Slovenska umetnost od leta 1950 do 2010 v geslih 1. del Skupine Slovenska umetnost od leta 1950 do 2010 v geslih 1. del Skupine Urednica Nadja Zgonik Uredniški odbor Robertina Šebjanič, Boštjan Špetič, Nadja Zgonik, Gaja Zornada Založnik Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani Zanjo Alen Ožbolt, dekan Ljubljana, oktober 2024 Cobiss ID: 215219971 Zapis CIP: Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 215219971 ISBN 978-961-7009-40-8 (PDF) Zapis CIP v html obliki: Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID blank">215219971 ISBN 978-961-7009-40-8 (PDF) Slovenska umetnost Slovenska umetnost od leta 1950 do 2010 v geslih od leta 1950 do 2010 v geslih 1. del Skupine Uredila Nadja Zgonik Ilustriral Žiga Sever Uvod 03 BE-54 07 Grupa 69 13 Grupa Junij 19 Kozmokinetični kabinet Noordung 1990–2045 25 Laibach Kunst 33 Neokonstruktivisti 43 Sestava 51 Skupina 53 59 Skupina Irwin 65 Skupina OHO 73 Tržaški slovenski slikarji 79 Kazalo Veš slikar svoj dolg 89 Slikovno gradivo 97 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Uvod V umetnosti na Slovenskem imamo ugledno tradicija delovanja umetniških skupin. Te so kulturno krajino v 20. stoletju nedvomno močneje zaznamova- le kot posamezniki. Spomnimo se nekaj prelomnih, ki so delovale od začetka stoletja, in pomagale sooblikovati moderno identiteto slovenske umetnosti. Slovenski impresionisti, združeni v umetniški skupini Sava, so bili prvi nosilci modernih umetnostnih tokov pri nas, avantgardisti v Tržaški konstruktivistični skupini (Gruppo costruttivista di Trieste) pa so slovensko umetnost neposred- no brez časovnega zamika priključili na evropski umetnostni tok. Neodvisni so v tridesetih letih začeli usmerjati slikarstvo v avtonomijo forme. V E-knjigi začenjamo zgodbo z mladimi umetniki, zbranimi v Skupini 53, ki so se po drugi svetovni vojni uprli diktatu usmerjanja v predmetno slikarstvo in obveznemu povzdigovanju socialističnih vrednot. Vse od skupine Be-54, OHO-ja, grupe 69, grupe Junij, Laibach Kunst, do Irwin in V.S.S.D., slednje tri že na prelomu v postmodernizem, se je izkazovalo, kako pomembna je medsebojna podpora in možnost glasnejšega širjenja novih idej v skupi- ni, da dosežejo širšo kulturno javnost. Med skupinami, ki so začele delovati pred letom 2000, jih je nekaj, ki še vedno sooblikujejo kulturno resničnost Slovenije, veliko pa je novih, ne le na likovnem temveč tudi na drugih področjih vizualne ustvarjalnosti, o katerih bo treba podatke še zbrati, se v njihovo delo poglobiti in jih obravnavati. Izbrana gesla so prvič izšla v klasični knjižni obliki leta 2009 v Pojmovniku slovenske umetnosti po letu 1945: pojmi, gibanja, skupine, težnje, ki je izšel v sozaložništvu Študentske založbe in Raziskovalnega inštituta ALUO s precej širšim naborom gesel. Takrat je projekt iz seminarskega dela inicirala in sooblikovala skupina štu- dentk in študentov, med katerimi sta pobudo prevzeli Gaja Zornada in Robertina Šebjanić, v ožji ekipi pa je bil še Gašper Rus, kot zunanji sodelavec se je pridružil Boštjan Špetič. Zato da bodo gesla dostopna v stabilnem digi- talnem okolju, smo jih izbrali, pregledali, aktualizirali nekaj podatkov, pri čemer je sodelovala Neža Vengust, in jih zdaj objavljamo v digitalni obliki E-knjige. Nadja Zgonik Še opomba pred branjem. Uvod Ko se ime v geslu prvič pojavi, je zapisano polno z ime- nom in priimkom, naslednjič v geslu pa samo z začetnico imena in priimkom. 3 Slovenska umetnost od 1950 do 2010 1953 Skupina 53 1945 1950 1960 1970 1980 1990 2000 2010 2020 1955 1965 1975 1985 1995 2005 2015 1984–1995 V.S.S.D 1970–1985 1990–2045 Grupa Junij Kozmokinetični kabinet Noordung 1969–1989 1993–2003 Grupa 69 Sestava 1968–1972 1983– Neokon- strukti- visti Irwin 1945–1954 1958–1966 1966–71 1980– Slovenski tržaški slikarji BE-54 OHO Laibach Kunst 4 5 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Be-54 Be-54 je bila neformalna skupina sloven- skih likovnih umetnikov, ki je ni povezoval nikakršen slogovni izraz, delovala pa je med letoma 1958 in 1966. Prvotno so jo oblikovali pripadniki generacije študen- tov, ki so se leta 1951 vpisali na ljubljan- sko Akademijo upodabljajočih umetnosti (AUU). Vpisno leto 1951 je bilo, kot se izkazalo pozneje, za ljubljansko AUU, kot tudi za nadaljnji razvoj celotne slovenske umetnosti, nadvse pomembno. Peter Černe Rudolf Kotnik Viktor Snoj Slavko Tihec Abstraktna umetnost Eksisistencialistična figuralika Informel Be-54 7 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Be-54 Tihca in Kotnika je sicer povezoval tudi skupni mariborski Najbolj izpostavljena imena generacije, tega leta vpisane okoliš, kjer sta se po končani akademiji veliko družila in v prvi letnik, so bila Janez Bernik (1933–2016), Rudolf skupaj razstavljala. Oba sta se v tem obdobju poleg Kotnik (1931–1996) in Viktor Snoj (1922–2012) na slikar- J. Bernika uveljavila kot najvidnejša predstavnika stvu ter Peter Černe (1931–2012) in Slavko Tihec (1928– informela pri nas. 1993) na kiparstvu. Diplomirali so sredi 50. let, ravno v času, ko so se na svetovni likovni sceni začeli kazati Ista zasedba je z gostom, kiparjem Jožetom Pohlenom novi horizonti, predvsem véliki prodor abstraktne umetno- (1926–2005), razstavljala leta 1961 v Umetnostni galeriji sti, pa tudi informel in eksistencialistična figuralika. Maribor. Razstavno najbolj aktivno je bilo leto 1966, ko se Ti različni, takrat aktualni likovni pristopi so bili nadvse je skupina predstavila v Piranu, Škofji Loki, na Jesenicah hitro absorbirani v postopke dela mladih umetnikov. in v Ljubljani. Odmevi na vse te razstave so bili nadvse Poudariti velja, da sodi v to obdobje tudi odmik jugoslo- pozitivni. Žal je razstava istega leta v Mestni galeriji vanske politike od Sovjetske zveze, kar je tudi za umetni- Ljubljana pomenila tudi začetek konca skupnega raz- ke pomenilo veliko svobodnejši in subjektivnejši pristop, stavljanja skupine Be-54. To je težko razumljivo, če predvsem pa večjo možnost ogleda razstav na Zahodu. vemo, da so se skupini ob koncu pridružili še slikar-Tri leta po diplomi, leta 1958, so nekdanji sošolci kipar ji Andrej Jemec (1934–), Bogdan Kiar Meško (1936–), S. Tihec in slikarja R. Kotnik ter V. Snoj ustanovili skupi- Štefan Planinc (1925–2017) in kiparji Tone Lapajne no Be-54. Skupino so poimenovali v spomin na svoj prvi (1933–2011), Janez Boljka (1931–2013) in France Rotar obisk Beneškega bienala leta 1954, ki je bil pomemben, (1933–2001). Vzroke prenehanja skupnega razstavljanja ker so lahko kot študentje takrat stopili v neposreden stik in razpada skupine moramo iskati v več smereh, med z zahodnoevropsko umetnostjo po drugi svetovni vojni. katerimi sta glavni predvsem dve. Po letu 1966 so se veli- Be označuje Beneški bienale, 54 pa leto 1954. ko bolj kot prej pokazale razlike v ambicioznosti, kakovo- Skupina ni imela pravil ali enotnih usmeritev, bila pa je sti, iznajdljivosti, uspešnosti in posledično tudi priznanosti tudi odprta za nove člane, kar je bilo vidno ob vsaki novi članov skupine. Nekateri od njih so se preusmerili pod razstavi. Zato gre povezavo članov skupine iskati izključ- okrilje drugih skupin. S. Tihec, F. Rotar in A. Jemec so no v generacijski povezanosti mladih umetnikov, željnih tako postali člani Grupe 69, Lapajne pa nekoliko pozneje ustvarjanja in razstavljanja. član skupine neokonstruktivistov. Skupina Be-54 je prvič razstavljala februarja leta 1958 Zoran Kržišnik, avtor besedila kataloga zadnje razstave v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Čeprav se je že na v Mestni galeriji Ljubljana leta 1966, še z nobenim stav- tej razstavi kazala želja po novem, je bila glavnina del še kom ne daje slutiti, da bo to zadnja razstava skupine, prej močno vezana na zaključen akademijski študij. Tihec je nasprotno. Kržišnik je bil eden glavnih strokovnih zago- razstavljal dela iz armiranega mavca, Kotnik pa je slikar- vornikov in promotorjev takrat mladih in neuveljavljenih sko nadaljeval motivni fazi Fikusov in Konj. Že na nas- umetnikov. Njegovo umetnostnokritiško ter galerijsko lednji razstavi, prirejeni čez dve leti (1960) prav tako v pokroviteljstvo je dajalo skupini v spreminjajočem se Jakopičevem paviljonu, se je ustanovni trojici pridružil umetniškem prostoru potrebno strokovno utemeljitev, P. Černe, ki je s svojo stilizirano figuraliko še bolj poudaril posameznim članom pa potrditev in samozavest, potre- individualnost usmeritev posameznikov v skupini. Edine bni za njihov nadaljnji razvoj. Ker so mnogi člani skupine vezi v likovnem pristopu in izrazu skupine lahko odkrijemo Be-54 prestopili v druge skupine ali pa so svojo likovno med Tihcem in Kotnikom, ki ju je oba pritegnila tehnika pot nadaljevali samostojno, zadnja razstava pomeni zgolj armiranja, pri kateri sta puščala zunanje armaturne ovoje, konec delovanja skupine Be-54, posamezniki pa so se največkrat z betonskim polnilom, jasno vidne. še naprej uveljavljali, nekateri postali celo osrednja imena 8 9 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Be-54 povojne slovenske umetnosti, ki še danes, petdeset let pozneje, zavzeto ustvarjajo. Na zadnji razstavi v Mestni galeriji je bilo za umetniki že več kot deset let poaka- demijskega ustvarjanja in prav vsi so se v tem obdobju izoblikovali v zrele likovne osebnosti. Na tej razstavi so sodelovali: kipar P. Černe, slikar in grafik A. Jemec, slikar R. Kotnik, kipar in pozneje slikar T. Lapajne, slikar in grafik B. Kiar Meško, slikar Š. Planinc, kipar F. Rotar in slikar V. Snoj. Na zadnji razstavi nista več sodelova- la ustanovna člana Be-54, kipar S. Tihec, ki se je med vsemi umetniki najhitreje osamosvojil, in pa kipar J. Boljka. Boštjan Temniker 1. Rudolf Kotnik, Frata (Armirano platno XII), 1962, olje, žica in vrvi na platnu, 115 x 150 cm LIT.: Skupina Be-54 (besedilo Z. KRŽIŠNIK), Lj 1966, kat. Mestne G; Peter Černe: pregledna razstava 1950–2002 (besedilo A. BASSIN), Lj 2003, kat. Mestne G; Rudolf Kotnik: retrospektiva (besedila J. MIKUŽ, M. GABRŠEK PROSENC, A. KOSTIĆ), Mb 1994, kat. UGM; Š. ČOPIČ, France Rotar, Lj 2002; Slavko Tihec (ur. B. KOLAR SLUGA), Mb 2003, kat. UGM. 10 11 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Grupa 69 Grupa 69 je bila ustanovljena leta 1969 ob skupinski razstavi v Vili Bled na Bledu. Njeni ustanovni člani so bili: Janez Bernik (1933–2016), Jože Ciuha (1924–2015), Riko Debenjak (1908– 1987), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar (Bogdan Meško, 1936–), Adriana Maraž (1931–2015), France Rotar (1933– 2001), Gabrijel Stupica (1913–1990), Marko Šuštaršič (1927–1976), Slavko Tihec (1928–1993), Drago Tršar (1927– 2023) in v Sloveniji delujoči bosanski umetnik Dževad Hozo (1938–2020). Janez Bernik Opredeljevali so se kot izrazito delovna Jože Ciuha Riko Debenjak skupina, ki naj bo od samega začetka Dževad Hozo Andrej Jemec odprta umetnikom vseh starosti, smeri in Meško Kiar Adriana Maraž šol. Namesto s skupno ideologijo so se France Rotar Gabrijel Stupica identificirali z zavzemanjem za najvišje Marko Šuštaršič Drago Tršar umetnostne kriterije. Avtorske poetike Grupa 69 13 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Grupa 69 Grupa 69 je v času svojega delovanja razširila svoje vrste s svojimi umetniškimi dosežki, brez političnega podtona. še z novimi člani, včasih pa na razstavo povabila gostujo- Tako je bilo njihovo prvo vodilo kakovost, ki naj bo med- če umetnike. Že na prvi razstavi v Vili Bled so se skupini narodno prepoznavna in zaželena, pa hkrati avtentična, pridružili najuglednejši jugoslovanski umetniki: Jagoda saj prihaja iz specifičnega kulturnega prostora. Namesto Buić, Radomir Damnjanović - Damnjan, Miroslav Šutej zavzemanja za določen slog ali izraz so si torej prizade- in Vladimir Veličković. Skupini so se leta 1973 pridruži- vali za absolutizacijo estetskih umetnostnih kriterijev, ki li novi člani: Zdenko Kalin (1911–1991), France Mihelič naj se odražajo v osebnostno obarvanih umetnostnih for- (1907–1998) in Štefan Planinc (1925–2017). Gosta na mulacijah in avtorskih specifikah. razstavi leta 1974 v Moderni galeriji sta bila Zoran Mušič (1909–2005) in Lojze Spacal (1907–2000). Leta 1976 V smislu absolutizacije stremljenja po estetski normi pa jugoslovanski umetniki niso bili predstavljeni zgolj kot so predstavljali podoben fenomen kot ljubljanska gra- gostje Grupe, pač pa kot njeni člani. Ob razstavi, ki je bila fična šola in tudi namenjali velik poudarek grafiki, ki pa najprej postavljena v Moderni galeriji v Ljubljani in je kas- vendarle ni prevladovala. Medijska raznolikost praks neje gostovala po Sloveniji in v Sarajevu, potem pa bila na posameznih članov je dobro ilustrirala širok spekter ogled še v Fondazione Bevilaqua La Masa v Benetkah, umetniških stremljenj skupine. so se kot novi člani skupine predstavili Jagoda Buić (1930–2022), Stojan Čelić (1925–1992), Dušan Džamonja Smisel povezovanja so videli v občasnih skupnih razsta- (1928–2009), Miodrag B. Protić (1922–2014), Vjenceslav vah; na njih naj bi javnosti predstavljali rezultate svojega Richter (1917–2002), Miroslav Šutej (1936–2005) ustvarjanja ter prek srečevanj utrjevali položaj likovne in Mehmed Zaimović (1938–2011). umetnosti v obči zavesti in višali likovna merila. V njiho- vih razstavnih katalogih je bil poudarek na predstavitvah Skupina se je predstavljala redno vsako leto, leta 1975 umetnikov in reprodukcijah, praviloma jih je pospremilo le so v uvodnem besedilu kataloga posebej poudarili željo, kratko, nepodpisano kritiško besedilo o generalni usme- da bi na razstavo prihodnje leto vključili tudi mlado gene- ritvi skupine in razstave. To je predstavilo njihovo idejno racijo. To namero so leta 1976 na že omenjeni razstavi izhodišče – ne v smislu manifesta, pač pa dosledno kot v ljubljanski Moderni galeriji tudi uresničili in predstavili željo po kakovostnem umetnostnem dialogu, ki naj pri- Kostjo Gatnika (1945–2022), Gustava Gnamuša (1941– speva k razčiščevanju umetnostnih kriterijev, in kot ambi- 2024), Borisa Jesiha (1943–2024), Metko Kraševec cije po dvigovanju umetniške zavesti najširše javnosti. (1941–2018), Klavdija Palčiča (1940–2021), Gorazda Šefrana (1945–2022), Dušana Tršarja (1937–) Skupina je združevala najbolj uveljavljene slovenske in Luja Vodopivca (1951–). umetnike, zaradi česar – pa tudi zaradi njene relativne zaprtosti, predvsem v smislu, da so se povezovali zgolj V ozadju delovanja skupine je bila potreba, da bi se slo- s tedanjimi vodilnimi jugoslovanskimi umetniki – očitki o venski in širše jugoslovanski umetniki končno uspeli elitizmu niso bili redkost. Njena tesna povezanost s teda- uveljaviti mednarodno, pa tudi da bi jim doma priznali njim direktorjem ljubljanske Moderne galerije in glavnim nedvoumno umetniško kakovost. Tako ni bil presenetljiv organizatorjem Ljubljanskega mednarodnega grafične- očitek elitnosti, ki je bil naperjen proti članom skupine iz ga bienala Zoranom Kržišnikom (1920–2008), včasih vrst tistih, predvsem umetnikov in (manj) kritikov, ki so se omenjenim tudi kot enim od ustanovnih članov skupine, stežka sprijaznili s svetovljanskimi težnjami v slovenski je pomenila odprta vrata za razstavljanje po Sloveniji in umetnosti. Če se je pred tem zdelo, da obstaja za jugo- mednarodno nastopanje. Kar pet članov skupine je bilo slovansko umetnost v svetu predvsem politični interes, so pedagogov na ALU, nekaj mlajših, ki so se skupini pridru- želeli umetniki prevzeti pobudo in se uveljaviti predvsem žili kot gosti, pa je to postalo v naslednjih letih. 14 15 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Grupa 69 Prirejali so vsakoletne razstave, praviloma v Moderni galeriji v Ljubljani, ki so potem gostovale na enem ali dveh slovenskih razstaviščih, kakšnem jugoslovanskem in občasno kje v tujini. Skupina je imela okoli 20 razstav, zadnja je bila leta 1980 na Likovnem razstavišču Riharda Jakopiča v Ljubljani. Takrat je katalog za razstavo izšel kot priloga tednika Teleks, kar naj bi skupini dalo pomem- ben popularizacijski impulz, pa je bila to kljub temu njiho- va zadnja razstava. J. L., R 2. Plakat za razstavo Grupe 69 v likovnem razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani LIT.: Grupa 69, Bled 1969, kat. Vile Bled; Grupa 69 in gosti, Lj 1972, kat. MG; Prisotnosti: grupa 69, Lj 1976, kat. MG; Marijan Tršar, Ob desetletnici Grupe 69, v: Sinteza, 53/54, 1981, 96–104. 