27 Letnik 40 (2017), št. 1 Ključne besede: Milan Dorič, Krunoslav Draganović, Vladimir Sećen, Antikomunistična legija, Zvezni urad za varstvo ustavne ureditve ZRN Key-words: Milan Dorič, Krunoslav Draganović, Vladimir Sećen, Anti-Communist Legion, Federal Office for the Protection of the Constitution 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 930.253:929Dorič M."1946/1988" 355.40:314.151.1(430=163.42) Prejeto: 16. 5. 2017 Razlika med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča LJUBA DORNIK ŠUBELJ doktorica zgodovinskih znanosti, upokojenka Kamnogoriška cesta 53, SI-1000 Ljubljana e-pošta: ljuba.dornik.subelj@gmail.com »Glede ekstremistične aktivnosti jugoslovanskih emigrantskih skupin in posameznikov, ki prebivajo na področju Zvezne Republike Nemčije (ZRN) je stališče Zveznega urada za zaščito ustave (BfV), da je treba preprečiti tako dejavnost na območju ZRN, ne zanima pa jih, kaj počnejo izven ZRN.« Izjava dr. Petra Wessla, predstavnika BfV Milanu Doriču 27. 8. 1968 (v Doričevem poročilu Udbi). Izvleček Avtorica v prispevku obravnava razliko med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča, ki ima oba dosjeja v Arhivu Republi- ke Slovenije, in ju sooča z njegovo izjavo. Njegovo sodelovanje z Upravo dr- žavne varnosti (UDV), Zveznim uradom za varstvo ustavne ureditve (BfV) Zvezne republike Nemčije in ameriško obveščevalno službo (CIO) je pome- nilo hkrati pretok informacij o stanju v hrvaških političnih strankah v drugi emigraciji in obliko preprečevanja terorističnega delovanja posameznikov iz te v Jugoslaviji imenovane »sovražne ustaške politične emigracije«. Nekateri pomembni mejniki v tem delovanju so bili predaja dr. Krunoslava Dragano- vića Jugoslaviji leta 1967, pridobitev informacije o razporedu oboroženih sil Varšavskega pakta in pričakovanja sprememb v mednarodnem položaju Ju- goslavije po Titovi smrti leta 1980. Iz dostopnega dela dosjeja sodelavca je razvidna njegova dejavnost med hrvaško emigracijo do leta 1988. Abstract THE DIFFERENCE BETWEEN PERSONAL FILE AND COLLEAGUE FILE BASED ON MILAN DORIČ EXAMPLE »Regarding extremist activity of Yugoslav emigration groups and indi- viduals who reside in the area of Federal Republic of Germany, the Federal Of- fice for the Protection of the Constitution emphasized the necessity to prevent such activity in the area of Federal Republic of Germany, however they have no interest in what they do outside of Federal Republic of Germany.« Statement by dr. Peter Wessel, representative of the Federal Office for the Protection of the Constitution, to Milan Dorič on 27th August 1968 (in Dorič›s report to State Security Administration). 28 Ljuba Dornik Šubelj: Razlika med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča, str. 27–45 Članki in razprave || Articles and Papers In this contribution, the author examines the difference between a personal file and that of a colleague based on Milan Dorič’s example whose both files are in the Archives of the Republic of Slovenia and who faces them with his own state- ment. His cooperation with the State Security Administration, Federal Office for the Protection of the Constitution of Federal Republic of Germany and American Intelligence Service CIA meant the flow of information about the state in Croa- tian political parties in the second emigration as well as a form of preventing individuals› terrorist activity from the »hostile Ustasha political emigration« as it was named in Yugoslavia. The important milestones in this operation were the surrender of dr. Krunoslav Draganović to Yugoslavia in 1967, the acquisition of new information on allocation of armed forces of Warsaw Pact, and the ex- pectation of the changes in international situation of Yugoslavia following Tito’s death in 1980. The accessible part of the colleague dossier clearly presents his activity during Croatian emigration until 1988. Uvod V svoji objavljeni doktorski disertaciji o delu Ozne pri prevzemu obla- sti 1944–19461 sem omenila Milana Garmuša alias Milana Doriča kot primer pridobivanja sodelavcev Udbe na podlagi obremenilnih dokazov o njihovem sodelovanju z okupatorjem, v tem primeru z Nemci. Pisala sem na podlagi do- kumentov, ki so mi bili tedaj dostopni: arhivsko gradivo Narodne zaščite in mi- krofilmi Sove. Ni mi bilo znano, da je gospod Milan Dorič še živ, zato informacij niti nisem preverila pri njem niti nisem vedela, da obstaja tudi njegov osebni dosje. Po izidu moje knjige se je s pismom obrnil name kot na avtorico, zahteval popravek in v pisnih izjavah posredoval nekaj dokumentov, ki naj bi pojasnili njegovo usodo. V letih 2013 in 2014 se je več polemik v dnevnem časopisju nanašalo na Milana Doriča zaradi dejavnosti jugoslovanske obveščevalne služ- be v tujini pri preprečevanju terorističnih dejanj tako imenovane ustaške emi- gracije kot tudi v zvezi z izvensodnimi usmrtitvami posameznih pripadnikov teh organizacij, ki naj bi jih izvedla Udba. V zadnjih letih je v Nemčiji potekal tudi sodni proces proti najvišjima funkcionarjema Uprave državne varnosti v osemdesetih letih Zdravku Mustaću in Josipu Perkoviću, ki se je končal s še ne pravnomočno obsodbo obeh na tridesetletno zaporno kazen zaradi odgovor- nosti za uboj Stjepana Đurekovića leta 1983. V tem procesu je bil Milan Dorić poklican za pričo, vendar se sojenja iz zdravstvenih razlogov ni udeležil, je pa dal nekaj izjav medijem. V intervjuju, ki ga je dal Milan Dorič v Mladini,2 je opisal svojo dejavnost kot večstranskega agenta ne le jugoslovanske, ampak tudi avstrijske, nemške in ameriške obveščevalne službe ter omenil svojo vlogo pri vrnitvi dr. Krunoslava Draganovića v Jugoslavijo leta 1967. Tudi Krunoslav Draganović3 je bil poleg svoje duhovniške vloge aktiven sodelavec vsaj ameriške in nemške obvešče- valne službe, po vrnitvi v Jugoslavijo pa je s svojimi izčrpnimi informacijami o obveščevalni mreži teh služb v tujini, med drugim v Vatikanu, omogočil jugo- slovanski Upravi državne varnosti razkriti mrežo sodelavcev. Osebni dosje Kru- noslava Draganovića ni bil predan Arhivu Republike Slovenije, je pa v seznamu dosjejev označen kot uničen. Ohranjeni so dokumenti o medvojnem delovanju Krunoslava Draganovića v sklopu slovenskega Rdečega križa, kjer je bil do leta 1 Dornik Šubelj: Ozna in prevzem oblasti 1944–46, str. 329 in 345–349. 2 Mekina: »Nikoli nisem nikogar umoril. Nisem podstavljal bomb. In nihče ni šel zaradi mene v zapor.« Intervju: »Milan Dorić - Hanzi, tajni agent«. Mladina št. 10, 7. 3. 2014, str. 28–34. 3 Akmadža, Draganović: Iskazi komunistikim istražiteljima. 29 Letnik 40 (2017), št. 1 1943 predsednik Odbora za slovenske priseljence, ki so bili po nemški okupaciji Jugoslavije leta 1941 po dogovoru med Nemčijo in NDH izseljeni iz Slovenije v Hrvaško.4 Zaslišanja Krunoslava Draganovića pred zasliševalci Uprave državne varnosti je objavil dr. Miroslav Akmadža vknjigi, napisani na podlagi ohranje- nih arhivskih podatkov v Hrvaškem državnem arhivu v fondu Službe državne varnosti Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Hrvaške. Na teh zaslišanjih Milan Dorič ni omenjen niti z besedo. Opisana pa je skrivnostna vrnitev Draganovića v Jugoslavijo leta 1967, ki ni dokončno poja- snjena. Vprašanje je namreč, ali se je vrnil na lastno željo ali pa so ga v Sloveniji ugrabili uslužbenci slovenske Udbe in ga predali na nadaljnje zaslišanje v Beo- grad in Sarajevo, kjer je v delnem hišnem priporu svoj čas preživel s proučeva- njem zgodovine cerkve in predavanjem vse do smrti leta 1983. Zahvaljujem se gospodu Milanu Doriču za dovoljenje za vpogled v njegov dosje, iz katerega sem deloma črpala podatke o tem delu dejavnosti jugoslo- vanske obveščevalne službe pri preprečevanju terorističnih aktivnosti hrvaške ekstremne emigracije v Jugoslaviji in tujini. Pretok informacij, ki je v zvezi s tem potekal med jugoslovansko in nem- ško obveščevalno službo, ni bil direkten, saj ti stiki niso bili običajni v času hla- dne vojne, ampak preko tako imenovanih dvojnih agentov, za katere sta obe strani vedeli, da posredujejo informacijo tudi drugi strani.5 O tem je Udbi poro- čal tudi Milan Dorič po razgovoru z dr. Petrom Wesslom, ki je omenil, da je imel eden njegovih kolegov na zvezi tudi Krunoslava Draganovića in da je »/…/Glede ekstremistične aktivnosti jugoslovanskih emigrantskih skupin in posameznikov, ki prebivajo na področju Zvezne Republike Nemčije (ZRN) je stališče Zveznega urada za zaščito ustave (BfV), da je treba preprečiti tako dejavnost na območju ZRN, ne zanima pa jih, kaj počnejo izven ZRN.«6 Osebni dosje Milana Doriča Osebni dosje Milana Doriča, nastal leta 1946, je označen s številko 405, kar pomeni, da je nastal med prvimi osebnimi dosjeji. Leta 1966 je bil prešte- vilčen v osebni dosje sodelavca z zaporedno številko 51377, kar označuje obseg sodelavskega kroga v dvajsetih letih, ki so minila med obema dosjejema.7 V osebnem dosjeju, ki je filman do 15. strani, so zelo skopi podatki. Milan Dorič je predstavljen z rojstnim datumom – rojen je bil 28. 