R. G.:
Bajka o biserni roži.
(Konec.)
¦      .          ¦              "•                               I
l/^b^         / /   ^a* ^e ve(iel l'šček vse! Vzdignil1 je krilca, se spu-1
X*n/\    / /      s*'^ v g'u^° no'č in p'u'« dokJer rau niso opešaleB
]%!r&/ /           slabe moči'. Počil je malo na vrhovih in zopet zletej
jp®\/ /           K° je solnce obsvetilo gore, ie bil na strehi Dark^B
r     / /              vega doma in zapel pesemoo. Darko pa je prign^H
/ /*)*mtM      živinco iz hleva, in &li so na planine.                 1
/ /         V\              Druigi dan se je Darko poslovil    od>   doibribH
/ i          j\y\   ljudi. Vzel je s seboj majhen lonček in velik osterB
nož, kakor mu je lišček naročil. Dve noči ie spafl
pod milim nebom, tako dofea je bila pot v gore. Tretji dan sta prišla dofl
konca. Ko je soJnce zašlo, sta se pomJkala počasi in previdno dol v grapaJ
Lisica je rada dala mleka. Čarovnica je imela v sebi1 čudno moč, da jfl
ukrotila vsako divjo stvar. In bežala sta z mleikoTn po drugi strani nazsH
gor, da bi ne srečala hudobne starke.                                                    H
Ko je tema legla na zemljo in je mesec priplaviaL na nebo, je šla tu<lH
čarovnica po mleko. Pa lisica ji ga ni dala, ker ga ni imfela več. In nasuval^B
jo je razjarjena zlodejka, da je ječala uboga stvar.                                H
Medtem je pa poiskal Darko: z liščkom ledino, kjer je rasla marjetic«
z zlatimi prašniki in srebrnoi čašo. 2e oid daleč se je lesketala v luninei^B
svitu.                                                                                           V
Ko je kača zagledala dečka, je privzdignila glavo, se spela kvišk«
¦n čaka'la pripravljena na boi. Darko se jt je približal z lončkom v roki. K«
je zagledala mleko — svojo običajno' hrano — se je pomirila in blastnH
pila. Darko je vzel nož, zamahnrl — in glava je kači odletela. Pred njir«
pa je stala ujegova sestrica Darinka, objela bratca in se mu zahvalila Zifl
rešitev. Potem pa mu je velela:                                                           H
»Izderi marjetico, pod korenino je ključek, in zibeživa, da nas ne doid«
čarovnica!«                                                              •                   ___^B
-*.   147   n—
•Darfco ie daleč stran vrgel marjetico, izkopal ključek, in bežala sta čez drn in strn, da tre prideta v roke hudofone starke, ki mora kmalu priti na ta !kraj.
Ponoči sta bežala, podnevi pa sta se plaho skrivala po grmovjii in za skale. Lišček jima je bil za kažipota1. Tako sta prišla tretjega dne do liiše, kjer so prebivali dobri Ijudje. In sprejeli so jii! oba.
Tudi oni so itneli sinčka, ki je nekega dne izsfinil, da niso vedeli, katn in kako.
Morda je tudi njega odivedla čarovnica!...
III.
Darko še ni koničal dela! Treba je bilo rešiti starše in grad.
Pa velik zmaj je stražM razvaline in vrt! Kako1 ga usmrtiti? —
Zopet je bil lišček, ki ju je rešil iz zadrege. Sedel je na grajske raz-valine in opazoval čaravnico, ki je vsako jutro navsezLo'daj prišla iz svojega brloga in krotiJa zmaja. Prereizala si j,e žilo na roki. in kri> ji je kapljala v dlan.
Zmaj je lizal kri, starka pa mu je govorila: »iPij, da bo silna tvoja moč in pazno tvoje okc! Kdor se približa grajskemu vrtu, naj pogine v tvojem žrelu!«                                                                                              —-
Nato je odšla čarovnica nazaj proti ^ozdu, lišček pa ie s kljunčkom pobiral za njo kaplje krvi, ki so pnmicale \z njetie rane na zemljo. Potem je zletel nazaj na streho in priklioal Darka in Darinko1.
