Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
	
	3
Leto XXVIII. - Štev. 36 (1418)
Gorica - četrtek, 9. septembra 1976 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Mesto in vloga laikov v današnji Cerkvi
Prireditelji »Drage 76« so povabili nadškofa msgr. Cocolina, da bi prišel v nedeljo 5. septembra maševat za udeležence. Nadškof je to obljubil. Toda med tem je prišla zanj nova obveznost, da gre med potresence v Val Raccolana (Reklanica), kjer so goriške delovne skupine v nedeljo 5. septembra zaključile svojo pomoč potre-sencem na tem področju. Zato je moral odpovedati svojo udeležbo v Dragi in oditi v Reklanico, kjer je nekaterim otrokom podelil prvo sv. obhajilo, drugim pa birmo.
Ker ni mogel v Drago, je udeležencem poslal svoj govor, ki ga je med mašo prebral škofov vikar dr. Lojze Škerl. Da bi se tudi drugi mogli seznaniti z nadškofovimi, smernicami laikom, objavljamo govor v celoti.
Prav žal mi je, da zaradi neodložljive dolžnosti, ki me kliče med potresence, ne morem danes biti med vami. Izrekam pa vam prisrčen pozdrav, zahvalo in hvaležnost za zaslužno delo, ki ga z vašimi srečanji vršite sredi slovenskega občestva.
Obenem pa bi vam hotel iznesti nekaj misli, ki naj bi vam bile stalno pred očmi, o mestu in vlogi laikov v današnji Cerkvi.
Zadnji vatikanski koncil je živahno razpravljal o tem problemu in naglašal poslanstvo laikov na vseh ravneh današnjih cerkvenih struktur in zdajšnjega delovanja Cerkve v svetu.
Sodelovanje laikov v Cerkvi je kaj obširno in zahtevno. O njem sem razpravljal v svojem prvem pastirskem listu za tržaško škofijo. Tu bi vam želel na kratko podčrtati dvojno značilnost tega laičnega sodelovanja v Cerkvi:
1. Vedno krepkeje se prebuja v svetu zavest krščanskih laikov na družbeno-poli-tični, kulturni in verski ravni. Cerkev, pravi papež, je na cerkvenem zboru slovesno proglasila dostojanstvo in vlogo laikov, in to ne samo v kolikor so ljudje, temveč tudi v kolikor so kristjani.
Cerkev je avtoritativno izjavila, da pri-tiče laikom, v oblikah, ki so njim lastne, čast in dolžnost, da so soodgovorni za življenje Cerkve. Priznala jim je polnost pravic v območju milosti, pravico do pravilne svobode na ravni naravnega in cerkvenega prava, pravico do svetosti, primerne stanu različnih oseb, in do dejavnosti, ki jo opravljajo.
2. Že samo to, da se vedno vztrajneje in krepkeje poudarja na koncilu in v koncilskih listinah potreba o dejavnem sodelovanju laikov v Cerkvi, dokazuje, koliko težav je pri njihovem vključevanju v razne dejavnosti. Vse se mi zdi, da se še vedno vrtimo pri postavljanju vodilnih načel, ki jih sicer slovesno razglašamo, a ki jim še nismo našli načina, kako bi jih praktično in pastoralno udejstvili. Vzroki za to kričeče nesorazmerje so številni in različni v posameznih primerih. Koristno in zanimivo bi bilo, da bi tudi na vaših srečanjih skušali poiskati te vzroke, tako da bi iz teh razmišljanj lahko prešli k potrebni terapiji.
Papež Pavel VI. je že leta 1964 tožil, da vse premalo govorimo o pričevanju laikov v okrilju Cerkve. Jaz pa bi dodal, da vse premalo govorimo o krščanskem pričevanju naših laikov tudi v krogu družine, šole, v svetu kulture in dela, politike ter javnih služb.
Apostolat laikov obstaja v sodelovanju pri odrešilnem delu Cerkve. Pritiče vsem vernikom, da zavestno in dejavno sodelujejo s hierarhičnim apostolatom. V tem letu bomo v Italiji razpravljali o evangeli-zaciji in človekovem napredovanju (promociji). Dotaknili se bomo tudi najbolj težkih problemov, ki jih današnji človek podoživlja in iskali novih poti, kako naj človek napreduje pri delu za svoboditev človeka, kako naj se upira prisilam, ki ovirajo, da bi se človek po Kristusovem zgledu mogel totalno uresničiti.
Prav posebno pa še vi, predragi slovenski izobraženci, imate dolžnost, da odkrijete vsebino krščanske kulture, kajti vsaka veda in vsako razmišljanje o človeku mora prispevati k temu, da v vsakem človeku odseva božja podoba. Cerkev je poklicana, da to božjo podobo še lepše izob-
likuje, zato sme kritično presojati vsako gibanje in ideologijo, ki ponižuje in stru-mentalizira človeka, mora pa upoštevati vrednote, ki jih človek odkriva v življenju in v zgodovini, v soglasju s Kristusom, ki je v sebi uresničil najpopolnejšega človeka. In tako je vzvišena naloga kulture, da spoštuje svet vrednot, človeka!
Zato pa skušajte utelesiti ta načela v cerkveni in socialni stvarnosti, v kateri živite! Vaša slovenska skupnost v Italiji ima posebne zahteve in potrebe, na katere ste vi dolžni dati primeren odgovor. Od vas zahteva jasnega odgovora in krščanskega pričevanja, da se med vami zaustavi uničujoči proces razkristjanjevanja, da v vašem ljudstvu spet zaživijo moralne, narodne in verske vrednote, da se v ljudstvu ostvari resnična preusmeritev. Vaše ljudstvo mora sebe uresničiti v Cerkvi in v družbi ter prevzeti z zaupljivo srčnostjo vlogo, ki mu pritiče že po njegovem krščanskem bitju.
želim, da bi ta moja razmotrivanja dala vašemu srečanju vsaj skromen prispevek in da bi vsakomur izmed vas izprosila od Boga voljnost in pripravljenost, slediti svojemu človeškemu in krščanskemu poklicu.
Nasilje na Koroškem
Tudi obilna letina je lahko prekletstvo
Letos je bila v Italiji izredno dobra letina za sadje, posebno za breskve. Teh pridelajo največ v pokrajini Verona in v Romagni. V Veroni niso vedeli, kam bi z breskvami; pridelali so jih 1.350.000 kvin-talov. Zato so jih nad 250.000 kvintalov vrgli enostavno na gnoj: izkopali so velikanske jame in vanje zakopali breskve. Trdijo, da so to naredili zato, da bi obdržali ceno temu sadju. Kot dobro vedo vse gospodinje, je bila cena breskam od 400 do 600 lir za kg.
Pri teim se človek vprašuje: Ali je pošteno tako početje? Aid je pošteno, da človek uničuje pridelke narave? Zakaj v Italiji ni večje proizvodnje sadnih sokov? Zakaj so ti tako izredno dragi, ko bi lahko odkupili odvečno sadje po znižanih cenah in proizvajali sadne sokove po zmernih cenah?
Potem bomo jokali, če bo slana uničila sadje in če bo suša pobrala pridelke. Saj takšno kazen božjo zaslužimo s takšnim početjem.
■ Na Japonskem je pristalo sovjetsko vojaško letalo Mig-25, eno najbolj hitrih in za ameriške tehnike skrivnostnih letal. Letalec je zaprosil za politični azil v ZDA, sovjetske oblasti pa zahtevajo letalo nazaj. To se bo tudi zgodilo, a še prej bodo letalski strokovnjaki ustroj letala temeljito proučili.
■ Zaradi hudih nemirov v Capetownu in drugih južnoafriških mestih je notranji minister prepovedal do 31. oktobra vsa zborovanja na odprtem.
V nedeljo 8. avgusta so orožniki napadli, pretepli in pozaprli 26 koroškoslovenskih mladincev in članov solidarnostnega komiteja za podporo slovenski skupnosti na Koroškem. Izpadi avstrijskih orožnikov so se dogodili ob odkritju spomenika koroškim brambovcem v Škocijanu ob Klopinjskem jezeru. Odkritje je pripravila koroška brambovska zveza (Abwehrkamp-ferbund), ki povezuje nemške bojevnike (in somišljenike) iz časov bojev za Koroško okoli leta dvajset.
DOGODKI V ŠKOCIJANU
Prireditev v Škocijanu je bila pravzaprav le ena od mnogih v vrsti protislovenskih nastopov, ki so se na južnem Koroškem pomnožili, odkar so tri glavne avstrijske stranke izglasovale zloglasni zakon o preštevanju manjšin. Nemškutarski krogi s krovno organizacijo Heimatdienst (Domovinska služba) na čelu, kateri pripadajo vodilne osebnosti koroškega javnega življenja, skušajo s takimi nastopi ustvariti med koroškimi Slovenci vzdušje strahu in negotovosti. Kdor bi se izjavil za Slovenca, je opečaten z izdajalcem Koroške, je »Jugoslovan«, »komunist«, treba mu je uničiti eksistenco.
Tragično je to, da se ob vseh teh prireditvah in slavjih daruje tudi sv. maša, ugotavlja celovški »Naš tednik«. Pridige pa so največkrat nestrpne, ako ne naravnost hujskaške. Celovška škofija k temu, kot že po navadi, molči.
»Idilo« vseh takšnih nemškutar-skih prireditev, okinčanih s koroškimi gvanti in pogosto tudi z odlikovanji Hitlerjevega rajha, je v nedeljo 1. avgusta v Št. Jakobu v Rožu zmotila prisotnost slovenskih mladincev. Zveza veteranov (Kameradschaftsbund) je v tem kraju na hitro odprla novo podružnico in pohitela s slavnostnim »žegnanjem« zastave. Toda med samo prireditvijo so na bližnjem travniku, ki je zasebna last, slovenski mladinci razvili napise: proti ugotavljanju manjšine, za razumevanje med narodi in proti neonacizmu. To je silno dražilo nemškutarske udeležence, ki pa so se vzdržali izpadov, da bi dali njih prireditvam demokratično obeležje.