8. 1930 – in naslo- vom v Mariboru, kjer je bival pred odhodom v tujino. V uvodnem delu, kjer je obrazec izpolnjen ročno, ni niti datuma niti podpisa šifrerja. Iz razpredelni- ce je razvidno, da je bil v času vpisa slovenske narodnosti in jugoslovanskega državljanstva. Imel je nižjo izobrazbo, osebni dosje je bil uveden zaradi vohun- stva za gestapo leta 1944, ker naj bi bil agent gestapa, kar naj bi bilo dokaza- no. Obdolžen je bil tudi obveščevalne dejavnosti leta 1946, saj naj bi deloval v korist FSS (Field Security Service) – torej angleške obveščevalne službe, kar naj bi bilo prav tako dokazano, vendar ni drugih zaznamkov. Označen je še kot povratnik. Izvleček iz osebne mape, ki ga je 25. 9. 1968 napisal Ivan Nemanič in ki je filman, kot pove oznaka na zgornji strani, dopolnjuje podatke s kratkim povzet- kom v dolžini ene strani. Leta 1968 so zaradi neposredne vojne nevarnosti, ki jo je predstavljala agresija sil Varšavskega pakta na ČSSR, so republike dobile ve- 4 SI AS 1931, t. e. 750, 303–5, slovenski Rdeči križ – Zagreb. 5 Dornik Šubelj: Konflikte zwischen den Nachrichtendienst im kalten Krieg, str. 526–529. 6 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 114, poročilo z dne 27. 8. 1968 o razgovoru 14. 8. 1968. 7 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, 28. 8. 1930, Maribor, Mlinska 11, OD 405/51377. 30 Ljuba Dornik Šubelj: Razlika med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča, str. 27–45 Članki in razprave || Articles and Papers liko gradiva iz Zveznega sekretariata za notranje zadeve iz Beograda, pregledali vse osebne dosjeje in drugo gradivo, ga filmali in del gradiva tudi uničili. Zato imajo takšne povzetke vsi osebni dosjeji, ki so nastali do tega leta, drugi pa so jih dobili pred filmanjem.8 V povzetku je opisan kot mladoletni prestopnik, ki naj bi že leta 1943 kot 13-letnik prišel v gestapovsko šolo, se partizanom v Šercerjevi brigadi priključil kot vrinjenec po nalogu Nemcev in bil kriv izdaje v vrstah partizanov. Dolžili so ga, da naj bi nadziral še štiri gestapovce v vrstah partizanov. Januarja 1945 naj bi dezertiral in se javil gestapu v Dravogradu, kjer naj bi bil po kratkem dopustu poslan kot agent v Dachau za kontrolo Slovencev iz tega kraja. Po osvoboditvi se je vrnil domov, bil aretiran in odpeljan v taborišče Strnišče, od koder je pobe- gnil v Avstrijo in vstopil v angleško obveščevalno službo FSS kot kurir. Pri tem se je povezal z Anico Frihauf, ki naj bi delala v organizaciji »antikomunističnega bloka«, z belogardističnim oficirjem Mirkom Kramarjem, in to dvakrat mesečno, z nalogo organiziranja obveščevalne mreže na ozemlju SFRJ, ki bi zrušila oblast in pripravila teren za vrnitev kralja. Dorič je prinašal pošto v Jugoslavijo in tudi odnašal OS FSS v Avstrijo. Z njim naj bi bili povezani trije hrvaški ustaši, ki so bili v Jugoslaviji in so hoteli pobegniti v Avstrijo, kar jim je bilo preprečeno z aretacijo. Aprila 1946 je bil Dorič aretiran ob prihodu v Jugoslavijo. Koliko je bil obsojen, iz materiala ni razvidno, saj sodbe ni v materialu iz leta 1946.9 V nadaljevanju dosjeja je zapisnik o soočenju obeh obdolžencev, Milana Doriča in Anice Frihauf, ki je bilo izvedeno v zaporih UDB za okrožje Maribor 17. 5. 1946. Pri soočenju sta v glavnem priznala, da sta se srečevala, si izmenjevala pisma, saj sta bila soseda v Dravogradu in sta se poznala. Anica Frihauf, rojena leta 1917, je bila kar 13 let starejša od Doriča in aretirana pred njim. Na zasliša- nju ni nobene omembe Mirka Kramarja, kot piše v povzetku, pač pa Anica Fri- hauf govori o kapetanu Morelu, ki naj bi jima za sodelovanje obljubljal plačilo in položaj. Mirko Kramar je omenjen v obtožnici zoper Milana Doriča, ki je temelj povzetka v njegovem osebnem dosjeju.10 Na zaslišanju same Anice Frihauf, ki jo je zaslišal Janko Rozman istega dne v istem zaporu, so podrobnejši podatki o obeh Hrvatih. Njuni imeni sta bili Mijo Divković, s katerim je bila intimno povezana, in Luka Paljuga, ki naj bi bil četnik, omenila pa je tudi Zvoneta Drozda in nekega Martina, ki je bil iz Savinjske doline in je delal kot pek pri Pirtovšku v Dravogradu. Vse je spoznala maja ali junija 1945 v Dravogradu. Vsi so bili mobilizirani kot bivši ustaši, ki so se izdajali za domobrance in kot vojaki Jugoslovanske armade bili premeščeni v Celje. Tam jih je Anica obiskala in navezala stike z njihovo znanko kapetanico Nado Jelić, ki naj bi bila tudi povezana z antikomunističnim blokom, ki so ga s pomočjo Anice želeli razširiti na Ojstrici, Kozjaku in Pohorju. O njihovi usmeritvi je sklepala zgolj po pečatu na pismu, ki je bil označen s pečatom kraljeve krone in križa. Vse dejavnosti so seveda potekale v času, ko se je po osvoboditvi pripravljala nova oblast in volitve, ki so bile pred vrati, naj bi odločile o prihodnji obliki državne ureditve. Ker je bila Anica Frihauf v Dravogradu izvoljena za predsednico An- tifašistične fronte žensk, je bila možnost njenega delovanja v korist nasprotni- kov narodnoosvobodilnega gibanja večja. Na zaslišanju je priznala, da je v Celju uporabljala kot krinko dekliški priimek svoje mame in se izdajala za Anito Grad. V resnici pa na organiziranju proti oblasti ni naredila ničesar, saj obljubljenega obiska kapetana Morela v Dravogradu ni bilo.11 Osebni dosje vsebuje še dva dokumenta. Prvi je predlog obtožnice, ki ga je oddelek UDB za okrožje Maribor napisal 4. 6. 1946 javnemu tožilcu za mari- 8 Dornik Šubelj: Arhiv RSNZ (AS 1931) in njegova uporaba, str. 89–93. 9 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 2. 10 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 3–4. 11 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 5–7. 31 Letnik 40 (2017), št. 1 borsko okrožje. Predlagal je, da »/…/ okrožno ljudsko sodišče v Mariboru zaradi kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo sodi Milanu Doriču, nezakonskemu sinu Helene Dorič, roj. 28. 8. 1930 v Mariboru, delavcu, samskemu, slovenske narodno- sti, točasno v priporu UDB od 15. 4. 1946 in Anici Frihauf, hčerki Feliksa in Jožefe, roj. Gratt, roj. 23. 7. 1917 v Dravogradu, vzgojiteljica, r.k., nekaznovana, samska, stanujoča in pristojna v Dravograd, slovenske narodnosti, jugoslovanskega drža- vljanstva, točasno v priporu UDB od 3. 12. 1945«. Obtožena sta bila sodelovanja v tuji špijonski službi in protidržavni organizaciji, katere namen je bil z nasiljem odpraviti obstoječo državno ureditev FLRJ ter s tem temeljne demokratske, po- litične, gospodarske in narodnostne pridobitve osvobodilne vojne; Dorič je bil poleg tega obtožen vojnega zločinstva, saj naj bi bil med okupacijo funkcionar teroristične sovražnikove formacije ter da je med vojno storil dejanje, katerega cilj je bil, da bi del jugoslovanske vojske prišel v sovražnikove roke. V obrazložitvi podrobneje pojasnjujejo podrobnejše podatke o njuni po- samični in skupni dejavnosti. Kot dokazila so navedena samo zaslišanja, in to dve zaslišanji Milana Doriča in eno Anice Frihauf, medtem ko zapisnika o za- slišanju Mija Divkovića in Luke Paljuga, ki sta sicer vpisana med dokazi, nista priložena in sta iz predloga obtožnice ročno črtana.12 Na poznejših zaslišanjih pred avstrijsko policijo je Dorič priznal, da se je junija 1945 po pobegu iz Strnišča preselil v Salzburg, kjer ga je kraljevi pristaš Miloš Glišić13 pridobil za »belo gardo«. Tam je do aretacije s strani jugoslovan- skih varnostnih organov 28. 3. 1946 opravljal delo kurirja in vzdrževal zvezo med jugoslovanskimi patrioti v Avstriji in Jugoslaviji.14 Svoje izjave je večkrat spremenil in dopolnil. Med enim od zaslišanj je tudi povedal, da ga je k sodelo- vanju z Udbo prisilil polkovnik Joško Kragelj, ker je bil to pogoj, da ga ob amne- stiji izpustijo. O Doričevem prijetju so Avstrijci obvestili tudi polkovnika Ro- bertsona, ki je predstavljal britanske zasedbene oblasti, ker ga je imel na zvezi. V osebnem dosjeju manjkajo podatki o njegovem prvem prestajanju ka- zni in začetku sodelovanja z Udbo. Na divizijskem vojnem sodišču v Celju je bil obsojen sprva na 15 let zapora, nato na 13 in končno na 10 let, ki jih je prestajal v raznih zaporih, leta 1953 pa je bil 5. decembra na podlagi amnestije predča- sno izpuščen iz zapora v Ljubljani.15 Zadnja dva dokumenta sta napisana v srbohrvaščini in se nanašata samo na Milana Doriča. Prvi je z dne 28. 3. 1955 in ima naslov Hapšenje jugoslovenskog emigranta – agenta jugoslovenske obaveštajne službe, drugi pa z dne 6. aprila 1955 z naslovom Hapšenje jugoslovenskog agenta Doriča. V drugem tekstu, ki je krajši, pisec poroča, da je 20. 3. 1955 mestna policija v Celovcu aretirala jugoslo- vanskega agenta Milana Doriča, ki sta ga oblastem prijavila sestra njegovega de- kleta Marije E in njen zaročenec. Vsi naj bi vedeli, da dela kot obveščevalec. Obe sestri E. naj bi bili znani kot prostitutki in dr. Arthur Winkler z mestne policije se je odločil, da pridobi Doriča, ki je – aretiran zaradi posedovanja orožja – na to v zaporu tudi pristal. V praksi do vrbovke ni prišlo, je pa Dorič v zaporu po nalogu policije napisal pismo organom Udbe, ki so z njim vzdrževali zvezo, odgovor pa je prišel »poštno ležeče« v Celovec. Policija je bila prepričana, da zadeva še ni razkrita. »Varnostna direkcija, ki je pred nekaj dnevi vzela stvar v svoje roke je danes (torej 6. 