1 S TO ŠTEVILKO ZAČENJA „DUHOVNO ŽIVLJENJE“ SVOJ 1 DVAJSETI LETNIK. IZ SKROMNEGA IZSELJENIŠKEGA LI. I i TIČA JE ZRASTEL MESEČNIK, KI GA NI TREBA BITI SRAM V DRUŽBI BOGATEJŠIH SOVRSTNIKOV VEČJIH NARODOV. \ KLIKO DELO JE OPRAVIL LIST V TEH LETIH, POMAGAL JE OHRANITI SLOVENSKIM NASELJENCEM V ARGENTINI VERO IN POŠTENO MISELNOST SLOVENSKEGA ČLOVEKA. NAJ LUČ SVETEGA DUHA VODI UREDNIKE IN SOTRUDNIKE, BOŽJI BLAGOSLOV NAJ SE RAZLIJE NAD NJE IN NAD VSE NAROČNIKE IN ČITATELJE, DA JIM BO LIST ŠE V BODOČE PRINAŠAL, OHRANJAL IN KREPIL DUHOVNO ŽIVLJENJE
XX. LETO ŠKOF GREGORIJ ROŽMAN JANUAR
LA VIDA ESPIRITVAL
POZDRAVLJENI, PREVZVISENI!
POZDRAVLJENI, NOVOMÄSNIKI!
LA VIRGENCITÄ
I. EL MILAGRO
Por los anos de 1630 un portuges gue vivia en Cordoba, guiso levancar una Capilla en honor de la Virgen Maria.
Escribiö a un amigo suyo del Brasil gue le enviara una imagen.
En un cajön el amigo le enviö no una, sino dos estatuas.
Llegadas en Buenos Aires, las cargaron en una carreta de las muchas gue en čara. vana, hacian el viaje a Iraves de la pampa, yendo por Cordoba basta Tucumän.
Al tercer dia la tropa de carretas llegö al Rio de Lujän, vadeändolo por el pašo del “Arbol solo”, /llamado despues ‘‘pašo de la Virgen”. Quedaba muy cerca de la estancia del paraje, cuya časa era ocupada por su dueno, don Rosendo de Oramas.
Con la aurora del siguiente dia, se bicie. ron todos los preparativos para proseguir viaje; pero un hecho extraordinario preo. cupö a los troperos. Los bueyes no se mo. vian: ni con picana... ni con gritos. . . Alijeran la carga bajändola, y los animales comienzan a caminar. Pero, al subir de nuevo los bultos, de nuevo los bueyes se inmovi. lizan como si fueran de piedra.
Varias veces se repite esta extrafia esce. na, hasta gue uno de los viajeros, inspira-do dice: “Hägase la prueba con el cajön gue contiene la estatua de la Virgen”. Asi lo hicieron y maravillados coniprobaron gue Ella era la gue gueria guedarse, pues cuando la cargaban en la carreta, los animales no se movian y cuando la dejaban en el suelo, los bueyes caminaban tranguilos como si se los hubiera librado de una carga pesadisima.
Abren entonces todos el cajön, y los ojos llordosos de aguellos viajeros contemplan, por primera vez, en la soledad de la pampa, la imagen guerida de la Pura y Limpia Con. c- ciön del Rio Lujän.
Antes de proseguir viaje, llevan la imagen a la časa de don Rosendo en solemne pro. cesiön y la entronizan en una de sus habita. clones. Asi... en 1630, la Virgen de Lujän bizo su primer milagro; con ella se ralizö la primera procesiön y alli tuvo su primera Capilla.
II. UN POCO DE HISTORIA
La Virgen tuvo como su primer sacris. tan; un esclavo africano gue ha pasado a la historia con el nombre de ‘‘el negrito Ma. nuel”. Habia venido con la expediciön y no guiso irse con ella a Cördoba, sino guedarse con la Virgen. Durante muchos anos, 41 fue el celoso custodio, el gran propagandista y el ejemplar devoto de la Virgen morena co. mo 41: la Virgen de Lujän.
Algün tiempo despu4s, el cristiano dueno de la estancia, levanta una ermita de paja y barro donde fu4 venerada čada dia con mayor fervor, hasta el aflo 1670.
Despu4s de 1670, dofia Ana de Mattos,
grän devota de Virgen, notö que al morlr don Rosendo, la ermita era descuidada; se lleva la imagen a su časa, pero con gran ad. miraciön de todos a la manana siguiente, la Virgen habia vuelto a su primer altar. Asi lo hizo varias veces, hasta gue el Sr. Obispo de Buenos Aires, Monsenor Mancha y Velazco con el Sr. Gobernador don Marti, nez Salazar, con gran solemnidad, trasladan la imagen hasta la estancia de Dona Ana de Mattos. Esta cristiana senora, con el primer eapellan Pbro. Pedro de Montalbo, levantan en este lugar el primer Santuario, terminän. dolo el ano 1685.
Despu4s de cineuenta anos, Monsefior Arregui, en acciön de gracias comienza a le. vantar un nuevo Santuario. A pesar de sus muchos afanes, no logrö terminarlo. Pudo lograrlo, el empeno entusiasta de don Juan Lezica y Torrezuri, guien abriö los cimientos el ano 1754. inaugurändose con solemnidad extraordinaria el Santuario, el dia 7 de Dl. ciembre de 1763.	(Seguirä)
V	dvajseti letnik
Letos stopa naše ,,Duhovno življenje“ v svoje dvajseto leto. Daši 20 let v življenju ljudi ni doba, ki bi jo bilo treba posebej pro. slavljati, vendar v primeru Dž zelo mnogo pomeni.
Sam Bog ve, koliko dobrega nauka je naš list v teh 20 letih zasadil v srca naših izseljencev, zlasti v zadnjih letih, ko je mo. ral čistiti pojme in braniti resnico, četudi je vsi niso hoteli sprejeti!
Lepo zgodovino ima Dž za seboj. Kakšna bo njegova bodočnost, ne vemo. V božjih rokah je. Ali eno je gotovo: Dž zavisi tudi od nas, zlasti če hočemo, da ostane osrednji verski list vseh slovenskih izseljencev.
Vzdrževati list na višini, pa v današnjih negotovih gospodarskih časih zahteva žrtev. Dve leti smo vztrajali pri naročnini 40 $ za Argentino. Letos tega ne bi zmogli. Pri da. našnjem obsegu strani bi morali postaviti ceno 60 $. Vemo, da bi se marsikomu ta šte. vilka zdela previsoka. Odločili smo se za sledečo rešitev:	„Duhovno življenje“ in
„Katoliški misijoni“ se ločita, kot sta že bila ločena v začetku v Argentini. Kdor hoče imeti oba lista, bo plačal nekoliko večjo na. ročnino. Kdor pa te vsote ne bo zmogel, naj ostane zvest vsaj „Duhovnemu življenju“.
V	bodoče bo Dž nudilo 52 strani za ceno 45 $ letno (polletno 25 $). Da smo za 5 $ naročnino zvišali, je razumljivo zaradi po. višanja stroškov in negotove bodočnosti, ki skriva v sebi morda težke gospodarske pretrese in katerim se da izogniti le z urejenimi financami. Naročnina za USA znaša 5 do. larjev, za Kanado 6 dolarjev.
Upamo, da bodo naročniki naše stališče razumeli in nas velikodušno podprli v na. ših stremljenjih, da bo jubilejni letnik Dž kljub težkim časom zares zadovoljil vse, ki ga bodo brali in drugim priporočali.
Konzorcij „Duhovnega življenja"
DVANAJST NOVIH APOSTOLOV
V začetku novega leta 1952 bo sam naš ljubljeni nadpastir, prevzvišeni gospod ljub. Ijanskl škof dr. Gregorij Kožman posvetil v duhovnike 11 svojih diakonov.novomašnikcv v eni izmed velikih cerkva Buenos Airesa. To bo izreden dogodek ne le za slovenske nase. Ijence v Argentini, ki bodo imeli spet enkrat Prevzvišenega v sredi, in to kar z 11 novo. mašniki; ampak za ves slovenski narod sploh. Obenem s sliko Prevzvišenega in novomašni. kov prinašamo tudi kratek opis njihove dosedanje življenjske poti.
Odločno sem pritisnil na gumb električ. nega zvonca. Skozi mrežasto vrtno ograjo sem opazoval podolgasto poslopje in bujni vrt pred njim. Tu torej živi slovensko semenišče!
Prihitel je zastaven bogoslovec in nie po. vabil noter. Pri gospodu vodji sem dobil takoj dovoljenje za svojo namero.
Rad bi spoznal letošnje novomašnike, pa sem jih poiskal. Nekaj sem jih dobil v sobah pri knjigah, nekaj se jih je na vrtu učilo, dva sta pravkar z lesenim kelihom in papirnato hostijo ,,maševala“. V notes sem si zapisal sledeče skromne podatke, kolikor sem pač v naglici mogel. (Kasneje sem liste uredil po abecedi, da bo vse v redu in prav.)
JUIiU ČUK je prvi. Prijazen, tih, zadržan gospod. Povedal sem mu, da bi za „Duhovno življenje“ rad nekaj podatkov, pa mi je prav rad postregel z njimi. Po rodu je Notranjec, doma iz Rovt pri Logatcu. Gimnazijo je obi. skoval v Ljubljani, maturiral je pa v Italijan, skem begunskem taborišču v Serviglianu. Leta 1945 je namreč prišel kot begunec v Ita. lijo in leto taboriščnega življenja prebil naj. več v taboriščih Servigliano in Senigallia. Teološke študije je začel leta 1946 na ljub. Ijanski teološki fakulteti v Briksnu, potem pa delil usodo semenišča do končne postaje v Adroguč.ju,
TONE DEJAK je naredil vtis preprostega, dobrodušnega človeka. Vedel je, čemu sitna, rim, pa mi je kar sam jel pripovedovati: „Ribničan sem, doma iz majhne vasice Zapuž. Rodil sem se 8. maja 1926. Po dovršenih raz. redih ljudske šole, potrebnih za sprejem v gimnazijo, so me mati dali študirati v škofo. ve zavode. Zvest sem jim ostal — zavodom namreč — tudi v Ljubljani kot gojenec1 Baragovega semenišča, dokler nisem leta 194 5 moral z drugimi vred v begunstvo. V Servi. glianu sem dokončal še zadnje leto gimnazije in maturo ter vstopil 1. 1946 v Briksnu v bo. goslovje. Nadalnja leta so Vam pa bržčas znana, kajne?“ — „Znana, znana. Bog plačaj za podatke!“
VINKO FLEK pač ne more skriti s svojim zamišljenim pogledom, da je iz Bele krajine doma. Dodobra sva se pogovorila, pa je tudi njegova življenjska zgodba taka, da bi bila pisatelju prav dobrodošla snov za roman. Ta. ko nekako je pravil: „Rojen sem bil 6. julija
1924 v Črnomlju v Beli krajini. Ljudsko šolo sem dovršil v Črnomlju in nato odšel na sred. šolo v Novo mesto. Leta 1943 sem moral pre. kiniti študije in v septembru zapustil s Slo. vensko legijo dom in bežal proti Trstu. Med potjo so nas prestregli partizani. Ko sem jim ušel, sem se skrivaj vrnil domov in se po ne. kaj tednih moral predati partizanom. Ob nemški ofenzivi sem ušel in z domobranci pri. spel v Ljubljano. Istega leta sem vstopil k domobrancem. Leta 1945 sem zapustil Slove, ni j o preko Ljubelja. 30. maja sem bil vrnjen z domobranci preko Pliberka v Titovino. Sreč. no sem ušel in služil tri mesece pri nekem kmetu za hlapca. Ko sem v septembru zvedel za taborišče Lienz.Peggez, sem odšel tja in končal leta 1946 gimnazijo, še istega leta sem odšel preko avstrijsko.italijanske meje v Italijo in vstopil v bogoslovje v Briksnu."
Tihi in skromni TONE GOSAK je Ljub. Ijančan. Rojen je bil 20. septembra 1925 v Trnovem v Ljubljani. Po štirih letih ljudske šole na „Grabnu“ je vstopil na klasično gim. nazijo v Ljubljani. Leta 1944 je maturiral. Zaradi razmer je moral čakati z vstopom v bogoslovje. Maja 1945 je moral bežati preko Ljubelja v Celovec in od tam v Italijo v Mo-nigo. Po treh tednih je 6. junija 1945 vstopil v Praglii v bogoslovje, študiral je potem v Briksnu, nekaj časa v Rimu in v Španiji. Pot v Argentino in nadaljna leta so pa itak znana.
Tudi JOŽE HORN je \eder in vesel človek, je prav za prav Ljubljančan, dasi je bil rojen v Litiji. 20. decembra bo dopolnil 2 6 let. Os. novno šolo je obiskoval v Nevljah pri Kam. niku, nato pa v šoli pri sv. Križu pri Ljub. Ijani. Vpisal se je na IV. državno gimnazijo v Ljubljani in jo skoro dokončal na istem za. vodu. Maturiral jo v vojaškem taborišču v Eboliju leta 1946, kamor je prispel preko Primorske. Jeseni istega leta je vstopil v slo. vensko semenišče v Briksnu.
JOŽE KUNČIČ naredi na človeka vtis Kra. ševca: tih, resen človek, pa tudi vesel, če treba, zlasti pa človek volje. Rojen je bil 23. februarja 1924 v Ilirski Bistrici. V osnovno in meščansko šolo je hodil v Trnovo. Jeseni leta 1938 je vstopil v malo semenišče na Reki. Po italijanskem razsulu je prestopil v Baragovo semenišče v Ljubljani. Maturiral je v Postojni junija 1947. Jeseni istega leta je vstopil v semenišče v Ljubljani, kjer je do. končal prvi letnik. Leta 194 8 je bil sprejet v slovensko begunsko semenišče v Briksnu, od tukaj pa mu je življenje teklo kot ostalim bogoslovcem.
MILAN POVŠE je Novomeščan. Poteze na obrazu izražajo dobrega, veselega in zadovolj. nega človeka, „Rojen sem bil v Trebnjem na Dolenjskem,“ mi je razkladal, „v gradu, kjer je preživljal svetniški škof Friderik Baraga svojo mladost, iz družine z devetimi otroki.
Družina se je čez čas preselila v Novo mesto, kjer sem dovršil ljudsko šolo in štiri razrede gimnazije z malo maturo. Vstopil sem nato v Ljubljani na državno tehniško srednjo šolo (arhitek..gradbeni odseki. V zadnjem — če. irtem — letniku sem odšel za 14 mesecev v internacijo v Gonars in Treviso ob italijanski okupaciji. Ob razsulu sem se vrnil in vstopil v domobranske vrste u Novem mestu, čeb dve leti sem se umaknil z domobranci na Koro. ško. Od tam sem takoj odšel v Italijo in vsto. pil v 5. razred begunske gimnazije v Monigu ter v 14 mesecih končal izpite čez 4 razrede višje gimnazije in končno završni izpit. Na jesen leta 194 6 sem vstopil v bogoslovje v Briksnu. .	— ,.Ali boste imeli kaj domačih
ob sebi pri novi maši?“ — „Nobenega. Ko je pel moj brat Polde svojo novo mašo v novo. meški kapiteljski cerkvi, ni imel nobenega brata ob sebi; bili so v internaciji, eden pa že ubit. Tudi pri meni ni nobenega. Veste, na. mesto brata Cvetkota, ki je hotel postati du. hovnik, pa je Gospod njegovo željo okronal z mučeništvom nekje v Kočevskem Rogu leta 1945, bom jaz pel novo mašo!“ Zamišljena sva šla vsaksebi.
Benjamin letošnjih novomašnikov je zdra. vi, nasmejani JOŽE PUš. Rojen je bil na dan svojega patrona leta 1927 v št. Pavlu — št Vid pri Stični. Leta 1938 se je vpisal na škofijsko klasično gimnazijo, kjer je dovršil šest razredov. V jeseni leta 1944 je vstopil k domobrancem in bil v službi na Rakeku in v Cerknici in kočno na Dobrovi pri Ljubljani do umika na Koroško. Zadnja dva razreda je končal v begunskem taborišču Servigliano v Italiji. V slovensko semenišče v Briksnu je vstopil jeseni leta 1946.
Drugi zastopnik naše Primorske je VEN. CELJ RIJAVEC, resen, umirjen človek. „Ro. dil sem se,“ mi je pravil, „na Primorskem pri Gorici kot deseti otrok svojih starišev. Kmalu po prihodu Mussolinija na oblast so mnogi Slovenci zapustili Primorsko in odšli v Jugoslavijo ali kam drugam. Naša družina se je preselila v Kranj, a že po nekaj mesecih naprej preko Ljubljane, Zagreba, Beograda in Skoplja v rodovitno Kosovo. Tu — v srcu južne Srbije — sem končal ljudsko šolo ter gimnazijo. Ves čes sem bil gojenec škofij, skega zavoda, ki ga je postavil v Prizrenu svetniški škof dr. I. Fr. Gnidovec. Po razsulu Jugoslavije sem živel skupaj s stariši na Ko. sovem. šest mesecev sem živel pod Titom. Zapustil sem Jugoslavijo 7. maja 1945. Pot me je peljala v Grčijo in od tam v Italijo, kjer sem 26. novembra 1946 vstopil v slo. vensko semenišče v Briksnu.“
Naslednji, ki sem ga povprašal po tem in onem je bil BRANKO ROZMAN, na prvi po. gled precej tih in miren človek, v resnici pa menda precej živahen. Rojen je bil 31. marca 1. 1925 v Boh. Bistrici. Po nekaj letih se je družina preselila v Ljubljano. V Spodnji šiški je opravil osnovno šolo in se vpisal na škof.
klasično gimnazijo. Ne njej je nadaljeval študij, ko se je le.ta preselila v Ljubljano, in tudi končal na njej junija 1944 kot domo. braneč. Na zimo 1943 je namreč vstopil k do. mobrancem. Kot vojak je bival na postojan. kah na Pijavi gorici, v Višnji gori, Velikem Gabru in končno v Stični. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, odkoder se je pomaknil z begunci proti severu v Judenburg. Jeseni 1946 je odšel proti Italiji v bogoslovje. Po srečnem prekoračenju meje je vstopil v slo. vensko semenišče v Briksnu.
TONE ŠKULJ, ljubezniv in zaupljiv značaj, je zadnji po abecedi. Tudi njegova življenj, ska pot je zanimivo pisana. Rojen je bil 2. marca 1924 v Zagorici (Videm.Dobrepolje). Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju. Nekaj časa je obiskoval klasično potem pa I. drž. realno gimnazijo v Ljubljani. Osmi gimnazijski razred in maturo je dovršil kas. neje v taborišču Servigliano. Leta 1942 je vstopil v vaške straže. Jeseni leta 1943 je bil zajet na Turjaku. V novembru istega leta se je po prihodu iz Kočevja pridružil domobran. skim edinicam v Ljubljani, kjer je služil v raznih krajih do junija 1944. Od tega časa dalje je bil v formaciji Gorenjskega četniškega odreda do konca vojne na Gorenjskem. V ma. ju 1945 je bil z drugim transportom iz Vetri-nja vrnjen v Škofjo Loko, nato pa v št. Vid, odkoder je v juniju pobegnil. Do jeseni se je skrival v Ljubljani in po drugih krajih. Prve dni oktobra se mu je posrečilo skupaj z ne. katerimi tovariši, ki so prihajali iz Italije v domovino, prekoračiti italijansko mejo, dospeti v Trst in se nato pridružiti slovenskim be. guncem v Serviglianu. V slov. begunsko se. menišče v Briksnu je vstopil jeseni leta 1946.
In dvanajsti? To je novomašnik č. g. LE. GAN, nosvečen pred kakim mesecem. O njem je pisalo že lansko „Dž“, ta številka pa na drugem mestu v besedi in sliki opisuje nje. govo novo mašo.
* * *
Zamišljen sem se poslovil. Dvanajst ljudi, a kako različna pota. Ali ni pri tem ali onem. če ne pri vseh, kar očitno, da jih je Bog vodil tkozi pretekla leta.
Nekje sem bral, da gorje narodu, kadar nima več pšenice in vina za presveto daritev. In seveda še bolj gorje narodu, ki nima več šiite, uboga emigracija, ima toliko moči in svojih sinov za službo oltarju. Mi pa, pomi. zdravia v sebi, da da dvanajst novomašnikov hk-ati. Ali nas nima Bog zares rad!?
Bog daj. da bi tudi že klila v Sloveniji tista pšenica in zorelo ono grozdje, ki ga bodo nekoč (morda kmalu) letošnji novomašniki uporabljali pri sv. daritvi.	N. N.
K slikam Prevzvišenega in novomašnikov na drugi strani ovitka: Zgoraj od leve na des. no gg.: čuk, Dejak, Flek, Gosar; levo od ško. fa: Hom in Kunčič; desno od škofa: Povše in Puš; spodaj: Rijavec, Rozman, Škulj in Legan.	i
BOG Z NAMI
„Izgnani Evini otroci ‘ smo in se mučimo ,v tej solzni dolini“, pa vendar nismo čisto po. zabljeni in zapuščeni, očetovo o\o čuva nad nami. Vrženi smo v to\ sveta, \i drvi v pogubo, pa je vendar roba, \i se nam ponuja, da nas drži, kadar nas divji to\ hoče potegniti vase. Popotnici smo s\ozi puščavo, v \a-teri se zgubljamo na tisočerih stezah, \i se prepletajo v nedogled, pa je ne\do, \i z nami hodi in se ob naši strani bori: MAlšjUEL,
BOC Z NAMI.
Prero\ Izajija je nam povedal to ime, \o je \ralju Ahazu oznanil božjo obljubo, da bo devica spočela in rodila Odrešenika, čigar ime ho: Bog med nami. Od tedaj, \o je deviška mati Marija položila božje Dete v jasli, je resnično Bog z nami: Bog v človeš\i podobi. Bog z nami na vseh potih, na tistih, \i si jih sami izberemo, in na tistih, na \atere nas vodi njegova ro\a in bi sami od sebe ne šli na nje. Povsod je On, Bog z nami. Tudi na pragu novega leta stoji poleg nas pripravljen, da stori z nami prvi \ora\ v novo leto in bo z nami hodil vsa\ dan in vsa\o uro. S \omur Bog hodi, ni izgnanec: \jer je Bog z nami, tam ni več le solzna dolina, tja sega že ž.are\ iz raja.
Ka\o je Bog z nami? Na dva načina. V vsa\omur je Bog, \er je po svoji naravi POVSOD PRIČUJOČ. Ni \raja na širni zemlji, v \aterem Bog ne bi bil. Kamorkoli se torej člove\ poda, povsod najde Boga, Povsod je Bog, eden po naravi, trojen po osebah. Ta\o je tudi Jezus, učlovečena druga božja oseba, povsod ob nas. To resnico je sv. Pavel rado-znalim Atencem najprej oznanil: ..Bog ni daleč od nobenega izmed nas. Za\ai v njem živimo in se gibljemo in smo“ (Apd 17. 27-28). Kar obdani smo od Boga kakor od zraka, \i ga vdihavamo. S to prispodobo je apostol Pavel skušal svoje poslušalce prav nazorno poučiti, kak0 blizu nam je povsod pričujoči Bog.
Na drug način je Bog z nami v POSVEČUJOČI MILOSTI. Če smo v posvečujoči milosti, Bog ni samo pri nas, ampak je v nas, v nas prebiva, v nas živi, mi smo deležni njegovega življenja, postanemo nosilci njegove
luči, njegove ljubezni in radosti. S tem pa res prenehamo biti „izgnanci“ tavajoči v solzni dolini, nismo ,,ne več tujci in priseljenci, ampak domačini božji“ (Ef 2, 19), „deležni božje narave“ (2 Petr 1, 4). V posvečujoči milosti smo mladike na trti — Kristusu, iz njega rastemo, iz njega črpamo nadnaravne življenjske šoke, da prinašamo obilo sadu in najde naša molitev uslišanje: „Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo“ (Jan 15, 7).
Ta dvojni način božje pričujočnosti pri nas in v nas ni le pobožna domišljija, ampak ie resnična stvarnost, ki ]° moramo trdno verovati. Iz te vere moramo živeti, to se pravi, dejstvo, da je Bog z nami, mora vplivati na vse naše življenje in v nas živo vzdrževati zavest, da je Bog pri nas in pozna vsako misel in željo, vidi vsako naše dejanje.
Na vprašanje: Ali možje molijo, kadar so v nevarnosti? je nek ameriški Ust objavil odgovor vojnega pilota. „Večina moštva gotovo moli. Vsak bojevnik v mojem skvadronu zmoli kaj malega, preden odleti. Če bombe okrog nas pokajo, se pokrižam. Ko zopet varno pristanem, je prvo, da se s toplim vzdihljajem zahvalim Bogu. — Jaz sem se navadil, da gledam Kristusa kot svojega vojnega tovii-riša, mladega moža v uniformi. Pogosto se po dnevu z njim pogovarjam, ga vprašujem za navodila in prosim pomoči. In k^dar sem v zraku in kr°gle bijejo v ^n'Id mojega letala in se mi smrt reži v obraz, tedaj zaprem oči za eno sekundo in se hipno dotaknem roke Kristusa, svojega tovariša, pa čutim topli stisk niegove roke, ki mi vzbuja zaupanje in daje varnost.“
Ni h ravnanje tega mladega pilota gola domišljija, lepa sicer, pa vendar prazna, sladko in pobožno varanje samega sebe? Ne> ni to. Da je Bog z nami, je dejstvo, resnica in stvarnost. Ne vidimo ga s telesnimi očmi, ne otipljemo ga z rokami kakor slepec svojega vodnika, a v veri ga spoznamo, v veri ga čutimo, in to ni nič manj resnično kakor Pa spoznanje s pomočjo naših telesnih čutov. Bog je pri nas vedno in povsod, zato moremo vsak čas z njim govoriti, nanj se obračati z vprašanji in prošnjami, kadar in kakor se nam poljubi. In Bog
ima nešteto načinov, \a\o se nam javi, \a\o nam odgovarja, \a\o nam da čutiti svojo bližino. Seveda, če je naša vera slabotna, polna dvomov in neživa, potem tudi vers\a resnica nima življenja v nas, ne vodi našega mišljenja in dela, ne soodloča v naši volji. Potem ostane tudi resnica, da je Bog z nami, neplodno seme v nas, l{i ne s\ali in ne prinaša sadu. Če pa je naša vera živa, potem je tudi ta resnica za nas stvarnost, \i vpliva na vse življenje, potem se navadimo, \a\or tisti ameriš\i pilot, da v veri gledamo Jezusa poleg sebe \o svojega božjega tovariša, še več, \o svojega božjega prijatelja, \i nikdar ne gre od naše strani, celo tedaj ne, \adar ga z grehom iz svoje duše izženemo.
Verujmo močno in živo v resnico, da je Bog z nami, in v tej veri s\rbimo, da ohranimo Boga tudi v sebi s posvečujočo milostjo. Bodimo v tej veri zvesti, \jer\oli smo: ali med
živo vernimi ljudmi', \i nas s svojo vernostjo potegnejo za seboj, ali med mlačnimi, \i imajo le ime \rščansl{0, mišljenje in način življenja pa poganski. Maša naloga je povsod ena\a in ista: biti zvesti, ta){o zvesti, da še druge v svojem o\olju vzdramimo \ bolj živi in delujoči veri.