Toda naslednjo nedeljo je v Škocijanu prekipelo. Skrb za javni red je tokrat nosil namestnik
Brutalni nastop avstrijskih orožnikov v Škocijanu na Koroškem proti slovenskemu študentu Janku Malle
velikovškega okrajnega glavarja dr. Holzer, dejaven član Heimat-diensta. Orožništvo je udarilo ne le po tistih, ki so imeli pri sebi kakšen slovenski napis, ampak po vsakem, ki so ga sumili slovenskega porekla. Prijeli so najprej 11 mladincev, jih vlekli za lase, jim zvili roke na hrbtu in jih vklenili, nato pa odgnali v pripor v občinsko poslopje v Sinči vasi. Ko se je prišlo potem okoli 15 tovarišev pozanimat, zakaj so jih priprli, so udarili tudi po teh in jh pozaprli. Med tem šest deklet, ki so jih prav tako vklenili. Vse menda z namenom, da mladinci ne bi več motili nemškutarske »idile«, čeprav ima v Avstriji vsakdo pravico mirno demonstrirati.
ODMEVI V JAVNOSTI
Očitno teptanje demokratičnih svoboščin in nasilje s strani orožnikov seveda ni moglo ostati prikrito časnikarjem. Divjaško postopanje orožništva je bilo tudi za razmere v konservativni Avstriji preveč. Namestnik velikovškega glavarja, ki je ukazal pogrom, je moral privoliti v tiskovno konferenco. Toda ob vrtajočih vprašanjih časnikarjev se je zapletel. Ni mogel prepričljivo utemeljiti svoje prvotne izjave, češ da so hoteli mladinci v Sinči vasi naskočiti občinsko poslopje. Dunajska revija »Profil« je kaj hitro odkrila njegovo heimatdienstovsko članstvo. Neodvisni dunajski dnevnik »Ku-rier« je ironično zapisal, da so v Škocijanu orožniki poskrbeli za posebno predstavo, ko se je njih 120 uniformiranih »hrabro« bojevalo proti kakim 40 slovenskim mladincem.
Tudi v matični Ljubljani tokrat, za razliko od prejšnjih »dobrososedskih« časov, niso ostali gluhi. Ljubljanski tisk in televizija sta se takoj zganila, za njima pa še beograjska občila. Dnevnik »Politika« je južno Koroško primerjal Južni Afriki. Po beograjskem tisku so zadevo povzeli tudi tuji dopisniki in koroško vprašanje je našlo pot v svet.
Odziv koroških dogodkov v Beogradu je zadel tudi dunajsko vlado. Kancler Kreisky je takoj pohitel z dvoumnimi izjavami, češ da je gonja jugoslovanskega tiska prišla po naročilu oblastev (s tem je hotel reči, da je jugoslovanska svoboda tiska pomanjkljiva) in podobno. Jugoslovansko zunanje ministrstvo je neutegoma zavrnilo Kreiskega, posebno to, da jugoslovanski tisk »podžiga« vzdušje na Koroškem.
ČASOPISJE POROČA
Časopisje v nemškem jezikovnem prostoru, posebno ono, ki nekaj da na nemško demokratično čast, je ostalo zadržano nasproti sporu med Dunajem in Beogradom. Da ne bi dalo Jugoslovanom prav, je iskalo še drugih »ozadij«.
Liberalni »Frankfurter Allge-meine« sodi, da vzroki »jugoslovanskega vmešavanja« v notranje zadeve Avstrije ostajajo zaenkrat še v senci in prav tako nadaljnji jugoslovanski načrti s tem v zvezi; nekateri opazovalci pa da hočejo videti v novem pritisku Beograda na Dunaj bolj kot kdaj prej vzrok v notranjih jugoslovanskih razmerah.
»Die Welt« (Hamburg-Bonn) meni, da je Jugoslavija sedaj odločena internacionalizirati koroško
vprašanje, katero začenja skrbeti tudi evropske vlade. Zmerni »Neue Ziircher Zeitung« (Ziirich) je nepristranski; zaostritev na Koroškem da je posledica sklepa treh avstrijskih strank o preštevanju manjšine. Z beograjske strani gledano pa, da v Avstriji stremijo za asimilacijo, čemur se hočejo tu zoperstaviti.
Avstrijski strokovnjak za manjšinsko pravo dr. Theodor Veiter piše v dunajski »Die Furche« obsežno o mednarodnem odjeku koroškega vprašanja. Pomembno je, ko ugotavlja, da Avstrija pravzaprav ne more zabraniti Jugoslovanom, da bi se kot sopodpisniki avstrijske državne pogodbe in nje določil o manjšinah ne brigali za usodo teh manjšin.
ZGREŠENA AVSTRIJSKA
MANJŠINSKA POLITIKA
Mednarodne manjšinske organizacije so nasproti avstrijski manjšinski politiki zavzele protivno stališče. Tako FUEV (Zveza evropskih manjšin) kot AIDLCM (Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kultur) in zlasti še zelo poznana in ugledna londonska revija »Minority Rights Group«. Enako stališče izhaja tudi iz sklepov na zborovanju danskega narodnega inštituta (Det Danske Selskab) in evropske komisije o vprašanju dežel (regionalizmu) ter manjšinskih skupnosti (small comunities).
Nemški tisk omenja »pritisk«, ki ga jugoslovanska vlada vrši na Avstrijo in da koroško vprašanje začenja skrbeti tudi zahodnonem-ško ter druge evropske vlade. V čem je pravzaprav ta dozdevni pritisk? Jugoslavija je avstrijsko državno pogodbo sopodpisala in s tem priznala južno avstrijsko mejo, česar predvojna kraljevina ni bila storila. Toda ker avstrijska stran pogodbe, četudi le v tem, kar zadeva manjšine, ni izpolnila, imajo Jugoslovani svoj formalni in moralni prav, da lahko svoj podpis k avstrijski državni pogodbi in s tem k priznanju južne avstrijske meje vsak čas umaknejo. Tega verjetno ne bodo storili, toda že možnost takega ukrepa jim v odnosih in pogajanjih z Avstrijo daje prednosten položaj.
Evropske vlade pa še bolj skrbi stališče Sovjetske zveze, ki je ena od štirih velesil, podpisnic avstrijske državne pogodbe. Neizpolnjena pogodba daje Sovjetski zvezi odprto pot za diplomatski in vojaški pritisk na Avstrijo in s tem na celotni evropski Zahod. O tem je naš list svoj čas že razpravljal.
Doslej so se avstrijska in vse druge vlade zanašale, da se bo koroškoslovensko vprašanje rešilo samo od sebe, z asimilacijo. Svoje zmotne utvare si morajo danes hočeš nočeš priznati in začeti drugače ukrepati. To pa lahko pomeni, da imajo koroški Slovenci kljub svojemu nezavidljivemu položaju danes v svojih nastopih in diplomatskih pogajanjih gledano mednarodnopolitično več možnosti za končno uveljavitev svojih pravic kot kdaj koli prej.
■ V Jonskem morju sta trčili sovjetska podmornica in ameriška fregata »Voce«. Obe ladji sta kljub poškodbam lahko nadaljevati s plovbo. Fregata ima 4.000 ton in posadko 247 mož, sovjetska jedrska podmornica pa 5.600 ton.
mmm.
■xmm
0 neprepričljivem zatiranju vere
V zadnji številki »Katoliškega glasa« (Kamenčki) šeni bral, da je Rafko Vodeb v reviji »Znamenje« med drugim napisal tudi tole: »Dokler bo v Cerkvi toliko nesvobode in prisile (imena in dogodki so znani), toliko povezovanja z izkoriščevavci in zatiravci nemočnih, toliko klerikalizma, so njene tožbe o preganjanju vere v nekaterih deželah povsem neprepričljive.«
V članku je še precej drugih stvari, ki bi jih bilo vredno obdelati, a bi podal nekaj misli samo o tem problemu, ki je zelo zanimiv in o katerem se malo piše.
Da je v Cerkvi marsikaj narobe in da je v njej »toliko nesvobode in prisile...« smo kar dobro poučeni, saj o tem lahko beremo v dnevnem časopisju in v številnih revijah v Italiji (Panorama, Espresso, Europeo, Tempo in še marsikje). To se pravi, da smo mi, ki živimo v Italiji, dobro informirani o »tolikem klerikalizmu«, kot pravi urednik revije »Znamenje«.
Prav tako pa smo tudi informirani (v zadnjih časih, spričo raznih pritiskov in namigovanj, sicer zmeraj manj) o preganjanju in zatiranju vere v nekaterih deželah, kjer je komunizem na oblasti in za nas so te tožbe močno prepričljive. Ne morejo pa biti prepričljive za tiste, ki o tem nič ne vedo, ker uradni ali »dovoljeni« časopisi enostavno o tem ne pišejo. Ne pišejo pa, ker ne smejo.
Nekateri bi hoteli, da bi se tudi tu pri nas, v zapadnem svetu, pisalo samo o določenih zatiranjih in o določenih napakah. V demokratičnem sistemu se nismo še vdali tako ponižnemu udinjanju. Pri nas je mogoče, da si bralec lahko še vedno ustvari neko objektivno sliko, če hoče. Ne vem, oziroma dvomim, da ima tudi g. Vodeb (sedaj ko ni več v Italiji) to možnost, ki je pri nas dana vsakomur.
Da bom bolj stvaren, bom navedel samo nekaj primerov iz življenja vernikov v Rusiji, kjer je ta problem najbolj občuten. Izbral sem nalašč nekaj manj znanih primerov, kar dokazuje, da se izvaja pritisk tudi na najbolj preproste člane. Ne bom omenjal niti tistih, ki se borijo za duhovno rast naroda nasploh (ne samo za versko rast), ker bi bil govor predolg in ker so te stvari vsem že bolj ali manj znane. Bralec naj presodi, če bodo moje navedbe »neprepričljive tožbe« o preganjanju vere.
— Aleksander Argentov, zaprt v kriminalno blaznico, ker je v Moskvi prisostvoval nekemu uradnemu seminarju, ki so ga priredili mladi pravoslavci (avgusta letos);
— lakov Nikolajevič Pavlov, rojen 1935, oče osmih otrok, obsojen na pet let zapora, ker je poskrbel, da so njegovi sinovi dobili versko vzgojo;
— Nikolaj Htnara, obsojen, ker je podpiral Organizacijski odbor za pripravo kongresa baptistov, aretiran januarja 1964, po strašnem mučenju (iztrgali so mu tudi jezik) umrl v ječi v Barnaulu;
— leta 1973 nese Vladimir Prokopiv peticijo v Moskvo z 12.000 podpisi ukrajinskih katoličanov, da bi dobili dovoljenje za odprtje cerkve; decembra istega leta
o.	Vladimira zaprejo;
— študent-delavec Romaš Kalanta si pokonča življenje z ognjem iz protesta proti verskemu zatiranju (14. 5.1972);
— škof P. Ramanauskas ne izbere kompromisa, umre leta 1959 po desetletnem prisilnem delu v Sibiriji.