4. 1955, op. a.) predložila Ministrstvu za notranje zadeve Avstrije, 12 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 8–10 (v rokopisu) in 10–12. 13 Miroslav Glišić, roj. 27. 2. 1910 v Užiški Požegi, četniški vodja, najožji sodelavec Draže Mihaj- lovića, kapetan jugoslovanske vojske v domovini, je bil prijet skupaj z Dražo Mihajlovićem in v istem procesu z drugimi obsojen na smrt 15. julija 1946 in usmrčen. Proces proti Draži Mihajloviću je bil v Beogradu razveljavljen leta 2015. 14 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 16. 15 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 8–20, prevod poročila avstrijske policije o aretaciji Milana Doriča, kratek življenjepis, str. 8. 32 Ljuba Dornik Šubelj: Razlika med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča, str. 27–45 Članki in razprave || Articles and Papers da se aretirajo, zaslišijo in izženejo vsi Jugoslovani v Avstriji, ki so imeli z Doričem zveze obveščevalnega značaja«.16 Preden podrobno navedem še prvo poročilo, ki vsebuje tudi osebne po- datke Doričevih zvez v Udbi, naj spomnim, da se je to dogajalo leta 1955, ko se je v Avstriji končala zasedbena oblast in je z avstrijsko državno pogodbo Avstrija postala samostojna država. V prvem poročilu z dne 28. 3. 1955 poročajo, da je policijska direkcija me- sta Celovec zaradi posedovanja orožja aretirala jugoslovanskega državljana Mi- lana Doriča, rojenega 28. 8. 1930 v Mariboru, pekarskega pomočnika z zadnjim stalnim bivališčem v Dravogradu št. 92. Na zaslišanju je izjavil, da je 23. 6. 1954 ilegalno prešel iz FLRJ v Avstrijo, kjer je najprej bil na karantenski postaji v Ce- lovcu. Po izpustitvi je odšel v Asten pri Linzu in naprej v Zell am See in Salzburg. Tu je dalj časa delal pri gradbenem podjetju »Universale«, v začetku januarja pa se je spet vrnil v Celovec. Tam je spoznal neko avstrijsko dekle, s katero je živel do aretacije. Imenovala se je Marija E. in živela pri svojih starših v Celovcu. Kot razlog svojega zadrževanja v Avstriji je Dorič navedel delo za jugoslovansko ob- veščevalno službo, ki ji je gradivo dostavljal v Slovenj Gradec. O tem, kako je začel zanjo delati, je dal posebno izjavo. Dejal je, da je bil ob koncu vojne leta 1945 v Salzburgu in po nalogu nekega »četniškega vojvode« (to je bil Miloš Glišić, op. a.) je leta 1945 večkrat odšel v Jugoslavijo po obveščevalnih nalogah. Poleg tega je za četniško organizacijo opravljal tudi kurirske naloge. Leta 1947 (pravilno 1946, op. a.) so ga v Jugoslaviji aretirali agenti Udbe in obsojen je bil na 20 let zapora. Med prestajanjem kazni je bil odpeljan v Beograd, kjer ga je zasliševal polkovnik Udbe Jože Kragelj. Dal mu je vedeti, da ga bodo izpustili iz zapora, če sprejme delo v Avstriji za jugoslovansko obveščevalno službo. Ko je sprejel, so ga prepeljali v Slovenj Gradec, kjer so ga predali pooblaščenstvu Udbe. Tam je spoznal »/…/ šefa oddelka Udbe za avstrijske zadeve« Staneta Aberška, ki je bil po činu kapetan Udbe. S svojim avtom ga je 22. 6. 1954 odpeljal čez jugoslovansko-avstrijsko mejo in mu dal nalogo, da se kot begunec javi na karantenski postaji v Celovcu, mu o njej poroča in se nato z isto nalogo preseli v Asten pri Linzu. Ko je vse to izvedel, se je podal na poročanje v Slovenj Gradec januarja 1955 v spremstvu svojega de- kleta Marije E., ki je prav tako ilegalno prešla državno mejo. V Slovenj Gradcu sta tri dni stanovala v Aberškovem stanovanju, potem pa sta se spet vrnila v Avstrijo. Do meje ju je z avtom peljal Stane Aberšek, nadaljnjo pot pa sta prepešačila. Ob slovesu mu je dal Aberšek nove naloge in 500 šilingov. Imel je tudi po- narejeno osebno izkaznico na ime Dornig (pisano z G, v slovenskih tekstih Dor- nik). Še večkrat je ilegalno prešel iz Koroške v Jugoslavijo in ob zadnji vrnitvi je s seboj pripeljal jugoslovansko državljanko Marijo Cafa in za prehod prejel denar. Kot svoje naredbodajalce v Slovenj Gradcu je navedel naslednje agente Udbe: polkovnika Mercina, kapetana Staneta Aberška, kapetana Simčića in nad- poročnika Goresa. Kot povezovalna agenta pa sta mu bila prek Aberška znana Momir Vasić in Stane Leben, oba iz taborišča Asten. Kot javko za pošiljanje pisem so mu dali dva naslova, enega v Slovenj Gradcu in drugega v Mariboru, na katera je lahko poslal pomembne informacije. Poleg tega mu je Aberšek rekel, da se ob nevarnosti lahko obrne tudi na jugoslovanski konzulat v Celovcu, kjer je delal Bo- ris Zidarič, za katerega je dobil tudi njegov privatni naslov. Povedal je tudi, da po Avstriji stalno potuje z jugoslovanskim potnim listom jugoslovanski kurir Anton Novak, ki dela v Avstriji. Z njim se je sestal v začetku februarja v Gradcu, naslednji dan pa je odpotoval na Dunaj. Vsebino tega sestanka je glede na navodilo moral javiti svojim predpostavljenim na Udbi Slovenj Gradec. V teh pismih je uporabljal naslednje psevdonime: Tonet za Aberška in Rezi za Novaka. Pri njem so našli pištolo »Mauser« 7,65, ki jo je prav tako dobil od slovenjegraške Udbe. V zaključku je navedel, da mu je Aberšek dal na Koroškem tudi neko javko 16 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 15. 33 Letnik 40 (2017), št. 1 za pošto, ki se nahaja v Borovljah v okraju Celovec, imenovano »Mašinca«, ven- dar je pozabil ime in naslov javke.17 Ker je bil v tem času že sodelavec Udbe, so v Udbi Maribor začeli s prever- janjem, kako je prišel Dorič v roke avstrijski policiji, saj je bil to eden od pogojev, da je bil deležen amnestije. Podatki o njem se začnejo zbirati pod psevdonimom »Hanzi«, ki je bil eden od njegovih psevdonimov v času sodelovanja z Udbo.18 Stane Aberšek je potrdil, da ga je res poslal v Avstrijo zbirati podatke, da mu je dal na pot 500 šilingov in lažno osebno izkaznico na ime »MILAN DORNIK« in direktive za delo z emigranti. Aretacija Doriča je sledila na podlagi ovadbe nje- govega dekleta in dejstva, da je vstopil v Avstrijo z orožjem. S sodbo deželnega sodišča v Celovcu št. 10 VvE 47/55 z dne 8. 4. 1955 je bil obsojen na tri tedne strogega zapora in potem izgnan v Jugoslavijo, kjer so ga spet zaprli. Referent Vinko Cimerman v Kazensko popravnem domu Maribor, kjer je Dorič spet prestajal zaporno kazen po tem, ko so ga Avstrijci vrnili, je 19. 6. 1956 pisal državnemu sekretarju za notranje zadeve Milanu Kranjcu obra- zložitev, zakaj za Milana Doriča ponovno predlagajo pogojni izpust. Tu je prvič navedena zaporna kazen, ki jo je Milan Dorič dobil, že ko so ga prvič prijeli. Di- vizijsko vojno sodišča Celje ga je 31. 7. 1947 s št. 31/47 po ZKLD obsodilo na 10 let strogega zapora. Kazen je nastopil 1. 4. 1946 in jo prestajal do 5. 12. 1953, ko je bil pogojno odpuščen. Pogojni izpust so mu preklicali 15. 7. 1955 po odloku Okrajnega sodišča Ljubljana I. štev.487/5. Kazen bi prestal 25. 11. 1957, polovi- co kazni je prestal 25. 11. 1952. V obrazložitvi za izpust je napisano, da je bil 5. 12. 1953 pogojno izpuščen, saj je bil že v zaporu pridobljen za sodelovanje, ki ga je uspešno opravljal. Po iz- pustu se je naselil v Dravogradu, kjer ga je njegova zveza postal Aberšek. Ker ni imel nobene zaposlitve in ker je imel pogoje, so ga izkoristili za agenta emigran- ta in je bil kot tak poslan v Avstrijo, kjer se je naselil v ameriški coni – Asten pri Linzu. Tu je prišel v stik z ameriškimi agenti (Pogačar, Vasić, Macady itd.), ki so se ukvarjali z organizacijo kanalov v FLRJ. V to organizacijo je bil pritegnjen tudi Dorič, ki je dobil nalogo, da vzpostavi kanal z Jugoslavijo, po katerem bi lahko šle redne pošiljke. Zato so Doriča povezali z Aberškom, ki je v Slovenj Gradcu odigral vlogo nekakšnega »punkta«. Pri tem delovanju je Dorič odkril vrsto oseb v Avstriji, ki so se ukvarjale s sovražnim delovanjem proti FLRJ, poleg tega pa je odkril tudi ljudi v FLRJ, ki so bili zveza emigrantov. Delal pa je tudi napake, ena večjih je bila ta, da je s seboj pripeljal svojo ljubico, ki ga je kompromitirala, na kar so ga udbovci prej opozarjali, a ni verjel. Glede na dolga leta, prebita v zaporu, so bile ženske njegova šibka točka. V Avstriji je bil aretiran in je preživel več let v zaporu. Iz njegovih zapisnikov o zaslišanju v Celovcu izhaja, da je delno priznal svoje stike z jugoslovansko službo, vendar so bili podatki, ki jih je dal, v veliki meri »dezinformativnega« značaja. Ker si avstrijska policija ni mogla ustvariti jasne slike o njem, je bil vrnjen jugoslovanskim oblastem in poslan v zapor. V Udbi so se odločili, da mu bodo dodelili le minimalno kazen. Ker pa so slabo inštruirali referenta, ki bi ga moral zagovarjati, je Dorič na razpravi izjavil, da je za njegovo prehajanje meje vedel organ Udbe, to je Aberšek. Ta pa je po nalogu I. referata v Ljubljani to pisno zanikal in tako je bil Doričev pogojni izpust preklican, zato je moral ponovno v zapor. Kot dodatno olajševalno okoliščino za Doriča je Cimerman predlagal, naj upoštevajo dejstvo, da gre za mladega človeka, ki je svoja mladostna leta preži- vel v zaporih, kar jezelo vplivalo na njegov.19 Pod naslovom Zadeva »Hanzi« je čez pol leta o njem pisal še Toni Tratnik, 17 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 13–14. 