LOV
FE B R (J RR
Jeleni na snežniški graščini.*)
V začetku XIX. stoletja je bilo na takrat mnogo večji graščini snežniški (Schneeberg) še jako mnogo jelenov in košut. Stari gozdar Satran je pripovedoval večkrat, da je videl leta 1846. in 1847. po notranjskih gorah še krdela po 30 do 40 glav veledivjadi. Prišlo je prevratno leto 1848. Orgije tega leta in naslednje dobe so zadale veledivjadi smrtni udar povsodi na Kranjskem, tudi na Snežniku. Povsodi so postreljali rdečo divjad in prodajali jelenino po slepi ceni, v Ljubljani n. pr. po osem „novih krajcarjev“ funt! Pač je ostalo nekaj jelenov in košut do šestdesetih let; ali postreljali so tudi te, ker ni maral nihče več iznova gojiti predrago veledivjad.
Dve rogovji vise v snežniškem gradu z oznamkoma: „Ustrelil gospod grof Lichtenberg 1850. iz grajskega okna“ in: „Ustrelil gospod gozdarski mojster Brunner 1850. na Medvedjem travniku“.
*) Ta prezanimivi članek je zajet prav iz arhiva snežniške graščine. Nj. knežji Svetlosti in slavnemu ravnateljstvu kličemo v zahvalo krepek: Lovski pozdrav ! „Lovec“ III. letnik št. 2, 1912.
Leta 1851. je ustrelil kmet v Bačkem dolu dvanajsteraka z zajčjimi šibrami, Rogovje je krasilo še v devetdesetih letih (1890—1899) portal gradu kamenogorskega ob Pivki.
Leta 1861. so našli nad Postojno v goščavi že popolnoma gnilega jelena, žrtev šiber divjega lovca.
Leta 1865. so ubili kmetje pri vasi Košani z gnojnimi vilami jelena, ki je pribežal vsled hude zime v doline.
Do leta 1875. so baje opažali nekaj rdeče divjadi v notranjskih gozdovih; poslej pa ni nobenega poročila in leta 1889. sem mogel v lovskem članku o snežniškem ozemlju končati to poglavje z besedami: „Tudi ta divjačina je črtana iz naše lovske kronike!“
Leta 1899. pa so se predrugačile lovske razmere in lahko ga imenujemo spominski kamen v zgodovini lova na Kranjskem.
Z marljivim sodelovanjem njegove kraljeve visokosti Henrika, princa nizozemskega, tedanjega vojvode meklenburškega, so jeli leta 1899. iznova gojiti jelenjad na graščini snežniški.
Prve mesece leta 1899. so pri gozdarski naselbini v Leskovi dolini, na tako imenovanem pogorišču, ogradili kljubu jako neugodnemu zimskemu vremenu približno 20 oralov velik jelenjak z žicami in izpustili 3. aprila vanj prvo žival, krotko jelenče. Julija so prepeljali semkaj dve košuti in šesteraka iz divjačinske obore hasperške. Ob času plemenitve sta prišla skozi posebno prisilno pripravo v jelenjak dva podivjanca, jelen in košuta, uskoka iz hasperškega parka.
Iz Meklenburga, in sicer iz gozda jaseniškega (Jasnitz bei Ludwigslust) so prepeljali pod vodstvom tedanjega gozdarskega pristava Fischerja meseca novembra jelena, pet košut in tele v Leskovo dolino in jih izpustili 28. novembra v jelenjak. Drugi, boljši jelen je žalibog poginil medpotoma vsled poškodb, dobljenih takrat, ko so ga lovili.
Konec leta 1899. so bili v Leskovi dolini štirje jeleni, tele in osem košut, skupaj trinajst glav. Leta 1900. so storile košute pet teličkov. Konec tega leta torej osemnajst glav jelenjadi.
Pomladi 1901. so povečali jelenjak na približno 80 oralov. Telički so bili štirje. 5. avgusta 1901. je ustrelil princ Ulrik jelena, ki so ga bili leta 1899. prvega izpustili v jelenjak; bil je lih dvanajsterak s spačenim, izredno kratkim rogovjem. Tehtal je 100 &£■. Njegovo rogovje visi v snežniškem gradu. Konec leta 1901. je bilo 21 glav jelenjadi.
Leta 1903. je nadzoroval lovski vodja Wollny transport novih priseljencev iz gozdov pri Dobbinu (postaja Vollratsruhe, Mecklenburg-Schwerin) v Leskovo dolino. Došli sta dve košuti, košutica in troje
telet, zopet darilo princa nizozemskega. 31. oktobra dopoldne so jih izpustili v jelenjak. Žalibog je izkušala najboljša košuta takoj nato predreti ograjo, se zaganjala besno vanjo, si zlomila krak, nadlahti pri lopatici ter več reber in poginila v dveh tednih.
Okrožni upravitelj Bydlo poroča v začetku leta 1904. o vele-divjačini v Leskovi dolini takole:
1 star jelen iz Planine, lih deseterak; tri leta abnormalen ob plemenitvi; naj bi ga ustrelili; ujet jelen iz Planine, lih deseterak, iz Meklenburga, lih deseterak, domač
najboljša jelena;
lih deseterak,
„	osmerak,
„	lih osmerak,
domača	šesteraka,
domač	vilar z belo liso	na	glavi,'
domače	jelenče,
domača	drobnjaka (Schmalspiesser).
12 jelenov,
19 košut, nekaj meklenburških, nekaj kranjskih, 3 košutice
36 glav skupaj; oplemenjene so menda le štiri košute.
Že leta 1904. in še bolj 1905. so opažali, da se je priselila tuja jelenjad v bližino jelenjaka; leta 1905. so opažali zunaj ograje štiri jelene, med njimi jako lepega, košuto in košutico. Že večkrat so ugibali, če ne bi bilo bolje, podreti ograjo in izpustiti jelene in košute v prosto lovsko zaseko. Vendar tega niso izvedli zaradi lovskega zakupništva, pač pa so kupili dve živali iz razpuščenega zverinjaka hasperškega in ji 18. februarja 1905. izpustili v jelenjak Leskove doline; šibki šesterak pa je poginil 24. junija 1905. 26. januarja 1905. je moral gozdarski nadzornik Fran Sterle ustreliti nevarnega lihega deseteraka. Tehtal je 140 kg. Rogovje visi nad vhodom gozdarske hiše v Leskovi dolini.
Pomladi 1907. se je posrečilo, dobiti občinska lovišča okoli snežniške graščine zopet v zakup; junija in julija so podrli ograjo in izpustili veledivjad v prostost. Kaluže, parme za krmo in klajniče so pustili in napravili še novih; divjad si je izkopala v povirnih krajih kaluže tudi sama. Večji del rdeče divjačine je ostal blizu Leskove doline, vendar so jo opažali povsodi, zlasti v lovišču Snežnikovem, Mačunovem in v lovišču Jurjeve doline, posamezne glave tudi daleč zunaj meja snežniške graščine.
Leta 1908. je ustrelila gospa Rudeževa na ribniški graščini košuto s šibrami.*)
2.	marca 1909. so našli blizu Leskove doline pod skalo v prejšnjem jelenjaku osmeraka, ki ga je bil prebodel drug jelen. Rogovje je v snežniškem gradu.
15.	februarja 1910. je pobil medved lepega lihega dvanajsteraka v Suhi rebri pri Županovem lazu. Babinopoljski kmetje so pregnali kosmatinca in prepeljali mrtvega jelena v vas. Rogovje je v snežniškem gradu.
16.	februarja 1910. je prav tisti medved pobil v Pogorelčku (v oddelku 29 6 pri Leskovi dolini) deseteraka, 18. februarja pa lihega deseteraka blizu klajnic v prejšnjem jelenjaku. Meso so pustili medvedu; rogovji sta v snežniškem gradu.
