiti nekši očitek, ar Marija Jezuša ne spoznala. A s tem njoj je Jezuš dao, da ga je spoznala. Marija/ Že tu na zemli je naše ime sladko, izgovorjeno v viistaj prijatela i segne v globine naše dfišel A če Bog izgovarja to ime, če nas Bog, ki je za nas vmro i stano od mrtvih, pozove z našim imenom, kakši odmev se more šče te vzbiiditi v globočini naše siromaške diiše !
Marija Magdalena je s svojim imenom zarazmila vse. Za-razmila je skrivnost vstajenja, šteroga prvle ne spoznala; s tem je spoznala lübezen svojega Odrešenika i v toj lübezni je spoznala njega. Vuiiteo/ je odgovorila. Zadosta je bila edna reč,
tak njoj, kak prvle Žveličari. Kern bole prisrčno se dfiše med sebov liibijo, tem krajši je njihov pogovor.
Ne dotikaj se me, ar sam šče ne odiieo k mojemi Oči. Dvakrat je Jezuš dovolo Mariji Magdaleni, da se ga je doteknola i obakrat jo je za to pohvalo. I zdaj po svojem vstajenji, zdaj, gda je bilo ravno njegovo telo ožarjeno z višjim živlenjom, odkloni to Marijino čisto naklonjenost. Ne je njegova vola, da bi se njemi Marija približala s tistimi rokami, ki so negda ma-zilile njegovo glavo i njegove noge.
Odked ta nagla, stroga resnost, i kak more vstajenje omejiti navadno prijaznost preizkušene lUbezni? Zato, ar je Jezuš ne več to, ka je bio. Zdaj stoji med zemlov i nebov, nekaj dni šče na zemli, da ga morejo viditi, i da potom odide k svojemi Oči; i komaj tam, gde bo vsako telo, kak njegovo, poveličano, se ga bodo mogli njegovi izvoljenci znova dotikati i se ž njim zdrUžiti.
S tem resnim navukom je Jezuš Mariji Magdaleni pokazao, da more hrepeneti više, da odzdaj leži Betanija v naroči nebes-koga Oče, ki je svojega Sina poslao, i gde se bo sin znova združo z Očom, pa pripravi svojim prijatelom bivališče, ki večno ostane.
Ne dotikaj se Sina božega, ar je šče ne odišeo k nebes-komi Oči, i tüdi si ti šče ne odišla, Marija! Šče živeš na zemli. Tvoje vüstnice, čeravno šče tak čiste i goreče od svete lUbezni, so šče ne v stani, da bi mogle vtisnoti lUbezen nanovo poživ-lenomi, poveličanomi teli tvojega Zveličara i njegovim svetlim ranam. Z Jezušom moreš prvle vmreti, da se ga boš mogla znova doteknoti. Komaj te njemi boš spodobna; te se njemi lehko približaš z balzamom vstajenja, i pred njega položiš deviški dUh nesmrtnosti.
Idi k mojim bratom i njim povej, da odidem k mojemi Oči i k vaiemi O i i, k mojemi Bogi i k vašem i Bogi. To so zadnje reči Jezušove Mariji Magdaleni, i s temi rečmi njoj razodene skrivnost, s šterov se bo prebivanje Sina božega na zemli i delo odrešenja dovršilo. Te vtis vnebohoda bo ohranila vse dni svojega živlenja; vidili bomo, kak hrepeni po svojem Žveličari, ki se je zdigno nad oblake nebes do nebeških višin i tomi se ne bomo čUdili; ar verjemo v čUdo lUbezni, ki hrepeni v nebesa, ravno tak kak v ČUdo lUbezni, ki pride iz nebes.
Velika Pomočnica.
Leta 1924. junija 10. je vmro v vesi Moerzeke v Belgiji eden navaden svečki duhovnik dr. Poppe Edvard Janoš v 33 leti starosti. Na sprevod njemi je prišlo stodvajseti duhovnikov i dvejezero vernikov, prijatelov i poznaneov. Mladi duhovnik je vmro na glasi svetosti, zato so dali kardinal Mercier vse zbrati, ka je delao i pisao. Od Marije je pisao svojim sobratom duhovnikom sledeče:
„Zaloga vam je dana, dragi sobratje, da se ne bodete zman triidili, da vaše prizadevanje bo svoj namen dosegnolo: Ve ste pa vi Marijini slugi. Bratje, vi ste njena last, njena vrednost ste vi! Marija nosi vaše zadeva v svojih rokaj. Če bi bilo še ednok teliko nagnenj i desetkrat teliko ognjov, ki zagorijo i sledkar potihnejo i preminejo ... Vas, tak pravi Marija, vas ta nesreča ne bo zadela! Vi te vidili, če ostanete mali ponižni sluge Marije, te Zmožne Device: da s svojimi perotami vas bo obranila i pod njenim varstvom se bodete viipali. Ona vas ob-čuva i pod njenimi perotami bodete v mirnom zaviipanji stanovitni. Ona vas bo na poti sprevajala, i po skrivnoj kratkoj poti vodila. Trplenja vam ne bo vkrajvzela, da vam pa glad po njem, kak po najpotrebnejšoj hrani,
O Marija! Marija! To ime vam bo na viistaj, kak med i balzam. Marija! Marija! Ave Marija! Povej mi, što se bo z „Ave Marijov" pogiibo? Marija! Marija! Mati malih, rešitelica slabih, zvezda v viheri... Marija! Marija! Marija!
