87 SODOBNI ANDRAGOŠKO-DIDAKTI NI PRISTOPI V ZDRAVSTVENI VZGOJI Andreja Kvas Povzetek. Medicinske sestre/zdravstveni delavci v okviru primarne, sekundarne in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti sodelujejo v aktivnostih zdravstvene vzgoje. Njihova temeljna naloga je krepitev zdravja, prepre evanje bolezni, obnavljanje zdravja in lajšanja trpljenja ljudi. Namen prispevka je predstaviti andragoško-didakti ne pristope pri u enju odraslih s strani zdravstvenih delavcev, zlasti medicinskih sester, v procesu zdravstvene vzgoje. Glavni cilj zdravstvene vzgoje so spremembe na optimalno zdravstveno stanje. Proces zdravstvene vzgoje je treba vedno v naprej na rtovati in skupaj z odraslim najti zanj najprimernejše aktivne u ne oblike, u ne in vzgojne metode dela ter primerne u ne pripomo ke. UVOD Pomembno je vedeti, da je zdravstvena vzgoja le eden od sedmih stra- teških pristopov v promociji zdravja. Ti pristopi so: zdravstveno sporo anje, vzgoja za zdravje / zdravstvena vzgoja, samopomo oziroma vzajemna pomo , spreminjanje organiziranosti v podporo zdravju, razvoj, dozoreva- nje in mobilizacija skupnosti v krepitvi za zdravje, zagovorništvo zdravja in razvoj politik za zdravje [1]. Zdravstvena vzgoja zajema kontinuum, vse od prepre evanja bolezni in promocije optimalnega zdravja, vklju no z odkri- vanjem bolezni, zdravljenjem, rehabilitacijo in dolgotrajno oskrbo [2]. enje vklju uje razli ne oblike komunikacije, namenjene za izboljšanje zdravstvene pismenosti, vklju no z izboljšanjem znanja in razvijanjem sposobnosti, ki so potrebne za zdravje posameznika in skupnosti [3]. Zdravstveno vzgojo izvajamo medicinske sestre/zdravstveni delavci na vseh treh ravneh zdravstvene dejavnosti: na primarni, sekundarni Glavni cilj zdravstvene vzgoje so spremembe na zdravstvenega stanja, pomo stanje [4]. Pri tem je treba upoštevati to, da v procesu spremembe nezdra- vega vedenja odrasle osebe zdravstveni delavci nismo tisti, ki odlo amo. Uspešnejše so tiste strategije, kjer se odrasla oseba odlo a, kaj bo naredila glede spremembe vedenja [5] Za uspešno spremembo nezdravega vedenja pa je treba skupaj z odraslim na rtovati potek u no-vzgojnega procesa. Pri tem je treba upoštevati, da za odrasle veljajo drugi didakti ni pristopi kot za ne 88 pomo v u no-vzgojnem procesu. Avtor Me izkušnjo in jih preizkusiti v razli inah. Povezovanje novega u in dela z odraslimi [6]. Namen prispevka je predstaviti andragoško-didakti ne pristope pri u enju odraslih/pacientov s strani zdravstvenih delavcev, zlasti medicinskih sester, v procesu zdravstvene vzgoje. ZDRAVSTVENA VZGOJA Zdravstvena vzgoja ni samo širjenje informacij ljudem, temve je tudi spod- bujanje motivacije, spretnosti in zaupanja, ki krepijo zdravje ljudi. Poleg tega ljudi u i o osnovnih socialnih, ekonomskih in okoljskih razmerah, ki lahko vplivajo na njihovo zdravje [3]. Je sestavni del vsakodnevnega dela zdravstvenih delavcev, tudi zdravnikov [1]. Klju no vlogo v procesu zdrav- stvene vzgoje pa ima medicinska sestra, saj najve Je tista, ki prepozna trenutek, ko je pacient sposoben in motiviran za u enje. V procesu zdravstvene vzgoje naj bo pacient v aktivni vlogi, kar pomeni, da aktivno sodeluje v procesu pridobivanja novega znanja, spretnosti in veš in. V proces zdravstvene vzgoje naj medicinske sestre vklju ujejo aktivne u ne oblike, u ne in vzgojne metode dela, ob uporabi primernih u nih pripomo kov [7]. Glavni karakteristiki zdravstvene vzgoje sta prostovoljno sodelovanje posa- meznika in ugotavljanje njegove lastne zdravstvene prakse. Posameznik ne sme dobiti ob utka, da ga ho emo medicinske sestre/zdravstveni delavci v nekaj prepri ati za vsako ceno [8]. Proces u enja in pridobivanja izkušenj mora biti na rtovan skupaj s odraslim/pacientom, z uporabo razli nih metod, kot so individualno u enje, svetovanje in spodbujanje k spremembi vedenja in razvad [9]. Cilj zdravstvenovzgojnega delovanja je ve idel spreminjanje (vedenj), ki bodo prispevala k boljšemu zdravstvenemu stanju konkretnega