16 17 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Grupa Junij Grupa Junij (1970–1985) je bila neformalna in tako po izboru umetniških izrazov, tehnik kot idejnih usmeritev dokaj ohlapna skupina, ki so jo leta 1970, v letu, ko so diplomirali, ustanovili diplomanti ljubljanske Akademije za likovno umetnost Stane Jagodič (1943–), Harald Draušbaher (1942–), Viktor Gojkovič (1945–, dipl. 1971), Enver Kaljanac (1944–), po letu 1974 pa je skupina posta- la mednarodna. Mladih umetnikov, ki jih je povezoval skupni mesec rojstva, junij (od tod tudi ime), ni združeval kolektivni duh, saj so njihovi projekti nastajali neodvisno in si bili med seboj zelo različni. Njihove skupne težnje so bile demokratizacija umetnosti, Harald Draušbaher razširjanje njenega raziskovalnega vidika in Viktor Gojkovič Stane Jagodič želja po mednarodni komunikaciji, pri čemer Enver Kaljanac Ekspresivna figuralika so želeli postati slovenska konkurenca malo Fotografija prej ustanovljeni Grupi 69. Konceptualizem Performans Grupa Junij 19 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Grupa Junij Začeli so v duhu neoekspresionističnih teženj s kon- Razstava leta 1975 se je odvijala v negalerijskem pro- ceptualističnimi primesmi in nadaljevali v duhu novega storu, izložbenih oknih Jugobanke v Ljubljani. Leta 1976 konstruktivizma. Odločeni so bili slediti sodobnim usme- je skupina pridobila mednarodno razsežnost, ko so se ji ritvam in zavedali so se, da lahko učinkoviteje nastopajo pridružili Kazuo Kitajima z Japonske, Alan Sundberg iz kot skupina. Manifest Grupe Junij iz leta 1978, ki ga je ZDA ter Vlasta Zábransky z Češkoslovaške, tako raz-sestavil S. Jagodič, se zavzema za umetniško svobodo širjena pa se je tega leta vnovič predstavila v Moderni in raziskovalno strast v umetnosti, življenju in svetu ter galeriji ter gostovala po Sloveniji in v Celovcu. Skupina je vključuje širok estetski in sporočilni razpon. Grupo Junij začela sodelovati z umetnostnim zgodovinarjem Petrom zaznamuje pluralizem idej, pogledov, izrazov in medijskih Krečičem, tedaj kustosom Arhitekturnega muzeja v pristopov, ti pa so se kljub raznolikosti avtorskih polo- Ljubljani. Z vključitvijo Lorenza Merloja, direktorja gale-žajev izkristalizirali v enotnejši smeri, predvsem zaradi rije Canon iz Amsterdama, kot zunanjega sodelavca leta zamenjave klasičnih medijev, slikarstva in kiparstva, z 1977 je skupina svoje mednarodne povezave še utrdila. novimi, eksperimentiranjem v fotografiji, uporabo fotosa- Skupini sta se pridružila Tone Demšar (1946–1997) in tire, fotokolaža, fotomontaže, asemblaža, objekta ter Ratimir Pušelja (1941–2015). Istega leta je sledila razsta-performansa, pa tudi drugih posegov v urbani prostor ali va, posvečena Manu Rayu, v ljubljanski Mestni galeriji, ki krajino. Vse to so bili takrat pri nas relativno novi pojavi, je potem potovala po Jugoslaviji in Sloveniji, skupina pa mediji in tehnike, ki jih študij na ljubljanski Akademiji ni je bila poleg tega izbrana za izvedbo celostne podobe, vključeval. Grupa Junij je bila družbenokritična, vendar tako grafične kot scenske, proslave ob 100-letnici rojstva tedanja oblast teh teženj ni občutila kot provokativnih, pesnika Otona Župančiča, ki jo je zastavila v zase spe- saj je po izbruhu študentskih demonstracij in zasedbi cifičnem, mistično-alegoričnem vzdušju. Razstava leta Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1968 postala znat- 1978 v Moderni galeriji je bila dotlej največja, saj je na no popustljivejša. Na Grupo Junij so najočitneje vplivala njej sodelovalo 136 umetnikov iz 39 držav; posvetili so jo zgodovinska avantgardna gibanja, zlasti nadrealizem, Marcelu Duchampu in jo zastavili z ambicijo, da bi z njo dadaizem in konstruktivizem, ter njihove sodobne reak- predstavili najsodobnejše usmeritve v svetovni umetnosti tualizacije v neosmereh. O tem priča tudi to, da so svoje (s poudarkom predvsem na fotografiji in konceptualnih razstave posvetili Manu Rayu, Marcelu Duchampu vidikih). Sočasno so bili predstavljeni tudi avtorski pla- in Giorgiu de Chiricu. kati in publikacije Grupe Junij. Sledilo je še nekaj jugo- slovanskih in mednarodnih predstavitev, druga velika Prva razstave Grupe Junij je bila leta 1971 v Muzeju revo- mednarodna razstava, Junij ‘80. Prisotnost metafizike, ki lucije (danes Muzej novejše in sodobne zgodovine) v so jo posvetili Giorgiu de Chiricu, pa je bila leta 1980 na Celju v sodelovanju s publicistom Dragom Medvedom Likovnem razstavišču Riharda Jakopiča v Ljubljani in kas- (1947–2016), naslednja pa leto zatem v ljubljanski Mestni neje gostovala še v Sarajevu in Beogradu. Tega leta so galeriji – ob tej razstavi sta se skupini pridružila nova sodelovali z Mirkom Lovrićem (1935–2013), ki je pozneje člana, kiparja Boštjan Putrih (1947–2008) in Milomir postal član, skupini pa se je pridružil tudi umetnostni Jevtić (1940–), slednji je v sklopu razstave na javnem zgodovinar Lev Menaše (1950–). prostoru postavil mobilno plastiko – pnevmatiko (pnevmo-mobil) –, S. Jagodič pa objekt – omaro s satirič- Na istem ljubljanskem razstavišču sta sledili še raz-nim besedilom in zvokom. Leta 1974 so novi člani postali stavi leta 1982 in 1985, ko je bila prvič predstavljena slikarji Jure Cihlař (1949–2018), Božo Grabnar (1946– Mednarodna likovna zbirka Junij, ki obsega več kot 400 2004) in Peter Vernik (1944–), skupina pa se je predsta- del iz petnajstih let delovanja (131 avtorjev iz 29 držav), vila v ljubljanski Moderni galeriji ter tako dobila potrditev nastajati pa je začela po letu 1980. Večino del so podarili tudi s strani osrednje galerijske institucije. sodelujoči umetniki, med njimi Christo in Jeanne Claude, 20 21 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Grupa Junij F. M. Neususs, Richard Long, Franco Fontana, Raino Kanerva, Vitalij Butirin, Rafael Navarro, Milko Dikov idr. Zbirka je leta 1996 z darilno pogodbo prešla v last Arhitekturnega muzeja v Ljubljani. Leta 1985 je delova- nje skupine zamrlo, vendar je bilo v obliki Društva Junij in Galerije Junij od konca leta 1986 do 1987 za krajši čas vnovič obujeno. V prostorih ljubljanske krajevne skupnosti Ajdovščina so redno prirejali manjše razstavne projekte, vendar se je tudi ta epizoda zaradi finančnih in organiza- cijskih težav leta 1987 zaključila. V tem zadnjem obdobju je s skupino več sodeloval oblikovalec Matjaž Vipotnik (1944–2016). Leta 1988 je Mednarodna likovna zbirka Junij tekmovala v sekciji Aspekti kreativne evropske foto- grafije 1968–1988 za razstavo leta v okviru pariškega Mois de la photo in dobila prvo nagrado. Po prenehanju delovanja skupine je bil S. Jagodič edini, ki je še naprej sledil njenim izhodiščnim prizadevanjem, medtem ko so se drugi avtorji usmerili v popolnoma drugačne umetniške in poklicne sfere, v oblikovanje ali nazaj v slikarstvo in kiparstvo. S. Jagodič je bil vseskozi najaktivnejši član Grupe, na začetku njen glavni pobudnik, najvztrajnejši promotor in najzaslužnejši za povezave sku- pine s tujimi avtorji, mednarodne razstave in ustanovitev mednarodne zbirke. Grupa Junij je z brisanjem ločnic med mediji in kombi- niranjem različnih umetnostnih zvrsti, predvsem z zbli- ževanjem slikarstva ter grafike s fotografijo in grafičnim oblikovanjem, ter z uvajanjem inovativne vizualne sintakse in izraznosti v tedanji Jugoslaviji predstavljala odmeven fenomen. Veliko pomembnih slovenskih umetnostnih institucij jo je kasneje sicer spregledovalo, če ne celo zapostavljalo, vendar ji določeni strokovni krogi prizna- vajo, da je bila pomembno gibanje v domači umetnosti in širše. Dejstvo je, da je Grupa Junij napovedala veliko novo- sti, ki so se v slovenski umetnosti uveljavile šele pozneje. 3. Grupa Junij Miha Colner, R. LIT.: D. MEDVED, Mednarodna likovna zbirka Junij, Celjski zbornik, 20, 1985, 330–336; Grupa Junij: prisotnost metafizike (ur. S. JAGODIČ), Lj 1980, kat. (več razstavišč); S. JAGODIČ, Grupa Junij, v: S. Jagodič, Orbis Artis - Nemirno in kreativno, Šmarje pri Jelšah 2006, 474–601). 22 23 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Kozmokinetični kabinet Noordung Leta 1990 je Dragan Živadinov (1960–), soustano- vitelj Neue Slowenische Kunst, njegovega oddel- ka za gledališče, Gledališča sester Scipion Nasice, ustanovljenega 1983 in samoukinjenega 1987, v is- tem letu ustanovitelj Kozmokinetičnega gledališča Rdeči pilot (do 1990), ustanovil Kozmokinetični kabi- net Noordung in mu že pet let zatem določil končno letnico obstoja, 2045. S tem je začel z delovanjem na področju postgravitacijske umetnosti, ki ni slog, pač pa prostor, v katerem bo v bližnji prihodnosti mogoče graditi umetnost v pogojih breztežnosti. Postgravitacijske umetnosti, sinonima za delovanje Miha Turšič Kozmokinetičnega kabineta Noordung, po besedah Dunja Zupančič D. Živadinova ne določa utopija, temveč heterotopija. Dragan Živadinov Kozmokinetični Postgravitacijska umetnost Beseda »kabinet« v projektu pa označuje prizorišče miselnega dogajanja kot avtonomen, zaključen uni- verzum, ki je zbirnik informacij o kulturalizaciji veso- kabinet lja. To so različni modeli sveta, ki se manifestirajo v družbenih vzorcih in odražajo v umetnosti, izhajajo pa tako iz preteklosti kot tudi sedanjosti in hkrati priho- Noordung dnjih dogodkov v 50-letnem časovnem obdobju. 25 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Kozmokinetični kabinet Noordung Ustvarjanje naseljenih skulptur predstavlja prvo fazo delovanja Kozmokinetičnega kabineta Noordung. Noordung je psevdonim slovenskega pionirja vesoljske raketne tehnike Hermana Potočnika (1892–1929). Druga naseljena skulptura je bila predstavljena leta 1995 Za njegovo delo se D. Živadinov navdušuje že od štu- kot Petdesetletni projektil 1995–2045::Noordung, dentskih let, od leta 1983, ko se je prvič seznanil D. Živadinova in D. Zupančič v Festivalni dvorani v s Potočnikovimi znanstvenimi in tehnološkimi odkritji in Ljubljani. Projektil pomeni izstrelitev ideje, ki traja v hkrati prepoznal Noordungovo neposredno povezavo določenem času; konkretno označuje 50-letno časovno s filmom Odiseja 2001, v katerem je bil uporabljen njegov kapsulo. 20. aprila 1995 ob 22. uri je šestnajst igralcev model vesoljske postaje, objavljen v knjigi Problem vožnje – Damjana Černe (1958–), Ivan Godnič (1963–), Milena po vesolju (Berlin 1929). V njej je avtor med prvimi predvi- Grm (1942–2011), Uroš Maček (1960–), Marko Mlačnik del prodor v globine vesolja. (1959–), Maruša Oblak (1966–), Mojca Partljič (1964–), Robert Prebil (1964–), Pavle Ravnohrib (1956–), Mateja Leta 1995 se je D. Živadinovu pridružila akademska sli- Rebolj (1950–), Romana Šalehar (1969–), Mario Šelih karka Dunja Zupančič (1963–) in skupaj sta začela pro- (1962–), Marinka Štern (1947–), Borut Veselko (1959–), cesirati Petdesetletni projektil 1995–2045::Noordung, Iva Zupančič (1931–2017) in Jonas Žnidaršič (1962–) ki ga podpisujeta kot BIOMEHATRON – NOORDUNG. – prvič izvedlo projektil, ki se je in bo od takrat na isti dan, Biomehanika je aplikacija mehanskih principov na žive ob istem času, z istimi igralci in istim besedilom ponavljal organizme, mehatronika pa veja strojne znanosti, ki zdru- vsakih 10 let (2005, 2015, 2025, 2035 in zadnjič 2045). žuje mehaniko in elektroniko. Tako D. Živadinov ni samo Če kateri od igralcev umre, ga zamenja daljinsko voden vstopil v novo življenje, marveč je prešel tudi na novo znak. Igralce in njihov tekst zamenja ritem, igralke pa stopnjo delovanja; drugače kot pri Neue Slowenische melodija. Leta 2045 bo v scenskem prostoru le še 16 Kunst (NSK), kjer je deloval v množini, sta z D. Zupančič znakov in glasba namesto igralcev in igralk. Tega leta delovala v dvojini, od leta 2005 pa skupaj z oblikovalcem bo D. Živadinov poletel z vesoljskim plovilom in do 1. maja breztežnostnih okolij Miho Turšičem (1975–). Po premieri znake namestil na 16 točk v geostacionarni orbiti okrog Petdesetletnega projektila 1995–2045::Noordung se je planeta Zemlja, v višini 35.900 km, ki jo je prvi določil D. Živadinov leta 1995 upokojil in čakal na prvo ponovitev pionir vesoljskih poletov, znanstvenik Herman Potočnik predstave leta 2005. Ta izstop iz gledališča je zanj pome- Noordung. Skozi digitalno, ki je po besedah D. Živadinova nil vstop v popolno avtonomijo režije vseh režij, zato se napol analogna pot do kvantnega, bo prestopil v postajo danes ne podpisuje več kot režiser, pač pa kot atraktor. – kozmokinetični kabinet, ki je točka tranzicije v popolno Tega leta se je D. Živadinov posvetil tudi telekozmizmu, postgravitacijsko umetnost. Hkrati bo D. Živadino telelogiji in postgravitacijski umetnosti. Medtem je leta v Noordungovi orbiti končal ne le svoj projektil, 1998 postal kandidat za kozmonavta v središču za uspo- temveč tudi svoje življenje. sabljanje kozmonavtov Jurija Gagarina v Zvezdnem mestu v Ruski federaciji. Kljub skupnemu izhodišču Takrat bodo modeli/znaki, zamenjave za igralce in igral- z NSK zagovarja Kozmokinetični kabinet Noordung ke, postali umetniški sateliti – umboti, ki bodo na Zemljo popolno odcepljenost. pošiljali informacije o igralcu na dva načina: njegovo ali njeno biografijo na Zemljo, njegov ali njen mrežni model, Prvo naseljeno skulpturo Molitveni stroj Noordung je izris obraza, pa v globino vesolja. V manifestativnem D. Živadinov skupaj z arhitektom in vizualnim umetnikom besedilu iz leta 1995, objavljenem v gledališkem listu iz Moskve Vadimom Fiškinom (1965–) že leta 1992 izve- Festivala svjetskog kazališta leta 2005 v Zagrebu, je del v SNG Opera in Balet Ljubljana. zapisano še: »Dunja Zupančič in Dragan Živadinov se 26 27 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Kozmokinetični kabinet Noordung zavzemava za abstraktno gledališče v gravitaciji nič in javnost o svoji trenutni poziciji v Petdesetletnem pro-absolutni nič.« Leta 2001 je D. Zupančič izdelala posku- jektilu. Hkrati to dejanje za orientacijo rabi tudi njima sna umetniška satelita Artjom MM (MM – inicialki imena samima, saj, kot pravita, uporabljata scenski jezik za Marko Mlačnik) in Artjom MR / Artjom RŠ (MR / RŠ – ini- manifestacijo pretoka svojega konceptualiziranega cialki imen Mateja Rebolj in Romana Šalehar), za kate- časa: »Manifestirava paradoks, navidezno nasprotje, ki ra je predvidena poskusna namestitev v orbito kot del je osnovno gradivo umetnosti. Časa ni, preteklosti ni, satelita DVOJINA.SI-7, ki je nični, poskusni satelit. Satelit je samo absolutni zdaj. Mi smo gromozansko kvantno artjom je v naslednji fazi projekta dobil ime umbot, kar je naključje, v katerem se vseskozi konceptualiziramo in skovanka za robota, ki je hkrati »misleči« (um) in »ume- grabimo za robove konceptov« (D. Živadinov). tniški« (okrajšava). Z izhodišča v mehatronski logiki pnevmatskih in hidravličnih struktur je prešla na gradnjo Doslej izvedeni obredi poslavljanja so bili: 1998 – biomehatroničnih substitutov in umetniških Likvidatura atraktor (trije mehatronski stroji, ki so satelitov – umbotov. proizvajali spomin na Petdesetletni projektil 1995–2045 ::NOORDUNG); 1999 – Tisoč let filma (simpozijski stroj 20. aprila 2005 ob 22. uri po moskovskem času je bila za proizvodnjo spomina na znanstvenika Hermana v hidrolaboratoriju CPK Jurija Gagarina v Zvezdnem Potočnika Noordunga na konferenci astronavtike mestu na modelu mednarodne vesoljske postaje MKS- v Bremnu). Posebej izstopajoč je bil 15. decembra 1999 ISS izvedena prva ponovitev Petdesetletnega projektila izvedeni obred Gravitacija nič / Biomehanika Noordung 1995–2005–2045::Noordung. V prvem intervalu ni umrl v sodelovanju s središčem za usposabljanje kozmonavtov noben izmed igralcev! Po premieri Petdesetletnega pro- Jurija Gagarina (CPK) v Zvezdnem mestu v Ruski fede- jektila 1995–2045::Noordung leta 1995 sta se D. Živadinov raciji kot prva manifestacija postgravitacijske umetnosti, in D. Zupančič za vmesna obdobja odločila vsako leto prva celovito gledališka predstava, odigrana v pogojih zgraditi dve gledališki obliki, s katerima estetizirata svoje breztežnosti (v produkciji Zavoda projekt Atol, vizualizaci- priprave na smrt. Prva je obred poslavljanja, ja in materializacija D. Zupančič). Obred se je zgodil druga informance. v letalu za parabolične lete IL-76MDK, sicer namenjenem treningom astronavtov in kozmonavtov, kjer je s posebni- Obred poslavljanja pomeni poslavljanje od igralcev, ki so mi manevri mogoče doseči gravitacijske spremembe del tega projekta, in od umetnikov, ki so D. Živadinova v in izkusiti kratkotrajno lebdenje. Skupina igralk in igralcev umetnosti izoblikovali, oziroma od odločilnih slogovnih je izvedla polminutne biomehanične koreografije (vek- formacij 20. stoletja (konstruktivistični Tank, konceptuali- tor Krikaljeva – vektorska režija), tekstualni vzorec pa so stični OHO, NSK). Do svoje preteklosti se je D. Živadinov gledalci slišali prek prenosnih slušalk, skupaj z drugimi opredelil: »[...] v 20-ih letih je skupina Tank izrekla: navodili. Sledili so obredi poslavljanja od pomembnih “Vse, kar razglasiš za umetniško delo, je umetniško delo.” umetnostnih pojavov. Leta 2000 obred poslavljanja V 60-ih je OHO razglasil: “Umetniško delo je to, česar Trije izdelki Noordung (poslavljanje od skupine OHO kot se dotaknem.” Pozneje je NSK izjavil: “Umetniškega dela prvi obred poslavljanja od stilne formacije konceptualiz- se ne smeš dotakniti, to morajo namesto tebe narediti ma, ki ga pooseblja ta skupina, s čimer je bilo prikazano, drugi.” Jaz pa danes trdim, da je vse, kar je bilo umetni- da je konceptualizem poleg suprematizma in konstruk- ško delo, potencialno digitalno, vse narejene umetnine tivizma tisti umetnostni slog 20. stoletja, ki ga je smisel- imajo digitalno potenco [...], ki je informacija, ki se širi.