68
Zabavno berilo.
Noč.
Povest deklice.
Spisal N. Morski. Natisnila „Njiva" v 48. listu 1880. leta. *)
1.
Ate so mi večkrat pravili, da sem imela mamico, ko sem bila še majhena; mamica so bili tako dobri in mili, dejo ate. Jaz mamice prav nič ne pomnim; umrli so mi, ko sem bila komaj 4 leta stara. Zdaj sem velika; poleti so mi ate rekli: Ančika, danes je tvoj enajsti rojstni dan. Zdaj je pa uže jesen, teče mi dvanajsto leto. Ko bode pa spet poletje, bode moj dvanajsti rojstni dan. Bog ve , kaj bodo ate rekli na moj dvanajsti rojstni dan!    Z Reziko si  večkrat pripovedu-
*) V Rusiji izhaja nekoliko lepoznanskih Časopisov brez ilustracij, nekoliko pa z ilustracijami. Iz poslednjih najbolj priljubljena in razširjena je „Njiva<c, izhajajoča v Petrogradu vsak teden enkrat na 3 listih. Preteklo leto je imela „Njiva" 55 tisoč naročnikov. Ona velja v Rusiji 6 rubljev, v Avstriji pa 8 rubljev na leto. V vsaki številki ona prinaša po 6—10 prekrasnih ilustracij; med razno lepoznansko tvarino pa prav mikavne povesti in romane. Za poskušnjo nate najmanjšo njeno povest.                                                                M. S.  Bole.
jeve o mojem milem atetu. O, kako so oni mene ljubili! Kezika je še zdaj tako majhena, kolikoršna sem jaz bila takrat, ko mi jo je Miklavž prinesel. Takrat sem se z njo raji pogovarjala; ali zdaj, ko sem velika, mi je dolg čas, samo z njo pogovarjati se. Vsem bodem povedala, kako sem dozdaj živela, poslušajte, vse bodem vsem povedala:
Vsak večer so prišli ate prekrižat in blagoslovit me, preden so legli spat, a jaz sem uže ležala v posteljici. Nalašč sem mežala, le mrvico sem gledala, da bi jih videla; oni pa so mislili, da spim; pred svečo so držali roko, pa tapali so po prstih k moji posteljici. Ko so bili uže blizo, si nisem mogla kaj, zasmejala sem se. Ate pa so prašali:
Kaj ne spiš, mrvica moja?
Svečo so položili na mizo ter so priseli na kraj moje posteljice. Pogledala sem jih, pa spet zamežala, potem pa spet pogledam ter se smejem. Ah, ate, ate moj mili , kako rada bi vas videla, samo enkrat da bi vas pogledala ! . . . . Tudi Reziki je dolg čas po vas; med ve večkrat o vas govorive, ate. Ona, saj veste, je taka nagajivka. Pa kedar preveč nagaja, jej pretim, da bodem atetu povedala. Ali ona odgovarja: Ate so tako dobri, povedi jim, povedi, pravi jim, kolikor hočeš, prav nič se jih ne bojim.
Tako se spreve, potem pa obe zajokave. Res, res, tudi Rezika joka po atetu. Kakošne debele solze se točijo po njenih rudečih ličicah! in cele poti puščajo do podbradka in njene plavkaste oči so vse zalite s krvjo. Ate, kedaj? kedaj vas bodeve spet videle?... O, ka-košna čenča sem! o Reziki čenčam, a praviti sem hotela o atetu ... Oni me prašajo :
Zakaj ne spiš, angeljček moj ?
Tako, vesela sem, dem.
In res, tako veselo je bilo. Kedar so bili ate doma, sem se z njimi pogovarjala; kedar jih ni bilo doma, sem lih pa čakala. Ate gredo zjutraj rano v pisarnico, Ira tudi kam gre, ali pa v kuhnji kaj dela; jaz se pa zaprem ter odprem samo , kedar Ira skoz| ključavnico zakriči, da je ona, ne pa kaka tujka. Ce pa Ira ne pride, sem sama; stol pomaknem v kot k oknu, Reziko posadim na okno ter jo učim, kakor ate mene, knjigo jej molim do podbradka. Ali ona je taka nagajiva ne-ubogljivka, smeje se in nič jej ne gre v glavo. Kregam jo ter stavim v kot. Jaz se ne učim tako pri atetu, ko pridejo iz pisarnice! Kako trudni včasi pridejo ate iz pisarnice! Jaz jim primaknem stol: sedite, ate! palico nesem v kot, suknjo vlečem najprej z desne roke, potem pa z leve. Oni pa se smejejo: Aj ti, mrvica moja, kako si močna! dejo. Potem pa sedeva kosit. Miza je na 4 ogle, za mizo sedejo ate, nasproti sedem jaz, Reziko pa posadim med naju, a proti Reziki stoji Ira, ko na mizo podaja. Ate najraji jedo meso, jaz bi raji kaj sladkega, ali ate pravijo, da moram tudi meso jesti, če hočem biti velika; če pa ne bodem jedla mesa, bodem vedno majhena, kakor Rezika, ki nikoli mesa ne jč. Po kosilu ate razsojujejo pravde. Teh pravd imajo strašno mnogo in enkrat sem jih prašala:
Kakošne pravde so te pravde, ate?