Za vsemi temi mučeniki so še številni kristjani, ki trpijo zaradi vere v Kristusa in ki vztrajajo pod močnim pritiskom sod-nijskih in policijskih oblasti. In te oblasti se borijo proti Bogu in proti vsem, ki vanj verujejo (tako je ukazal Marx, Lenin,
Stalin itd.).
Danes se o tem premalo piše in razpravlja, vsi se bojimo o tem govoriti, kaj še, da bi trpeli ali umrli za Kristusa; neradi se izrazimo, molčimo in postajamo sokrivi z raznašalci laži in zatiralci duhovnih vrednot. To je pa prav gotovo najlaže in najbolj udobno.
Vsekakor pa se še najdejo ljudje, ki marsikaj vedo o preganjanju vere v komunističnih državah; jasno je, da se v ljudskih demokracijah o tem ne piše, saj tam ni govora sploh o kakih tožbah. Kak primer Saharova ali Amalrika je označen kot reakcionarna propaganda ali še kaj hujšega. Zaradi tega je že vsakdo, ki o tem piše, reakcionar, fašist, kolaboracionist, sovražnik sožitja in tako naprej.
Zaenkrat je pri nas še mogoče pisati o katerih koli zatiranjih. Če se pa nekje sme govoriti samo o določenih, potem to ni naša krivda.
A. Ž,
Iz Slovenije
f župnik Andrej Ercigoj
V Matenji vasi so 10. avgusta ob udeležbi 64 duhovnikov in ogromno ljudi iz vseh župnij na Postojnskem pokopali domačega župnika Andreja Eroigoja, ki je dva dni prej nenadoma umrl na povratku s pogreba za sobratom Štefanom Gnjezdo iz Lokavca pri Ajdovščini.
Andrej Ercigoj se je rodil v Škofijah pri Divači 26. oktobra -1915. Srednjo šolo je študiral po raznih kapucinskih samostanih z začetkom v Vipa/vskem Križu. V Padovi je nekaj let živel pod isto streho z bi. Leopoldom Mandičem. Teologijo je študiral na Gregoriani v Rimu in dosegel li-canciat iz dogmatike. V mašnika je bil posvečen v Benetkah 1939 kot član kapucinskega reda.
Po treh letih so ga vojne razmere pripeljale v slovensko domovino med škofijske duhovnike postojnske dekanije, kjer je ostal do smrti: štiri leta je kaplanova! v Hrenovkah, župnikova! 12 let v Stude-nem, 13 let na Pivki, kjer je pred sedmimi leti dobil prvi srčni infarkt, in 5 let v Matenji vasi.
Bil je zelo priljubljen zaradi lepega značaja, bistrega razuma, srčne dobrote in frančiškanske preprostosti. Javno so se od njega poslovili predstavniki vseh župnij, kjer je kot duhovnik deloval. V imenu kapucinov mu je govoril p. Damaz Rijavec, prijatelj še iz šolskih let, ki je iz Benetk prihitel na pogreb.
Zaradi odsotnosti domačega škofa dr. Jenka, ki je bil tisti čas na evharističnem kongresu v ZDA, je vodil pogrebne obrede in somaševanje postojnski dekan Vladko Pirih.
Srečanje v Logu pri Vipavi
V nedeljo 5. septembra je bilo v Logu pri Vipavi izredno srečanje vernikov in duhovnikov z vsemi misijonarji in misijonarkami, ki so sedaj v Sloveniji na obisku pri svojih domačih. Bogoslužje je ivodil koprski škof dr. Jenko. Udeležba je bila izredno velika.
H V Bielli (Vercelli) je prišlo do politično obarvanega zločina, ko je bil umorjen pod-kvestor Francesco Cusano. V ozadju naj bi bile samozvane »rdeče brigade«. Oblasti so morilca že prepoznale, ne pa še prijele.
TEM 110 TEM
» V Rimu je policija odkrila bivališče članov NAP (Nuclei arrnati proletari - proletarske oborožene skupine) in jih šest aretirala, med njimi ideologa te ekstremistične organizacije Delli Veneri. Prav tako je policija našla spisek oseb, ki zanimajo »napiste«. Med njimi so razni ministri in politiki.
H Sodišče v Catanzaru je spustilo na začasno svobodo neofašista Fredo in Ven-turo, ki sta obtožena pokola 15 oseb v Kmečki banki v Milanu. Obenem je izdalo odločbo, da se ju konfinira na toskanski otoček Giglio. To je pri prebivalcih otoka povzročilo niz protestov, vendar so končno le morali sprejeti odločbo sodišča.
Si V mestu Lecce je bil ob napadu na banko ubit njen ravnatelj, v Genovi pa neki kitajski trgovec v svoji trgovini. Obakrat so roparji ostali praznih rok.
H Novi glavni direktor »Banca d'Italia« je postal Mario Ercolani. Nasledil je Ri-nalda Ossolo, ki je 'bil imenovan za trgovinskega ministra v Andreottijevi vladi.
K Urugvaj ima noivega državnega predsednika. Je to 72-letni odvetnik Aparicio Mendez. Mendez je v zadnjih petih letih že drugi predsednik, ki ni prišel na oblast z volitvami, temveč po volji vojaških krogov.
3 V sadni tržnici v Palermu so neznanci umorili dva brata, tretji pa se je po naključju rešil. Gre za obračunavanje med dvema mafijskima skupinama.
■ V Buenos Airesu in okolici so vojaške oblasti odkrile več skrivnih tovarn za izdelovanje orožja, zlasti strojnih pušk švedskega tipa.
IB Saudski minister za nafto Jamani je izjavil, da v letošnjem letu države proizvajalke nafte še‘ ne bodo dvignile ceno te surovine, pač pa je predvidena manjša podražitev za prihodnje leto.
■ Letalska družba Lockheed je sporočila, da so lažni dokumenti, po katerih naj bi bil tudi sedanji ministrski predsednik An-droetti zapleten v znano podkupovalno afero, zaradi katere je bil že primoran odstopiti z vseh svojih položajev nizozemski princ Bernard, mož holandske kraljice.
■ Italijanska vlada je izdelala delovni program za naslednje štiri tedne. Poglavitna točka programa je reševanje sedanje hude gospodarske krize in družbene krize v državi. Na dnevnem redu je tudi osnutek zakona o ratifikaciji italijansko-jugoslo-vanskih sporazumov v Osimu.
■ Mesec dni po sprejetju odloka o amnestiji so iz španskih zaporov izpustili 264 političnih zapornikov. V trenutku amnestije jih je bilo 630. Kar polovica so bili pripadniki baskovske separatistične orga-nizaoije ETA.
■ Med največje in stalne kupce ameriškega orožja sodi Iran (Perzija), ki je v pičlih štirih letih nakupil v ZDA orožja z,a dobrih deset milijard dolarjev. Večina kupljenega orožja je tako sodobna, da z njim Iranci niti ne znajo ravnati in je že zdaj v Iranu najmanj 30.000 ameriških vojaških strokovnjakov.
■ Že druga severnoameriška vesoljska ladja Viking 2 je srečno pristala na Marsu ter pričela s pošiljanjem slik na Zemljo.
■ Blizu Azorskih otokov je strmoglavilo zaradi silnega viharja venezuelsko letalo s 60 potniki in 8 člani posadke. Vsi so bili ob življenje,
■ Južnoafriški ministrski predsednik J. Vos ter se je sestal v Zurichu s Kissinger-jem. Obravnavala sta napeti položaj, ki je nastal zaradi rasnega razlikovanja tako v Južni Afriki kot v Rodeziji, kjer so belci v veliki manjšini, pa zadržujejo vso oblast. Medtem pa je kardinal Owen McCann, nadškof v Capetovvnu, naslovil na Voster-ja poslanico, naj vlada s črnci ravna kot s človeškimi bitji ter jim da splošno vo-iivno pravico.
■ Trije Palestinci so se polastili med vožnjo iz Španije na Nizozemsko holandskega letala s 83 osebami. Kot pogoj za izpustitev so zahtevali osvoboditev sedmih jetnikov, ki so zaprti v Izraelu. Izraelske oblasti so zahtevo zavrnile. Ko se je pilot letala zaman prizadeval, da pride v izraelski zračni prostor, se je usmeril na Ciper,-kjer so se zračni roparji predali ciprskim oblastem.
■ Zaradi zastrupljenega terena in ozračja okrog kraja Seveso so civilne oblasti dovolile prostovoljni splav za primer, da se mati zavestno boji nesrečnega rojstva. O tem se je veliko pisalo in prav sedaj najbolj preseneča novica, da se je javilo veliko več dobrih družin, ki so pripravljene sprejeti pohabljene otroke, kakor mater brez materinskega čuta. Te plemenite družine, največ jih je iz milanske škofije, «L’Osseirvatare Romano« izrecno pohvali.
POROČNI OBRED
Dejanje, s katerim Cerkev uvaja zaročence v skupno živijenje, je liturgični obred, pri katerem se podeljuje zakrament sv. zakona, ženin in nevesta si pri tem obredu podelita zakrament z medsebojnim privoljenjem, ko ga vsak zase jasno in razločno izpovesta. Ta se po novem obredniku glasi: »Jaz... sprejmem tebe... za svojo ženo (svojega moža) in obljubim, da ti bom ostal zvest (ostala zvesta) v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubii(a) in spoštoval(a) vse dni svojega življenja.«
Kot pri drugih obredih se tudi pri poročnem obredu bere in razlaga božja beseda, ki dviga, plemeniti in posvečuje človeško ljubezen, saj se ustvarja nova družina, ki bo morala biti domača cerkev in podoba neizrekljive božje ljubezni sv. Trojice*.
Sad božje besede, ki se oznanja pri poroki, mora biti izpoved vere za ženina in nevesto ter za vso navzočo skupnost.
Običajni prostor poroke je župnijska cerkev, ki je sedež skupnosti, v katero sta včlenjena in v kateri živita s soudeležbo pri sv. maši, prejemanju sv. obhajila in s sodelovanjem pri drugih zakramentih in zakramentalih. če pa sta živela v različnih župnijskih skupnostih, je že stara navada, da se poročni obred vrši v župniji neveste, če je le mogoče, naj se zato zaročenci ne poročajo izven domačih župnijskih občestev.