« no prenesti v 21. stoletje). Leta 2001 obred poslavljanja Informance je D. Živadinov povzel po »informacijski akci- OHOrganizem (poslavljanje od avantgardne skupine Tank ji«, ki jo je Joseph Beuys izvedel leta 1972. Z informansi v pokritem parkirišču garažnih prostorov stavbe Kapitelj D. Živadinov in D. Zupančič informirata zainteresirano v Ljubljani). Volumenska struktura je D. Živadinovu ponu- 28 29 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Kozmokinetični kabinet Noordung dila monumentalen model konstruktivistične recepcije in reprezentacije. Glede na to, da je bila predstava posve- čena konstruktivizmu, je prikazovala monumentalni intimi- zem. V njej je sodelovalo petinpetdeset nastopajočih. V predstavi je bil med drugim izgovorjen stavek: »Kapital je abstrakcija v akciji, mi smo v okvari.« S tem je bil prika- zan upor tako delavcem kot državi, in tudi OHOrganizmu. Leta 2002 pa obred poslavljanja Supremat, ki se je zgo- dil 17. oktobra 2002 in je ponazarjal uradno poslavljanje od NSK (prejšnja dva obreda sta bila pripravi za slovo od NSK, kar je D. Živadinov neformalno izvedel že leta 1995 s Petdesetletnim projektilom 1995–2045::Noordung). D. Živadinov v svojem ustvarjanju s povezovanjem ide- ološke pluralnosti različnih umetniških obdobij ustvarja postgravitacijsko umetnost, s katero med drugim redefi- nira in razširja dojemanje prostora umetniškega dogod- ka. S tem v umetnosti, pa tudi širše na področju kritične sodobne misli, odpira možnosti multidisciplinarnega povezovanja raznovrstnih konceptov v transdisciplinarne razsežnosti. Konstruktivizem je skeletno ogrodje njego- vega ustvarjalnega sestavljanja dogodkov, suprematizem kognitivna struktura, oboje pa sintetizira skozi koncep- tualizem. Kot pravi Dragan Živadinov: »Strogo ločim med umetnostjo in kulturo. Največkrat je kultura moj nasprot- nik. Umetnost je stroj, ki izdeluje vse druge stroje, je stroj vseh strojev. Kultura je stroj, ki vsebuje negativ izdelka in lahko proizvaja le točno določen izdelek in nič druge- 4. Kozmokinetični kabinet Noordung 1990–2045 ga. Izdelki pa so kultura sama. Oglaševanje izdelkov pa metafizika kulture. Lahko si predstavljate, kako težko kul- tura zamenja negativ izdelka v stroju. Kultura je avtomat istega. Umetnost pa je supremat resnice.« Maja Smrekar, R. LIT.: Neue slowenische Kunst (ur. M. ZINAIĆ), Zgb 1991; N. MALEČKAR, Intervju: Dragan Živadinov: tovarna, montaža, horizont, Razgledi, 21 (1004), 12. nov. 1993, 3–8; J. JEŽ, Kardinalni kino nevron: z Draganom Živadinovom, Emzin, VI/2–4, dec. 1996, 14–17; M. KUMERDEJ, Smo gromozansko kvantno naključje: pogovor z Draganom Živadinovom, Delo, XLIV/97, 29. apr. 2002, 12; G. CERAR, Intervju: Dragan Živadinov: umreti v vesolju, Mladina, 6, 10. feb. 2003, 34–37; D. ZUPANČIČ, M. TURŠIČ, D. ŽIVADINOV, Postgravity art, Lj 2013. (Pomemben vir informacij v besedilu so bili pogovori z Draganom Živadinovom.) 30 31 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Laibach Kunst Pojem Laibach Kunst označuje princip delovanja glasbene skupine Laibach, tu pa ga uporabljamo za to, da z njim označimo njihovo likovno produkcijo, ki je ob glasbi najbolj materialno nepos- redno udejanjila ta princip. V začetku je bilo delovanje skupine dokaj enakomer- no razdeljeno med likovno in glasbeno produkcijo, vendar je slednja sčasoma prevladala. Kljub temu je likovna pojav- nost – predvsem v smislu imidža skupi- ne – ostala pomemben element vse do danes. Likovna produkcija Laibach Kunst Glasba obsega plakate, slikarska dela, likovno Kostumografija opremo glasbenih izdaj (kaset, plošč, Laibach Kunst Likovna produkcija CD-jev), promocijski material, video dela, Performans Video Laibach Scenografija odrske nastope z elementi performansa, scenografijo in kostumografijo. Kunst 33 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Laibach Kunst Skupina Laibach se je oblikovala leta 1980 v Trbovljah. čila s tremi plakati v tehniki linoreza za razstavo Predstavlja del kolektiva Neue Slowenische Kunst AUSSTELLUNG! LAIBACH KUNST!, s katerimi so člani (poleg nje še IRWIN, Kozmokinetični kabinet Noordung, 26. septembra 1980 ponoči polepili zidove stavb v ki je nasledil Gledališče sester Scipion Nasice, Novi Trbovljah. Na enem plakatu je bil subtilno provokativen kolektivizem in Oddelek za čisto in uporabno filozofijo), simbol, preprost križ na beli podlagi, opremljen z besedo medsebojno povezanega z načeli retroavantgarde. Laibach, na drugem pa grob prizor pohabljanja – napa- dalca, ki žrtvi z nožem iztika oči. Plakati so vabili na Skupina je nastala v okviru slovenskega oziroma tak- prvo razstavo (takrat naslovljeno Alternativa slovenski rat širše jugoslovanskega pankovskega gibanja v 80. umetnosti, predstavilo naj bi se 10 avtorjev) in koncert letih. Provokativna drža, ki jo člani zavzemajo že od svo- več glasbenih skupin v trboveljskem Delavskem domu jih začetkov, je bila odgovor na totalitarizem tedanje v organizaciji ljubljanskega ŠKUC-a. Oblast je dogo- SFRJ. Vendar sistema niso izzivali s parodijo ali direktno dek prepovedala zaradi »nezakonite in neodgovorne kritiko; o svojem specifičnem načinu provokacije nava- rabe simbolov«. Prvo uspešno razstavo pod naslovom dno govorijo kot o »nadidentifikaciji«. Ali če uporabimo Ausstellung Laibach Kunst so tako lahko izvedli šele juni- njihovo izjavo: »Umetnost in totalitarizem se ne izklju- ja leta 1981 v beograjskem kulturnem centru (Galerija čujeta. Totalitarni režimi ukinjajo iluzijo revolucionarne SKC). Večje možnosti za uresničitev zamisli zunaj individualne umetniške svobode. Laibach Kunst je prin- Slovenije spremljajo skupino skozi njeno celotno zgodo- cip zavestnega odrekanja osebnemu okusu, razsojanju, vino. Januarja 1982 sta sledila razstava in koncert prepričanju [...]; je svobodno razosebljanje, dobrovoljno Žrtve letalske nesreče v Disku FV 112/15 v Ljubljani, prevzemanje vloge ideologije, demaskiranje in rekapitu- kjer je bil program eksperimentalne narave podprt lacija režimskega “ultramodernizma”.« Laibach označuje z uporabo elektronike. svojo dejavnost za politično: »Politika je najvišja oblika popularne kulture in mi, ki ustvarjamo sodobno pop kultu- Simbol križa, ki se je prvič pojavil na preprostem plakatu ro, smatramo sebe za politike.« Njihov program, opisan v v Trbovljah Črni križ, opremljenim poleg enakokrakega dokumentu Laibach: 10 točk konventa (1982), med drugim križa zgolj še z imenom skupine, sproža vrsto asocia- predvideva način dela po vzoru industrijske proizvodnje in cij. Križ spominja na kljukastega, ki je med drugo sve- totalitarnih režimov, kjer je glas organizacije pomembnejši tovno vojno označeval nemško vojsko, predvsem pa je od glasu posameznika. Tako tudi pri umetniških delih atri- pomenljiv v umetnostnozgodovinskem kontekstu, saj bucija posameznim avtorjem ni bila nikoli izpostavljena, se nanaša na suprematistične likovne motive Kazimirja vedno so nastopali le pod nazivom Laibach Kunst. Maleviča. Križ je stalni simbol Laibachove navzočnosti; člane spremlja na rokavih uniform, v katerih nastopajo na V okviru svoje likovne produkcije je Laibach Kunst razvil koncertih, ovitkih plošč, plakatih in drugih delih Laibach prepoznaven repertoar ikonografskih motivov in simbo- Kunst. Sproža določene moteče oblikovnozgodovinske lov, ki se pojavljajo skozi celotno zgodovino njegovega asociacije, ki ga delajo provokativnega. Lahko ga doži- ustvarjanja (križ, metalec, sejalec, jelen, vojaške unifor- vljamo kot travmatičnega, saj pogosto sproža nearti- me ...). Pri tem eklektično črpa iz najrazličnejših na videz kulirano sovražnost, vendar je hkrati abstrakten – torej nezdružljivih virov. Po eni strani uporablja elemente iz nevtralen. Ko so križ pozneje obdali z industrijskim zoba- umetnosti totalitarnih režimov, predvsem nacistične tim kolesom, je postal ostrejši in še bolj grozeč, dobil je umetnosti in socrealizma, ki pa jih po drugi strani postav- celo večjo simbolno razdiralno moč. lja v kontekst s slovensko domačijsko motiviko in avant- gardami 20. stoletja in jih na ta način nevtralizira. Prva dela Laibach Kunst so bila ustvarjena v monumen- Začetek svojega javnega delovanja je skupina ozna- talnem retroavantgardnem slogu, kar se kaže na eni nji- 34 35 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Laibach Kunst hovih prvih podob, lesorezu Metalec oziroma Kovinar iz Junija 1983 je Laibach nastopil v televizijskem intervjuju leta 1980. Lesorez prikazuje totalitarno oblast v zlovešči XY-nerešeno v oddaji TV tednik na TV Slovenija. Intervju in obenem junaški luči. Metalec ostaja ena Laibachovih je imel za skupino usodne in daljnosežne posledice – vse najmočnejših in najbolj dvoreznih podob. Orjaška podoba do leta 1987 ji je bilo namreč v Ljubljani prepovedano delavca je prikaz mučnega dela in totalitarne industrijske koncertiranje pod imenom Laibach. V naslednjih letih discipline. Sprožila je veliko interpretacij; metalčeva skle- je zato doma svojo prisotnost vzdrževala predvsem z njena pest morda namiguje na francoske revolucionarne likovno dejavnostjo, hkrati pa je s svojo glasbo začenjala plakate iz leta 1968, mogoče pa jo je razumeti tudi kot uspevati v tujini. Oktobra je bila prisotna na video festi- opevanje industrijskega dela, kar je nasprotje protestu valu v Cankarjevem domu v Ljubljani z dvema videoma, zaradi delavskega izkoriščanja. Documents Of Oppression in Morte ai s’ciavi. Aprila 1982 je bila v Galeriji Škuc v Ljubljani postavlje- Leto 1984 je zaznamovala ustanovitev NSK-ja. Tega na prva slovenska razstava Ausstellung Laibach Kunst, leta se je sicer Laibach predstavil z razstavo Occupied ki je bila tu združena s koncertom. Na njej se je večkrat Europe Tour Documents v Galeriji Škuc, kjer je predsta-pojavil motiv metalca, eno izmed razstavljenih del pa je vil plakate za svojo istoimensko glasbeno turnejo. Poleg bil kolaž iz več fotokopij plakata metalca, v sredini kate- tega je sodeloval tudi na Škucovi novoletni razstavi, pa rega je bila kopija slike jelena s trofejnim rogovjem The tudi na video festivalu v centru Georgesa Pompidouja Monarch of the Glen angleškega slikarja Sira Edwina v Parizu, kjer je sodeloval z videom The Debate Over Henryja Landseerja iz leta 1851, ki jo je po njem leta 1966 Man: a Polemical Monologue as Artistic Method: Position. kopiral že Peter Blake, ki jo je opremil z napisom »After Problems. Perspective. Leta 1985 je Laibach s tem vide-the Monarch…«. Plakati za razstavo, polepljeni po vsem om v okviru video festivala Infermental sodeloval na mestu, so vnovič razburili javnost. Berlinalu 85. Njegova dela so se pojavila tudi na razstavi Nove tendence v umetnosti in množični kulturi ‘80 Maja 1982 je Ausstellung Laibach Kunst ponovno gosto- v Galeriji Škuc leta 1985. vala v Galeriji SKC v Beogradu, 23. novembra tega leta pa je skupina v Disku FV izvedla konceptualno večmedijsko Delovanju Laibach Kunsta se je pridružila skupina Irwin; predstavitev, poimenovano Noč dolgih nožev. Marca 1983 v svoj repertoar je vključila številne Laibachove motive. so se z razstavo Ausstellung Laibach Kunst: režimska Povzemali niso samo določenih slik in podob, temveč tudi transavantgarda predstavili v Galeriji proširenih medija v plakate in celo podobe članov skupine. Ta metoda reci- Zagrebu. Uprava galerije je razstavo zaradi »problematič- kliranja Laibachovih motivov je razvidna s slike Svoboda nih slik« zaprla, člani skupine pa so se morali v spremstvu vodi ljudstvo, povzete po Laibachovem plakatu iz leta policije prisilno vrniti domov. 1985. Slika združuje podobo Marijane, ki pooseblja fran- cosko revolucijo na Delacroixovi Svobodi, ki vodi ljudstvo, Na razstavi Ausstellung Laibach Kunst – monumental- s prizorom nacističnega shoda pod njo in s senco na retroavantgarda v Galeriji Škuc aprila 1983 je bil med Malevičevega črnega križa, označevalca navzočnosti drugim predstavljen Laibachov prvi video, Documents of Laibacha, v ospredju. Slika se nanaša tudi na delo Oppression. Na razstavi je bila prvič predstavljena tudi antifašističnega slikarja Johna Heartfielda, ki je v času ena izmed Laibachovih najbolj znanih slik, portret Tomaža tretjega rajha deloval v Nemčiji. Recikliranje njegovih Hostnika, prvotnega pevca skupine. Kot plakat za razsta- podob je še bolj razvidno na dveh Laibachovih plakatih, vo so uporabili kopijo podobe Kofetarice, dela Ivane Die Liebe ist die grösste Kraft, die alles schafft (Ljubezen Kobilice iz leta 1888, opremljeno z napisom je največja sila, ki vse ustvarja) iz leta 1985 in Ob stoletni-»Ausstellung Laibach Kunst«. ci Marxove smrti (1983/87). 