t Marinki Radičevi. Marinka, kaj si nas res zapustila? Nisi nam podala roke v slovo, nisi se nasmehljala, niti z očmi nisi trenila — kar odšla si. Saj sonce je stalo visoko in daljna je bila pot do večerne zarje. Mahoma pa je sonce otemnelo, večerna zarja Ti je prišla nasproti ter Te zagrnila našim očem. Tvoje lepo, veliko srce je nehalo biti. Me vse smo imele prostora v tem srcu, ne samo me, še vsa Tvoja družina, pa vsa deca, cvetke na prostranem vrtu Tvojega življenja. Nemo smo klonile, ko smo zaznale za Tvoj odhod. Tako čudno prazni so postali naši hodniki, zbornica pa, poprej vedno polna sonca, je postala vsa siva in mračna. Ob devetih nas je sklicala tov. voditeljica, Tvoja in naša prijateljica; tako težko se še nismo nikoli shajale. Tvoj prostor je prazen. s svctim spoštovanjem zremo nanj, pridušene besede padajo ... Ob zbornično okno bijc črna zastava, ob isto okno, ob katerem si tolikokrat slonela Ti. Ali je to plahutanje zastave, ali mar Tvoji dobrotni prsti trkajo plakajočim zadnji pozdrav? Kličeš nam: «Ne žalujte, saj meni je dobro, tako dobro! Spoznala sem Resnico, večni Lepoti gledam v obraz, vse uganke so razrešune!« Tvoj prostor je ves ožarjen, gotovo si navzoča, samo naši čuti so preslabi, da bi zaznali Tvojo bližino. Vedno si bila z nami, delila s: z nami vcselje in žalost, mar nas boš v tej najtežji uri pustila same? Pred leti si dobila poziv, da bi šla v Zagreb. Rckla si: »Umrjem, če idcm iz Celja. Ta okolica, to gričevje me je očaralo, tu bom ostala in tu hočem umreti!« Ostala si in — umrla. Tvoji pohodi v naravo so bili molitev, lesk Tvojih oči slavospev krasoti, ki jo je pila Tvoja duša. Zdaj pa je Stari grad ves žalosten in mrk, Miklavški hrib se je globoko zamislil, razigrane Lisce so umolknile, Savinjske Alpe so tako daljne. Urška in Feca sta si nadeli hermelin za zimo, turobno se vije vrh Pohorja. Tvoja duša je odhitela, saj je umrla krasota. V nedeljo popoldne smo te spremili na Tvoji zadnji poti. Ob mrtvašnici Ti je govorila tov. voditeljica tople besede ter se Ti zahvaljevala za vso Ijubezen in zvcstobo, ob grobu pa učenka mestne dekliške narodne šole in učenka meščanske šole. Zadnji pozdrav Ti je izrekel predsednik sreskega učiteljskega društva, naglašujoč Tvoje vcrno članstvo. Ko je še iz otroških grl zadonela v srce žalostinka, smo zaihteli vsi.. . Pozno jesensko soncc pa je zbralo vso silo svojih žarkov ter pozlatilo ves prostrani božji vrt — Tebi v slovo. Marinka, Tvoje telo počiva, spomin na Tc nam ostane ncskaljen in čist. Ko bo zavel lahen vetrič in se bo v sončnih pramenih kopala zemlja, ob luninem svitu in lesketu zvezd bodo naše duše zaslutile: Marinka pozdravlja ... Do videnja, Marinka!