IIIHII!IIIIIM[IIII!limillllll!IIIIIIIIIHI!UIIIIimi!mmilllllllllll!!lllj|llllllll!llllll!l!ll!lllllllimillll!lllllll[!MII!llmilimillllll[ll!II!lllll!llllllll!lllllllllllimil!ll!llllllllllllllllll
Vietnam po dobrem letu
Takole smo brali lani v časopisih, ki vidijo v komunizmu rešitev vseh problemov: »8. maj 1975, dan zmage nad reakcionarnimi in hlapčevskimi silami, ki so se udinjale ZDA, pomeni za Vietnam začetek nove dobe miru, svobode in nacionalne obnove.« Po dobrem letu so nam dostopna poročila, ki nedvoumno povedo, kakšen je ta mir, kakšna ta svoboda in naciopal-na obnova.
1. Iz pisma misijonarja svojim staršem: Tu se je od zmage revolucije mnogo spremenilo. Kdor je pred to zmago odšel iz Vietnama in bi se sedaj vrnil, Vietnama ne bi več spoznal. Nekaj mesecev komunističnega vladanja in postalo je jasno, da je komunizem ena sama laž, eno samo obrekovanje, pravi seminar sovraštva in maščevanja, človek ni več svobodno bitje, je suženj, s katerim se postopa slabše kot z živaljo. Premnogi ne vidijo več smisla življenja in se zatekajo k samomoru. Večkrat se zastrupijo cele družine. Celo v spovednici me sprašujejo, če je greh napraviti samomor ali ubiti komunista. Preteku teden se je zažgalo nekaj budističnih boncev v znak protesta zoper režim. To se je zgodilo v Can Tho. Prepričan sem, da svetovni tisk o tem ni črhnil besedice (res je tako, op. ur.). Na Zahodu so toliko želeli, da pride Vietnam v roke komunistov. Sedaj so lahko mirni. Toda Vietnam si tega ni zaslužil; njegovo ljudstvo je tako plemenito in polno življenjske radosti. Sedaj ga je zadela najbolj nečloveška sužnost.
2. Zgodba p. Jeana Maisa: Ker ni imel pri sebi neobhodno potrebne prepustnice, je bil lani aretiran na cesti. Zaprli so ga v kolibo, 4 m dolgo in 4 m široko. Tu je ostal tri mesece. Nato so ga peljali za štiri mesece v koncentracijsko taborišče sredi gozdov. Ves čas je moral z dvema drugima jetnikoma čepeti na vietnamski način priklenjen na verigo, ne da hi se smel kdaj vzravnati ali uleči po tleh. V februarju 1976 je bil spuščen na svobodo; tehtal je komaj 49 kg. Oblasti so ga zadržale v Sai-gonu, da se je nekoliko opomogel, nato pa so ga v letošnjem maju izgnale.
3. Katehist z dežele piše župniku v Sai-gonu: Vsak dan so sestanki, sedaj za otroke, sedaj za odraščajoče, sedaj za odrasle. Če kdo ne pride, se mu nič ne očita, a ostane zapisano. Ko potem tak izostankar prosi za dovoljenje, da bi obiskal svojce v drugem kraju ali da bi bil sprejet v bolnišnico ali da bi mu dali nakazilo za riž, je zavrnjen. Na omenjenih sestankih se opeva revolucija, oznanja sovraštvo do drugače mislečih in vceplja marksizem. Na odrasle te lekcije ne napravijo vtisa, na otroke pa. Govori se jim: »Zakaj hoditi v cerkev in molite? Bog vam ne da riža. Riž daje Hočiminh. On bo poskrbel za vas, če starši tega ne bodo hoteli ali mogli.« Otroke se hujska, naj zapustijo dom, če bodo videli, da starši ne ljubijo Hoči-minha.
4. študent, bivši simpatizer Vietkonga:
Res ni bilo prelivanja krvi, ki so ga mnogi pričakovali, dobili smo pa lakoto. Le »revolucionarji« imajo delo in si lahko stvari nabavijo po uradnih cenah. Drugi so brezposelni, življenjske potrebščine pa se lahko dobijo za visoke cene le na orni borzi. Odkar sem nove oblastnike spoznal od blizu, so mi prešle vse simpatije zanje. Dobro se razumejo le na vohljanje in uničevanje. Organizacije so na psu, poslovna morala prav tako.
5. P. Kermarrec, preden je bil izgnan: Pri nas je vse v znamenju prepustnice. Brez nje ne smeš iti nikamor iz kraja, kjer živiš. Žena dobi porodne krče. Nujno bi jo bilo treba poslati v bolnišnico. Ker nime prepustnice, mora ostati doma. Sin umrje v bolnišnici. Nima prepustnice, zato se ga ne sme prepeljati domov. Pred uradi stojijo vrste ljudi, ki čakajo tudi po tri dni, da prejmejo dovoljenje. Vse je kakor ribe v mreži. Ne vedo ne kod ne kam. Oblast prav to hoče: ljudje naj bi otopeli,
potem bodo postali poslušno orodje partije.
6. Med begunci na severu Tajske: Nad
100.000	jih je, ki so pribežali iz Vietnama, Laosa in Kambodže. Mnogi so se rešili s plavanjem po reki Mekong, ki teče skozi vse tri dežele. Neki kmet pripoveduje: »Deset kokoši sem imel; pet so mi jih vzeli, ostalih pet bi moralo nesti jajca za deset. Kje so sedaj evropski časnikarji, da bi opevali rdeči paradiž Vietkonga, Pathet Laosa in rdečih Kmerov? Zahodni tisk molči in si umiva roke kot Pilat. Vsemu svetu bi rad zavpil: Komunisti ostajajo zvesti sami sebi, se ne spreminjajo!«
7. Tihi odpor prebivalstva. Poroča očividec: v gozdovih so še vedno čete bivšega predsednika Thieua, ki se nočejo udati. Premnog Vietkongovec pade ah je zastrupljen. Spočetka so rdeče čete stanovale po vaseh. Pa so se zastrupljenja sumljivo množila. Domačini so vojakom dajali strup v hrano. Pomožni škof v Saigonu msgr. Thuan je od maja 1976 v zaporu. Oblasti mu očitajo: da je bil vodja dobrodelne ustanove Caritas; da je tajni agent ameriške obveščevalne službe CIA; da je nudil pomoč beguncem z »osvobojenih« ozemelj; da je sorodnik umorjenega predsednika Dietna. Vsi vojaški kaplani v Thieuovi armadi so v ječi; z njimi deli isto usodo okoli sto duhovnikov iz sai-gonske nadškofije. Veliko semenišče v Vinh Longu je zaprto, ker da so našli orožje v nekem kanalu blizu semeniškega poslopja, škof iz Vinh Longa msgr. Mau je v internaciji, njegov pomožni škof msgr. Diep je v ječi. 700 mladih ljudi iz visoke planote pri Kontumu se je zateklo v gozd, da bi pričeli z odporništvom. Oblasti so odvzele obroke riža vsem okoliškim vasem, da ne bi borcev za resnično svobodo zalagali s hrano. Uspeh je bil tu: prisiljeni od lakote so se ti borci predali. Tri sto jih je bilo na mestu ustreljenih, ostali pa so bili poslani v taborišča za prevzgojo. Do sedaj se ni vrnil niti eden od njih.
(Povzeto iz «L’Eco delVAmore«)
Slovenski brevir v tisku
V tisku je slovenski prevod rimskega brevirja, ki je bil prirejen po smernicah zadnjega koncila. Hkrati bo to prvi brevir v slovenščini. Upati je, da bo letos s prvo adventno nedeljo že na voljo in v rokah tistih, ki ga želijo moliti.
Latinski brevir ima štiri knjige s skupno 6.300 stranmi. Za slovenske razmere bi bil tak način izdaje predrag, zato bo brevir izšel v dveh molitvenih knjigah. Ena bo obsegala čas od prve adventne nedelje do vel. četrtka, druga pa od vel. četrtka do zadnje nedelje v cerkvenem letu. Vsaka knjiga bo imela 1.150 strani na bibličnem papirju, tisk pa bo 'dvobarven: rdeč in črn.
Ti molitveni knjigi toplo priporočamo tudi neduhovnikom (v njih so psalmi, svete pesmi, odlomki iz sv. pisma in vsakdanje prošnje za razne potrebe), saj je bil koncil mnenja, naj bi se 'te skupne molitve Cerkve oprijeli tudi laiki, zlasti tisti, ki želijo biti z molitvijo Cerkve tesneje združeni in imajo več časa za molitev.
Iz rbrevimih knjig so bile izločene vse lekcije, tj. branja iz sv. pisma in drugih duhovnih spisov. Te lekcije bodo izšle postopoma v petih tanjših knjižicah in jih bodo dobili tisti, ki si jih bodo želeli.
Bogoslužni molitvenik I (od adventa do vel. četrtka) stane v prednaročilu (do izida knjige, ki je predviden za letošnji november) 440 Ndiin, po izidu pa bo stal 550 Ndin. Barvo usnjenega ovitka in obreze lahko vsak sam izbere (črna, rdeča, zelena, rjava).
Knjiga se naroča na naslovu: Nadškofijska pisarna, Ciril Metodov trg 4, 61000 Ljubljana.
Prizori kot je ta so v Južni Afriki postali nekaj običajnega. Policija na vse načine nastopa zoper črne demonstrante. Pri tem se poslužuje solzilnih plinov, strelnega
orožja, palic in policijskih psov
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
„Draga 76“
Letos je prvič potekala na Opčinah nad Trstom, v Finžgarjevam domu (Marijani-šče). Odmanjkal je prvikrat tudi njen ustanovitelj ter idejni pobudnik prof. Jože Peterlin, brez katerega si Drage, edinstvenega srečanja slovenskih izobražencev iz vseh delov sveta in izmenjave pogledov na sodobna vprašanja slovenstva, vsa leta ni bilo mogoče zamišljati.
Vendar, idejna dediščina pokojnega prof. Peterlina in bogata kulturna zapuščina srečanj iz preteklih let je bila tolikšna, da Draga ni mogla zamreti. Seme, ki je bilo vsejano, je obrodilo in letošnje srečanje lahko označimo za enega najbolj živahnih in družbeno kritičnih, kar je toliko pomembneje, kolikor bolj se v zadnjih letih slovenski prostor idejno ter kulturno utesnjuje.
Sobotno predavanje je imelo naslov »Marksizem in svoboda«. Podal ga je Franček Križnik. Predavatelj je slušatelj na teološki fakulteti v Miinohnu in piše s tega področja doktorsko obravnavo. Zanimiva ugotovitev, da tudi teoretiki marksizma v svojih idejnih spisih nikjer ne predpostavljajo za izhodišče po njih za-mišljsnje družbene ureditve policijskih režimov vzhodnoevropskega tipa. Pojmovanje svobode pa da se s časom tudi spreminja. (Mogoče se bodo prihodnji človeški rodovi nasmehnili ob današnjih predstavah svobode, ko naše mišljenje usmerja časopisje in televizija, oz. tisti, ki imajo slednje v rokah. - Op. p.)
