Po kafoliškem svefu Tri nove svetnike je dobila katoliška cerkev. Na letošnjo Veliko noč je papež Pij XI. proglasil za svetnike tri može: enega Slovana, enega Španca in enega Italijana. Slovanskemu rodu pripada poljski jezuit pater Andrej Bobola, ki je bil rojen leta 1591. v okrožju Sandomierz iz pobožne plemiške rodbine. Star 20 let je vstopil v jezuitski red ter bil 12. marca 1622 posvečen za duhovnika. Plodonosno in požrtvovalno je deloval v dušnem paistirstvu po raznih krajih Litve in Bele Rusije. Poobno se je trudil za to, da bi razkolniške brate zopet pridobil za zedinjenje s katoliško cerkvijo ter je naposled umrl kot mučenik cerkvene edinosti. Zadnja leta pred svojo smrtjo je v tem oziru razvil prav naporno, pa tudi uspešno delovanje v Pinsku in okolici. Mnogotere, ki so bili z Rimom zedinjeni in so morali vsled tega veliko trpeti, je potolažil in utrdil v veri, pridobil pa je tudi pipav mnoge razkolnike za zedinjenje s katoliško cerkvijo. Radi njegove gorečnosti in delavnosti so ga imenovali »lovca človeških duš«, sovražniki pa »roparja človeških duš«. Ko je prišlo mesto Pinsk pod oblast Rusov, se Bobola ni dal preplašiti, marveč je pomnožil svoje delo, svoje napore, pa tudi uspehe. To je razkolniške njegove sovražnike razkaoilo. Ko so kozaki leta 1657 zopet zavzeli Pinsk, so ugrabili patra Bobola v bližini Janova, so ga krvavo bičali, privezali med dva konja ter odvedli v Janov. V mesnici na janovskem trgu so ga 16. maja na najokrutnejše načine trpinčili, da bi ga dovedli do odpada od katoliške vere. Kljub najstrašnejšim mukam je pater Bobola ostal zvest do zadnjega. Ves pokrit s krvjo je padel na tla, še enkrat je dvignil svoje izsekane roke k nebu, na kar je kozaška sablja napravila konec njegovemu življenju. Ko so poljske čete zopet zavzele Pinsk, so mučenikovo tmplo spoštljivo pokopali pod glavnim oltarjem jezuitske cerkve, od koder je bilo pozneje prenešeno v Polock. Množeči se čudeži so dali povod, da je bil Andrej Bobola leta 1853 razglašen za blaženega. Leta 1922 so boljševiki vdrli v njegovo kripto, kjer sicer niso našli zaželjenih zakladov, pač pa nestrohnjeno telo mučenikovo. Odpeljali so ga v muzej v Moskvo. Papež Pij XI. je dosegel, da so mu izročili svetnikovo telo, ki je bilo leta 1924 slovesno pokopano v jezuitski cerkvi (Al G«su) v Rimu. — Drugi svetnik je španski frančiškan brat Salvator, ki je bil rojen leta 1520 v Kataloniji. Ko se je izučil v Barceloni za čevljarja, je stopil kot laični brat v frančiškanski red. Živel in deloval je v raznih samostanih kot nabiralec milodarov in kot kuhar. Kmalu je zaslovel med ljudstvom kot zdravnik bolnikov. Ljudje so kar trumoma vreli k njemu. Če je bil iz enega samostana prestavljen v. drug samostan, so bolniki in njihovi svojci tekli za njim. Bolni, gluhi, slepi, božjastni in vsakovrstni reveži so ga hodili prosit pomoči. Brat Salvator jih je blagoslovil hi premnoge ozdravil. Umrl je leta 1567 v samostanu v Cagliari na otoku Sardiniji. Leta 1711 je bilo njegovo češčenje od papeža odobreno, leta 1882 se je proces za proglašenje kot svetnika znova začel. Preteklo leto je dal papež Pij XI. razglasiti junaško stopnjo njegove čednosti. — Tretji svetnik je Italijan Janez Leonardi, ki je bil rojen leta 1543, umrl pa je leta 1609. 3il je lekarniški pomočnik, potem pa je šel v bogoslovje ter postal duhovnik. Mnogo je deloval med bolniki po bolnišnicah, jetniki po kaznilnicah in v skrbi za zanemarjene otroke. Ustanovil je poseben cerkveni red za oskrbo in vzgojo zanemarjenih in siromašnih otrok. Leta 1861 je bil od papeža Pija IX. prištet blaženim. Pij XI. pa ga je o Veliki noči proglasil za svetnika.