posameznika [10]. VZGOJA ZA ZDRAVJE Vzgoja za zdravje je pomemben in nepogrešljiv del promocije zdravja. Je aktivni proces u enja ob upoštevanju lastnih izkušenj in socialnoekonomskih dejavnikov. Namen vzgoje za zdravje je informirati in motivirati posameznika ali skupino k skrbi za svoje zdravje [11]. V njej sodelujemo vsi, od matere, ki neguje otroka, prek vzgojiteljic v vrtcih, u iteljic in u iteljev v šolah, pa 89 vse do delodajalcev in novinarjev s sporo ili v medijih [1] ter zdravstvenih delavcev. Vzgoja za zdravje deluje bolj na populacijski ravni kot na ravni posameznika. Pojem vzgoja za zdravje se prepleta s pojmom zdravstvene vzgoje [1, 12, 13]. Koncept vzgoje za zdravje izhaja iz biopsihosocialnega modela zdravja, koncept zdravstvene vzgoje pa iz biomedicinskega modela zdravja. Oba koncepta pa se do dolo ene mere prekrivata [1]. Biomedicinski model zdravja ali model bolezni se v celoti usmerja zgolj na bolezen. Biopsihoso- cialni model zdravja pa je multifaktorski model zdravja in bolezni; številni in raznoliki biološki, psihološki in socialni dejavniki zdravja in bolezni so v stalni in vzajemni medsebojni zvezi [14]. EDUKACIJA Termin edukacija pacientov vedno pogosteje uporabljajo zdravstveni delavci, in to na vseh treh ravneh zdravstvene dejavnosti. Najpogosteje ga uporab- ljajo kot sinonim za zdravstveno vzgojo, za nekatere pa pomeni celo ve kot zdravstvena vzgoja (razumejo jo kot nadpomenko). Ob tem je treba poudariti, da termin edukacija razli no razlagajo tudi strokovnjaki s pod- ro ga prenesli na podro je zdravstva. Uporabljajo ga tudi strokovnjaki na psihološkem in sociološkem podro ju, v zadnjih nekaj letih pa tudi na podro ju zdravstva (npr. edukacija pacientov, edukacija zdravstvenih delavcev, zdravstveni delavci kot edukatorji ipd.). Vsi strokovnjaki z omenjenih podro ij dela termin edukacija razumejo na razli ne na ine; etrtim zdravstveno vzgojo itd. [7]. Pojem je v slovenski prostor vpeljal Pedi ek leta 1994 in ga opredelil kot skladu s tem spodbujanje u Avtorici Lesar in Pe ek- uk se sprašujeta, ali lahko pojem edukacija vpeljemo tudi na druga podro se, ali je mogo e re i, da starši doma otroke educirajo [15]. ANDRAGOŠKO-DIDAKTI NI PRISTOPI V procesu zdravstvene vzgoje je zelo pomembno, da zna medicinska sestra/zdravstveni delavec izbrati primerne andragoško-didakti ne pristope. Gre za razumevanje dveh terminov, andragogika in didakti ni pristopi [16]. 90 kot intencionalno dejavnost in u u enje odraslih [17]. lifelong lifewide teoreti iteljev in u encev odraslih ter academic discipline Mo enju pa je poudarjen upo- npr. didactos didaskaleion didaskein didaskalos je teorija in praksa u enja in pou e- u evanju in u e preden se loti u enja in pou ZNA ILNOSTI U ENJA ODRASLIH a se u e [17]. V procesu u u njih. 91 a U attention, relevance, confidence, satisfaction 92 UPORABA MOTIVACIJSKEGA INTERVJUJA V PROCESU ZDRAVSTVENE VZGOJE ODRASLIH Motivacijski intervju je svetovalna tehnika, ki ve a motivacijo posameznika za spremembo problemati nih (nezdravih) vedenj [27, 28]. Motivacijski intervju kot svetovalna tehnika vklju uje krepitev posameznikove motivacije za spremembo s štirimi vodilnimi na eli: spodbujanje posameznika k samo- stojnosti, razumeti posameznikovo lastno motivacijo, empati no poslušanje in spodbujati posameznika, mu dajati mo [29]. S pomo jo motivacijskega intervjuja lahko medicinska sestra/zdravstveni delavec v procesu komunikacije oceni pripravljenost odraslega/pacienta za spremembo, mu pomaga pri vstopu v naslednjo fazo procesa spreminjanja ter ga usmerja in vodi skozi proces spreminjanja [30–32]. Je tehnika, ki osvetljuje ambivalenco odraslega/pacienta glede spreminjanja in njegove argumente »za« in »proti« [30, 31, 33, 34]. Z motivacijskim intervjujem medicinska sestra/zdravstveni delavec pomaga ambivalentnemu odrasle- itve. Za ambivalentne odrasle/paciente je zna itev [30, 31]. Motivacijski intervju je predvsem na in kako pomagati odraslim/pacien- Osnovna predpostavka motivacijskega intervjuja je, da