Ste brez svetlosti? Ave Marija! Ste brez moči? Ave Marija! Ste v skrbej? Ave Marija! Ste v nevarnosti? Ave Marija! Ave Marija!
O najslajša reč! Sladka pesem! Žareče hrepenenje! Ave Marija! O tolažba slugov, moč malih, krepost slabih! Ave Marija! Če mi viista tvoje ime glasijo, v mojem srci lübezni ognji gorijo! Ave Marija! Radost Angelov si, Hrana pa našoj diišici! Ave Marija!
Bratje, jaz vam več nikaj ne povem. Vi vse znate. Lübite Marijo! Jaz nemam vas na nikoj več včiti: Vi poznate skrivnost, skrivnost Marijino. Vi ste stopili na pot, na kratko pot, na leh-ko pot: Ostanite mali slugi, mali, srčni slugi Marijini.. !
O Marija! Naj je vidimo, tvoje diihovnike, ali bar naj smo njim spodobni! Marija, naj se ti pomilimo! Naj se ti pomilijo diiše! Naj se ti pomili tvoja Cerkev! Marija, Marija! Nevera i pokvarjenost se vlečeta prek po varašej; skoz vozkih dver i visikih vrat se potegiije noč greha v jezere diiš. Sovraštvo i krivica kraliijeta nad narodi i državami. Ka je skoz stoletja ostalo nevraženo, ide zdaj na nikoj, Marija! Marija!
Te pa naj vrag vlada zdaj na vulici i na vesnici i v šoli i naj se vkradne v hiše notri? Naj evangelium tvojega Sina zavira i odpravi iz driižbe, pa celo iz src krščenikov? Naj da mammon moliti mesto Križa? Marija! Marija!
Mati smilenosti, sveti proti boža kaštiga! Odgoji duše, štere to kaštigo odvernejo! Odgoji diihovnike, nove diihovnike, z ognjenim srcom, da siihi, mrzeo svet vužgejo, i daj njim novi jezik, šteri bo v srce segao i šče najtrša srca geno ! Odgoji diihovnike, svete diihovnike, ki iz milosti živejo i ž njov sodelujejo, i ki letijo na njeni najbole tihi mig. Odgoji skromne, ponižne, dühovnike, kak apoštole, ki bodo na novo vužgali ogenj evan-gelske popolnosti med pastiri i ovcami.
O Marija! Mi te ne prosimo, da bi veliki postali, da bi s prstmi na nas kazali, da bi od nas gučali, mi te prosimo za to, naj smo tvoji pravi sluge, od šterih nišče ne guči, za štere nišče
hévé: naj smo nepoznani, v pamet nevzeti, mali, znoträj i zvii-naj, nego popolnoma ti vdani za diiše! — Naj smo krotki i ponižni, kak Jezuš, pa verni i dobrotivni, brez slabosti i brez straha pred liidmi.
Marija, vsemogoča priprošnjica, odpri nam nazadnje svoje smilenja puno srce i svoje pomagajoče roke! Naj rosijo dugo čakane milosti na naše siromaške diiše! Mi stojimo pred tebov osramočeni za volo svoje slabosti i zavolo svoje nevole: spremeni nas v tvoje prave sluge! Iz liibezni do grešnikov ! I liibezni do svete Cerkve! O Marija! O Marija! Iz liibezni do Jezuša!