18 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, Zadeva »Hanzi«, Center UDV Maribor, tov. Tra- tnik, 9. 4. 1955, str. 6. 19 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 28–29. 34 Ljuba Dornik Šubelj: Razlika med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča, str. 27–45 Članki in razprave || Articles and Papers ki je tudi pozneje ves čas spremljal Doriča kot sodelavca.20 Napisal je, da je bil kot sodelavec v letih 1954 in 1955 kurir za kanale med Salzburgom, Linzem in FLRJ. Ker je mnogokrat zaradi skoraj otročje nediscipline delal po svoji glavi, je bil leta 1955 aretiran in poleti 1956 izpuščen. Potem ga niso več obravnavali kot agenta, ampak kot človeka, ki ga morajo kontrolirati zaradi njegove stalne težnje, da bi še naprej delal kot agent. Na sestankih z njim ga je skušal odvrniti od kombinacij, vendar je Dorič stalno opozarjal na razne kanale in skupine, ki so se pripravljale na beg. Usmerjali so ga, da naj bi s takšnimi signali neposredno seznanil postajo Ljudske milice. Tako je prišlo do znane akcije, ko je PLM Dravograd 14. 9. 1956 v Dravogradu ujela skupino mejašev (ljudi, ki so hoteli prečkati mejo, o. a.), od katerih so bili trije aretirani, eden pa ustreljen. Iz tega je nastal problem, ker so ti prišli kot vojaški obvezniki pred vojaško sodišče v Ljubljani. To sodišče pa je zahtevalo »Hanzija« za pričo. V zadevo se referat ni vmešaval. Zato je bil Dorič pozneje sojen pred vojaškim sodiščem, saj jepobegnil pred pred rekrutacijo. »Hanzi« je v začetku decembra 1956 pobegnil v inozemstvo in se je nasta- nil v Nürnbergu. Na Cimermanov naslov je poslal pismo, v katerem se je opra- vičil zaradi pobega, prosil za nadaljnje zaupanje ter izkazoval pripravljenost, da še naprej sodeluje z Udbo. Tratnikov je menil, da je »Hanzi« s pobegom v inozemstvo želel zadovoljil svoj pustolovski značaj in ambicijo, da bi z Udbo napravil kaj koristnega. Pre- dlagal je, da bi bilo najbolje, če se za njegovo ponudbo ne bi zmenili, saj se ob zapletu, na primer ob ponovnem sojenju, ne bi mogel sklicevati nanje, kot se je to v preteklosti že zgodilo. Resnično je kmalu spet pristal v zaporu – tokrat na Golem otoku za nadaljnjih pet let. Decembra 1958 se je Milan Dorič nahajal v preiskovalnem zaporu v Ma- riboru in je pred uslužbencem Vinkom Vrhuncem in zapisnikarico Marico Erja- vec na Okrajnem ljudskem odboru Maribor na Tajništvu za notranje zadeve dal izjavo o svojih stikih s Valentinom Schoenlieb, uslužbencem celovške policije. Povedal je, da ga je spoznal leta 1945, ko je bil tolmač pri FSS v Pliberku. Pono- ven stik z njim je imel leta 1954, ko je ilegalno pobegnil v Avstrijo in od takrat je imel stike z njim tako, da mu je pisal na naslov njegove zaročenke Mire Kosi v Maribor. Srečala sta se septembra 1958, ko je ilegalno pobegnil v sektor Vič, Dravograd z Antonom Medvedom iz Maribora. V Celovcu je Schönliba obiskal v stanovanju in ta ga je vprašal glede posameznih uslužbencev UDV in KPD v Mariboru. Dorič mu je povedal, kar je vedel in Schönlieb mu je predstavil še enega organa celovške policije, Mathiasa. Ta pa se ni zanimal za ljudi, ampak za objekte, kot je stavba TNZ, stavba KPD, in ga vprašal, kaj si želi. Dorič je izjavil, da si želi oditi v Nemčijo, on pa mu je predlagal, da bi odšel nazaj v Jugoslavijo, v Maribor, kjer naj išče stike z ljudmi, ki niso zadovoljni z režimom v Jugoslaviji, pri čemer mu je obljubil denarno pomoč. Spraševal ga je tudi, kakšen je odmev med ljudmi v obmejnih krajih ob ukinitvi slovenskega jezika v dvojezičnih šo- lah. Dorič o tem ni vedel ničesar. Prenočeval je v poslopju policijske direkcije in naslednji dan je dobil 20.000 dinarjev z naročilom, naj čaka na nadaljnja navo- dila. Spet je prekoračil državno mejo pri Viču. V Mariboru, kamor se je vrnil k zaročenki, ni našel zaposlitve, zato je živel od denarja, ki mu ga je dal Mathias. Tudi naslednji mesec je ilegalno prekoračil mejo in odšel k znancema, emigran- toma iz Dravograda, Dietrichu in Lorberju v Beljak, kjer je srečal Schönlieba, ki ga je okaral, zakaj ni v Mariboru čakal na Mathiasova navodila. Ko se je vrnil iz Celovca, je spet prekoračil državno mejo pri Viču in se z vlakom iz Dravograda pripeljal v Maribor, kjer so ga čez 10 dni aretirali.21 20 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, Zadeva »Hanzi«, referat Ia/III-Maribor, 19. 6. 1956, str. 30. 21 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 25 (prej 222 – prečrtano in oznaka Mm 815, kar pomeni mikrofilm, Maribor, mesto). 35 Letnik 40 (2017), št. 1 Izjava Milana Doriča Milan Dorič ni videl svojega osebnega dosjeja niti gradiva, ki se nanj na- naša v drugih delih fonda Arhiva Republike Slovenije. Po objavi v knjigi o Ozni, kjer so navedeni podatki o njem, mi je v več pisnih izjavah dal svoje pripombe in izrazil nestrinjanje z gradivom, ki je bilo objavljeno. Po njegovem mnenju bi bil že zdavnaj ustreljen in ne bi mogel postati sodelavec Udbe, če bi bilo res vse, česar so ga dolžili neposredno po vojni.. Ko sem mu posredovala gradivo Naro- dne zaščite Marenberg, ki ga ni poznal, je podrobneje pojasnil svoj odhod med partizane in usodo po njem po koncu vojne. Milan Dorič je bil rojen kot nezakonski sin Helene Dorič, ki je umrla, ko je bil star štiri leta in Franca Kmetca, ki ga sploh ni poznal. Zanj je skrbel očim Ivan Garmuš iz Dravograda, ki se je nameraval poročiti z njegovo materjo, a je prej umrla. Dorič gramuša smara za svojega pravega očeta, saj je z njim preživel velik del svojega življenja. Prav tako skrbi za njegov grob. Osnovno šolo je obiskoval v Dravogradu in nato meščansko šolo v Slovenj Gradcu. Leta 1943 je bil poslan v poboljševalnico v Eichenstadtu pri Ingoldstatu, ki jo je vodila organizacija Hi- tlerjugend. Pravi, da je od tam pobegnil v Dravograd. Poleti 1944 je šel s pomo- čjo Micke Garmuš, ki je bila tedaj šefinja pošte v Št. Janžu, k partizanom. Prišel je v Šercerjevo brigado, kjer je bil kurir komandanta III. bataljona, ki ga je nato na vojaškem sodišču (po vojni) celo branil, zaradi česar so mu znižali kazen. V borbah na Graški gori, kjer je bil ranjen, si je priboril tudi orožje – brzostrelko, ki je pozneje postala predmet spora med Narodno zaščito Marenberg in odborom OF. Milan Dorič trdi, da ni izdal nobenega bunkerja in da ni poznal Franca Kranj- ca, saj naj bi bilo poročilo načelnika Narodne zaščite okraja Marenberg Frana Malgaj - Klemna in poznejšega načelnika Franca Pogorevca, ki ga prav tako ne pozna, pisano na podlagi govoric, ki so jih širili kmetje. V resnici so ga člani Narodne zaščite aretirali, ko je pri kmetih jemal hrano, kar pa je bila nujnost v januarskem mrazu in tudi redna oblika partizanske rekvizicije. Poleg tega je bil ob aretaciji februarja 1945 star šele štirinajst let, in če bi hotel, bi lahko pobe- gnil že v času aretacije, saj ga je čuval kurir istih let. Ker se je bal, da bi ga naro- dni zaščitniki ustrelili, je pobegnil nazaj v Dravograd. Trdi, da ni izdal nobenih bunkerjev, saj zanje ni vedel, ker ni bil tam doma in tudi, da ni poznal nobenega Franca Kranjca (po podatkih NZ roj. 28. 1. 1912 v Sv. Primožu na Pohorju),22 ki je bil z njim skupaj pri partizanih in je te bunkerje gradil. V podkrepitev svojih trditev pravi, da je po vojni hodil po svojih partizanskih terenih skupaj s Stane- tom Aberškom, Milom Dobrilovičem in Tonetom Tratnikom, svojimi zvezniki v Udbi, in če bi res bil izdajalec, bi ga kmetje prepoznali, vendar ga ni nihče dolžil ničesar. V Dravogradu ni bil na dopustu, kot piše v dosjeju, ampak ga je gestapo zaprl kot ujetega partizana v gestapovski zapor v Dravogradu že 6. 2. 1945 v celico 1 in bunker 5. Od tam je bil z drugimi jetniki odpeljan v Celovec, kjer naj bi ga pred ustrelitvijo rešil policijski polkovnik Strossmeier, očimov znanec, in od tam v Dachau, kjer je bil osvobojen z drugimi jetniki. Podatki, ki jih je pridobil v Dachauu, pričajo, da je bil zaprt pod imenom Emil Doritsch, stanujoč v Dravogradu št. 26, označen z zaporniško številko 153.369, zaprt od 16. 4. 1945 do 29. 4. 1945, ko so ga Američani osvobodili. Bil je v zaščitnem zaporu (Schutzhaeftling) kot nemški državljan na preklic (Deut- sches Reich auf Wiederrf). V zapor je bil pripeljan iz gestapa Celovec, tja pa iz Dravograda.23 Glede na te podatke je res malo verjetno, da bi medtem ko je bil 22 SI AS 1931, t. e. 1036, Okrajno načelstvo NZ Marenberg, dopis Okrajnega načelstva NZ Maren- berg 25. 3. 1945 okrožnemu načelstvu NZ Maribor. Predmet: Situacijsko poročilo. 23 Zaporni listi Milana Doriča, ki jih je izdala KZ-Gedenkstaete Dachau/Stiftung Bayerische Ge- denkstaetten. 