Mala čreda smo. Malo je Slovencev, nas v begunstvu še manj, zato mora biti naša vera in zvestoba močnejša. V božjih načrtih in pri božjih delih ne odloča število, ampa\ se tehta pristnost in moč vere, hi v življenje prehaja. Številčno nas je malo, a ne smemo biti maloverni. Mala čreda z močno vero bodimo v vsem svojem življenju, potem bomo sposobni in vredni, da Gospod izpolni nad nami obljubo: „Me boj se, mala čreda, za\aj vaš Oče je s\lenil, dati vam kraljestvo“ (Lu\ 12, 32).
Š\of GREGORIJ ROŽMAM
MARIJA, KRALJICA SLOVENCEV, obvaruj nam vero in dom!
Prava vera je velik božji dar. Mnogim sicer ta stavek danes ne pove nič. Nekateri se mu posinihajo, Se več pa je takih, ki se zanj ne zmenijo. Briga nje vera. Verni katoličani pa sodimo drugače. Za nas je prava vera, to je katoliška vera, velik božji dar. Že pred dav. nimi časi so naši slovenski pradedje sprejeli katoliško vero. To vero je nato slovenski narod ohranjal skozi stoletja. Ohranil jo je v piotestantovskih zmedah v 16. stoletju in naprej do današnjega dne. Upajmo, da jo bo obvaroval tudi v bodoče.
Katoličani smo. Prejeli smo katoliško vero po svojih stariših, brez svojih zaslug, če bi bili Srbi, bi bili najbrže pravoslavne vere; če Arabci, najbrž mohamedanske. Nikakor ne trdim, da je določena oblika vere kakor ne. kakšno narodno blago, pri tem narodu takšno pri drugem drugačno. Samo to hočem poudariti, da je naša velika sreča, da smo sinovi in hčere katoliškega slovenskega na. roda.
Težko je priti do katoliške vere, če si se rodil v nekatoliški veri. Konvertiti nam to dokazujejo. Koliko so morali pretrpeti du. ševnih bojev, da so se mogli pririti do katoliške vere. Ue nekaterim se to posreči. Velika večina nima te sreče. Mnogi nimajo pravega spoznanja; nekaterim pa primanjkuje močne
volje in punaškega poguma, da bi se sredi nekatoliškega okolja povzpeli do katoliške vere, ko bi j)retrgali tesne družinske, šoci. aine, sorodstvene in narodne vezi. Kateri pa so to storili, blagrujejo katoličane, ki jim je bila katoliška vera položena v zibel. Koliko truda jim je bilo s tem prihranjenega. Ko. lika sreča je biti katoličan z mladega.
Slovenci smo katoličani. Katoliška vera je velik božji dar. Je milost. VSE MILOSTI PA DOBIVAMO PO MARIJI. Ona je delilka vseh milosti. Torej tudi milosti svete vere. KA. TOLIČA NI SMO TOREJ PO MARIJI. Po njeni priprošnji in njenem posredovanju. Izmed milijonov nas je izbrala. Ali smo že kdaj resno premišljevali to stvar? Ali smo se že kdaj v svoji notranjosti zavedli, da bi ne bili katoličani, če bi nam ne bila Marija po. sredovala prave vere.
Vero je milost, božji dar. Vera ni kakor človeška narava, ki je ljudem nujna, čloivek je pač človek po svoji človeški naravi. Te se ne more oprostiti; ne more je zgubiti. Dru. gače pa je z vero. Pravo vero je mogoče zgu. biti. Možno je zaiti v zmoto. Celi narodi, ki so nekoč bili katoliške vere, danes niso več. Izgubili so pravo vero. Naš narod je bil v zgodovini že v veliki nevarnosti, da bi zgubil katoliško vero. Bil je v nevarnosti v turških
napadih, zlasti pa v drugi polovici 16. stoletja, ko se je širil protestantizem po naši deželi. Ni dosti manjkalo, pa bi bili tudi Slovenci postali protestanti. Da smo Slovenci v teh nevarnostih ohranili katoliško vero, je zopet velik božji dar. Kot vsako drugo milost smo tudi to prejeli po Mariji. Posredovala je katoliško vero našemu narodu in mu jo obvarovala do današnjih dni. Kako se ti moremo zadosti zahvaliti za to, Marija, naša Kraljica!?
Vsaj nekoliko poznamo vrednost prave vere. Zato se nam srce stisne ob misli, kaj bi bilo z nami, če bi naši pradedje ne bili sprejeli prave vere ali če bi jo bili naši predniki »v teku zgodovine izgubili in bi tako tudi mi ne bili katoličani. Ne le da bi bili brez katoliške vere kot narod najbrž že izginili, marveč, in to je glavno, brez nje bi se veliko težje zveličali. Mnogo več bi bilo pogubljenih. Da smo do danes ohranili katoliško vero, in imamo tako z njo sredstva, s katerimi se mo. remo zveličati, če hočemo, se imamo zahvaliti Tvojemu posredništvu, o Marija, Kraljica Slovencev.
OBVARUJ NAM VERO!
Danes jia je katoliška vera med .Slovenci zopet v nevarnosti. V večji kot kdaj poprej. Doma jo podira materializem, ki ga uradno oznanjajo in širijo z vsemi sredstvi na vseh koncih in krajih. Na sto načinov odvračajo cd katoliške vere mlade in stare, že otroke v najnežnejših letih. Brezbožna propaganda je neomejena, oznanjevanje katoliške vere pa vezano na sto predpisov. Protiverskega tiska je veliko, verski pa reduciran na male lističe. Smešenje, strahovanje, preganjanje imajo pač svoje uspehe. Temu in onemu bo ugasnila luč sv. vere.
Tudi Slovenci v izseljenstvu so v nevar. nosti, da zgube vero. Sto vzrokov je za to. Iztrgani so iz vernega okolja, v katerem so poprej živeli. Vrženi so zvečine v velemesta, kjer ne veje katoliški duh, kot nekoč po naših 'vaseh doma. Slaba druščina, tempo ve. lemestnega življenja in tisoč zanjk, ki jih nastavlja mamonu in uživanju predano mesto, vse to izpodrezuje korenine veri. V vsaki emi. graciji katoličanov se jih v verskem pogledu izgubi določen odstotek. Drugače skoro ni mogoče. Gledati moramo realno. Vseh ni mo. goče rešiti, ker ima vsak svobodno voljo. Ta pa se tolikokrat pod 'vplivom različnih okoliščin odloča za slabo. Gre le za to, da bi bil ta odstotek čim nižji.
Kakor v zgodovini tako nam more tudi danes obvarovati pravo vero le Marija. Kakor
smo namreč prejeli po Njenem posredništvu veliki božji dar vere, tako ga moremo ohra. niti le z milostjo, ki jo prejmemo po Njenem posredovanju. V zaupni prošnji se moramo zatekati k Njej, naj očuva vero nam, vsa. kemu posebej, vsem našim izseljencem, pa tudi celemu narodu, čim večja je nevarnost, tem silnejša mora biti prošnja. Svojemu znancu, tovarišu, prijatelju, rojaku ne moreš na. praviti večje usluge, kakor če mu pomagaš ohraniti vero.
Da pa bo ta prošnja res zaupna, moramo biti najprej prepričani, da je prava vera ve. lika reč in da smo danes »v resni nevarnosti, da jo zgubimo. Vrh tega pa moramo trdno zaupati v Marijino priprošnjo in v ličinko, vitost Njenega posredovanja. če je katera prošnja Mariji všeč, ji bo ta. če je katera prošnja pri Mariji uspešna, bo ta. Saj gre tu za interese Njenega Sina. Za pravo vero gre, zaradi katere se je On v Njej učlovečil in ob Njeni navzočnosti na križu izkrvavel. Sinovi interesi so tu popolnoma isti kot materini.
Za ohranitev prave vere Slovencev mora. mo prositi Marijo vsi. Ne le ženske in otroci, marveč tudi fantje in možje, pa naj bosta naša izobrazba in služba kakršna koli. Kdor se čuti katoliškega Slovenca, mora to storiti. Za našo stvar gre. In za kakšno! Večna sreča ali nesreča slovenskih ljudi je v veliki meri odvisna od nje. Ali smo zato šli yerni od doma, da se v tujini neverni pogubimo? Go. tovo ne! In vendar se je tolikokrat že to zgodilo. Veren je odhajal naš človek v tujino. Težko mu je bilo slovo od domače župnijske cerkve. Zagotavljal je ob odhodu, da bo ostal veren. Še k spovedi in k obhajilu je šel zadnjo nedeljo doma. Še na Brezje je nemara stopil in tam prosil brezjansko Mater božjo za tar. stvo y tujini. Pa vendar se jih je toliko zgu. bilo. Seveda se je vsak po svoji krivdi, živel ni več tako, kot je obljubljal. Molitev je opu. stil. Marije ni več prosil, da mu očuva pravo vero. Brez milosti ne moreš ohraniti vere. Milost pa je navezana na molitev. Ker molitve ni bilo, zato tudi ne milosti. Brez mi. losti pa se vera izgubi.
Zato prosimo Marijo za ohranitev prave vere prav vsi. Za ohranitev vere pri sebi in pri vseh naših rojakih, naj žive kjerkoli raz. tresenj po svetu. Molimo za tisto veliko večino, ki je doma in od blizu gleda mučeništvo mnogih ali tudi sama trpi: molimo za vse one na Tržaškem in Goriškem in Koroškem; svoje nevarnosti za vero imajo, naj bi ostali trdni v katoliški veri. Molimo za naše izse.
IJence po vsem svetu, po zaijadnih evropskih državah, no obeh Amerikah in v Avstraliji.
Xaj nam Marija vsem očuva pravo vero. Prosimo jo za to vsi pogosto.
OBVARUJ NAM DOM!
Drugi del no prevzvišenem škofu Gregoriju Rožmanu izbranega gesla, ki je postavljeno za naslov tega članka, prosi nebeško Kraljico Slovencev, NAJ NAM OBVARUJE DOM.
Naš dom, naša družina, je v nevarnosti, "kdo tega ne opazi z lastnimi očmi? Propad katoliške vere pomeni tudi propad krščanske družine. Kadar je vera v nevarnosti, je v nevarnosti tudi družina. Pa tudi narobe je res. Kadar je družina v nevarnosti, je v nevarnosti tudi vera. Neurejeno družinsko življenje je velikokrat vzrok, da se začne ohlajati vera. Zakaj ta ali oni zakonski mož več| ne hodi v cerkev, ko je pred poroko hodil? Največkrat je vzrok zloraba zakona. V cerkvi sliši, kaj je greh v zakonskem življenju, pri spovedi ne more dobiti odveze, ker se noče kesati in opustiti grešne prakse. Razkola v sebi pre. na-šati ne more. Greha opustiti noqe, raje opusti vero.
Urejen dom, urejeno družinsko življenje, je velika opora za vero. Vera in dom se v tem primeru močno podpirata. V takem vzdušju se tudi vera otrok zelo utrjuje. Postane jim nekaj domačega, nekako druga narava.
Mnogo je nevarnosti, ki prete slovenskim družinam, doma in v izseljenstvu. Te nevar. nosti so vzporedne onim, ki groze uničiti vero. Materializem, želja po uživanju, slab zgled, neurejene socialne razmere so glavne.
Glede obvarovanja družine pred temi ne. varnostmi velja isto kar o obvarovanju vere. Brez milosti ne gre! Tudi ta milost se dobi le »>o Marijinih rokah. Zato je treba Za njo prositi Marijo. Goreče, zaupno, vztrajno, v zavesti, da gre za veliko reč.
če se skvari naša družina, se bo skvaril cel naš narod. Kdo ga bo popravil! Vsi smo zainteresirani na tem, da ostane v naših družinah krščanski duh. Da naših družin ne bo zastrupil materializem, da jih ne bo prevzel duh uživanja, ki hoče le naslad, a se otepa dolžnosti. Da bo v naših družinah pravo razmerje med možem in ženo, med starši in otroci.
Vsi prosimo Marijo, naj nam obvaruje slo. vensko družino.
Pod domom pa moremo umeti tudi DO.
MO VINO. Dom v širšem pomenu. Tudi naša domovina je v nevarnosti. Tega ni treba posebej dokazovati ali opisovati. Dobro pozna, mo razmere, ki vladajo v domovini.
Kaj naj storimo? To kar so delali naši dedje, kadar je bila dežela v nevarnosti, da zgubi vero in nravnost. SVOJE PROŠNJE K NEBEŠKI KRALJICI SLOVENCEV SO 1*0. MNOŽILI. Takrat se še ni govorilo o tem, da je Marija srednica vseh milosti. Toda verni ljudje so že po svojem katoliškem čutu ve. deli, da se pri Mariji dobi vse. V časnih in duhovnih težavah so se k Njej zatekali „K TEBI, UBOGE REVE. . . “
OB VAŽNI OBLETNICI
To leto, 1052, bo minulo šestdeset let, od-kar se je vršil v Ljubljani prvi slovenski ka. toliški shod in štirideset let, odkar se je vršil četrti. Peti in doslej zadnji iia je bil leta 1023. Kulturnobojni liberalizem in na. stopajoča socialna demokracija, ki je bila takrat močno proti veri in Cerkvi usmerjena, sta takrat ob koncu prejšnjega stoletja gro. žila katoliški veri Slovencev. V nevarnosti je bila takrat vera, zlasti vera dijakov, visoko, šolcev, izobražencev in delavcev. Po njih pa sta verska brezbrižnost in sovražno razpo. loženje proti Cerkvi prehajala tudi med ostale ljudske množice. Pod vodstvom ljubljanskega škofa Missia in neutrudnega kra-škega kladivarja Mahniča je prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani razmajal sloven. ske katoliške množice. Katoliško življenje pri nas je dobilo nove( pobude. Začela se je doba organiziranega slovenskega katoliškega živ. 1 j en ja.
Ob šestdesetletnici prvega slovenskega ka. toliškega shoda je pogled na domcodno žalosten. Katoliških organizacij ni več. Katoliško življenje se je moralo umakniti v katakombe. Katoliški veri sovražni tok je stokrat moč. nejši, kot je bil pred šestdesetimi leti. Grozi odtrgati >vse, kar je katoliško. Vera in dom sta v nevarnosti. Čim večja pa je nevarnost, tem bolj je potrebna božja pomoč. Zakaj v boju, kjer gre za vero in nravnost, torej za nadnaravni dobrini, niso zadostne le zemelj, ske sile. Potrebna je nadnaravna božja pomoč — milost. Ta pa nam prihaja no Mariji. Zato naj nas ne bo sram prositi zaupno in vztraj. no: MARIJA, KRALJICA SLOVENCEV, OBVARUJ NAM VERO IN DOM.
Ta prošnja naj bo geslo našega duhovnega življenja v novem letu.
Dr. ALOJZIJ ODAR
SVETA MARIJA, MATI BOŽJA
Brez dvoma živimo v (veliki Marijini dobi. Kako raste v Cerkvi in v svetu češčenje, zaupanje in ljubezen do Marije! Zato je prav, da svojo pobožnost in zaupanje do Marije utemeljimo, poglobimo in utrdimo. Temeljna verska resnica o Mariji pa je, da je Marija Mati božja. Premislimo za svete božične praznike, kaj nam o tej resnici ve povedati sv. pismo.
Kateri ženi pravimo mati? Tisti, ki otroka spočne, nosi in rodi. Vse te stvari pa sv. pismo pripoveduje tudi o Mariji.
V adventnem času tolikokrat beremo pri sv. maši Izaijevo napoved: „Glej, Devica bo spočela in rodila Sina, ki se bo imenoval Emanuel“ (Iz 7, 14). Nadangel Gabriel spet govori Mariji skoraj z istimi besedami: „Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus“ (Lk 1, 31). Na bedenji dan pred božičem beremo iz evangelija sv. Mateja: „Ko je bila njegova (t. j. Jezusova) mati zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha“ (Mt 1, 18). Nadangel Gabriel pa pojasnjuje sv. Jožefu: „Jožef, sin Davidov, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Kodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov“ (Mt 1, 2 0—21). Pri angelski oz. polnočni maši pa beremo spet, kako je šel Jožef iz Nazareta v Betlehem, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča, Ko sta bila tam, se je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli (Lk 2, 4—7).
Marija je torej Jezusa spočela, nosila, rodila, mu pomagala kot nebogljenemu detetu. Zato pa sv. pismo upravičeno imenuje Marijo pogosto Jezusovo Mater.
„Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha“ (Mt 1, 18). O Mo. drih poroča isti Matej: „Stopili so v hišo in ugledali dete z Marijo, njegovo materjo“ (Mt 2, 11). Malo dalje spet beremo, kako angel Jožefu naroča: „Vstani, vzemi dete in njegovo mater in pojdi v izraelsko deželo“ (Mt 2, 19). In vstal je, vzel dete in njegovo mater in prišel v izraelsko deželo (Mt 2, 21). Poročilo o svatbi v Kani galilejski trikrat omenja, da je Marija Jezusova mati: Tretji dan je bila svatba v Kani galilejski in Jezusova mati je bila tam (Jan 2, 1). In ko je vino pošlo, reče Jezusu njegova mati: „Vina nimajo“ (Jn 2, 3). Njegova mati reče strežnikom: „Karkoli vam poreče, storite!“ (Jn 2, 5). Drugo poročilo izza javnega delovanja pravi: Ko je še govoril množicam, glej, so stali zunaj njegova mati in njegovi bratje (t. j. bratranci) in so želeli z njim govoriti. Rekel mu je nekdo: „Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojč zunaj in žele s teboj govoriti“ (Mt 12, 46—47; pr. Mr. 3, 31—32; Lk 8, 19—20). Prizor s Kalvarije: „Stale so pa poleg križa Jezusovega
njegova mati in sestra njegove matere, Marija .Kleopova in Marija Magdalena“ (Jn 19, 25). Apostolska dela nam končno spet poročajo, kako so apostoli pred binkoštnimi prazniki enodušno vztrajali v molitvi z ženami in Marijo, Jezusovo materjo (Apd 1, 14).
Jezus se zato v sv. pismu imenuje Marijin sin (pr. Mt. 1, 21. 25), sad njenega telesa (pr. Lk 1. 42).
O istem Jezusu, ki ga je Marija spočela, nosila, rodila in kot mati skrbela zanj, ki je bila njegova mati in Jezus njen sin, pa sv. pismo na nešteto krajih uči, da je pravi, res. nični Hog, Sin božji. (Prelistaj samo Janezov evangelij, pa se boš lahko prepričal.) Zato pa upravičeno smemo sklepati, da je Marija Mati božja.
Pa poslušajmo, kako nadangel Gabriel v razgovoru z Marijo da Mariji naravnost slu. liti to za Marijo in nas prepomenljivo resnico: „Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in sin najvišjega“ (Lk 1, 31—32). Na Marijino modro vprašanje od_ govarja: „Sveti Duh bo prišel nad te in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Sin božji“ (Lk 1, 35).
Izmed ubogih zemljanov pa je prva spo. znala Marijino veličino njena sorodnica Elizabeta. Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: „Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In odkod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?“ (Lk 1, 41—43). V stari zavezi so samo Jahveja, to je pravega Boga, imenovali Gospoda, ker so se iz spoštovanja bali izgovarjati ime Jahve oz. Bog. Zato imajo Elizabetine besede pomen: „Odkod meni ta velika sreča in odlika, da pride k meni na obisk mati učlovečenega Boga?“ Razsvetljena po Svetem Duhu je spo. znala, da je Marija Mati božja.
Apostol Pavel v listu Rimljanom govori o mogočnem Sinu božjem, po telesu rojenem iz semena Davidovega (pr. Rimlj 1, 3—4). V listu Galačanom pa še bolj jasno uči: „Ko pa je prišla polnost časov, je poslal Bog svojega Sina rojenega iz žene“ (Gal 4, 4),to je iz Marije. Spet nova priča, da je Marijin sin božji Sin, pravi Bog, zato pa Marija božja Mati.
Tolikokrat molimo angelsko češčenje, če le moremo, dnevno rožni venec, tri svete večere — na sveto noč, pred novim letom in svetimi Tremi kralji — bomo celo vse tri dele rožnega venca zmolili. Tolikokrat bomo izgovarjali: Sveta Marija, Mati božja... Molimo s tisto vero in češčenjem, s kakršnim sta znala ča. stiti Marijino nedopovedljivo veličino nadan. gel Gabriel, poslanec iz nebes, in s Svetim Duhom napolnjena Krstnikova mati in Marijina sorodnica Elizabeta!
DR. FILIP ŽAKELJ
KRISTUS SE NAM JE RODIL
Cerkev nam y svojih uradnih molitvah, ki so molitve pri maši in duhovniški brevir, in v spremljajočih svetih obredih — kar vse skupaj imenujemo s tujo besedo kratko „li. turgija“, t. j. uradno cerkveno božje češčenje — tekom leta zelo živo predstavlja vse glav. ne dogodke našega odrešenja, Jezusovega in Marijinega življenja od rojstva do smrti in vnebohoda in poslanja sv. Duha. Glavni do. godki, ki nam jih predstavljajo največji prazniki, so dali tudi poseben značaj celi daljši dobi cerkvenega leta.
Smo v božični dobi, posvečeni spominu roj. stva, vstopa v svet učlovečenega Boga same. ga, česar se spominjamo na glavni praznik — božič in Bazglašenje Gospodovo. A temu praznovanju je posvečena cela daljša doba, ki se deli v adventni, božični in pobožični čas.
„NEBESA, PRAVIČNEGA ROSITE. .
Advent, ki pomeni obenem začetek novega cerkvenega leta, je čas hrepenenja po Odre. seniku in priprava na njegov prihod, kar tudi pomeni ta latinska beseda (adventus — prihod).
Zgodovinsko nam ti štirje tedni predstav. Ijajo tisočletja človeškega rodu do prihoda obljubljenega Odrešenika, ko je človeštvo hrepenelo po njem. Najboljši tolmač tega hrepenenja je prerok Izaija, ki ga zato cer. kev bere v tem času v liturgičnih molitvah. Zlasti ponavlja značilni njegov klic tega hrepenenja: „Nebesa, Pravičnega rosite, oblaki ga dežujte; zemlja se odpri in Zveličarja rodi“ (Iz 45, 8). To hrepenenje Cerkve se preliva v nas in nas popolnoma osvaja, ko prepevamo z istimi besedami: „Vi oblaki ga rosite ali zemlja naj ga da; ve nebesa ga pošljite skor Zveličarja sveta. . .“
Prisrčno hrepenenje izražajo zlasti kratke molitve pri večernicah v brevirju od 17. do 23. decembra, zadnje pred božičem. So to klici silnega hrepenenja po Odrešeniku: Pri. di, pridi. . . ! In vsak dan ga nazivamo z n<>. vini imenom: Večna Modrost, Adonai (Naš Gospod — Stare zaveze), Korenina Jesejeva (Varuh in rešitelj izvoljenega naroda), Klic Davidov (Kralj in Rešitelj Izraela), Vzhaja, joči svit večne Luči (resnice in pravice), Kralj narodov zaželeni, Emanuel (Bog z nami).
čas adventa pa pomeni Cerkvi tudi našo sedanjo dobo, ko pričakujemo drugega Kri. stusovega prihoda ob vesoljni sodbi. Kakšen bo ta prihod, nas Cerkev spominja že takoj pivo nedeljo, ko nam bere evangelij o vesolj, ni sodbi. In na božično vigilijo v tem smislu nri sv. maši molimo: O Bog, ki nas vsako leto razveseljuješ s pričakovanjem našega od_ rešenja: daj da bomo tvojega edinorojenega Sina, ki ga z veseljem sprejemamo kot Odre. šenika, brez strahu gledali tudi kot prihaja, jočega Sodnika: Gospoda našega Jezusa Kri. stusa, tvojega Sina.
Da se na ta prihod dobro pripravimo, vzbu. ja v nas Cerkev spokornega duha in pusti, da nam s svojim zgledom in besedo govori veliki pridigar pokore ob prvem Kristusovem
prihodu, sv. Janez Krstnik. Ta ponižni goreč-nik za čast božjo, mož najtršega zatajevanja, o čemer nam govori tako živo vse na njem, nje. govo stanovanje, hrana, obleka, suha postava, nam kliče: „Pripravite pot Gospodu!“ (Mr 1, 3); „Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo“ (Mt 3, 2). Kar tri adventne nedelje nam ga v evangeliju predstavljajo.
O spokornem značaju adventa pričajo tudi adventni kvatri po tretji nedelji, dalje vijo. lična barva pri maši, tihota brez pesmi in or. gel, oltar brez cvetja; tudi se pri maši ne moli „Slava“. Izjema v vsem tem je le tretja nedelja, ko se vse adventno spokorno priča, kovanje za en dan sprevrne v radost ob ve. selem upanju. „Veselite se — gaudete!“ nam Cerkev kliče pri sv. maši.
Božič dalje ni za nas le spomin Kristusovega zgodovinskega prihoda, ampak pomeni tudi resnični Kristusov prihod k nam, t. j. mistič. ni Kristusov prihod v naše duše po milosti, ki jo v tem praznovanju po dobri pripravi go. tovo prejmemo. Najlepši zgled take priprave na ta prihod v srcu v tihi zbranosti iskrene molitve pa nam je mati Odrešenikova, ki n»m jo zato prav v tej dobi Cerkev največ stavi pred oči in jo v vsem cerkvenem letu največ časti: z zornicami, svetim rožnim vencem — veselim delom, s praznikom Brezmadežnega Spočetja 8. decembra; ljudstvo zverskimi adventnimi pesmimi in raznimi pobožnostmi kot „Marijo nosijo“ in drugimi. Z Marijo se v zbrani molitvi pripravljamo na božič, da bi se Kristus s svojo milostjo tudi v nas rodil.
V tem razpoloženju s Cerkvijo v adventu pričakujemo in se pripravljamo na Kristusov prihod in čini bliže je, bolj Cerkev stopnjuje naše hrepenenje po njem. Takoj v začetku nam ga napoveduje, a je še daleč: „Kralja, Gospoda, ki bo prišel, pridite, molimo!“ Sre.
Triglavsko pogorje v zimi
<li adventa nam ga že kaže v bližini: „že je blizu Gospod. . . “ štiri dni pred božičem točno napoveduje že dan njegovega prihoda: „Ne bojte se: peti dan namreč že pride k vam naš Gospod.“ Zadnji dan, na vigilijo, nam na. znani konec našega pričakovanja:	„Glejte,
dopolnilo se je vse, kar je bilo oznanjeno po angelu o Devici Mariji.“ V stolnih cerkvah in samostanih, kjer se opravljajo slovesne dnev. niče, se poje vzneseno oznanilo, kakor jih po. zna malo cerkvena liturgija, ki naznanja ve. liki dogodek človeške zgodovine — rojstvo učlovečenega božjega Sinu.
Tik pred praznovanjem rojstva, ko v cerkvi in v krščanskem domu že vse diha božično skrivnost, nam Cerkev v duhovniških večernicah ta zadnji dan pred božičem še kliče: „Pokonča glave; zakaj glejte, vaše odrešenje se približuje!“
„KRISTUS SE NAM JE RODIE.........“
Isto spokojno razpoloženje izpolnjenega hrepenenja kot v cerkvi vlada na sveti večer v verni krščanski družini. Z mrakom in blagim vonjem blagoslovljenega kadila je legel bla. goslov svete noči na verni krščanski krov. Ob jaslicah zbrana družina ob pesmi „Sveta noč, blažena noč. . .“ strmi nad božjo ljubeznijo, božično skrivnostjo, in vsem je tako dobro pri srcu.
Od časov sv. Frančiška Asiškega pred 700 leti se je običaj postavljanja jaslic kmalu pri. ljubil in razširil po vsem katoliškem svetu, tako da jih danes za božič ne moremo pogre. Sati ne v družini in tudi cerkev bi se nam brez njih zdela prazna.