14. julija 1910 je ustrelil agrarni geometer Hren v lovišču staro-trškega lovskega kluba blizu Skodovnika v nadleskovem gozdu lihega deseteraka, čigar rogovje je bilo še v lubnici.
3.	novembra 1910. so našli na Vratenskem hribu v oddelku 35 6 lovišča Jurjevega dola mrtvega jelena; prejkone je bil zaboden, nekateri pa trdijo, da ga je usmrtil medved. Rogovje visi v snežniški graščini.
Navzlic vsem tem neugodnostim se je veledivjad znatno pomnožila v prosti zaseki, se prav bujno razvijala glede rogovja in divjačine. Ob časih plemenitve prav rada obiskuje mnogobrojna pojališča.
Že leta 1908. so bila poročila o plemenitvi radostna. To leto so se oglasili prvi jeleni 13. septembra; rukali (rohrten) so do prvih oktobrskih tednov. Pojališča so našli: v lovišču Leskovi dolini: prejšnji jelenjak pri Leskovi dolini s tremi rukači, z deseterakom, šeste-rakom in močnim jelenom; Lepi dol z dvema rukačema, med njima je bil močan lih deseterak; Skrivni vrh z dvema rukačema, eden je bil vršičnjak (Kronenhirsch); Volčji hrib, oddelek 44 6 z močnim vršičnjakom in oddelka 42 a in 55 a, vsak z enim rukačem; v lovišču snežniškem v Čieli, v oddelku 41, koder se je oglasilo več jelenov, v Lepem dolcu in Cinkovcu po en rukač; v lovišču Jurjevem dolu pojališča v oddelkih 2 c, 4 a, 4 6, 6 a, 7 c, 8 c, 9 a, 21 d z rukači, v reservatnem lovišču Držkovcih pojališče s šesterakom. (Dalje prih.)
*) Bržčas je to pomota. Poznamo gospo Kosler-Rudeschevo kot povsem korektno lovko, ki bi na to veledivjad gotovo ne streljala s šibrami. Pač pa je tega leta ustrelil njen lovski čuvaj v lovišču orteneške graščine pomotoma eno košuto.	Uredništvo.
Jazbec.
Spisal Julij Bučar.	(Dalje.)
Stari jazbeci iščejo svojo hrano vedno le posamezno, mladiči pa v družbi.
Daši jazbec prespi večino svojega življenja, čuti vendar v pozni jeseni potrebo, da se odpočije še izdatneje, ko se je napasel dodobra. Približno sredi meseca novembra si nanese listja v svojo luknjo, leže nanj tako, da vtakne glavo med sprednji nogi in — zaspi. Uboga para spi in spi do februarja, prekine pa to spanje le, kadar odneha mraz, da gre pit, ali si iskat kaj za med zobe.
Jazbec pije strastno rad. Živali pasjega rodu pijejo tako, da vlečejo vodo z jezikom vase, jazbec pa vtakne gobec v vodo ter premika spodnjo čeljust, kakor bi žvečil.
Zimsko stradanje jazbeca precej vzame. Jeseni, ko je dobro izpitan, tehta petnajst do sedemnajst kilogramov. Nedavno je ustrelil lovec pri Žalni na Dolenjskem jazbeca, ki je bil težak 18 kil. Gledat so ga hodili, čudeč se tej mrcini. Kake obraze bi šele delali, ako bi bili videli dvajset kil težkega jazbeca, kakor naš vrli lovec-učitelj Diezel.
Zimsko spanje pa mora biti vendarle koristno našemu zavaljuhu. S stradanjem se obvaruje bolezni. Saj je stradanje tudi že pri nas ljudeh postalo moderno, pri tistih, ki nimajo kaj dejati v lonec, iz lahko umevnih razlogov, pri imovitejših pa iz posnemovalne strasti. Redkokdaj slišimo kaj o boleznih te živali. Včasi poleti ga vznemirjajo grinte. Umevno je zatorej, da jazbec primeroma dolgo kljubuje uničujoči usodi. Doseže starost kakor pes, od dvanajst do osemnajst let.
Pomladi in poleti živi — kmetje pozor! — od sladkih koreninic raznih hroščev, ličink, kobilic, polžev in črvov. Črve izkoplje s svojimi dolgimi kremplji tako, da se vidijo tri do pet centimetrov globoke luknje, podobne lijaku. Ličinke, hrošče in druge žuželke pa lovi na ta način, da prerije zemljo kakor prašič. Loti se tudi gnezd čmrljev in os, ker mu diše ličinke v njih in sladko satovje. Debelokožec se kaj malo zmeni za pikanje žrtev.
Pravijo, da se jazbec ne brani niti gosenic in metuljev. Za to konkurenco se mu že zahvalijo entomologi.
Jeseni se hrani z mišmi, krti, martinčki, žabami in kačami. Diezel zatrjuje, da sta jazbecu všeč tudi želod in žir, to pa zanikuje očka Brehm. Ker me naš dobrojedec ni še nikdar povabil k pojedini, nočem izreči svoje sodbe.
No, jazbec je vendar koristna žival, bi utegnil kdo trditi! Čakaj malo, nismo še gotovi!
Ako ti je všeč, da si jazbec od tvojih poljskih in vrtnih pridelkov, pobira desetino; da ti jemlje krompirja, korenja, repe, sadja — potem je prav. Povem ti pa, da	sem videl	že sam, kako je ta navihanec gospodaril	v koruzi.	Ni	zadovoljen	s tem, da ti odlomi par
klasov in jih požre, ne! Stoje na zadnjih nogah, pograbi s sprednjima, kar doseže, stisne v nedrje in ogrize le nekaj, drugo pa spusti, da si izbere zopet kaj svežega. Kakor medved! Kar ne more požreti in poteptati, vzame s sabo v luknjo, da mu čeljusti ne počivajo preveč pozimi.
No, pa vprašaj vinogradnika! Dolenjska in Notranjska imata precej trsja, ki daje dobro kapljico. Pa pošlji jazbeca tjakaj, ta ti že pomaga, da ti ne bo preveč curljalo iz tvoje stiskalnice. Grozdje je lakoti delikatesa;	česar ne	zaužije, potepta	s trto vred. To ti je pravi
Atila, šiba božja.	Ako imaš	kaj	mladih rac,	gosi, pišk itd. blizu gozda,
le čuvaj jih za nesrečnega tihotapca, ako niso zate'!
Pravijo	sicer, da	išče	jazbec tako hrano tako redko, kakor mrhovino, ki mu	je ljuba	le v	sili. Mislim pa, da bi jazbeca in	lisico v
tem oziru lahko vrgel v en koš.
No, pa	ti lovec?	Kaj	praviš pa ti? Ali skrbiš za mlade	zajce v
svojem lovišču, za razna	jajca, za mlado perutnino? Ako	ti pride
nebodigatreba v tvoje, morebiti celo siromašno lovišče in ti pobere, seveda le izjemoma, sedaj enega zajčka, sedaj drugega, he, potem se boš praskal za ušesi. Kam vraga so prišli moji zajci? Seveda, vse ni izginilo v jazbečevem želodcu; marsikaj si privoščijo tudi lisice, divje mačke, kragulji, vrane itd. Ako nečeš jazbecu storiti nič hudega, potem se mu pokloni v fraku in rokavicah pa mu pokaži pot iz svojega lovišča : Prosim gospodine, pojdite k mojemu sosedu!
Kar se tiče mene, nečem jazbeca niti zagovarjati, . niti braniti. Lovil, streljal pa ga bom vseeno v zabavo že zaraditega, ker mu skrben lovec ne more odpustiti vseh grehov in pa, ker bi sicer pes jazbečar moral poiskati — drugo ime.
Ker smo se že odločili, da prištevamo našega copatarja lovnim živalim, hočemo vnetim lovcem podati nekoliko navodil.
