319
Ozir po svetu.
Gozdovi, lov in ribarstvo v rumunskih transilvanskih Alpah.
Na meji med Rumunijo in Erdeljskim (Sedmogra-škim) dvigujejo se od izhoda do zahoda transilvanske Alpe (planine). Popisati hočem tu le oni oddelek, ki se razprostira na izhodu vulkanskega prehoda do reke Aluta (Olt). Po tem delu vije se Lotru proti Aluti, in po njem se imenuje dolina ,,lotrska" (roparska).
Švica, Tirolska, Kranjska in vse druge zahodne gorate dežele imajo jedva toliko romantičnih dolin, kakor je lotrska. Dolga je več ko 14 ur; od nje se odcep^ na desno in levo stranske doline ali prav za prav struge, katerih največe sezovejo: V a sil j a d, P as ko j a, Vojnasa, Vojnasica, Lahorica jtd. Priroda se tukaj kaže še v svojem prvotnem stanji. Čuditi se moraš obil-nosti in mnogovrstnosti rastlin; posebno praproti in povodne rastline se odlikujejo po svoji velikosti. Jelke, smreke, javori in jeseni rast6 skupaj v dolini, više gori v hribih mine mnogovrstnost rastlinstva, javori in jeseni se vidijo bolj redkoma , in v visočini 3500' nadmorske visokosti vidiš le še jelke, a te tako visoke, kakor se morejo opazovati le ondi, kjer se človeška roka nikdar še ni dotaknila veličastne narave. V Lahorici stoje me-cesni, katerih debla merijo 1*5 m. v premeru, v Paskoji in drugod pa hrastje. Tu še nikdar sekira ni zadonela, gozdi so še v prvotnosti in raznovrstnosti, kakor jih je narava ustvarila in božja vsemogoča roka jim dala rasti. Na stotine oralov gozda je nevihta podrla, na tleh leže čez dvesto let stare smreke in orjaške bukve, a iz razvalin kali uže zopet novo življenje.
Drugod najdeš zopet sredi zelenega gozdovja prostrane planjave, pokrite s črnim pepelom. Cubani (ovčarji) so jih zažgali, ki potrebuj6 paše za svoje cede.
Kedar sneg kopni in se združijo vode iz posameznih potokov v globoki lotrški strugi, narašča Lotru mahoma. Skale in veliko kamenje, drevesa s koreninami vred vali reka seboj; kjer je struga ozka, ondi si deroča voda sama zapre pot, a potem narašča tem hujer dokler se silno močjo ne predre mogočnega napotja. V divji prostosti vali se navzdol, dokler si zopet sama se
320
kalami in drevesi poti ne zastavi. Lotrska dolina je do vode doli gosto zaraščena, sem in tam se stiska med skalovjem, a zopet drugod se razprostira v širokih logih, obraščenih z jelšami, jagnjedi in leskami.
Lastniki gozdov so ali slobodne občine ali pa posamezne mošije. V gozdih imajo svoje stalno bivališče roparji, kateri obiskujejo tudi sosedne avstrijske komi-tate, dokler jih ne vjem6 ter potem pošljejo v Okno kopat soli; ali dokler ne konča krogla iz vojaške puške slobodnega njihovega življenja. Najviši hrib v teh gorah je Beli Kamen (piatra alba), iznad katerega sneg nikdar ne zgine.
Po hribih se potuje navadno s konji. Oj, kako veselje je jahati po teh gorah, tu v visoki travi, tam v senčni šumi dihati eterični zrak, v katerem se čutiš bližega nebes! — Prenočevati moraš pri umazanem ču-banu> pri katerem poleg dobrega kozjega mleka in sira dobiš še kos mastne jagnjetine — pečene na ražnji. Kako veselje je leže na zelenem mahu pušiti pipico ru-munskega tobaka, in potem mirno in sladko spati, če te lajanje divjih ovčarskih psov in glasni krik čubanov ne prebudi prekmalu iz sladkih sanj. To se le preče-stokrat zgodi in ti je znamenje, da se gospodar gozda — medved — bliža čedam.