V cerkvi začnemo s praznovanjem velikgae praznika Rojstva Gospodovega s polnočnico. Pred sv. mašo so slovesne jutranjice. Kot verno ljudstvo po svojih domovih pred raz. svetljenimi jaslicami prepeva blage božične pesmi v čast novorojenemu Odrešeniku, po. dobilo tudi duhovniki v slovesnih oblačilih v najrazkošnejše razsvetljeni cerkvi pred okra.
šenim za sveto mašo pripravljenim oltarjem prepevajo v prastarih častitljivih liturgičnih napevih in ponavljajo vedno znova: Kristus se nam je rodil, pridite, molimo. . .
že od 5. stoletja, dalje se je uvedla navada, da se obhaja ta praznik s tremi mašami in vsak duhovnik more ta dan trikrat maševati. Prva je jKiInočnica, druga zgodaj zjutraj, tretja ob polnem dnevu. Vse spadajo k praz. niku in s katero koli od njiii verniki zadoste prazniški dolžnosti in moremo prejeti sveto obhajlo le pri eni od njih, naj bo katera koli.
Polnočnica se obhaja v spomin skrivnost, nega dogodka rojstva božjega Sina v tišini prve svete noči v staji blizu Betlehema, ko je vse mesto spalo. Priča tega dogodka so bila poleg Marije in sv. Jožefa le nebesa; zato se tudi imenuje polnočnica angelska maša.
O tem tudi poroča evangelij pri sveti maši: „šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem — bil je namreč iz hiše in rodbine Davidove — da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poro. da. !n porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, angel Gospodov je pristopil k njim in svetloba. Gospodova jih je obsvetila, in silno so se prestrašili. Angel jim je rekel: „Ne bojte se: zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.“ In v hipu je bila pri angelu mno. žica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in go. vorili: „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji“ (Lk 2, 4-14).
1’rav isti spev „Gloria in cxcelsis Deo. . .“ pri tej sveti maši z angeli prepevamo in nikdar ne tako upravičeno kot pri tej polnoč, niči, ko se spominjamo prav dogodka, ko so ta spev angeli prvikrat zapeli ob rojstvu Sinu božjega, ki je pomenilo spravo med nebom in zemljo: Slavo Bogu — mir ljudem na zemlji.
Druga božična maša se obhaja zgodaj zju. traj v spomin, kako so ob tem času pastirji kot prvi zastopniki človeštva iz betlehemske okolice na angelovo obvestilo prišli počastit Zveličarja — pastirska maša. Evangelij nam predstavlja ta prizor: „In ko so angeli odšli od njiii v nebesa, so rekli pastirji drug drugemu: „Pojdimo torej v Betlehem in poglej, mo to, kar se je zgodilo in nam je oznanil Gospod!“ In pohiteli so, prišli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno. Ko so to videli, so povedali, kar jim je bilo o tem detetu rečeno. In vsi, ki so slišali, so se ču. dili temu, kar so jim povedali pastirji“ (Lk 2, 15—18).
Tretja maša se obhaja ob polnem dnevu, velika maša imenovana. Ta nam predstavlja novorojenega Zveličarja v njegovem kraljev, skem veličastju: „Dete nam je rojeno in Sin nam je dan: na njegovih ramah je vladarstvo in imenuje se glasnik velikega sklepa“
V berilih pri sv. mašah Cerkev občuduje božjo ljubezen, ki nam jo razodeva rojstvo božjega Sina: „Preljubi! Razodela se je mi. lost Roga, našega Odrešenika, »vsem ljudem" (Tit 2, 11). „Preljubi! Razodela se je do. brotljivost in Ijudomilost Boga, našega Odre. šenika. . (Tit 3, 4). ljudstvo prepeva: Bo. di češčeno, o Dete preblago, sama ljubezen do nas te rodi. . .
Novorojeni Odrešenik je v sv. maši res pred nami na oltarju v presv. zakramentu, isti, katerega rojstva se spominjamo. Z angeli in Ma. rijo in sv. Jožefom in pastirji ga častimo. Ver. ne množice pristopajo in mu iv svetem obhajilu odprajo vrata v svoja srca. Teh božič je naj. ladj resničen, res prihod Gospodov; te jaslice so najlepše; na teh se izpolnjuje vse, kar Cer. kev z obhajanjem praznika hoče.
Prve dni po prazniku Kristusovega rojstva Cerkev že od prvih časov obhaja spomin svetnikov, ki so bili prvi poklicani v največjo bližino novorojenega Odrešenika. To je sv. Ste. fan, prvi krščanski mučenec, sv. Janez Evangelist, „učenec, ki ga je Jezus ljubil“ (Jan 13,23), nedolžni otroci, ki so bili pomorjeni namesto Jezusa.
Osmi dan, točno teilen dni po božiču, obhajamo danes praznik Obrezovanja Gospodove, ga ali novo leto. Ta praznik je bila uvedla Cerkev kot praznik, ker so ga bili praznovali tudi pogani kot začetek novega leta. Ti so ga obhajali z velikimi Veselicami v čast bogu Janu, ki so mu pripisovali otvoritev novega leti», po katerem je temu mesecu tudi ostalo ime „ja. nuar". Cerkev je s tem svojini praznikom tako posvetila začetek novega leta. laturgično pa se ta dan spominja treh skrivnosti — obre, zevanja Gospodovega, materinstva Marijine, ga in rojstva Gospodovega, ker je njega ok. tava.
Ker je pri obrezovanju Gospod prejel svoje ime, Jezus, prvo nedeljo po novem letu ob. bajamo kot praznik presvetega Imena Jezu. sovega.
RAZGLAŠENJJ5 GOSPODOVO
Drugi veliki praznik božične dobe poleg praznika rojstva Gospodovega je Epifanija, kar pomeni „bogojavljenje“, kot ta praznik splošno imenujejo Slovani, ali „nastop, raz. glašenje", praznik Razglašenja Gospodovega.
Ljudstvo s posebnimi običaji praznuje že predvečer tega praznika, kot je bilo to pred božičem in novim letom. Od teh običajev je danes glavno blagoslavljanje domov. To so nam trije „sveti večeri“.
To je najstarejši božični praznik, ki je že v 3. stoletju nastal na vzhodu, pa so ga kmalu sprejeli tudi na zahodu, kot je vzhod sprejel praznik Rojstva Gospodovega 25. december, ki pa je nastal na zahodu v 4. stoletju.
Na praznik Epifanije so se splošno sporni, njali Kristusovega nastopa v svetu in se tako še danes spominjamo treh važnih dogodkov, ko se je javno pokazal pred svetom kot Bog. Ti dogodki so molitev Modrih z Jutrovega, ko so Kristusa odlični zastopniki človeštva iz daljnih poganskih dežel priznali kot Boga in Kralja, drugi dogodek je Jezusov krst v Jor. dami, ko ga je nebeški Oče sam razodel kot svojega Sina: „To je moj ljubljeni Sin, nad
katerim imam veselje“ (Mt 3, 17); tretji do. godek je prvi čudež spremenitve vode v vino na ženitnini v Kani Galilejski, ko se je pred ljudmi sam razodel kot Bog.
Cerkev sama izrecno označuje to vsebino tega praznika, ko veselo prepeva pri večernicah: „S tremi čudeži poveličani sveti dan praznujemo; danes je zvezda Modre pripeljala k ja. slini; danes se je voda spremenila v vino na ženitnini; danes je hotel Kristus v Jordanu od Janeza biti krščen, da bi nas rešil, aleluja.“ Cerkev še druži te tri dogodke v eno praznič. no misel o duhovni svatbi med Kristusom in Cerkvijo in moli v hvalnicah: „Danes je bila z nebeškim ženinom zvezana Cerkev, ker je v Jordanu Kristus izmil nje grehe: Modri hite z darovi na kraljevsko svatbo in vesele se svati vina, ki je nastalo iz vode, aleluja.“
1*0 prvem od teh dogodkov ima praznik med ljudstvom splošno tudi ime praznik Kra. Ijev, pri nas Sveti Trije kralji. Tudi sveta maša tega dne govori o prvem teh dogodkov in nam predstavlja Kristusa kot novorojenega Kralja narodov, ki so se mu v osebi Modrih že prišli poklonit iz daljnih dežel. O tem go. vori tudi evangelij: „In glej, zvezda, ki so jo bili videli na Vzhodu, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so pa zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo, in padli so pre. den j in ga molili; in odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire“ (Mt 2, »—11).
Na vzhodu praznujejo ta dan zlasti spomin na Jezusov krst v Jordanu in zato slovesno blagoslavljajo vode, studence, reke.
'la praznik nam je sedaj po svojem duhu velik praznik cerkvene vesoljnosti. Zakaj ta dan se je novorojeni/Odrešenik prvič razodel kot Rešenik vseh narodov, ko je že poklical predse zastopnike poganskih narodov. V cer. kvi se je ta skrivnost izpolnila tudi nad nami, ki nismo člani izvoljenega naroda, ampak smo bili sprejeti, izvoljeni iz poganstva. Ta dan nas na to spominja in zato še posebej z Mo. driini ta dan prihajamo pred svojega Odreše. nika z darovi, ki jih darovi Modrih predstav. Ijajo, z ljubeznijo, molitvijo in pokorščino.
DR. FR. GNIDOVEC
Ob Mariji in Jezuščku: nedolžni otroci, sv. Štefan in sv. Janez Evangelist
O BOŽIČU - ZOPET DOMA
čuden naslov, kajne? Vzet morda iz prav. Ijičnega sveta, iz kraljestva sanj? Saj je ravno božič tisti praznik, ko se najbolj sprosti naša domišljija, ko skušamo zbežati iz trde vsak. danjosti in naš spomin obnavlja idilo, ki smo jo nekoč kot otroci doživljali \ družinskem krogu pri jaslicah. O, blaženi spomini otroške božične sreče!
Ne, ne mislimo tega z našim naslovom.
Kajti božična skrivnost nima nič pravljič. nega na sebi. Bil bi pravljični dogodek, ko bi nam ta skrivnost bajala o nekakem sijajnem princu, ki bi se iznenada pojavil v zlati zibelki s čudodelno paličico v ročicah, s katero bi z enim udarcem spremenil ruševine sveta in razvaline src v nekakšno Indijo Koroman. dijo s sijajnimi mesti in srečnimi prebivališči vseh bridkosti in težav oproščenih človeških otrok.
A naš božič je nekaj povsem drugega kakor pravljica. Naše jaslice so spomin na zgodo, vinsko izpričan resničen dogodek, ko je dru. ga božja Oseba stopila na zemljo in v človeški podobi bivala med nami. „Danes vam je rojen Zveličar,“ to je jedro božične skriv. nosti. Prišel je Odrešenik, da odreši padli človeški rod. Toda ne s kakšno čudodelno magično utvaro, temveč s svojo božjo resnico, s svojim nadnaravnim zgledom in predvsem s svojo žrtvijo in trpljenjem, ki se počne že v sami mrzli betlehemski votlini. Ne moremo prezreti, da je ljubko Dete Jezušček v be. tlehemskem hlevcu daritveno jagnje, ki bo darovano za rešenje sveta.
Pa poglejmo mimo verskega na SOCIOLOŠKI POMEN božične skrivnosti, ki docela opravičuje naš naslov.
Božič ni praznik, ki bi hranil svoje radosti le za bogatince, a bi revni in ubogi morali ostati zunaj slavja. PREDVSEM JE PRAZNIK BEDNIH, TRUDNIH IN OBTEŽENIH. Novo. rojeni prihaja v svet siromakov. Res pojo an. geli v višavi, a na zemlji se dogaja bridka stvarnost: V družino, ki je daleč od doma in brez strehe, se rodi otrok, živalske jasli v vlažni votlini so njegova zibelka. V noči in temi ga bo preko meje treba spraviti na var. no. In ko se bosta Marija in sv. Jožef z otrokom vrnila domov, bo vsega primanjkovalo. Vse bo treba pričeti na novo v trdi borbi za vsakdanji kruh, da bo sv. družina mogla živeti.
V tem evangeljskem poročilu ni nič prav. ijičnega, nič čin’* že v, pač pa neizprosna trdota vsakdanjega življenja, kakršna je v delež revnim, siromašnim ljudem.
A prav zato prinaša božič v verno, prepro. sto srce, ki živi v skromnih razmerah, toliko tolažbe in tihe domačnosti. „Beseda je meso postala“. Bog je postal naš brat in kakor eden izmed nas stopa v našo revno družino, da z nami koraka po hrapavi življenski cesti. Na tej trdi noti noče nobene izjeme, nobe. nega polajšanja. Trudni znoj na čelu in
grenke solze v očeh pozna tako dobro kakor sleherni izmed nas. V izvrševanju poklicnega dela je njegovo telo trudno in roke žuijave. Skozi vse male in velike težave življenja se prebija kakor se mora večina človeških otrok. Vse to, da izpolni nalogo, ki mu jo je odka-zal njegov Oče.
Božič, pravijo, je praznik otrok. A vsaj toliko je praznik tudi za odrasle, za vsako verno srce. A najbolj je naš praznik. Kaj bi tujina, ko pa je med nami, v naši družini naš Prvorojeni, naš brat; čemu strah pred negotovo bodočnostjo, ko pa On koraka z nami po isti zamegleni cesti; česa bi se baili, ko pa je Bog z nami! Mar nismo v njegovem var. S< vu prav tako verni, kakor pod toplim ostrešjem domače hiše? Mar ni ob njem naše srce pokojno in mimo, kakor bi sedeli za do. mačo javorjevo mizo?
•
Novorojeni je posvetil MALO ŽIVLJENJE
—	prav tako življenje, ki je tudi nam usoje. no ga živeti. Morda premalo in le redko na to mislimo.
Ali ni kakor odmev daljne pesmi spomin na blažena leta, ko smo otroci tekali po trati in nas je osrečeval pogled na marjetice in trobentice, ko smo se radovali ob brnenju čebelice v zraku, ob fifotanju metulja, ob sončnem žarku, ki je pokukal v sobo in se poigral na naši posteljici. . . Morda so živali in cvetlice bolj od Boga. ko mislimo.
Včlovečeni Bog si je izvolil tako priproste življenjske razmere, kakor si priprostejših in skromnejših ni mogel. Učimo se od njega in posnemajmo njegov zgled mi, ki živimo sredi neugnanega, nemirnega in strastnega hlasta, nja po velikem, imenitnem, po slavi, po ča. steh, po denarju. Blagor tistemu, ki ume na stežaj odpreti svoje srce veliki modrosti, da najde veselje in zadovoljstvo na malih stva. teh: na vetru, ki veje preko polja, na ptičjem petju, na šumenju dreves, ki se v zadovoljstvu stresajo v jutranji in večerni zarji, na bogatem vonju spokojno zemlje, na tišini svo. je male sobice, na tiktakanju stenske ure, na lepi knjigi, na tihi, vdani navzočnosti dra. gega bitja. . .
Ali ni vse to tako domače, tako toplo in blizu našemu srcu? In je Novorojeni sam, ki se rodi daleč od doma, v hlevcu, med ovcami in pastirji, ki nam kaže pot, po kateri noj hodimo, da nam bo širna zemlja povsod skromna domačija.
•
Pa prodrimo še globlje v socialni pomen božične skrivnosti! Bog prihaja med nag kot
—	človeški otrok, KOT ČLOVEK. Ne le otroci, temveč vsak človek, vsi ljudje smo od tega Otroka prejeli posebno posvečenje. V luči božične noči se nam človek pokaže v novi luči, ko vidimo, da ni bil absolutno nevreden in nezmožen, da je Bog sam prevzel njegovo naravo.
Po vsem tem, kar je vsak med nami in kar
smo vsi skupaj doživeli, nismo razpoloženi, da bi o človeku kaj prida mislili. Odkod ven. dar to bitje, se včasih sprašujemo, — unde l;oc tale animal, kakor se je spraševal že sv. Avguštin (Coni! 1, 6), polno sovraštva, ne. brzdanega pohlepa, napuha in brezobzirne krutosti?
Toda že na prvih straneh Hazodetja 1 e-remo, da je človek od vsega početka bil ustvarjen po božji podobi, od Boga in za Boga. Druga božja Oseba, ki je prevzela člo. veško naravo, ni prišla v nekaj popolnoma tujega, ampak v „svoje“, kakor pravi evan. gehst sv. Janez, človek je stvarjenje Očeta, Sma in Sv. Duha. Oreh je to podobo nakazil, tii pa ji izbrisal vseli sledov prvotne lepote.
Praznovati božič pomenja obuditi novo vero v človeka. Razumemo, da ni to vedno lahka stvar. A vsaj nekaj tiste vere v človeka mora biti v nas, kakor smo jo imeli kot otroci doma, ko smo vse ljudi imeli za dobre. Ne. kaj tiste vere, ki bližnje spoštuje, ki ne pozna l ude misli in slabih želja in ki daje srcu moči, da odpušča, če je bilo krivično ranjeno in žaljeno. Potrudimo sc k tčj veri in k temu zaupanju iv sebi in v druge ljudi, jta bo naše življenje in življenje tistih, ki so okrog nas, postalo mnogo lepše, srečnejše.
BOŽIČNA ZGODBA
V Ledinah je že dišalo po božiču.
Narava je dobila lepo obleko. Belo ivje je na gosto viselo, da je drobna bilka, ki je ni potlačil sneg, bila debela kakor kol. Jutra v gozdu so bila čaroona. Vsako drevo je bila nevesta v beli snežni odeji, okinčana z nežnim ivjem, ki je v prvem soncu zablestelo kot dragulji in biseri.
,,Tako mora biti, če ne, ni pravega božiča,“ so govorili ljudje, ki so se dohitevali v ranem jutru na poti k zornicam.
Stari Tomaž iz Slabetove bajte je delal stol, da bo na sveti večer med polnočnico gledal vaške čarovnice, ki bodo po povzdigovanju ritenski prihajale izza oltarja. Devet vrst lesa ima že nabranega, še treh vrst ga mu manjka, da bo stol narejen iz dvanajstih lesov, urezanih pred zoro na kraju, kamor se ne sliši zvonenje od nobene cerkve. Od svete Lucije do božiča je dvanajst dni in vsako jutro je zarana treba urezati enega.
Še tri dni je bilo do božiča. Povsod so se že pripravljali nanj. ženske so ribale in pospravljale, otroci so bili povsod v napoto, da so jih podili na peč s šibo, ki jo je prinesel sveti Miklavž. Moški so nasekavali baklje in opravljali krplje, da jih tudi še tako debel sneg ne bo udržal, da ne bi šli k polnočnici.
Na Podklancu pod vasjo pa ni bilo božičnega razpoloženja. Dve hiši sta stali tam na samem, za streljaj daleč od vasi. Nekoč je bila tam ena sama hiša, ena sama velika kmetija. Stari ljudje še vedo povedati, da so slišali v mladih letih pripovedovati stare ljudi o Bla. žonu iz Podklanca, ki se je pri pet in šest.
Še več! Božični zvonovi oznanjajo UUBK. ZEN. Na zemljo prihaja Kešenik, da nas vse poveže v bratski ljubezni. Kristus je naš brat in mi smo bratje med seboj.
Ko bi ta misel splošno predrla, bi ne bilo več vojska, ne razrednega boja, ne mednarodne zavisti in sovražnega tekmovanja. A vsaj v krščanskih družinah naj bo božič praznik resnične ljubezni in prijateljstva, družinski praznik miru in edinosti.
*
Ali ni čudovito lepa in plodna božična misel! Bes živbno sredi tujine in nam bodo naše misli in čustva bolj kot kdajkoli vhajaie pod daljni kmečki krov. Toda tudi v tujini moremo praznovati domač božič. Saj nismo zapuščeni, nismo popolne sirote, kajti božje Dete, katerega prihodov smo se kot otroci rad oval j pri jaslicah, prihaja prav tako tudi med nas in še z večjimi darovi in milostmi, kei' smo jih še bolj potrebni kot nekoč. Vernih in toplih src bomo posedli okrog jaslic in si iskreno kot bratje segli v roke. Duho. i'iorne skrbi pa bomo vrgli na našega ljubega Gosta, ki je vedno navzoč tam, kjer sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu.
In bomo kakor doma, ker božičevati pomenja najti iK)t v domačijo.
Dr. IVAN AHČIN
desetih letili drugič oženil. Svojemu sinu, ki je imel tedaj že trideset let, je izročil polovico grunta, mu postavil hišo, hlev, kaščo in kozolec in mu poiskal bogato nevesto. Vse, kar mora kmetija imeti, da se loči od bajte in kaj že.
V staro hišo pa si je Blažon pripeljal drugo ženo. živel je dolgo, da je učakal eno manj kot sto let in preživel še drugo ženo.
Zdaj je že dolgo od tega in ljudje, ki žive na obeh kmetijah v Podklancu, si niso nič več v sorodu. Stara hiša je še ohranila svoje ime ,,na Podklancu“. Novi pa so rekli vsi pri Slabetu, ker je ta kmetija imela slabše njive in bolj izsekan gozd.
Obe hiši sta bili med seboj sprti. Tistega leta, ko je bila tako huda suša, da so se celo stara drevesa sušila, so neke nedelje popoldne udrle na Podklanski vrt Slabetove kokoši in uničile vso zelenjavo, ki jo je gospodinja tako skrbno zalivala, da je ne bi uničila suša. Tedaj je Podklanjčan prvič zmerjal Slabetove. Par dni nato pa so Slabetove krave popasle Podklanjski zelnik. Podklanjčan je trdil, da so Slabetov! nalaš nagnali krave v njegov zelnik.
Slabe je obletel tri fare, da bi v poznem letnem času še našel kje druge zeljnate sadike. Našel jih je in ponudil Podklanjčanu, da mu jih posadi s svojimi ljudmi in da les za ograjo iz svojega gozda.
Podklanjčan pa se je grdo držal in mu oponašal zdaj kokoši zdaj zelje. Da slabega soseda noben plot ne zadrži, je dejal, če hoče delati svojemu sosedu škodo.
Zdaj je bilo tudi Slabetu dovolj.
,,Pa si ga nasadi na peč in v kuhinjo za ognjišče, če misliš, da drugod ne bo varno,“ mu je zabelil.
Kar sta govorila dalje, so bile same hude besede, ena ostrejša od druge. Na pragu sta se prikazali še ženi obeh gospodarjev in priskočili z jeziki na pomoč vsaka svojemu možu. Vse hudo so si privoščili, ki more človeka zadeti na duši in telesu.
Tisto jesen je lisjak znesel vse kokoši iz Slabetovega kurnika. čeprav so bili krivci sovraštva med sosedi pokončani, je sovraštvo ostalo. Vsi bližnji in daljni sosedje so si prizadevali, da bi sprta soseda poravnali, pa vse zastonj.
„Naj pride in me prosi odpuščanja. On je prvi začel, on je vsega kriv, on je manj kakor jaz.'- Tako je odgovorajai Podklanjčan in alabe prav tako.
❖ * *
„še jaz ju poskusim spraviti,“ se je zavzel Tomaž iz Slabetove bajte. ,,če Bog da, še ta božič bo vse poravnano. Boste videli, če ne bo res.
Kako bo naredil, tega ni pravil nikomur. Vedeli so pa vsi, da kar Tomaž reče, to tudi naredi, že zna vsako reč tako izpeljati, da se mu posreči. Najbolj pa sta mu zaupala naj-sterejši Slabetov sin Tone in Podklanjška edina hčerka Ančka, ki sta se rada videla že poprej, ko so si bili sosedje še dobri prijatelji. Tudi zdaj sta še vedno našla priliko, da sta si povedala, da nista huda eden na drugega. Tomaž jima je pa bil pomočnik, pismonoša in vse, kar je bilo treba.
Podklanjčan je večkrat trdo prijel hčer, zakaj se druži s Slabetovim, ki da je tatin. skega rodu, in tudi Slabe je grozil sinu, da mu ne bo dal gruntov čez, dokler ne bo pozabil Ančke.
Mladost ima malo za mar račune, ki jih kujejo odrasli. Oba sta upala, da se bo nekega dne vse lepo izravnalo in se bo v l povrnil ljubi mir. Saj je Tomaž rekel, da se bo.
* * *
„Bog nam ga daj za ta sveti božični praznik,“ je vzdihnil stari bajtar Tomaž, ki je pridno brskal po starih knjigah, polnih božje modrosti in poduka človeški slabosti in nevednosti.
Tisti večer, dva dni pred božičem, je po večerji nataknil kučmo in površnik. Namenil se je bil na Podklanec. Skoval je načrt, kako bo spravil sprta soseda; pa kaj bi samo z načrtom. Treba ga je uresničiti.
„Z očetom bi se rad nekaj pogovoril,“ je omenil Ančki, ki jo je našel samo v hiši.
Ančka je veselo pozdravila Tomaža in nekoliko zardela, kot znajo prikupno zardevati dekleta njenih let. Mislila je, da je spet kakšna Tomaževa pretveza, da ji bo izročil pismo od Toneta, ne da bi kdo najmanj slutil, kaj je dobila.
„Vidiš, Ančka, tebi sem pa tole prinesel,“ je privlekel iz omota neke slikarije. „Tole boš lepo nalepila na trd papir in izstrigla, pa bodo lepe jaslice. Sam sem narisal zdaj po. zimi, ko človek nima posebnega dela.“
Ančka je bila vesela, čeprav so bile jaslice in ne pismo, kot je pričakovala. Pohvalila je mojstra in se brž spravila k delu.
,,će boš pridna, bo tudi Tone lahko prišel gledat jaslice,“ je dejal Tomaž.	.
„Ö, ko bi Bog dal. Tako pusto je pri naš, odkar smo v prepiru.“
„Bo, Ančka, bo. Le pobožno moli tudi ti in z veliko ljubeznijo postavi jaslice, ta lepi božični spomin.“
V hišo je vstopil gospodar Podklanjčan.
„Na samem bi se rad nekaj pogovoril s teboj,“ je prosil Tomaž.
„Ančka, v kuhinjo pojdi,“ je velel Podklanjčan hčeri in sedel za mizo.
Ančka je šla. Tomaž je tudi prisedel k mizi.
„Si že dokončal stol, s katerega boš gledal copernice med polnočnico,“ je spraševal Podklanjčan. „Ga boš posodil meni, da bom videl, kako bo Slabečka kot copernica prišla izza oltarja. Izgleda že zdaj tako, da lahko na prvi videz ugotoviš, da zna jahati na metli.“
„Ne bodi tak,“ ga je miril Tomaž. „Take besede samo večajo jezo. Stola ti ne dam, ker služi samo tistemu, ki ga naredi, pač pa vem zate nekaj drugega.“
Tomaž je prisedel bliže Podklanjčana in nadaljeval.
„Si že slišal kdaj, da na sveti večer med polnočnico v vs$h studencih izvira vino namesto vode?“
„Sem že slišal, pa to je samo vraža.“
„Morda pa ni,“ je ugovarjal Tomaž. „Božični večer je tako skrivnosten. Vseh vrst čuda se gode. živali spregovore, čebele letajo po zraku, če pogledaš v vodo vidiš v njej svojo bodočnost. . .“
„Morda je to res! Toda, da bi teklo vino, tega pa ne verjamem. Saj bi vse drvelo k stu. dencem in bi ostale cerkve med polnočnico prazne. Ali se ti ne zdi tako,“ je modroval Podklanjčan.
„že res, toda ljudje tega ne vedo; pa še nekaj je: če te kdo vidi ali če imaš jezo na koga, tedaj ko zajemaš, se vino v hipu spet spremeni nazaj v vodo,“ je nadaljeval Tomaž.