36 Ljuba Dornik Šubelj: Razlika med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča, str. 27–45 Članki in razprave || Articles and Papers zaprt v Dravogradu in Celovcu, izdajal bunkerje po Svetem Primožu, predvsem pa ni mogel voditi Nemcev po teh krajih. Njegov očim, ki je bil ves čas vojne na nemški strani, saj je bil tudi aktiven član Kulturbunda, je ob koncu vojne pobegnil v Avstrijo. Ko se je Milan Dorič iz Dachaua vrnil v Dravograd, so ga takoj po vrnitvi ujeli v Trbonjah, ga zaprli in v Dravogradu in Vuhredu v mesariji obešali in mučili, da je priznal vse, kar je Ozna hotela slišati, in ga nato poslali v taborišče Strnišče. Od sojetnika iz Dravograda, hotelirja Komaverja, je izvedel, da ga čaka smrtna kazen, zato je pobegnil iz Str- nišča, šel čez mejo in se pridružil očetu. Dejansko je bil zaradi poznavanja tere- na in prehoda čez mejo kurir četniške organizacije in pri tem stopil v stik tudi z Anico Frihauf, ki pa je ni bremenil, saj vendar ni delal drugega, kot nosil pisma in občasno spravljal ljudi čez mejo. S tem se je ukvarjal tudi pozneje za denar, saj je dobro poznal mejno področje tako ob Dravi kot na Viču pri Dravogradu.24 Ko ga je Divizijsko sodišče obsodilo najprej na 15 let zapora, so mu po pri- čanju bataljonskega in četnega komandanta Šercerjeve divizije zmanjšali kazen za tri leta, vendar jih je moral prestati v najtežjih razmerah v samici. Jože Kra- gelj, načelnik Ozne v Ljubljani, ga je za tri leta zaprl v samico in ga pustil stradati, kar je bilo posebno stresno za tako mladega človeka. Bil je v zaporih v Mariboru, Novem mestu in Ljubljani. Tu je spoznal tudi druge zapornike, s katerimi je po- zneje sodeloval, kot na primer Ljuba Sirca ali 22 duhovnikov v Novem mestu, kamor so jih preselili ob sporu z Informbirojem. Preko njih je pozneje spoznal tudi Krunoslava Draganovića. Kragelj mu je predlagal sodelovanje z Udbo in vse izjave, ki jih je dal od leta 1950 dalje o ljudeh v Dravogradu, so ohranjene na mikrofilmih in pravzaprav dane pod prisilo in grožnjo, saj si je z njimi skušal olajšati razmere v zaporu. Po amnestiji in izpustu iz zapora je bil njegova zveza z Udbo Stane Aber- šek, vendar zanika, da bi mu dali lažno izkaznico na ime Milan Dornik. Dejstvo pa je, da je sodeloval pri pridobivanju informacij, saj je dobro obvladal nemški jezik in je pogosto bil prevajalec v taboriščih. V zvezi s pobegom vojaških obveznikov v Dravogradu, pri čemer je bil eden od njih iz Mute ubit, trdi, da je res nameraval pobegniti, vendar ni bil on tisti, ki je pobeg prijavil, kot piše v dokumentih, ampak ga je srečal nek miličnik Jože na železniškem mostu blizu postaje milice, ki ga je poznal in tako naj bi bil kriv za njihov prebeg. Tako je v Dravogradu vedno kriv za vse, kar se zgodi, saj mu pripišejo tudi dejanja, ki jih ni storil. Ker so bili vsi vojaški obvezniki, je to bila oteževalna okoliščina pri njegovem zadnjem zaprtju, tj. 5 let na Golem otoku, čeprav so običajno za to dobili 8 mesecev do enega leta. Polkovnik Janez Trost iz Zagreba, ki je bil na sojenju, mu je rekel, da je to še kazen za Dravograd.25 V njegovem osebnem dosjeju ali dosjeju sodelavca ni podatkov o presta- janju kazni na Golem otoku. Podatke o tem je pridobil v Hrvaškem državnem arhivu in mi jih pisno posredoval, zato jih tu povzemam.26 Iz osebnega lista obsojenca, ki ga je izdal Državni sekretariat za notranje zadeve FLRJ, KPD Rab je razvidno, da je bil Milan Dorič kot štirikratni povratnik po čl. 40 KZ obsojen na 5 let strogega zapora zaradi kaznivega dejanja po čl. 339 št. 3 KZ. Obsodilo ga je vojaško sodišče v Zagrebu I. K. 259/60 dne 20. 10. 1960, na Goli otok pa je prišel 22. 12. 1960 iz vojaškega preiskovalnega zapora (VIZ) Zagreb. Za začetek prestajanja kazni se je štel datum 19. 7. 1960, konec presta- janja kazni pa 19. 7. 1965. Iz podatkov o prestanih kaznih je razvidno, da je bil prvič obsojen od Divizijskega vojaškega sodišča v Celju sod. št. 31/47 z dne 31. 1. 1947 na kazen odvzema svobode s prisilnim delom v trajanju 15 let. Kazen je prestajal v KPD Maribor 7 let in 2 meseca do leta 1953. Druga obsodba je bila 24 Pismo Milana Doriča avtorici z dne 8. 4. 2017, hrani avtorica. 25 Pismo Milana Doriča avtorici z dne 5. 4. 2017, hrani avtorica. 26 HDA, a. e. F 1560 – KPD Goli otok, dosje št. 8480 na ime Milan Dorič. Fotokopijo hrani avtorica. 37 Letnik 40 (2017), št. 1 obsodba okrajnega sodišča v Ljubljani I. Ks. 487/55 z dne 15. 7. 1955, ko je bil obsojen na trimesečno zaporno kazen po čl. 303/1 KZ. Kazen je prestajal v Ma- riboru. Tretjič je bil obsojen od okrožnega sodišča v Mariboru K. 53/57 z dne 1. 3. 1957 na kazen strogega zapora v trajanju 10 mesecev zaradi istega kaznive- ga dejanja. Prestajal jo je v Mariboru leta 1957. Četrta je bila kazen okrožnega sodišča v Mariboru K. 750/58 z dne 17. 1. 1959. leta, ko je bil obsojen na kazen strogega zapora v trajanju 1 leta in 2 mesecev v KPD Maribor. V dosjeju (podatkov) obsojencev je poleg osebnih podatkov zapisano tudi, da je bil v času prestajanja zaporne kazni že poročen. Z Miro Kosi se je poročil med prestajanjem zaporne kazni leta 1957. Prav tako iz gradiva izhaja, da je bil kvalificiran pek, ki pa ni izpolnil svoje vojaške obveznosti. Leta 1945 je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja sodelovanja z okupatorjem, obsojen je bil po čl. 339 KZ brez sodelavcev. Kot motiv za izvršitev kaznivega dejanja so bile navedene materialne razmere. Na prestajanju kazni se je pokazal kot delaven, točen in priden in ni kazal negativnih lastnosti. Med opombami je navedeno, da žena Mira živi v Mariboru, njegov očim Ivan pa v Špitalu ob Dravi v Avstriji, kjer živita tudi očetova brat in sestra. Govori nemško in v Avstriji je bil ilegalno leta 1955, 1957 in 1960 po nekaj mesecev. Po prestajanju zaporne kazni naj bi živel v Mariboru pri ženi. Kot posebno disciplinsko kazen so mu šteli ukor, ki ga je do- bil, ko je 28. 9. 1964 samovoljno vzel mast, sladkor in krompir in iz tega naredil sladice. Na svobodo je bil izpuščen 19. 7. 1965, s seboj je dobil obleko, perilo in čevlje ter 1553 dinarjev prihrankov. Dosje sodelavca Milana Doriča »Hanzija« V dosjeju Milana Doriča kot sodelavca Udbe je ob rojstnem podatku na- veden njegov naslov v Nemčiji. Dosje ima številko 51377 in je filman do 70. strani.27 Izpolnjeval ga je Ivo Mrevlje, ki je naveden kot referent v izpostavi DV Maribor. Kot psevdonim in registrska številka je naveden »Hanzi« – 1236. Zame- njali so mu tudi številko centralnega registra. Poleg rojstnih podatkov, novega naslova v Nemčiji in poklica – delavec v privatnem sektorju, zaposlen privatno v obrtništvu – ni novih podatkov: kot šolska izobrazba je navedena osnovna šola, znanje nemškega jezika, opredeljen je kot slovenske narodnosti in jugoslovan- skega državljanstva. Največja razlika med tem dosjejem in osebnim dosjejem je, da je v štirinajsti rubriki, ki zahteva politično opredelitev, označen kot oseba brez osebne ali družinske sovražne preteklosti, ki dela kot emigrant na osno- vi patriotizma od 24. 9. 1966, ko je bil registriran kot agent – sodelavec med ekstremno hrvaško emigracijo v akciji »Pevec«. Usmerjen je bil na emigracijo, zamejsko problematiko in nemško obveščevalno službo v inozemstvu. Karton sta izpolnila 17. 1. 1967 vodja organizacijske enote Tone Tratnik in operativni uslužbenec Ivo Mrevlje, ki sta že prej, kot je razvidno iz osebnega dosjeja, delala z Doričem in sta delo z njim nadaljevala. V vprašalniku za obdelavo sodelavca je ob že prej navedenih splošnih podatkih opisano, da je fotoamater, ribič in šofer, da je mirne narave, izredno družaben, zelo hitro navezuje stike z osebami raznih poklicev in značajev. Precej dobro ocenjuje ljudi, ima povprečen dar za opazovanje, je pa nekoliko lahkomiseln in težje analizira. Za delo ga je pridobil Ivo Mrevlje 24. 9. 1966, angažiran je bil po panogi 1 in 3 (tuje OS in emigraci- ja), vzroka za vezavo naj bi bila patriotizem in osebna vezanost, sodelovanje pa je potekalo z osebnimi stiki konspirativno in s posredno zvezo – pismena in po vezistu. Med podatki o usmeritvi sodelavca je bila ponovno navedena akcija »Pevec« ter zunanje opazovanje in sledenje. Kot možnosti dela sodelavca pa so bili navedeni organi in pomožno osebje nemške policije, organ bivše nemške 27 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 1–4 a. 38 Ljuba Dornik Šubelj: Razlika med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča, str. 27–45 Članki in razprave || Articles and Papers policije, bivši obsojenci in priporniki. Imel je zveze z vodilnimi osebami v upravi taborišča Zürndorf ter zveze z jugoslovanskimi emigranti v ZRN v Nürnbergu, Zürndorfu in Fürthu. Priložen je tudi pregled stroškov posebej za dinarska in posebej za devizna sredstva za čas od leta 1969 do 1971 po raznih postavkah, iz katerih je razvidno, kakšni so bili stroški operativnega sestanka s sodelavcem in kakšne so bile nagrade ali darila. Posebej so navedeni stroški operativnega delavca. Preden se posvetim opisu nekaterih aktivnosti Milana Doriča, ki so ali niso opisane v njegovem dosjeju sodelavca, še nekaj besed o akciji »Pevec«, ki je omenjena v njegovem dosjeju sodelavca. Operativna obdelava »Pevec« je bila uvedena 5. 