Najprvo naglašamo, da jazbeca ne smemo prezirati kot nasprotnika; dasi neroden in bojazljiv, se zna hrabro braniti. V obrambo so mu ostri, dolgi kremplji sprednjih nog,*) poleg teh pa (jako močno ostro zobovje. Kadar zagrabi, ne izpusti izlepa. Marsikateri pes jazbečar nosi spomine krvavih bojev, ki jih je prestal s tem kožu-harjem; od psa napaden leže plosko na tla, potem pa se prevrže na hrbet in klofuta ter hlasta okoli sebe.
Kakor smo slišali, se jazbec z veliko ljubeznijo drži svojega doma pozno v noč. Izjemoma pa se izkobaca iz luknje tudi podnevi. Kadar toplo solnce ogreva prostor pred luknjo, ga včasi tam zalotiš ob sladkem brezdelju. Videti mu je, da mu neznansko ugaja solnčna toplota. Da si ogrevati ne le hrbet, leže na trebuhu; tudi na hrbet leže in moli vse štiri od sebe, kakor to delajo psi. Da pa ima malo več premene, se postavi na vse štiri in se guga s sprednjim delom života kakor medved na ta način, da dvigne sedaj eno, sedaj drugo nogo. Ali malo jih je, ki so imeli srečo, videti kaj takega.
Ako imaš ob taki priliki puško s seboj, se ti utegne posrečiti, da ubiješ komedijanta. Ta žival pa pade le na močan strel. Ako ti ne obleži takoj, je toliko, kakor izgubljena. Izkušen lovec mi je pravil, da je spustil iz najbližje bližine močan strel v jazbečev hrbet in da so čeva zletela iz podzemskega junaka. Kljubu temu bi bil kmalu obklai psa, ki je bil skočil vanj. Ranjenemu jazbecu pride tovariš rad na pomoč, da ga potegne v luknjo. Jazbec je torej tudi samaritan.
V prav mirnih gozdovih utegneš izjemoma naleteti na jazbeca že o prvem mraku.
Vsak lovec se brigaj za sledove živali po gozdnih potih, da se orientira o divjačini, nahajajoči se v njegovem lovišču. Ako najdeš prav svež sled našega podplatarja, izpusti psa za njim, pa ti ga ustavi ali pa pritira, da ga lahko ustreliš. Njegov sled je ob navadni hoji (Trab) vobče podoben pasjemu. Stopinje stoje v četverokotu, so pa mnogo širje; prav dobro se poznajo vtisi dolgih krempljev, posebno na sprednjih nogah. V hudem diru, kolikor se more govoriti o njem pri jazbecu, tvorijo stopinje približno trikot, vendar so ožje in se kremplji poznajo le malo. Slučajno prideš do jazbeca tudi, ako čakaš srnjaka ali lisice, ali na lovu s psom frmačem, ali na brakadi.
Dolenjci imamo vrlega lovca, ki pozna jazbeca bolje nego marsikdo. Ujel in ustrelil jih je že nad sto.
Pri nas je veliko koruze, krompirja, korenja, kmet pa je večinoma siromašen, da se trese za vsak strok, za vsak sad. Umevno je, da brani svoje trdo zaslužene pridelke. Sila je iznajdljiva. Vsaka iznajdba se pa ne obnese. O tem bi vedela povedati uboga kmetica, ki ji je hotel jazbec odnesti še tistih par strokov koruze, kolikor jih je pridelala na svoji njivici. Šla je, pa ob vsej njivi razobesila doslu-žene klobuke, raztrgane hlače, nerabne proje; ko pa se je zmračilo, je prižgala sredi njive na visokem kolcu svetiljko, ki naj bi jazbeca odvračala od njene posesti. Toda jazbec se je navadil teh šal in hodil vsako noč južinat na to njivo, ki mu je bila najbolj prilična. Uboga mamka! Ako bi bila poleg luči obesila napis: „Jazbecem vhod prepovedan,“ bi bil požeruh morda nekoliko obzirnejši.
Posebna zasluga našega lovca je, da je obvaroval svoje sotrpine večje škode ob gorjanskem pogorju, na Lipovcu, Škrbcu, Padežu, kjer so jazbeci prava nadloga. Ime mu je France Lenarčič, po domače Lakovniček. Prav rad mu iz lovske kolegialnosti in pa, ker je tako šaljive naravi, postavim papirnat spomenik. Pravil mi je, da je zvečer čakal srnjaka. Ko se je že precej stemnilo, so prišli kar trije jazbeci zaporedoma do njega; enega je ubil, na druga dva pa ni več videl streljati.
Meseca februarja, ko je bilo že nekoliko kopno, sem sedel dobro skrit pod streho parme ob gozdnem robu in čakal lisice. Polnoči je že minilo, ko sem slišal ob levi strani cepetanje po snegu. Puško takoj k licu! Že je bila lisica pet korakov pred menoj. Obrnila se je tako, da je gledala naravnost proti meni. Hvalil sem Boga, da sem se bil že pripravil na strel, ker bi se sicer ne smel ganiti; par korakov naprej pa je bilo kopno. Videlo se ni veliko, vendar sem upalil. Skočil sem doli, pa kako sem bil presenečen! Dozdevna lisica je bil jazbec. Bil mi je tisti čas ljubši od lisice, saj je bil moj prvi.
Ko sem s frmačem iskal sloke, mi zjutraj ob šestih pri belem dnevi preteče pot velik jazbec. Skoraj bi se ga bil ustrašil, ker se še nisva sešla nikdar tako. Iznenaden sem obstal in s puško na rami gledal za kosmato prikaznijo; tako tudi moj sicer zelo iskri frmač, ki mu je bil kratkorepec tudi nekaj novega.
Pred par leti smo imeli brakado v Gorjancih. Pod tvorniško cesto je lepa planota, obkrožena od jelševine in robidovja. Lovci so bili nastavljeni daleč naokrog ob pobočju. Na planoti pa je imel svoje stajališče gospod Francelj, najsrečnejši lovec onega dne; postreljal je vse nabojčke, ki jih je imel v torbi. Še preden je prišel Francelj na določeno mesto, mu je zajec skočil izpred nog. Za njim poslane šibre so ga le izpodbudile k hitrejšemu begu. Na mestu samem je ustrelil še dvajsetkrat na zajce; od teh je padel en sam po dolgem premisleku par sto korakov od njega potem, ko ga je fotografiral za spomin. Gospod Francelj je ugibal, ali je danes vstal z levo nogo, ali je naj-prvo srečal staro babo, ali si je kateri njegovih tovarišev dovolil z * njim slabo šalo, kar je zaslišal živahno lajanje psov na enem in istem mestu. Ko je šel gledat, je videl veliko skalo z nametanimi Tcamenji in zemljo. Ker so psi silili vanjo in jo divje obtekavali, je gosp. Francelj uganil, da se je tukaj morala skriti žival. Bilo je okoli devetih zjutraj. Tak lov razume samo Lakovniček dobro, si je mislil Francelj. Na njegov klic je bil Lakovniček kmalu na mestu. Gospod, je dejal z veselim obrazom, jazbec je, vidite tukaj sled. Zakasnil se je, pa so ga psi poščegetali. Ta je naš. Jaz bom čakal tukaj spredaj, vi pa odrne-tajte od zadaj kamenje, pa pride vun. Gospod Francelj je bil tukaj
bolj spreten kakor pri streljanju na zajce in je kmalu razkril kamenito grmado tako, da je videl jazbečev hrbet skoz razpoklino. Dregnil je vanj. Jazbec je zagodrnjal neprijazno ter se odmaknil proti Lakovničku, vendar preveč, ker je v tistem hipu že dobil strel v glavo, da mu je bilo zadosti. Tičal je pa tako globoko notri, da ga ni bilo mogoče kar tako potegniti na svetlo. Psi so se bili razgubili za zajci. Ker je naš krščeni jazbečar majhen in tanek, sta ga gospod Francelj in ravno došli brakir določila v to, da je zlezel v luknjo tako daleč, da je mogel zagrabiti jazbeca za copato. Ali, salament! Kako pa nazaj? Tako se je zaveznil v skalovje, da si ni mogel pomagati. Gospod Francelj in brakir sta ga prijela vsak za eno nogo in sta potezala in vlekla, da bi rešila moža iz neprijetnega položaja. Cuj, čuj! Kaj pa to? Po gorovju odmeva pasji bev bev, jaj jaj jaj! Taka strastna lovca, kakor sta gospod Francelj in brakir, pa tega vendar nista mogla mirno prenašati. Za trenotek sta obmirovala, vsak s tujo nogo v roki.