„Zdaj pa že razumem, kam cikaš,“ je zra. stel Podklanjčan. „Misliš, da se bom jaz po-lakomnil tistega vina, ki priteče izpod skale, in se zaradi tega spravil s sosedom, ker praviš, da se vino spet sprevrže v vodo, če ima tisti, ki zajema, jezo na koga? Ne bo nič. Imam že toliko, da si lahko kupim vina več, kot bi se ga v eni uri nacedilo pri najmočnejšem studencu. Nikomur se še nisem uklonil in pred nikomer se ne bom poniževal, pa četudi trpim škodo zaradi tega. Ne poznaš še, kako zna biti ponosen podklanjski rod.“
„Pa vendar, poskusi,“ je dalje silil Tomaž. „Pomisli, da bo Slabe počil od jeze, če bo slišal, da pri tebi stoje v kleti sodi polni najboljšega vina, ki si ga dobil zastonj.“
Nič ni več rekel Podklanjčan, toda beseda se ga je le prijela in je ponudil Tomažu.
„Ne, pil pa ne bom. Sem se zaobljubil, da ves advent ne bom pokusil žgane pijače.“
„No, pa vendar vsaj posedi še, da se bova bolj natančno pomenila,“ je silil Podklanjčan, kateremu je vrelo po glavi radi vina in tiste nesrečne jeze. Toliko vražarski je bil le, da je šel na Tomaževo zanko.
„Staro izročilo pravi, da ne smeš imeti jeze na nikogar tedaj, ko zajemaš,“ je razlagal Tomaž.
„Saj tisti čas, ko bom zajemal vino v
«ode, bom mislil na to, da ga dobim čim več. Kdo bo tedaj mislil na prepir, ki ga imam s sosedom,“ je ugotavljal Podklanjčan.
„Kakor veš. Poskusi. Pogledal bom še en. krat tisto stran v mojih bukvah, kjer piše o tem, in na sveti večer me pridi vprašat. Zdaj pa moram iti. Imam še druga pota nocoj.“
Tomaž se je kratko poslovil in odšel preko ceste k Slabetu.
V veži ga je prestregla Ančka in mu izročila drobno pisemce za Toneta.
Podklanjčan tisti večer dolgo ni zaspal. Mislil je in preudarjal:
„Grem? Ne grem? Kaj, če ne bo nič? Kaj če zvedo sosedje?“ Pohlepnost in jeza na soseda sta še bolj pognali kri v glavo.
Tomaž pa je vasoval pri Slabetu pozno v noč.
Slabe je bil od kraja strašno nataknjen. Vso jezo je zlil na Tomaža.
„V moji bajti živiš, moje njive imaš v najemu, od moje milosti si odvisen, pa zahajaš k Podklanjčanu, ki je moj sovražnik in ga ščuješ proti meni. Iz bajte te poženem.“
Tomaž je molče poslušal pridigo in čakal, kdaj bo Slabetu zmanjkalo besed, šele, ko ta ni vedel več kaj reči, je povzel besedo Tomaž.
„Motiš se, sosed,“ je mirno odgovoril na vsa zbadanja. „Jaslice sem zanesel tja. Tudi zaradi vajinega prepira sem mu dejal par besed, kaj bi lagal. Saj sam sprevidiš, kako neumno je to zjedanje, ki ga imata med seboj.“
„Jaz nisem začel, tudi kočnal ne bom,“ je ugovarjal Slabe.
„Le poskusi. Saj ne bo tako težko. Vsaj zdaj za božič, še dva dni je. Bog te bo vesel in vsi vaščani te bodo hvalili. Najbolj pa boš ustregel svojemu sinu Tonetu.“
„že res,“ je preudaril Slabe. „Toda ponižati se! Da bi šel prosit odpuščanja njega, ki je vsega kriv? Saj bi me nagnal kot psa! Ima se za bogatejšega in je tudi.“
„Pa postani bogatejši ti,“ se je razvnel Tomaž. „Ali ne bi hotel biti bogatejši kot Podklanjčan?“
„Nobene stvari ši ne želim bolj, toda kako,“ je Slabe začudeno pogledal Tomaža.
„Poslušaj,“ je skrivnostno začel Tomaž in se pomaknil bližje k Slabetu, „čez dva dni bo božič. Na sveti večer med polnočnico teče v vseh studencih vino namesto studenčnice. Pojdi na Perile, kjer je najmočnejši studenec daleč naokoli, in tam si ga natočiš nekaj so. dov. Nekaj ga porabiš doma, nekaj prodaš. Grunt, velik kot je tvoj, si lahko zaslužiš v kratkem času. Tam gotovo ne bo tekla slaba kapljica. Najmanj tak bo, kot so ga pili v Kani galilejski.“
„Pa če res teče vino,“ je neverno gledal Slabe.
„Res, če ti pravim,“ je trdil Tomaž.
„In če bi prišel tja tudi Podklanjčan. Da bi se tam s koli pobila. Ne, boljše, da ne grem.“
„če pride, prava reč,“ se ni dal ugnati Tomaž. „Saj se mu,, ni treba kazati. Skriješ se za grtn. če bo prišel, se mu boš krepko nasmejal. Mislil bo, da nataka vino, pa bo zaje. mal vodo. Pozabil sem ti povedati, da vino
brž postane voda, če sta dva človeka poleg.“
„To pa to. Kajpak da pojdem. Ni mi za vino, pač pa da bom soseda videl osramočenega. Kar nagovarjat ga pojdi,“ je silil Slabe Tomaža, „in veliko sodov naj vzame s seboj. Ko bo vse napolnil, pa se bom jaz dvignil izza grma in se mu smejal, ker bo imel samo vodo v njih. To ga bom izplačal, skopuha ne. marnega.“
Slabe se je tako razvnel, da bi Tomaža res nagnal iz bajte, če bi mu ta rekel, da je to le prazna vraža. Sovraštvo je res huda reč, čisto ga je vsega prevzela misel, kako bo zagodel sosedu.
Tomažu je bilo skoro žal take zvijače, ko se je poslovil in odšel domov. Spotoma je premišljeval.
„Tako lep načrt sem imel, kako ju bom pri studencu dobil skupaj in ju pripravil do sprave. Saj iz samega sovraštva verjameta v stare vraže, da na sveto noč pri studencih iz. vira vino namesto vode. Pobila se bosta, ko se dobita na samem.“
„Moliti bom moral, dosti moliti, da bo božje Dete storilo čudež. Moje besede so pre. nerodne. Dobra dela bi rad vršil, pa se preveč samo na sebe zanašam.“
Doma je v bajti pokleknil v bobkov kot in molil:
„Ljubo božje Dete.. Tako lepe jaslice ti postavim za letošnji božič, da se ti bo zahotelo še enkrat priti na ta svet, da bi prebivalo v njih. Vse polno lučk bom prižgal, belih, rdečih, rumenih... Da te bodo grele in ti na čast svetile.“
* * *
Prišel je sveti večer.
Popoldne ob treh so se razmajali zvonovi. Ljudje so popustili delo in se pripravljali za sveti večer.
živina je bila že nakrmljena, hlevi lepo po. snaženi in pome-teni, okrog vseh poslopij Ski. dana gaz, da bodo tudi stari ljudje in otroci šli okrog voglov kadit in kropit.
Sonce bo zdaj vtonilo za Trnovski gozd in naznanilo, da se je pričel sveti večer.
V	hiši na mizi že stoji poprtnjak. En hleb črnega kruha, ki ga bo deležna na praznik sv. Treh kraljev živina, prašiči, kokoši, pes in mačka. Vrhu tega je hleb belega kruha za družino in velik kolač, ki ga bodo načeli šele na svete Tri kralje. Na mizi stoji tudi posodica s soljo, ki jo sveti večer blagoslovi na poseben način, da je zdravilna za vse bolezni pri živini.
Spredaj je na mizi postavljen oltarček. Vse polno božjih podob in kipov, najlepših, kar jih premore hiša.
V	bohkovem kotu pa so postavljene jaslice, velika štalica z Jezusom, Marijo in Jožefom. Pred štalico sveti lučka in razsvetljuje sveto družino in planjavo pred hlevčkom, kjer se pase vse polno ovčic. Pastirji sedijo pri ognjih in dremljejo. Angel božji nad hlevčkom jih budi in vabi, naj pridejo počastit božje Dete, ki se je ponižalo, da je prišlo na ta grešni svet.
Ko pade mrak na zemljo, se zbere v hiši vsa družina. Vse je že pripravljeno. Posoda z žerjavico, kamor bodo nalagali vrbovih in oljč. nih mladik, blagoslovljenih na cvetno nedeljo.
Gospodinja že drži v rokah posodico ž blago, slovljeno vodo in pušpanovo vejico. Tudi luč v laterni je že pripravljena, da si bodo svetili z njo med potjo.
Gospodar sname z žeblja hišni rožni venec z jagodami, debelimi kot orebi. Pokriža se in vsa dražina moli za njim. Nato se razvrsti domača procesija. Pastir nese spredaj križ, za njim stopa hlapec s svetilko. Dobro mora paziti, da mu ne ugasne, ker bi sicer udarila strela v hišo. Dekla ima posodo z žerjavico in žge blagoslovljeni les iz cvetne butare, da prijetno diši ves sveti večer. Zadaj stopata gospodar in gospodinja. Gospodar moli slovesno kot nikdar, gospodinja pa kropi in prosi Boga za srečo pri družini in živini, vrtu in polju. Kdor nima drugega dela, pa med potjo otresa drevje, da bo prihodnje leto bolj bogato obrodilo.
Pot okrog voglov je ponekod dolga. Vse tri dele rožnega venca zmolijo spotoma. V vsak prostorček stopijo in ga pokade in blagoslove. Zunaj pa obidejo vsa poslopja. Zvonovi zvonijo ves čas in ne nehajo še dolgo potem, ko je. procesija okrog voglov že končana.
Ko se vrnejo in odmolijo, slečejo fantje in dekleta v drvarnico. Vsak v naglici zagrabi naročje drv. Ko se vrnejo od polnočnice, jih preštejcjo. Kdor ima sparane, sc tisto leto poroči, če ne, pa čaka naslednjega leta.
H« * H«
Podklanjska Ančka je šla bolj iz navade po drva. „Saj vem, da ne bo nič, tudi če bodo sparana, ko imamo jezo s sosedom,“ se je ža. lostila. „Tako je žalosten sveti večer letos.“ Sami z materjo sta morali okrog voglov. Nihče nima za mar jaslic, ki jih je tako lepo naredila kot še nikoli.
Podklanjčan in hlapec sta pripravila voz in sode, kot bi mislila iti na sam sveti večer na Vipavsko po vino.
Po večerji je Podklanjčan šel k Tomažu.
Tomaž je bil kratek.
„Stori, kot sem ti rekel. Pojdi opolnoči na Perile, kjer je curek najmočnejši, in ko bo ura udarila polnoči, zajemi. Glej da te nihče ne vidi.“
„Pa če grem s hlapcem in s konji, se ne bo vino ustrašilo?“
„Hlapec naj ostane daleč zadaj. Moraš biti sam. Saj bosta sode že pozneje naložila. Natakati moraš pa sam. Nič ne pomaga.“
„Bom naredil tako-, kot si naročil,“ je rekel Podklanjčan. „če bo kaj prida, ti bom že poslal par vrčev, da boš imel dovolj pijače za praznike.“
Dobre volje je odšel domov in spotjo mislil na Slabeta, kako se bo grizel od jeze, ko bo zvedel, koliko dobrega vina ima Podklanj. čan v kleti.
Slabe pa je tisti čas doma v hlevu nabijal brento.
„Pojdem,“ se je odločil tudi on. „Da žago. dem Podklanjčanu. če ga ne bo tja, pa tudi prav. Natočim polno brento vina, da bo pijača pri hiši, in če bo dobro, se še vedno lahko vrnem domov po sod, saj ni daleč. Maša opolnoči je dolga.“
Tomaž pa je odšel na vas. Povsod je voščil vesele praznike in spotoma dobil tri pametne
može, da mu bodo pomagali razvozlati neko važno reč. Nikomur ni povedal, kako in kaj misli. Pa so možje Tomažu zaupali in niso preveč sitnarili z vprašanji.
„Star je dosti, neumnosti ne bo počel,“ so bili vsi edini v sodbi.
Odšli so lepo počasi in potihem na Perile.
Malo pred polnočjo so zaslišali nek ropot.
„Ropoče, kot bi nekdo vozil sode,“ so uganili.
„Saj jih,“ je pritrdil Tomaž. „Podklanjčan prihaja p? vino. Rekel sem mu, da na sveti večer izvira vino med polnočnico. Samogolten kot je, je naložil sodov, kot bi se peljal na trgatev.“
Možje so komaj zadrževali smeh. Tomaž jih je milil.
„Tiho bodite in dobro glejte vse, kako se bo godilo. Storite vse, kar vam bom rekel.“
Zdajci se je tik mimo njih nekdo prav tiho priplazil in nosil na hrbtu veliko reč, podobno košu. Počenil je za grmom tik ob studencu.
Možje so nestrpno pričakovali, kaj bo. Vsi so pazili, kaj bo storil Tomaž.
Pri farni cerkvi je udarila ura polnoči. Zvo. novi so se razmajali božjemu Detetu na čast.
„Zdaj pa le hitro,“ je vzkliknil Podklanjčan in zajel s korcem, da čimprej napolni prvi sod. „Vsake kapljice je škoda.“
„Le hitro nalivaj, da boš peljal domov več — vode,“ se je oglasil Slabe za grmom.
Podklanjčanu je padel korec iz rok.
„Si mislil, koliko boš natočil, kaj.“ Slabe se je dvignil izza grma in se mu smejal.
„Kje je kakšen kol, da ga lopnem po glavi,“ je bil Podklanjčan ves divji.
„Le počasi, soseda’ Možje smo tu,“ se je oglasil Tomaž. Možje so na mig obstopili oba soseda, ki sta mislila planiti drug na drugega.
„če si podasta roke v spravo, bomo mol. čali. če ne, bo zvedelo devet fara naokrog, kako sta šla po vino na studenec namesto k polnočnici,“ je govoril Tomaž. „In še pobijati se mislita nocoj na tako svet večer.“ “„Spravita se med seboj nocoj, ko je božič,“ so prigovarjali možje.
Nikdar ni Tomaž tako goreče molil v svojem srcu kot tisti trenutek, če mu spodleti, bo sovraštvo ostalo za ta rod nepopravljivo, in to bo pač huje, kot če bi moral on iz Sla. betove bajte, saj svet je velik, kjer bo za Tomaža vedno kos kruha. Toda kdo naj potem izravna sovraštvo, ki bo še podvojeno radi ponižanja. Ves adventni post, vse to, da niti kapljice žgane pijače ni pokusil v tem času, kar je bilo za Tomaža težka žrtev, in mnogi rožni venci, katere je zmolil, in maše, h katerim je za zornice v temno jutro hitel, vse to je delal Tomaž z globoko vero, da mora božje Dete vrniti mir tema dvema domovoma.
Kakor božji prerok je stopil med sprta so. seda, spremljevalci so pa prijeli oba za roke, da bi si ne skočila v lase.
Molk. . . Skrivnosten molk. . .
„Slava Bogu na višavah,“ je prekinil Tomaž morečo tišino... Za hip je odprl usta Podklanjčan in nadaljeval angelskj pozdrav „In mir ljudem na zemlji“. . . Zastal mu je glas, ki je trepetal v čudnem ganotju.
Tedaj je pa poprijel Slabe: „ki so Bogu po volji.“
(M © JJ P © S 0 M i € tliill
Prekrižati se moramo, ko stopamo v novo leto.
Takole je: V Imenu Boga Očeta in Sina in svetega Duha. . .
Dolgo bo leto, kdor ga bo do konca dočakal. Mnogo božje pomoči bo potrebno; včasih bo naša edina rešitev. Ko bi le bila!
Zato je pač najbolje, da leto že kar začne, mo v Imenu Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. . .
Tako so od vekov delali moji goričanci. Pri njih je ostalo moje srce, da bi ostalo do. bro kot sad goričke zemlje. In k njim so sedaj odromale moje misli, polne želja...
Tam sedaj padajo snežinke. Tiste velike, mehke, veste... Rahla sapa nebeških ange. lov diha preko vrhov. Tiho padajo na zemljo, ki jo je večni Stvarnik zgnetel Sebi v veselje. Zato gorice zaslužijo, da počijejo pod tako dragoceno odejo. In toliko ljubezni se pre. taka v skrivnosti njih radodarne rodovitnosti, da so rodovi pili od nje in je niso izpili. —- —
V Imenu Boga Očeta in Sina in svetega Duha.. .
Spominjam se:
— Skozi gosto kopreno naletavajočih kri. stalov pozvanja. Od kod? Od Sv. Miklavža, od Jeruzalema, od Svetinj, od Sv. Bolfenka na Kogu, od Sv. Tomaža, od Male ali Velike Nedelje, od Huma, od Kapele. . . ? — Od povsod. — Iz vseh tihih dnik in z vseh glo. boko zasanjanih vrhov. Povsod so moji dobri goričanci svojemu Bogu postavili tople hrame.
Nad spečimi goricami še drži temno dlan noč. Skozi zveneča usta blagoslovljenega brona pa že govori Bog. V črno neskončnost noči padajoče snežinke nosij« Njegovo mehko besedo skozi vsemirje, da nad vsemi bregi lebdi nebeška Ljubezen.
Takrat je sam Bog prvi voščil goricam in
,,Pa naj bo tako!“ je odločno menil Pod. klanjčan in ponudil roko Slabetu: „Sosed, pozabi, če moreš, kar je bilo med nama.“
„Bolje bo tako res, saj se človek tudi sovraštva naveliča,“ je bil ves mehak Slabe.
Segla sta si v roke in si obljubila prija, teljstvo.
„Božje Dete, ki je prineslo nocojšnjo noč mir na svet, naj ga bogato nasiplje v vajini domačiji,“ je želel Tomaž. „Zdaj pa pojdimo k polnočnici. Vsa cerkev se bo zveselila, ko vaju bodo videli skupaj klečati v stolu. Poj. dimo, možje.“
„Kako lep božič bo in kako čudno se je pričel,“ je menil Slabe spotoma.
„Pa prav na sveto noč. Tako mi je toplo pri srcu kot nekoč, ko sem bil še otrok,“ je pristavil Podklanjčan.
Stopili so v cerkev. Kako lepše so bile božične pesmi, zvonovi so ubranejše potrkavali, ljudje so zglodali prijaznejši. Kako je človek s sovraštvom v srcu res slep in gluh za vse dobro in lepo.
njihovim goričancem srečni začetek leta.
Tako je bilo. Vem.-------
Gorice in goričanci še spijo. Zasnežene koče po vrheh pestujejo pod svojimi toplimi perutmi otroke bregov. Kot bele koklje, ki so našopirile perje, da bi bilo vsem toplo. Za. mrzlo kolje, ki je vdiljen po goricah zapičeno v zemljo kot napeti beli hleb, podrhteva ob pozdravu iz samih nebes. Na ledene rože, ki so v vsej bohotnosti zacvetele na spečih ok. nih, diha brneči glas božji, da šipe narahlo trzajo in budijo goričance. Ko odpirajo oči, v topi temi novoletnega jutra čutijo neskon. čno nabitost pričujočnosti božje, ki preko vrhov narahlo odmeva v njihove duše. Zato se križajo v Imenu Boga Očeta in Sina in sve. tega Duha. . Potem ostane Bog vse leto pod njihovo streho, nad njihovimi goricami in polji.
Srečno novo leto!
Iz cerkva po zasneženih vrhovih in iz dolin kliče zveneče vabilo božje, da bi šli goričanci za njim . . .
Po bregovih se prižigajo drobne lučke. Potlej drsijo v dnike in novo leto k rani sveti maši. . .
Sedaj samo moje misli romajo z njimi. Drobni odsvit luči iz svetilnic, okoli katerih se spreletavajo velike snežinke, mi pronica v dušo, da se iz trušča velikega sveta odpravlja v moj tihi mali svet med goricami, kjer gole jagnedi po vrheh še kipijo proti visokemu nebu kot k molitvi sklenjene roke in kjer pod snežno odejo z goricami spi moje neiztroh. njeno hrepenenje.
Prižgem svojo svetilnico; grem v zasneženo novoletno jutro za mamo. . .
Na sčpu obstanem in se ozrem v temo, za katero spijo gorice. Od povsod se usipajo drobni utrinki luči, ki kažejo goričancem pot navzdol v cerkev svetega Miklavža. Toliko drobnih lučk! Saj jih še takrat ni bilo to. liko, ko sva s Sragovim Tunekom šla za sve. tilnicami v vrsti goričancev, da bi stregla služabniku božjemu, ki ga je rodila češka zemlja, pa je izpred oltarja svetega Miklavža iz globine srca klical blagoslov božji na go. rice, ki jih je ljubil.
Od kod toliko ljudi? So prišli k rani maši vsi kot midva?
Srägov Tunek, se spomniš...? — Seveda se spomniš. . . Tvoje telo s prestreljenim če. lom gnoji nedogledno rusko stepo, tvoja duša pa se je nekje v neskončnosti nad goricami srečala z mojo. Roko v roki gresta navzdol, kjer pred oltarjem svetega Miklavža že v slavnostnem oblačilu poveličanih daruje svojo daritev ljubezni duša starega župnika Polaka, kj je priromala nekje iz hrvaškega groba. , .
Srägov Tunek, le ozri se po cerkvi! Res da imava za to mašo tiste obleke z velikimi umetnimi čipkami, za katere sva se včasih v zakristiji lasala, še veš? Pa se le ozri za hipec! Danes te stari mežnar Zadravec za to ne bo s škropilnikom čez pleča, ko prideva nazaj v zakristijo. Za vrati stoji in v velikem
JiOVO LETO
?S[e nebu se poraja nova zarja, izza oblakov temnih luč prižiga.
Odpira novega se leta knjiga . . .
Bo zopet polna boja in viharja/
Ganila žgoča solza bo vladarja/
Za vse, \ar žge nas, se nihče ne briga, da zbrisal bi iz srca bol — še ni ga. Kdo bo pokazal pot nam in \rmarja/
Poglej, Gospod, na narod razkropljeni, \i hrepeni po mani vedno eni, dodeli mu miru vsaj v novem letu!
Da bo slavil dan sprave \malu z brati; Ti daj življenja \njigo mu prebrati, začrtaj pot vsem \ domu, ne po svetu.
RIKO
krogu vrti ponvico z ognjem. Veš, nalašč je prišel izpod zasnežene ruše, da bi videl vse, ki so se zbrali k rani maši za novo leto. . .
Vidiš tam, koliko jih je? Novakov Fran. ček, tisti lepi visoki fant, ki je kipel proti nebu kot vitka jagned, je tudi prišel nekje iz finske tundre. O, tudi njegovi neumrljivi goričanski duši ni bila pot predolga! In šte. feka vidiš, Srägov Tunek? Tistega rdečeličnega, ki se je za sodarja učil? Iz jeklenega oklepa podmornice na dnu oceana je našla njegova duša pot med gorice. Oj! Stanko, tisti dolgi, sloki Stanko, ki je s tako velikimi črnimi očmi gledal nadzornikovo Milenko, pa se je bal njenega oeta, je prišel iz afriške puščave, da za novo leto pri rani sveti maši ohladi neutešeno, vročo dušo. . . Peter in Vanek sta prišla nekje iz dolenjskih gozdov in Tomašek se je izkobacal jz črne kraške jame... Vsi imajo čez čelo svetlikajoči se curek krvi, ki ne bo nikdar strohnela, ker je kri Abelova. . .
Glej, Srägov Tunek, tudi tvoja mat’ so tam. Tisto veliko, rjavo porhatno rut’, ki jim za. kriva glavo in prsi, imajo, da jih ne bi zeblo. Z rokami jo bodo morali odmakniti, da jim boš lehko nastavil pod brado svetb skodelico, ko bodo odprli usta in sprejeli “ srce Od”e-šenika. . . Pa pläntavi Joh in veseli Grličnju. kov Tunček...
Sedaj, ko hodiš z zlato skodelico pred župnikom Polakopi in jo nastavljaš pod br»do tem dobrim ljudem, le glej po cerkvi, Srägov Tunek!
Tako malo jih je ostalo živih, da sva se bala, kako bo prazna naša cerkev za novoletno rano mašo. Tudi naša mama so se bali, veš. . . Jih vidiš, Srägov Tunek, tam na evangeljski strani, točno pod korom sedijo. Jaz jih ne morem videti... Ti pa, ki hodiš z zlato skodelico pred župnikom, jih lahko vidiš... Veš, v nogi jih seka, odkar jim je ono leto granata raz. trgala meče... Ti tega nisi vedel; nisi več dočakal. . . Viš, čisto v dve gube so že zlezli. Ne samo zavoljo let. Trpljenje, trpljenje... in rana, ki jim jo je zasekal šrapnel v tilnik, ko je šla jeklena nevihta čez naše gorice, ki
jih niso hoteli zapustiti. . . Zato morajo se. deti v klopi.
Tako so se bali, da bo cerkev prazna, ko bi morala vsa fara klicati blagoslov božji na gorice za začetek leta. . .
Sedaj pa jim tako žarijo oči, ko naju vidijo tako drobcena kot nekoč v ministrantskih oblačilih pred oltarjem in čutijo, da jih je prišlo toliko k novojetni rani maši, da je cerkev skoraj premajhna... In vsi molimo z njimi za naše gorice, da bi bilo leto srečno in da bi Gospod držal svojo dobrotno roko nad njimi. . .
Vsa cerkev je polna. . . Vsi molijo za sta. rim župnikom,ki se bo še enkrat obrnil, pa razprostrl roke kot za objem in zaklical:
,,Dominus vobiscum! — Gospod z vami, ljubi, dobri goričanci. . . “
,,In s tvojo dušo, mrtvi pastir. .
Potlej se bomo razšli.
Snežinke bodo še vedno padale, kot da angelci božji stresajo izpod neba nežni puh svojih božajočih kril.
Od hiše do hiše bomo šli, od koče do koče, v trde roke bomo segali in voščili:
„Srečno leto voščimo, goričanci. . . Gospod z vami in vašim trpljenjem. . .“
Slišali bodo naše voščilo in lažje jim bo v drgetajoči stiski.
Za svete Tri kralje bomb prižgali zlato, svetlo zvezdo, da nam bo pravo pot kazala. Narahlo, tiho bomo pod okni peli kolednice. Ne za dinarje in požirek pijače, ki jim samim več ne tekne. Za dober pogled, za toplo be. sedo, po kateri žejajo... V kadi bomo zagrabili blagoslovljene vode in šli med gorice in polja in v hrame in staje. Trikrat bomo v znamenju križa zamahnili na vse štiri strani neba, da bi blagoslov božji ostal nad bregovi. — Da jim ujma ne bi preveč škodovala. . .
Za god sv. Antona Puščavnika, ki je bil tudi tvoj patron, Srägov Tunek, bomo skupaj romali k Sv. Bolfenku na Kogu. Ne stranski oltar, kjer stoji naš dobri svetnik, da se go. ričanci lahko zatekajo k njemu, kadar je njih živina v nevarnosti, bomo položili naše želje. Zgnetli jih bomo iz voska svojega ne-strohljivega hrepenenja in jih položili pod svetnikove noge. . .
, Za dan spreobrnjenja sv. Pavla se bomo zopet sešli že pred dnevom, šli bomo v gozdove in odsekali borovnico. Vpili bomo čez vrhove, da bo odmevalo po dnikah med go. ricami:
..Beži, beži, Pavel, da te megla ne dobi!“
Potlej bomo zanesli borovnico v hrame in jo prižgali sredi izb, da bo prasketalo in bo dišalo po vseh kotih kot po blagoslovljenem kadilu.