V lotrški dolini leže sela: Brezoj, Siliste, Ma-taj in Vojnasa, obdane od črnega lesa, poleg solnčno-čiste vode.
Po dolini peljejo le steze, po katerih se more le peš hoditi ali s konjem jahati. Hrana in druge potrebščine prebivalcev in drvarjev, kateri so večinoma Kranjci, dolenji Štajarci, Korošci in Lahi, mora se po tovornih konjih dovažati. Ce je voda velika, ni to brez nevarnosti, kajti reka, katero je treba šestkrat prebroditi, je potem precej globoka in silno deroča. Tovorni konji so majhni, a čili, in stopajo tako varno in zanesljivo, da jim jezdec slobodno sme zaupati.
Prebivalci se rede od živi nore j e, od lova in ri-barstva. V teh neizmernih gozdih je celo leto dovoljeno loviti. Tu prebivajo sledeče divjadi: jeleni, damjeki, srne, divje koze, zajci, divji petelini, ruševci, jerebice, belice itd. Škodljivih divjadi je dosti, naštejem samo: medveda, kuno, volka, risa, divjo mačko, vidro, orla in kragulja. Med ribami imenujem v prvi vrsti postrv, katere se najdejo po 10 kil. težke.
Ker vlada v gozdih in po gorah občen mir, prihajajo divje koze skoro dol do vasi, navadno bivališčem so jim pa strme skale Latorice, kjer stanuje tropa živali skupaj. V Paskoji žive skoro vse divjadi. Na gonji se streljajo v dolinah divje svinje in srne, bolj v gori jeleni in medvedi, še više pa divje koze. Kmetje so izvrstni lovci, da-si so slabo oboroženi. Posebno radi nastavljajo zanjke in pasti. Zadnje se nastavljajo tod, kjer ima žival svojo stezo. Pasti se privezujejo z verigami in sidrami okoli dreves, in to zatega del, da divjad, ako se jej tudi posreči ubežati s pastjo vred, se vendar še vjame za sidro. Ce se pa vjame medved, izruje tudi sidro in beži, dokler se ne zgrudi utrujen in od bolesti na tla. Leni lovci ne prihajajo redno, da bi gledali na pasti; zgodi se, da po 8 do 14 dni ne pridejo, in v tem začne vjeta žival uže trohneti.
(Konec prihodnjič.)
327
Ozir po svetu.
Gozdovi, lov in ribarstvo v romunskih transilvanskih Alpah.
(Konec.)
Na lov hodijo kmetje v družbi, navadno po 4 do 8 mož skupaj. Seboj vzemo za nekaj dni malaja (koruzne moke), cape (čebule) in cujke (žganja), dalje še plovsko, to je, okroglo ribiško mrežo in pse. Psi so izvrstni, a za lov jih imajo premalo. En lovec brakira, drugi ee razpostavijo na najboljših krajih, ter čakajo divjadi. Ker je premalo lovcev in psov, se ve da lov ne more biti vspešen. Psi se za živalijo zapodč, ne ejušajo več klica lovčevega, ter se tako preveč oddalijo. Ce se to zgodi, love lovci ali ribe, ali streljajo brez psov jerebice na klic ali iščejo velike divjadi. Najugodnejši čas za lov je zima, kedar je sneg visoko zapadel. Za tak lov se tudi zbere veča množica lovcev. Prišedši na mesto, kjer nameravajo loviti, se razpostavijo blizu vodnih jarkov, ako mislijo streljati na divje svinje, medvede itd.   Ce so pa namenjeni na divje koze ali jelene,
treba jim je nekaj ur više v hrib iti. Jaz sam sem bil leta 1879. pri takem lovu, šest dni trajajočem. Ustrelili smo 5 divjih svinj, 1 jelena, 1 mladega jelena (tako zvanega špičnika); 1 košuto, 3 srne, 4 divje koze in 1 divjega petelina.