(Dalje prih.)
Brakada.
Spisal Podgorski.	(Dalje.)
Prav tako važna oseba na brakadi, kakor vodja lova, je brakir. Po navadi podcenjujejo nalogo brakirja in mislijo, da je za brakirja dober vsak pastir. To je velika zmota. Vodja lova mora biti dober — strateg, brakir pa dober — taktik. Vodja osnuje načrt, brakir ga izvede. Kaj pomaga najboljši načrt, če ga ni, ki bi ga izvršil! Vodja lova mora poznati vse drče in prelaze lovišča, brakir pa vsa — ležišča. Če psi ne morejo vzdigniti divjačine, jo mora vzdigniti brakir. Tej nalogi pa ni vsak šušmar kos. Zato svarim vodje lova, naj ne poverijo brakiranja ljudem, ki niso za ta posel.
Dobrega brakirja označujejo ta svojstva:
Prvič ga morajo vsi psi poznati, — radi imeti in slušati. Lovec, ki ne ljubi psov, ni nikdar dober brakir, ker psi nočejo ž njim. Pes ima čudovit dar, da že oddaleč čuti, kdo ga ima rad ali ne. So lovci, ki vsakega psa, naj si bo še tako nezaupljiv, takoj navežejo nase, da ga le enkrat pogladijo po glavi. Nekaterim pa se pes ne privadi, če se še tako trudijo in se mu še tako sladkajo. Lovci, zaupanje psa se ne pridobi z mesom, ampak z ljubeznijo do živali.
Brakirja morajo poznati psi tako, da 'se popolnoma nič več ne zmenijo za svojega gospodarja in se drže do konca lova samo brakirja, kakor hitro jih prevzame v svoje roke.
Pa ne samo poznati, tudi slušati ga morajo. Ko jih vede skopčane v lovišče, morajo iti tiho brez javkanja, ne da bi se trgali in ravsali med seboj, zadaj za njim. Preden jih izpusti, ne smejo lajati in cviliti, marveč tiho in potrpežljivo čakati, da pride vrsta nanje.
Izpuščeni morajo iskati okrog brakirja. Če jih pokliče, da bi jih del na sled divjačine, ki je skočila pred njim iz ležišča, ga morajo brezpogojno slušati in takoj priteči k njemu. Za to imej brakir posebno znamenje. Zadoščajo kratki zaporedni sunki z rogom, ali pa drdrajoči: ta-ta-ta-ta-ta-ta-ta. Psi si kmalu zapomnijo to znamenje in če ga zaslišijo, dreve od vseh strani k brakirju.
Prav tako ga morajo slušati, kadar jih z rogom kliče od ustreljene divjačine, ki so jo prignali na stajališče temu ali onemu lovcu. Nič mi ni neprijetneje, kakor če moram izgrda poditi pse od ustreljene divjačine. Pravilno je, pustiti divjačino tam, kjer je padla, toliko časa, da pridejo do nje psi, ki so jo gonili. Tudi jim smemo dovoliti, da jo povohajo, toda strogo moramo paziti na to, da je ne načno. Ako je ne morejo dobiti sami, jih moram poklicati k ustreljeni živali, jim jo pokazati in jih pohvaliti, toda samo z besedo. Ustreljene divjačine psi namreč ne najdejo tako lahko, kakor bi si kdo mislil. Prav pogosto opažam, da psi kljubu svojemu izvrstnemu nosu ne vedo naprej, ko pridejo na stajališče, kjer je počil strel; zbegani blode okrog. Neizkušen lovec se jezi nad psi, češ: nosu nimajo. Pa to je zmota. Prav zaraditega, ker imajo nos — ne vedo naprej. Pri vsakem strelu se namreč razvije toliko plinov, da je ozračje popolnoma prepojeno z njimi. Ti plini imajo pa tako močan duh, da psi v tem smradu več ne čutijo duha divjačine. Kdor ne veruje, kako smrde ti plini, naj si nastavi pravkar izstreljeno cev pod nos — pa se ne bo nikoli več jezil nad psi.
Ko so psi videli, da je žival ustreljena, se morajo zopet vrniti k brakirju. Nedopustno je, da bi posedali, polegali ali postajali okrog lovcev na stajališčih. Da se to prepreči, naj pomagajo lovci brakirju. Ako noče iti pes izlepa odtod, ga poženem z vejo. Pes mora vedeti, da spada k brakirju, ne pa na stajališča. Kakor hitro so dvignili psi divjačino, poslušaj brakir, kam se obrača gonja. Dokler slišiš pse, ne trobi, marveč počakaj, da slišiš strel. Po strelu poslušaj, če bodo psi utihnili ali gnali naprej. Ako utihnejo, jih takoj z rogom pokliči nazaj; ako pa gonijo dalje, je to znamenje, da žival ni padla. Ako imajo psi. zajca -— jih ne kliči, saj ga priženo nazaj, če so za kaj. Ako imajo pa srno pred sabo, potem stori vse, da jih skličeš nazaj.
Pri lisici počakaj, da slišiš, kam se je obrnila. Ako je še upati, da pride temu ali onemu pred puško, čakaj in ne trobi; če pa ni več upanja, in več ne slišiš psov, trobi in brakiraj dalje. Kaj se ve, pride li nazaj, ali pojde v jamo, ali bogve kam. Zaradi ene lisice pa ne sme zastati vsa brakada.
Kaj imajo psi pred sabo, ali zajca, ali lisico, alifsrno, to ugane dober brakir kmalu. Ako zna prav ravnati s psi, mu tudi ne bo tako težko, sklicati jih nazaj. Kadar se psi vrnejo, jih pohvali, daj jim kaj iz rok in izpodbujaj jih k nadaljnjemu iskanju. Imeti pse v rokah, to je druga glavna lastnost dobrega brakirja.
Brakir bodi neutruden in živahen, to je tretje svojstvo. Mrtev brakir — brakada dolgočasna; živahen brakir — gonjenja in pokanja dovolj. To je tako resnično, kakor amen v očenašu. Brakirju se ne sme nikoli tožiti, kadar je treba pse odvesti zdaj v to dolino, zdaj na oni vrh, preiskati zdaj to goščo, zdaj ono. Ne sme ga plašiti ne trnje, ne strmina, ne mokrota; preriti se mora kakor dober brak skozi vsak grm, skozi vsako goščo. Zato pa je za tak posel le oni, ki je čvrst v nogah in dober na pljučih.
Če pravim, da bodi brakir živahen, nočem s tem reči, da delaj vrišč in trušč po lovišču. Ni mi izlepa kaj tako zoprnega, kakor so brakirji, ki po lovišču razsajajo, kakor bi veljalo pregnati vraga.