Ljudje se prepirajo in tožijo, rečejo oni, jaz jih pa mirim.
Jaz sem mislila, mislila, potem sem pa rekla :
To je lepo, da jih mirite, ate; ali Čemu se prepirajo in tožijo ljudje?
Ate so vzdihnili pa so rekli:
Se ve, da bi še lepše bilo, ko bi takih pravd prav nič ne bilo.
Ate razsojajo te pravde do črne noči, jaz pa z Reziko kaj delam. Nazadnje se meni začenja zehati , a Rezika se kar povali na tla; na to rečejo ate:
69
Lezi spat, mrvica moja, angeljček, tebi se spi!
Jaz prec ubogam. Najprej denem spat Reziko, potem pa sama ležem. Ate pridejo k posteljici, jaz se držim, kakor da bi spala, pa dolgo ne morem, zasme« jem se, poskočim ter obvisim atetu na vratu.... Ah, ate, ate, kedaj vas bodem spet objela, ate! Ate so skoraj vsak večer seli na kraj posteljice ter potegnili so dimu iz papiroske. Kako je bilo to veselo! Začela sem z njimi govoriti, oni so na vse odgovarjali ali pa kaj pravili in bili so tako veseli! Enkrat sem jih prašala:
Ate, vi bodete kmali legli spat?
Ne, mrvica moja, ne kmali, so rekli, imam še dosti dela, še eno pravdo je treba nocoj razsoditi.
Jaz pa sem prašala:
Spet mirite koga?
Spet mirim, so rekli.
Ali vi ste tako trudni! dem.
Truden, truden sem, so rekli.
Tedaj ležite, dem, jutri pa jih pomirite, naj se do jutri še pokregajo.
Tako sem jim velela. Ate so se najprej zasmejali, potem pa so postali resni , potegnili so nekolikokrat dimu iz papiroske, ter so rekli:
Ne, ne, Ančika, tako bi ne bilo lepo. Pomiriti jih moram, kakor hitro mogoče, zato prejemljem plačilo.
Ali vi ste trudni in dolg čas vam je s temi prepir-ljivci! sem rekla. In res, kakošni so včasi bili ate! Hodijo v pisarnico mirit ljudi in doma jih mirijo in vedno neka mirivna pisma pišejo in spet grejo v pisarnico. Dobro delajo ljudem — pa dolg čas jim je! Kakošni so včasi! Enkrat sem se jih kar vstrašila. Kaj vam je, ate?! sem rekla.
To so mi ate razjasnili: Delo delati, so rekli, truditi se, je vsak človek dolžen. Samo tako je treba delati, da bode delo všečno in vspešno. Ce bodeš tako delala, ne bode ti dolg Čas in ne bode te nevolja obhajala; če bodeš pa mrmrala in vzdihavala ter delala samo zato, da bodeš sita, tedaj ti bode vedno dolg čas in še srce te bode bolelo. Jaz mirim ljudi, so rekli, a moje delo je vendar dolgočasno , dasiravno je dobro delo, zato ker prepirov vendar ni konca na svetu, ampak kakor nalašč vedno več jih je. Tako so rekli ate, potem pa so vstali, prekrižali so me ter se poslovili:
Lahko noč, dete moje, z Bogom, z Bogom mrvica moja — ko bodeš velika, bodeš razumela, zdaj pa mirno spokojno spančekaj !                                      (Dal. prih.)
76
Zabavno berilo.
Noč.
Povest deklice.
Spisal N. Morski. Natisnila „Njiva" v 48. listu 1880. leta.    (Dalje.)
2.
Glej! tako smo živeli z atetom. Imeli smo tri sobe in kuhinjo. V kuhinji je živela Ira, a dom naš je stal na dvoru. Ira je bila dobra, le molčala je vedno, a kedar kaj zine, vedno govori, da ničesa ne razumeš. Rečeš jej, postavi samovar, a ona de na to, da ničesa ne razumeš. Pa dobra je bila. Ate so bili vedno v pisarnici, jaz pa sama. Tako smo živeli dolgo, živeli pozimi in poleti in nihče ni bival pri nas in mi nismo šli nikamor. Poleti po veliki noči me je vodil ate na sprehod v precej velik vrt. Lep vrt je bil! Na ulici je vroče, prideš pa na ta vrt, varje te drevje popolnem
77
golnčnih žarkov. In bilo je mnogo otrok, prav mnogo, bili so lepi in dobri, pa videla sem jih malokdaj, sama sem rastla, zmirom sama . .. Hočem poigrati se ž njimi, pa bojim se in tudi ne znam. Le od daleč pogledavam na-nje in z atejom se pogovarjava vedno. Le ž njimi in z Reziko sem živela. Vrnem se domov in govorim in kričim, šalim se in skačem — z otroci pa me je sram, molčim pa gledam izpod čela. Vsako nedeljo je bilo tako.
Enkrat sva hodila z atejom po tem prečudno lepem vrtu. Ate so mi pravili, da so se oženili z mamo , pa dolgo dolgo je uže od tedaj in tam daleč je bilo v neki tuji deželi. Tam je bil tudi vrt, še lepši in veči. Na tistem vrtu so bile v železnih kletkah tudi razne zverine. Dreves v vrstah in sence je bilo mnogo, mnogo, in cvetic in senčnik in besedek. Ribniki so bili taki, da je voda kvišku skakala in v kolobarji spet v ribnik padala, po vodi pa so plavale zlate ribice; in raznih ptic, labudov, papig in opic je bilo mnogo. Kače pa, so pravili, so bile v koče zavite, da bi jim ne bilo mraz. Jaz sem poslušala — ate pa so kar na enkrat umolknili, vzeli so me za roko, kakor da bi se kač ustrašili.