36 37 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Laibach Kunst Še en zgled uporabe podob, povezanih z Laibachom, je Kunsta počasi zamrla, morda tudi zato, ker so to delo- serija slik Rdeči revirji, ki so jih Irwini predstavili v ljubljan- vanje prevzele druge veje NSK. Skupina se je posvetila ski Mali galeriji leta 1985. (Podatek mimogrede kaže na predvsem uspešni glasbeni karieri, ki še vedno traja, to, da sta se ikonografija in umetnostna ideologija retro- vendar velja omeniti, da likovna podoba v njihovem delo- avantgarde kmalu začeli vklapljati v institucionalno umet- vanju še naprej igra pomembno vlogo. Že njihovi zgodnji nost.) Te slike izvirajo iz originalnih lesorezov industrijske koncerti so imeli značilnosti političnih shodov, nasilnega krajine v okolici Trbovelj, ki jih je v 50. letih ustvaril Janez in kaotičnega prikazovanja družbeno nesprejemljivega. Knez (1931–2011, oče Laibachovega člana Dejana Kneza) Že v 80. letih so si prizadevali ustvarjati eksperimental- in so bili uporabljeni na ovitku Laibachovega albuma ne spektakle, pri katerih so uporabljali primitivno elek- Rekapitulacija iz leta 1985. Irwini so originale spremenili, tronsko instrumentacijo ter v občinstvo usmerjali hrup zamazali s prašičjo krvjo in jih postavili v monumentalne in vanj celo metali dimne bombe. Sčasoma in z veča- okvirje, nakar jih je Janez Knez podpisal. Premaz je ustva- njem razpoložljivih sredstev so se njihovi koncerti raz- ril paradoksalen učinek: dosegel je, da se zdi upodobljeni vili v koreografsko in tehnično bolj dovršene predstave. industrijski motiv miren in spokojen, hkrati pa ga je »vizu- Njihovi najambicioznejši koncerti so celostne umetnine, alno romantiziral«, napravil ga je arhaičnega, medtem ko kjer »totalitarni« spektakli dobijo monumentalne raz- je Laibach tradicionalne in monumentalne kvalitete pou- sežnosti. Njihova tradicionalna scenografija se z leti ne darjal s prvinami sodobne umetnosti in množične kulture. spreminja; oder je opremljen s centralnimi projekcijami, s pomočjo katerih so z agresivnimi podobami pritegovali Leta 1987 je Laibach izdal album z naslovom Opus dei. že v 80. letih. Njihove uniforme so se skozi njihovo več Čeprav je album manj oster od predhodnih in se poigra- kot 25-letno delovanje nekoliko spreminjale. Od samih va s kičem, ponuja ovitek nekaj najbolj vznemirljivih začetkov lahko zaznavamo spogledovanje s fašistično Laibachovih podob. Grafika je v ostrih barvah – beli, črni estetiko; prvotni pevec Tomaž Hostnik je na koncertih in srebrni – ter spominja na partizanske lesoreze, ki jih je nosil Mussolinijevo uniformo ter nastopal v prepoznavni skupina takrat uporabljala za ozadje odrskih nastopov. diktatorjevi drži. Nacistične obleke so v nekem obdobju Na plošči in na zadnji strani ovitka so odtisnjene različice zamenjale partizanske uniforme, ki so jih ohranili vse do Heartfieldove kontroverzne montaže svastike, sestav- 90. let. V tem smislu tudi danes ohranjajo provokativnost; ljene iz sekiric. Dominantni motiv je pošastno stilizirana za svojo turnejo Divided States of America so se preob- podoba pevca Milana Frasa z značilno naglavno opravo. lekli v ameriške vojaške uniforme. Njegove oči so belo poudarjene, skupaj z neizprosnim izrazom se zdijo še posebej zlobne in oprezajoče. Pri nji- Dejan Knez, ki je izmed članov Laibacha tisti, ki ga najla- hovi ikonografiji je najznačilnejša elementarnost podob, že povezujemo z likovno dejavnostjo skupine, saj je bil za izbira jasnih barv, večinoma omejena na belo in črno. kratek čas celo vpisan na ljubljanski ALU (v I. letnik leta 1980/81), se je po daljšem obdobju odsotnosti Laibach Podoba Sejalca, ki se pojavi leta 1985 na plakatu Blut und Kunsta iz galerij predstavil z lastnim projektom, prvič kot Eisen (Kri in železo) ter na sliki, razstavljeni v okviru že A. D. Knez, v ljubljanski Galeriji Kapelica februarja 2006. omenjenih Novih tendenc v Galeriji Škuc, je primer nave- Dogodek je bil napovedan kot zvočno-vizualni projekt zave na slovensko narodno zgodovino. Delo neposredno 300.000 V. K. (Verschiedene Krawalle) – Titan in odprtje preslikuje lik Groharjevega Sejalca iz leta 1907. Močan razstave Time Exposures. To je bila serija slik kot vizu- kontrast med figuro in ozadjem je podkrepljen s simboli- alna referenca albuma Titan, ki je nastajala sočasno z ko sekire, križa ter v zobato kolo spremenjene sejalčeve misijo sonde Cassini-Huygens, ki ji je bil zvočni album roke. Tudi ta motiv je intenzivno odmeval pri skupini Irwin. posvečen. Poleti leta 2007 se je pod tem imenom s sli- V drugi polovici 80. let je razstavna dejavnost Laibach karskimi deli v mešanih tehnikah vnovič predstavil 38 39 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Laibach Kunst v ljubljanski Mestni galeriji II, skupaj s slikarjema Janezom in Janezom Mišem Knezom, svojima očetom in bratom. Najpomembnejši prispevek Laibach Kunst k slovenski umetnosti je princip retroavantgarde, ki je pozneje pos- tal osrednja strategija NSK. Poleg tega je v slovenski umetnosti odprl številna nova ali ne dovolj obdelana vpra- šanja: problematiko razvoja rokovske kulture in pank ide- ologije ter njenih metamorfoz, vprašanja angažiranosti v umetnosti, odnos med kičem in avantgardnostjo, pro- blem in definicije kiča v likovni umetnosti, učinke množič- ne kulture in medijev pri umetnostni proizvodnji ter vlogo šoka v angažirani umetnosti. T. M., R. LIT.: M. GRŽINIĆ, Galerija Škuc Ljubljana 1978–1987 , Lj 1988, kat. GŠkuc; M. ZINAIĆ, Neue Slowenische Kunst, Zagreb 1991; I. ARNS, Neue Slowenische Kunst – NSK: Laibach, Irwin, Gledališče sester Scipion Nasice, Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, Kozmokinetični kabinet Noordung, Novi kolektivizem: 5. Skupina Laibach eine Analyse ihrer künstlerischen Strategien im Kontext der 1980er jahre in Jugoslawien, Regensburg 2002; S. ŽIŽEK, Why are Laibach and NSK not Fascists, M'ars, V/3–4, 1993, 3–4 (ponatis v: Primary Documents: a Sourcebook for Eastern and Central European Art since the 1950s [ur. L. HOPTMAN, T. POSPISZYL], NY 2002, 285–288); A. MONROE, Pluralni monolit: Laibach in NSK, Lj 2003; M. GRŽINIĆ, Laibach fokus, Lj 2004, kat. G Photon. 40 41 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Neokonstruktivisti Konec 60. let je mlada generacija ume- tnikov prelomila z ustaljeno tradicijo slovenskega likovnega modernizma in se usmerila k iskanju novih izraznih nači- nov. To je bil čas oblikovanja novih smeri in skupin, ki so se pri svojem umetni- škem ustvarjanju naslonile na aktualno dogajanje v svetovni likovni umetnosti. Pomembno mesto zavzema skupina neokonstruktivistov, ki je na slovensko umetnostno prizorišče prinesla minima- listično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljala proble- Dragica Čadež matiko barve. Drago Hrvacki Slavko Tihec Dušan Tršar Vinko Tušek Ambientalna umetnost Kiparstvo in barva Minimalizem Neokonstruktivizem Objekt Neokonstruktivisti 43 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Neokonstruktivisti Neokonstruktivisti so kot skupina aktivno ustvarjali v barvnih površin, konstrukcije, ki združujejo organske in letih med 1968 in 1972. Njeni glavni predstavniki so bili geometrične prvine, optični učinki in dela, ki iz objektov Dragica Čadež (1940–), Drago Hrvacki (1936–2021), prehajajo v ambientalno obvladovanje prostora. Tone Lapajne (1933–2011) in Dušan Tršar (1937–). Pozneje so se jim pridružili še nekateri drugi umetniki, Umetniško delo nastane kot rezultat objektivnega in raci- med katerimi je treba omeniti predvsem Vinka Tuška onalnega raziskovanja, eksperimentiranja ter oblikova- (1936–2011), med svoje člane pa je skupina prištevala tudi nja in se izogiba vsakršni ekspresivnosti ali poudarjeni kiparja Slavka Tihca (1928–1993). subjektivni navzočnosti. Njihova dela tako zaznamujejo enostavne in jasne, enotno obdelane površine brez sle- Ob njihovi skupni razstavi v spodnjih prostorih Moderne dov avtorjevih intervencij. Iz teh razlogov, znatno tudi pod galerije leta 1970 v okviru Ateljeja ‘70 je umetnostni vplivom industrializirane družbe in množične proizvodnje, kritik Aleksander Bassin skupino, katere delovanje je v svoje delo poleg klasičnih materialov vpeljujejo sodob- ves čas spremljal, poimenoval za Neokonstruktiviste. ne industrijske materiale, kot so pleksisteklo, plastika in Poimenovanje se je kljub kritiki širše strokovne javnosti neonska svetloba. Barva, ki v tem času dobi novo vlogo in glede neustreznosti in problematičnosti izraza uveljavi- pomen, saj se osamosvoji od sporočilnosti in kot samo- lo, čeprav ga gre razumeti bolj kot zgodovinsko utrjeno stojen likovni element učinkuje s svojo optično kompo- oznako kot pa natančno slogovno opredelitev pojava. nento, tudi pri neokonstruktivistih zavzema pomembno Neokonstruktivisti namreč ne izhajajo toliko iz tradicije mesto. Barva in oblika se v njihovih objektih medseboj- ruskega konstruktivizma, De Stijla in Bauhausa, temveč no podpirata. Barva poudari oblikovno strukturo in se v predvsem iz povojnih odvodov geometrične abstrakcije, nekem pogledu materializira (dobi plastično razsežnost) – zlasti minimalizma, hard-edge abstrakcije (abstrakcije objekt integrira barvo tako, da ta dobi materialen značaj, ostrih robov), optične in kinetične umetnosti ter ostalih hkrati pa s svojim učinkom posega v obliko in jo abstra- sorodnih usmeritev. Z aktualnimi umetnostnimi tokovi hira. Slikarstvo se tako razširja v plastično razsežnost, so se mladi ustvarjalci srečali na Beneškem bienalu leta kiparstvo pa vključuje barvne učinke (s tem se oblikuje 1964 in 1966, kjer so nanje velik vtis naredili angleški svojevrsten hibrid med slikarstvom, razširjenim v prostor, umetniki, kiparja Anthony Caro in Philip King ter slikar in skulpturo, dopolnjeno s tipično slikarskim dejavnikom, Robert Smith. Pomemben vpliv predstavlja tudi leta 1961 barvo, še dodatno nadgrajen z dematerializirajočim učin- v Zagrebu ustanovljeno mednarodno umetniško giba- kom, pravi Ješa Denegri). nje Nove tendence, v okviru katerega razstavljajo nem- ška skupina Zero, Piero Manzoni, Piero Dorazio, pariška Neokonstruktivisti opustijo simbolne, aluzivne ali drugače skupina GRAV, italijanski skupini T in N, Ivan Picelj, Julije sporočilne formulacije in v ospredje postavijo čisto likov- Knifer in mnogi drugi. Slovenska kritika jih je umeščala no vizualizacijo kot vsebino in namen umetniškega dela. tudi v kontekst Černigojevih avantgardističnih konstruk- Bistveno je usklajevanje in sestavljanje likovnih elementov tivističnih poskusov v smislu raziskovanja koncepta kon- v pregledno konstrukcijo, ki jasno izpostavi barvno in obli- struktivističnega objekta in jih imela za nadaljevalce te do kovno zgradbo. Umetniško delo je osvobojeno pomenske takrat spregledane slovenske tradicije. navezave na zunanji svet in začne nastopati kot samosto- jen predmet, ki vstopa v svet kot stvar med stvarmi. Neokonstruktivisti so heterogena skupina umetnikov, ki V tem pogledu (in v svoji vedno bolj industrializirani jih povezuje racionalno usmerjen, natančen in analitičen naravi) je pojem objekta za neokonstruktiviste osrednji. metodološki pristop, zasnovan na konstruktivnih načelih Objekt v sebi nadalje že nosi težnjo po prehodu v oko- v gradnji vizualnih struktur. Zanje so značilni minimalisti lje, katerega del je. Ta težnja se udejanji v prostorskih čno zasnovani objekti ostrih robov in intenzivnih enotnih postavitvah, pri katerih objekt aktivno poseže v dejanski 44 45 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Neokonstruktivisti prostor, ga preoblikuje in spreminja v ambient. Prehod vidnosti dotika in vsakršni subjektivni vpetosti. Leta 1969 objekta v ambient pa ne spreminja zgolj okolja, temveč se je predstavila z značilnim delom Sestavljeni znak, tudi sam odnos med gledalcem, objektom in prostorom. zgrajenim iz lesenih, enakomerno pobarvanih geome- Ambientalna postavitev intenzivno učinkuje na gledalčevo trijskih oblik, ki jih je mogoče sestavljati v različne kon- senzibilnost in od njega zahteva aktivnejši pristop, tudi strukcije. Zaradi svoje velikosti in postavitve delo učinkuje participacijo, saj je zaznava prostora in objektov v njem ambientalno. odvisna od gledalčevega gibanja. Prav tako pa je objekt ob vsakokratni postavitvi odvisen tudi od okolja, v kate- T. Lapajne je študij na Akademiji za likovno umetnost v rem se nahaja, in se tako nenehno spreminja. Ljubljani končal leta 1961 in nadaljeval študij na specialki za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu. Najprej je delo- Neokonstruktivistične tendence sta na slovensko umetni- val v skupini Be-54, kasneje pa se je njegovo zanimanje ško prizorišče vpeljali samostojni razstavi D. Čadež in preusmerilo k minimalističnim geometriziranim formam v T. Lapajneta leta 1968 v Mali galeriji. Prva skupna razsta- lesu. Na enostavnih ostrorobih objektih z velikimi enako- va vodilnih predstavnikov gibanja je bila v začetku leta merno pobarvanimi površinami raziskuje součinkovanje 1969 v Mestni galeriji v Ljubljani. Naslednje leto se jim barve in oblike, pa tudi učinkovanje geometrijskih likov in je na drugi skupinski razstavi, Ateljeju ‘70: neokonstruk- teles v prostoru (npr. naslikane barvne ploskve se pret- tivisti v spodnjih prostorih Moderne galerije, pridružil V. varjajo v plastične tridimenzionalne oblike in nadaljujejo v Tušek, z njimi je razstavljal tudi S. Tihec. Skupina je še dejanski prostor). Zanima ga delovanje objekta na okolje vedno delovala, vendar so se člani postopoma začeli in možnost njegovega prehoda v prostor, zato njegova razhajati in odmikati od neokonstruktivističnih tendenc dela pogosto posežejo v dejanski prostor in ustvarijo k drugim likovnim problemom. Njihova zadnja skupna ambient, ki neposredno nagovarja gledalca. razstava, Atelje ‘72, je bila leta 1972 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani, na njej pa so sodelovali še D. Hrvacki je študij slikarstva na Akademiji za likovno Andrej Ajdič (1937–2022), Gustav Gnamuš (1941–2024), umetnost v Ljubljani končal leta 1964 ter svoje študijsko Zmago Jeraj (1937–2015) in Rudi Pergar (1936–). Od izpopolnjevanje nadaljeval leta 1970 v Italiji. Za Hrvackega razstav neokonstruktivistov po Jugoslaviji velja omeniti so značilne geometrijske, pa tudi organske oblike, s kate- njihov nastop na IV. beograjskem trienalu jugoslovanske rimi raziskuje barvno-oblikovna razmerja likovne umetnosti leta 1970 v sekciji Objekt, na razstavi v in njihove učinke. Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu leta 1972 pa so skupaj z ekspresivnimi figuraliki predstavljali Mlade slo- Du. Tršar je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno venske umetnike. Člani skupine so ves čas njenega delo- umetnost v Ljubljani v letih med 1958 in 1963 ter nadalje- vanja skupine razstavljali tudi posamič, samostojno ali na val na specialki za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu. skupinskih razstavah; ena od pomembnih je bila razstava Najprej je ustvarjal dela v lesu in železu (serija Odmev), Objekt i boja v Galeriji Centar v Zagrebu leta 1968, na s katerimi se je predstavil tudi na skupni razstavi leta kateri je razstavljal D. Hrvacki (iz Slovenije še 1969 v Mestni galeriji. Konec 60. in v zgodnjih 70. je začel S. Tihec, D. Nez in M. Matanović). posegati po sodobnih industrijskih materialih, zlasti ple- ksi steklu in neonu, kar je predstavljalo novost v tedanji D. Čadež je v letih med 1959 in 1963 študirala kiparstvo umetniški produkciji. Prosojnost pleksija in integracija na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter nadalje- neonske svetlobe sta mu omogočili gradnjo svetlobnih vala študij na specialki za kiparstvo pri profesorju Borisu objektov, kjer se sicer jasno zasnovana konstrukcija pod Kalinu. Njeno neokonstruktivistično fazo zaznamujejo vplivom svetlobe dematerializira. Za njegovo neokon- minimalistične geometrijske konstrukcije, ki se izogibajo struktivistično obdobje so tako značilne prosojne in 46 47 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Neokonstruktivisti spremenljive svetlobne strukture, s katerimi je raziskoval gibanje in optične učinke, odvisne od gledalčevega pog- leda in premikanja po prostoru. V. Tušek je v letih med 1957 in 1962 študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Velja za prve- ga v slovenski umetnosti, ki je oblikoval ambient, in sicer leta 1970 na razstavi Marchel, Pogačnik, Tušek (dvorišče Tavčarjeve 73) v Kranju. Istega leta se je pridružil sku- pini Neokonstruktivistov in na razstavi v Moderni galeriji predstavil ambientalno postavitev iz gibljivih visečih kon- strukcij, narejenih iz pobarvanih lesenih okroglih form. Za njegova neokonstruktivistična dela so značilni sin- teza organskih in geometrijskih oblik, eksperimentiranje z barvo in njenimi optičnimi učinki ter prehod objekta v prostorsko, ambientalno postavitev. Živa Jurančič, R. LIT.: T. BREJC, Komentar k dvema razstavama, v: Sodobnost, XVII, 4, 433–441; I. ZABEL, Vidiki minimalnega: minimalizem v slovenski umetnosti 1968–1980, Lj 1990, kat. MG; Skupina Neokonstruktivisti 1968–1972, (ur. A. BASSIN), Lj 1993, kat. MestneG. 