Eden ti trobi na bivolov rog, drugi piha klarinet, tretji brlizga na piščalko, kakor jih imajo želežničarji, četrti mlati po grmih, peti razbija ob debla itd. S harmoniko sicer še nisem slišal brakirati, pač pa sem slišal brakirja ob najhujši pasji gonji svirati na krilni rog znano- nemško: „Verlassen, verlassen“ . . . Tovariši lovci, to ne gre! Morda je tak dirindaj potreben v indijskih džunglah, ko velja tigra spraviti iz goščave, za naše zajčke, lisičke in srnice pa zadošča pohlevni glas lovskega roga. Tovariši, ko se razlegne prvi glas roga po lovišču, je vsa divjačina takoj pozorna. Lisica nastavi ušesa, dvigne sprednjo nogo.in pazljivo prisluškuje, odkod prihaja glas. Ko se rog oglasi drugič, že ve, kaj in kako, in urnih krač jo ubere ali proti jamam, ali pa iz lovišča. Zanjo ni treba nobenih melodij več.
Ko srna zasliši ro.g, dvigne glavo, se plaho ozira okrog, skoči dva tri skoke, postoji, striže z ušesi, udari z nogo ob tla in vsa vznemirjena premišlja, kaj bi.
Zajec pa se pritisne še bolj k tlom, dene ušesa popolnoma po sebi in trepetaje pričakuje nadaljnjih dogodkov, odločen, da vztraja do zadnjega trenotka v svojem ložu. Čim večji je vrišč, čim bliže prihaja, tem bolj se tišči zajec tal. Ako prideš mirno, brez hrupa blizu zajčjega loža in postojiš tamkaj, ga prepodiš mnogo prej, kakor pa če vpiješ. Bol se boji tvoje bližine, kakor pa tvojega vpitja. Kjer domnevaš, da
leži, tja zavedi pse, da natančno preiščejo okolico. Žvižgaj jim, tu pa tam podrezaj v grm, napravi z ustnicami ali z jezikom kratek: brrrr . . ., reci kaj, kakor bi se s kom pogovarjal. Ne bo dolgo in zajec plane iz grma. V pozni jeseni, ko odpade listje, ti pa ni treba niti drezati v grm; zajec vstane takoj, da se le približaš njegovemu ležišču.
Ne rečem, da se včasi ne pripete izjeme; zlasti star srnjak,
’ prebrisani rogač, včasi ne vstane, dokler mu ne pride pes prav za stegna. Pravilo veli, da brakir divjad lahko spravi p o koncu brez hrupa, samo če svojo stvar zna in razume, in to je četrto svojstvo dobrega brakirja.
Kaj je bolje, en brakir ali več brakirjev? Ako more en brakir v času, določenem za tisto gonjo, obiti s psi vse lovišče, potem ne bom pošiljal še enega. Če pa to ne gre, potem jih določim več. Brakirji pa ne smejo biti drug drugemu v napotje. Vsakemu brakirju odkaži vodja lova natančno pse, ki naj ž njimi brakira; povej brakirju natančno, kje in kdaj naj jih izpusti ter mu obrazloži določno in jasno, kod naj brakira in kje naj neha. Po tem ukazu se ravnaj brakir vestno do pičice. Zato mora biti brakir tudi v tem oziru popolnoma, zanesljiv.
To je zopet odlično svojstvo dobrega brakirja. Če se le da, brakiraj po eni strani le en brakir. Vsak brakir naj ima svoj rog; pse moti, če slišijo več rogov na eni strani. Ako že moram poslati več brakirjev na delo, jih razpošljem tako, da ima vsak svoj oddelek popolnoma neodvisno od drugega.
Lovce razpostavim, recimo, po robu hriba; enega brakirja pošljem potem po desnem, drugega pa po levem pobočju tega hriba. Prvi pojde od desnega krila strelcev proti levemu, drugi pa od levega proti desnemu. Ako udari divjačina pri brakirju na desnem pobočju nazaj in beži okrog hriba, naleti na levi strani na pse drugega brakirja in nasprotno. Včasi kaže brakirati tudi od treh štirih strani, kakor je pač lovišče. Poslati dva brakirja po isti strani, drugega proti drugemu, je umestno le tedaj, če je med njima res velika razdalja. Ako je razdalja majhna, potem 'prestrezajo psi levega brakirja divjačino psom desnega brakirja in narobe. To je pa navadno slabo, ker divjačina se potem kaj rada obrne navzdol in se ne drži svojih običajnih prelazov.
Dva brakirja po eni strani hriba brakirajta le tako, da gresta oba v isti smeri, le eden više, drugi niže.
Tudi ta način ni dober, ker divjačino, ki jo gonijo psi spodnjega brakirja proti lovcem, razpostavljenim po robu, prestrezajo psi zgornjega brakirja in jo navadno odrinejo od prvotne smeri.
Kako je treba brakirati v posameznih loviščih, pokaže praksa. To mora imeti pa vodja lova.
Že prej sem omenil, da imej vsak brakir svoj rog. Naši predniki so imeli velike bakrene rogove v podobi polumeseca. Tupatam so še v rabi, n. pr. na Vrhniki. Škoda, da se tako težko dobe, še bolj škoda pa, da so tako redki brakirji, ki znajo na take rogove trobiti in ki še znajo stare melodije. Prav bi bilo, če bi glasbenik otel te melodije pozabljivosti. Morda se potrudi ta ali oni čitatelj, jaz žalibog nisem sposoben za to.	(Konec prih.)
Omenil sem že, kako je odrta lisica ugriznila starega lovca v prst; pred onim možem bi bilo res vredno sneti klobuk. Tukaj pa naj povem, kako je ujel drug lovec volka — za ušesa!
Imovit kmet je imel brata in troje sinov; vsi so bili lovci. Stric je bil nekoliko na debelo obtesan, zato je le pse vodil in nosil ustreljeno divjačino ali zverjad. Poleti je spal za ognjiščem na klopi, pozimi pa na peči. Rojen je bil „hudega“ leta 1817. Menda še živi. Ta strastni stari lovec je imel neverjetno mnogo lovskega orožja in priprave prav starega sistema. Posebno mnogo je imel skopcev, primernih za vsako zverino. Pri njem sem videl tudi nekakšen „potezač“; rekel mi je pa, da ga ni rabil nikoli.
Ko so jeseni zaprli domačo živino, so nastavili po svojem posestvu različne skopce. Zjutraj so položili na nastavljene skopce šop zvezanega drobnega vejevja, da se ne bi kdo ujel podnevi; zvečer so pa odkrili.
Nekega večera so slišali pasje cviljenje nedaleč od hiše pri močnem skopcu. Stari lovec je vzel gnojne vile, dal sinu svetiljko in šla sta, da bi osvobodila ujetega sosedovega psa, kakor sta mislila. Sin je pritisnil z vilami na vzmet pri skopcu, stari lovec pa je zgrabil na skopcu sedečega psa za ušesa. Takoj je čutil v rokah, da drži — volka. Pritekli so še ostali lovci iz hiše pomagat in nesli živega volka
Volk.
domov. Obesili so ga v izbi na kljuko. Vsa soseska je hodila gledat živega volka. Tehtal je 64 funtov.
Od politične oblasti je dobil stari lovec taljo. Ubil je že tretjega volka. Veroval je pa: kdor ustreli štiri volkove, dobi od države pokojnino! Zato je pri vsakem večernem rožnem vencu molila družina s starim lovcem na čelu: „Še en očenaš in češčenasimarijo, da bi se volk ujel!“
Tik ogala lovčeve hiše je precej velika in strma dolina. Na sredi doline je bil majhen vrt, v strmini pa griva, ki jeseni ni bila pokošena. O svetem Jožefu je še sneg pokrival vse vrhove in robove. V nižavi pa je že zelenela griva. Dež je rosil ves dan, proti večeru je pritisnila burja in začela se je delati poledica. Do polnoči je bilo vse kakor steklo, veje in drevesa so se lomila, vsaka stvar je bila okovana v led, vsaka bilka je imela steklen ovoj, vse je žvenketalo in pokalo...