Povsod bo dišalo po naši želji, preko vseb bregov se bo vlekla dišeča megla naših voščil, da,bi misli naših dobrih ljudi postale resnica.
Zakaj sam Bog je v novoletno jutro za. klical z bronastim krikom zvonov čez vrhove. Iz bližine božje padajo na kristalnih krilih snežink molitve mrtvih goričancev na speče gorice, ki hranijo njih neiztrohnjeno ljube, zen. , .
In Bog je vendar tako velik!---------
STANKO KOCIPER
VERA BO ZMAGALA
1. OROŽJE — SILNE J ŠE OD ATOMSKE BOMBE
20. stoletje je že in bo še vtisnilo toku sve. tovne zgodovine najmočnejši pečat, ki bo zgo. dovini človeštva na veke pričal o največjib grozotah in zločinih svetovno organiziranega brezboštva, pa tudi o najbolj veličastnih de. lih in najbolj junaških zmagah svete kato. liške Cerkve. In zdi se, da bo prav mali slo. venski narod zapustil toku svetovnih dogod. kov 20. stoletja najbolj živo sliko najhujših zločinov in grozot komunističnega brezboštva, pa tudi veličino najbolj slavnih junakov.mu. čencev svete katoliške Cerkve v 20. stoletju.
Dve fronti
še preden se je svetovno organizirano brez. boštvo pred svetom razgalilo v vsej svoji ne. popisni hudobiji, je že sv. oče Pij XI. z grozo v srcu ugotavljal, da še od vesoljnega potopa sem svet še ni videl tako številnih in tako groznih zločinov in grehcv, kakor jih počenja brezbožni, svetovno organizirani komunizem lit), stoletja, in pozval vse dobromisleče ljudi vsega sveta ne glede na versko in parodno pripadnost — v sveti križarski boj zoper na. padalno, mednarodno organizirano brezbo. štvo.
Kar je storil Pij XI., oče (vesoljne Cerkve za ves svet, to je storil za naš mali slovenski narod veliki khezoškof dr. Anton Bonaven. tura Jeglič, ko je v preroškem videnju opo. zoril vse Slovence na zborovanju v Celju na veliki čas, ki se bliža in zahteva velike ljudi. Kot da že gleda v duhu pred seboj številno satanovo fronto slovenskih komunistov z ge. slom: rop, požig, umor, pa tudi nepregledno vrsto slovenskih junakov.mučencev z geslom vse za Boga in narod, razprostre roke in za. gotovi slovenskemu ljudstvu: „Satan ima že svojo fronto, pa tudi Bog ima že svojo fronto. Pojdimo veliki v velike čase, ki so veliki po svoji hudobiji, veliki pa tudi po svetosti!“
V znamenju atomske bombe
Drugo svetovno vojno, v kateri sta bila uni. cena brezbožni nacizem in fašizem, je zaklju. čila atomska bomba — iznajdba 20. stoletja, atomska bomba — orožje tako silno, da se ■je pred njim zgrozil celo veliki kolos — sve. tovno organizirani komunizem. Iznajdba in prva uporaba atomske bombe na Japonskem sta elektrizirali ves svet. Druga polovica 20. stoletja se začenja v znamenjo atomske bom. be, še več: v znamenju vodikove bombe. O teh vrstah najsilnejšega sodobnega orožja govori in piše danes ves svet. Kitajski komu. nisti dnevno govore kitajskemu ljudstvu o atomski bombi. Začeli so lagati kitajskemu ljudstvu, da se mu atomske bombe ni treba bati; da so učinki te vrste orožja neznatni, skratka, da ameriški imperialisti govore o strašnih učinkih te vrste orožja le zato, da bi oplašili komuniste in si tako ne bi upali tvegati vojske za osvojitev sveta. Satan je že mnogo ljudi prevaral; tudi izobraženi Kitajci
so mi zatrjevali, da ne verjamejo v porazno silo atomske bombe in da jih ne atomska ne vodikova bomba ne bosta oplašili, da ne bi šli v boj za svetovno zmago komunizma. Tako komunisti.
Med katoličani so mnenja deljena. Porazne učinke tega orožja vsi priznavajo. Prav zato mnogi katoličani iskreno žele in prosijo od. govorne ljudi, naj tega orožja ne rabijo, ker lahko povzroči razdejanje sveta. Nekateri katoličani — pa tudi protestantje — pa me. nijo, da bo Bog dopustil atomsko in vodikovo bombo za kazen grehov 20. stoletja in za uni. Čenje brezbožnega komunizma, kakor je ne. koč z vesoljnim potopom kaznoval grešni in brezbožni človeški rod.
Da bo treba svetovnoorganizirani, brezbožni komunizem tudi z vojaško silo uničiti, je jasno; saj predstavlja danes brezbožni komu. nizem silno vojaško moč. Vzgoja komunistič. nih držav je povsem vojaška in brezbožna, že v ljudski šoli vse knjige navajajo otroke na vojno in brezbožne cilje. Na Kitajskem je že v knjigah za prvi razred vse polno slik iz vo.
Nadškof dr. Jeglič na znamen. taboru v Celju
jaškega življenje. Na otroku razumljiv način je razložena raba puške, tankov, zrakoplovov, ročnih granat itd.: za uničenje ameriškega imperializma. Otroci delajo iz papirja orožje in ga pošiljajo — simbolično vzeto — na Ko. rejo in Formozo. Na novega leta dan 1950 je kitajska mladina po ulicah Pekinga z lese. nimi puškami streljala na sliko Trumana, Mac Arthurja in ostalih svetovnoznanih borcev zoper komunizem. Komunisti torej načrtno vzgajajo mladino v militarističnem duhu in ji slikajo borbo za osvojitev sveta izpod kapita. lističnega jarma kot najveöji ideal. In nič manj kot poudarek na vojaški je poudarek na brezbožni vzgoji, že v čitanki za prvi raz. red je polno slik in beril, ki prikazujejo kult sleherne vere kot praznoverje. Ker največ Kitajcev veruje v Budo, je seveda ta najbolj napadan. Smešijo kipe Bude in ustanovo bon. cev; pa tudi protestante in katoličane ome. njajo kot praznoverne ljudi. Vzgoja v brez. boštvu se v knjigah za višje razrede stopnju. je; duhovni svet se povsem ovrže in v zadnjih razredih ljudske šole je prikazan že celoten Marksov materialistični nazor. Mladino vzpodbujajo k dejavnemu „apostolatu“ zoper praznoverje in za zmago brezboštva, če treba, tudi z nasiljem (rušenje templjev, sežiganje podob).
Z vsemi sredstvi proti zlu!
V	veliki zmoti bi bil, kdor bi mislil — na. ravno vzeto čudežev ne smemo predpostav. Ijati — da se bo dal komunizem uničiti le z vojaško silo; a v nič manjši zmoti, kdor bi mislil, da za uničenje svetovno organiziranega brezboštva zadostuje zgolj načelna, verska borba, ki jo vodi zlasti katoliška Cerkev proti brezbožnemu komunizmu.
V	Stari zavezi, ko je Bog še neposredno po. segal v vodstvo izraelskega naroda, imamo mnogo primerov, kako je Bog uporabil vo. jaško silo Izraelcev za uničenje njihovih sov. ražnikov. Tako so pogani jasno videli, kako Bog ščiti izumljeni izraelski narod. N. pr. ko Bog čudežno reši Mojzesa in Izraelce, pa po. topi vso faraonovo vojsko v Rdečem morju. Komunisti bi v svoji brezbožni propagandi gotovo obsodili Boga za „imperialista“, če bi še danes tako jasno posegal v borbo zoper sovražnike Cerkve.
V	dobi Nove zaveze in zgodovine Cerkve je vodstvo Boga zoper sovražnike božje manj vidno; vendar toliko, da se razvidi, kako Bog blagoslavlja tudi vojaške akcije v borbi z brezbožniki, kadar ti z vojaško silo napadajo Cerkov. Naj omenjam le čudežno zmago Kon. stantina nad poganskim Maksencijem, zmago, ki je prinesla 300 let zatirani Cerkvi versko in cerkveno svobodo. Naj omenjam še zmago nad Turki pri Repontu, ki je rešila velik del Evrope pred vdorom mohamedanstva, in v novejši dobi žalosten konec Napoleona, ki je stegnil roko po Kristusovem namestniku na zemlji — papežu in si hotel zasužnjiti Cerkev. Strašna kazen Hitlerja in Musolinija je še vsem živo pred očmu. Nad Boga sta se hotela povzdigniti, pa sta končala kot izvržka člo. veštva.
Vendar pa vojaške zmage nad brezbožniki niso zadostne. Konštantin je pogansko vojsko premagal že v začetku 4. stoletja; duh po. ganstva se je pa le počasi umikal duhu Cer. kve in je trajalo še več stoletij, dokler ni na ozemlju prej poganskega imperija res zavla. dal pravi krščanski, katoliški duh.
Ali je res Bog dopustil atomsko bombo za uničenje sodobne brezbožne komunistične ve. lesile, bo pokazala bodočnost. Nemogoče ni, celo verjetno, tudi če se postavimo na sta. lišče božjih načrtov. Kajti za velike zločine je Bog vedno uporabil v svoji pravičnosti silno kazen. Za greh padlih angelov — pekel. Za greh Adama in Eve — spremenitev raja v solzno dolino. Vesoljni potop, uničenje So. dome in Gomore;uničenje Jeruzalema in ju. dovskega naroda: vse to priča, da bi za strašne zločine brezbožnih komunistov in vsestranskih grešnih zablod 20. stoletja, tudi vojska z atomskimi bombami ne bila prevelika kazen za sodobno človeštvo, če bo z najhujšim pri. zanešeno bo zaradi svetih, katerih je v 20. stoletju vedno več, zaradi Marijinega posre. dovanja, zlasti pa zaradi vseodpuščajoče Krvi brezmadežnega Jagnjeta, ki se vsak dan na to. iiko oltarjih širom sveta preliva in odjemlje grehe sveta.
Najmočnejše sredstvo — molitev
A za uničenje brezbožnega komunizma mo. ramo vojaško zmago nad njim skoraj pred. postavljati, čeprav s tem komunizem še daleč ne bo uničen, ampak le bistveno oslabljen. Smrtne rane mu NE bo zadala atomska bom. ba, ampak orožje, ki je silnejše od atomske bombe; orožje, ki ni izum človeške pameti, ampak dar vsemogočnosti božje; orožje, ki usmrti a istočasno oživlja, ruši in uničuje, a istočasno gradi in utrjuje; orožje, o čigar zmagoslavni moči je pričeval sam naš Gospod Jezus Kristus; orožje, ki so ga opevali evan. gelisti v evangelijih in apostolskih pismih; orožje, ki ga je neutrudno sukal največji mi. sijonar sv. Cerkve, apostol narodov sv. Pavel in ga je poveličeval v svojih pismih kot nihče pred njim in za njim; orožje, ki ga sv. kato. liška Cerkev rabi že skoraj 2000 let in z njim zmaguje pekel in svet; to najstrašnejše orožje je sveta vera, ki ima za temelj Boga Očeta, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje.
Preljubi slovenski rojaki, vam, ki ste zaradi -vere kot begunci razkropljeni po vseh delih sveta, in vam, ki v zasužnjeni domovini trpite zasramovanje in stiske zaradi vere, pišem te vrstice. Naj bi sleherni Slovenec v gigantski borbi — med vero in nevero, med apostoli širjenja vere in propagandisti brezbožne ko. munistične ideje — stopil v nepregledne vrste vojščakov sv. Cerkve, ki bodo z orožjem «vere v drugi polovici 20. stoletja šli med vse na. rede in vsa ljudstva v boj proti svetovnemu brezboštvu in neveri materialistično usmer. jenega 20. stioletja. Da boste znali ceniti to orožje, ga vedno nositi s seboj, in zlasti, da ga boste znali rabiti, ko bo treba, naj vam služijo ti v Duhovnem življenju priobčevani članki o veri, najsilnejšem orožju včeraj, da. nes in vedno.	Janez Kox>ač C. M.
ODKOD NEVERA
Ko je Kristus pred svojim vnebohodom dal apostolom znano misijonsko naročilo, „naj gredo po vsem svetu in oznanjujejo evangelij vsemu stvarstvu“, kot piše sv. Marko ob koncu svojega evangelija, je dostavil: „KDOK BO VEROVAL IN BO KRŠČEN, BO ZVELI. ČAN, KDOR PA NE BO VEROVAL, BO PO. GUBIyJEN“ (Mk 16, 16). Sprejetje evangelija ljudem torej ni dano na izbiro. Tudi ne pravi Kristus, da bodo tisti, ki evangelija ne bodo hoteli sprejeti in v njegovo Cerkev ne vsto. piti, uživali po smrti le naravno blaženost, kot si jo je na primer predstavljala grška in rimska mitologija in kakršno si še dandanes predstavljajo mnogi, ko v posmrtnih govorih ali pesmih omenjajo zagrobno življenje nad zvezdami, Kristus torej ne pravi, da bodo tisti, ki bi zavrnili njegov nauk, uživali le manjšo blaženost kot tisti, ki bodo nauk spre. jeli, marveč pove popolnoma jasno, da bodo pogubljeni. „Kdor ne bo veroval, bo pogub. Ijen.“ Na drugih mestih pa ponovno uči, da pomeni pogubljenje trpljenje, ki bo strašno in večno.
Vera v Kristusov evangelij predpostavlja vero v Boga. če se torej že brez vere v Kristusov evangelij ne moreš zveličati, kako bi se mogel še le brez vere v Boga. če bo pogubljen, kdor bo odklonil vero v Kristusa, bo še bolj go. tovo pogubljen tisti, ki ne veruje v Boga.
Ali so taki ljudje na svetu? Imenujemo jih ateiste ali brezbožce. Treba je razlikovati. So ljudje, ki žive, kakor da bi nobene vere v Roga ne imeli. Ali je res nimajo? Bi ne rekli. Iz njihovega življenja še ne moremo sklepati, da v njihovih dušah ni vere v Boga. V hudih nesrečah, ki nemara take ljudi zadenejo, se včasih pokaže, da vero le imajo. Boga začno klicati na pomoč ali preklinjati. Bog torej za nje le obstoji. Ako bi ne bilo tako, bi ga ne klicali ali preklinjali. Drugal skupina ate. istov je do Boga stalno brezbrižna. Z vpraša, njem o Bogu in veri se ne pečajo. O tem he mislijo, se ne razgovarjajo, skratka tega za nje ni. Ni jim prišlo do zavesti, če na je bila kdaj „nevarnost“, da bi jim prišlo, so se po „srečni“ okolnosti rešili tega vprašanja. V tretji skupini pa bi bili zavestni ateisti.
„Praktičnih“ ateistov iz prve in druge sku. Pine je dosti, zlasti v modernem poganskem svetu. Milijoni žive, kakor da Boga ni. Po. •samezni ljudje pa so že od nekdaj poskušali Boga tudi tajiti. Že izpred 3000 let je sveto, pisemski psalm, po številu trinajsti, čigar prva vrstica se glasi: „Neumnež pravi v svo. jem srcu: ni Boga“, že psalmist torej pozna nekakšne teoretične ateiste. Kakih šesto let mlajša priča je grški filozof Platon. O ateistih Piše: „Ljudi, ki taje Boga, je treba najprej Poboljšati, nato pa poučiti.“ Vzrok za nevero je torej po Platonu v volji, ne pa v razumu. Pokvarjeni ljudje taje Boga; zato jih je tre. i>a najprej poboljšati. S Platonom se vjema sv. Avguštin. „Le tisti — piše — taji Boga, kateremu bi bilo ljubše, če bi Boga ne bilo.“ Moderni dramatik Avgust Strindberg trdi isto: „Verske resnice se šele tedaj upirajo
razumu, ko ga je skalila hudobna volja.“ Par stoletij pred njim pa je zapisal duhoviti Pa. skal: „Za to, da kdo pride k spoznanju Boga, ni potrebno zvečati število dokazov za bivanje božje, pač pa znižati število človeških strasti.“
Po nauku apostola Pavla so neopravičljivi tisti, ki ne verujejo v Boga. V naravi se jim zadosti razodeva, da bi mogli sklepati nanj. če ne sklepajo, je njihova krivda. „Kajti, kar se o Bogu more spoznati, jim je očitno, Bog jim je namreč razodel. Zakaj to, kar je v njem nevidno, se od stvarjenja sveta po delih spoznano vitli, tako da so neopravičljivi“ (Rim 1, 19—30).
Prava znanost nikdar ne ovira pota do vere, marveč k njej votli. Vatikanski cerkveni zbor iz 1. 1870 je povedal razlog, zakaj. Veda in vera sta od Boga, isti Bog pa ne more sam sebi nasprotovati. O naravoslovnih vedah so v preteklem stoletju zlasti trdili, da so v nasprotju z vero. Toda popolnoma napačno, kakor nam izpričuje dolga vrsta izjav naj. večjih naravoslovcev do zadnjih dni. Taki naravoslovci so astronom Kepler (1571 do 1639), matematik Newton (1643—1727) fizik Volta (1745—1827), fizik Ampčre (1775—1836), astronom Miidler (1794 do 1874), fizik Maštvell (1831—1879), botanik Linne (1707—1778), fizik Robert Mayer (1814—1878), kemik in biolog Pasteur (1822 do 1895), kemik Liebig (1803—1873), matematik Cauchy (t 1857), matematik Ganss (f 1825), naravoslovec Darwin (1809 do 1882), iznajditelj Zeppelin (1838—1917), fizik in prejemnik Nobelove nagrade za leto 1927 Artur Compton, fizik in astronom Artur Stanley Eddington (roj. 1882), fizik Ambro, zij Fleming (roj. 1894), fizik Millikan (roj. 1868), kemik in prejemnik Nobelove nagrade Ernest Rutherford (roj. 1871), modemi fizik dr. Mav Planck, fizik Viljem Marconi (1874 do 1937), moderni biolog dr. Herman Römpp, lord Kelwin (t 1907), moderni anatom Ra. witz in drugi. Njihove izjave slave božjo vse. mogočnost in modrost, govore o sledeh Boga v stvarstvu, o božjem načrtu v stvarstvu, o tem, kako globlje preučavanje narave vodi k Bogu, kako tajne v naravi razloži le vera v Boga. Izjavljajo, da so verni in da so za vero Bogu hvaležni. Vseh izjav ne moremo navesti po besedi. Zadostuje naj le ena. Najpomemb. nejši fizik zadnjih let dr. Mav Planck je de. jal v svojem predavanju na Dunaju 1, 1940. „KAMOR PAČ POGLEDAMO, NI NOBENEGA NASPROTJA MED VERO IN NARAVOSLOV. NO ZNANOSTJO, MARVEČ POVSOD SKLAD. NOST. NIKDAR SI NE STOJITA NASPRO. TI, MARVEČ SE MEDSEBOJNO SPOPOL. NJUJETA. RAZLIČNE SO PAČ NJUNE ME. TODE; TODA SMISEL DELA IN SMER NA. PRERKA PA SE POPOLNOMA VJEMATA. SKUPEN JIMA JE BOJ PROTI NEVERI IN PRAZNOVERJU. USMERJEVALNO GESLO SE GLASI: K BOGU.“
„PONOSEN SEM, DA SEM VEREN KATO. LIČAN,“ je izjavil fizik Marconi, ki je znan iz brezžične telegrafije, in dostavil: „VERUJEM V MOČ MOLITVE, VANJO VERUJEM NE LE KOT ZVEST KATOLIČAN, MARVEČ TU. Dl KOT ZNANSTVENIK.“
Velikih duhov znanost ne ovira pri veri, pa bo majhne! Smešno bi bilo kaj takega trdliti. Niso zato neverni, ker so veliko mislili. Prej zato, ker so premalo, malo ali pa nič. Misliti je najtežja stvar na svetu. Zato jili misli z glavo tako malo.
VZROKA ZA NEVERO TOREJ NI V RA. ZUMU. Iskati ga je treba drugje. Velikokrat je v nemoralnem življenju. To okoliščino navajajo Platon, Avguštin, Paskal in Strind. berg, kakor smo videli. „LE TISTI TAJI BO. GA, KATEREMU BI BILO LJUBŠE, ČE BI BOGA NE BILO.“ Nemoralno življenje za. temni jasno spoznanje o Bogu. Pretresljivo piše o tej zvezi apostol Pavel v navedenem pismu Rimljanom: „čeprav so Boga spoznali (iz del narave), ga niso kot Boga slavili, ali ga zahvaliti, ampak so postali v svojih mislih prazni in je otemnelo njih nespametno srce. Imenovali so se modre, pa so se poneumili in so zamenili veličastvo neminljivega Boga s podobo, slično minljivemu človeku in pti. cam in četveronožcem in plazivcem. Zaradi tega jih je Bog v željah njih src prepustil ne. čistosti, da so sami skrunili svoja telesa, oni, ki so zamenili božjo resnico z lažjo in so častili ter molili rajši stvari kot Stvarnika. Za. radi tega jih je Bog prepustil nesramnim strastem. . . Ker niso imeli za vredno, da bi se držali spoznanja božjega, jih je Bog pre. pustil sprijenemu mišljenju, da so počeli, kar se ne spodobi, polni vsakršne krivičnosti, hudobnosti, lakomnosti, i)olni zavisti, ubijanja, prepira, zvijače, malopridnosti; podpihovalci, klevetniki, Bogu sovražni, nasilniki, ošabneži, bahači, izmišljevalci hudobij, staršem nepokorni; brez pameti, brez zvestobe, brez lju. bežni, brez usmiljenja; ki so spoznali božjo sodbo, da so tisti, ki delajo taka dela, vredni smrti, vendar jih ne delajo, ampak tistim, ki jih delajo, tudi z odobravanjem pritrjujejo“ (Rim 1, 21—32).
Silno realističen je ta Pavlov opis nevere kulturno visoko stoječih Grkov in Rimljanov.
Podobno opisujejo tedanje moralno stanje sodobni poganski pisatelji. Zato je jasno, da Pavel ne pretirava. Podoba, ki nam jo poda. ja, ni prečrna. Je pa strašna. Kako globoko je padla poganska nevera. Pavel nam nakaže teološko analizo tega pojava. Nevera in ne. nravnost se med seboj povzrokujeta. Nenrav. nost vodi v nevero, ta pa nenravnost podpira. Ni bilo tako le pri starih Grkih in Rimljanih. Načelo je splošno veljavno. Le padec je hujši, če kdo pade iz krščanske vere v nevero, ka. kor pa če je padel iz poganske vere. Zato je moderna nevera še bolj skvarjena, kot je bila stara poganska.
Poleg nemoralnega življenja prizadetih sa. mih so pa še drugi razlogi za moderno ne. vero. Vse okolje je tako, da vero duši. Mo. derni način velemestnega življenja ne pušča časa za razmišljanje o najvažnejših resnicah. Tempo je prenagel. Vse teka in se preriva po vozilih. Gon za. zaslužkom in iskanje uživa, nja. Kaj drugega ne ostane. Vzgoja v modernem času ne vodi mladega človeka k veri, pač pa vstran. Doma ne sliši ničesar pamet, nega o veri, v šoli tudi ne, v obratu in tovarni prav tako ne, v kinu in zabaviščih še manj. človek odraste in živi v strašni lahko, mišljenosti. Športni rekordi, spolni užitki in denar, izpolnjujejo njegovo življenje.
Razumljiva je moderna nevera, a ne opra. vičljiva. Ni idealno razvit moderni človek, ki je neveren, marveč je togo nerazvit človek, ki mu manjka bistvena sestavina njegove člo. večnosti. „Nobene vere nimam,“ se je pobahal moderen brezverni človek. „Ta tudi ne,“ mu je odgovoril sopotnik in pokazal na — psa.
Naš čas ne sliši rad groženj z večnostjo. To pa je njegova velika nesreča. „Kdor ne bo veroval, bo pogubljen.“ Ta strašna grožnja sicer tako dobrega Kristusa bo veljala do zadnjega dne. Uresničevala pa se bo vso večnost. Varuj se vzrokov nevere! Bodi po. zoren, kadar se te nevera loti.
Dr. ALOJZIJ ODAR
''/vwWV\A/WW\A/W\/\Ä/l/VWVS^VWVWW\/WWV^V\nZW (WWW#A/WV\«A<W\»VWWWWVWWVWl.'WMWWVWVWVMW
Blagor čistim v srcu...
So reči, o katerih ni lahko pisati, človek bi se najraje zavil v molk. A molk je včasih zlo. čin. Tedaj je treba na dan z besedo.
Uredništvo „Duhovnega življenja“ me je naprosilo, naj v novem letniku napišem vrsto poglavij o čistosti. Dobro se zavedam, kako težko je pisati o tej delikatni in občutljivi snovi. Beseda naj bo jasna in obenem zakrita; ne boječa, a vendar sramežljiva: zraven pa tudi dobro utemeljena, da ni le v pouk, mar. več tudi v spodbudo in oporo.
Na drugi strani sem pa prepričan, da je danes nujno potrebno odkrito spregovoriti o tem perečem vprašanju, ki tako globoko po. sega v naše versko in nravno življenje. Zakaj?
1. Najprej kaže skušnja, da mnogi sicer dobri in zavedni katoličani PREMALO PO.
ZNAJO 6. BOŽJO ZAPOVED, čeprav gre za stvar, ki je izredno važna in pomembna za vsakega noedinea, za zdravje družin in vsega naroda, imajo vendar mnogi o tem le nejasno, nepopolno in pomanjkljivo, včasih celo krivo pojmovanje. V šolah so, umljivo, slišali le kaj malega in še to v njihovi starosti primer, ni meri in obliki, življenje pa včasih postavi mladega človeka, na tudi že zrelega zakonca, v okoliščine, ki zahtevajo podrobno poznanje pravih nravnih načel in ne zadostujejo več le široki in nejasni obrisi. Katoliška in verska društva mu navadno niso dala zadostnih po. jasnil in vzgoje. V pridigi ali v govoru ob du. hovnih vajah se more povedati le malo. Knjig, ki pišejo o čistosti, je sicer v raznih jezikih mnogo, a le redko jih najdemo v rokah ljudi,
ki bi jih potrebo vali. V spovednici večkrat ni časa za podrobno in temeljito poučevanje. Tudi stanovski pouk se navadno omeji le na splošne smernice zakonskega življenja. Odtod pogosto precejšnja nevednost in nejasnost v tem, kaj čistost zahteva, in v tem, česa ne zahteva. V obeh primerih je taka nejasnost nevarna in škodljiva.
Nepopolno pa poznanje 6. in 9. zapovedi ni le po obsegu, temveč pogosto tudi po globini. Pri enih je morda zastrupljeno že »v viru samem, odkoder so ga črpali, in težko se je docela znebiti tega strupenega vpliva, Za skrivnosti spolnega življenja so zvedeli od sprijenih in pokvarjenih tovarišev in tako na umazan način, brez potrebne sramežljivosti in resnosti, brez upoštevanja božje zapovedi čistosti. Pogosto je bila in je ta važna šola obenem šola greha; ne toliko poučevanje, kot pohujševanje. — Drugi so imeli to srečo, da jim je skrivnosti življenja razodel sicer dober in plemenit človek, a skoro gotovo ni mogel obrazložiti velike globine in lepote Stvarni, koviii načrtov, ki se kažejo v njegovih smotrnih uredbah za ohranitev človeškega rodu. In vendar je pogled v te božje načrte zelo velikega pomena za čisto mišljenje in za čisto življenje. Ko jih človek doume, gleda vse drugače na ta važni odsek človeškega življe. nja: postane mu resna, čista, svc/ta zadeva; v globokem spoštovanju se podredi božji mo. drosti in v svojem ravnanju hoče uresničevati Stvarnikove načrte. Postavi si tako trdno umsko osnovo za čisto življenje.