se bo sprememba zgodila, e je odrasel/pacient pripravljen nanjo [33]. Med glavne kompo- nente motivacijskega intervjuja sodijo ocena pripravljenosti na spremembo, dajanje povratne informacije (npr. v obliki pohvale, spoštovanja, razumeva- nja; spodbujanja odraslega/pacienta v procesu uvajanja sprememb), izogi- banje odporu, pogajanje za cilje in strategije, soo anje z ambivalenco, dolo anje stopnje pomembnosti spremembe, ocena posameznikovega zaupanja v lastno sposobnost za spremembo [37]. NA RTOVANJE ZDRAVSTVENO-VZGOJNE ETAPE Ko smo s pomo jo motivacijskega intervjuja pridobili podatke o pripravlje- nosti odraslega za spremembo nezdravega vedenja (npr. kajenje, nezdrava prehrana, telesna nedejavnost, itd.) za nemo skupaj z odraslim/s pacientom na rtovati zdravstveno-vzgojno etapo. Zdravstveno-vzgojna etapa je siste- mati no in namerno organiziran proces, katerega cilj je u enje in vzgoja odraslega/pacienta. Pri sodobni zdravstveno-vzgojni etapi skušamo evanja, to je aktivnost medicinske sestre/zdravstve- nega delavca in zve enja, to je smotrne aktivnosti odrasle- ga/pacienta. Poskrbimo, da bodo odrasli/pacienti v zdravstveno-vzgojni etapi im ve odkrivali in manj posnemali nas medicinske sestre/zdravstve- ne delavce. 93 i pri odraslem/pacientu v okviru zdravstveno-vzgojne etape. Posebej pozorni smo na naslednje: 1. katere konativne, kognitivne in psihomotori ne cilje naj odrasel/pacient 2. kako bomo organizirali proces uresni evanja zastavljenih ciljev in 3. kako bomo preverili, kako so odrasli/pacienti cilje dosegli. rtovanje ciljev zasnoval na treh podro jih: kognitivno podro je in psiho- motori no podro je. Skupine ciljev so razvrš ene hierarhi stopenj proti višjim. Poznavanje: poznavanje posameznih dejstev, postop- poznavanje postopkov in teorij znati znanega vzorca prenese na e odrasel zna raz leniti pojav ali zakonitost na posamezne dele in poiskati logi višji stopnji je odrasel sposoben oblikovati in utemeljiti vrednostno sodbo o neki rešitvi, izdelku, postopku, teoriji ipd. [38]. medicinska sestra/zdravstveni delavec skupaj z odraslim/pacientom pripravi vsebino zdravstveno-vzgojne etape. Nato na rtuje katere u ne oblike, u ne in vzgojne metode in u ne pripomo ke bo uporabila v zdravstveno-vzgojni etapi. Pomembno je, da sproti preverja razumljivost posredovanega znanja. Pazi, da preverjanja ne izvaja na na slabe izkušnje iz »šolskih klopi«, pol sestre/zdravstveni delavci v vlogi »klasi nega u itelja«. Pristop medicinske sestre/zdravstvenega delavca naj bo zaupen, spoštljiv, sodelujo , enako- vreden in skrben. Pri tem je pomemben prvi vtis in dajanje pozitivnih spo- ro in veš in za soo anje z nepri akovanim [39]. Zelo pomembno je tudi, da spretnosti in veš in, ki jih je pridobil tekom u no-vzgojnega procesa. ZAKLJU EK Zdravstvena vzgoja je disciplina, ki se naslanja na spoznanja razli nih ved, kot so andragogika, pedagogika, didaktika, psihologija in sociologija, vendar ostaja v okviru zdravstvenih strok, saj rpa svoja na ela v procesih pri 94 zdravem in bolnem loveku. S pomo jo zdravstvene vzgoje odrasel/pacient vso pridobljeno znanje razume, razjasni svoja stališ a ali oblikuje nova, spozna nove vrednote in jih spoštujejo ter je pozoren na svoje vedenje povezano z zdravjem. Ne pozabimo, da se proces zdravstvene vzgoje za prostora. Prostor naj bo svetel, zra en, prostoren, opremljen s primernim pohištvom in didakti nimi pripomo ki (plakati, modeli, sheme, razne brošu- ru naj medicinske sestre/zdravstvenega delavca, v asu izvajanja zdravstvene vzgoje, nih e ne moti, npr. zvonjenje telefona, sodelavci in drugi pacienti. Odraslemu/pacientu se je treba posvetiti v trenutku, ko ta vstopi v prostor. Uvodno sre anje za ne s pozdravom in predstavitvijo sebe, razlago namena obiska in pridobivanjem informacij s strani odraslega/pacienta. Sledi postavitev ciljev, izdelava na rta, izvajanje na rta in vrednotenje zdravstvene vzgoje. Odrasel/pacient naj vedno dobi tudi pisno gradivo (npr. medicinska sestra/zdravstveni delavec s pacientom, je treba sproti primerno dokumentirati. LITERATURA javno zdravje. Ljubljana; Univerza v Ljubljani, Katedra za javno zdravje 2007: 168–70, 174–9, 208–9, 288–92, 305–7. ealth behavior and health education: Theory, research and practice. San Francicso: Jossey-Bass 2008: 11–4. theoretical concepts, effective strategies and core competencies: a foundation document to guide capacity development of health an Online Environment. Journal of Nursing and Continuing Education 2008; 119: 93–8. ju promocije zdravja in zdravstvene vzgoje: kje smo, medicinskih sester. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2011; 33–48. ion planning: an educational and environmental th exercises: different theoretical approaches to short-term and long-term compliance. Patient Education Counseling 1991;17:191–204. 10. Naidoo J, Wills J. Public health and health promotion: developing practice. 2nd edition. United Kingdom: Gail Wright 2005. 95 12. Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2005: 5–12. 13. Kvas A. Vzgoja za zdra enja. In: Pandel Mikuš R, Kvas A (ur.). Oblikovanje celostnega pristopa k ohranjanju in krepitvi zdravja : prehrana, gibanje in pozitivna samopodoba: strokovni seminar, Ljubljana, november 2006. Ljubljana: ov in dietetikov, 2006: 59–67. 14. Rakovec – Felser Z. Psihologija telesnega bolnika in njegovega okolja: razumeti in biti 15. Lesar I, Pe ek- uk M. Pojem »edukacija« – rešitev ali poglobitev zadreg pri enje in 16. Kvas A. Andragoško-didakti ni pristopi pri zdravstveni vzgoji bolnikov s sr nim popuš anjem In: Kvas A, Kau i BM, Majcen Dvoršak S, et al., eds. Medicinske sestre in babice – znanje je naša mo . 7. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2009: 233C. 17. Li postmoderno. Ljubljana: Filozofska fakulteta; oddelek za pedagogiko in andragogiko 2006:37–51. 25–34. agoško svetovalno delo. Ljubljana: Znanstvena nik F. Didaktika. Novo mesto: Visokošolsko središ e, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo 2003: 5–45. ni modeli. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2006: 20–35. Adleši itelje. Andragoška spoznanja 2010; 16(3): 10–21. 23. Štemberger Kolnik T. Opolnomo enje pacienta s kroni no boleznijo. In: Kvas A (editors). Zdravstvena vzgoja – mo medicinskih sester: Zbornik prispevkov z recenzijo. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2011: 119–27. omotion strategies and methods. 2 nd., edition. 25. Kuran M. Multimedijski pristopi k pou Temeljne zna ilnosti odraslih: priro nik za u itelje. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije, 2012: 206–23. 26. Quigley A. Rethinking literacy education: The critical need for practice-based change. Psychotherapy 1995; 23 (4): 325–334. people to change addictive behavior. change in the general practice setting 2012 ;41 (9): 660–7. 30. Britt E, Hudson SM, Blampied NM. Motivational Patinet Education Counsalting 2004;53 (2): 147–55. Alcohol and primary health care: Training program on identification and brief interventions. Barcelona 2005. 96 33. Dunn C, Deroo L and Rivara FP. The use of brief interventions adapted from motivational interviewing across behavioral domains: A systematic review. Addiction 2001; 96(12): 1725–42. 34. Resnicow K, Dilkorio C, Soet JE, Borreli B; Hecht J. Motivational interviewing in health promotion: it sounds like something in changing. Health Psychology 2002; 21 (5): 444–51. 35. Rubak S, Sandbæk A, Lauritzen T, Christensen B. Motivational interviewing: a systematic review and meta-analysis. Brit J General Practice 2005; 55(513): 305–12. 36. Duran LS. Motivating health: strategies for the nurse practitioner. J Am Assoc Nurse Pract 2003; 15(5): 200–5. 37. Emmons KM, Rollnick S. Motivational interviewing in health care settings: opportunities and limitations. Am J Preventive Med 2001; 20(1): 68–74. 38. Rutar Ilc Z. Pristopi k pou evanju, preverjanju in ocenjevanju. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2004. 39. Kemm J, Close A. Health promotion. Theory & Practice. London: Macmillan, 1995.