Tedaj je prišel starega lovca sin od vasovanja. Kričal je kakor norec: „Oče, oče, vstanite, volk je v naši dolini!“
Slišal sem, kako je stari lovec skočil iz postelje in pograbil puško. Vstal sem tudi jaz, se obul in oblekel za silo, ogrnil kožuh, vzel puško in šel po stopnicah konec hiše proti omenjeni dolini.
Domači lovci so jo bili že obkolili in zastražili. Le stari lovec se je bližal volku po strmadi. Bil je bos in v sami srajci! Nesrečniku se je izpoddrsnilo in spolznil je po steklencih 50 metrov globoko. Ko je lovec drsal po steklencih v dolino, se je zagnal volk na drugo stran gori, ali kmalu sta bila skupaj na sredi doline. Ubogi lovec je stokal in klical na pomoč, trpel je strašno od mraza in poškodb. Kričal je, da ni videl volka, ampak le sosedovega psa. Drugi lovci so bili močno poparjeni, da se je volk izpremenil v psa!
Sina sta šla domov in sta si navezala krampeže, da sta mogla do ponesrečenega očeta. Zadnji del telesa mu je bil tako razpraskan, kakor bi ga bil kdo ostrgal s strgalnikom. Druge poškodbe pa ni bilo. V šestih tednih je bil zopet zdrav. Reveža je bila menda zapeljala željno pričakovana „pokojnina“!	(Dalje prih.)
DP
Iz lovskega oprtnika
=QP
oo
Medvedja nadloga na Kranjskem. Pod to znamko je prinesel resni politični dnevnik dne 20. t. m. doslovno ta-le člančič:
„Odkar grof Auersperg v kočevskih gozdih redi medvede in je že osem medvedjih rodbin vzgojil, je teh mrcin vedno več, in če se ljudje ne bodo energično lotili lova na medvede, kmalu na Kočevskem sploh ne bo varno okoli hoditi. Že v soboto smo poročali, kako je revir grofa Auersperga nevaren, toda medvedi so se tudi že po drugih krajih razpasli. 16. t. m. je lovec Stimac iz Mrtovca na Kolpi šel na lov na lisice in zajce in s svojim tovarišem in psičkom plezal po
strmih bregovih Kolpe. Kar zasledi psiček v brlogu medveda. Lovca sta mrcino s palico izbezala, in ko je prilezel iz luknje, ga sprejela s streli, toda „Šroti“ mu niso nič žalega storili, in žival se je hotela vreči na lovca, ki sta- bila v skrajni nevarnosti, ker je breg sila strm. K sreči se je psiček tako v medveda zaganjal, da je mrcina imela ž njim zadosti opravka, in ko je hotel medved psa potolči, je strmoglavil 50 metrov v globino. Ko so ga preiskali, so videli, da so „Šroti“ obtičali le v koži. Medved tehta 120 kg. — Mogočnemu grofu Auerspergu pa, kojega revir je brez vsakega dvoma kriv, da se je zopet zaleglo toliko medvedov po dolenjski strani, bi oblast prav lahko dopovedala, da ima svoje medvede ograditi, ako bi si slavna oblast seveda upala! Zato bi pa bilo prav, če bi poslanci v tem oziru oblasti dopovedali, da je grof Auersperg državljan s takimi pravicami in dolžnostmi kakor vsi drugi! Visoki gospod naj lovski šport goji, kolikor hoče, a nikakor ne sme iti tako daleč, da bi njegovi medvedi postali prava javna nevarnost za naše prebivalstvo!“
Naš list se principielno ogiblje vsakega političnega boja, ker menimo,, da lov brez politike, politika pa brez lova prav lahko izhajata. Ta članek pa nam sili pero v roke v obrano lovstva kranjske dežele. Prepričani smo namreč, da bo ta „medvedja nadloga“ našla pot v nemško časopisje in nas — blamirala. Ponavljaje smo že poudarjali, da kot zastopniki lovskih interesov strogo obsojamo brezzmiselno zatiranje medveda na Kranjskem, ki vidimo v njem kralja naše favne, vidimo naravni spomenik iz davnih dni, vidimo junaka naših pradedov.
■ Nam lovcem in vsem, ki imajo kaj čuta za naravo in ljubijo domačo zgodovino, je medved — drag. Branili ga bomo — dokler ta plemenita, kraljevska zver šamane zapade prošlosti. Zato pa tudi najodločneje zavračamo take napade, kakor je „medvedja nadloga“. Če bi bilo to res, kar trdi ta „nadlogar“, da pomenijo medvedje javno nevarnost za naše prebivalstvo, potem bi mu toliko ne zamerili tega, kar je zapisal. Toda ta trditev je od kraja do konca izmišljena. Medved kočevskih gozdov je miroljubna žival, ki se človeku sama umakne in mu ne stori prav nič žalega, samo če jo pusti pri miru.
Sedanji rod na Kočevskem ne more navesti niti enega primera, da bi bil medved človeka napadel, če ga ni naravnost izzval na boj bodisi, da ga je obstrelil, bodisi, da je hotel medvedki ugrabiti mladiče. Nasprotno pa je znano sto in sto primerov, ko se je medved, celo obstreljen, rajši umaknil, kakor da bi se spustil v boj. Kdor kaj druzega trdi, ta ali vedoma — laže, ali pa veruje v bajke, ki so mu jih drugi natvezli.
Skrb za javno varnost torej gotovo ni bila povod „medvedji nadlogi“, ta povod je iskati drugje.
Naša naloga ni ščititi nemško aristokracijo naše dežele, toda, če smo odkritosrčni in pravicoljubni, moramo javno priznati, da bi lov dežele kranjske brez Auerspergov, Schonburgov, Windischgraetzov itd. nikoli ne bil dosegel te višine, na kakršni je danes, ko prinaša ljudstvu vsako leto nad poldrugi milijon kron dohodkov.
Gonja proti zajcu se da vsaj zagovarjati, češ: škodo dela; gonja proti medvedu pa se niti s to frazo opravičiti ne da, zakaj škoda, ki jo medvedje na Kranjskem delajo, je tako majhna, da ni vredno, da bi govorili o tem — sicer pa jo vsi lastniki lovišč, ki medveda ščitijo, gotovo tudi kočevski knez Auersperg, drage volje poravnajo. Bajka o javni nevarnosti je pa enako zlobna, kakor absurdna.
Kar se pa tiče dogodka samega, pribijemo prvič to, da kaže malo srca in malo lovske duše, kdor strelja na medvedko; ki ima negodne mladičke s seboj
časopisi so namreč poročali, da je ta medvedka imela 2 mladiča, ker mora vendar vedeti, da mladički v tej starosti od lakote poginejo, če izgube mater. Drugo kar moramo enako odločno grajati, je pa naravnost lahkomiselno postopanje teh dveh „lovcev“, medveda s palico bezati iz brloga in ga potem škropiti s šibrami. Kdor tako neumno in nelovsko postopa, pripiši posledice samemu sebi.
Slavno c. kr. okr. glavarstvo v Kočevju pa prosimo, poizvedeti s kakšno pravico sta ta dva „lovca“ 16. t. m., torej v prepovedanem času, lovila zajce.
Lovske karte na Češkem. Finančni odsek deželnega zbora kraljevine Češke je predložil zbornici 2 zakonska načrta. Prvi se tiče povišanja pristojbine za lovsko karto od 5 K na 50 K, drugi pa uvaja 20 °/„ davek na zakupnino. Lovski krogi so se izrekli za oba načrta, ker pričakujejo, da se s tem omeji število lovcev.