V nedeljo dopoldne je dr. Kazimir Humar iz- Gorice spregovoril o »Dilemah svobodnega tiska«. (Poročevalec v slovenskem dnevniku je napovedal dileme »sodobnega« tiska.) Osvežitev razmer iz časov v prvih letih po zadnji vojni, predvsem podrobnejša poročila o začetkih »Slovenskega Primorca« in njega naslednika »Katoliškega glasa« ter o prenehanju tržaškega katoliškega »Tedna« so deloma privedla do kritičnih posegov o smislu naziva »katoliški« v naslovu današnjega goričkega tednika in mnenje, da si ta list lasti monopol nad resnico. Posegi so bili prepričljivo zavrnjeni: lista, ki izhaja iz katoliških in ne zgolj krščanskih načel, ni mogoče istovetiti z nazivom kake katoliške banke, kjer je poslovna in gospodarska vnema že davno spodrinila prvotni značaj ustanove. (Sicer pa so poslovni zakoni le nekaj drugega kot idealistično filozofsko gledanje in primerjava je izsiljena. - Op. p.) Glede kakega prilaščanja monopola nad resnico pa je treba ugotoviti, da takega monopola nima nihče. Je pa razlika med poročili, ki si prizadevajo biti stvarna, in onimi, ki so zavestno pomanjkljiva, predrugačena ali potvorjena. Pojem »katoliški« je v bistvu »nevtralen«, saj imamo po svetu tudi katoliške univerze, nad katerih imenom se seveda nihče ne spotika, če čuti in misli demokratično.
Za .nekatere je bilo kočljivo popoldansko nedeljsko predavanje o slovenskih ustvarjalcih in mislecih Ketteju, Cankarju in Kosovelu. Predavatelj prof: Boris Pahor je dognano podal tiste strani iz njih življenja, ki se danes omalovažujejo ali potvarjajo v ideološke namene. Tako je dal zasluženo priznanje Ketteju, pesniku, ki je v bistvu mnogo večji, kot ga uradno tolmačijo. Cankarja je, posebno med posegi po predavanju, prikazal kot vernega človeka in s tem zavrnil liberalne trditve Josipa Vidmarja iz Ljubljane, ki hoče Cankarja vsiljevati slovenski javnosti kot socialista brezverca. O Kosovelu je predavatelj odkril mnogo stvari, ki so naši javnosti neznane. Med drugim pesnikovo kritično gledanje na pomanjkljivi čut odgovornosti za slovenski prostor v novopečeni slovenski prestolnici po prvi vojni. In to, da si je Kosovel že tistikrat zamišljal slovensko revijo v francoščini, ki naj bi izhajala v Ženevi. Kje smo danes v primeri s takim svetovnim pojmovanjem slovenstva?
Mnogi, ki so čakali, da bi iz predavanj izluščili za svoja poročila kaj protijugoslovanskega in dokazali svojo budnost, so v obeh nedeljskih predavanjih imeli priložnost za mnoga pretolmačenja, kljub formalnemu soglašanju z neideološkim pojmovanjem svobode na sobotnem predavanju. Vendar pa bi bilo odkrite nove razsežnosti o Ketteju in Kosovelu težko spddbiti. Sicer pa je bilo pričakovati, da bodo levičarska glasila Skušala že vnaprej opečatiti Drago, kakršna koli bi potem že bila predavanja; že zato, ker je kot eden najbolj pomembnih slovenskih idejnih forumov zunaj njihovega kroga in vpliva.
Srečanja Draga ’76 se je udeležil tudi zastopnik Narodnega sveta koroških Slovencev iz Celovca tajnik Filip Warasch in dr. Valentin Jnzko. Prisoten je bil tudi akademski slikar France Gorše in več zastopnikov iz evropskih držav, dr. Andrej
na Opčinah
Kobal, ki živi na Bavarskem, dr. Ludvik Vrtačič z univerze v Fribourgu (Švica), dr. Dušan Nendl iz Aachana, kakor tudi od onstran oceana, poleg zbranih primorskih izobražencev in udeležencev z onstran meje.
Draga izpolnjuje danes v slovenskem prostoru m času občutno praznino. To vlogo in poslanstvo pa ji bodo, kot zmeraj v podobnih primerih, priznali šele prihodnji rodovi. - p. t.
Prejšnji teden se je mudil na dvodnevnem obisku v Furlaniji predsednik vlade Giulio Andreotti. Prišel je predvsem zato, da si ogleda potrebe potresnega področja in tako osebno spozna težko problematiko prizadetih krajev in ljudi. Med svojim obiskom si je tudi ogledal središče potresnega področja ter se sestal s krajevnimi upravitelji.
V petek zvečer je na sedežu videmske pokrajinske uprave sprejel glavne upravne in politične predstavnike dežele Furla-nije-Julijske Benečije. Vladni načelnik je tudi sprejel šestčlansko delegacijo slovenske manjšine, ki mu je predstavila problematiko naše narodne skupnosti. 0 tem objavljamo v nadaljevanju tiskovno1 poročilo, iki so ga slovenski predstavniki izdali po sestanku s predsednikom vlade. Naj še omenimo, da so bili pri razgovoru slovenske delegacije z ministrskim predsednikom prisotni še predsednik deželnega odbora Comelli, podminister Bressani ter videmski prefekt Spaziante.
Predsednik vlade Giulio Andreotti je med svojim obiskom v deželi Furlaniji-Julijski krajini uradno sprejel delegacijo Slovencev v Italiji. Delegacijo so sestavljali: dr. Andrej Bratuž za slovenske katoliške prosvetne organizacije, dr. Viljem Černo za slovenska kulturna društva Beneške Slovenije, Boris Race za Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, dr. Drago Štoka za Slovensko skupnost, Marko Waltritsch za PSI in senatorka Jelka Grbec za KPI.
Delegacija je predsedniku orisala fašistična preganjanja, težke žrtve med osvobodilnim bojem, veliki prispevek Slovencev v izgradnji demokratičnega družbenega ustroja v Italiji. Zatp Slovenci upravičeno pričakujemo dosledno izvajanje u-stavnih načel, predvsem ustavnega načela o manjšinski zakonski zaščiti in o razvoju manjšin.
Delegacija je zato še posebej podčrtala važnost predlogov o globalni zakonski zaščiti, kar je povezala z odnosom z matičnim narodom in z napovedano ratifikacijo osimskega sporazuma. V tej zvezi je izrazila pričakovanje, da bo vladni predlog ratifikacijskega zakona vseboval specifični člen glede slovenske narodnostne skupnosti na celotnem področju, kjer živi, in torej tudi v Beneški Sloveniji.
Predsedniku vlade Giuliu Andreottiju je delegacija nadalje orisala nekatera osrednja vprašanja, kot so šolske strukture, priznanje in podpora kulturnim organizacijam ter raba slovenskega jezika. Izredno važna je vloga dežele in v tem okviru je delegacija poudarila, da je treba z vladnimi ukrepi in v okviru globalnega zaščitnega zakona predati deželi večjo avtonomijo in ustrezne pristojnosti za zaščito slovenske narodnostne skupnosti. V demokratičnem duhu reševanje vprašanj tudi Slovenci pričakujemo, da sc bodo naša vprašanja reševala na tak način, da bomo
V nedeljo 12. septembra ob 10. uri bo v
kapelici Kraljice miru na Katinari ob 37-letnici blagoslovitve sv. maša. Ob tej priložnosti bo
ODKRITJE IN BLAGOSLOV MARMORNATE PLOŠČE
z vklesano molitvijo v spomin pok. vero-učitelja Viktorja Šega iz Ljubljane, ki je bil pobudnik gradnje omenjene kapelice.
Širite „ Katoliški glas“
lahko aktivno sodelovali v soodločanju.
Predsednik vlade Giulio Andreotti se je strinjal z vsebinskim delom izvajanj delegacije glede globalne zaščite in ovrednotenja manjšin. Podčrtal pa je, da so ta vprašanja vprašanja italijanske države in njenega razvoja. Zato se je strinjal tudi s predlogom delegacije o sodelovanju manjšine in je uradno povabil predstavnike slovenske narodnostne skupnosti na razgovor v Rim.
Srečanje slovenskih predstavnikov z ministrskim predsednikom je drugo v nizu zadnjih stikov z najvišjimi predstavniki oblasti, po srečanju s predsednikom poslanske zbornice Ingraam. Upati je, da bo res prišlo do plodnega stika na vladni ravni v Rimu in to že v bližnji bodočnosti, saj se bodo le na ta način res glavna vprašanja slovenske manjšine premaknila naprej in v sodelovanju z manjšino samo prišla do primerne rešitve.
RAZNO
B Točno po štirih mesecih od prvega potresnega sunka je prišlo v ponedeljek 6. septembra zvečer v Furlaniji ob 21,26 in 21,28 do dveh novih potresnih sunkov, ki sta imela jakost sedme stopnje po Mercallijevi lestvici. Seveda sta močna sunka povzročila nov preplah v prizadetih krajih.
B Dvodnevni obisk ministrskega predsednika Andreottija v od potresa prizadetih krajih je sprožil številne demonstracije prizadetega prebivalstva, ki še vedno živi po šotoriščih in s strahom pričakuje zimskih mesecev, obnova pa se skoro ne premakne z mrtve točke. V Tarčentu so demonstranti na železniški postaji za 20 minut ustavili mednarodni vlak »Romulus«. Postanek so izrabili za delitev letakov v italijanščini in nemščini med potnike na vlaku.
B V Turinu so že po dveh dneh našli petletnega Enrica Campidonica, ki ga je lažna pestunja ugrabila in odpeljala na svoj dom. Bila je povezana s tolpo ugrabiteljev, ki so od družine malega Enrica zahtevali 200 milijonov lir odkupnine, ki pa jih družina ni izplačala.
Solidarnostna izjava
Udeleženci letošnjega tržaško-goriškega romanja v Einsiedeln se po »Katol. glasu« javno in iskreno zahvaljujemo p. Fidelisu Kranerju, izseljeniškemu duhovniku v Švici, za njegovo zanimivo razlaganje zanimivosti t' tej deželi svobode in za njegovo požrtvovalno skrb, ki jo je imel z nami. Obenem obžalujemo, da je tržaška roma-rica pred nekaj časa v »Primorskem dnevniku« zlonamerno tolmačila neoporečne in dokazane trditve g. patra.