10. 1966. V njej je gradivo od 4. 2. 1966 do 11. 10. 1991 in ima skupaj z OK »Ilegalec« 4565 strani. Poleg gradiva obstajajo tudi razne priloge, videokasete, fotografije in 243 mikrofilmov sodelavca »Hanzija«, ki so ga pozneje preimenovali v »Floro« oz. »Pogana«.28 Operativno obdelavo je Udba uvedla zaradi spremljanja » /.../ subverzivno pro- pagandne in teroristične dejavnosti najekstremnejših skupin in posameznikov hr- vaške ekstremne emigracije v ZRN, v evropskih in prekomorskih državah.« Našteti so najpomembnejši akterji in drugi, ki so vključeni v posamezne organizacije, med katerimi so za najpomembnejše imeli HDP, UHN, HNO, KO HNU, KOP, HOS, HRS, Hrvatski domobran, UF in druge. Iz uvodnega teksta je razvidno, da je bil Milan Dorič prvi in dolgo časa edi- ni informator o dejavnosti hrvaške ekstremne emigracije. Pri tem je uporabljal imena »Milan«, »Loyd« in »Hanzi«, pozneje pa so ga preimenovali v »Pogana« in »Floro«. V okviru te akcije so spremljali priprave emigracije na izvrševanje terorističnih in drugih akcij proti SFRJ, kot na primer akcijo »Han«, »Raduša« in aktivnost hrvaške emigracije med olimpijskimi igrami v Münchnu. Spremljali so povezovanje ekstremnih hrvaških emigrantov v Evropi z emigracijo v ZDA, Kanadi, Argentini in Avstraliji ter aktivnosti posameznih hrvaških ekstremistov, njihovih organizacij in skupin na skupnih sestankih, kongresih in srečanjih. Po- sebej so jih zanimali odnosi in stiki sodelavca – torej Doriča – s predstavniki nemških varnostnih organov, kot so bili Robert Schmidt, dr. Peter Wessel, Pau- lus in Mayer, ter z angleškim oficirjem za zveze v taborišču Zürndorf. Poleg od- nosov in stikov sodelavca s posameznimi hrvaškimi emigrantskimi ekstremisti so jih zanimali stiki hrvaških emigrantov z ameriško obveščevalno službo (Ro- bertson) in drugimi nemškimi in avstrijskimi varnostnimi organi. Pri tem so na- leteli na sume med samimi emigrantskimi ekstremisti, da nekateri posamezniki delajo za Udbo in da je o sodelovanju posameznikov z Udbo posumila nemška Zvezna služba za varstvo ustave. Spremljali so priprave na protijugoslovanske demonstracije, vsakoletne komemoracije in proslave hrvaške ekstremne emi- gracije ob dnevu NDH in drugih obletnicah. Spremljali so likvidacije nekaterih hrvaških ekstremistov (Prpića, Matičevića, Lubarića in Stanka Nižića) kakor tudi priprave na atentate na jugoslovanska konzularna predstavništva (Topič). Spre- mljali so pogrebe emigrantov, npr. Djurekovića, in priprave na posamezne akcije emigracije v turističnih sezonah v Jugoslaviji in nesoglasja med posameznimi akterji hrvaških ekstremistov v tujini. Končno so spremljali povezave hrvaških emigrantov z akterji na Hrvaškem za dosego skupnih ciljev – samostojne države Hrvaške ter nabavo in organizacijo vnosa orožja za potrebe Hrvaške pred časom agresije in med njim. Kot je razvidno iz gradiva, je bil vse do junija 1986 Dorič edini informa- tor za ta vprašanja. Takrat pa so uvedli novo OK »Ilegalec«, s katero s pomočjo Doriča plasirali sodelavca »Vedrana« med dvema hrvaškima emigrantoma, ki sta bila idejna vodja HDP, da bi dobili vpogled v njuno delovanje in za vpliva- nje na medsebojne odnose med posameznimi vodstvenimi člani HDP, HRP ter 28 SI AS 1931, t. e. 2408, OO »Pevec« RTZ 56. 39 Letnik 40 (2017), št. 1 spremljanje odnosov med hrvaško, slovensko, srbsko in albansko emigracijo in druge naloge. Ivo Mrevlje je 20. 6. 1969 UDV Maribor napisal o sodelavcu »Hanziju – 1236« kratek izvleček o življenju in sodelovanju na podlagi gradiva, predlaga- nega za uničenje.29 Izvleček za razliko od tistega, ki je v osebnem dosjeju, obsega 5 strani. Ker se podatki ponavljajo, jih ne bom navajala, bom pa navedla ocene pisca, ki so vrednotile njegovo delo. V uvodu Mrevlje ugotavlja, da je gradivo o sodelavcu zelo obsežno, ponekod si dogodki nasprotujejo, zaradi oddaljenosti jih ni mogoče razčistiti, zato je menil, da ni smiselno ohraniti celotnega gradiva, vendar le izvleček. Vendar se to ni zgodilo, saj je gradivo očitno ohranjeno. Po navedbi rojstnih podatkov in šolanja je omenjeno, da je »/…/ iz avantu- rističnih nagibov zbežal v partizane«, kjer naj bi ga januarja 1945 ujeli Nemci in poslali v neko taborišče v Nemčijo. Vse negativnosti sodelovanja z okupatorjem, ki so jih v osebnem dosjeju prisodili Doriču, so v tem povzetku pripisane, so v tem povzetku pripisane njegovemu očimu, ki je bil že pred okupacijo Jugoslavi- je zagrizen »nemčur« in je v takšnem duhu vzgajal tudi »Hanzija«. Ob prihodu Nemcev je očim takoj začel aktivno kolaborirati in je aktivno sodeloval kot de- nunciant, pozneje pa se je udeleževal raznih hajk na partizane do konca vojne, ko je pred osvoboditvijo zbežal v Avstrijo. Neurejene razmere (očim je »Hanzi- ja« izkoriščal, ni ga redno pošiljal v šolo, navajal ga je h krivolovu, denunciranju itd.) naj bi precej vplivale na njegovo življenje. V nadaljevanju povzema njegovo aretacijo, bivanje v Strnišču, izsiljevanje izjav po Doričevih zatrjevanjih in po pobegu v Avstrijo vključitev v organizirano sovražno delovanje proti Jugoslaviji. Zaradi mladosti naj se svojih dejanj – kurirske službe in vodenja ljudi čez mejo – ne bi niti zavedal. Po aretaciji in obsodbi od vojaškega sodišča na 15 let zapora je bil prvi dve leti izoliran, ker se je pritoževal proti visoki kazni in izmišljenim dokazom. Leta 1949 pa je začel sodelovati s tem, da je dajal podatke o sozapornikih, pred- vsem bivših sodelavcih okupatorja in povojnih tolpah. Dajal je precej uporabne podatke, a se je pozneje kot sodelavec v zaporu kompromitiral. Po izpustu iz zapora je opisano njegovo sodelovanje s Stanetom Aberškom v Avstriji. Nov je opis poročanja o ustanovah NCWC in Caritas v taborišču Asten, o uslužbencih teh institucij ter o dejavnosti ameriške obveščevalne službe CIC v Linzu in Salzburgu. Pri tem je posebej izpostavil sodelovanje s Stephenom Ma- cSadyjem, ki je delal pri Caritasu in CIC Linz. Ta ga je dvakrat poslal v Jugoslavi- jo, da iz Zagreba pripelje neke osebe. Dorič mu je povedal o sodelovanju z Udbo, vse o javkah, nalogah in organih, ki so ga imeli na zvezi. Po prvi vrnitvi po njegovi nalogi v Maribor, ko je bil ponovno aretiran v Avstriji, ga je MacSady rešil zapora v Avstriji, drugič pa mu ni več pomagal. Tudi avstrijskim varnostnim organom je povedal vse o sodelovanju z Udbo, saj je bil prepričan, da so tako in tako že vse izvedeli od Američana. Zaradi teh napak so z njim prekinili sodelovanje, vendar je ves čas sodeloval s PM in zaradi pomanjkanja sredstev za preživljanje tudi vo- dil ljudi čez mejo. Jeseni 1956 je ponovno pobegnil v Avstrijo, od tam v Nemčijo, kjer je bil nekaj časa v taborišču Zirndorf. Ko je bil ujet leta 1957, je bil obsojen na 10 mesecev. Leta 1958 je spet trikrat peljal ljudi čez mejo, se v Celovcu oglasil pri Valentinu Schönliebu in po vrnitvi bil obsojen na 1 leto in 2 meseca zapora. Med prestajanjem zaporne kazni se je poročil z Miroslavo Kosi. Po odsluženju kazni je dobil poziv za odsluženje kadrovskega roka. Zaradi neurejenih razmer, predvsem pa zaradi nepreskrbljenosti žene in otroka, se je spet odločil za pobeg in leta 1960 zbežal v Avstrijo. Ko so ga deportirali v Jugoslavijo, je bil obsojen na 5 let zapora, ki ga je prestajal na Golem otoku, kjer je spoznal nekatere obso- jence iz vrst hrvaških emigrantskih organizacij, s katerimi se je pozneje srečal v Nemčiji. Po izpustitvi je leta 1965 spet zbežal v Avstrijo in od tam nadaljeval 29 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 39–43. 40 Ljuba Dornik Šubelj: Razlika med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča, str. 27–45 Članki in razprave || Articles and Papers v Nemčijo. V taborišču Zirndorf je zaradi znanja nemščine in svoje preteklosti postal nekakšen vodja oddelka ter občasno tolmačil pri zaslišanjih, delal pa je tudi kot pek pri Američanih. Za novo leto 1966 se je pismeno oglasil iz taborišča operativcu, ki ga je imel zadnji na zvezi. Sporočil je, da ima zanimive stike in nato po dogovoru začel poročati o svojem položaju, stikih z emigracijo, uslužbenci taborišča itd. Med najuporabnejšimi podatki so bili podatki o odhodu dveh emigrantov v Jugosla- vijo z nalogo, da osvobodita z Golega otoka Kemala Mujagiča (ki je bil pozneje vpleten v predajo dr. Krunoslava Draganoviča, o. a.). Poročal je tudi o svojih sti- kih z Nemci, uslužbenci taborišča, maja 1966 pa se je spoznal tudi z emigrant- skim voditeljem, dr. Brankom Jelićem, ki ga je nato nagovarjal, naj napiše svoje spomine z Golega otoka. Zaradi vseh stikov, ki jih je imel z emigracijo, so se v Udbi odločili, da ga povabijo v Jugoslavijo na osebno srečanje. Prvi stik je bil od 25. do 27. 9. 