6. Prizori z razstave Neokonstruktivisti 48 49 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Sestava Skupina ustvarjalcev z imenom Sestava je začela delovati leta 1993 ob prenovi nekdanjih vojaških zaporov na Metelkovi mestu v Ljubljani v muzej, galerijo in mla- dinski hotel. V zaporu kot tipu najbolj zaprte javne stavbe so začeli odpirati polje dialoga in srečevanj. Naziv Sestava, ki se je ob prenovi izo- blikoval, izhaja iz premišljanja o sodobni družbi, ki se večstransko zapira – razbija, razdira in razkraja –, zato svojih procesov niso želeli imenovati razstave, temveč sestave. Vilma Ducman Jiři Kočica Vesna Krmelj Žiga Okorn Aleksander S. Ostan Nataša Pavlin Janko Rožič Sestava Iro Zorko 51 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Sestava Ž. Okorna leta 1991 ob Tivolski čolnarni v Ljubljani. Tedaj sta na zapuščenem obrežju ribnika s svojimi Jedro skupine so sestavljali: kipar Jiři Kočica (1966–), likovnimi deli in lastno prisotnostjo sestavila postavitev, umetnostna zgodovinarka Vesna Krmelj (1967–), slikar v kateri sta slike in kipe umestila v specifični prostor, Žiga Okorn (1967–) in arhitekt Janko Rožič (1959–). kjer se skozi kulturo ustvarjalno prepletata narava in Leta 1997 so skupaj z Vilmo Ducman (1964–), družba. Bistveni pri tej postavitvi so bili trajanje in priso- Aleksandrom S. Ostanom (1959–), Natašo Pavlin tnost umetnika ob umetnini (obiskovalce sta avtorja na (1970–) in Irom Zorko (1962–) ustanovili Kulturno- ogled umetnin peljala v čolnu) ter zasnovanost in umesti- umetniško društvo Sestava. tev razstave v celostni naravno-kulturni okvir. Že takrat sta sodelovala tudi z arhitektom J. Rožičem, ki je v tistem V desetletje in pol trajajočem procesu so ustvarjal- času skupaj z arhitekti Odprtega kroga (A. S. Ostanom ci sodelovali pri zaščiti in prenovi nekdanjih zaporov in I. Zorkom) intenzivno deloval na področju širše pro-v Hostlu Celica, pri kiparskih in slikarskih postavitvah storske ureditve v Ljubljani in Sloveniji. J. Rožič še danes ter kulturnih in naravovarstvenih projektih. Ob prenovi išče bolj smiselne rešitve za zapostavljene ali prezrte zaporov so ustanovili Galerijo Srečišče, v kateri še danes urbane prostore s poudarkom na kulturni in naravni organizirajo razstave, literarne večere, dediščini, pri katerih se zavzema za premišljene, predavanja, koncerte ipd. z vestjo uravnane posege v prostor. Izdajali so tudi publikacije s kulturnozgodovinskimi in S samih začetkov delovanja lahko navedemo še filozofskimi (etika, estetika) besedili ter razpravami o nekaj podobnih likovnih zgostitev. Leta 1991 je sle-umetnosti in zgodovini. Značilni so naslovi njihovih publi- dila Postavitev istih avtorjev na mestu nekdanjega kacij, ki so navadno nastajale namesto razstavnih kata- Jakopičevega paviljona. Z označitvijo nekdanjega logov ob kiparsko-slikarskih postavitvah – »sestavah« Jakopičevega paviljona in likovnimi dejavnicami sta (Sestave, Odzven odstrtosti, Kip, gib, vzgib, Svet-uvid, ozavestila pomen kulture in umetnosti na občutljivem T-rajanje, Podoba tvoje odprtosti, Etični uvidi umetnosti, prehodu med naravo in družbo. (Jakopičev paviljon se je Naslovljeno na svobodo drugega, Zorni kot …). Z delo- nahajal na robu mestnega Tivolskega parka, povezanega vanjem sta se izoblikovali tudi značilna terminologija in z naravnim zaledjem; podrt je bil leta 1962 zaradi metodologija. Na tem mestu je potrebno omeniti razpi- izgradnje železniške proge). ranje in doživljanje jezika skozi prostor, ki odstira vidike prostosti in preprostosti, kot rad poudari J. Rožič. V podoben koncept sodi tudi Razstava Robbovega vodnjaka iz leta 1992, s katero sta J. Kočica in Ž. Okorn V času njihovega najbolj rednega srečevanja avtorji niso izpostavila Robbov vodnjak kot alegorijo sotočja, govorili o skupini, temveč o ustvarjalnem polju, v katerem dejanskega zlitja treh rek, Ljubljanice, Save in Kamniške sodelujejo s strokovnjaki z različnih področij; pisatelji, Bistrice, v bližini Dola pri Ljubljani, kjer so takrat načr- filozofi, umetniki, znanstveniki, arheologi, zgodovinarji, tovali gradnjo železniškega vozlišča. Motiv sotočja je ekologi … Znotraj tega polja se je uveljavila tudi pedago- uporabil tudi Ž. Okorn leta 1997 na pragu Celice 113 ška dejavnost, ki vključuje tudi razmerje med dejavnim in v nekdanjih zaporih na Metelkovi. Sestava pa se je leta javnim. Na likovnem področju so to t. i. »Dejavnice«, ki sta 2000 v okviru javne pobude ob nujnem restavratorskem jih od leta 1996 vodila J. Kočica in Ž. Okorn, na področju posegu zavzela za ohranitev Robbovega vodnjaka na arhitekture in urbanizma pa delavnice prirejajo arhitekti J. mestu, za katerega je bil narejen, in opozorila na potre- Rožič, A. S. Ostan in I. Zorko. Med zgodnejša sodelova- bo po primernem ravnanju s kipi vodnjaka ob odstranitvi nja uvrščamo slikarsko-kiparsko Postavitev J. Kočice in zaradi restavriranja. 52 53 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Sestava Po poskusu rušenja kulturi obljubljenih vojaških objektov odgovor plesu smrti, ki je navzoč tudi v slovenski slikarski na Metelkovi v Ljubljani so ustvarjalci leta 1993 prevzeli tradiciji. Ena od značilnosti delovanja Sestave je namreč pobudo za prenovo nekdanjega vojaškega zapora tudi ta, da avtorji v svojem delu zavestno odpirajo človeš- v mladinsko prenočišče v sklopu tedanje galerije in muze- ko izkušnjo preobrata: iz teme v svetlobo, iz plesa smrti ja. Zaradi etično in politično problematične zgodovine v ples življenja, namesto žrtvovanja darovanje in podob- so se ustvarjalci odločili, da bi bilo k prenovi neodgovor- no. Tako ob razmišljanju o podobi dobe v Etičnih uvidih no pristopiti z zgolj arhitekturnim projektom, temveč bi umetnosti, izhajajoč iz skupne izkušnje pri procesu pre- jo bilo treba izpeljati kot work in progress, bolj celostno nove zaporov, zapiše V. Krmelj in ob tem vzpostavi tudi in hkrati bolj osebno. Prenovo, ki je znotraj najbolj zapr- zgodovinski odnos do sodobnega stanja podobe. te in represivne oblike javne stavbe odpirala in razvijala nasprotne procese druženja, soočanja, ustvarjanja in zbi- Delovanje Sestave v nekdanjih zaporih sovpada z druž- ranja, so poimenovali Sestava. benimi in političnimi spremembami, ki so vplivale tudi na razvoj sodobne umetnosti. Konceptualno sorodne pristo- Med prenovo se jim je pridružilo več kot 80 domačih pe in vsebine lahko zasledujemo v mednarodnem umetni- in tujih ustvarjalcev: Matej Bizovičar, Jiři Bezlaj, Bojan škem dogajanju v drugi polovici 90. let, kot so bili projekt Bitežnik, Dragica Čadež, Aleksandra France, Anthony Conversations at the Castle na Arts Festivalu v Atlanti Gormley, Davide Grassi, Kevin Kaufman, Helmut Keil, (1996), Documenta X (1997), prenova Palais de Tokyo v Alenka Koderman, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Parizu (1999) in razmah kulturnih in artcentrov ter Milena Kosec, Marko A. Kovačič, Roman Makše, arthostlov po svetu. Giovanni Morbin, Boštjan Novak, John in Toti O’Brien, Nataša Pavlin, Marjetica Potrč, Rene Rusjan, Fabio Leta 2003 se je z odprtjem Hostla Celice zaključil najin- Sandri, Tone Stojko, Marko Štepec, Petra Varl, Ivo tenzivnejši del procesa prenove zaporov, delovanje Vraničar, Jure Zadnikar, idr. Sestave pa se je še nadaljevalo, tako v širšem kulturnem prostoru kot tudi v okviru kulturnih dejavnosti Celice. Ob sodelovanju na različnih področjih v procesu prenove, Ob njihovem delovanju zadnja leta je tako v tematskem od opremljanja celic ter celotnega objekta z ustvarjalni- kot formalnem smislu tudi takrat, ko člani delujejo posa- mi arhitekturnimi in likovnimi elementi do organizacije na mično, jasno zaslediti kontinuiteto iz časa najpogostejše- področju širše kulturne dejavnosti znotraj tega prostora, ga so-delovanja. Le-to izpostavlja zavestno etično držo so se izoblikovali značilni ključi delovanja brez manifesta ustvarjalca v sodobnem prostoru in času ter uglaševanje ali samemu sebi v namen, temveč iz jedra stvari same. posameznih delov s celoto bivanja znotraj ustvarjalčeve To so: dojemanje prostora v razmerju z njegovim zgodo- človeške izkušnje. vinskim in civilizacijskim okvirom vojaškega političnega zapora, prepletanje konceptualnega delovanja in klasič- Katja Oblak ne umetnosti ter zmožnost vzpostavljanja dialoga tako med posameznimi umetnostnimi slogi, obdobji, -izmi kot tudi med posameznimi umetnostnimi zvrstmi (kiparstvo, slikarstvo, arhitektura), med umetnostjo in znanostjo ter tudi na filozofskem in duhovnem področju. Kotiček miru je na primer celica, ki ni opremljena le kot galerija-soba, pač pa kot kotiček za kontemplacijo ali umiritev obiskovalca, LIT.: J. KOČICA, Ž. OKORN, V. KRMELJ, J. ROŽIČ, Knjiga Sestave, Lj, Mb 1997, nahaja pa se nad nekdanjimi temnicami. V predprostoru kat. UGM, MNZS; V. KRMELJ, J. KOČICA, J. ROŽIČ, B. OŠLAJ, J. O'BRIEN, temnic je začeta Freska življenja v stari fresko tehniki kot A. S. OSTAN, Etični uvidi umetnosti, Lj 2001. 54 55 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Sestava 7. Celic a 1 15 v hos tlu Celic a v Ljubljani, 199 7, pr eno va Jiři K očic a 56 57 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Skupina 53 Skupina mladih slovenskih umetnikov, slikarjev in kiparjev, ki se je oblikovala po vojni, leta 1953, imenovana tudi Grupa 53 ali Mladi 53. Sestavljali so jo slikarji Milan Berbuč, Mire Cetin, France Peršin, Marko Šuštaršič, Melita Vovk, grafik Marijan Tršar in kipar Drago Tršar. Leta 1955 sta se jim pridružila še kiparka Alenka Eržen in slikar Ivan Seljak - Čopič. Milan Berbuč Mire Cetin Alenka Eržen France Peršin Ivan Seljak Marko Šuštaršič Drago Tršar Marjan Tršar Melita Vovk Skupina 53 59 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Skupina 53 Prvič so razstavljali oktobra 1953 v spodnjih prostorih je priznala za konstitutivni člen slovenske in jugoslovan- ljubljanske Moderne galerije, razstava pa je potem gosto- ske umetniške slikarske avantgarde. vala še v Beogradu in Zagrebu. Sledili so še trije nasto- pi skupine: leta 1955 v Jakopičevem paviljonu (brez M. M. Berbuč (1920–1995) je diplomiral na zagrebški aka-Tršarja in s takrat novima članoma A. Eržen in I. Seljakom demiji leta 1946 in v enem letu, 1947/48, zaključil speci- - Čopičem), leta 1963 (brez I. Seljaka - Čopiča) in leta alistični študij slikarstva v Ljubljani. Opažen je bil že na 1973, ko so se ob 10- in 20-letnici ustanovitve skupine spomladanskih društvenih razstavah v letih 1950 in 1951. predstavili v ljubljanski Mestni galeriji. Pozneje kot skupi- Njegove formalne raziskave odmikanja od realizma so na niso več razstavljali, jim je pa leta 2013 ob 60-letnici se začele s tihožitji. Sploh je bil M. Berbuč v skupini naj- prve razstave skupine v Brežigrajski galeriji 2 bila posve- naprednejši, s picassovskimi transformacijami glave je čena razstava, na kateri so bila zbrana manj znana dela v slikarstvo prvi na Slovenskem začel uvajati kubizem. njenih članov. Razstava leta 1953 v spodnjih prostorih Leta 1955 je živel v Amsterdamu, potem pa se je preselil Moderne galerije velja za prvo razstavo, s katero so se v Zagreb. Slikarstvo je samosvoje razumel tudi drugi član mladi uprli prisili sledenja socialističnemu realizmu. skupine, I. Seljak - Čopič (1927–1990). Skupina ni nastopila s posebnim programom. Povezovala M. Cetin (1922–2016) je diplomiral na ljubljanski jo je predvsem generacijska pripadnost, saj so bili njeni Akademiji leta 1951. Zase značilno liričnost in intimnost člani v glavnem generacija vpisanih v prvi letnik na lju- je ob stiku z italijanskim metafizičnim slikarstvom raz- bljanski akademiji v študijskem letu 1947/48. vijal z zgledi iz italijanskega trečentističnega slikarstva. Izjema in tudi neke vrste vodilna osebnost v skupini je Razpoloženje njegovih slik spominja na zgodnja dela bil M. Berbuč, ki je slikarstvo študiral že pred vojno v L. Spacala, saj se tudi on napaja iz mediteranskega Zagrebu, v Ljubljani pa se je omenjenega leta vpisal na sveta, navdihuje pa ga Istra. specialistični študij. Študij slikarstva je v Zagrebu dokon- čal tudi F. Peršin. F. Peršin (1922–1997) spada med redke slovenske slikar- je, ki so po letu 1945 študirali na zagrebški Akademiji, kjer Skupni nastop je bil namenjen temu, da prikažejo, kakšne je diplomiral leta 1949. Trpka razpoloženja in melanholijo so sodobne umetnostne težnje, in opozorijo, da so te, njegovih slik podkrepi trda črtna stilizacija, ki se napaja zlasti od domá tako priljubljenega impresionizma, že pri francoskih zgledih, predvsem Bernardu Buffetu. Svoje bistveno napredovale. Hoteli so preseči takrat uradno slike skrbno tonsko organizira, saj želi, da bi vsa likovna zaželeno in akademsko privzgojeno posnemanje nara- sredstva pripomogla k enotnemu vtisu, ki ga slika pusti ve ter narediti korak naprej v izražanje lastnih vizij in gledalcu. Je intimističen in hkrati ekspresiven. avtorskih predmetnih interpretacij. Skupina se je, po prelomnem nastopu Marija Preglja z ilustracijami Iliade M. Tršar (1922–2010) je po koncu študija umetnostne in Odiseje leta 1952 in razstavi abstraktnih slik Staneta zgodovine in slikarstva (1951) leta 1953 na ljubljan-Kregarja konec leta 1953 (skupaj z R. Debenjakom), prva ski Akademiji zaključil grafično specialko pri Božidarju usmerila v nove težnje in si prizadevala za sliko kot samo- Jakcu. V njegovem delu odkrivamo odmeve ekspresio- stojen in ne več realistično zasnovan likovni organizem, nizma in nagnjenost h grobi stilizaciji, kjer se v figuralnem za njeno urejenost, izraznost in preglednost. obdobju kažejo sledi francoskega slikarstva, v defor- macijah obraza predvsem zgledi Georgesa Rouaulta, Slovenska kritika jih je v glavnem sprejela pozitivno, njiho- postopoma pa je prešel v abstrakcijo, tudi pod vplivom vo iskanje novih izraznih možnosti je sprva etiketirala kot poglobljenega študija Vasilija Kandinskega. Ukvarjal se »modno muho« in »posnemanje Zapada«, pozneje pa jih je tudi z likovno kritiko. Od leta 1968 do 1983 je na ALU 60 61 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Skupina 53 poučeval anatomijo in perspektivo. deli, od druge razstave te skupine leta 1955 dalje pa se je predstavljala s slikami. Na njeno značilno slikarsko sti- A. Eržen (1926–2006) je leta 1950 na ljubljanski lizacijo likov je vplivalo ukvarjanje z grafiko in globokim Akademiji diplomirala iz kiparstva, leta 1952 pa tiskom ter se dodatno oplajalo z njeno izvirno domišlji- zaključila specialko. Kljub svoji kiparski izobrazbi se jo. Izrazit je tudi njen prispevek na področju ilustracije, je ta izrazita kiparska portretistka leta 1963 na razstavi ukvarjala pa se je tudi s scenografijo. s Skupino 53 predstavila kot slikarka portretov, pri katerih se kaže nadih bizantinske umetnosti in vzdušje metafizič- Maja Lozić, R. nega slikarstva. M. Šuštaršič (1927–1976) je diplomiral na ljubljanski Akademiji leta 1951 in zatem obiskoval specialko za stensko slikarstvo pri Slavku Pengovu. Spada med tiste slovenske umetnike, ki so se izpopolnjevali v pariškem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja (1962). Vseskozi se giblje v svetu magičnega realizma, z včasih bolj, drugič manj izrazito fantastičnimi primesmi. Njegovo izhodišče so arhitekturni ambienti v duhu metafizičnega slikarstva, ki jih spočetka osebnostno označuje temačna atmosfe- ra. Liki, ki jih vstavlja kot tujke v ta prizorišča, ohranjajo dobršno mero negibnosti in pogosto učinkujejo kot lutke. Zgodnjo temačnost v 60-ih letih zamenja geometrizirana barvitost, ki jo zatem zanihajo zgledi nove figuralike. M. Šuštaršič se je pozneje pridružil Grupi 69. Zadnja 3 leta svojega življenja je poučeval slikarstvo na ljubljanski ALU, pred tem pa je bil 7 let profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani. D. Tršar (1927–2023) je diplomiral na ljubljanski Akademiji leta 1951, nadaljeval s kiparsko specialko pri Frančišku Smerduju, leta 1960 pa tam začel poučevati kiparstvo. V kiparstvu je opravil sistematičen razvoj od polnopla- stično-shematično zaključenih figuralnih oblik v plasti- ko množice, ki ga je začela zanimati od leta 1959 dalje. Izstopa predvsem z izrednim občutkom za izražanje pre- mikov gmot ter ustvarjanje ravnotežja 8. Marjan Dovjak, Avtoportret, 1959, olje na platnu, 50 x 65,5 cm v horizontali in vertikali. M. Vovk (1928–2020) je po diplomi iz slikarstva leta 1951 začela grafično specialko pri Božidarju Jakcu, zaključi- LIT.: F. ŠIJANEC, Sodobna slovenska likovna umetnost, Mb 1961, 212–222; la pa jo je precej kasneje, leta 1972, pri Riku Debenjaku. Skupina 53, (bes. B. PLEVNIK KOSTNAPFEL), Lj 1963, kat. Mestne G; Na prvi razstavi Mladih 53 se je predstavila z grafičnimi M. TRŠAR, Skupina 53, Likovne besede, 1988, 8/9, 150–151. 