(Sledijo podpisi)
Novi sv. Anton
Že več let je dnevno izpostavljeno sv. Rešnje Telo v cerkvi Novega sv. Antona v Trstu im sicer v kapeli (vhod z ulice Paganini, blizu knjigarne Fortunato). Kapela je odprta za vernike od 9.30 do 12.30 in od 15. do 19. ure.
Nova sekcija na strokovni šoli v Trstu
Letos so na slovenski strokovni šoli v Trstu odprli sekcijo za kemijske analitike, primerno predvsem za dekleta; sekcija bo začela delovati, če bo število vpisanih zadostno. Prav je, da se s to šolo nekoliko seznanimo. V Trstu smo namreč dobili že takoj po vojni razne slovanske šole, čutiti pa je bilo pomanjkanje šole, ki bi izpopolnjevala mladino, katera se hoče usmeriti v razne obrti ali pa hoče imeti poleg srednješolske diplome tudi višješolsko.
Tako je pred' šestimi leti začela delovati strokovna šola, upravno odvisna od italijanske strokovne šole »L. Galvami«. Šola je bila še nepoznana, število dijakov v začetku skromno, lani pa je bilo že okrog 60 vpisanih. Fantje so se učili za mehanike, dekleta pa za šivilje.
Lani je bila tudi odprta sekcija za monterje in popravljalce radijskih in televizijskih aparatov. Zaključil pa se je tudi tečaj šivilj, ki je zanimal predvsem dekleta. Iz-gledalo je, da bo ta šola samo za fante, kar pa ne drži, ker se letos ustanovi nov tečaj za kemijske analitike. Stroka je namreč bolj primerna za dekleta kot za fante.
Vsi ti tečaji trajajo tri leta, po katerih se dobi diploma, ki daje možnost za nadaljevanje študija. Diploma npr. kemijskih analitikov daje predvsem možnost zaposlitve v raznih medicinskih laboratorijih v bolnišnicah, raziskovalnih inštitutih ter v kemični industriji. Istočasno pa ima diploma svoj pomen pri raznih natečajih, tudi ko gre za drugačno zaposlitev.
Da se ta tečaj začne, kar je nedvomnega pomena, pa je seveda potrebno, da je zadostno število vpisanih deklet pa tudi fantov. šola je zanimiva tudi za dijake iz Goriškega in Beneške Slovenije, odkoder so se nekateri že vpisali. Zlasti je priporočljiv oddelek za kemijske analitike, ker na Goriškem ni tega oddelka niti na italijanski šoli.
V soboto dne 11. septembra bo v Repniču vsakoletni
MARIJIN PRAZNIK
Ob 20h sv. maša (g. Prinčič), zbor iz Doberdoba, srečolov in lep barvni film.
Strokovna šola si prizadeva, da bi postala samostojna. To so zahtevali dijaki m njih starši, kot tudi profesorji, predvsem lani in so se obrnili do raznih predstavnikov kulturnega in političnega življenja, naj jih v tem podprejo.
Glede vodstva te šole je tudi prišlo do sprememb. Ker šola še ni samostojna, je ravnatelj na italijanski šoli obenem ravnatelj na slovenskem odseku te šole. Prva leta je bila poverjena skrb za šolo prof. Bedendovi, lani pa inž. Rudežu, ki sam na šoli uči in si prizadeva, da bi se kvaliteta in tudi zmogljivost te šole izboljšala.
Šola nujno potrebuje samostojnost in lastno ravnateljstvo. Prav je zato, da se za to šolo zanimamo, jo podpremo v njenih prizadevanjih ter vanjo napotimo mladino, ki je končala ali bo končala srednjo šolo in nima namena vpisati se v dmge slovenske šole.
Zgonik
Našteli bomo spomina vredne kraje letošnjega našega izleta v Dalmacijo, ki je bil od 20. do 22. avgusta:
Narodni park Paklenica pri Zadru nas je po dolgi vožnji najprej razočaral; ko smo se pa približali divjim grebenom skalnate lepote, smo brž razumeli, zakaj tukaj snemajo western-filme (Rio Grande). Seveda bi se morali povzpeti do 700 m višine in prehoditi 10 km, da bi prišli do koče in 120 m dolge jame. Pa drugič.
Pred Zadrom smo občudovali Maslenički most, izredno visok in 200 m dolg, ki povezuje Velebit z obalo. Profesor zgodovine nam je pokazal in obrazložil v Zadru trg z rimskimi izkopaninami s stebrom sramote, cerkev sv. Donata itd.
Drugi dan je bil ,na vrsti Split z Dioklecijanovo palačo. »Vodička« nas je peljala najprej v podzemeljske prostore, nato v preddvor, grobnico, tempelj, skozi »zlata« vrata do velikega spomenika Gregorja
Novi oltar v cerkvi pri Sv. Barbari - Korošci nad Miljami
Andreotti snreiel slovensko deleoaciio
Minskega. Pa še okoli hriba Marjana v galerijo največjega jugoslovanskega kiparja Meštroviča, ki je vklesal »življenje« v marmor, les in bron; zlasti so zanimive njegove »Marije« z dalmatinskim obličjem in obleko. Za slovo nas je najbolj sončno mesto Evrope podilo z dežjem.
Slapovi Krke ob povratku skozi Šibenik so prav tako presenečenje kakor Paklenica. Dokler se ne pripelješ prav do doline, si ne moreš predstavljati, da je v tej »dalmatinski Sahari« toliko čiste vode, s slapovi, brzicami, jezeri. Seveda je treba za tak čudež tudi '»čudežno« plačati in s travarico za pozabo namakati.
Tretji dan je bil rezerviran za Rab, ki leži kot bel galeb na temnomodri morski gladini. S trajekta se nam je kar bleščalo od burje in slane vode razjedeno vzhodno pobočje otoka. A ko smo z avtobusom nadaljevali pot, smo občudovali vrtove, njive, vinograde, oljke in starodavno mestece Rab. Ustavili smo se pri muzeju izkopanin iz rimskih časov in v tamkajšnji cerkvici sv. Evfemije, kjer smo imeli mašo za pokoj 4.000 naših ljudi, ki so kot žrtve fašističnega koncentracijskega taborišča umrli shirani v par kilometrov oddaljenem kraju Kampor. Tam smo videli samo še ostanke barak med njivami, grmovjem in trnjem... Očitno čakajo odločnih ukrepov za zaščito tega kraja, ki je vsaj tako nesrečnega spomina kakor Rižarna, Dachau itd.
Pokopališče je en kilometer naprej ob cesti z napisom »grobalja fašističnih žrta-va«. Sedaj je kraj obzidan, dobro urejen po načrtu, a premalo oskrbovan, kakor je tudi izzvenela pritožba v Ljubljanskem dnevniku.
Spominski kamniti stebri s pomenljivimi napisi v slovenščini naredijo globok vtis, akoravno manjkajo križi, ki so bili nekoč na vsakem grobu in fotografija iz tistih časov to dokazuje. V sprevodu smo nesli cvetlice v spominski prostor in dolgo opazovali veliki mozaik, ki .predstavlja uklonjenega taboriščnika z volkuljami in rešenega z obnovljenimi hišami, tovarnami... Vsi smo si zapomnili jarek pred vhodom, kjer so zagrebli ubitega izdajalca naših trpinov!
Senjska burja nas je ob povratku s trajektom tako pošteno dve uri pihala, da je odpihnila vsa slabe vtise in nas v večernem soncu pripeljala nazaj na obalo in srečno domov, polne dobre volje in lepih spominov.
Kdor še ni videl lepot Dalmacije, le naj gre! Naj se ne ustraši cest, prometa ali draginje... Malo skromnosti in dosti poguma, pa se vam bo smejalo morje sinje!
Umberto Saba je molil očenaš za mrtvo ženo
Tržačan Umberto Saba velja za enega največjih sodobnih italijanskih pesnikov. Umrl je pred nekaj leti; po rodu in veri je bil jud. V življenju je bil velik prijatelj z duhovnikom msgr. Giovainnijem Falla-nijem. Temu je tudi v pismu sporočil, kako je bilo ob smrti njegove žene.
»Ko je bila moja žena še doma in je bila vsaj včasih pri polni zavesti, sem ji nekega dne govoril o Jezusu (pazite, ne o Jezusu Kristusu, temveč preprosto o Jezusu). Sedeli smo pri mizi in bila je zelo ginjena, vsaj tako se je zdelo. Ko sem ji pomagal v posteljo, sem ji rekel: Moja Lina, ali hočeš, da se poljubiva v imenu Jezusovem? Uboga starka mi je odgovorila: Magari! Oba skupaj sva doživela trenutek velike sladkosti: poljubila sva se in jokala.«
* * *
Potem je Lina umrla. Po njeni smrti je pisal istemu prijatelju: »Včeraj popoldne sem pokapal svojo ubogo Lino. Ko so krsto položili v grobnico, zanjo določeno, sem prosil župana, da bi smel spregovoriti nekaj besed. V italijanščini sem na glas, po nekam navdihu srca, prebral očenaš. Navzoči katoličani in nekatoiičani so bili ginjeni, razen tega ali onega, ki se je pohujševal... Toda ta molitev, ki sem jo (se razume) poznal od zmeraj, bi lahko rekel, je tako lepa, tako velika, tako vesoljstve-na, da ali molitev nič ne pomaga ali, če pomaga, ni druge na svetu, ki bi bila njej enaka. Vsakdo jo lahko moli v katerem koli trenutku in kateri koli veri se prišteva. Ko som to molitev izgovarjal, sam se čutil še enkrat združen s svojo Lino, ki je vsakikrat bila ginjena, ko sem ji to molitev bral (in bral sem ji jo večkrat).«
V Števerjanu bo »med Borovci«
11. in 12. septembra
praznik prijateljstva
Sobota 11. septembra:
ob 20.30 ples
Nedelja 12. septembra:
ob 17. uri kulturni program. Nastopili bodo: ansambel »Mejaši«, ansambel »Iga Radoviča«, ansambel »Lojzeta Hledeta«, folklorna skupina iz Loč-nika in humorist Rado Ferlan iz Škofje Loke ob 20.30 ples
Deloval bo odličen buffet. V primeru slabega vremena bo prireditev v dvorani. Čisti dobiček je namenjen potresencem obmejnih področij.
Organizirajo: ansambla »Hlede« in »Mejaši« ter PD »F. Sedej«.