Novi lovski zakon za Kranjsko. V zadnjem zasedanju kranjskega deželnega zbora je večina sprejela popravljeni načrt novega lovskega zakona. Kakor čujemo, je c. kr. poljedelsko ministrstvo naravnost povedalo, da se zakon ne predloži v Najvišjo sankcijo, če se zajec ne pusti med lovnimi živalmi. Vkljub temu pa je zbornica pustila načrt v tej točki neizpremenjen, pač pa) je sprejela nekatere druge izpremembe, ki jih je predlagal poslanec grof Margheri, ki se je sploh toplo zavzemal za lovske interese. Škoda da gospodje, ki imajo odločilno besedo, nočejo sklicati enkete, ki bi ustvarila nov moderen zakon, ki bi ustrezal agrarcem, lovcem in obrtnikom ter vsaj za nekaj let lovstvo naše dežele rešil neprestanega hujskanja.
Lisica v zanki. V petek pred novim letom je prišla lisica počasi proti obgozdni hiši v tukajšnjem zakupnem lovišču g. župnika F. Ustavila se je prav blizu hiše, se ozrla parkrat žalostno proti gozdu, se nagnila na stran ter mirno poginila. Obvestili so me, in ko sem prišel na lice mesta, sem videl, da je bila lisica zadrgnjena z dvojno zanko jako tesno čez život pred zadnjima nogama. Po silnem naporu se ji je bilo posrečilo odtrgati zanko. Odtrgana zanka pa jo je vsled natezanja zadrgnila tako tesno okrog telesa, da se je žival ni mogla rešiti na noben način. Morala jo je nositi toliko časa, da ji je pregnilo vse meso ob zanki okrog in okrog do kosti. Daši škodljiva roparica, se mi je hudo smilila* ker je morala poginiti v groznih mukah.	Joža Zevnik.
Srna z zanko. Na lanski jesenski brakadi v Ravniku je bila ustreljena srna, ki je nosila na vratu tesno zadrgnjeno, močno medeno zanjko. Koliko pa niso ustrelili srn, ki so nosile zanke na vratu, tega pač ne ve noben lovec. Brezsrčnih, nečloveških zankarjev je pri nas vedno več in njih lovske tatvine se množe od dne do dne. Žalibog tem hudobnežem ne moremo do živega. Ako naznaniš storilca sodišču, pa oprosti sodnik lumpa zaradi pomanjkanja dokazov popolnoma. To smatra tat za izpodbujo k novemu malopridnemu delovanju. Žalostno je pač, da pozna postavodajalec pri zeleni mizi divje lovce samo iz časnikov, divjačino pa s krožnikov. Prihodnjič nekaj več o tem.
Zgodnji jež. V nedeljo 21. januarja je lovil gospod S. iz Šiške v družbi več gospodov lovcev iz Ljubljane v tukajšnjem svojem lovišču divje race. Eden izmed gospodov je ustrelil vrano. Padla je v zelo gost grm. Frmač „Cib“ je šel ponjo, ali namesto vrane jim je prinesel zaspanega ježa. Gospod S. je preskrbel ježu udobno stanovanje pri Jesihu v Medvodah. Ondi bo spal svoje pravično spanje ter mu pomladi povedal svoje dolge sanje. Vesel lovski pozdiav!
Rakovnik, 25. januarja 1912	Joža Zevnik.
Zaljubljena lisjaka. Ljubezen preslepi tudi lisjake. Dne 11. svečna t. 1. sem slišal ob zori v revirju za Vašami lajati dva lisjaka, prvi je bil na robu zgoraj, drugi pa v jarku pod mano. Po hitrem preudarku sem se skril z ugodnim vetrom ter pričel oponašati lajanje pod suknjo. Oba lisjaka sta pričela tuliti še močneje. Ta zelo interesantni koncert je trajal 10 minut. Kar sem videl lisjaka od zgoraj godrnjaje teči po robu proti meni Pritisnil sem in zvrnil se je krasen star lisjak, 8 kg težak. Po strelu je pa drugi lisjak v jarku obmolknil. Zato sem pričel zopet lajati, oglasil se je takoj; vendar sem spoznal po njegovem glasu, da je bil medtem naredil velik ovinek. Prestavil setu se 500 korakov dalje na staro pot ter pridno vabil lisjaka. Kmalu sem ga videl teči v velikih skokih po poti naravnost proti meni. Toda, žal, postal je na približno 60 korakov, privzdignil rep in kakor strela skočil v jarek poleg poti. Ustrelil sem zastonj. Bržkone me je bil zavohal. Gotovo je bil tudi on lisjak in le iz ljubosumnega sovraštva sta tako slepo sledila mojemu lajanju. Pripomnim naj, da nisem še nikoli nič slišal o tej metodi klicanja lisic. — Lovski pozdrav !
Medvode, 14. februarja 1912.	Fr. Klemenc.
Na lovu občine Zgočnikove (okraj Sežana) so lani ustrelili 14 kljunačev, in sicer prvega dne 1. oktobra, zadnjega pa 31. decembra. Selitev je bila precej slaba. Pripomniti mi je, da je teren zelo gosto obrasel in se največkrat kljubu frmaču ne more streljati. Tudi za zajce in perjad je bilo leto izredno neugodno, ker so pomladanski nalivi in poletna suša uničili dobro polovico te divjačine. .Glede srn je bilo primeroma dobro. — Lovski pozdrav!
Prosek, 15. februarja 1912.	Alojz Goriup.
V občinskem lovu Cerkljah (pol. okr. Krško), ki ga ima v najemu družba 6 članov za letnih 1210 K, so ustrelili 1. 1911 : srne 4, med temi 2 srnjaka, zajcev 368, kljunačev 62, jerebic 274, prepelic 41, velikih rac 42, malih rac 12, lisic 3, psov 29, mačk 10, podlasic 5, vran 52, šoj 25, srak 18 in 1 busarda. Najemnina znaša : 1210 K, plače lovskih paznikov 360 K, strelnine paznikom 308 K 16 h, razni izdatki za gonjače, prevažanje divjačine, nagrade za lovske tatove itd. (skupaj 256 K 60 h), skupiček za divjačino pa 1211 K 40 h, tako da je nepokritih 923 K 36 h.
Krško, 2. februarja 1912.	Dr. Jan.
DET
□ia
Iz ribarske mreže.
"DJD
OD
Nekaj o naših rakih. Lani poleti sem videl pri tukajšnjem gostilničarju škaf prav lepih rakov. Vzel sem enega, ter sem ga izmeril površno. — Meril je od čelnega ostna pa do iztegnjenega repnega konca približno 12 cm, čez „škarje“ pa okoli 27 cm. Po zadnjem odstavku člena VII. izvršitvenega predpisa z dne 9. junija 1890. L, št. 1473/pr., dež. zak. 17, k § 64. ribarskega zakona z dne 18. avgusta 1888. L, dež. zak. št. 16 iz 1890. 1., pa se ne smejo niti naprodaj postavljati, niti v gostilnicah ponujati ali oddajati samci jelševca ali žlahtnega raka pod 11 cm, merjeni od čelnega ostna do iztegnjenega repnega konca — na Hrvaškem in v Slavoniji 8 cm „od okna do kraja repa.“ Ko sem primerjal tega res lepega raka s pritlikavci, katere ponujajo in prodajajo na ljubljanskem ribjem trgu, se mi je nehote vsilila misel, da je pod mero 5/6 onih rakov, kar jih izluščimo v Ljubljani. Poudarjati moram še enkrat, da sem meril precej površno, ker pri živem raku ni drugače mogoče.	Dr. J. P.