Kda odpre znova siromaški svet svoje oči? Gda se zbiidi i spozna, da so njegove radosti verige? Gda, o Marijä! Gda bo že ednok svet stano i se jočič k Jezuši povrno: „Grešio sem!?" Gda razklačiš znova i za vsikdar kači glavo? Gda bo Jezuš že zavladao, kak si zasliiži? Kda bo svet znova ponavlao z nami tvojo i Jezušovo hvalo:
„Hvalita naj se Jezuš i Marija! Slavlen bodi Jezuš i slavlene bodi Marija!" Gda te krasne reči prečtete, dragi krščeniki, posebno ti nedužna dečica,iti, telikim nevarnostim pogiiblenja izpostavlenamladina, lepo te prosim, moli i molite vsi dosta za nas vse diihovnike, da bomo vsi sveto živeli, da bo mi vsi Marijini sinki, ka tak tiidi vas vse pripelamo pod Marijin plašč na tom sveti, ka mo tak ž njov, z Materjov vkiip tiidi na driigom sveti.
Gd. Razlagova Vika z Ljutomera, sotriidnica naših listov. Na postelo priklenjena že duga leta svoje veliko trplenje da-riije za svetost dühovnikoy i za povrnenje grešnikov. Molimo tüdi mi za njo, da v po-niznoj lübezni doKrižanoga stanovitna ostane i reši po gorečih dühovnikaj dosta diiš.
Imena darovnikov na novo mešno obleko z Lipovec. V dinaraj so darfivali sledeči: Forjan Ivan, 10, Slavič Matjaš, krojač, 10, Tratnjek Ana, dovica, 10, Lebar Marika, 10, Tratnjek Martin, 10, Gelt Andrej i Štefan, 4, Gelt Štefan, čevlar, 10, Maroša Karol, 3, Forjan Agica, 1, Baligač Ivan, 10, Vrban Štefan, 4, Cigan Ivan, 10, Vinkovič Marija, 2, Sraka Ivan, 5, Vinkovič Martin, 2, Baligač Ivan, 5, Lebar Marta, 5, Sraka Mihala dovica, 10. Šenkec Ivan, 0-75, Mesarič Ivan, 5, Rengeo Verona, 1, Zver Štefan, 5, Jeneš Štefan, 10, Forjan Ivan, mlajši, 5, Erjavec Štefan, 5, Forjan Mihal, gornji, 6, Üllen Štefan, gornji, 4, Forjan Mihal, stražar, 5, Jona Franc, 4, Zver Martin, mlinar, 5, Mesarič Matjaša dovica, 6, Jakob Terezia, 50, Pivar Štefan, 10, Barbarič Martin, mlajši, 10, Barbarič Martin Štefanov, 2, Forjan Andrej, 10, Tokar Štefan, 2, Forjan Ivan, trgovec, 5, Škerget Ferenc, 7, Jakob Anton, 6, Jakob Jožef, trgovec, 6, Sraka Andrej, 10, Üllen Jožef, 2, Sraka Štefan, 1, Tratnjek Ludvig, 6, Ülen Mihal, 4, Tratnjek Jožef, 8, Jakob Ivan, dugi, 3, Forjan Ana Kotrova, 10, Erjavec Janoš, 2, Piicko Štefan, 4, Mesarič Ana, dovica, 3, Jakob Ana, 10, Sterniša Ema, vučitelica, 15, Baligač Ivan škergetov, 10, Tratnjek Jožef iillenov, 4, Baligač Matjaš, 4, Ščančar Ana, babica, 2, Mencigar, krojač, 4. Peterka Marija raduja, 2, Jeneš Mica, 20, Čerpnjak Karol, 8, Tratnjek Matjaš, 10, Mesarič Ivan, majster 10, Bertalanič Mariška, 10, Bertalanič Štefan, 4 50, Panker Ivan, kovač, 5, Forjan Ana, dovica, 2, Petrka Ivana žena, 3, Kolar Ivan, 10, Sraka Barbara, dovica, 5, Baligačova Treza, 60, Forjan Martina, dovica, 5, Ščančar Bara, dovica, 3, Jakob, kovač, 5, Üllen Štefan, 250, Gelt Orša, 1, Tratnjek Ivan, 2, Rengeo Štefana žena, 6, Sraka Ivan, 10, Reb-rica Mihal, 2, Tratnjek Štefan egičov, 10, Tratnjek Mihal, 10, Vinkovič Mihal, 2, Slavič Marija, 4> Horvat Andreja žena, 10, Tratnjek Jožef, mlajši, 5, Mesarič Štefan mali, 10, Jeneš Marko, 8, Seči Ana, roj. Sraka, 4, Horvat Franc, 10, Mesarič Matjaš v vulcaj, 5, Sraka Štefan, kovač, 10, Forjan Štefan voj-kižčov, 10, Baligač Jožef, Franca, 6, Rengeo Vera, 4, Horvat Pišta Škarjot, 3, Lebar Terezia, 2, Merliik Frančiška, 15, Miilič Štefan, 10, Šebjan Ivan, 10, Kavaš Martin, 6, Baligač Nacija žena, 2, Forjan Martina dovica, 2, Škerget Treza 2, Jerič Magda, 4 50, Lebar Fanika, 10, Gumilar, vučiteo, 20, Baligač Jožef, vöni, 2, Kostan Matjaš, 5, Bernadi Jožef, 2, Bobovec Marta, 5, Panker Štefan, 10, Mesarič Štefan, gornji, 5, Vučko Mihal, 5, Rengeo Martin, 5, Forjan Mica markačova, 5, Legen Karol, 3, Casar Jožef, krojač, 10, Mlinarič Marta Barbarič, 5 Din. Vkiip 831 Din 75 par. Prt na oltar je pa dariivala Tratnjek Marija, šivilja iz Lipovec. — Bog plačaj vsem darovnikom. — Erjavec Štefan, cemešter i Zemlič Andrej, oba z Lipovec, nabiralca. — Vido ; Vadovič Rudolf, plebanoš.
Pisma naših z tüjine.
El Patrocinio de S. José, 20. febr. 1938.
Častiti g. Klekll Od nekaj časa redno dobivam „Novine Slovenske Krajine" z .Marijinim Listom", kar me zelo veseli, kajti mi pravi, da v Domovini so, ki se spominjajo nas izseljencev in rastresenih po celem svetu. Koliko lepih spominov 1 Koliko veselje mi povzroča večkrat, ko za nekaj trenutkov berem te naše domače liste. Prav za prav časa nimam, da bi vam -dolgo pismo pisal, toda iz srca porabim nekaj trenutkov, da vam zahvalim
to dobroto, katero mi napravite samo z vaše ljubezni do sinov Slovenske krajine v tujini.
Sem pravil, da časa nimam. Res je. Se nahajam v enem zavodu, ki ki ima gimnazijo, v glavnem mestu Republike Chile, namreč v Santiago. To je lepo in razširjeno mesto, ki bi lahko stalo med najlepšimi v Evropi. Naš zavod lepo ime ima, vsi ga poznajo ter hvalijo, je med najboljšimi v Santiago. To je za nas Salezijance ena čast, toda ob enem je tudi skrb, da ne izgubimo lepoto našega imena v Chile. V tem letu (1938) imamo 320 učencev, od dobrih družin, katere od nas zahtevajo vzgojo in pouk svojih sinov. Jaz imam na teden 26 ur šole, to mi je prav zadosti, če se prišteje še asistencija v spalnicah, na dvorišču...
Res lepo polje imamo Salezijanci tukaj v Chile, toda malo delavcev je. Oh ! če bi le mnOgo vrlih fantov Slov. krajine preplavalo morje, ki nas loči ter podalo svoje moči na Božjo čast v tem oddaljenem kotičku zemlje, ki ima toliko naravne lepote in ki, če bo imel čedno in katoliško vodstvo, bo došel do velike prihodnosti.
Mnogokrat mislim na Domovino, vem, da tudi tam niso vsi katoličani, da je tudi tam potrebna katoliška vera, da se opre komunizmu... in jaz, Jugoslovan, svoje moči na slavno bodočnost tuje dežele žrtvujem, to se mi skoraj nepravično zdi; toda mislim, da je vse za ljubega Boga; za Chile delam in molim, za Jugoslavijo pa samo gorko molim.
V mesecu aprilu bodo volitve za Prezidenta Republike, upajmo, da se vse brez revolucije dovrši.
Posebnih novic ni več. Še enkrat se vam srčno zahvalim, ter obljubim, da bom molil vedno za blagor vašega delovanje, ter priporočam vašim molitvam prihodnost dežele, kjer delujem prav z srčno zadovoljnostjo in ljubeznijo.	Vaš vdani
Aleksander Horvat
Marijin List je naraseo meseca junija za 26 komadov. Odpadne 1 komad. Čisti narastek 25 komadov. - Iz srca se zahvalimo častivrednima slugama Antoni Martini Slomšeki i Frideriki Baragi za pomoč, Prosimo jiva, naj napu-nita s svojim dühom slovenski narod, njegove liste i je razširita. Sv. Ciril i Metod naj njima sprosita čast oltara, bodi naša stanovitna molitev.
Dečica! Slovenska krajina ma letos devet novomešnikov. V g o n i t e :
/. Kakšo oblast ma duhovnik i 2. Kda zgubi duhovnik svoje duhovniško posvečenje?
Ki do konca julija pošle k Strici v Črensovce najlepšo rešitev, dobi lepo, lepo knigo za nagrado pa tiidi podobico od šieroga našega letošnjega novomešnika.