Dvojezične table in slov. konzulta
Goriška občanska uprava je končno postavila dvojezične table v slovenskih krajih goriške občine, in sicer v Štandrežu, Pevmi, Štmavru ter rv Podgori. Kljub raznim pomanjkljivostim, ki jih bo treba še dopolniti, je to le korak naprej, in to zlasti v izvajanju obveznosti, ki jih je goriška občina prevzela z znano resolucijo o pravicah slovenske manjšine leta 1969.
Še ta mesec se bo tudi prvič sestala konzulta za vprašanja slovenske manjšine, ki jo tudi predvideva prej omenjena resolucija in ima predvsem nalogo dajati občinski upravi predloge za reševanje manjšinskih vprašanj v goriški občini.
Goriški občinski svet in slovenska šolska vprašanja
Goriški občinski svet je na svoji zadnji seji v ponedeljek 6. septembra razpravljal o vrsti pomembnih vprašanj, ki zadevajo našo narodnostno skupnost. Na predlog občinskega odbora je namreč odobril nekaj predlogov za vprašanja slovenskih šol. Tako je sklenil izvesti nekaj obnovitvenih del v stavbi v ul. Croce, kjer je bil sedež slovenskega klasičnega liceja in bo sedaj namenjena osnovni šoli. Nadalje je odobril sklep o dokončni podelitvi del podjetju Tavagnacco za gradnjo osnovne šole v ul. Čampi ter v ta namen še za povečanje stroškov v znesku 87 milijonov lir.
Zelo pomemben pa je zlasti sklep o pogodbi s škofijsko kurijo o najemu prostorov v stavbi malega semenišča v ulici Alviano za potrebe treh slovenskih srednjih šol, namreč nižje srednje »Ivan Trinko«, klasičnega liceja »Primož Trubar« ter učiteljišča »Simon Gregcxrčič« s pridruženim tečajem za otroške vrtnarice. Pogodba velja za devet let, letna najemnina pa znaša 27 milijonov lir.
XV. mednarodno pevsko tekmovanje »C. A. Seghizzi«
Pričelo se bo 16. septembra ob 21. uri v veliki telovadnici na trgu C. Battisti. Nastopi 10 zborov, pet mešanih, med njimi zbor »Nova Gorica«, en žensiki in štirje moški, med njimi »Minko Filej« iz Gorice. Ta bo zapel (poleg obvezne skladbe) »In purificatiane B.M. Virginis« teir »Očenaš hlapca Jerneja«.
V petek 17. septembra bosta dva nastopa: ob 16. in 21. uri. Popoldne nastopijo štirje ženski zbori, en moški in štirje mešani, zvečer pa dva ženska, dva moška (med njima »Slava Klavora« iz Maribora) ter pet mešanih.
V soboto 18. septembra ob 16. uri nastopijo trije moški zbori in pet mešanih, zvečer ob 21. uri pa po prvi trije nagrajeni iz skupin A, B, C (polifonija).
V nedeljo 19. septembra ob 9.30 nastopijo trije moški zbori (med njimi »Valentin Vodnik« iz Doline pri Trstu) ter pet mešanih zborov, med njimi »Nova Gorica«.
Isti dan popoldne ob 16. uri nastopita dva moška zbora, med njima »Mirko Filej« iz Gorice s pesmimi Spak, Njest s-vjat in Sedem si rož, dva ženska zbora ter štirje mešani.
Zvečer nastopi ob 21. uri izven tekmovanja otroški zbor osnovne šole Trnovo, Ljubljana, nato pa po prvi trije iz skupin D, E in F (folklora).
Duhovno srečanje mladine
Ob koncu počitnic in pred začetkom šolskega leta bomo imeli razna duhovna srečanja za našo mladino in sicer v Zavodu sv. Družine v Gorici.
V sredo 22. septembra bo srečanje volčičev, veveric in tudi drugih otrok 4. in 5. razreda osnovne šole.
Naslednji dan v četrtek 23. septembra bo podobno srečanje za skavte, skavtinje in dijake nižje srednje šole.
V petek 24. septembra pa se bodo zbrali roverji in popotnice ter drugi mladi nad 14 let, da se porazgovorijo o svojih problemih.
Štandrež hoče živeti
Ob protestnem odstopu štandreške rajonske konzulte so vsa štandreška društva ustanovila poseben koordinacijski odbor, ki ima nalogo, da vsklaja pobude v obrambo štanidreške zemlje in celotne štandre-ške skupnosti, ki je resno ogrožena zaradi stalnega razlaščanja.
Odbor se je že večkrat sestal in organiziral tudi javno zborovanje vseh štan-drežcev, ki se je vršilo v prostorih prosvetnega doma »Anton Gregorčič« v petek
3.	septembra. Zborovanja se je udeležilo lepo število domačinov, ki so v številnih
posegih ponovno poudarili, da nočejo popustiti pred pritiski, ki prihajajo od strani goriške občine in drugih političnih ter gospodarskih dejavnikov.
Soglasno je bilo sklenjeno, da bo odbor nadaljeval z vsemi akcijami, da bi osvestil javno mnenje o kritičnem stanju v Štandrežu in da bo v kratkem izdelal proti-predloge glede tistih infrastruktur, ki najbolj ogrožajo štandreško skupnost.
Romanje na Brezje
Zadnjo nedeljo avgusta je štandreška župnijska skupnost poromala na Marijino božjo pot na Brezje. Romanje, ki se ga je udeležilo nad sto ištandrežcav, je vodil domači župnik msgr. Jože Žorž.
Poleg božje poti so se romarji ustavili tudi ob Blejskem jezeru in v drugih lepih krajih.
Sovodnje
V tem času, ko se romanja vrstijo kot na tekočem traku, tudi naša župnija ni zaostala. S tremi avtobusi (150 udeležencev) smo se podali na Marijino božjo pot Madonna del Pine blizu mesta Pergine (Trento - Valsugana).
Bolj kislo je i-zgledalo v zgodnjih jutranjih urah, ko smo stopali v avtobuse in se preko Furlanije odpeljali proti cilju. A kmalu je začel dež ponehavati in na cilju ga ni bilo več, le nekoliko hladno je bilo, Prvi sneg je bil namreč ponoči pobelil bližnje vrhove. Sv. mašo smo imeli v slikoviti dolinici v gozdu, kjer se je Marija prikazala pastirici Dominiki Targa 14. maja 1729. (Podobno kot Urški Feriigojevi na Skalnici pri Gorici.) Po maši smo se okrepčali in nadaljevali pot v Trento.
V Trentu smo si ogledali starodavno stolnico, kjer se je vršil cerkveni zbor, ki po tem mestu nosi ime. Prek Rovereta in nizkega prelaza mimo Torbole smo se spustili h Gardskemu jezeru in po vzhodni obali se peljali do polotoka in fcraja Sirmione, si ogledali grad, ki se zdi, da raste iz vode, obiskali ostanke palače rimskega pesnika Katula in se ob 19. uri spet vkrcali na avtobuse.
V mraku smo dospeli v Vicenzo in se povzpeli do svetišča Monte Berico. Bilo pa je že zaprto. Nič zato! Pred cerkvenimi vrati smo se postavili v krog in iz vsega grla zapeli nekaj Marijinih pesmi ter tako zaključili romanje z Marijinim materinskim blagoslovom.
Povratek je bil kratkotrajen, saj so po avtocesti naša -vozila kar požirala kilometre. Okrog polnoči smo bili že na svojih domovih, hvaležni tudi našemu gospodu župniku, ki je vse požrtvovalno organiziral, vodil in srečno izpeljal v splošno zadovoljstvo.
Septembrski praznik v Doberdobu
Kljub dežju in vsem nevšečnostim, ki jih -poletne plohe puščajo za sabo, je »Septembrski praznik« v soboto 4. in v nedeljo 5. septembra kar dobro uspel. Organizatorji so izvedli v celoti svoj pestri program, pri čemer je bila v veliko pomoč dvorana župnijskega doma. Obširno poročilo o prazniku bomo objavili prihodnjič.
Kvatrnica na Mirenskem Gradu
V svetišču Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu se v nedeljo 19. septembra obhaja »Kvatrnica«. V soboto 18. septembra zvečer ob 20.30 je maša s pridigo in procesija s svečami. V nedeljo bodo sv. maše ob 7, 8, 10, 11 (slovesna); ob 12. uri sveta maša v italijanskem jeziku. Popoldne ob 5h sv. maša z ljudskim petjem. (Ure so po italijanskem času.)
Nekje ni sena, drugod ga nima kdo kositi
Letos napovedujejo, da ne bo sena; suša v juliju je pobrala prvo košnjo. To bo držalo. Toda pri tem se človek vprašuje, zakaj ne pokosijo trave tam, kjer je. Pretekli teden sem bil na Matajurju. Hrib je s travo porasel do vrha. Včasih so pridni domačini vso travo pokosili in posušili; v tem času je bilo celotno pobočje pose-jeno s kopami sena. Letos so pokosili le majhen del trave, ostalo pa pustili. Ce bi vse pokosili, bi lahko pridobili nekaj tisoč kvintalov sena.
Toda, pravijo, ni delavcev, ni koscev. V Furlaniji pa bodo morali poklati nič koliko glav živine, ker je ne bodo imeli s čim krmiti.
Mislim, da Italijani le preveč čakajo, naj bi vse naredila vlada, sami si pa premalo pomagajo.
Bralci pišejo
Pozabljena tridesetletnica
Veliko časopisja čitam, bodisi zamejskega bodisi iz matične države, pa nisem nikjer zasledil, da bi se kdo spomnil 30-letnice nasilne smrti nedolžno ubitega Edija Devetaka, ki je 29. avgusta 1946 izginil na poti domov, 6. septembra pa so ga našli iznakaženega v gozdu ob cesti, ki vodi iz Rubij na Vrh.
Sprašujem se, kako to, da se prav obletnico tega kristalno čistega, vernega in poštenega fanta, ki je dal svoje življenje za vrednote kot so vera, slovenstvo in demokracija, zavija v molk, ko se o drugih obletnicah, tudi nepomembnih, toliko piše.
Menim, da bi morala vas, ki je rodila in vzgojila v svoji sredi takega mučenika, biti nanj ponosna, ne pa sramežljivo molčati in tako dajati moralno oporo morilcem. Vem, da 'se ga v tihi bolesti spominjajo njegovi svojci; pa niso edini. Mnogi, tudi tisti, ki nismo občani, imamo pokojnega Edita v veliki časti, kajti ti, Edi, nisi bil izdajalec, le ljubil si svetinje naših dedov, vero, govorico, resnično svobodo.