Ribja tatvina cvete zlasti v okolici ljubljanski nekaljeno dalje. Trnek, sak in ravšelj rabijo tatovi čisto neovirano, da, nekateri so celo tako nesramni, da očitno izvršujejo svojo tatvino in da lahkoverne nadzorovalne organe enostavno nalažejo, češ, mi imamo pravico, podeljeno od zakupnika ribjega lova. Brez ugovora je, da se v Ljubljani sne dosti več ukradenih, kot pošteno pridobljenih rib. Kar se nudi meščanu na trgu, je neznatnost; ali vsak trenotek ti ponuja kaka babura po hišah in hotelih v košarici prinesenega sulca, ščuko, lipana, postrvi, tudi rake in račice, prav pogosto tudi vse pod mero in ne glede na postavno določeni lovni čas. Neverjetno je pa, da ljudje, ki bi z ogorčenostjo zavrnili sumnjo, da so zmožni ukrasti le pol vinarja, brez vsega pomisleka in sramu kupujejo ukradeno blago.
Na adreso tržnega komisarijata si dovoljujemo ponižno prošnjo, da bi poklicani organi pregledali semtertja jedilne liste po naših hotelih in gostilnicah, kjer bi pogosto našli čisto neženirano v dresti stoječe ribe ponujane na njih. Prijatelj naše redakcije nam je te dni smeje zagotovil, da je še vsako leto jedel lipane marca in aprila, in da jih bo letos tudi, in sicer v kakem ljubljanskem restoranu. Verjamemo 1
Klina, tehtajočega 3 kile in 10 dek je ujel decembra meseca na piskorja znani šentjurski ribič Tone Čolnar.
na suho, on jih je pa pobiral in deval v prevleko posteljne blazine. Tudi Čehi so lovili, toda vsak hip je vzkliknil ta ali oni: „O sakra, jak to boli!" Marsikaterega je rak vščipnil prav grdo in si tako priboril pot nazaj v vodo. Midva z Jožo pa sva si nalovila zopet fino večerjo.
V malo dneh je bil ves Stari grad poln novice, da je v Litavi dosti finih rakov in da sta slovenska akademika prava mojstra račjega lova. Čez par dni je prišel k meni moj kolega baron Roderich Villa-
secca. Daši mu je bilo ime italijansko, je bil Nemec. In dasi je bil Nemec, je bil vendar predsednik našega „Slovanskeho peveckeho sbora.“ Povedal mi je, da želi soproga grofa Hohenberga, princa wtirtemberškega gledati, kako loviva midva Slovenca rake. Prosil me je, naj povem kam in kdaj naj pride, da se udeleži najinega lova tudi ona.
Smejal sem se baronu in mu dejal: „Pojdi se no solit, kaj bo hodila gledat tako neumnost!"
Ker pa baron ni hotel odnehati, sem mu ustregel. Grof Hohen-berg je bil pravi brat tedanjega wtirtemberškega kralja. Bil je posestnik velikanskega kmetijskega gospodarstva nekod na Poljskem in se je bil upisal za hospitanta na akademiji. Redno je zahajal k pouku in praktičnim demonstracijam. Vobče je bil proti nam akademikom in sploh proti vsakemu najljubeznivejši človek in ni nikdar kazal visokega aristokrata. Še bolj ljubezniva je bila pa njegova soproga, po rojstvu poljska kneginja, sila bogata. Oblečena je bila vedno poljski. Jez-dariti in voziti je znala s štirivprežno kočijo, da je bilo kar veselje gledati. Udeleževala se je tudi lovov akademikov (lov nam je bil prost) in še posebno rada lova na sloke, včasih pa tudi na zajce, srne, trape, divje merjasce. Teh je bilo čuda mnogo v takoimenovanem Bakonjskem gozdu.
Določenega popoldne sva šla z Jožo takoj po kosilu k Litavi na domenjeni kraj, precej daleč od Starega grada, ker smo bili s kolegi Čehi v bližini že polovili skoraj vse rake. Bil sem seveda nekoliko drugače adjustiran, kakor sicer; obdržal sem namreč tudi srajco na sebi ter si zavihal rokave prav do ram. Joža je bil oborožen s prav čisto vrečo, namreč z novo prevleko posteljske blazine. Tako“sva pričakovala grofa in njegovo gospo ter njiju spremstvo in ležala v travi, v senci. Joža si je privoščil pipo. -- Kar prijahajo grof, grofinja, baron Viliasecca in par ogrskih magnatov, naši akademični kolegi, s svojimi jezdarskimi hlapci. Pozdravili smo se, razjahali so konje in začeli smo loviti.
Radovedna grofinja se je približala vodi tako, da bi se jej bilo kmalu izpoddrsnilo vanjo, ako je ne bi bil njen kavalir baron Viliasecca pridržal za roko.
„Pokažite mi vendar lovsko pripravo!“ me je ogovorila.
Pokazal sem ji golo roko. Grofinja se je nasmejala in kar ni hotela verjeti, da bom lovil rake samo z roko. Smejali so se mi tudi vsi drugi . . .
Voda je bila kalna, ker je bilo deževalo včeraj. Zato grofinja ni mogla videti pobrežnih lukenj, odkoder sem cefral rake in jih metal
Joži na travnik. Grofinja mu je hotela pomagati. Joža jo je sicer poučil prav udvorno in vestno, da naj rake, kateri leže na hrbtu, najprej obrne ter jih šele potem prime za hrbet in jih meče v vrečo. Grofinja pa si ni dala nič dopovedati! Precej prvega raka je pobrala tako nerodno, da jo je močno vščipnil v prst. Zavpila je na glas ter vrgla raka z vso silo od sebe. Pomilovali so jo; odslej ni hotela pobrati nobenega raka več.
„Ali bi mogli naloviti osemdeset do sto prav lepih rakov do sobote zvečer?“ je vprašal grof Hohenberg Jožo. Rojak me je pogledal. Prikimal sem mu. Grof se je lepo zahvalil in povabil vso gospodo na račjo pojedino v Urnerjevo kavarno.
Drugo soboto sva šla z Jožo precej daleč gori k mlinu vojvode Albrechta. Ob treh popoldne sva imela že stodvajset najlepših rakov v vreči in pomočnik mlinarjev jih je odnesel v kavarno Urnerjevo. Ondi sem naprosil barona Villasecco, pravega aranžerja tega večera, da bi nama prepustil deset rakov. Hotela sva jih prirediti po naše. (Nemci jih kuhajo s kuminovim semenom v slani vodi, jih odcede ter servirajo kar suhe, zavite v servijeto.) Baron Villasecca je privolil seveda takoj. Dal sem skuhati deset rakov posebej v slani vodi brez vsakega dodatka in zabelil rake po naši šegi z oljem, kisom, razsekljanim česnom in peteršiljčkom.
Komaj sva pojedla z Jožo prvega raka, pa pride baron Villasecca k nama in pravi: „No, gospoda Slovenca, pokažita, kako diše raki, prirejeni po vajinem načinu.“
In ko sem razkril najino posodo ter mu jo pomolil pod nos, je vzkliknil na glas: „Saperlot, ti pa diše vse drugači — kakor pa naši!“
In ko sem mu vtaknil v omako pomočeni račji rep v usta, se je začudil: „Ah, krasno! Nebeško! To so raki, da, ne pa naši! Aushalten, meine Herrschaften! Aushalten! Arniče, ali se ne bi dali tudi naši raki prirediti tako?“
„Zakaj pa ne, le reci, da jih prineso nazaj v kuhinjo.“
In res so morali vsi po nemškem načinu prirejeni raki nazaj v kuhinjo; zabelil sem jih po naše in niso jih mogli prehvaliti aristokratski gourmandi.
„Živeli izborni slovenski rakolovci in kranjski kuharji rakov!“ je končala prva napitnica grofa Hohenberga, princa vviirtemberškega. Dober prijatelj in kolega Čeh nama je napil pa še posebej češki ter dejal med drugim: „At’ žiji naši dva slovinšti bratri, vyborni lovci a kuchari raku! At’ žiji slovinšti hoši!“ In hvale ni bilo ne konca ne kraja.