1966 v Mariboru. Sklenili so, da bodo stike z njim nadaljevali, da si bo dopisoval s tajnim sredstvom in da ga bodo usmerili v taborišče Zirndorf v politično in ek- stremno emigracijo. V zaključku povzetka je Mrevlje ugotovil, da je od leta 1966 do 1969 dal veliko pomembnih podatkov o dejavnosti hrvaške emigracije ter o dejavnosti nemških varnostnih institucij, ki se ukvarjajo z emigracijo. Dal je tudi precej podatkov o sodelavcih Udbe, ki so bili odkriti ali so jih sumile nemške oblasti in emigracija. Med sodelovanjem niso ugotovili, da bi sodelavec sodelovanje z Udbo izdal ali kompromitiral, čeprav je bilo za to veliko možnosti, ki bi jih emi- gracija ali tuja služba vsekakor izkoristila. Končna ocena je bila, da se je Dorič le stabiliziral, kljub svoji preteklosti, k temu pa je pripomogel pravilen odnos do njega, pomoč, ki so mu jo nudili, ko je bil v stiski, in končno tudi družina, na katero je bil precej navezan. Nekatere aktivnosti Milana Doriča kot sodelavca Udbe Dosje sodelavca Milana Doriča obsega obdobje 25 let njegovega življenja in ima skoraj 5000 strani, zaradi česar je preobsežen, da bi lahko dal popolno sliko njegovega dela. Zato sem se odločila le za nekaj primerov, ki ilustrirajo različne vidike informacij, ki jih je Udba dobivala s pomočjo Doriča. Kot prvo naj navedem njegovo vlogo pri vrnitvi Krunoslava Draganovića v Jugoslavijo. Krunoslav Draganović je bil pomembna oseba v hrvaški emigraciji z več vidikov. Rodil se je v Brčkem leta 1903, osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Travniku in Sarajevu. Študij je začel na politehniki na Dunaju in ga zaključil v Sarajevu na teologiji. Leta 1928 je bil posvečen za duhovnika Sarajevske nad- škofije in leta 1932 je odšel v Rim. Na papeževem Orientalskem inštitutu je pro- učeval vzhodno krščanstvo in islam ter doktoriral s tezo O nazadovanju katoli- kov v Bosni in sosednjih državah v 17. stoletju. Do vojne je opravljal razne poklice od učitelja verouka do tajnika v nadškofiji. Leta 1940 je na Bogoslovni fakulteti v Zagrebu predaval cerkveno zgodovino. Od leta 1941 je bil član ravnateljstva zavoda za kolonizacijo.30 V času NDH je bil, kot sem že omenila, vodja »Odbora za slovenske useljenike«, ki je deloval v okviru slovenskega Rdečega križa. V tem okviru je obstajala tajna blagajna, s pomočjo katere so pomagali izseljencem, ki so bili izgnani iz svojih domov brez vsega. Pomoč pa so dobivali predvsem du- hovniki. Draganovič je tudi pozneje, ko je bil od leta 1943 v Vatikanu, bil dodeljen hrvaškemu predstavništvu pri Svetem sedežu, pomagal Caritasu Zagrebške nad- škofije in hrvaškemu Rdečemu križu pri osvobajanju, oskrbi in pomoči zajetim Hrvatom pri vrnitvi v domovino po kapitulaciji Italije. Še bolj je znan kot eden od 30 Akmadža, Draganović: Iskazi komunističkim istražiteljima, str. 9–10. 41 Letnik 40 (2017), št. 1 tistih, ki je po »podganji poti« tudi po kapitulaciji Nemčije poskrbel, da se je velik del vodilnih ljudi NDH s Paveličem na čelu umaknil na varno v Južno Ameriko. Pri tem so mu pomagale tudi obveščevalne zveze s CIO, ki jih lahko danes spre- mljamo v dokumentih na internetu, kjer je označen kot »Zlati duhovnik« zaradi prenosa zlata iz Vatikana.31 O njem je pričal William Gowen, nekdanji ameriški protiobveščevalec, član CIC, v razpravi, ki so jo pred ameriškimi sodišči sprožile žrtve Jasenovca.32 Po prihodu v Jugoslavijo in zaslišanjih se je Draganović v javni tiskovni konferenci pohvalno izrazil o stanju v Jugoslaviji in je živel v Sarajevu do svoje smrti leta 1983, kjer se je ukvarjal s cerkveno zgodovino. Če se vrnemo k Milanu Doriču, je ta Krunoslava Draganoviča spoznal prek duhovnikov, s katerimi je bil leta 1952 priprt v Novem mestu, kamor so jih pre- selili iz KPD Maribor, ker so se bali, da bi prišlo do invazije Sovjetske zveze skozi Madžarsko. Ponovno sta se srečala leta 1966 in 1967, ko je bil Dorič v taborišču Zirndorf. Po njegovi izjavi se je Draganović za vrnitev v Jugoslavijo odločil sam. Pred vrnitvijo je bil pri njem 5 dni v Nürnbergu in on ga je z osebnim avto- mobilom odpeljal do duhovnika Viljema Ceclja v Salzburg. Od tam so ga drugi odpeljali v Slovenijo, kjer so ga prevzeli udbovci in ga po kratkem zaslišanju v Ljubljani odpeljali v Sarajevo. V Zirndorfu sta se skupaj slikala, za spomin pa mu je podaril sliko Jezusa. Po njegovem pričevanju je Draganovič v Jugoslavijo odnesel tri kovčke gradiva, ki ga je Dorič pomagal nalagati v avto.33 V gradivu »Pevec« so Doričeva poročila o prihodu Draganovića v Jugosla- vijo in odmevih nanj. Gradivo vsebuje podatke o njegovem bivanju v Nürnbergu, Zirndorfu in Fürthu in o njegovi vrnitvi septembra 1967 ter zmedi, ki je vladala med emigracijo, predvsem v zvezi z dilemo, ali ga je Udba ugrabila ali se je pre- dal sam. V zvezi s tem so podatki o Kemalu Mujagiću, ki je prišel z Golega otoka, se ustavil pri Viljemu Ceclju v Salzburgu in se tu sestal s Krunoslavom Draga- novićem. Tudi Kemal Mujagić je bil pridobljen za sodelavca na Golem otoku.34 Pozneje ga je prevzela CIA. Dorič je poročal, da je polkovnik Robertson izjavil, da za Srbe ni dobro, da so Draganovića ugrabili, saj je delal tudi zanj. Prav tako je delal za Petra Wessla, ki je imel tudi njegovo telefonsko številko. V tajnopisnem sporočilu je Dorič napisal, da se v emigraciji ve, da je Draganovića ugrabila Udba v Trstu, kjer je bil zadnjič viden 10. 10. 1967. Vozila sta ga Ivan Galič - Babič in neki musliman. Med emigracijo so se pojavile ideje, da bi za maščevanje za Draganovičevo ugrabitev ugrabili Edvarda Kardelja ali Vladimirja Bakariča.35 Wessel je domneval, da so ga ugrabili zaradi knjige, ki jo je pripravljal o hrva- ških žrtvah ob koncu vojne. V svoji knjigi o zaslišanju Krunoslava Draganovića je Miroslav Akmadža objavil tudi tezo, ki se pojavlja v srbski literaturi, da se je za varno vrnitev v domovino Draganović dogovoril s polkovnikom Udbe Osmanom Bijedićem, bratom Džemala Bijedića, seveda po posrednikih.36 V razgovoru med Wesselom in Kemalom Mujagićem je slednji rekel, da je Draganović prostovoljno odšel v Jugoslavijo, zato se je upravičeno bal, da bo Udbi povedal vse, kar je vedel. Poročanje Doriča o stanju med emigracijo v zvezi s prihodom Draganovića je Udbi omogočilo ocenitev razmer med njimi, hkrati pa je zaradi njegovih razprostranjenih zvez spremljala, kje so občutljive točke in kdo se boji posledic vrnitve Draganovića v Jugoslavijo. Ameriški zvezni oficir Mueller je Milanu Doriču februarja leta 1971 v ta- borišču Zirndorf prinesel osem zvezkov gradiva o oborožitvi držav Varšavske zveze, ki je bilo zelo pomembno za obrambno sposobnost Jugoslavije po agre- 31 The Pavelic Papers, The return of the Golden Priest, The Venona Reports and the Second Recruitment of Krunoslav Draganović 1959. 32 Mekina: »Milan Dorič - Hanzi, tajni agent«, Mladina, 7. 3. 2014, št. 10. 33 Pismo Milana Doriča avtorici s prilogami z dne 31. 3. 2016, hrani avtorica. 34 SI AS 1931, t. e. 2409, O »Pevec« RTZ 56, str. 281–283. 35 SI AS 1931, t. e. 2409, O »Pevec« RTZ 56, str. 315–365. 36 Akmadža, Draganović: Iskazi komunističkim istražiteljima, str. 37. 42 Ljuba Dornik Šubelj: Razlika med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča, str. 27–45 Članki in razprave || Articles and Papers siji čet Varšavskega pakta na Češkoslovaško leta 1968. Gradivo je Dorič izročil Tratniku, ta pa ga je prefotografiranega posredoval najprej na ZSNZ. Za poslano gradivo se je zahvalila II. Uprava Generalštaba JLA, saj je to bil velik prispevek za priprave na morebitni napad s strani držav Varšavskega pakta. V Ljubljani je potrdil prejem gradiva Janko Kodeli 16. 4. 1971.37 S pomočjo Vladimirja Sečena, sprva člana Hrvaškega osvobodilnega gi- banja (HOP), ki je pozneje ustanovil svojo ekstremnejšo organizacijo HROP – Hrvaško revolucionarno osvobodilno gibanje, je Dorič prišel v stik tudi z ameri- ško obveščevalno službo CIO, katere pripadnik je bil Sečen. Kot strokovnjak za protigverilsko bojevanje je ustanovil v Južni Ameriki Antikomunistično legijo svobodnega sveta, ki je delovala v Dominikanski republiki, sodeloval pa je tudi pri likvidaciji Che Guevare v Boliviji. Pozneje se je zaposlil v ameriški vojski. Po njegovih navodilih je leta 1988 Dorič na Škotskem spremljal sojenje članu Udbe Vinku Sindičiću, ki je poskusil atentat na Nikolo Štedula, ki pa mu ni uspel. V družbi organizacije »Svetovne lige za svobodo in demokracijo« se je Sečen tega leta predstavljal kot predsednik nove Hrvaške v izgnanstvu. Zaradi neposrednejših stikov med Doričem in Udbo je vodja I. sektorja Stane Bernik leta 1969 predlagal Zveznemu sekretariatu za notranje zadeve, da mu omogočijo zvezo po »sistemu 1100« za dajanje nalog in sprejem njegovih obvestil.38 To naj bi bila zveza s tehničnimi sredstvi – TT (telefon – telegraf). A sodelovanje po relaciji, ki je bila pod nadzorom Beograda, ni obrodilo sadov, saj zveza pretežni del časa ni bila uporabna. Hkrati so se v letu 1969 pojavili sumi, da je dejavnost Milana Doriča pod nemško protiobveščevalno kontrolo dr. Petra Wessla, ki je prej delal z njim, kar pomeni, da je bil kot sodelavec verjetno kompromitiran. O