62 63 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Skupina Irwin Skupina Irwin, ki jo sestavlja pet slikarjev – Dušan Mandić (1954–), Miran Mohar (1958–), Andrej Savski (1961–), Roman Uranjek (1961–2022) in Borut Vogelnik (1958–) –, se je oblikovala v letu 1983 in se leta 1984 priključila širšemu ume- tniškemu kolektivu Neue Slowenische Kunst (NSK), h kateremu prištevamo še tri skupine, in sicer glasbeno skupi- no Laibach, Gledališče sester Scipion Nasice (danes Kozmokinetični kabinet Noordung) in oblikovalski oddelek Novi kolektivizem. Dušan Mandić Miran Mohar Andrej Savski Roman Uranjek Borut Vogelnik Gledališče Scipion Nasice Kozmokinetični kabinet Noordung Laibach Kunst Neue Slowenische Kunst Novi kolektivizem Retroavantgarda Skupina Irwin 65 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Skupina Irwin Ob ustanovitvi si je skupina nadela ime Rrose IRWIN socrealizma). Pri izbiri formatov slik se opirajo na tradici- Sélavy, ki so ga že ob prvem projektu Back to the USA jo religioznih podob na Vzhodu. Njihove slike manjših for- (1983) v ljubljanski Galeriji ŠKUC skrajšali na R IRWIN S matov z značilnim masivnim okvirjem lahko navežemo na in se končno leta 1984 ob ustanovitvi NSK odločili pre- tradicijo pravoslavnih ikon, večje pa lahko spominjajo na prosto za IRWIN. V aprilu istega leta so objavili Program zahodnjaške oltarne podobe. Slike pogosto na razstavah skupine IRWIN, kjer so si kot glavno nalogo zastavili zago- obešajo na način, ki ga je uvedla suprematistična umet- vor slovenske umetnosti, ki ga bodo skušali doseči s tre- nost – rahlo pod kotom nagnjene proti gledalcu. mi med seboj povezanimi poglavitnimi principi: retroprin- cipom, organskim eklekticizmom in afirmacijo nacional- Interesno polje skupine se je od njenega začetnega pro- nosti in nacionalne kulture. grama iz leta 1984 razširilo z novimi temami. Problematiziranje afirmacije slovenstva, slovenske kultu- Retroprincip je operativni umetniški princip, delovni pro- re in njenega razmerja do drugih držav, predvsem nem- ces in način delovanja – ne pa umetnostni slog ško govorečih, so dopolnili z vprašanji ideologije Retroavantgarda, za katerega je bistveno, da uporablja tako v politiki kot v umetnosti, statusa umetnosti, s tema- pretekle umetniške modele. Tradicijo izkorišča na pov- mi kolektiva, pojma države in odnosov Vzhod-Zahod, s sem direkten način, tako, da citira obstoječa umetniška problematiko umetnostne zgodovine itn. V tem oziru je dela. Motivu je podrejen način izvedbe, tako je ekspresiv- potrebno omeniti večje projekte, ki so jih spodbudile nost motiva ali pa slikarskega subjekta izničena. omenjene teme. Neosebnost se še stopnjuje zaradi kolektivnosti umetni- škega subjekta in kolektivne umetnosti, kar pomeni Z Was ist Kunst?, enim prvih projektov, ki vključuje več zavesten odklon od potencirane individualnosti avtorja, zgoraj omenjenih tem, so začeli leta 1985. (To vprašanje v modernizmu značilne za zahodni svet. Opredeljujejo se si je postavil srbski umetnik Raša Todosijević že v 70. za zastopnike organskega eklekticizma, pri čemer s prev- letih, skupina Laibach pa je leta 1984 tako naslovila svoj zemanjem že obstoječih avtorskih nagovorov in ikonogra- koncert v Beogradu.) Gre za več sto oljnatih slik, na kate- fij nenehno menjujejo obstoječe načine videnja in rih se po principu montaže prepletajo prizori s socreali- interpretacije ter ponovno izgrajujejo zgodovino iz razno- stičnih slik in citati iz slovenskega modernizma 60. let. dobnih likovnih modelov. Z afirmacijo nacionalnosti in Temu so dodali še nekaj motivov Laibach Kunst, kot so nacionalne kulture skuša skupina Irwin poudariti potrebo rudar, jelen, jelenji rogovi, srp in kladivo, skodelica kave, po kontinuiteti slovenske umetnosti, vračanje k tradiciji zobato kolo in Malevičev črni križ. Uporabili so nenavad- pa kot edino pravo pot za njeno prihodnost. ne, specifične materiale – kri, katran, živalsko kožo, pre- Upirajo se Zahodu in njegovi na videz dobronamerni asi- mog, les in zlate lističe – ter slike uokvirili v masivne milaciji ostalih kultur. okvirje. Leta 1996 so v instalaciji IRWIN Live iz obstoječe- ga repertoarja podob, ki so ga v preteklem desetletju Njihova prepoznavna ikonografija zajema avtorje 20. sto- nakopičili s projektom Was ist Kunst?, začeli izbirati letja, kot so Kazimir Malevič, Yves Klein, Joseph Beuys, samostojne, izolirane motive. Leta 1998 pa so začele John Heartfield, Lucio Fontana in Marcel Duchamp, poleg nastajati slike s petimi glavnimi elementi, ki se vedno njih pa uporabljajo še ljudsko umetnost, tradicijo avant- znova in vsakokrat na drugačen način pojavljajo v novih garde, predvsem ruske, ter raznovrstne kičaste popular- oljnih slikah, imenovanih Ikone. Ti elementi so: sejalec, ne podobe (alpske pokrajine, podeželsko idiliko, lovstvo), značilna Malevičeva dela, jelen, bobnarček in skodelica sposojajo si tudi iz ikonografije skupine Laibach (religio- kave. Ikone naj bi označevale razliko od zahodnoevrop- zna motivika ter ikonografija potlačenih modelov umetno- skega pojmovanja slike. Drugače kot pri zgodnjih delih so sti obeh totalitarnih režimov, nacistične propagande in se zdaj člani skupine začeli predstavljati individualno, 66 67 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Skupina Irwin prek poenotenih petih ikonskih motivov, na okvirju pa je Gre za opozicijo političnemu vztrajanju, da je obvladova- sedaj poleg napisa IRWIN tudi ime posameznika, ki je nje nekega teritorija, etničnih skupin in mej edini način sliko izdelal. definiranja države. Kot alternativo so postavili pomen komunikacije in izmenjave individualnih izkušenj, ki se Leta 2001 so začeli še z enim projektom, ki se navezuje akumulirajo skozi čas. Statusa države tako ne določa na začetke iz 80. let. Was ist Kunst Slovenia je razstavlja- teritorij, ki ga neka enota obsega, ampak območje misli, nje originalnih del pomembnih nacionalnih umetnikov, kot ki je spremenljivo in vedno v procesu nastajanja, v odvi- da bi ti razstavljali v okviru skupine IRWIN, saj njihove snosti od oseb, ki v tem procesu sodelujejo. NSK Država slike poenotijo s svojimi specifičnimi okvirji. Če pripravijo je brez kakršnegakoli fizičnega prostora, obsega pa razstavo v Sloveniji, potem so to dela slovenskih avtorjev, »mentalni« teritorij, ki obstaja v času kot akumulacija indi- povsod drugod pa v naslov razstave vključijo ime države, vidualnih izkušenj. Je hkrati afirmacija in odpor do statu- kjer razstava je, ter uokvirijo dela avtorjev tega naroda. sa, ki ga ima država v današnji družbi, in prek njenega Eden prvih projektov, ki naj bi značilno patetično etabliral (ne)obstoja postavlja pod vprašaj vse modele obstoječih slovensko kulturo, je bil projekt Rdeči revirji (1985, Mala držav. NSK Država v času se je v različnih mestih po galerija, Ljubljana). To je serija linorezov, izdelanih po gra- svetu materializirala kot ambasada ali konzulat. Prva je fikah akademskega slikarja Janeza Kneza (1931–), ki so v bila NSK Ambasada Moskva leta 1992 v zasebnem sta-duhu socialističnega realizma upodabljale industrijske novanju, kjer so potekala tudi predavanja članov skupine vedute rudarskega mesta Trbovlje. Namen projekta je bil NSK in drugih jugoslovanskih ter lokalnih teoretikov in proizvesti dela, ki prikazujejo, da je tvorba likovnega jezi- umetnikov. Tako so se v pogovorih s publiko izmenjavale ka podvržena nenehnemu raziskovanju. Irwini so gradili izkušnje in mnenja. Projekt je bil dokumentiran v publika- na reinterpretaciji lastne kulturne dediščine kot podstati ciji IRWIN-NSK Embassy Moscow: how the East sees the narodove samobitnosti. Z uporabo nenavadnih materialov East (IRWIN-NSK Ambasada Moskva: kako Vzhod vidi na nenavaden način: grafiko so okvirili z masivnim lese- Vzhod), ki je izšla ob razstavi istega leta v Galeriji Loža v nim okvirjem, papir pa napojili s prašičjo krvjo in ga prek- Kopru. Na teh fiktivno skonstruiranih ambasadah in kon- rili s premogom ter s tem skušali doseči monumentalno- zulatih je bilo mogoče pridobiti tudi potni list in drža- sakralen energetski naboj, kakršnega imajo relikvije. vljanstvo Države NSK, kar je danes mogoče po spletu. Tudi projekt Slovenske Atene (1987) je obravnaval sloven- Omeniti velja še en soroden projekt, Transnacionalo, v sko kulturo in umetnost. To je serija petih slik z osrednjim okviru katere je poleti 1996 skupina umetnikov različnih likom Groharjevega sejalca, petimi različnimi tipologijami narodnosti v enem mesecu prepotovala ZDA. Skupino so slovenskih pokrajin ter različnimi Marijami z Jezusi iz zgo- sestavljali kolektiv IRWIN, Aleksander Brener, Vadim dovine slovenske umetnosti v polkrožnih zaključkih pla- Fiškin, Yuri Leiderman, Michael Benson in Eda Čufer. ten. Isto ime je označevalo tudi razstavo, pripravljeno leta Potovanje je simbolično potekalo od vzhoda proti zahodu 1991 v Moderni galeriji v Ljubljani, na katero so Irwini ameriškega kontinenta, zamišljeni artefakt pa je bilo povabili vse najpomembnejše jugoslovanske umetnike, da potovanje kot celota, saj je bilo namenjeno soočenju bi interpretirali Groharjevega Sejalca (1907). Z repeticijo in debatiranju o različnih temah in problemih, ki sestavlja- naj bi se motiv sejalca transformiral v monumentalno jo intimni, umetnostni, kulturni, socialni in politični prostor formo, s čimer bi se ponovil proces, podoben delovanju umetnikovega dela. Potovanje je potekalo na zasebni ideologije, ki ne proizvede originala, temveč prek pona- (potovanje in pogovori znotraj skupine), pa tudi javni ravni vljanja lastnih podob proizvede moč. S projektom NSK (stiki in soočenja razlik med desetimi umetniki z Vzhoda, Država v času so začeli leta 1991 in ga, poleg Ede Čufer ki potujejo, z domačimi umetniki iz petih večjih ameriških (1961–), v glavnem tudi sami vodili. mest). V letih po potovanju je skupina IRWIN pripravila 68 69 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Skupina Irwin več vizualnih prikazov tega dogodka v obliki instalacij, Pri vsem poudarjanju in preizpraševanju njihove ideologi- dokumentirali pa so ga v publikaciji Transnacionala: je pa na koncu ne smemo pozabiti na formalni vidik, ki je Highway Collisions between East and West at the že od vsega začetka ključnega pomena. Njihove slike so Crossroads of Art (Ljubljana 1999). s tega stališča tudi tehnološko zelo izpiljene, veliko pozornosti pa posvečajo tudi sami uporabi materialov. Leta 1990 je bila v ljubljanski Galeriji Equrna prvič pos- O tem sami povedo: »Umetnost bi morala slikati perma- tavljena razstava Kapital kot upor proti na videz nedolžni nentne vrednote s permanentnimi tehnikami in substan- in dobronamerni trditvi in verjetju Zahoda v obstoj univer- cami, ki izžarevajo maksimalno moč in učinkovitost.« zalnega modernizma. IRWIN to označuje kot poskus poe- notenja nečesa, kar si v resnici ni tako podobno, in vztraja Ana Čigon pri označevanju zahodnih modelov zgodovine umetnosti za zahodni modernizem. V instalaciji Retroavantgarda (Kunsthalle, Dunaj, 1997) pa so končno naredili tisto, kar dotlej Vzhodu ni bilo dopuščeno. Izdelali so model vzhod- nega modernizma, ki ga povezuje retroavantgarda. Od pojma države prek ustanovitev ambasad in konzula- tov ter potovanja po ZDA pa se je v letu 2002 izoblikoval nov projekt, ki dokončno postavlja pod vprašaj sámo beleženje zgodovine umetnosti, ki sloni predvsem na zahodnih umetnikih ter še nekaj ruskih avtorjih in teži k izenačevanju celotne zgodovine sveta po zahodnem modelu. Nastal je projekt East Art Map, katerega cilj je ponovno napisati umetnostno zgodovino zahodne Evrope od leta 1945 do 2002. IRWIN razlaga: »Zgodovina ni dana. Treba jo je skonstruirati.« Rezultate so objavili na spletni strani www.eastartmap.org in v knjigi East Art Map: Contemporary Art and Eastern Europe (London 2006). Kot je značilno za radikalne slovenske avtorje, je bila sku- 9. Skupina Irwin pina IRWIN doma predvsem na začetku sprejeta vsaj z brezbrižnostjo, če že ne z odporom. Njihova ikonografija, necenzurirana uporaba na videz poljubnih, v resnici pa LIT.: B. GROYS, The Irwin Group: More Total than Totalitarism, v: Primary zavestno in premišljeno izbranih podob, tudi družbeno documents: a Sourcebook for Eastern and Central European Art since the nezaželenih (nacistična propaganda, socrealizem, lik 1950s (ur. L. HOPTMAN, T. POSPISZYL], NY 2002, 288–292); Stalina ipd.), kolektivni način dela ter vztrajanje pri konti- T. VIGNJEVIĆ, Zgodovina in kontekst v slikarstvu skupine Irwin, Art.si, mar. nuirani reinterpretaciji motivov in s tem težko razumljiv ter 2003, 23–28; V. CVAHTE, Irwin: »Sicer lahko govorimo o kolektivu, vendar ko vedno izmuzljiv pomen pa so zmedli tudi tuje opazovalce, pridemo do podsistema enega od nas, smo velikokrat soočeni s situacijo, da zgodovinarje in kritike. Danes njihova dela spadajo med lahko o tem govori samo posameznik.«, Dialogi, XL/3–4, 2004, 5–19; tržno najbolj zaželena na Slovenskem, sloves pa so si Irwin retroprincip: 1983–2003 (ur. I. ARNS), Lj 2006; NSK from Kapital to čvrsto utrdili po vsem svetu in spadajo med najbolj uve- Capital: Neue Slowenische Kunst - an Event of the Final Decade of Yugoslavia, ljavljene slovenske umetnike. [ur. BADOVINAC, E. ČUFER in A. GARDNER], Cambridge 2015. 70 71 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Skupina OHO Skupina OHO velja za najpomembnej- šo neoavantgardno konceptualistično umetniško skupino v slovenski likovni umetnosti. Njena dejavnost je sovpadala z aktualnimi pojavi v svetovni umetno- sti. Prva zasnova skupine OHO sega že v leto 1963, ko so Marjan Ciglič Marko Pogačnik (1944–), Iztok Geister (1945–) in Marko Milenko Matanović David Nez Pogačnik (1944–), takrat dijaki Kranjske Tomaž Šalamun Tomaž Brejc gimnazije, izdali prvo številko šolskega Matjaž Hanžek glasila Plamenica (po glasilu si je Aleš Kermavner Vojin Kovač I. Geister pozneje nadel umetniško ime Lado Kralj Naško Križnar Plamen, ki ga je uporabljal ob objavah Rastko Močnik Braco Rotar neoavantgardistične poezije). Andraž Šalamun Rudi Šeligo Marko Švabič Franci Zagoričnik Slavoj Žižek Konceptualizem Video Performans Landart Bodyart Ekologija in umetnost Skupina OHO 73 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Skupina OHO Skupina oziroma gibanje OHO je delovalo od srede 60. umetnost in življenje. Za produkcijo del so uporabljali bre- let dalje. Njeno ustanovno leto je 1966, ko je bil decem- zosebne, serijske postopke (odlivanje, odtiskovanje), da bra v glasilu Tribuna objavljen Manifest OHO avtorjev bi minimalizirali ekspresivnost in umetnikovo subjektivno I. Geistra in M. Pogačnika. V letih med 1966 in 1968 je samovoljo. Dela so urejali tudi z matematičnimi in logič- OHO nastopal v obliki radikalnega, provokativnega giba- nimi programi ali pa z uporabo naključij, igre. Na javnih nja, ki je obsegalo skupno delovanje mlade generacije mestih so izvajali hepeninge in akcije, med katerimi je bila literatov, filmskih ustvarjalcev, likovnih umetnikov ter teo- najbolj znana živa skulptura Triglav (1968), ki so jo izvedli retikov (kritikov in filozofov). Kot sodelavci gibanja OHO Milenko Matanović (1947–), David Nez (1949–) in Drago so delovali Tomaž Brejc (1946–), Matjaž Hanžek (1949–), Dellabernardina (1948–2018). Aleš Kermavner (1946–1966), Vojin Kovač - Chubby (1949–1985), Lado Kralj (1938–2022), Naško Križnar V ljubljanskem parku Zvezda so se za nekaj ur postavili (1943–), Rastko Močnik (1944–), Braco Rotar (1942–), tako, da so bila njihova telesa ovita z draperijo, iz katere Andraž Šalamun (1947–2024), Tomaž Šalamun (1941– so štrlele tri človeške glave, in tako ironično interpreti- 2014), Rudi Šeligo (1935–2004), Marko Švabič (1949– rali enega osrednjih slovenskih simbolov. V naslednjem 1993), Franci Zagoričnik (1933–1997) in Slavoj Žižek obdobju, v letih 1969 in 1970, se je razčlenjeno gibanje (1949–). Svoje ideje so posredovali javnosti v rev- OHO zožilo v manjšo skupino likovnih ustvarjalcev, ki so ijah Problemi in Tribuna, ki sta izdajali tudi jo sestavljali M. Pogačnik, M. Matanović, D. Nez, posebne ohojevske številke. A. Šalamun in T. Šalamun. V prvi fazi je bil idejna osnova gibanja reizem (lat. res = V letu 1969 so na razstavah Pradedje (Galerija suvre- stvar). OHO je v umetnosti zavračal samoumevnost usta- mene umjetnosti, Zagreb) in Atelje ‘69 (Moderna galeri- ljenega antropocentričnega gledanja na svet, v katerem ja, Ljubljana), na slednji je sodeloval tudi Srečo Dragan je človek superioren nad objekti in jih klasificira samo (1944–), Ohojevci prvi v jugoslovanskem prostoru reali- preko svojega hierarhičnega sistema uporabnosti in na- zirali načela arte povera oziroma siromašne umetnosti – membnosti. Želel je vzpostaviti nov, bolj demokratičen razstavljali so malovredne, vsakdanje organske materiale odnos do sveta. Za reiste je svet sestavljen iz različnih, (kopica sena, koruzno ličkanje, opeka, zemlja ...). a enakovrednih objektov, med katerimi človek nima pri- V svojem delu so sledili aktualnim avantgardnim umetno- vilegiranega mesta. Reizem je težil k temu, da bi vsak stnim pojavom v mednarodnem prostoru in ustvarjali objekt doživeli kot samostojno, zase živečo bitnost, tako na področju performansa (A. Šalamun na razsta- katere vizualna prisotnost je dovolj, da dojamemo njeno vi Pradedje), bodyarta (D. Nez, Kozmologija na razstavi bistvo. Ko prestopimo v tak način