Pri takem lovu je za 4 noči sneg tvoje vzglavje. Vsak si postelje blizu velicega ognja. To zahteva zdravega človeka; mestnim lovcem s podagro in reumatiz-mom je svetovati, naj spišejo prej svojo oporoko.
Samo ob sebi se razume, da se od pristreljene divjadi in ulovljenih postrvi takoj speko najboljši kosci na ražnji ali v pepelu, to veljd posebno o medvedovih kračah, katere Rumuni izvrstno pripraviti znajo, če ne velja tu pregovor, da lačni ne izbirajo. Divjačina, ki smo jo mi tedaj postrelili, poslala se je v Bukurešt na knežji dvor. Knez (sedanji kralj) izrazil je željo, da bi sam prišel prihodnje leto na ta zanimivi lov. Za-tegadel so se tudi gozdi, v katerih se je mislilo loviti, s 6 možmi ostro stražili.
Zalibog, da so se medvedi, volki, risi itd. v tem okraji tako pomnožili in udomačili, da so večino stra-žene divjadi pomorili ali vsaj odtod pognali. K zmanjšanji divjadi so pa tudi pripomogli — kljubu 6 stražam — kmečki lovci. Ti so poslej kakor poprej mreže in pasti nastavljali.    Mačka pač miši ne pusti.
Pasti je povsod in vedno toliko nastavljenih, da je treba človeku opasnemu biti, kedar hodi po gozdih. Navadno ima vsak pilo seboj, da se more rešiti iz železa, če bi se po nesreči vjel.
Ker so psi slabo hranjeni in ker jih doma ne pri-vezavajo, love psi tudi sem ter tje na svojo roko, posebno srne in veliko divjad. Po dva ali tri dni slede v eno mer bežeči živali, dokler se utrujena ne zgrudi na tla.
Divjad je tu v obče velika. To veljd posebno o medvedih in jelenih, katerih se vidi po 16 do 20 let starih eksemplarov. Divja koza ima tukaj zelo temno, skoraj črno dlako. Rumuni pa niso za lov divjih koz; manjka jim spretnosti in poguma, da bi lovili po divjem skalovji in ob nevarnih prepadih. Oni tudi ne poznajo perez in palice in z opankami je človek gotovo slab pri takem lovu.
Poleti pričakujejo koze navadno pri vodi. Zajec je malo vreden, jedva da ga streljajo. Ljudem manjka denarja, torej se jim za-nj škoda zdi prana in svinca.
Kljunači prihajajo spomladi in jeseni, a kmetje jih niti ne lovč, niti ne streljajo. Z medvedom se Rumunci hrabro bore, če treba, tudi samo s sekiro. Vendar se marsikdaj nesreča prigodi pri takem boji.
Postrvi se lov6, kakor sem uže rekel, s plovsko. Ta je okrogla mreža (v premeru meri 2 ali 3 metre), v sredi jej je privezana 4 do 5 sežnjev dolga vrv, a v okrogu več svinčenih krogelj. Ko ribič zagleda ribo v vodi, vrže mrežo za-njo tako spretno, da mreža, počasi toneča, pokrije ribo. Ribič potem potegne za vrv, in riba je njegova, ker ji zdolej svinčenke zabranujejo uiti. Navadno lovita dva ribiča skupaj, eden čaka z mrežo in drugi kali nekoliko korakov pred unim vodo, vanjo mečeč prsti. Stirivoglatih mrež se vidi le malo. Na trn se ribe ne love, samo turisti se s takim lovom zabavajo.
Postreljeno divjad pojed6 navadno lovci in drvarji; prodati je ni mogoče zato, ker so mesta preveč oddaljena. Ribe se jedo ali friške ali suhe. Da si je mnogo rib, vendar ne zadostujejo potrebam prebivalstva, ker Rumuni imajo toliko strogih postov.
Slatina v Rumuniji.                       Fr. Schollrnaver.