Še v tretjem oziru je poznanje 6. božje za. povedi često usodno pomanjkljivo. Gre za no. tranji odgovor na vprašanje: zakaj moram nujno čisto živeti? Zrel človek hoče, vsaj podzavestno, zrelega znanja; hoče trdne in jasne utemeljitve načel, po katerih naj tudi v težavnih okoliščinah ravna. To, za kar nima močnih
osebnih nagibov in prepričevalnih razlogov, se mu zdi malo pomembno in malo važno. Težka je borba za čistost, zato pa mora imeti močne nagibe, da ne odneha. Zakon človeške volje je pač ta, da se resno zavzame le za stvar, ka_ tere nujnost in vrednost jasno uvidi. Boriti se mora za čistost iz resničnega notranjega prepričanja, da gre za veliko in pomembno reč, ki ne dopusti nobenega popuščanja in ki zanjo velja napeti vse sile, da jo ohrani ali spet nazaj pridobi, tudi za ceno velikih žrtev. Tako živo prepričanje pa nas zajame le, če res poznamo pomen in lepoto, vrednost in ob. veznost čistosti. V tem sč človeku javijo utemeljeni in trdni nagibi, ki mu pomagajo, da v boju za čistost nepopustljivo vztraja. Takemu potem nečistost ne pomeni zgolj neko privzgojeno strašilo, ne le nekaj samovoljno od zunaj prepovedanega, marveč resno osebno nesrečo in izgubo lastnega notranjega bogastva. Hoče biti čist iz osebnih, doživeto spo. znanih razlogov, iz svoje vesti, ne pa le iz strahu pred ljudmi ali iz ozira na svojo krščansko tradicijo. Ta dva nagiba nimata ne velike moralne vrednosti, ne zadostne moči. Nobena ovira nista za notranje in skrite nečiste gre. he. Prav lahko tudi povsem odpadeta, posebno v tujini, ko se jih človek znebi s tem, da se loči od svojih ljudi, se zgubi v velemestu in V lijem utone.
Ta trojna nevednost jasno pokaže, kako potrebno je govoriti o čistosti.
In oni redki, ki upravičeno menijo, da so o vsem tem dobro podkovani? Tudi zanje ne bodo brez koristi vrstice o čistem življenju. Morda bodo le odkrili zase to ali ono novo misel, ki jim bo v oporo. Kot vsi ljudje, se morajo tudi ti neprenehoma boriti za čistost. Mar ni potrebno, da se zato neprenehoma osvežujejo in krepčajo za ta težaven boj in utrjuje svojo voljo ob branju, ki opo. zarja na dolžnost čistega življenja? In če se nasprotniki čistosti ne utrudijo z nenehnim pohujševanjem in zapeljevanjem v nečistost, je potrebno, da prejemamo stalno novih pobud v obrambo te dragocene kreposti v sebi.
2. Nevednost in plitvost glede postave čistosti sta tembolj usodni, ker OKOLJE, KI V NJEM ŽIVIMO, SKUŠA IN GROZI Z VE. LIKO MOČJO PORUŠITI še to malo, kar ob. stoji. Le kar je zavestno trdno, more obstati. Le kar človek zares dobro pozna in ceni kot zanj nujno in sveto, to ohrani z odločno obrambo pred pogubnimi vplivi od zunaj. In ne vem, če se je v čem moderno mišljenje v svetu bolj odtujilo krščanstvu, kot prav v 6. in 9. božji zapovedi. Dan za dnem ugotavlja.
mo to žalostno dejstvo. Kar človeštvo živi, je grešilo zoper čistost. A se je zavedalo, da ne dela prav, da pada, greši. Danes pa te zavesti pogosto nima več. To, kar je imel človek prej vendarle za greh, ima zdaj za svojo na. ravno pravico, za eno izmed zabav, za splošno priznan način življenja. Postave čistosti izven zakona in v zakonu ne priznava več. Vse živ. Ijenje tako kaže. Revije, gledališče, kino, za. bave, pogovori, obnašanje, igračkanje z lju. bežni jo in z zakonom so prepogosto javen izraz takega mišljenja. Ne skriva ga več; skuša ga celo teoretično utemeljevati. Javno mnenje ni več opora za čistost, marveč za nečistost: mlad fant je v taki družbi preziran, če že nima tozadevnih „skušenj“. Kdor ne pozna javne hiše od znotraj, je zaostal človek. Dekle, ki se brani „razmerja“ za zabavo in kratek čas, je neživljenjsko pobožnjaška. Starši z več otroci zaslužijo le še porogljiv nasmešek. V kriminalni kroniki beremo dan za dnem o zločinih z lepim naslovom „drama pa. sional“. žrtev je navadno „compaiiera“, skoro vedno ločena, ki živi z drugim. Zločin obso. jajo, razmerja, ki je navadno priležništvo, ne. Slučaj Rite Hayworth, „oboževane“ filmske igralke, je samo senzacija. Nič več. Pišejo, da se je ločila od Ali Khana, svojega sedanjega „moža“, potem ko se je prej ločila že od dveh drugih. Nekaj naravnega za tako privilegira, no osebo! Takih in podobnih zgledov je brez števila.
To je vzdušje, v katerem živimo. Nasičeno z do dna skvarjenim mišljenjem in z nečistim grehom. In v takem ozračju je treba ostati čist. To resnično zahteva velike trdnosti in zvestobe v načelih in volji. Stati moramo na trdnih tleh. Riti si moramo na jasnem, zakaj je obsojati kot v dnu zgrešeno to pogubno miš. Ijenje in ravnanje. Prodreti moramo globoko v temelje čistosti in nje obveznosti. Sicer se bomo zamajali in padli v umazan deroč val pokvarjenega pojmovanja in življenja. K tej odloč. nosti bi ti rade pomagale nameravane vrsti, ce o čistem življenju.
S. še ena misel mi sili v pero. Na zadnjem romanju v Imjanu smo si postavili geslo: „MARIJA, OHRANI NAM VERO IN DOM“. V tem pa je vključena prošnja: „MARIJA, OHRANI NAM CISTO SRCE!“
Skušnja zgovorno kaže, da se človek, ki se brez resne borbe predaja nečistosti, naglo od. tuji cerkvi in veri. To dejstvo je lahko unilji. vo. Njegove misli, predstave in želje se pogosto in radovoljno bavijo z nečistim grehom. Kako naj dviga svoje misli k Bogu, ki tako mišljenje in ravnanje sovraži in obsoja! Ali je v takih primerih odkrita in prisrčna mo. litev sploh mogoča? Ali ne bo človek, ki išče svojega zadoščenja v nizkem grešnem uživa, nju, zgubil polagoma tudi smisel za versko, nravne vrednote in duhovne dobrine. Saj živi v povsem drugem svetu! Ta materializem najnižje vrste, ki pomeni pravo suženjstvo telesnim nagonom, ubija razumevanje za du. hovno lepoto in moč verskih resnic in življe. nja po veri. — Opvišča spoved, ker nima resne volje izogibati se greha. Izogiblje se cerkve, ker mu vzbuja vest in obsoja njegov greh.
Prišepetavanje nevere mu prija, ker ga to. laži, češ saj morda res ni Boga, ne greha, ne kazni za greh, ne pogubljenja. Rad se oklepa • teh dvomov, da se opraviči sam pred seboj. Iz verske brezbrižnosti pada v nevero. Resnič_ no velja tudi tu, in tu prav posebno, Gospo, dova beseda: „Nihče ne more služiti dvema Gospodoma,“ Bogu in grehu. Enega zataji. Noče se odpovedati grehu in se odpove Bogu. Mrtev list na živem drevesu vere. Jesenski veter ga bo odpihnil. Zgubil se bo v nevernem svetu. Borba za čistost je zato borba za ver. nost. Brez nje bo težko ohranil najdragoce. hejši zaklad: svojo vero. Nek konvertit je za. pisal: „Ko bi mladi ljudje vedeli, kako težko je pridobiti nazaj zgubljeno vero, je ne bi tako lahkomiselno zapravljali!“ Resna beseda v resen premislek!
Marija, ohrani nam vero in dom!
Tudi dom je v nevarnosti.
Kdor zaide na krivo pot, ga začne poguh. Ijati. Dom mu je vest. Dobra mati tam daleč doma skrbi in moli zanj. Pred njenimi očmi lebdi noč in dan podoba dobrega sina v tujini. Ko izda to podobo, ga je sram in ga je strah. Ve, da je s tem zatajil tudi svojo dobro mater, svoj dom. Kaj naj ji piše? Ko bere njeno okorno pisavo, začuti, da se ji je odtujil. Nje. na pot ni več njegova not. „Tuja učenost“ ga je šele zavedla v resnično tuji svet. Pisma postajajo redka, hladna, prazna. Nekaj globokega prikrivajo in varajo. So le zunanja, formalna vez.
Moža je zaneslo v tujino in žena je ostala z otročki doma. Rad jim je pisal, pogosto, s hrepenenjem in ljubeznijo. S kakim pričako. Vanjem so odpirali njegova pisma! Naenkrat pa je utihnil. . . Zakaj? Molk radi težke slut. nje. Kaj je podrlo, uničilo njegov dom, ki ga je še nedavno tako zelo ljubil?!-------
Nekak dom v tujini je naša slovenska skup. nost. Vsi to čutimo, ki z njo živimo. Nekateri so se ji odtujili, gotovo ne vselej iz obsojanja vrednih razlogov. Tedaj je odtujenje le zu. nanje, začasno. A včasih so se morda odtujili do nje, ker so notranje potajili njene ideale, ki so ideali vernega naroda. Eden teh idealov je krščansko življenje, katerega temeljna po. teza je zvestoba čistosti. Kadar ta ideal za. temni, obstaja nevarnost, da se od skupnosti loči. Hodi svoja pota. Vedno redkeje se po. javi v njej. Kriva pota ga vodijo >v novo druž. bo, ki ga odtujuje od nekdanjih znancev in prijateljev. V novi družbi se počuti vedno bolj domačega. Tam ga nihče ne obsoja: ni. česar mu ne očitajo. Ne spominjajo ga na dom, ki mu budi vest. Vedno bolj se utaplja v tujino. Njegova narodnost mu ni več ponos in dobrina. Tujina postaja njega edini dom. . .
In še druge so poti, po katerih nečistost ruši v srcu zavest doma in slovenstva.
Iz vsega povedanega pa sledi važnost borbe za čistost. Iz te važnosti so se porodile besede o čistosti, ki jih boste brali. Iz želje, da bi si ohranili vero in dom. Obojemu moramo ostati zvesti v srcu za vsako ceno.
MORAMO IN — MOREMO.
DR. IGN. LENČEK
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda
Ob svetovni molitveni osemdnevnici za zedinjenje v januarju
V Rimu so lansko leto 15. aprila proslavili stoletnico Bratovščine sv. Cirila in Metoda v dvorani Vzhodnega instituta na Gre. gorijanski univerzi. Na tej važni slavnosti je panonski Slovenec dr. M. šaruga zelo živo narisal svetniški lik škofa Slomšeka in njegove zasluge za slovenski narod in za kato. lisko Cerkev v govoru, ki ga spodaj v prevodu objavljamo. To je bila prva mednarod. na proslava našega velikega verskega in narodnega buditelja. Slavnosti se je udeležilo sedem škofov, med njimi dva Rusa, en Ru. sin, en Poljak in trije Italijani ter več slavnih učenjakov (Jugie, Rouet de Journel, Herman i. dr.). Slavnost se je začela z vz. hodno liturgično pesmijo v čast sv. Cirilu in Metodu. Po slavnostnem govoru so pel' pevski zbori osmih slovanskih narodov: slo. venski, hrvaški, beloruski, slovaški, češki, poljski, ruski in ukrajinski. Nazadnje je škof Valeri prebral papeževo pismo ob stoletnici Slomškove ustanove.
Papeževo pismo
Papeževo pismo ob stoletnici Slomškove Bratovščine posebej omenja, da je bila usta. novljena v Sloveniji, od koder se je potem razširila v veliko korist vesoljnega krščanstva ter je po svojem uspešnem delovanju v
tesni zvezi z novejšo zgodovino katoliške Cerkve, kot dokaz njene velike moči za sveto vzgojo narodov in za pospeševanje sloge med krščanskimi narodi. Jasno poudarja, da je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda nepretrgano nadaljevanje Slomškove Bratovščine ter s tem v zvezi tudi znanstvena Velehradska akademija in mednarodni kongresi na Vele-hradu. Sv. oče je podelil apostolski blagoslov vsem udom Apostolstva sv. Cirila in Metoda z željo, da bi praznovanje stoletnice Bratov, ščine sv. Cirila in Metoda utrdilo vnemo za dediščino sv. Cirila in Metoda, med ločenimi brati pa budilo željo po cerkvenem zedinjenju.
* * *
Pri vseh živih bitjih opažamo nagon po ohranitvi. Kadar se kak del v organizmu po. škoduje ali pohabi, tedaj zdravi del zbere vse svoje življenjske sile, da popravi čimprej škodo na pohabljenem mestu. Enak pojav lahko opažamo tudi v skrivnostnem Kristu. sovem telesu, ki je katoliška Cerkev.
Ako se je v preteklosti mnogo razpravljalo o načinu, kako zediniti odpadle dele vzhodnih cerkva, se danes bolj kot kdaj čuti nujnost krščanskega zedinjenja. Nujnost zedinjenja
S slovesne vzhodne liturgije v proslavo 100 letnice Bratovščine sv. Cirila in Metoda v bazi. liki sv. Klementa v Rimu. Od desne proti levi vidimo tretjega v pivi vrsti Slovenca č. g. Korena D. J., ki je bil slavnostni pridigar, četrti je č. g. Ilc, ki je bil dijakon, nato je škof celebrant. Drugi od leve proti desni je hrvaški jezuit p. Sakač, ki se posveča vprašanjem Vzhoda in je o priliki stoletnice napisal marsikaj tehtnega v vatikanski dnevnik „Osser.
vatore Romano“.
potrjujejo zlasti številna unionistična giba. nja, ki so nastala na obeh straneh.
Kes je, da so ši rimški papeži ivedno pri. zadevali združiti vse kristjane v pravi Materi — Cerkvi — naj spomnimo samo na lionski cerkveni zbor leta 1279, za časa Gregorja IX. in vesoljni cerkveni zbor 1. 1438, ki mu je predsedovaksam papež Evgen IV. —, a so žal rodili samo delne trajne uspehe. Pravo sploš. no gibanje pa se je začelo šele pod Pijem IX. z okrožnico ,,In Suprema Petri“ iz leta 1848.
če so razni človeški poizkusi, pripeljati ločene brate nazaj v pravo Cerkev, ostali več ali manj brezuspešni, ge je pa tembolj čutila potreba prositi Boga tega, česar ljudje sami niso mogli storiti. Zato zaznamujemo poleg številnih pobud za simpatije in za medsebojno bolje poznavanje v drugi polovici preteklega stoletja pravi razcvet novih podpornih ustanov in molitvenih združenj. P. Korolevskij v „Unitas“ (štev. 3—4, 1949) našteva 18 le bolj znanih tovrstnih ustanov iz preteklega stoletja; a znane so številne druge, ki so imele bolj skromen razvoj. Nekatere teh ustanov so se omejile le bolj na krajevno delovanje, nekatere so po kratkem življenju zaspale, zopet druge so se razvile na čudovit način in postale splošna last katoličanov.
Ena takih ustanov je kaj kmalu prestopila meje svoje škofije in se tu.di pri drugih narodih hitro razvila v veliko splošno ustanovo, zmožno organizirati vse katoličane v skupno in urejeno delo, molitev, študij in zbiranje sredstev za pospeševanje krščanske edinosti.
Ta ustanova je Bratovščina sv. Cirila i»
Metoda, ki jo je ustanovil slovenski škof AH. ton Martin Slomšek. Bratovščina se je leta 1891 reorganizirala v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pod zavetjem Device Marije.
PASTORALNI DUH ŠKOFA SLOMŠEKA IN
MISIJONSKA METODA SV. CIRILA IN METODA
Sv. Bernardin Sienskj pravi, da je splošno pravilo božje Previdnosti, da tistemu, ki ga odloči za velika dela, da tudi obilico potreb, nih milosti. Tako je dobri Bog napolnil Slom. šeka z vsemi naravnimi in nadnaravnimi da. rovi, ki so potrebni dobremu in velikemu ško. fu. Vse te darove pa je svetniški škof znal tudi dobro izrabiti. Slovenski narod je prepričan, da ga bo Cerkev zaradi njegovega svetniškega življenja nekoč povzdignila tudi na oltar. Informativni proces za proglasitev blaženim je že v teku. . Njegove izredne in osebne vrline so mu omogočile, da je v razmeroma kratkem času izvršil taka dela, ki bi drugače zahtevala redno stoletja.
Slomšek je v času, ko je nemški avstrijski absolutizem bil na vrhuncu, rešil obstanek slovenskemu narodu. Ustanavljal mu je ljud. ske šole, in da bi lajšal trdo življenje, mu je s pesmijo vlival upe in ga vnemal za krščan. ske ideale. Kakor sv. Ciril in Metod, tako je tudi Slomšek svetal zgled za narodno in kul. turno delo v narodu.
Slomšek se med vsemi katoliškimi škofi odlikuje v tem, da je prvi globoko doumel značaj in jiomen apostolskega duha dela sv. Cirila in Metoda, pravilno usmeril na versko podlago njuno češčenje, ki je prej imelo le bolj narodni značaj. Slomšek ni bil velik znanstvenik, a z evangeljsko preprostostjo žive vere in z globoko pobožnostjo je nekako intuitivno pravilno doumel to, kar so učttijaki pozneje znanstveno dokazali, namreč da sta sveta brata najbolj nacionalna in obenem naj. bolj univerzalna misijonarja. Svoje literarno delo sta postavila na evangeljsko ljubezen: V Kristusovi Cerkvi so vsi narodi enakovredni in enakopravni. Zato sta Slovanom hotela pri. nesti Kristusovo blagovest v njihovi domači govorici.
Književno delo sv. Cirila je že po svoji fonetiki, še bolj pa po čudovito zadetem duhu slovanskega jezika genialno delo, ki ga ob. čudujejo največji fiiologi raznjh narodov. Kako je mogel rojen Grk imeti tako fin čut za slovenske glasove in jezik, to vzbuja za. čudenje filologov; saj sploh noben jezik ni bil v 9. stoletju tako natančno fonetično za. beležen. Upravičeno je napisal kardinal Pelle, grinetti: Ciril je ustvaril slovansko pisavo in književnost in to ne samo zaradi glotološkega nagona, ne zaradi čudovite jezikovne zmož. nosti, ki naj bi jo drugim pokazal, marveč iz globokega in resničnega prepričanja, da mora Kristus, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na ta svet, priti v v stik z vsako dušo preko tega, kar je najbolj notranje vsakemu človeku in torej najbolj dosegljivo, preko domače govorice. Ni dvoma, da so vsi evangel. ski glasniki poznali to načelo; brez dvoma so vsi veliki misijonarji, opirajoč se na prvi binkoštni praznik in na Pavlov nauk, da v Kristusu ni razlike med Grkom in negrkom,
vedno čutili, da oznanjevanje evangelija zahteva tudi poznavanje domačega jezika. Toda pri svetih bratih je temeljna častivrednost slehernega jezika vse bolj razvita; razumela sta to na širši podlagi in udejstvila sta vse to bolje, kot so pa to drugi storili. Tudi drugi misijonarji so med Slovani dolovali uspešno, z velikimi žrtvami — in greh bi bil, če tega ne bi znali priznati; gotovo pa niso imeli onih širokih zamisli, drznih in plemenitih pod, vzetij, kot je to storil Ciril.“ (Pellegrinetti, Catechesi Cristologica dei SS. Cirillo e Me. todio, Milano 1933, str. 26 sl).
Samo velika svetost je torej dajala moči sv. Cirilu pri tolikem študiju. V njegovem življenjepisu beremo, da je Bog sam razodel Cirilu slovanske črke; dočim papež Hadrijan II. piše Koclju (869), da je Ciril izumil slovansko književnost s posebno božjo pomočjo in na priprošnjo sv. Klementa,
Genialna spojitev visoke bizantinske kul. ture s preprostim pastirskim in kmečkim življenjem Slovanov se lahko primerja samo s spojitvijo klasične grško.rimske kulture z življenjskostjo mladih narodov.
Zamisel slovanske književnosti in liturgije moramo iskati v Cirilovem globoko svetniškem življenju, že kot otrok se je zaročil s sv. Modrostjo, to se pravi, vzljubil je ono modrost, ki jo sv. pismo istoveti s strahom božjim, s krepostjo in pobožnostjo svetih.
Bizantinci so v Sofiji častili učlovečeno drugo božjo osebo, torej čisto brezgrešno človečnost, združeno z božjo osebo — ono brezgrešno, v nadnaravni red povzdignjeno človeško naravo, ki jo je Adam imel pred grehom. Druga božja oseba si je privzela človeško naravo zato, da bi nam zopet pridobila prvotno dedno čast, ki jo je Adam z grehom izgubil. Sv. krst nam vrne pradedno čast, zato v Kristusu ni več narodnostnih razlik, ni razlike med stanovi, ni razlike med narodi nižje in višje vrste. Te misli se stalno ponavljajo v spisih sv. bratov in tvorijo temeljno podlago celotnemu njunemu bogoslovju. Dejansko Ciril v tem duhu takoj na začetku svojega apostolskega dela zahteva, da Kan Kazarov 200 jetnikom, ki jih je Cirilu poklonil, takoj podari svobodo. Istotako je storil z 900 jetniki, ki sta mu jih pozneje podarila kneza Kocelj in Rastislav.
Sveta brata sta dobro vedela, da v zgodovinsko važnem trenutku, ko sta se vzhodni in zapadni imperializem borila za premoč v Ev. ropi, ne smeta Slovanov pogrčiti z bogosluž. jem v grškem jeziku. Samo iz tega razloga sta vpeljala slovanski jezik v cerkveno bogo. služje. Ko sta pozneje morala v Benetkah bra. niti slovanski jezik v bogoslužju, sv. Ciril navaja mesto v Janezovem evangeliju: „Vsem pa, kateri so ga (Kristusa) sprejeli, je dal pravico, da postanejo otroci božji.“ (Jan 1, 12).
Najstarejši literarni slovenski spomeniki, n. pr. Frižinski, neizpodbitno dokazujejo, kot je dokazal znani profesor dr. Franc Grivec, ozko zvezo med versko in narodnostno zgo. dovino slovenskega naroda. Frižinski spome-
niki niso namreč nič drugega kakor homilija sv. Metoda, ki jo je zapisal Metodov učenec Klement Bulgarski.
Slomšekov apostolat sloni na zamisli sv. Cirila in Metoda. Duh. sv. bratov je tako moč. no zakoreninjen v Slomšeku, da se vse njegovo življenje razvija v tem duhu. Sicer pa je slovenski pisatelj nekaj mesecev po Slom. šekovi smrti zapisal, da je Slomšek obnovil delo sv. bratov.
ŽIVLJENJE ANTONA MARTINA SLOMŠEKA
Domovina Slomšeku je Slovenija, v Jugoslaviji. Na tem ozemlju so se Slovenci naselili že pred 1200 leti, za časa preseljevanja na. rodov. Med Slovani so najmanjši narod, če se je ta maloštevilni narod kljub močnemu pritisku drugih narodov od vseh strani, tako od zapada kot od vzhoda, s severa in juga (po. mislite samo na turške napade!), življensko ohranil, se ima zahvaliti samo svoji notranji sili, ker je ostal globokoveren in vdan katoliški Cerkvi. Seme, ki sta ga vsejala sv. brata, je padlo torej na rodovitna tla in se bogato razvilo.
Ko so v prvi polovici 19. stoletja nastopile za narod zopet življenjske nevarnosti, mu je božja Previdnost poslala moža, ki naj bi v duhu sv. bratov obnovil njuno delo.
Rodil se je 26. novembra 1800 'na Slomu, na južnem štajerskem, šestnajstletnemu je umrla mati in njegovo vzgojo in šolanje je prevzel domači župnik. V študiju se je vedno odlikoval in že v nižjih šolskih letih se je pripravljal z vso resnostjo na duhovski stan. Z enoindvajsetim letom je stopil v veliko celovško semenišče. Istočasno s teološkimi študijami je obiskoval tudi državno učiteljišče. V semenišču je poleg rednega študija poučeval slovenščino. Po končanem tretjem letu je bil posvečen v duhovnika 8. septembra 1824. Po končani teologiji pa mu je 1. 1825 njegov škof ponudil možnost študija na dunajski univerzi, kar pa je Slomšek v svoji veliki ponižnosti odklonil. Rajši je ostal med svojim narodom kot preprost duhovnik.
Semeniški predstojniki so mu dali sledečo oceno: „Ingenium foecundum et praeclarum, egregium. Virtutes: virtutibus gaudet omnibus quae clericum decent; pius, perquam studiosus, modestia, morum integritate plu. rimum laudandus, ex omni parte acceptus et commendabilis.“ *
V semenišču je bil tudi knjižničar in je tako imel priložnost študirati svete očete, katerih neštete izreke si je izpisal in jih po. znejp v pridigah pridno uporabljal. Profe. sorji so o njem govorili: „Kamorkoli bo šel, bo kakor svetnik!“
Istočasno z izpiti iz teologije je položil skuš. nje na učiteljišču, kar mu je dajalo pravico izstavljati spričevala ljudskih šol.
* Po slovensko nekako tole: „Zelo plodo. vitega, bistrega in odličnega duha; poln du. hovniških kreposti; pobožen in delaven, preprost in uglajen, vsem priljubljen, vsega priporočila vreden.“ — Op. uredn.
Njegov duhovniški program, ki ga je nk. pisal ob priliki duhovniškega posvečenja, je tako obširen in drzen, da zahteva delavnost svetnika. Poleg zvestega in natančnega izpolnjevanja duhovniške službe — ki je bilo junaško! — kot pridigovanje, spovedovanje, obiskovanje bolnikov itd., je sklenil, da bo ves prosti čas posvetil študiju slovenskega jezika, da bo lažje pisal knjige in izobraževal vernike, ali kakor sam pravi, da bo gojil slovenščino ,,v slavo božjo in korist naroda“. Temu programu je ostal zvest do smrti.
Kot mlad duhovnik je bil dragocena pomoč župnikom, pri katerih je služboval. Velikodušno je sipal iz svojih duhovniških zakladov; narod je napeto poslušal njegove pridige, spovednica mu je bila vedno oblegana. Njegove pridige kažejo izredno fin čut za socialne probleme!
Leta 1829 je bil imenovan za spirituala v celovškem semenišču. V tedanjih okoliščinah delo spirituala ni bilo lahko, ker je vladal jožefinizem. Slomšek pa je vlival pravega Kri. stusovega duha in je tako vzgojil lepo vrsto gorečih duhovnikov. Vnemal jih je posebno za ljubezen do mladine in za šolo, ki )o naj cenijo kot sredstvo za vzgojo ljudstva. O počitnicah je mnogo potoval po sosednih škofijah in po bližnjem Hrvatskem, da si je razširil kulturno obzorje. Vse pa si je pridno zapisoval v dnevnik.