tem, kaj storiti, so se pogovarjali na nivoju Zveznega sekretariata za notranje zadeve, kar pa je zadevo samo še poslabšalo, saj je preveč ljudi vedelo za delo agenta.39 Ker so ob poslabšanju njegovega zdravstvenega stanja leta 1971 sklepali celo na zastrupitev, je poiskal zdravstveno pomoč najprej pod lažnim imenom. Ker je resno zbolel in imel celo več operacij, je njegov začasni umik iz okolja tudi zmanjšal sume njegovih bivših sodelavcev. V celoti ni delal dve leti. Njego- va žena je apelirala na njegove zveze pri Udbi celo s pismom, da ni prav, da se Doriču nihče ne oglasi v času bolezni, saj je požrtvovalno delal zanje.40 Po letu 1975 je spet nadaljeval z delom in v letu 1976 poročal o situaciji na Koroškem. Uslužbenci policije na Koroškem so menili, da bodo po Titovi smrti Jugoslavijo zasedli Rusi. Niso verjeli, da bo prišlo do delitve Jugoslavije med SZ in ZDA, saj naj bi se ZDA zanimale samo za del jadranske obale.41 Čeprav sta imela z novinarjem Hansom Petrom Rullmanom oster spor, ko ga je v časopisu razglasil za agenta Udbe, čemur je Dorič odločno nasprotoval, se mu je Rullman zahvalil, ko mu je ob Titovi smrti poslal 5 izvodov Titove bi- ografije.42 Takrat je Udba Doriču tudi prispevala 10.000 mark za nakup novega mercedesa. Očitno je delo v času tako imenovanega »Dneva X«, to je pričakovane Titove smrti, dobro opravil. Ni pa bilo vedno tako. Ko je leto prej, torej leta 1979, ob zamenjavi njego- vih nadrejenih Milan Dorič Borisu Podbevšku pisal, naj mu Udba pomaga pri nakupu novega avtomobila, je ta odgovoril svojim nadrejenim, da naj to željo re- alizira s Paulusom ali Schmidmeierjem, torej avstrijskima protiobveščevalcema, s katerima je sodeloval, Udba pa mu lahko prispeva za zimske gume. 37 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, Identification Guide (Ordonance equipment) Warshaw Pact Countries, Seven Revised Edition, part One, str. 71–73. 38 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 35. 39 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 86–105. 40 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 185 in 261. 41 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 323–326. 42 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 602 in 611. 43 Letnik 40 (2017), št. 1 Že leta 1983 se je potegoval za rehabilitacijo, rekoč, da je bil partizan, ne ustaš ter da je bil proces proti njemu načrtovan in neutemeljen, saj so ga obtožili na podlagi izjave, pridobljene pod pritiskom in zaradi pretepanja. Njegove vlo- ge niso posredovali v Beograd, omogočili pa so mu plačilo minimalne delovne dobe, da je dobil pravico do pokojnine po nemški zakonodaji za 15 let delovne dobe v Nemčiji. Republiški sekretar za notranje zadeve Ivan Eržen je leta 1988 posredo- val Zdravku Mustaću na ZSNZ SDV predlog, da se Milanu Doriču, takrat z ile- galnim imenom »Flora«, podeli državno odlikovanje »/…/ red zaslug za narod s srebrno zvezdo«. V obrazložitvi je zapisal, da je od leta 1966 vključen v delo proti jugoslovanski politični emigraciji in na drugih sektorjih dela. S tem se je strinjala tudi druga uprava SDV ZSNZ, ki je imela pregled nad njegovim delom. Prosil pa je, da se odločba o podelitvi reši na primeren način, da ne bo prišlo do njegove kompromitacije. Ali so mu odlikovanje podelili iz gradiva, ki je od tu naprej zaprto za javnost v skladu z arhivsko zakonodajo, ni razvidno.43 ARHIVSKI VIRI AS - Arhiv Republike Slovenije • SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, t. e. 750, 303/5 slo- venski Rdeči križ – Zagreb. • SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, t. e. 1036, Okrajno načelstvo NZ Marenberg. • SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, t. e. 2408. • SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, t. e. 2409. • SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, t. e. 2414. HDA - Hrvaški državni arhiv • F – 1560 – KPD Goli otok, dosje br. 8480 na ime Milan Dorič. • KZ-Gedenkstaette Dachau • Stiftung Bayerische Gedenkstaetten – Häftling Emil Doritsch. PISEMSKI VIRI • Pisma Milana Doriča avtorici s prilogami arhivskih dokumentov. LITERATURA Akmadža, Miroslav, Krunoslav Draganović: Iskazi komunističkim istražiteljima. Hrvatski institut za povijest – Podružnica za povijest Slavonije, Srijema i Baranje Sla- vonski Brod, Zagreb 2010. Dornik Šubelj, Ljuba: Arhiv RSNZ (AS – 1931) in njegova uporaba. V: Arhivi in uporabniki, Arhivi in zgodovinopisje (ur. Kafol, Miran, Mravlja, Mija, Nared, Andrej), Lju- bljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2001. Dornik Šubelj, Ljuba: Ozna in prevzem oblasti 1944–1946, Ljubljana 2013. Dornik Šubelj, Ljuba: Konflikte zwischen dem Nachrichtdienst im Kalten Kriege – 43 SI AS 1931, t. e. 2414, a. e. 56, OD Milan Dorič, str. 783. VIRI IN LITERATURA 44 Ljuba Dornik Šubelj: Razlika med osebnim dosjejem in dosjejem sodelavca na primeru Milana Doriča, str. 27–45 Članki in razprave || Articles and Papers Intelligence Clash: East vs. West During Cold War. V: Zgodovinski časopis 61 (2007), št. 3–4, str. 526–529. ČASOPISNI VIRI Kocjan, Aleš: »Krvavo zlato«, Mladina, 22. 12. 2006, št. 52. Mekina, Borut: »Milan Dorič« - Hanzi, tajni agent, Mladina, 7. 3 2014, št. 10. ELEKTRONSKI MEDIJI The Pavelic Papers. The Return of the Golden Priest. The Venona Reports and the Second Recruitment of Krunoslav Draganovič 1959. Vir: www.krajinaforce.com/doku- menti/pavelic-papers.pdf, dostop dne 6. 8. 2017. THE DIFFERENCE BETWEEN PERSONAL FILE AND COLLEAGUE FILE BASED ON MILAN DORIČ EXAMPLE The author examined the case of Milan Dorič and thereafter compared the material in his personal file to that of the colleague file and faced them with Dorič‘s statement. The fund of Republican Secretariat for Internal Affairs con- tains a large number of personal files. Not everyone who had personal file was a colleagues of State Security Administration. Milan Dorič was one of the first people who got a personal file – his file was created as early as in 1946 when he was captured by Germans as a minor after the shorter period among partisans and brought to prisons in Dravograd, Klagenfurt and Dachau from where he was freed at the end of the war. Following his return, he was suspected of co- operation with Gestapo as his stepfather was an active member of Kulturbund who as an informer during World War II denounced many opponents of Ger- man occupiers and escaped to Austria at the end of the war. Dorič was arrest- ed by local functionaries who tortured him and forced confessions out of him on the basis of which he was imprisoned in the Sterntal Concentration Camp. From there he escaped and illegally went to his stepfather in Austria where he worked as a courier with Milorad Glišič and British intelligence service which supported the supporters of the former monarchy in preparation for elections. When crossing border, he was arrested and sentenced to 15-year imprisonment by military court. During his imprisonment, he started to cooperate with State Security Administration under duress and thus informed on fellow prisoners with whom he maintained contacts. After his pardon, which he was granted due to the cooperation with State Security Administration, he escaped to Austria on State Security Administration order and there he made contact with Austrian police and British occupying authorities. hHe was imprisoned several times for his participation in illegal border crossings in Austria, and he served the last jail sentence in Yugoslavia on the Goli otok island when he escaped to avoid recruitment. The real cooperation with monetary rewards was established be- tween Dorič and State Security Administration in 1966 in which Dorič was not operating in the role of occupier’s colleague as it is written in his personal file, but he participated as a nationally conscious citizen. His cooperation with State Security Administration was one of the longest as he actively participated since 1949 even from prison as a co-worker since 1966. Despite the fact he was im- SUMMARY 45 Letnik 40 (2017), št. 1 prisoned for 15 years (from 1946 to 1965 with shorter periods of freedom), he provided Yugoslavia or its State Security Administration information on the situation during extreme Croatian emigration. Due to his proficiency in German language he worked in camps in Austria and Germany where he came into con- tact with Austrian and German security authorities as well as representatives of occupying authorities in Austria before the proclamation of the republic, with British and American intelligence service. He passed information on situation during emigration, preparation for terrorist acts and plan related to Yugosla- via after Tito to the above-mentioned authorities and intelligence services. His work, while often being dangerous as he worked for Yugoslav, German or Aus- trian and Americal intelligence service, was recognized and appropriately re- warded, however, his goal of achieving personal rehabilitation was not fulfilled.