gledanja, lahko šele Atelje ‘69; T. Šalamun, Morje, Kranj 1969) ter landarta, s zares vstopimo v svet stvari, jih doživimo in uživamo katerim so začeli leta 1969, ko se je delovanje skupine v njihovi raznoliki prisotnosti tukaj in zdaj. preselilo iz umetnostnih galerij v naravo (Poletni projekti). Razvili so svojo različico landarta, v katero sta vključeni Reistična dela iz prvega obdobja OHO-ja niso bila ume- reistična pozornost in posebna ekološka ozaveščenost tnine, temveč »artikli« – predmeti vsakdanje potrošnje, ki (Ekologija in umetnost), saj so se želeli s svojim delova- so bili z majhnimi intervencijami postavljeni v območje rei- njem v naravnem okolju samo harmonično vključiti v kro- stične pozornosti. V ospredje je stopala njihova neposre- ženje naravnih sil. Večinoma so njihovi posegi v prostor dna vidna prisotnost (Mavčni odlitki stekleničk in drugih minimalni, po posegih pa se vse vrne v prvotno stanje predmetov, 1965–68). S svojimi »artikli« so se Ohojevci (M. Matanović, Žito in vrvica, 1969). dotikali poparta, ki so ga razumeli v smislu vsakomur dostopne, ljudske umetnosti, kot polje, kjer se stikata 74 75 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Skupina OHO Poleti 1969 se je M. Pogačnik začel ukvarjati z raziska- A. Šalamun je skupaj z Tomom Podgornikom (1949–) in vami družin elementov (Družina vode in zraka; Družina Tugom Šušnikom (1948–) v Moderni galeriji v Ljubljani ognja, zraka in vode: ogenj – voda dinamično), s katerimi leta 1976 sodeloval na razstavi, ki je z uveljavitvijo kon- je napovedal poznejšo ohojevsko procesualno umetnost. cepta avtonomnega likovnega polja prelomno zaznamo- Ko je leta 1969 OHO spet razstavljal v galerijah (Novi vala zgodovino slovenskega slikarstva, potem pa živel Sad, Beograd), je predstavil enostavne materiale in njiho- v Kopru in se ukvarjal s slikarstvom. T. Šalamun je živel va soočenja, ne s stališča estetskega ključa niti ne strogo in delal v Ljubljani kot svobodni književnik, velja pa za konceptualno, pač pa kot rezultate interakcij elementar- enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov nih dejavnosti samih materialov. Materiali demonstrirajo (svoj prvenec Poker je izdal leta 1966). D. Nez živi in dela notranje napetosti, notranje odnose in stike (A. Šalamun, v ZDA kot samostojni likovni ustvarjalec. M. Matanović Mavec in steklo, 1969) ali pa je pravi predmet dela neki živi in dela v ZDA, kjer od leta 1986 vodi neprofitno druž- materialni proces. beno organizacijo, ki se ukvarja z oblikovanjem in gradnjo parkov ter drugih javnih družbenih površin. M. Pogačnik V zadnjem obdobju (1970–1971) so bili projekti OHO že še danes živi v Šempasu v Vipavski dolini in se ukvarja s popolnoma konceptualni, za njimi ostaja le dokumenta- poglobljeno ekologijo – razvil je lastno metodo zdravljenja cija v obliki fotografij, shem in diagramov (M. Pogačnik, Zemlje, ki jo imenuje litopunktura, in z njo povezuje Projekt OHO, 1970). umetnost z ekologijo. OHO je postala trdna, notranje povezana skupnost štirih Manca Nečimer članov (M. Matanović, D. Nez, M. Pogačnik, A. Šalamun), ki so med seboj razvijali vedno večjo prepletenost in duhovno enotnost. Skupaj so sestavljali življenjsko celi- co, v kateri se je dogajalo kroženje in kjer je bil vsak član neločljivo povezan z ostalimi. Februarja 1970 so med dru- gim izvedli Projekt telepatske komunikacije, pri katerem so člani komunicirali med seboj na različnih celinah, sledili pa so konceptualni projekti v dolini Zarice pri Drulovki blizu Kranja. Obdobje transcendentalnega konceptualiz- ma je bilo zaključna faza v delovanju skupine OHO. Leta 1971 se je po uspešni razstavi Information Show leta 1970 v MoMA v New Yorku skupina zavestno izoli- rala od institucionalne umetnosti, njeni člani pa so se s svojimi družinami in prijatelji naselili na zapuščeni kmetiji v Šempasu v Vipavski dolini in oblikovali življenjsko skup- 10. Skupina OHO nost z imenom Družina v Šempasu (1971–1979). Ta svoj korak so pojmovali kot zaključno dejanje skupine OHO, ki naj bi povezalo umetnost in življenje – tudi v dejanskosti, LIT.: T. BREJC, OHO 1966–1971, Lj 1978, kat. GŠkuc; I. ZABEL, OHO: retrospek-ne samo konceptualno. tiva / eine Retrospektive / A Retrospective, Lj 1994, kat. MG (razširjena izdaja 2007); M. ŠUVAKOVIĆ, Svet umetnosti: OHO, v: isti, Anatomija angelov: razpra- Člani skupine OHO so se dokončno razšli v poznih 70. ve o umetnosti in teoriji v Sloveniji po letu 1960, Lj 2001, 51–89; M. ŠUVAKOVIĆ, letih in vsak zase nadaljevali samostojne ustvarjalne poti. Skrite zgodovine skupine OHO, Lj 2009. 76 77 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Tržaški slovenski slikarji Skupino tržaških slovenskih slikarjev, ki jih je povezovalo skupno razstavljanje v obdobju 1945 do 1954, sestavljajo Jože Cesar (1907–1980), Avgust Černigoj (1898–1985), Bogdan Grom (1918–2013), Robert Hlavaty (1897–1982), Avrelij Lukežič (1912–1980), Rudolf Saksida (1913–1985), po rodu Goričan, in Lojze Spacal (1907–2000). Po drugi svetovni vojni so odigrali pomembno vlogo, saj so ostalim slovenskim umetnikom olajšali Jože Cesar pot iz realizma in figuralike v abstraktno Avgust Černigoj Bogdan Grom umetnost ter mladi generaciji posredo- Robert Hlavaty Avrelij Lukežič vali izhodišča za modernizacijo likovnega Rudolf Saksida Tržaški Lojze Spacal izraza. V tistem času so bili jugoslovanski umetniki pred nelahko nalogo usklajeva- slovenski nja teženj politično narekovanega socia- lističnega realizma z lastnimi izkušnjami iz preteklosti, predvsem posodobljenimi slikarji realizmi, in skopimi informacijami o doga- janju v umetnosti na Zahodu. 79 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Tržaški slovenski slikarji Trst je po drugi svetovni vojni postal pravo politično in je utrdila postavitev stalne zbirke v ljubljanski Moderni kulturno središče slovenske skupnosti v Italiji. Po padcu galeriji leta 1953, s posebnim oddelkom tržaških sloven- fašizma je novonastali politični položaj omogočil prepo- skih slikarjev in katalogom z besedilom Franceta Steleta. rod mnogih političnih, gospodarskih in kulturnih institu- V Ljubljani sta vodilna predstavnika tržaških umetnikov cij v slovenskem jeziku, pomembnih za občo slovensko nastopila tudi samostojno, in sicer A. Černigoj v Mali umetnost (Stalno gledališče v Trstu, književna revija galeriji (1953), L. Spacal pa z reprezentativnim izborom Razgledi, Galerija Scorpione, ki je bila središče sloven- del v Moderni galeriji (1955). skega razstavnega življenja v tem mestu). Umetnost je bila pomemben del nacionalne in politične borbe A. Černigoj je bil poleg tega ustanovitelj tržaškega Art- Slovencev in Hrvatov za priključitev tržaškega ozemlja kluba, ki je od leta 1953 dalje združeval predvsem mlaj- Jugoslaviji. Te ustanove so potrjevale kulturno zrelost še slovenske tržaške umetnike, ki jim je bil A. Černigoj Slovencev na Svobodnem tržaškem ozemlju (1947–1954). nekakšen mentor. V Ljubljani se je Art-klub z avtorji A. V Galeriji Scorpione, središču slovenskega likovnega Černigojem, J. Cesarjem, B. Gromom in A. Lukežičem življenja v Trstu, so tržaški umetniki v letih 1948–1953 prvič predstavil avgusta 1954 v Jakopičevem paviljonu. vzdrževali lastne razstavne prostore. Tam so uspešno Peti član kluba, R. Saksida, se razstave ni udeležil. razstavljali tako tržaški ustvarjalci kot tudi gostje od drugod in vidnejši umetniki iz Ljubljane. Tako A. Černigoj kot L. Spacal sta leta 1955 sodelovala na prvem Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani. Že avgusta 1945, le nekaj mesecev po koncu vojne, so Na drugem, leta 1957, je L. Spacal prejel prvo nagrado v Trstu in Gorici razstavljali slovenski primorski umetni- za grafiko in z njo samostojno razstavo v Jakopičevem ki. Razstavljalo je 24 avtorjev iz Jugoslavije in Trsta ter paviljonu leta 1959. V prestolnicah jugoslovanskih repub- Gorice, ki sta takrat sodila v Cono B pod upravo zavezni- lik so v 50. letih samostojno razstavljali L. Spacal, ške vojske. Naslednja razstava je bila septembra 1945 A. Černigoj in J. Cesar. v Ljubljani. Tokrat so razstavljali »levo usmerjeni« tržaški umetniki slovenske in italijanske narodnosti. 13 tržaških Poleg razstavne dejavnosti je k popularizaciji tržaške umetnikov je v Jakopičevem paviljonu razstavilo oljne slovenske umetnosti prispevala tudi likovnopublicistična slike, risbe in skulpture, umetnine pa so bile znanilke dejavnost. V Trstu je leta 1949 L. Spacal v samozaložbi sprave med sovražno nastrojenima narodoma. Ker naj bi izdal ilustrirano monografijo z uvodom Borisa Pahorja razstava prikazovala, da narode lahko poveže komuni- v 600 oštevilčenih izvodih, leta 1951 pa še veliko mapo stična stranka, je imela izrazit političen podton. Iz Trsta Spacal z 20 lesorezi in linorezi iz obdobja 1937 do 1951 so Slovence zastopali L. Spacal, A. Lukežič in J. Cesar. ter s predgovorom Franceta Steleta. A. Černigoj je V Ljubljani so se v letih med 1946 in 1949 na razstavah leta 1949 izdal mapo s 30 lesorezi Slovenski pesniki in Društva slovenskih upodabljajočih umetnikov skupini pisatelji, tej ediciji pa je leta 1951 sledila v Kopru izdana tržaških umetnikov priključili še B. Grom, mapa njegovih izvirnih lesorezov Grafika v 200 oštevilče-R. Saksida in R. Hlavaty. nih izvodih. K popularnosti so prispevali tudi slovenski umetnostni zgodovinarji s tržaškim ciklom predavanj Dogodek, ki je najbolj vplival na slovensko umetnostno v letih 1951 in 1952. prizorišče, predvsem na mlade, je bila reprezentativna Razstava slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov Leta 1954, ko je bil Trst z okolico (Cona B) dodeljen Italiji, junija 1950 v Moderni galeriji v Ljubljani. Takrat se je tržaški umetniki niso več nastopali kot skupina. Skupna pojem tržaških umetnikov uveljavil v slovenski umetno- značilnost tržaških umetnikov je včasih strogo geome- stni zgodovini, kot poseben umetnostni fenomen pa ga trična, drugič bolj sproščena in atmosferična stilizacija 80 81 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Tržaški slovenski slikarji motivov Istre in Krasa. Težili so k oblikovni dorečenosti, hovem delu pogosta motiva. Na geometrično oziroma ki se kaže v čvrsto zajetih obrisih predmetov. Opazna sta konstruktivno usmeritev je vplival A. Černigoj, ki je bil v pregledna likovna zgradba in enostavno ter neprisilje- 20. letih najpomembnejši slovenski avantgardist in kon- no izražanje, ki je blizu dojemanju preprostega človeka. struktivist. S strukturalno shemo vertikal in horizontal je Barve so jasne in se spreminjajo od najbolj nasičenih do vplival na tržaške umetnike – na J. Cesarja in A. Lukežiča, najprosojnejših odtenkov. V skladu s sočasnimi likovnimi ki ima je bil učitelj, pa tudi na L. Spacala, ki ga je vseskozi tokovi so tržaški umetniki sledili strogo začrtani, jasni, z radovednostjo spremljal. bolj racionalni viziji, ki umetniku preprečuje, da bi zapadel v slikovitost in zamegljenost oblik. Vpliv multikulturnega Trsta na tržaške umetnike se kaže v njihovem nenehnem eksperimentiranju in iznajditeljskih V umetnosti v Primorju od srednjega veka do moder- tehničnih postopkih. Izražajo se v najrazličnejših tehni- nizma je mogoče odkrivati sledi zakoreninjenosti v spe- kah: grafiki, slikarstvu, mozaiku, tapiseriji, kiparstvu in cifičnih geomorfoloških in kulturnih značilnostih tega mešanih tehnikah. Radovednost so zbujali tudi z inova- prostora, ki leži na križišču slovanskega, romanskega in tivni grafičnimi pristopi v lesorezu in jedkanici ter bati- germanskega kulturnega vplivnega območja. Življenje ku. A. Černigoj in L. Spacal pa sta se uveljavila tudi kot v Trstu in njegovi okolici je določilo tematiko del tržaških dekorativna slikarja na velikih čezoceanskih parnikih in slikarjev, ki so z upodabljanjem ljudi, vraščenih v to okolje, monumentalna slikarja v cerkvah. in s svojsko intuicijo v platna vnesli tudi specifiko sloven- skega Krasa in Istre. Likovna dela so polna kontrastov, sončnih barv, živahnosti in dinamike, ki odražajo primorski temperament, včasih z elegičnim nadihom. Na slovensko umetnost po drugi svetovni vojni so tržaški slikarji vplivali s sodobnimi motivi iz mestnega življenja, predvsem pa z geometrično stilizacijo primorskih kra- jinskih motivov. Enostavna (zaradi racionalnosti jo lahko označimo tudi za mediteransko) konstrukcijska shema, sestavljena iz vertikal in horizontal, je tista likovna struk- tura tržaških umetnikov, ki je vplivala na več generacij »celinskih« slovenskih umetnikov v 50. letih. Tržaški zgled jim je poleg drugega pokazal, kako je mogoče likovno raziskovati svoje okolje in hkrati razvijati modernistične izraze ter biti svetovljanski. Dela slovenskih tržaških slikarjev so bila za širši slovenski prostor zanimiva tudi zaradi poudarjene socialne občutlji- vosti, prikazane na diskreten, osebno izpovedenj način. Kar štirje izmed njih (J. Cesar, R. Hlavaty, A. Lukežič, L. Spacal) so se denimo do umetniškega priznanja prebili iz skromnih razmer (delavsko-kmečko poreklo, izhodišče 11. Avgust Černigoj v samouštvu in umetni obrti); svet »malega človeka« pri delu ter občutljivost za njegove stiske sta ostala v nji- 82 83 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Tržaški slovenski slikarji Slovenski tržaški umetniki so se večinoma šolali v Italiji pogosto z groteskno noto. Že v 60. letih se je v Trstu in razvijali svoj likovni izraz v stiku z zahodnim moder- pojavila nova generacija slovenskih likovnih umetnikov: nizmom. V veliki meri so črpali iz del italijanskih slikar- Deziderij Švara (1934–2020), Franko Vecchiet (1941–), jev, od klasične, renesančne tradicije do modernističnih Boris Zuljan (1944–2013), Edi Žerial (1940–), ki so nekaj smeri, futurizma in tistih slogov, ki so se zgledovali po časa delovali v Grupi U, in Klavdij Palčič (1940–), vsi uve-tradiciji smeri Valori plastici in metafizičnega slikarstva. ljavljeni v Italiji, Sloveniji in po svetu. Značilnost njihovega Vodilna predstavnika obeh generacij tržaških umetnikov, ustvarjanja je obrtna izbrušenost in svobodna domišljija L. Spacal in A. Černigoj, sta v začetku 50. let prešla v kot dediščina prehodnega prostora, ki spaja formalno abstraktne izraze, ki so črpali iz geometrične abstrakcije. dognani Jug in meditativni Sever, z dodatkom slovanske čustvene obarvanosti. Najvidnejši in najvplivnejši slikar skupine tržaških ume- tnikov po drugi svetovni vojni je bil L. Spacal. Bil je kariz- Še vedno ni povsem razjasnjeno vprašanje, ali so tržaški matični vodja tržaških umetnikov in organizator razstav umetniki del primorske razpoloženjske kontinuitete ali pa v Trstu. Šolal se je v Monzi, kjer je nanj vplivala pittura pomeni njihov modernistični izraz vendarle globlji prelom. metafisica (G. de Chirico, C. Carra …), predvsem pa ga je O tem se razhajajo stališča dveh generacij umetnostnih pritegnil magični realizem. V njegovem opusu se vseskozi zgodovinarjev. Mlajša (Tomaž Brejc, Peter Krečič, Jure pojavljajo sledovi kraške krajine. L. Spacal ima poudarjen Mikuž) tržaške umetnike uvršča v normalni tok razvoja občutek za teksturo. Barvna redukcija na rdečo, belo in zahodne moderne umetnosti, ki po njenem ni odvisna modro ga ne omejuje, da ne bi razvil izvirnega izraza s od »regionalnih konstant«, temveč jo je treba razumeti poudarjeno liričnim razpoloženjem, primerljivega z glas- v kontekstu velikih umetnostnih centrov, kot je denimo bo. Tako zelo samosvoj je, da ga je težko umestiti v dolo- Pariz. V skladu s tem glediščem moramo delo tržaških čeno stilno formacijo. Postal je vrhunski predstavnik zelo umetnikov interpretirati kot modernistično in »profesi- ozkega geografskega prostora, ki pa ga je znal narediti onalno« obravnavanje slikovne površine in strukture. V univerzalnega in svetovljanskega. ospredju opazujemo njihov likovni jezik, ne gre pa iskati in izpostavljati »nacionalnih« ali regionalnih značilnosti trža- Najbližji Spacalovemu slikovnemu izrazu iz obdobja ma- ških slikarjev. Starejša generacija kritikov (France Stele, gičnega realizma, njegovi tedanji slikovni strukturi in lirič- Izidor Cankar, Zoran Kržišnik in Nace Šumi) pa je menila, nemu razpoloženju, je Goričan R. Saksida. Podobno so da na likovno problematiko tržaških umetnikov vplivata zaznamovani tudi akvareli s kraško in morsko tematiko jasna arhitektonika primorskega ambienta in