Pojdiva! so rekli.
Sla sva na desno po stezici .... jaz sem se tako ustrašila — v grmu je nekaj zašumelo, mislila sem, da je kača. Prašala sem ateja, če so se tudi oni ustrašili. Ate niso nič rekli, kar šli so naprej. Na to se ozrem in vidim: gospa gre za nama. Povedala sem ateju, pa oni se niso ne enkrat ozrli. Jaz sem gosp6 spet pogledala , ona ni bila prav velika; v črni, ne prav dolgi obleki je bila, videla sem, da nosi žametaste čižme, klobuk je imela slamnat, okrogel, v obraz ni bila prav mlada, pa bolj bleda in suha je bila, kakor jaz. Mene ni pogledala, gledala je ateja, ate pa so gledali na tla in brž so šli, da sem jih komaj dohajala. Gospd je šla še bolj naglo, skoraj tekla je, in ko je bila uže blizo, je ateja po imenu zaklicala. Ate menda niso slišali, zakaj nič se niso oglasili ne ozrli. Na to sem jim rekla:
Ate, vas kličejo!
Nekako nevoljno so se ate ustavili in ozrli. Gospd pa se je smejala, podala jim je roko ter je rekla:
Nepričakovana sreča, prav srečna naključba! kje sva se našla! Spraševala sem o vas, ali nikdo nikje mi ni mogel o vas ničesa povedati. Kako sem vesela, da vas vidim!
Tako je govorila, pa vedno smejala se je. Gospa je, si mislim, pa se tako po otročje smeje; tudi prav mlada ni in lepa prav nič ni; koliko lepših gospe sem videla na vrtu! samo mot& se in vrti in obrača pa smeje se!   Druge gospe niso take.
Ate so vedno molčali; ona pa Be je smejala ter je rekla:
Pokopala sem moža, zletela je tičica iz kletke.
In na to se je še bolj zasmejala. Ateju se menda prav nič ni dopadalo, da pripoveduje o smrti moža ter se tako smeje, zakaj prav nič niso rekli, še pogledali je niso v obraz. Na to se je ona ozrla na me in jaz sem se poklonila ter sem rekla:
Zdravi!
Zdravi! je ona odgovorila — vi niste plašljivi. Otroci se mene navadno boje, jaz sem srdita.
In res, tako srdito meje gledala! kar ustrašila sem se in nič nisem mogla reči. Ona pa se je zasmejala, mignila je na-me ter rekla ateju:
Teh smrkovk prav nič rada nimam, menim , tudi vi ste jih uže siti — ali ne?
Ate tudi na to niso nič rekli. Meni se je zdelo, da jim je prav neprijetno. Gospa je začela o drugih stvareh z njimi govoriti, a mene je pustila z nemar. Vedno se je smejala.  Nazadnje se je poslovila z atejem ter je
rekla, da bode gotovo prišla k nam. Ate so bili prec bolj veseli, ko naji je pustila, a jaz sem jih prašala:
Kdo je ta gospa, ate?
To je moja nekdanja učenka, dejo, učil sem ne-kedaj mlade ljudi in tako sem tudi njo učil, še preden se je omožila.
Več nisva nič govorila o tej gospej ter sva se vrnila domov.
3.
Od tistega dne je preteklo mnogo mnogo časa, a gospa (pozneje sem izvedela, da se zove Adelajida Pe-trovna) še vedno ni prišla k nam. Jaz tudi slišala nisem nič o njej, samo zapazila sera, da od tistega dne, ko sva jo z atejem na vrtu videla, je nekaj strašno začelo vznemirjati ateja. Jaz dolgo nisem vedela, kaj jih tako brezpokoji, dokler niso enkrat sami rekli:
Kaj ko bi enkrat prišla ta Adelajida', da bi potem konec bilo te pravde ž njo!
Po teh besedah sem sama želela, da bi nazadnje vendar prišla k nam Adelajida Petrovna, če uže mora tako biti, a potem da bi je nikdar več ne bilo. Ali nje vedno le ni in tako ni je, ate pa so vedno nemirni ..¦ ob njej ž njimi nisem nič govorila, sama ne vem, zakaj ne. Mislila sem , da je nikdar ne bode k nam in da bodemo začeli po starem živeti: ate bodejo bolj veseli in srečni bodemo, kakor smo nekdaj bili. Tudi Reziko sem s tem tolažila.
Cujte, enkrat sem sedela z Reziko sama pri oknu ter čakala, da se ate iz pisarnice vrnejo. Zunaj je lil dež — bila je uže jesen. Ira je pogrnila mizo s prtom ter je pripravila , kakor po navadi, tri pribore ateju, meni in punci Reziki. Za njo sem vse sama še popravila, kakor vem, da se ateju dopada, ter mislila sem: zdaj zdaj pridejo ate, vsi mokri, slekla jim bodem suknjo ter podala halo. Tako sem mislila, kar zazvoni zvonček. Tečem odpirat ter kričim: ate, ate! — a!! Adelajida Petrovna... v črni, kratki obleki s pledom Čez rame ogrnjena ... prišla je !... Ustrašila sem se, stojim pa molčim. Ona je stopila čez prag ter prašala:
Oce se niso pnsh r
Ne, niso — odgovorim.
Nu, prav kakor nalašč — je rekla ter snela pled s pleč. Zapazila sem, da ima v roki velik šopek cvetic. Kar gledala sem cvetice, ona pa mi veli:
Te bodejo v oči, a? daj, prinesi kozarec vode!
Tekla sem po vodo. Vrnem se, pa vidim: Adelajida Petrovna je vso hišno opravo v sobani premaknila ter jo je začela premikati tudi v drugi sobi. Kaj hoče to reči? si mislim, čemu vse premika? Mizo, divan, kresla, stole, vse je premaknila. Pa tako je res lepše bilo — jaz nisem nikdar umela tako razstaviti hišne oprave. Potem je pospravila po pismeni mizi ter prah obrisala. Kanarčika pa, ki ga je Miklavž ateju prinesel, je dela na cev kerasinove lampe. Kozarec s cveticami pa je nesla na obedno mizo. Tukaj je zagledala na mizi tri pribore ter je prašala:
Kaj ste mene pričakovali?
Jaz pa dem:
Ta-le pribor je Rezikin.
Ona vpraša:
Kdo je ta Rezika?
Moja punca — dem.
Adelajida Petrovna se je na to zasmejala:
Takih neumnosti jaz ne bodem trpela — kakošna bedarija!
Meni se je to prav za malo zdelo. Ona pa je pra-šalo Iro, kakošno in kaj bode za kosilo — potem je šla v kuhinjo. Jaz stojim, gledam: nikdar še ni bilo pri nas   z atejem tako  lepo.    Potem sem pa šla v ku-
78
hinjo pogledat, kaj dela AdeJajida Petrovna. Ona je »leiala vse strašno naglo. Našla sem jo z zavihanimi rokavi do lohta, rezala je kotlete. Iro je poslala v pro-dajavnico po slanike. Slanike je očistila, razrezlala ter potresila v kotlete. Potem je naredila polivko in nazadnje solato. Midva z atejem sva vsak dan kosila juho in pa meso s krompirjem ali pa z zeljem, Ira ni nikoli nič druzega skuhala — danes pa prav kakor za god. Ko je Adelajida Petrovna vse to prigotovila, si je umila roke, popravila je rokave, šla je v sobano ter pred zr-kalom si je priČesala lase. Ne vem, kako je ona vse to tako umela .. . lepa ni bila, potem pa je vendar bila čedna, zdelo se mi je, kakor da bi se mi dopadala... Na to so prišli ate.                                        (Dal. prih.)
86
Zabavno berilo.
Noč.
Povest deklice.
Spisal N. Morski. Natisnila „Njiva" v 48. listu 1880. leta.
(Dalje.)                                              j
4.
Ate so se na pragu ustavili, ko so zagledali Ade-lajido Petrovno . . . menda ustrašili so se je, dasiravno so prej govorili, da bi boljše bilo, ko bi prišla enkrat, potem pa ne več hodila. Adelajida Petrovna se ni smejala, kakor takrat, ko sva jo na vrtu srečala, ampak prav pohlevno je pozdravila ateta in bila je žalostna. Ate so prav dobri in najbrže se jim je smilila, da je tako žalostna in pohlevna. Bili so ž njo prav prijazni in podali so jej roko.
Veseli me, so rekli, da ste prišli.
Ate vselej pridejo iz pisarnice trudni in pred kosilom se vselej preoblačijo, preobuvajo čevlje in oblačijo halat. Pri Adelajidi Petrovni pa niso hoteli slačiti suknje. Adelajida Petrovna pa je zapazila, da se nekaj ongavijo ter je rekla:
Ne obotavljajte se, saj vem, da ste trudni, preo-bleeite se po domače. Če se bodete obotavljali, bodem ušla od vas.
In pregovorila jih je. Ko saao pa seli za mizo, je sela Adelajida Petrovna na moje mesto, ate proti njej, jaz pa na mesto reve Kezke. boba je bila lepo ubrana, miza čedno opravljena, a jaz na stolu Rezike, prav kakor v gosteh. Ate so videli, kako lepo je vse opravila Adelajida Petrovna, in, zapazila sem, prav dopadalo se jim je, bili so še bolj dobri in še bolj prijazni z Ade-lajido Fetrovno. Tudi kosilo se jim je dopadlo. Ali meni je bilo dolg čas ... sedim, molčim pa jem.
Ate so pri kosilu vedno govorili z Adelajido Petrovno, a jaz jim nič nisem mogla vstreči. Adelajida Petrovna se na vse tako spomne .... komaj je atetu treba vode, oni še besedice niso rekli, pa Adelajida Petrovna uže naliva v kozarec, primika sol ali poper. Ne, jaz nisem umela tako, dasiravno sem tako srčno ljubila ateta. Ko smo pa pokosili, reče Adelajida Petrovna atetu:
Lepo se vam zahvaljujem.
Ate pa so odgovorili:
Vam se moramo zahvaliti ... To vse ste vi ... . Pridite večkrat k nam.   Pokratkočasite nas dolgočasne.
Jaz sem se zeio zavzela. Kajti, še ni davno, so ate rekli: Kaj ko bi enkrat prišla „ta Adelajida'', da bi potem več ne hodila. Zdaj pa jo vabijo, da naj pride „večkrat". Potem pa so se ate obrnili k meni, pogla-dili so me po licu ter so rekli:
Si vesela danes?
Jaz nisem nič rekla, ate pa so veleli:
Zahvali se Adelajidi Petrovni.
Nu, zahvalila sem se, a potem me je glava začela boleti. Da, vidite, kaj sem zabila povedati: ko sem se zahvalila Adelajidi Petrovni, me je poljubila, zasmejal* se je, ter rekla:
Na zdravje!
87
Potem sem pa jaz šla k Reziki, dal jej kosilo, ker ni kosila z nami. Ate pa so z Adelajido Petrovno dolgo govorili, a ko smo se čajanapili, so šli spremit Adelajido Petrovno, jaz sem legla spat brez njih, dasiravno sem vedno čakala, da pridejo ter sedejo k meni na posteljico in pogovore po navadi. Ateja ni bilo in prvikrat v življenji sem tako žalostno zaspala brez njih.
5.
S tega dne sva začela z atejem živeti drugače , ne pa kakor sva prej živela. Adelajida Petrovna je iz začetka redko prihajala k nam, po enkrat na teden, in kakor je prišla, tako so bili ate bolj veseli. Vse pospravi, vse naredi in če je ateju dolg čas, jih ona razveseli. Potem pa je Adelajida Petrovna večkrat zahajala, skoraj vsak drug dan, in prihajala je uže zjutraj: kosilo prigotovi, šiva perilo ateju, poravna obleko, vse pospravi in vsakikrat si kaj izmisli. A kadar je ona pri nas, ate uže nikoli ne prebirajo pravd, kakor da bi se ljudje več ne pravdali. Jaz sem na to uže popolnoma sama ostala. Zjutraj ate gred6 v pisarnico, ko se pa vrnejo, vedno sedijo z Adelajido Petrovno, potem jo spremljajo, ali pa gredo ž njo sprehajat se, ali pa v gledišče... jaz sem pa sama z Reziko, vedno molčim, in ko ležem spat, nikoli več ne pridejo ate se pogovorit z menoj .... in „mrvica" me več ne imenujejo .... ka-košna sem revica!
Nisem vsega slišala, kar je Adelajida Petrovna ateju pravila; a enkrat sem slišala, ko je pravila, da tam neki v drugem mestu ima ženina, kateri jo jako ljubi ter jo vedno vabi v tisto mesto ter se hoče oženiti, sem pa ne more priti. In res o pustu je prišla k nam Adelajida Petrovna ter de, da se odpravlja v tisto mesto.
Moj ženin je zelo bolan, je rekla, ker se boji za me. Moram odpraviti se k njemu, in — Bog ve, kedaj se bom vrnila.
Jaz sem stala pri ateju in videla sem, oni so postali zelo bledi, solze so jim oči zalile, prijeli so Adelajido Petrovno za roko ter so rekli:
Nu, a jaz kaj bom tukaj brez vas? Vi vidite, da sem sam, popolnoma sam ostanem.
Sami, ate! kaj pa jaz? Kaj sem se vam res tako zamerila? kaj mene prav nič več ne ljubite? Naj bode, ne imenujte me ,,mrvico" , ne sedite pri meni na posteljici, dokler ne zaspim — samo takih besedi ne govorite! Ah, ate, ah predragi ate, kako je to, aj kako?!.. Srce me je tako zabolelo, zajokala sem. Ate so se naglo obrnili k meni, razjezili so se in tako srdito so rekli:
Ti stojiš tukaj, Ančika, čemu poslušaš tuje razgovore, idi ven !
Tuje razgovore! Ce sem jaz ateju postala tuja, vendar oni so meni oče kakor so bili prej .. . Počakajmo. Odpeljala se bode Adelajida Petrovna v tuje mesto in z atejem bodeva spet blizka, bodeva spet, kakor sva bila prej.
Adelajida Petrovna se je na drugi dan odpeljala. Ali z atejem nisva začela živeti, kakor prej. Ate so postali tako dolgočasni in večkrat sem zapazila, da jokajo. Spat sem se odpravljala vselej sama. Ate so imeli posteljo na drugem koncu spalnice. Včasi se ponoči zbudim in slišim: ate jokajo v temoti. Nisem se drznila uspokojevati jih, dasiravno bi bila tako rada. Včasi je pa gorela še sveča in videla sem, kako ate prečita-vajo pisma, pa jočejo; včasi pa so sami pisali pisma, dolgo in mnogo so pisali. . .
Tako živela sva, pa le ne, kakor prej. Moja obleka je bila popolnoma uže iznošena in redka, č zemci strti in luknjasti. Ira mi je enkrat rekla, da bodem kmalu ciganki podobna.    Prej   so  ate  vedno ogledavali
mojo opravo , zdaj pa je niso nikoli pogledali ... Pa kedaj tudi bi mogli? Zjutraj zgodaj gred6 v pisarnico, a ko se vrnejo, zdihujejo. Ah, ate, ko bi jaz vedela, kaj vam je! Gledite, čez nekoliko tednov, ne mnogo prej, ko se ate vrnejo iz pisarnice , jim prinesejo telegram. Ko se vrnejo ate, dala sem jim telegram. Oni so prečitali in postali so tako veseli, in z menoj so začeli tako veselo pogovarjati se:
Na, čitaj! znaš citati takale pisma?
Vzela sem. Na papirji vidim dolgo tenko vrsto, čitam, čitam najprej tiho, potem na glas: ,,Jutri se vrnem, sežgala sem ladije.   Adelj."
Razumela sem, da se vrača Adelajida Petrovna, ali o kakošnih ladijah ona piše, tega nisem razumela. Pra-šam ateja:
Kaj je imela Adelajida Petrovna svoje ladije?
Ate so se najprej zasmejali, potem pa so rekli: To se pravi, Adelajida Petrovna je slovo dala svojemu ženinu.                                                                  (Dal. prih.)
95
Zabavno berilo.
Noč.
Povest deklice.
Spisal N. Morski. Natisnila „Njiva" v 48. listu 1880. leta
(Dalje.)
6.
Adelajida Petrovna se je pripeljala na drugi dan pozno zvečer. Ate so jej šlinaproti na železno cesto in ko so šli, so mi rekli:
Ti7 Ančika, ne čakaj me, prišel bodem pozno, leži spat.
Bodem legla, ate, sem rekla. Menila sem, da pojdejo ate k Adelajidi Petrovni ter bodo pri njej dolgo sedeli in zato so mi veleli leči spat. Ate so šli, jaz sem ostala sama, hodila sem po sobah, sama, vedno sama, potem sem šla k okau ter sem pogledala na dvor; temno je bilo, meni je bilo tako dolg čas, tako britko - mar ležem, si mislim, bo lehče. Ateja davno uže nisem več pričakovala, da bi prišli prekrižat me in da bi jim mogla lahko noč voščiti, navadila sem se sama leči spat. Tako sem legla in kmalu sem zaspala. Ne vem, sem li dolgo spala ali ne, naenkrat se izbudim in vidim svetlo, po sobi je vse drugače pospravljeno, na podu in
po stoleh so navalene tuje reči... Zaboli me srce, vse sem sprevidela. Moj Bog, kaj je to! Gledite, Adelajida Petrovna se je pripeljala k nam noČevat! Kar srce je zamrlo v meni, ležim pa žalostna gledam po naši L atejem spalnici. Oj, kaj bi dala, da bi midva z atejem spet tako živela, kakor sva živela do prihoda Adelajide Petrovne! — Poslušam — kaj slišim?
Ne, de Adelajida Petrovna, ne, ti misliš tako, a jazi ne. (Jej, jej, kako govori z atejem, ,,ti ' jim pravi! nikoli nikogar nisem slišala, da bi jih tikal). Drugače bi bilo, ko bi ti bil bogat, tedaj bi bilo mogoče najeti jej učitelja in sploh jej dati omiko. Ali to bi bilo drago! Ate so pritrdili:
Da, to bi bilo drago, res —  da . .. O kom govorita? poslušam, poslušam . . . grdo je res tako poslušati... in,   in   tako   me mika...  Vendar ate me ljubijo — ljubijo, ljubijo me... ne, ne, zavrgli me ne bodo ...
In pa brez matere . . . kdo jej more nadomestiti mater? O, da! ona je mila deklica, jaz jo ljubim, ali goljufati te nočem, mati jej nisem ter jej ne morem biti. Na to sem slišala, kako so ate vzdihnili, vstali so ter začeli hoditi po sobi. Adelajida Petrovna je umolknila.    Naenkrat se ate ustavijo ter dejo:
Ne, nikak ne morem oddati je k tujim ljudem. O meni govore, Bože moj, o meni! Solze so mi zalile oči, grlo je postalo tako ozko, vzela sem blazino ter zavila v njo glavo. V sobi je bilo spet vse tiho. Ate so začeli spet hoditi sem ter tje, a Adelajida Petrovna je molčala ... Potem spet slišim, ate vprašajo: Se ti spi? si trudna? a?
Adelajida Petrovna je pomolčala,  potem pa de: Kaj še !
Tako srdito je ona rekla:  ,,kaj še!" ate so gotovo zapazili, odgovorili so tako prijazno in nežno:
Nu, nu, se ve, da si... lahko noč, daj mi roko .. # Ona pa spet tako srdito de: Pojdite vi, pojdite .. .
Ate pa so najbrže prijeli jo za  roko,   slišala sem, da so nekaj dvakrat poljubili in rekli so:
Kaj se jeziš, nu, ka) ? Poslušaj, na svetu ste samo dve stvari božji, kateri ljubim: to si ti in pa ona.
Na to se je Adelajida Petrovna tako odrezala ateju : Jaz sem se navadila z nikomor ne deliti ljubezni. Na to je vstala in šla. Zapazila sem, da gre v spalnico. Nisem hotela, da bi Adelajida Petrovna videla, da sedim na postelji, naglo ležem, zavijem se v odejo ter zamižim. In res, Adelajida Petrovna je prišla v spalnico, zahlopnila je dveri za seboj , sunila je z nogo čemodan (kofer) ter začela hoditi iz kota v kot po vsej sobi. Jezna je bila. Ko je postalo vse tiho, slišim ... srce mi je hotelo počiti — ate so tako žalostno, žalostno vzdihavali, pa plakali... vstala bi, tekla bi k njim, objela bi jih in poljubila, tako bi jih poljubila dobrega ateja .. . rekla bi: ate, mili dragi ate, pojdem . . • dolgo sem bila tako srečna z vami, hvaležna sem vam, tako hvaležna. . . rada grem ... če vam bode tako bolj spokojno in boljše, oddajte mene, atec, oddajte me kamor koli... jaz, res, jaz sama želim, hočem... hočem ... hočem !
Adelajida Petrovna spet hodi in hodi po spalnici, ate so nehali jokati, slišala sem, vstali so, prišli so k dveri ter dejo:
.   Lahko noč, spančkajte spokojno... vi še posloviti se nočete z menoj!
Adelajida Petrovna niti zinila ni na to. Ate pa so spet tako žalostno žalostno rekli:
Z Bogom bodite ... srdite se ... oj, vi ne veste, kako vas ljubim ! ... ali svoje sreče nočem kovati iz nesreče   nedolžnega otroka . . . Ona bode umrla, če jo
96
oddam od sebe....   Nu,  z Bogom,   spite  spokojno  in mirno, če morete . . .
Adelajida Petrovna je ateju tako hladno in srdito odgovorila:
Ce vam je ta smrkovka tako k srcu prirastla, tedaj z Bogom! Jutri se odpeljem in nikdar več me ne bo-dete videli.
Ugasnila je svečo, slekla se je ter je legla. Tudi ateja v sobani kmalu ni bilo več slišati. V spalnici je bilo temno ... taka črna noč ...
Moja punca Rezika je vselej z menoj spala. Ko je bi o uže vse tiho in mirno ter se mi je zdelo, da je Adelajida Petrovna zaspala, pritisnila sem svoje lice k iičiku Rezike ter sem jej začela šepetati in prigovarjati:
Sestričica, nu, kaj hočeve (vzdihnila sem).. . ateja je treba osvoboditi od naji... se ve da, brez ateja nama bode dolg čas, pa se bove uže navadili... ate naji bodo včasi navestili (obiskali) . .. treba bode, treba kamor koli, tam se bodeve učili, a Adelajida Petrovna se ne bode srdila na ateja in njim bo boljše. Res, kaj ne, Rezika? Sama pojdem in dopovem ateju; kaj ne, Rezika V
Rezika je vedno molčala. Vidno je bilo, da jej ni po volji.    Začela sem jej prigovarjati ...
Pomniš, Rezika, o kakošnih nesrečnih otrocih smo čitali z atejem? Mnoge deklice tepejo, mnogim je3ti ne dajo, mnoge blazinice nimajo pod glavico, mnoge posteljice nimajo ... A Jezus Kristus, Rezika, o j , on je bil tudi iz začetka reven deček, tudi posteljice ni imel, v jaslicah je ležal; a ko je bil uže velik, ga tudi niso hoteli poslušati, žalili so ga in celo najbolj ljubljeni njegov učenec ga je zatajil, zatajil je svojega učitelja. Spomni se, slišiš, ntumnica, kaj  delaš, joceš !
Položila sem Reziko pod odejo ter sedla; potem sem vstala; povedati sem hotela ateju vse, da bi me kam oddali. Vse je bilo tiho Previdno sem stopala, da bi ob kaj ne zadela.                             (Konec prih.)
103
Zabavno berilo.
Noč.
Povest deklice.
Spisal N. Morski. Natisnila „Njiva" v 48. listu 1880. leta
(Konec.)
7.
Tiho sem odprla dver v sobano. Ate so ležali na divanu in trdo spali. Kakor so legli, tako so zaspali — eel6 svečo so pozabili ugasniti .... Spite, spite, mili ate! .... Tiho sem tapala k divanu in sedla sem na kraj. Dolgo. dolgo ste bili mili dobri ate, nič vas ni moglo meni vzeti. Priprosta deklica sem, vendar razumem, da nazadnje vam je postalo dolgočasno z menoj. Se več ... ne samo z menoj ste imeli skrbi, vsak dan ste razsojevali dolgočasne pravde doma in v pisarnici. Prišli ste domu: z menoj, neumno ste čitali in pisali. Oj, tako je dolgočasno! Vam je treba doma razgovorov kratkočasnih in umnih — ali jaz sem majhna, neumna; ne znam z vami govoriti o vseh stvareh, kakor velika gospa. Dolgo vam je bilo dolg Čas z menoj, spite, počivajte, mili, dragi ate !
Ljubezno in nežno sem pogledala ateja. Svit od sveče jim je sijal v obraz.... Bledi so bili, kakor da bi bili bolni. Počivajte, jaz bodem molila za vas, da bi vam Bog poslal lahke sanje... O, neumnica bedasta, kako dolgo uže nisem molila, Boga sem zabila!... Tiho sem vstala s kraja divana, pokleknila sem, obrnila se k podobi matere Božje na steni nad divanom; bila je podoba velika v srebernih okvirih, spominek rajnce mamice. Božja mati je plakala, naklonila je glavo nad Jezusom ter gledala je na divan. Jaz sem to Božjo mater tako ljubila in ker so jo mamica zapustili, mislim, da so bili mamica prav taki. Ko sem začela moliti, zdelo se mi je, da z mamo govorim. Treba je treba ateju miru in pokoja, zakaj bodo zavolj mene dolgočasili se in plakali! Samo nekaj me skrbi, pa morda me skrbi iz nevolje proti Adelajidi Petrovm, Mene vedno skrbi, je li Adelajida Petrovna dobra in postrežljiva aH ni? Iz začetka, ko je začela hoditi k nam, je lepo stregla ateju, prizadevala si je jim ugoditi; ko se je pa privadila in ko so se je ate privadili, je zabila jim ugajati in streči. Svojeglava pa je postala ter čaka, da bi ate njej stregli. Gledite. kako se bojim, strašno se bojim, da ateju z njo ne bode boljše kakor z menoj. In res, res, kaka je ona? prav nič dobra ni I Nu, kaj, naj bode, naj ne bode dobra, naj bode trmasta, a ate, kako ste vi dobri, kako ste vi mili! Z dobrim in milim bode tudi ona postala dobra in mila, prav nič ne bode podobna tej Adelajidi Petrovni. ..
104
Nehala ?em moliti ter sem mislila: prišla sem ateju reč , da bi mo kam oddali - samo, res, neumno mi je to v glavo prišlo. Ateju se bode, se ve da, dozdelo, da sem poslušala njihov razgovor z Adelajido Petrovno ter prišla prosit jih, naj me dajo v institut. To je treba drugače narediti, Kakor mi je le-to na misel prišlo, ustrašila sem se, da bi se ate ne razbudili in da bi ne videli, da molim. Oni bi mislili, kakor je res. Ko mi je to na misel prišlo, pogledala sem spet ateja , naglo sem vstala ter bežala v spalnico. Adelajida Petrovna je spala, ničesa ni slišala, ne da sem šla k ateju, ne kako sem se vrnila.
Lagati ni lepo. Vem, vem, Rezika, ti ei me vcasi goljufala, a jaz sem ateju vselej resnico govorila. Ali ni res? Na, Rezika, doživeil sve greha, treba bode lagati. Drugače res ne vem, kaj in kako storiti. Rezika, kaj deš, drugače ni mogoče?
8.
Skoraj vso noč nisem spala. Se le na zori sem zadremala. Adelajida Petrovna je pozno vstala, ko so ate uže šli v pisarnico, in bila je še vedno tako srdita. Ira jej je prinesla samovar ter ga je postavila na mizo v sobani, jaz Bem pa šla v spalnico povedat, da samovar kipi.    Ona je srdito zamrmrala:
Treba mi je vašega samovarja!
Jaz sem jej odgovorila:
Ate so tako veleli, ko so šli v pisarnico.
Adelajida Petrovna  pa  je   spet   srdito zagodrnjala:
Poberite se, pravim, vi in vaš ate. Vi in vaš ate oči mi izkljujeta. Ate, atec, da atiček! tele, slišite, telec, teliček je vaš atec!
Jaz sem jej na to pohlevno rekla:
Kaj se tako jezite na ateja? Oni vam niso nič zalega storili, oni vas tako ljubijo !.... Adelajida Petrovna, prositi sem vas hotela .. .
Jezik mi je otrpnil, nič več nisem mogla reči, tako sem se je bala. Nikoli še nisem toliko govorila z Adelajido Petrovno, ona se je sama temu čudila, pogledala me je ter rekla:
Nu, kaj si hotela prositi?
Na! zdaj sem začela lagati!
Velika sem uže, dem, učiti se je treba, pa nič ne delam, nič ne znam. Ate ne utegnejo učiti me, sama pa ne morem.
Adelajida Petrovna je postala bolj prijazna, zdelo se mi je celo, kakor da bi se na smeh držala. Rekla je:
Ti vendar nisi tako neumna, kakor se zdiš .. . nu?
Hotela sem vas prositi, pregovorite vi ateja, da bi me kam dali, naj bode kamor boče.
Adelajida Petrovna je postala uže prav ljubeznjiva in nežna ter me je pogladila po če:u in licu rekoč:
Ti nisi neumna ne, ?i veš, kaj ti je treba!
Kamor si bodi, da bi me dali, Adelajida Petrovna, ah, vi ne veste, ne veste ne, kako bi se jaz rada učila! Poprosite ateja, naj me kam dajo!
Nu, se ve da, Adelajida Petrovna je ateja poprosila in .. . tako sem jaz tukaj . . . tukaj je tako dolgočasno in mrzlo in zoperno — nikdo me lepo ne pogleda! Vsi so mi tuji! Ko sem se sem odpravljala ter se z atejem poslovila, sem se smejala. Naveščajte (ob-iskavajte) me, ate! sem rekla. Oni so obljubili. Ali kmalu bode četrta nedelja, pa jih še vedno ni! Dolg čas mi je, vsi so mi tuji. le Rezika me ni zapustila in medve z njo se večkrat pogovarjave o ateju. Kedaj nazadnje, kedaj bodo prišli? Pridite, pridite, ate, miii, dragi ate! Vaša hčerka, hčerka vaša vas kliče!.... zakaj vas ni?.... Hčerka vaša, revica, je sama, dolg čas jej je, vsi so jej tuji!.....