Leta 1838 je bil imenovan za nadžupnika v Vuzenici. Ob nedeljah pa je imel šolo za odrasle in za otroke; bila je to znana nedeljska šola, ki jo je on začel in iz katere se je pozneje razvila slovenska ljudska šola.
Slomšek je tudi veliko pisal. Samo nekaj knjig naj navedemo, ki se po večini še danes rabijo:
„Sveto opravilo, angel molitve“. — „Krščansko devištvo“ za dekleta. Knjiga je imela tak uspeh, da so si izdaje sledile kar druga za drugo. — Za mladeniče je sestavil: „Hra. na evangeljskih naukov“, „Apostolska hrana“, „Dejanja svetnikov". Poleg tega je urejeval in izdajal znani list „Drobtinice“. Za duhovnike je sestavil „Mnemosynon slavi, cum“, zbirka molitev in cerkvenih pesmi z razlago; dodal je še nekaj homilij za razne priložnosti. Bil je to nekak vademecum za slovenske duhovnike.
Tudi veliki in zaslužni Družbi sv. Mohorja, založbi dobrih slovenskih knjig, je on položil temelje.
Anton Martin Slomšek je oče slovenskim ljudskim šolam ne samo zato, ker je sam napisal vse šolsko besedilo in celo knjige za uči. telje, marveč tudi zato, ker je s šolo zavrl veliko raznarodovalno delo avstrijske vlade.
Do leta 1848 je bil slovenski narod tlačan in ni imel lastnih šol. Po letu 1848 pa je nevarnost raznarodovanja z ustanavljanjem nemških šol celo naraščala, ker so Slovenci morali domalega vse šole obiskovati v nemškem jeziku.
Poleg pisatelja.šolnika, je bil Slomšek tudi vešč pripovednik in plodonosen pesnik. Velika večina njegovih pesmi, tako posvetnih kot verskih, je postala narodna last in še danes žive med narodom in se pojo v cerkvi.
Njegova klasična 'vzgojeslövna, knjiga je pisana v obliki dvogovora in nosi naslov „Blaže in Nežica v nedeljski šoli“. Knjiga je bila kmalu prevedena na češki jezik. V Rusiji na petrograjski univerzi so jo pa rabili kot pomožni učbenik. Kot dober vzgojitelj je znal podajati v preprosti jedrnati obliki. Povsod pobija zlo, a na tak način, da se nasprot. nik ne čuti poraženega, ampak ga pridobi za resnico — lastnost, ki je danes pri pisateljih tako redka!
Tako plodonosno delovanje seveda ni mo. glo uiti njegovim cerkvenim predstojnikom, ki so ga silno cenili, tembolj, ker se je odlikoval po izredni ljubezni do svojih duhovnih sobra. tov. Kardinal Friderik Schwarzenberg, sol. nograški nadškof, je nekega dne poslušal njegovo pridigo in je bil tako navdušen za Slomšeka, da ga je po smrti lavantinskega škofa Franca Ksaverja Kutnarja imenoval za lavantinskega škofa. Tedaj je namreč solnograški nadškof imel to pravico. Iz dopisovanja med Slomšekom in solnograškim nadškofom se vidi, kako se je župnik Slomšek branil te odgovornosti in časti, šele ko mu je kardinal Schwarzenberg odločno po. kazal, da je to božja volja, se je Slomšek, zaupajoč v božjo pomoč, vdal.
Leta 184 6 je bil posvečen v škofa lavan. tinske škofije in si je tedaj izbral za patrona sv. Martina, škofa, in dodal svojemu imenu še to ime. Pomnožil je pobožnost k sv. Fran. čišku Šaleškemu, v želji, da bi mu ta mili svetnik izprosil od Boga svojo neizčrpno krotkost. Slomšekov značaj je bil namreč nagnjen k jezi.
Škof Anton Martin Slomšek gotovo ni predvideval velikih nalog, ki so ga čakale. Leta 1848 je izbruhnila revolucija po vsej Evropi in postavila na glavo ves tedanji socialni red. Narod, doslej tlačan, je postal svoboden. Mnogi so zlorabili svobodo, kot se to vedno v zgodovini ponavlja ob socialnih preobratih pri narodu. Ki ni na to pripravljen. Mnogo zatrtih in skritih sil je nenadoma planilo na dan ter povzročilo preokret. Na političnem in tudi na verskem področju so se čutile posledice. Novi škof je pokazal tudi tu svoje »velike pastirske zmožnosti; nove socialne probleme je znal takoj in modro rešiti ter tako obvarovati svojo čredo pred hujšim, zapeljane pa je takoj spravil na pravo pot. V pastirskih pismih brani pravice zatiranih in zahteva reformo, graja pa hujskače in nasilneže. Držal in vodil je sam osebno misijone po župnijah, ustanavljal prosvetna združenja, Vincencijeve konference, povečal je stik z ljudmi in z duhovniki s pogost, nimi pastoralnimi obiski. Za duhovnike je vpeljal tako imenovane pastoralne konference. Kakor sv. Pavel, je vsem hotel postati vse!
Božja Previdnost mu je pa še razširila apostolsko polje, dasi je bil že itak prezaposlen. Sveta stolica je v želji dokončno iztrebiti jožefinističnega duha, odredila apostolsko vizitacijo vseh samostanov. Za benediktinske samostane je bil imenovan kot apostolski vizitator škof Slomšek. Obiskal
je vseh 16 benediktinskih samostanov v Av. stiriji; prinesel je vsem pravega duha in zo. pet uvedel cerkveno disciplino, kar pričajo skrbno in modro sestavljena poročila o izidu vizitacije. Ob tej priliki pa si je povečal krog prijateljev med avstrijskimi škofi ter prido. bil še razna druga dragocena poznanstva s cerkvenimi krogi.
še eno delo zgodovinskega pomena za la. vantinsko škofijo naj omenimo. Leta 1859 je preselil škofijski sedež od Sv. Andreja v Ilavantinski dolini v Maribor. Istočasno je s preselitvijo škofijskega sedeža znatno po. večal meje svoje škofije, tako da so tudi šta. jerski Slovenci, ki so bili odvisni od čisto nemških škofij, bili prideljeni mariborski škofiji. Povečani škofiji je zgradil malo in veliko semenišče. Ta zgodovinski dogodek lahko pravilno razumemo samo tedaj, če po. mislimo, da so bili Slovenci od Karla Veli. kega sem le tlačani in razdeljeni na razne upravne pokrajihe, brez skupnega eloven. skega žarišča, zato je narodna zavest mogla tleti le še kot ogenj pod pepelom. Vsa večja slovenska središča so polagoma zgubljala svoj narodni značaj.
Tudi nasprotnikov mu ni manjkalo. Držav, na policija ga je dolžila panslavizma ter ga stalno nadzorovala. Kot vsi veliki svetniki je tudi on reševal narodne probleme sub specie aeternitatis, pod večnostnimi vidiki. Narodi, tako je dejal, izhajajo od Boga in duše se morajo vrniti k Bogu; torej tudi de. lo za narod Bog beleži v knjigo življenja in ga bo poplačal v večnosti. Zato Slomšek ni sovražil nobenega naroda, ker so pred Bo. gom vsi enaki. Hotel pa je, da se pravice vsakemu narodu ščitijo: „Sveta vera mu je luč, materni jezik pa ključ.“
škof Slomšek je umrl 24. septembra 1862, na praznik Marije Rešiteljice jetnikov. Veliki škof je bil velik častilec Matere božje, Predvsem žalostne Matere, in z navdušenjem širil zlasti med mladino Marijino če. ščenje. V njegovi škofiji je še danes tako globoko Marijino češčenje med verniki, da fnu je težko najti enakega.
Služabnik božji škof Anton Martin Slom. šek je poznal svoj narod kot malokdo; zato je znal vzbuditi v narodu najnežnejša čustva in navdušenje za velike ideale. Z zgledom, s spisi in pesmimi je znal obuditi ljudstvo iz kulturne omrtvelosti; po njem je narod za. čutil potrebo po vzgoji in znanju, vzljubil je knjigo in šolo. Navdušil je mnogo duhov, nikov za pisanje knjig. Njegov rek je bil: -.Vsaka dobra misel je od Boga, božji dar, zato je ne smemo zakopati.“
POSTANEK IN RAZVOJ BRATOVŠČINE SV. CIRILA IN METODA
Gorečnost za zveličanje duš Slomšeku ni Pustila, da bi se omejil samo na svojo ško. fijo, temveč se je raztezala zlasti na miši. •ionsko področje, že kot spiritual v semenišču je znal navdušiti svoje gojence za misijone. S številnimi misijonarji je bil v stalnem do. Pisovanju ter je njihova pisma objavljal v Svojih listih. Bil je osebni prijatelj velikega •bisijonarja in poznejšega škofa Friderika

Barage, ki je v tistem času deloval med In. dijanci Severne Amerike. Bil je nepopisno srečen, če se je kak duhovnik iz njegove škofije odločil za misijone. Dejal je, da so misijonarji vir izrednega blagoslova za ško. fijo.
Toda poseben ogenj mu je gorel v srcu za ločene vzhodne Slovane. Ko je bil še bogo. sloveč je često razpravljal o svetih bratih Cirilu in Metodu. Povsod je širil njuno če. ščenje s pisano in govorjeno besedo. Kot no. vomašnik se je odločil posvetiti vse svoje moči ponižanemu narodu. Najbrž je treba prav v tem iskati razlogov, zakaj je celo dva. krat odklonil ponudbo, da bi šel na Dunaj nadaljevat svoje bogoslovne študije. Tamkaj bi gotovo uspel in morda nikoli več pri. šel nazaj med Slovence, vsaj ne med preprosti narod, kot so se tedaj zgubljali šte. vilni nadarjeni slovenski sinovi.
Ciril.metodijskega duha je pokazal že v semenišču pri poučevanju slovenščine svojim sošolcem. Leta 1821 je pri otvoritvi šolskega leta takole dejal: „Bog je drugim narodom poslal po enega misijonarja, na Angleško sv. Avguština, v Nemčijo sv. Bonifacija, na Irsko sv. Patricija, Slovanom pa je poslal dva brata, da bi nam pokazal, kako se mo. ramo Slovani med seboj ljubiti z bratsko ljubeznijo in si pomagati do prosvete.“
Naslednjega leta je poudaril, kako sta sv. Ciril in Metod natančno poznala naš jezik, posebej je še pokazal bogastvo in lepoto go. vorice, v kateri sta sv. brata zapustila svoje spise.
Ob drugi priliki je podčrtaval, kako so Slovani brez krivde in nevede padli pod
vzhodni razkol in med vaemi nosijo najtežje posledice.
Slomšek je že dolgo poprej pripravljal duhovnike in vernike na dostojno prazno, vanje tisočletnega jubileja prihoda sv. bra. tov na Moravsko. Za ta spomin je nameraval zgraditi cerkev posvečeno svetima bratoma, a prezgodnja smrt mu je prekrižala načrte.
Z vsem srcem je ljubil Cerkev. Vse velike zamisli, ki so takrat navduševale vernike na zapadu, je Slomšek prevzel jn jih širil v svoji razsežni škofiji. Lahko sd predstav. Ijamo, s kakim navdušenjem je bral okrož. nico Pija IX. leta 1848, s katero je papež pozival vzhodne kristjane k zedinjenju.
Škof Slomšek je bil mož molitve in je na. njo gradil vsak uspeh. Nekemu duhovniku, ki mu je potožil, da zaradi težke bolezni ne more delati, je pisal, naj gleda svojo bolezen v luči vere: ,,če boš tako delal, ti ne bo manjkalo tolažbe, prepričal se boš, da si na bolniški postelji Cerkvi bolj koristen, kakor pa kot navaden delavec v vinogradu Gospodovem.“
Med duhovnimi vajami za duhovnike leta 1851 je imel namen razodeti svojim duhov, nikom načrt o ustanovitvi bratovščine, ki naj bi širila češčenje sv. Cirila in Metoda in bi molila za zedinjenje vzhodnih bratov. Imel je že pripravljen izdelani program. V njem je bilo določeno, da naj člani vsak dan mo. lijo 1 Očenaš in Zdravomarijo s pristavkom: Sv. Ciril in Metod, prosita za nas. -— Duhov, niki naj opravijo na praznik svetih bratov po namenu bratovščine sv. mašo, ostali naj pristopijo k sv. obhajilu, vsi pa naj si pri. zadevajo, da pridobijo novih članov za bra. tovščino.
Ko je bil na poti v frančiškanski samo. stan za duhovne vaje v Brežicah, ki so se začele 22. septembra, je hudo zbolel. Svoj načrt je razložil pismeno navzočim sobra. tom. Od 60 duhovnikov, ki so se udeležili duhovnih vaj, jih je 50 takoj pristopilo. Bra. tovščina se je začela naglo razvijati, tako da je Slomšek prihodnjega leta 1852 dobil iz Rima odobrenje z odpustki.
Leta 1853-je objavil lepo molitev za ze. dinjenje vseh kristjanov, v kateri je prosil, naj bi vsi kristjani, zedinjeni, kmalu eno. glasno peli: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji.“
Bratovščina je pod modrim vodstvom svojega ustanovitelja kmalu prekoračila meje njegove škofije in se hitro razširila na Mo. ravskem, na češkem, v Galiciji, na Hrva. škem in na Madjarskem med Slovaki. Slo. venski misijonarji so jo razširili tudi v mi. s^jondkih pokrajinah. Molitev, privrela] iz tisočev src, ni mogla ostati brez uspeha. Bra. tovščina je tik pred Slomšekovo smrtjo bila na višku in je štela že 70.000 udov. Po nje. govi smrti se je takoj čutila njegova izguba in je bratovščina začela polagoma pojemati, a nikoli ni popolnoma ugasnila.
Slomšek je dal poznati Bratovščino tudi nemškim škofom, razširila se je v Pader. bornu, v Mtinstru in Hildesheimu in je imela ime sv. Petra. Iz nekega pisma, ki ga je Slomšek pisal škofu v Mtinstru, se vidi, da je
bratovščina posledica .Slomšekovega prizadevanja. škof iz Miinstra čestita Slomšeku, da je bil on prvi, ki je ustanovil pobožno družbo med nemškimi verniki z izrecnim na. menom za zedinjenje Cerkve.
Istočasno opažamo na Moravskem poži. vitev češčenja sv. bratov. Na Moravskem se namreč nahaja grob sv. Metoda na Vele. hradu. Stari Velehrad kneza Svetopolka so Madjari v navalu leta 906 porušili. V da. ' našnjem Vedehradu so se pa naselili cister. cijanci že v 13. stoletju. Ti so vedno ohra. njevali češčenje sv. bratov in tudi močno širili njun spomin, dokler jih Jožef II. ni izgnal leta 1784. Leta 1890 so se naselili na Velehradu jezuiti in na novo poživili Vele. hrad.
Duša novemu unionističnemu gibanju pod imenom češčenja sv. bratov je bil profesor v brnskem bogoslovju Franc Sušil. Ta je leta 1850 ustanovil posebno društvo za duhov, nike pod imenom „Dediščina sv. Cirila in Metoda“ (Dedictvi sv. Cyrila a Metodeje) z namenom pobijati novopoganske ideje in ši. riti češčenje sv. bratov. Društvo je izdajalo poseben vestnik, ki ga je istočasno izdajal v slovaškem jeziku Mojzes štipan v Ščavnici, pozneje pa v Banski Bistrici.
Nič čudnega torej, če je Slomšekova bratovščina na že tako pripravljenem terenu bila sprejeta in se naglo razširila.
Velehrad je postal svetovnoznan pod Leo. nom XIII., ki je z okrožnico „Grande Mu. nus“ dal veliko pobudo za češčenje sv. Ci. rila in Metoda s tem, da je njun praznik raztegnil na vso Cerkev.
Glavno zaslugo, da se je Velehrad razvil v središče cirilmetodijske ideje, pa ima neutrudni kanonik dr. Anton Ciril Stojan, ro. jen 1851, torej v letu ustanovitve Slomše. kove bratovščine, in ki je bil leta 1921 pov. zdignjen za škofa v Olomucu. Ob tisočletnem jubileju smrti sv. Metoda leta 1885 je Sto. jan sklenil razširiti delokrog bratovščine sv. Cirila in Metoda s tem, da ji je dodal še karitativni namen. Slomšek je sicer vedno priporočal članom miloščino, vendar pa kot pogoja za pristop denarnega prispevka ni zah. teval.
Po novem Stojanovem pravilniku pa mo. rajo člani poleg molitve prispevati še denar, no za potrebe ločenih slovanskih bratov. No. va družba si je nadela ime „Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pod zavetjem Device Marije“, s sedežem na Velehradu. Po šestih le. tih je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda do. bilo cerkveno potrdilo tudi iz Rima (1891) in se je hitro začelo širiti, najbolj v deželah, kjer je prej cvetela Slomšekova Bratovščina.
Leta 1925 je Apostolstvo dobilo novi, bolj sodobni pravilnik, ki je omogočil pristop vsem katoličanom, ki tri kakorkoli želeli sodelovati pri delu za zedinjenje ločenih kristjanov.
Slomšekova Bratovščina, ki je ostala pri življenju v lavantinski škofiji, se je leta 1921 pridružila Apostolstvu sv. Cirila in Metoda s sedežem na Velehradu. Istega leta je bil za duhovnike ustanovljen „Apostolatus Uni-onis“ po vzorcu Unio Cleri.
žal, da zaradi' pomanjkanja prostora in
deloma tudi zaradi v današnjih razmerah nepristopnih virov ne moremo prikazati celotne aktivnosti, ki se je razvila na Vele. hradu, zlasti na znanstvenem polju, kakor so Velehradska Akademija, bogata knjižnica. Apostolski zavod za vzhodne poklice, med. narodni velehradski kongresi za vzhodno bo. goslovje in številne znanstvene publikacije, n. pr. „Slavorum litterae theologicae“. Tem znanstvenim knjižnim izdajam so prispevali svoja dela znanstveniki iz celega sveta, tudi pravoslavni, n. pr. ruski teolog Glubokov. skij. častno se odlikuje zlasti slovenski bogoslovni profesor dr. Franc Grivec. Vsa ta znanstvena dela so mnogo doprinesla za re. sevanje problemov na polju orientalistike.
Večkrat je bila izražena želja, naj bi Rim postal središče Apostolstva sv. Cirila in Metoda, kot so se druge enake svetovne ustanove preselile v Rim. Znano je, da so se misijonske družbe, ko so postale papeške, za. čele nepričakovano hitro širiti in čudovito razvijati.
Gotovo je tudi, da se dandanes vsa kato. liska aktivnost koordinira in organizira na mednarodni podlagi. Kako koristno bi bilo za apostolat po zamisli sv. Cirila in Metoda, če bi se njega središče preneslo v Rim, zlasti v današnjih časih, si je lahko predstavljati.
ZAKTjJUčEK
Zedinjenje cerkva v pravi Kristusovi Cer. kvi je predvsem volja samega božjega Usta. novitelja Kristusa, je goreča želja vseh kristjanov in hrepenenje celo ločenih bratov; danes je nujna zgodovinska potreba: ko se svet izgublja v brezbožnosti, je treba enotnega krščanskega nastopa tudi na mednarodnem področju.
Vedno bolj vztrajno pozivajo papeži ver. nike k delu za krščansko edinost, zato je tako delo vredno vsakršne žrtve. Spomnimo samo na okrožnici sedanjega sv. očeta Pija XII.: „Summi Pontificatus“ in „Mystici Cor. Poris Christi“ iz leta 1939 in 1943: „Silno želimo, naj bi skupna molitev objela v isti ljubezni vse. . . one, ki so zaradi nesrečnega razkola ločeni od nas. . . ponavljamo moli. tev božjega Odrešenika 1: nebeškemu Očetu: ..Naj bodo vsi eno', kakor ti, Oče, v meni in iaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno (Jan XVII, 21)“... če še danes mnogi tavajo daleč od katoliške resnice in nočejo ukloniti duha božji milosti, je to zato, ker ne oni ne verniki ne prosijo za to. Mi pa močno in živo vzpodbujamo vse, ki čutijo ljubezen do Cerkve, da po vzgledu božjega Odrešenika nikoli ne prenehajo moliti in prositi“ („Osserv. Rom.“, 4.VII-41).
Jezus Kristus nam je sam prvi dal zgled hiolitve. Vsa velika in čudežna obujenja so Plod molitve. Solze vdove iz Najma so iz. Prosile od Gospoda, da ji je od mrtvih obudil sina; Jajrova goreča molitev je ganila •Jezusa, da je njegovi hčerki vrnil življenje; ^lartine in Marijine prošnje so dosegle, da je Lazar vstal iz groba; mučenik Štefan je Savlu izprosil milost spreobrnjenja.
Apostolstvo molitve je pod zavetjem Matere božje. Njej je Jezus v Kani Galilej.
Ive
tlobt.
Svetilj\a vesoljstva visoko privita na \lancu zenita božans\o gori.
Razbeljeni prostor na vrtu, dvorišču v brezmadežnem blišču \ot raj se blešči.
Blestenje ožarja vsa bitja, predmete \ot svete, spočete od božje moči.
Glej, sleherna cesta in pot je vsa zlata in trdna, brez blata, in v sonce drži!
Blestenje brezmadežno tudi je v meni, o senci nobeni ni niti sledu!
Kot sveča nebeška srce je prižgano, viso\o pognano nad brezna mra\u’
O, v meni prebiva v bleščobi brezmejni \ot plamen trivejni Bog luči, miru!
In dušo, srce mi prečisto prežarja in me preustvarja v svetlobe sinu. . .
BOGDAN BUDNIK
ski rekel:	„Moja ura se ni prišla,“ toda
Marija je izzvala čudež s svojo prošnjo. Tudi čudež zedinjenja Marija lahko pospeši s svojim posredovanjem, saj je bila vedno po. močnica Kristusov; Cerkvi, če bomo prosili združeni ob Materi božji, ki jo častijo In nazivajo svojo Mater tako katoličani kakor lo. čeni bratje, Marija gotovo tudi tokrat ne bo ostala dolžnica.
Bibliografija
Dr. Cinek Fratišek, Velehrad viry, Du. chovni dejiny Velehradu, Olomuc 1936.
Dr. Franc Kovačič, Služabnik božji Anton Martin Slomšek, Celovec, I. del ig'Sl, II. del 1935.
—	Idem, Zgodovina lavantinske škofije, Maribor 1928.
Dr. Grivec Franc, Slovanska apostola *v. Ciril in Metod, Ljubljana 1927.
—	Idem, Cerkev, Ljubljana 1943, II. izd.
DR. MATIJA ŠARUGA, slov. salezijanec
Ljubezen pri vzgoji
Kakor lansko leto za božično številko, naj bo tudi naše letošnje božično premišljevanje o vzgoji posvečeno ljubezni, saj je božič praznik družine in ljubezni, ta pa je temelj krščanstva in uspešne vzgoje.
V prvi številki lanskega leta smo skušali prikazati tele resnice: 1. iskrena nesebična ljubezen do otroka pomaga staršem, da otroka dodobra spoznajo; 2. kdor otroka dobro pozna, ga tudi razume; 3. starši, ki otroka poznajo in razumejo, znajo in hočejo z njim potrpeti; 4. vzgojitelj, ki otroka lju. bi, bo vzroke za neuspehe pri vzgoji iskal predvsem pri sebi. Prav bi bilo, če bi te misli s pomočjo članka nadrobneje obnavljali večkrat.
Naše letošnje božično premišljevanje pa nam naj z nekaj primeri prikaže pomen ljubezni do otroka in kako se ona javlja v vsakdanjem življenju.
Ljubezen do otroka doseza pri vzgoji stva. ri, ki bi jih sicer ne zmogla doseči nobena še tako temeljita naobrazba in nobena še tako prefinjena vzgojiteljska spretnost.
Poskušaj zviti in oblikovati mrzlo' svečo. Ne boš je mogel! A če boš uporabil silo, se ti bo sveča zlomila in zdrobila v nešteto koscev, pa naj bi sestavino sveče še tako dobro poznal in jo sukal še tako mojstrsko previdno. Ogrej svečo, pa jo boš z lahkoto oblikoval, kakor boš hotel. Skušaj oblikovati mlado dušo brez toplote ljubezni. Ne boš uspel, ne bo sledila tvojim nasvetom, pa naj bi jo še tako dobro poznal, če uporabiš silo, jo lahko zlomiš, pridobiš in'vzgajaš pa nikdar. Otroka ljubi, pa ga boš lahko po mili volji oblikoval, ker se ti bo zaupal, imel te bo rad in ti bo zato z veseljem sledil.
Morda se ti bo otrok kljub tvoji ljubezni kdaj uprl, se izneveril, se ti odtujil. Je torej ljubezen odpovedala? Ne! Prišel bo trenutek, ko se ti bo otrok, ki je užival tvojo zares pavlinsko ljubezen (1 Kor 13), zopet približal s skritim in težkim vprašanjem v duši: ali me še ljubi? In če bo videl, da kljub njegovi nehvaležnosti v tebi ljubezen do njega ni zamrla, da si vesel kakor oče izgubljenega sina, ki je čakal na njegovo vrnitev, se te bo oklenil tem bolj iskreno, tvoja ljubezen bo rodila v njegovi duši tem več sadov. Zgodba svetega Avguština ni edi. ni primer bogatih sadov vztrajne materinske ljubezni, če torej hočeš biti mojster vzgoje, postani posoda žive, vsežrtvujoče, vedno razumevajoče nesebične ljubezni. Tvoja ljube, zen naj bo podobna soncu: ono ne vprašuje po hvaležnosti zemlje, ampak le sije in sije,
sveti in greje, pa naj divjajo zoper njega strele ali viharji ali še tako silne snežene burje; le eno išče: kako bi našlo pot skozi oblake, kako bi zajelo in ogrelo hladno zemljo. Morda se cele tedne in mesece trudi zastonj, a ne odneha; in vedno se ponavlja: slednjič prodre skozi oblake, prežene vili. ro, sneg in led, ogreje zemljo in prebudi v življenje tisoč rož in pomaga k zorenju ne. štetim sadežem na zemlji.
Kljub svoji ljubezni do otroka in njegovi dobroti l>odi na napake pri otroku vedno pripravljen. Kajti nešteto neugodnih vplivov deluje nanj v šoli, na cesti, v uradu, tovarm, vsepovsod in često celo v krogu družine, ko tega niti malo ne slutiš. Gotovo je, čim globlja, čim bolj krščanska je tvoja ljubezen do otroka, tem globlje zreš vanj in tem manj so verjetna večja presenečenja. Večje ali manjše napake boš pa gotovo tudi ti doživel pri svojem otroku: nehvaležnost, upornost, trmo itd. čim bolj boš nanje pripravljen, tem mirneje jih boš sprejemal. Ne bodo izzvale v tebi prenagljenih, trdih, žgočih ali celo ubijajočih besed ali ukrepov. Morda boš zaradi otrokovih napak iveliko trpel, to trplje. nje ti bo razjedalo dušo in ti bo sijalo iz oči in obraza, a vendar tvoj pogled bo ostal dobrotljiv, tvoje srce toplo, mir bo razodeval tvoj obraz, mirna bo tvoja beseda in kretnja. Tako ravnanje otroka ozdravlja, ker poglablja v njem spoštovanje in ljube, zen do staršev in vzbuja iskreno kesanje radi žalitve in napake.