Šla sta z njim čez goro. Na vrhu sta že zagledala grajske razvaline, pred vrtom v prahu pa je ležal' zvit zmaj. Ko sta prišla v1 dolino na rob gozda, ju je zagledal zmaj. Rjoivel je in1 odpiral peneče se žrelo.
Lišček je priletel Darku na ramo in dejal: »Starkina kri je ukrotila zmaja. Tudi jaz sem popil te krvi; da se je zmešala z mojo, in dvojna je sedaj njena moč! Ukrotila bo zmaia, in podložen vama1 bo!«
»Kako nama hočeš dati te krvi?« sta ga vprašala.
»Usmrtiti me morata, in zmaj nai liiže mojokri!«
Prestrašila sta se otroka, ko sta to slišala. Da bi usmrtila liščka, ki jitna je storil toliko dobrega! Tega nista mogla storiti!
A druge rešitve ni bilo...
Lišček pa je silil: »Storita, kar sem vamia rekel, dovršil sem veliko nalogo, in bolje je zame in za vaju, da me usrrirtita!«
S težkim srcem je vzel Darko nož in prerezal ptičku vrat, kri je curljala v Darkino dlan. Ko je kri stekla, je stal pred njima deček, ljub in prijazen.
Razložil jima je svojo usodo: »Jaz senn isti deček, za katerim žalu-iejo oni Ijudje, ki so vaju vzeli pod streho. Čarovnica me je zaklela, ko me ie dobila samega v sozdu — daleč od domače hiše. Nabiral sem jagod in zašel globoko v gozd1. Tako sem prišel do njene bajte, in za kazen me ie
začarala v liščka tako dolgo, dokler me kdo ne umori.
7*
—~   148   -—                                               l
In vidva sta me rešila zakletstva ki jaz sem vama pomagal.«
Deček se je vrnil k svojim staršem, Darko itr Darinka pa sta se bli-žala gradu. Pogumno sta stopa-la proti zrrvajii', ki je krvoločno1 čakal svoje žrtve.
Ko pa je zagledal krvavo dlan Daricina, je iztegnil jezik iz žrela in lizal kri. Darko pa mu je pravil:
»Pij, da boš nama krotak, čarovnici pa sovražen! Pij in povrni se v log k svoji Kospodarici — in končaj njeno1 hudabno živlienje!«
In zmaj je bil pokoren in podložen.
Lomastil je z velikimi šapami proti gozdu in čarovtiica je priletela iz bajte gledat, ko ie slišala rjovenje. Zmaj pa1 ji je bil sovražen in jo je po-
goltnil...
*
*                *                                ...
Darko ie odklenil zarjavela grajska vrata, ki so se z velikim lirušoem odpahnila.Vrt je bil prerasten z osatom in koprivami, na gredi sredi vrta ¦, pa je ležal odtrgan cvet — biserne rože.
In izdrl je Darko rožo, in pobraLa je Darinka cvet ter ga vrgla čez ' ograjo... Zamaknjena sta čakala, kaj bo!
Nista vedla; kako je prišlo, pa osat iti koprive so izginile, in obdajal ju je vrt, lep kakor nekdaj. Pribrenčaile so1 čebelice in prifrčali so me- j tuljčki, zavel je lahen vetrček po vzcveteiih gredah, in zavladiala je po \ vrtu prejšnja sreča.                                                                                       j
Razvaline so odpadle, ponosno se je dvigal v solncu grad. V gradu I pa je vse oživelo. Starši so prihiteli na vrt, da objamej-o otroka.                  ]
Na gredo sredi vrta pa so vsadili skromno rožo s temno1 rdečimi
cvetovi...
m
V kraljestvu narcisa