veleme- R. Hlavatyja, v lirično interpretacijo istrske krajine pa je stnost Trsta. Primorski prostor naj bi torej spodbujal raci- usmerjen A. Lukežič. Pomemben istrski krajinski slikar onalno, strogo, geometrično, raziskovalno komponento. je J. Cesar, le da je ekspresivnejši in strukturno bližji L. Oboji pa se strinjajo, da so L. Spacal in ostali ustvarjalci Spacalu. B. Grom, ki je leta 1957 emigriral v ZDA, je eks- iz Trsta za slovensko umetnost v prvem desetletju po perimentator in dela v različnih medijih, v njegovem delu drugi svetovni vojni predstavljali prelomno izkušnjo in pa še vedno doživeto odmeva vpliv tržaškega Krasa. pospešili njeno modernizacijo. Milko Bambič (1905–1991), predvojni avantgardist iz Tržaške umetnike si lastita obe naciji, italijanska in slo- Černigojevega kroga, se je pretežno ukvarjal z ilustraci- venska, čeravno so ostali zvesti svojemu rodu. Prav iz te jo in publicistiko ter pisal recenzije o tržaških umetnikih dvojnosti izhajajo njihova posebnost, veličina, ugled in za časopise in slovenski radio v Trstu. V svojem slikar- uspeh. Tržaški slovenski slikarji so zrasli pod pritiski naci- skem opusu se je preizkušal v socialnih motivih iz Trsta onalnih konfliktov, zlasti fašistične raznorodovalne politi- in zaledja, najbolj pri srcu pa mu je bil vendarle portret, ke. Tako so umetniki iz Trsta v prvem desetletju po drugi 84 85 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Tržaški slovenski slikarji svetovni vojni poleg umetnostne opravljali tudi politično nalogo, saj so s kakovostjo, ki so jim jo vsi priznavali, pri- spevali h krepitvi narodne zavesti in utemeljenosti zahtev po politični in kulturni svobodi. Kljub modernističnemu likovnemu jeziku so kritiki v delih tržaških umetnikov pre- poznali »našo«, slovensko umetnost. Ti slikarji so sloven- ski javnosti odkrivali značilne tipe primorske pokrajine in sodelovali v procesu, ki bi ga lahko imenovali »likovno pri- laščanje« istrskega in kraškega slovenskega ozemlja, ki je bilo širši slovenski javnosti pred letom 1945 manj znano. Vid Lenard, R. LIT.: Razstava slovenskih primorskih umetnikov (uv. bes. B. MAGAJNA), Ts 1945; G. MENASSÉ, Trinajst Tržačanov v Ljubljani, v: Tržaški umetniki, Lj 1945, s. p.; V. BARTOL, Slovenski tržaški slikarji, v: Razstava slikarskih in grafič- nih del tržaških umetnikov, Lj 1950, kat. MG, s. p.; F. STELE, Tržaški slovenski slikarji, Lj 1953, kat MG; Dualità: aspetti della cultura slovena a Trieste / Dvojnost: aspekti slovenske kulture v Trstu, Ts 1995, kat. Palazzo Costanzi. 86 87 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Veš slikar svoj dolg? V.S.S.D. (ali tudi VSSD) je kratica za ime skupine Veš slikar svoj dolg, ki je delova- la od leta 1984 do 1995. Je parafraza po Otonu Župančiču (Veš, poet, svoj dolg?), le s to spremembo, da je pri Župančiču vprašanje politično, pri V.S.S.D.-ju pa ontološko. To je vprašanje in hkrati odgovor, ki ga je moč iskati v delih V.S.S.D.-ja. Janez Jordan Alen Ožbolt Bela kocka Prostorska slika Totalni ambient Veš slikar svoj dolg? 89 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Veš slikar svoj dolg? Ne gre za pravo skupino, pač pa za tandem, ki sta ga in drugih mednarodnih umetniških teženj. Med problemi, sestavljala Alen Ožbolt (1966–) in Janez Jordan (1967–). ki jih izpostavlja pri svojem delu, je gotovo eden najva- Nista delovala kot kolektiv, kot npr. skupina Irwin, pač pa žnejših narava. V.S.S.D. od samega začetka poudarja in kot združena osebnost (od tod podpis Jordan Ožbolt pod problematizira razmerje med naravo in umetnostjo (ta predgovorom k posebni izdaji revije Problemi – Razprave problem je bil dobro razviden že ob prvi razstavi), seveda iz leta 1988, naslovljeni Podoba-kristal) – v času delo- pa to razmerje ni najosnovnejše niti edino vprašanje, saj vanja sta se želela predstavljati v prvi osebi ednine, kot je razmišljanje mnogo bolj kompleksno in heterogeno. avtor, predvsem pa ostati anonimna po svojih osebnih imenih. V 80. letih je bilo videti, kakor da bi bila moder- Skupina V.S.S.D. je začela delovati leta 1984, na javno nistična umetnost, ki jo tvorijo samo točke in črte, pri- prizorišče pa je prvič stopila leta 1986. Prostorske slike, spela do neizbežne dvodimenzionalne površine in tam, kakor avtorja, prvi kipar in drugi oblikovalec, imenujeta popolnoma negibna, za vedno obležala. Na to stanje se svoje postavitve v prostoru, zahtevajo ukinitev razmi- je jasno odzvala skupina V.S.S.D. in si za svojo nalogo, šljanja o umetnosti v okvirih posameznih likovnih zvrsti. skorajda dolžnost, zastavila iskanje tistega more (več). Tovrstno preseganje je osnova za nastanek del, ki so Tridimenzionalnost, prostorskost in morda še časov- bila prvič predstavljena leta 1986 v Galeriji Škuc, ki je bila nost v V.S.S.D.-jevih delih niso smele manjkati. Od tod takrat v Sloveniji glavni odprti prostor radikalnih umetno- osrednje učinkovanje V.S.S.D., kajti le tako sestavljeno stnih razstav. slikarstvo lahko zasiti naše čute, jih zapolni, pri tem pa se nikakor ne pusti vkleniti v površino. Tako se slikarstvo V.S.S.D. I je bil naslov razstave, na kateri so se slike, popredmeti in dobi novo razsežnost. V.S.S.D.-jevemu delu skulpture, reliefi, stenske risbe, predmeti vsakdanjega se popolnoma prilega izraz pattern painting, kot tridimen- življenja, osvetlitev in glasba prepletli v celostno podo- zionalen vzorec in dekoracija, kar nastane iz tega, pa je bo, torej delo v mešani tehniki z različnimi materiali (okoli ambientalno slikarstvo. 1000 kg peska, gline, železa, aluminija, modrega pigmen- ta), razpostavljenimi po vsej galeriji, od tal in sten do stro- Izraz pattern painting je začela leta 1975 uporabljati pa. Tako je bil ustvarjen totalni ambient. skupina umetnikov, delujočih v New Yorku (Brad Davis, Valerie Jaudon, Amy Goldin …). Organizirali so raziskoval- Drugo razstavo V.S.S.D. II, leta 1987 v Galeriji Škuc, se ne skupine, ki so se ukvarjale z možnostmi, ki jih ponujajo je postavljalo pet mesecev, trajala pa je pol leta. Teza vzorčenje in postopki krašenja. V uporu proti strogosti Briana O’Dohertyja, da je beli prostor, bela kocka gale- minimalizma so delo osredotočili na kompleksnost ris- rije, najznačilnejši element v umetnosti 20. stoletja, be in razkošje barv. Ustvarjali so kolaže, dekolaže in s pomembnejši kot katerakoli posamezna umetnina, je bila ponavljanjem oblikovali brezkončne ambiente, pri čemer eden izmed razlogov, da je V.S.S.D. bele galerijske stene so kombinirali različne materiale, podobe, barve, oblike, prebarval v črno, na to podlago naslikal nekaj stenskih površine in strukture. Razstave, imenovane prostorske slik in k temu dodal še nove elemente, slike, reliefe, ob- postavitve ali instalacije, so množično postavljali v gale- jekte, po tleh galerije pa so bili posuti tudi rijah in s tem dogajanjem precej vplivali na razumevanje koščki razbitih ogledal. razstavnega prostora (white cube – black cube), kar je imelo posledice tudi v mednarodnem okolju. Oba projekta obujata in hkrati modificirata idejo teat- ralnega v likovni umetnosti (razstavi sta spominjali na V.S.S.D. nima vzornikov in zanika zgodovinsko pojmova- nekakšne vampirske votline, zasnovani pa sta bili iz raz- nje linearnega razvoja slikarstva kot vrstenja slikarskih merja narava-umetnost; prvotna ideja je bila prestaviti slogov, a je v njegovih delih in tezah čutiti vpliv ameriških Postojnsko jamo v urbano okolje). 90 91 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Veš slikar svoj dolg? Leta 1993 je bil v Galeriji Equrna postavljen projekt Umetniška akcija Goreča slika – Anamorfoza, akcija uni- Rdeče morje (rdeč planet) razstave kot celote, ki je čenja slike, izpeljana na slovenski kulturni praznik, zahtevala zaobjeto gledanje. Med drugim je bil naka- 8. februarja 1990, na ploščadi pred Cankarjevim domom zan problem estetike modernizma, predvsem v zvezi v Ljubljani, je bila realen sežig V.S.S.D.-jeve slike kot deja- z rabo terminov »rob slike« in »beli galerijski prostor«. nje proti kulturi in naravi ter naravnemu redu. Običajni Predmeti, ki so sestavljali razstavo, so bili pogosto upo- red, ki se odvija v zvezi s sliko, je njeno ohranjanje, težnja rabljani predmeti iz vsakdanjega življenja, ready madei, ki po njenem obstajanju. Plamen je fascinantna, kratkotraj- se spreobračajo v sliko. Na steno obešena kopalna kad, na, uničujoča naravna realnost in dejansko anamorfoza prebarvana z rdečo barvo, kot bi vanjo tekla kri namesto slike. Skozi to preobrazbo – ogenj, ki je požiral sliko – se vode, je podoba kopalne kadi in hkrati abstraktna tridi- je v skrajni meri realiziralo prestavljanje podobe v naravo menzionalna slika. Pri razstavi gre za prostor in teritorij in narave na mesto podobe. slike, kot da bi predmeti, ki so običajno na sliki, skočili s slikarskega platna na galerijska tla pred sliko. Enostavno Delo Pesek v oči, postavljeno v Galeriji Equrna leta 1991, ne gre za upredmetenje slikarske iluzije, ampak za pros- odseva spremembo civilizacijskega konteksta vertikal- tor, ki ga slika zahteva zase. nega, štafelajnega v horizontalni način slikanja. To se je zgodilo že pri Jacksonu Pollocku, na kar je opozori- (O) duši (94–84) je bila vnovič prostorska slika, razsta-la Rosalind Krauss. Prehod iz vertikalne civilizacijsko vljena v Equrni leta 1994. Zanimivo vlogo igrata letnici, veljavne norme k horizontalni implicira vrsto popačenj, pripisani k naslovu razstave. Gre za kontinuiteto časa zanikanj, sprememb, na individualni in kolektivni ravni. To oziroma prenos spominske podobe, kot je navedel avtor, je bila prva konceptualno zaključena postavitev prostor- iz leta 1984 v leto 1994. Del razstave v prvem prostoru je ske slike, in s tem izrazom sta avtorja označila vsa svoja bil imenovan čitalnica. V njem je bilo 16 miz s 46 knjiga- nadaljnja dela. Delo je predstavljala talna slika oziroma mi različnih velikosti z originalnimi risbami, ki so nastale relief iz peska, prekritega z modrim pigmentom. Zanj je v medvojnem času v Sloveniji. Knjige so predstavljale bil izredno pomemben čas, kajti v času, ko je gledalec omejen prostor v omejenem času. Natančneje povedano, hodil naokoli po prostoru, je odkrival prostor prek reliefa gre za postavitve predmetov v izbranem prostoru, kjer je v pesku na veliki površini. Prisotna je bila izrazita, filigran- posamezna enota ohranjena kot entiteta. ska natančnost, virtuoznost v določeni tehniki na obrtni- ški ravni, nad čimer so se navdihovali pattern painters in Leta 1993 je V.S.S.D. nastopil na 45. Beneškem bienalu v se zgledovali predvsem po tradicionalnih sistemih vzor- selekciji Aperto s projektom Pogled v oči (ornamentiran čenja pri islamskih in daljnovzhodnih arabeskah, le da jih pesek z modrim pigmentom, beli abstraktni krožni reliefi ni zanimala simbolika oblik, pač pa izključno njihov videz. na stenah), na istem prizorišču Beneškega bienala pa se Ni presenetljivo, da se je s to težnjo precej povezovalo je ob naslednji prireditvi zgodil zadnji nastop tandema. tudi feministično gibanje. Leta 1995 je s projektom Slika Slike II na 46. Beneškem bienalu v Slovenskem paviljonu v Ateneo San Basso Ambientalna postavitev razstave Anatomija (anamor- V.S.S.D. prenehal delovati. V.S.S.D. je bil aktiven tudi na foze) plamena leta 1992 v Mali galeriji v Ljubljani je bila scenografskem (predvsem v Eksperimentalnem gleda- nekakšna študija nemirnega plamena, po drugi strani, lišču Glej) in oblikovalskem področju (oblikovanje revije kot navaja sam avtor, pa je bila nekakšen smisel oziroma Problemi od 1990 do 1995 ter letnikov zbirke Analecta, nesmisel; absurden, iracionalen projekt o človeški želji, da slednje tudi še po prenehanju delovanja). ustvarja nepotrebne stvari. Šest sveč je s svojim dogore- vanjem v času razstave le-to postavilo v čas. 92 93 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Veš slikar svoj dolg? Pri projektih oziroma razstavah V.S.S.D. je bila vedno pri- sotna zavest o fizičnem, družbenem, kulturnem, lingvistič- nem in še kakšnem pomenu prostora, vsekakor pa so bila dela projekcije stanj duše, prek katerih se avtor sprašuje o smislu, o biti. V.S.S.D. se je od svojega začetka delova- nja na alternativni sceni v desetih letih prelevil v dominan- tno, če že ne središčno, in ob tem presenetljivo vplivno umetniško prezenco ter začel preobrazbo slovenskega slikarstva in mu dal podstat za novo tisočletje. Od leta 1995, ko je skupina razpadla, avtorja delujeta samostojno, njuna umetniška dediščina pa se nadaljuje v delu Alena Ožbolta. Aktivno obuja spomin na V.S.S.D., zadnji tak pro- jekt je bil 20 let po tem v Galeriji Škuc, pripravlja različ- ne projekte doma in v tujini, objavlja članke in teoretske tekste o umetnosti ter od leta 2006 poučuje kiparstvo na ALUO v Ljubljani. Leta 2020 je bila v ljubljanski Moderni galeriji odprta razstava Introspektiva: V.S.S.D. (Veš slikar svoj dolg, 1985–1995) ± Alen Ožbolt (dela 1995–2018), ki je predstavila celovit pregled delovanja tandema z dopol- nitvijo izbranih del enega od članov, Alena Ožbolta. Matej Petrovčič 12. V. S. S. D., Veš slikar svoj dolg II ., 28. oktober 1987 – 29. januar 1988, Galerija Škuc, Ljubljana LIT.: Katalog V.S.S.D. (bes. B. GORENEC, L. STEPANČIČ), Lj, Kp 1993, kat. GEqurna, Obalne G; V.S.S.D. (bes. Z. BADOVINAC, R. BARILLI, I. ZABEL, V.S.S.D.), Lj 1995, kat. Slovenskega paviljona, 46. BenBie; VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, Beseda slike: knjiga: (izbrane) besede, izjave, teksti 1984–1995, Lj 1997; A. OŽBOLT, Čas pred mrežo: (nazaj) k V.S.S.D. v nekaj hitrih in lahkih korakih (1995/97) (v: Razširjeni prostori umetnosti: slovenska umetnost 1985–1995 [ur. I. ZABEL, I. ŠPANJOL, T. SOBAN], Lj 2004, kat. MG, 397–415); V.S.S.D., 20 let pred tem (bes. A. OŽBOLT, T. LOGAR), Lj 2007, kat. GŠkuc; Introspektiva [Elektronski vir]: 1985–1995/1995–2018 (ur. M. VOVK, A. OŽBOLT), Lj 2020, kat. MG. 94 95 Slovenska umetnost_1950–2010_skupine Seznam reprodukcij 1. Rudolf Kotnik, Frata (Armirano platno XII), 1962, olje, žica in vrvi na platnu, 115 x 150 cm, Umetniška zbir- ka UL ALUO, Fotoarhiv UL ALUO (z dovoljenjem dedičev) 2. Plakat za razstavo Grupe 69 v likovnem razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani (oblikovanje Jože Brumen, zamisel Andrej Jemec; last Andreja Jemca, objavljeno z dovoljenjem) 3. Grupa Junij (ilustracija Žiga Sever, 2024, flomaster na papirju) 4. Kozmokinetični kabinet Noordung 1990–2045 (ilustracija Žiga Sever, 2024, flomaster na papirju) 5. Skupina Laibach (ilustracija Žiga Sever, 2024, flomaster na papirju) 6. Prizori z razstave Neokonstruktivisti (foto Leon Dolinšek, fotografije objavljene v Sintezi, 13, 14, maj 1969, str. 76, ob članku Aleksandra Bassina Vrenje med mlado generacijo) 7. Celica 115 v hostlu Celica v Ljubljani, 1997, prenova Jiři Kočica, osebni fotoarhiv (z dovoljenjem avtorja) 8. Marjan Dovjak, Avtoportret, 1959, olje na platnu, 50 x 65,5 cm, Umetniška zbirka UL ALUO, Fotoarhiv UL ALUO 9. Skupina Irwin (ilustracija Žiga Sever, 2024, flomaster na papirju) Seznam 10. Skupina OHO (ilustracija Žiga Sever, 2024, flomaster na papirju) 11. Avgust Černigoj (ilustracija Žiga Sever, 2024, flomaster na papirju) reprodukcij 12. V. S. S. D., Veš slikar svoj dolg II., 28. oktober 1987 – 29. januar 1988, Galerija Škuc, Ljubljana (foto Miha Škerlep, z dovoljenjem avtorja) 97 Slovenska umetnost od leta 1950 do 2010 v geslih 1. del Skupine Urednica Nadja Zgonik Uredniški odbor (R.) Robertina Šebjanič, Boštjan Špetič, Nadja Zgonik, Gaja Zornada Besedila Miha Colner (M. C.), Ana Čigon, Živa Jurančič, Vid Lenard, Jadranka Ljubičić (J. L.), Maja Lozić, Tanja Milharčič (T. M.), Manca Nečimer, Katja Oblak, Matej Petrovčič, Maja Smrekar, Boštjan Temniker Ilustracije Založnik Žiga Sever Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani Fotografije Zanjo fotoarhiv UL ALUO, Alen Ožbolt, dekan fotoarhivi avtorjev Ljubljana, oktober 2024 Oblikovanje Jan Hostnik Tehnična urednica Monografija/Publikacija je rezultat Razvo- Neža Vengust jnega stebra financiranja (RSF) za področ- je umetnosti: uvajanje in razvoj odprtih Jezikovni pregled izobraževalnih virov znotraj pedagoškega Jernej Zupančič procesa (A.II.1). To delo je dostopno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na: https://www.aluo.uni-lj.si/raziskovanje/ zalozniska-dejavnost/