Imel si dobro službo v Gorici. Nekateri so hoteli, da bi se jim udinjal, pa si nizkotne zahteve zavrnil. Ljubil si svoj narod, zato ti je bilo odvratno, da bi služil tujim strankam, kar danes mnogi v tvoji vasi počno, pa se obenem hvalisajo, da so narodnjaki, kar pa s svojim ravnanjem sproti zanikajo.
Vi pa, ki ste zločin storili, če ste še živi, ste še vedno dolžni, da to krivico, storjeno svojcem in vasi, poravnate! Nedolžno prelita kri vpije po maščevanju. Naš pregovor pravi, »da zemlja je prisegla, da krivice na bo pogoltnila«. Zato sem prepričan, da bo resnica o Edijevih morilcih prej ali slej prišla na dan.
Tebe, Edi, pa hočemo ohraniti v svetlem spominu, mi, ki ljubimo svojo govorico in izročila naših prednikov. Prosi pri Bogu za našo mladino, da bo hodila po poti tvojih vzorov. Vsi demokratični Slovenci pa ti kličemo: SLAVA TEBI, EDI!
Slovenski demokrat
★
»Windischer Hund«
To je bila psovka za vse Slovence v letih, ko za Nemce »Vindišarji« (Windische) še niso veljali za »starogermansko pleme«. To so bila desetletja pred prvo svetovno vojno. Upravo je imel v rokah Nemec in ta je izbljuval na Slovence vse, kar je mogel najsramotilnejšega in v tem smislu je računal, da bo Slovence najbolj zadela psovka »Windischer Hund« (Slovenski pes).
Zanimivo je vprašanje, zakaj ni rekel »Slovenischer Hund«. Tega ni napravil, da ne bi kdo mislil, da hoče žaliti samo Kranjce ali Spodnještajerce. On je hotel psovati vse, kar je tudi v preteklih stoletjih govorilo slovenski jezik. To VSE je Nemec poznal pod imenom »Windisch«, ki je izhajalo iz naziva »Vendi«, katerega so nosili stari Slovenci, ko so še živeli širom današnje Avstrije, še veliko prej, preden se je Avstrija mogla smatrati za »nemško« deželo.
Vsenemštvo, ki se je pričelo uveljavljati šele v novem veku, je v jeziku Vendov imelo svojega največjega, ali bolje rečeno edinega nasprotnika. Iz sovraštva do tega jezika se je porodila psovka »Hund« (pes) za vsakogar, ki je govoril ta jezik in ta za Slovence sramotna tradicija se je vlekla vse do prve svetovne vojne.
Prva svetovna vojna se je končala, duh vsenemštva pa se je še okrepil iti nazadnje v nacionalsocializmu našel svojega zadnjega pobornika. V obmejnih pokrajinah, Koroški in štajerski, pa se je nahajal v veliki zadregi, ker se je bal, da tam še ni izginil spomin na psovko »Windischer Hund«. Pa mu je priskočila na pomoč obče človeška lastnost, ki se imenuje pozaba.
In v resnici, nove generacije že bolj ali manj narodnostno otopelih Slovencev ob Dravi (zaradi političnega in gospodarskega
pritiska) niso vedele ničesar več o »slovenskem psu« (VJindischer Hund). Nemec pa je ugotovil, da je enaka pozabljivost zadela tudi ostale Slovence in zato ni bil več v skrbeh, da bi o n i obujali spomin na to psovko, ki prav gotovo ne bi koristila vsenemški propagandi med Slovenci ob Dravi, med katerimi so se že čuli vedno bolj pogosto klici »mi nismo Slovenci, mi smo Vindišarji (Windische)«.
To je bil skrajno ugoden položaj za vse-nemško propagando. Na celem je pred Vindišarje postavila veliko parolo: »Vi ste pristni stari Germani. Otresite se vsakega sledu slovenskega jezika, katerega vam je vsilila panslavistična propaganda.«
Škoda, da je ta »Windischer Hund« prišel tako v pozabo, ker je bil res krasen nemški dokument za dokaz, da so obstajali Vendi in da so ti Vendi bili staroslovenski rod, ki je živel v celotni Avstriji, ko v njej še ni bilo sledu po nemškem jeziku.
Kako reagira naš tisk na besedo »win-disch«, ki je danes tako na dnevnem redu pri Nemcih? Vsi naši odgovori so v bistvu naslednji: Beseda »windisch« je nesmiselna in brez podlage. Tako puščajo preprostemu človeku vtis, da »windisch« nima nikakega slovenskega ozadja.
Širiti tako pojmovanje pa je skrajno škodljivo za pravilno poznavanje slovenske zgodovine.
Rajko Jereb
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: Amalija Pečar v počastitev spomina Dragice Pečar in Milke Spetič 10.000; Olga Terčon 10.000; Tržačanka ob drugi obletnici mamine smrti 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: N. N. 50.000 lir.
župnija Sv. Križ za misijonarja Cukale-ta in Ivana štanta po 100.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: žena in hčerke v spomin pok. moža in očeta Viktorja Perhavec 10.000; Zora Hrovatin v spomin Viktorja Perhavec 5.000; Rafael Škerlavaj v spomin sestre Marije 5.000; N. -N. 5.200; družina Ferlat 2.600; razni 28.000 lir.
Za svetogorsko svetišče: Ida Metlikovec, Sesljan, 5.000; Viktorija Blažina, Sesljan,
10.000	lir.
Jeruzalemska romarica za slovenske misijonarje 40.000 in za žrtve potresa 20.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTUA
Duhovna obnova za družben-ice, žene ter starejša dekleta bo v Zavodu sv. Družine v Gorici to nedeljo 12. septembra. Začetek ob 9. uri zjutraj, zaključek ob 18. uri s skupno sv. mašo. Ob 8.30 bo od južne postaje in po korzu vozil do zavoda poseben avtobus; zvečer bo po končani maši šel isto pot, toda v obratni smeri. Opoldne bo v zavodu skupno kosilo.
ŠZ »Brda« v Števerjanu priredi VIII. športni teden, iki bo trajal od 12. do 19. septembra. V nedeljo 12. sept. ob 11. uri v Formentinijevem parku nogomet med ekipama Dolenji konec in Britof. V ponedeljek 13. sept. ob 20.30 šah v Župnijskem domu; v torek 14. in v sredo 15. sept. ob
20.30	v Župnijskem domu namizni tenis; v četrtek 16. sept. ob 20.30 streljanje z zračno puško v prostorih Župnijskega doma; v soboto 18. sept. ob 16. uri lahka atletika, ob 20.30 maratonski tek; v nedeljo 19. sept. ob 11. uri v Forment in i jevem parku nogomet za mlajše.
V Rimu je izšla knjižica »Slovenik 2«. Prinaša pregled svetega leta in seveda govori tudi o sodelovanju Slovencev. Tako zvemo, da je Rim obiskalo v svetem letu
5.000	Slovencev. Želeti bi bilo, da pride ta knjižica v prodajo tudi v naše knjigarne.
f Mo Trst A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob de-avniikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 12. do 18. septembra 1976
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Kitare. 1,1.15 Mladinski oder: »Drejček in trije Marsovčki«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 Glasbeno popoldne.
17.00 «Zasebna galerija«, drama. 18.15 Nedeljski koncert. 20.35 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 V ljudskem tonu. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Glasba za lahko noč.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Revija glasbil.
17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Komorni koncert. 19.10 Podvodna arheologija. 19.25 Južna Amerika igra in poje. 20.35 Smetana: »Prodana nevesta«, 1. in 2. dejanje. 22.05 Glasba za lahko noč.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Deželni koncerti. 19.10 Slovenska povojna lirika. 20.35 Simfonični koncert. 21.35 Glasba za lahko noč.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Polifonija. 19.10 A. Rebula: Po deželi velikih jezer. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Za materjo«, drama. 21.50 Glasba za lahko noč.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Dela deželnih skladateljev. 20.00 Glasbeni utrinki. 20.35 Koncert. 21.05 Glasba za lahko noč.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Motivi nedavne preteklosti.
18.30 Klasiki 20. stol. 19.10 Slovenski biografski roman. 19.40 Pevska revija. 20.35 Nenavadne zgodbe. 20.55 Lahka glasba.
Ljubljanska TV
Spored od 12. do 18. septembra 1976
Nedelja: 10.45 Otroška oddaja. 12.35 Nedeljsko popoldne. 18.30 »Tom Sawyer«, film. 20.00 Na vrat na nos. 21.00 Skrivnosti Jadrana. 21.50 šport.
Ponedeljek: 17.30 žuželke. 18.10 Psihologija dela. 20.00 »Kje biti perilo«, drama. 20.35 Kubanski balet. 21.15 Kulturne diagonale. 21.45 Kratek film.
Torek: 17.15 Zapojte z nami. 17.35 »Catch Kandy«, film. 18.45 Narodna glasba. 20.00 Diagonale. 20.55 »Kmetje, bombe in oblast«, nadaljevanka.
Sreda: 17.10 »Beli delfin«, film. 17.25 Prirodoslovni muzej v Berlinu. 20.00 Festival filmov v Kranju.
Četrtek: 17.30 Trapollo HH33. 18.25 »Izumirajoči svet«, film. 20.00 Najvažnejši dan življenja. 21.05 Četrtkovi razgledi. 21.35 Iz konoertnih dvoran.
Petek: 17.20 Pisani svet. 20.05 Kako pa kaj oče? 21.55 S.O.S., barvni film.
Sobota: 15.25 Nogomet Radnički (Niš): Velež. 18.25 »Polcilinder in gomoljast nos«, film. 20.05 »Mož, iki je strašil samega sebe«, film.
Šport
Olympia - lahka atletika
O lahkoatletih 01ympie zadnji dve leti le poredkoma slišimo. Vendar ta sekcija ne spi: udejstvujejo se predvsem najmlajši (kategorija -»Dečki«) in pa brata Devetak, ki sta v tekih na srednjih progah med najboljšimi v naši deželi. -Preteklo nedeljo sta na tekmah v Trstu dosegla prav dobre rezultate: Albert je bil v svoji kategoriji v teku na -1.500 m prvi s časom 4’ 19”; Tomaž pa je v kategoriji naraščajniki bil v teku na 1.000 m drugi s časom 4' 13".
Iščem veščega vrtnarja za nego vrta s trato v Gorici. Klicati telef. 83019 okrog 14. ure.
★
V Gorici je na prodaj večja, solidno zidana večstanovanjska hiša z večjim stavbenim zemljiščem v bližini Katol. doma. Pojasnila daje uprava »Katol. glasa«.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo