Glasnik S E D. 38/3,4 1998. stran 97
poročila OBZORJA STROKE
10.
pisar. Tu so se odvijala srečanja med županom in mestnimi svetniki. Prostor za zemljiškega strežnika in nočnega čuvaja je bil na hodniku. Malo sobo je uporabljal častnik, ki je zbiral rekrule. Krčma Zadnji grošek je bila zgrajena po vzoru zadnje tesane hiše. ki je stala na trgu v Rožnovu do leta 1970. Ime je dobila po krčmi, ki je bila nagrajena na etnografski razstavi Vlaške vasiec v Pragi leta 1895.
Kašča služi kol prostor, kjer prirejajo razstave. Oh najinem obisku je gostila razstavo o vzgoji, pridelavi in uporabi žit. Obkrožali sojo plugi, brane, rala..., prebarvani z rdečo, modro, zeleno, rumeno barvo.
Zvonik iz Bečve vsak večer oznanja, da se bo muzej zaprl. Že prav pošteno utrujena in lačna sva zavila v krčmo Zadnji grošek, kjer so nama postregli z zelo dobro hrano, pripravljeno po slarih receptih. Jedilniki so napisani v treh jezikih (angleščini, nemščini, češčini) in visijo ob vhodu v krčmo. Starejši gospod je goste zabaval z igranjem na cimbale. Družbo mu je delal psiček, ki je ležal ob klobuku in Skrbno pazil na prislužene krone. Pred vhodom v krčmo so bile Postavljene stojnice, kjer so prodajali med, medico, zeliščne napitke, domače pecivo,..
Ogled muzeja priporočava vsem. ki želijo na zanimiv in lahkoten način spoznali življenje kmetov in meščanov iz začetka tega stoletja. Sama vsebina muzeja se prilagaja letnim časom in praznovanjem ter Združuje več načinov predstavitve tematike.
Mateja Habinc
0 SIMPOZIJU ETNOLOŠKI
v
IN ANTROPOLOŠKI VIDIKI PREUČEVANJA SMRTI
Če naj bi bilo v sodobnosti namesto spolnosti tahuizirano področje 'n izkušnja smrti - tema, o kateri se naj ne bi govorilo, in izkušnja, ki naj bi bila potisnjena v zasebnost vsakega posameznika, potem bi 'ahko rekli, da sodijo predavanja in diskusije v okviru mednarodnega simpozija Etnološki in antropološki vidiki preučevanja smrti, ki je med 5. in 8. novembrom potekal v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, med tiste dogodke, ki naj bi ta tabu "rušili", načenjali in preizpraševali,
Organizatorji srečanja. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Slovenski e(nografski muzej in Inštitut za slovensko narodopisje pri ZRC sazu, so tridnevno predstavljanje referatov razdelili v štiri tematske sklope: Verovanja in mitične predstave o smrti in posmrtnem ZlvUenjtt. Stari in novi rituali ter tradicionalne in sodobne šege ob Smni. Multidisciplinarni vidiki preučevanja smrti in Antropologija smrti. Vsak izmed tridesetih udeležencev iz Madžarske, Hrvaške, J9goslavije, Rusije, Bolgarije, Nemčije, Makedonije in Slovenije naj
bi
v prihližno petnajstih minutah predstavil svoj prispevek, ki bo
°bjavljen tudi v zborniku. Uro in poi trajajoči tematski sklopi pa so krti zaradi neudeležbe nekaterih predvidenih referentov ravno prav sli še premalo dolgi za večino predvidenih prispevkov, krajši čas pa t(; bil namenjen tudi vprašanjem in morebitni diskusiji, Ustavljenih je bilo veliko zanimivih tem in vidikov preučevanja ^rurli- tako v (predvsem Srednji in Vzhodni) Evropi kot neevropskih kulturah, pri čemer sta bila čas in prostor simpozija na voljo tako
mlajšim kot tudi bolj izkušenim referentom. V Ljubliani je bila organizirana tudi okrogla miza o zadnjem slovesu. Rdeča nit okrogle mize je bila seznanitev s t.i. tremi fazami slovesa, in sicer umiranjem, smrtjo kot dogodkom (pogrebom) ter spominjanjem pokojnika. Njena konkretnost pa se je zaradi neudeležbe (sicer povabljenega) predstavnika javnega (!) podjetja Zale, ki bi lahko odgovori! na marsikatero neodgovorjeuo vprašanje, nekoliko porazgubila.
Že omenjeni zbornik s simpozija naj bi izšel v kratkem. V priložnostno prenovljenih pritličnih prostorih razstavne palače Slovenskeg? etnografskega muzeja je bila ob tem srečanju v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem iz Sieradza in z Zahodnokašubskim muzejem iz Bytwa postavljena na ogled tudi razstava Angeli in demoni v delih poljskih ljudskih umetnikov, iVluche in Chclmowskcga.
Cc uvodoma zapisano predvidevanje o "spodmikanju tal" tabujem pretehtam v zvezi s poprvonovemberskim dogajanjem v pret, žno nabiti in zato deloma kisika primanjkajoči sobi Slovenskega etnografskega muzeja, se lahko vprašam; »So se podirale pregrade v pogovoru in razumevanju (sodobne) smrti? Ali lahko govorimo, da se je področje smrti izrazilo kot specifično po svoji neobravnavanosti. svoji ne-javnosti?« Že Tony Walter', ko se sprašuje, kako je možno, da ob številnih objavah v občilih in literaturi sploh lahko govorimo o smrti kot tabuju v smislu (običajne, a ne zakonske) prepovedi, meni. da za to obstajata dve možni razlagi. Smrt lahko razumemo kot le na določene skupine znotraj sodobne družbe omejeni tabu npr, zdravnikov in novinarjev, ki danes ali skrbijo za nesmrtnost ali pa v stilu "dobra novica je slaba novica" poročajo o nesrečah in smrti. Slo naj bi za labu poklicev, ki jima družba zaupa rituaüzacijo in interpretacijo smrti. Po drugi strani pa Walter opozarja, da zanikanje smrti ni zgolj sodoben pojav, ampak človeško splošen; za sodobnost naj bi bilo le značilno, da je individualiziran. Danes naj ne bi tako velike vloge kot nekoč oziroma v tradicionalnih družbah igrala skupinska identiteta (kjer naj bi bila smrt grožnja predvsem tej), ampak naj bi bila pomembnejša individualna identiteta, zaradi česar naj bi smrt pomenila predvsem grožnjo vsakemu posamezniku, V skladu z navedenim se je tudi na omenjenem simpoziju izkazalo, da so področja, kjer etnologija in antropologija uveljavljata svoj inlcres po raziskovanju v zvezi s smrtjo, številna, da iščeta sodelovanje s številnimi bolj ali manj sorodnimi vedami (Itngvislika. zgodovina, sociologija, arheologija, medicina ...). ki sta jim bili tudi ob navedeni priložnosti pripravljeni prisluhnili, pa naj si bo to v slovenskem, hrvaškem, makedonskem ali angleškem jeziku. Še najbolj se je srečanje vprašanja tabuiziranosti sodobne smrti dotaknilo s poročili in mnenji o sodobnem umiranju in pokopu, sicer pa gaje puščalo bolj ob strani. Walter med drugim namreč tudi meni, da glasnejše govorjenje in bolj množično pisanje o smrti kot sodobnem tabuju "prebuja sovražnika" (smrl), ki je obenem, v sklenjenem krogu, tudi razlog, da se o njem vedno bolj govori in objavlja. Šlo naj bi za značilnost družbenih gibanj, ki za svoj obstoj potrebujejo nasprotje (kot npr. feminizem). Pri referentih, prisotnih na omenjenem srečanju, pa seje izkazalo, da ne gre za raziskovanje zaradi raziskovanja samega, predvsem za načrtni in namenski govor o sicer redkeje javno predstavljani temi, ampak za predstavitve razultatov raziskav, ki so sicer povezane s smrtjo, vendar jo obravnavajo v povezavi s celoto človekovega in družbenega življenja.
i Glej: Tony Walter. Modern Death: Taboo or not Taboo? v: Donna Dickenson, Malcom Johnson (nr.). Dying, Death and 15 crave mem. London, Newbury Park, New Delhi 1991, str. .13-44.