Staršev, ki iskreno ljubijo in so na napake pri otroku vedno pripravljeni, ne zavede vtis prvega trenutka: otroka niti ne hvalijo prehitro, niti ne kaznujejo prenaglo, ampak ga dan za dnem skrbno opazujejo v njegovih dobrih in slabih nagnjenjih, se dobrega tiho brez besede vesele, Iter, če le morejo, molče pomagajo premagati slabo. Naglost je že neštetokrat trdo žalila ljubezen in povzročila v otroku huda razočaranja in odtujitve. N. pr. kak starejši otrok v cerkvi prisrčno lepo moli iz molitvenika, da ga je sam Bog iskreno vesel. Njegov mlajši bra. tec oh njem pa nemirno lista po mohtveni-ku, ker se še ne znajde v njem. Kako rad bi tudi on molil lepo. Prosi brata za pomoč. S kolikim veseljem in ponosom mu pokaže pravo mesto! Kako vesel je bil, da je lahko pomagal! Kako vesel je bil Bog sam teh dveh majhnih, v iskreni molitvi k Bogu združenih src! JTgOrje! Po maši privihra k njima vzgo. jitelj. Kakor vihra in grom je bila njegova beseda, ki je udarjala zlasti v starejšega „zločinca“, češ da se je med mašo neprimerno obnašal in je še mlajšega zapeljeval, Otroka sta kakor brez sape. Ne razumeta tega divjanja. Koliko presenečenost, razo.
čaranje, zavest krivice, ođtuj'enost je napol, nila ti mladi duši ta vihra. Ali se ne dogodi kaj podobnega mnogokrat pri vzgoji otrok? Zato: mirno in trezno opazuj, presojaj in šele nato ravnaj. To vzbudi pri gojencu spo. štovanje in dovzetnost ter obvaruje vzgojitelja pred nepotrebnimi razočaranji in odtu. jiticami mladih duš.
Kad se tudi poigraj z otrokom, kadar moreš in on to želi. Ko se otrok igra s kako igračo, se navadno najraje igra sam. A ima. mo tudi igre osebe z osebo. Kako praznično razpoloženje in koliko veselje začuti otrok
v	sebi, če se more igrati tudi s svojim očetom, s svojo mamico. Saj ni potrebno, da se igraš i>ogosto, a tu in tam le pokaži, da znaš svojo resnobnost družiti z mladostno razi. granostjo. To vzbuja spoštovanje, budi ljubezen, zbližuje otroka" s starši in jim odpira pot v otrokovo srce. A če že ne igraš, vsaj z zadirčno besedo otroka pri igri ne moti, ne segaj ty igro in ne kliči srda v mlado dušo.
Kaži plemenito spoštljivost do otroka zlasti v letih doraščanja. Tudi tvoj otrok je božji otrok, za večnost ustvarjen, z božjim življenjem v sebi! Tudi tvoj otrok nosi v sebi veliko lepih teženj, lepih zamisli, plemenitih “hrepenenj. Tudi v njem se bijejo boji med dobrim in hudim, med Bogom in satanom. Tudi tvoj otrok si iskreno želi biti zvest dobremu, si želi, da zmaga v njem lepo in božje. Zato spoštljivo poslušaj nje. gova vprašanja, misli, težave, sodbe, načrte itd. če je kaj zmotnega ali celo slabega v njih, popravi, a stori to spoštljivo, z lju. beznijo. Otrok mora čutiti, da ti vse lahko IK>ve, da ga boš razumel, mu dobro hotel, ker te iv vsem vodi ljubezen do njega. Trdo smeš nastopiti le izjemoma zoper nepobolj. šljivega domišljavca.
Vendar naj te zunanje otrokovo vedenje ne premoti. Dekliški naravi lastna je želja ugajati, zato se morda v svojem vedenju in besdei kaže boljšo kakor je v resnici. Fanto.
vi	naravi pa je lastno, ne razkrivati lepega v sebi. Zato se često kaže na zunaj slabši kakor je v resnici.
Ne žali otroka, kadar je slabo razpolo. žen, ko n. pr. joka. Dekle po svoji naÄvi joka laze kakor fant. A je zaradi tega ne zasmehuj. žalil bi jo in odbil. Fant joka javno le zelo redko. Večkrat joka le mehkužneš. Fant od fare joka javno le v jezi. Sicer joka le v samoti in še to le zaradi hude bo. lečine. Kadar joka javno raznežen mehkuž. než, se za jok ne zmeni; če fant ni raznežen in joka v jezi, bodi do njega spoštljiv. Kalilo, a spoštljivo se mu nasmehljaj, ga povabi s seboj, odtegni dražbi, odkaži mu kako njemu ljubo delo ali se z njim prijazno razgovarjaj. Ko se pomiri in spozna, da ga razumeš in rad imaš, ti bo iskreno hvaležen, če joka tak fant v samoti, bodi še posebno previden in spošfTjiv. Mimo se mu približaj in čakaj. Ko zavzdihne, rahlo dvigni njegov obraz, vprašaj za vzrok, če te pogleda, prav; če ne in molči, ne sili vanj, ampak ga pusti. Ko se čez kako uro ali dan pomiri, spoštljivo, ne mehkobno, ampak naravno, sveže vprašaj po vzroku. Ko se joka, ga morda pošlješ tudi
na kako njemu lahko, njemu ljubo delo.
čuti z otrokom. Bodi vesel z veselimi, zaskrbljen z zaskrbljenimi, žalosten z žalostnimi. . . če otrok ves vesel prihiti k tebi, j>a ne pokažeš veselega obraza in se za nje. govo veselje in vir veselja ne zanimaš, ga razočaraš, odbiješ, če prihiti k tebi s pismom ali knjigo in želi, da to ali ono prebereš, pa pokažeš, da te to ne zanima, da imaš druge, „važnejše“ posle, da nimaš zanj časa, si ga odbil in ne bo ti več tako lahko zaupal svojega srca in ne bo se ti dal več tako lahko voditi in oblikovati.
Sej v mlado srce ljubezen do vsega lepega, dobrega, tudi do drugače mislečih; a to ne z besedo, ampak bolj s svojini zgledom. Nikdar ne netimo sovraštva do nikogar, ljube, zen v srcu je ustvarjajoča, sovraštvo pa tlači, ubija, človek s sovraštvom v duši seje smrt v družbo, če bo tvoj otrok znal zvesto ljubiti vse dobro, vse božje, si mu tudi dal na pot v življenje največjo doto, ker si ga usposo. bil za najlepšo samostojnost v življenju.
DR, RUDOLF HANŽELIČ
Pismo iz domovine
Slovenija, decembra 1951.
Pozdravljen, dragi Jernej!
Vem, da boš prav tako presenečen, ko boš prejel te vrste, ko sem bil jaz, ko sem v leh dneh bral tvoje ime.
Očem nisem verjel, da moreš biti res ti, da sem te spet našel.
šest let pozneje. . .
Saj ne vem, kje in kako naj začnem. Toliko je neizgovorjenih besed, ki so bile za. davljene v grlu. Pa pustiva to, saj misel na pretekle dni je težka. Da sem te le spet staknil, ti stara sablja, čeprav na drugem koncu sveta!
Vem, tudi ti imaš dolgo povest za seboj; tudi tvoje kostPhi le morale trohneti z oni. mi iz bataljona, o čemer še dvomil nisem.
če boš res prejel te vrste, mi popiši vse, kako in kaj je bilo in je s teboj. Svojo zgodbo začni vse tam od tistega travnika pred pliberško postajo, ko sva se razšla. Saj prav tam se začenja tudi moja. . .
Da, na onem travniku se je spočela moja sužnost in potem, so se vrstile postaje:
Dravograd, Maribor, Celje, Teharje. Tam so me uvrstili med one dvanajste tisoče in odpeljali. . .
Vedel sem, kam brne kamijoni v tisti noči, pa mi ni bilo prav nič težko; ne vem, morda zato, ker sem molil. Tudi drugi so molili, menda vsi, kar nas je ležalo na ka. mijonih; namesto rožnega venca pa nam je žica vezala roke.
Tako čudno lepa je bila tista noč. Mir je ležal vse naokrog, kakor v sveti noči. Prav v duše nam je segal, zato je bilo tako lepo. Gori nad smrekami pa so se igrale zvezde, goste in svetle.
V Kočevju smo ustavili. Tam pa so me z
nekaterimi iz našega kamijönä, ločili od ostalih; sam ne vem, zakaj?!
Spet so pognali motorji in slednjič z onimi tisoči utonili v Rogu. . .
Moja zgodba gre skozi ječe, pred sodnike in krive priče, pa zopet za zamrežena okna in bodeče pregrade. Prav tja doli sega v Hercegovino in Slavonska polja, kjer smo bili krvavi sužnji rdečih valptov. Tam bi se morala že v drugič končati ta težka povest. To pot sem se bal njenega konca. Veš, tako težko je umirati sužnju na tujem.
Pa je vendar prišlo ono, česar sem želel: Nazaj v Slovenijo, kamorkoli, da bi vsaj v zemlji naši počival med brati.
. . .Ljubljana, in spet Celje, Kočevje. Kot da je zgodba prav tu morala iti po konec, ki ga je prvič prezrla. . .
In potem, čez dolgo, so se mi odprla vrata. Pa me ni spremljala straža in tudi rok nisem imel več zvezanih------------
Starec, bolan in ubit sem se vrnil.
. šest let pozneje. . .
Pravzaprav, nisem se vrnil, saj doma ni več; nikogar več ni.
Najraje bi šel nazaj, da mi ječa izpije poslednje moči, da mi izsrka še tisto mladost.
Pri teti na Gorenjskem, sem spet našel dom. V' domačem kraju še nisem bil, je bolje tako; in tudi spomini bi bili še težji.
Kakor mora težki so bili tisti dnevi, ko sem se znašel zunaj bodeče žice. Nikogar ni bilo, ki bi mi dal spet življenja; dejali so, da sem prost, pa sem še vedno čutil žice v zapestju.
In v onih dneh sem dobil v roke „starega prijatelja“, list „Svobodno Slovenijo“. Dobra soseda mi ga je zaupala. V njem je prejela v paketu zavite stvari. Ko bi ti vedel, kako sem se razveselil teh besed pobude in resnice, šel sem v kraj, kot včasih, da me ni nihče motil, in požiral besedeT prav do zadnje črke; kot da pijem svobodo, poslano iz onstran oceana.	"
Slovenski fantje in možje iz Kanade, udeleženci duhovnih vaj iv Torontu. V sredi č. g. Vukšinič Anton. Nekaj udeležencev na sliki manjka.
Takrat, tam sem našel tudi tebe, Jernej, in Toneta, pa Lojzeta, ki se oglaša Iz Kanade.
Takrat sem šele začutil, da ni več žice na rokah, življenje se je pognalo v me in mladost je udarila v žile.
Vi vsi mi govorite, da je še svoboda v svetu, da je svobodna naša beseda na tujem, pesem, naša kri, da bo nekoč svobodna vsa domovina. . .
O, koliko sem vas spet našel. Kmalu bo nas za celo četo, za bataljon. . .
Novo življenje čutim v sebi! Ne, ni ga izpila ječa, mi ni vzela mladosti!
Nikogar tu doma ne bo zlomilo rdeče na. silje, ko bo vedel, da Vi tam daleč živite z nami in zbirate svobodo za brate — sužnje.
Tudj Vas ne sme zvabiti široka cesta, nikogar, bratje naši, prav nikogar!!
Vaša beseda iz svobodnih ust naj govori svetu o krivici, ki davi našo zemljo! Vi po. vejte naše besede trpljenja, ki so nam obnemele na ustnah!
S svojim zadržanjem, s poštenjem in vero dokažite resnico naše borbe. Povejte, da niste šli v svet, da bi našli slajši kos kruha, kot ga je nudila domovina.
Združite se med seboj, čeprav Vas ločijo zemlje in oceani, saj razdalje v svobodi ne pomenijo nič. Le tako boste močni ravno sledili začrtani poti. Tudi izven meja Vas čaka sovražnik. Morda s prijaznejšim obra. zom, njegov načrt pa je isti.
Bodite eno! Bodimo zopet vsi eno, kakor smo bili takrat, ko smo močni, nikdar premagani, stopali preko Ljubelja.
Kristus in Slovenija, to je naša prisega, ki smo jo nekoč govorili z našimi mrtvimi brati!
Vem, tudi svoboda v tujini je mrzla, brez srca, toda vztrajajte, bratje. Ohranite vero, ki Vam jo je dala mati na pot, in Slovenijo, močno in edino nosite v svojih srcih!! Vsega tega doma ni. Vas čakamo, bratje. Vi nam spet prinesite te svetinje, ki sta nam jih zmaličila srp in kladivo.
Božje dete bo v sveti božični noči združilo naša srca. Po vseh kontinentih jih bo pobiralo; po ječah in prisilnih taboriščih bo razlilo svojo ljubezen in ob Njegovih jaslicah bomo ponovili dano besedo — prisego slovenskega fanta.
Pogumen bo naš korak v Novo leto, saj smo močni; toliko nas je. Kjerkoli čaka slovensko srce, bo stopilo z nami v mogočen pohod za Kristusa in Slovenijo!
Vsem bratom po širnih tujih zemljah blagoslovljen božič in snidenja srečno Novo leto!
Prav lep pozdrav iz trpeče domovine, naj. lepši pa Tebi Tvoj
Drago
Vsem bratom na tujih cestah blagoslovljen božič in v domovini snidenja srečno novo leto 1952 vošči
Slovenska fantovska zveza Buenos Aires, Argentina
„Svetovni položaj je tak, da se je bati do. končnega in usodnega spopada, kajti problemi niso več omejeni na interese in usodo posamezne države, temveč gre za vsesplošna vprašanja, zaradi katerih si stoje nasproti silna zavezništva, katerih spopad lahko pri. vede do uničujočih posledic. Dvignite torej z Nami oči in roke v gorečo kretnjo prošnje večnemu in naj višjemu Duhovniku, tvorcu in zagotovitelju složnosti in miru; složnosti in miru med ljudstvi hi posamezniki; složnosti in miru med ljudmi v časnih in nravnih vprašanjih, predvsem pa složnosti in miru, ki naj Bogu približata vse ljudi, ljudstva in države, da se tako zedinijo, resnično, na edini način in trdno, v skladju, dejanj, mišljenja in ravnanja s sveto in božjo voljo.“
Tako je papež pozval zbrane udeležence Francoskega evharističnega kongresa in dodal: „Naj se zdi prihod složnosti in miru še tako daleč — nihče naj ne obupuje, nihče ne omahuj: vse je mogoče z ljubeznijo Jezusa Kristusa.“
Ko je prosil blagoslov udeležencem kongresa, je dejal: „Naj zasveti od brezmadežne Ho. stije vsem pravičnim dušam dobre volje luč, ki naj razsvetli vse ljudi tega sveta in da vsakemu, ki jo sprejme, pravico milosti, da postane božji otrok.“
ZA svetost in tjspevanje družin
Starši imajo sveto dolžnost, da branijo čistost in stalnost družine proti nasilnim napadom in vplivom od zunaj. Tako je govoril sv. oče skupini francoskih romarjev. Eden najbolj smrtonosnih napadov na čistost družine je pokvarjeno slovstvo, ki se imenuje „seksualna vzgoja“. Z nesramno in neznosno predrznostjo mažejo zakonsko intimnost, ki so jo celo pogani spoštovali. Taka „literatura“ prinaša dvojno škodo: pretirava pomen spolnosti v življenju in se ne zmeni za dejstvo, potrjeno z dolgo izkušnjo, da je za nravno vzgojo spolni pouk silno škodljiv, če ni vezan na stalno disciplino in obladovanje samega sebe, predvsem pa na pomoč nadnaravnih sil, kot so zakrament in molitev.
Starši morajo ščititi pravice družine, zlasti v izvrševanju dolžnosti do Boga. Družba mora služiti družini; država mora jamčiti za vse vrednote, ki so potrebne za red, človečansko dostojanstvo, zdravje in srečo družine. Nikdar in ničemur se to ne sme žrtvovati.
Delo za izseljence
Sv. oče je sprejel udeležence mednarodnega izseljeniškega zborovanja. Potrdil je zanimanje sv. Cerkve za vprašanje izseljencev in pohvalil sklep zborovanja, da se zaščitijo nravne in duhovne vrednote med begunci in drugimi izseljenci. Ugotovil je nujnost dela za pomoč „velikanskim potrebam beguncev in izseljen, cev“. H koncu je blagoslovil prizadevanje zborovanja in ga izročil v varstvo Najvišjemu.
PRVO SVETOVNO ZBOROVANJE DAICNEGA APOSTOLATA
je pokazalo pravega duha in bo nedvomno prineslo velike uspehe. V Rim je prišlo do 1500 zastopnikov 38 narodov in 138 apostolskih organizacij, da so študirali temelje sodelovanja vernikov s cerkveno hierarhijo
in iskali sredstev za plodonosno sodelovanje.
Na zaključno zborovanje — kongres se je vršil od 7. do 14. oktobra — je iz svojega poletnega bivališča v Castelgandolfu prispel sam sv. oče in se v daljšem francoskem govoru dotaknil vseh važnejših točk tega velikega gibanja. Izrazil je posebno željo prav za „polno in učinkovito sodelovanje v delu vesoljne ljubezni“ in pozval katoliške vernike, naj z vsemi silami podpro napore Cerkve, da se med ljudmi podro pregraje in da se vsa ljudstva iskreno spravijo in bratsko združijo,
Proti nekaterim pretiranim nazorom je takoj spočetka poudaril podrejenost laičnega apostolata cerkveni hierarhiji. Seveda pa so v tej podrejenosti razne stopnje. Najbolj ozka je odvisnost Katoliške akcije, saj je ta uradni apostolat vernikov in orodje v rokah hierarhije.
Ne da se lahko določiti, kje se začenja apostolat vernikov. Različna so sredstva, stopnje in oblike tega sodelovanje za različne čase, ljudi in okoliščine, a vse to ni toliko važno kot to, da se sploh apostolsko dela.
Paziti je tudi na to, da niso vsi na enak način poklicani v apostolat. Mnogo je ljudi, ki se resnično težko udeležujejo tega delovanja, tako n. pr. matere.
Razen apostolskih organizacij morejo biti in so moški in žene, ki si prizadevajo, da store vse, kar se dd, da pridobe duše za resnico in milost. Tu je sv. oče omenil v prvi vrsti dežele, v katerih Cerkev preganjajo in kjer mnogi neustrašeno uče katekizem, bodre vernike, naj ostanejo zvesti Cerkvi, in jih vabijo k prejemu zakramentov. Ob njih delu ni na mestu spraševanje, kateri organizaciji pripadajo, pač pa ga občudujmo in iz vsega srca dajmo priznanje dobrim sadovom, ki zore.
Daleč bodi podcenjevanje važnosti orga. nizacije in njenega pomena za apostolat, posebno danes, ko sovražniki napadajo Cerkev s strnjeno vrsto svojih organizacij. Paaiti pa je, da organiziranje ne ivede v izključeval, nost. V okviru organizacije mora biti dopuščeno vsakemu članu široko področje za raz.
5 — S7 — 7
roj njegovih sposobnosti. Izven tega okvira pa se moramo veseliti tistih, ki pod vod. stvom „božjega duha“ (Gal 5, 18) pridobivajo brate za Kristusa.
Papež je pohvalil praktično delo, ki ga je apostolat vernikov izvršil po vsem svetu in na vseh odsekih zasebnega, družbenega in družinskega življenja in tu je posebej omenil delo med emigranti. Pohvalil je tudi trdnost laičnih apostolov nasproti škodljivi težnji, razširjeni tudi med katoličani, da se Cerkev omeji na „zgolj verske“ zadeve in da ostane v zakristiji in svetišču.
Odtod je prišel na razmerje med aposto. latom in javnim življenjem in ugotovil medsebojno prepajanje verskega apostolata in po. litičnega delovanja. Prav v politiki se odlo. čajo najvažnejše postave: o zakonu, družini, otroku, šolah. In to so predvsem verske zadeve. Kako bi mogel ostati apostol ob njih brezbrižen? Katoliška akcija mora vsekakor ostati nad malenkostnim preklanjem, ki za. struplja borbo med strankami. Istočasno pa ne sme mirno gledati, kako jemljejo državne posle v roke nevredni in nesposobni ljudje. V tej stvari je težko potegniti mejo, ker so okoliščine in mišljenje ljudi na raznih krajih tako različne.
Sv. oče je končal s pozivom k prisrčnim odnosom med duhovščino in verniki v apostolskem delu.
KRIŽARSKA VOJSKA DOBROTE
O. Rihardu Lombardi ju se je izpolnil očarljivi sen izpred mnogo let: prepotovati po tolikih drugih deželah še Južno Ameriko in v duše sejati seme odrešilne misli, ki bo prerodila svet in uvedla novo dobo. Povsod pro. poveduje to idejo, eno samo idejo. Ta ideja je:
Od vseh čudovitih stvari vidnega stvarstva je samo človek obdarovan z nesmrtnostjo; vsak človek ime neumrljivo dušo. Naš na. men je večno uživanje Boga samega. Ta cilj je vzrok vednemu nemiru, ki ga vsi čutimo: vsak dan nove želje in po izpolnitvi vsake želje nova želja. Odkod to? Zato ker smo vsi ustvarjeni za Boga in bomo le v Njem srečni. Zgodilo pa se je nekaj presenetljivega, dä, naravnost pošastnega: mnogi od nas, sko. ro bi se moglo reči vsi smo pozabili na veličastno usodo, ki nas čaka; dejansko ne mislimo na nebesa, vse naše mišljenje in hotenje je zakopano v zemljo.
Bog je videl, kako so ljudje, Njegovi otroci, pozabili na pravo, večno srečo, in je pripravil mogočen načrt, da jih reši: dovolil je, da ti ljudje, ki iščejo srečo na zemlji, najdejo to. liko bolečin, da ne bodo mogli biti srečni brez nebes. Razvaline, ki jih je videl in naredil naš rod, so zadnji plod človeštva brez Boga. Božji načrt je v tem, da spoznamo, da ne moremo po dosedanji poti naprej in da poiščemo novo besedo, polno upanja na srečo. In ta nova beseda, ki bo dala srečo na zemlji, je velika beseda nebes. Naš rod, ki se zdi, da je tako daleč, je v resnici pripravljen, da znova najde Gospoda.
Po čem hrepeni sodobno človeštvo? Po miru, poštenju, dobrosrčnosti, spravi, po
trdnosti družinske ljubezni. Vse te zemsk« želje imajo svojo izpolnitev v nebeškem Jezusovem nauku. Jezus, ki govori o nebesih in nas uči, da si bomo v večnosti bratje kot otroci istega očeta •— isti Jezus govori danes besede, ki so potrebne zemlji. Bratstvo v nebesih je potrebna beseda za mir na zemlji. „To je božji načrt: pozabljeni Jezus je danes Pričakovani; človek-Bog, ki ga je izročila pozabljenju generacija polna napak, prihaja. Vidim ga, Odrešenika našega rodu, Odrešenika zemlje in nebes.“
Zemlja in nebo si gresta naproti, da dasta srečo ljudem, otrokom zemlje in otrokom Boga.
To je vesela in upanja polna poslanica: vrniti se moramo k Jezusu.
Cerkev na češkem
Konec oktobra je sv. oče poslal nadškofom, škofom, duhovščini in vernikom na češkem apostolsko pismo. Zagotavlja jim, da so njegova najbolj prisrčna čustva pri tistih, ki jih zaradi Jezusa in Cerkve preganjajo, in njegove misli so bolj kot kdaj pri katoličanih na češkem. Tam so vero oropali vse svobode; ne more več niti dajati smernic, niti razlivati svojega blagodejnega vpliva v duše posameznikov, v družine, v šole, v vse družbene plasti, škofe so označili za nevarne sov. ražnike države in jih pozaprli ali internirali, ostale pa podvrgli neprestanemu nadzorstvu. Več sto duhovnikov, redovnikov in redovnic in vernikov so pahnili v ječe ali odvedli v koncentracijska taborišča. Mladino silijo, da odpade od vere in krščanske nravnosti. Nič manj strupeni niso poskusi, ki naj vernikom vcepijo dvom v enotnost katoliške Cerkve z lažnimi obtožbami in očitnimi klevetami.
Papež spodbuja, naj tudi v najhujših stiskah nihče ne obupa, škofom pa nalaga, naj še v naprej vlivajo vero in ščitijo krepost ter učvrščujejo vezi z apostolskim sedežem.
Trije novi svetniki
Meseca oktobra je Pij XII. proglasil tri blažene za svetnike. Vsi so živeli konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja in vsi trije so bili Italijani: Anton Gianelli, bobijski škof; kapucin Ignacij de Loconi in apostol Neaplja Salverij Bianchi.
še smemo upati
da bo po priprošnji Kraljice nebes zmagala ljubezen — kljub kopam oblakov, ki zapirajo obzorje, kljub tolikšni negotovosti za prihodnost, kljub strahu in sovraštvu v dušah. To je papeževo mišljenje, kakor ga je razodel 10. čilskemu evharističnemu kongresu, zaključenemu 14. oktobra v Valparaisu. V daljši poslanici se je poglavar krščanstva veselil javnega češčenja najvišjemu Gospodu v presvetem zakramentu. Evharistični kongres je prišel po lanskem marijanskem. Tudi letos so Čilenci med kongresom kronali Pre. čisto Devico iz Lo Väsqueza. Istočasno, ko je „biser Pacifika“ tako slavil Boga in Njegovo Mater, je na obali Atlantskega oceana Fatima tri dni brez prestanka dvigala sv. hostijo proti nebu, da vsem zablodelim izprosi milost spregledanja in spreobrnitve, vsemu svetu pa mir.
PRELAT IGNACIJ NADRAH UMRL
V 83. letu starosti je umrl 17. novembra v Ljubljani stolni prošt Ignacij Nadrah. Po. kopan je bil po pogrebni maši v ponedeljek 19. novembra. Z njim je umrl eden izmed duhovnikov, stebrov ljubljanske škofije v zadnjih letih in najožjih sodelavcev škofa dr. Gregorija Rožmana.
Rojen je bil v Stični 24. decembra 18 68. Po gimnaziji, kjer je bil gojenec Alojzije-višča, je vstopil v semenišče, katerega je skončal z odličnim uspehom. Saj so imeli celo namen poslati ga študirat v Rim, pa je odšel na tisto mesto dr. Opeka! Prvo njegovo kaplansko mesto je bilo v Metliki kot daljnjT naslednik misijonskega škofa Barage, v katerega duhu je delal od svojega odhoda v Tržič na Gorenjskem, kjer se je ved. no bolj kazal značaj njegovega dela kasnejših let. Sam zase resen duhovnik, je bil pri delu vedno temeljit, kar se je pokazalo pri vseh službah. In to ga je priporočilo, da je odšel iz Tržiča kot špiritual k nunam v Škofjo Loko, kjer je bil dolga leta tudi ka. tehet, njegovo zelo ljubo delo. škof ga je poklical v stolni kapitelj, kjer se je začela važna doba njegovega duhovniškega udejstvovanja v središču škofije, kjer je ostal do smrti. Vse življenje se je zanimal za šolska Vprašanja, zato je v Ljubljani postal nad. zornik verouka na meščanskih in ljudskih šolah ter mnogo pripomogel k ureditvi katehetskega pouka, zlasti Pa tudi pri borbi za krščansko šolo v škofiji ob važnih pre. 'omnicah. öez nekaj let je postal stolni de. kan. Kot tak je imel na skrbi red bogoslužja v stolni cerkvi in njeno gospodarstvo, kot halašč rojen za to. Sam do minute točen, •ie točnost pričakoval tudi od drugih in jih v tem neumorno vzgajal.
Najlepše in za škofijo najvažnejše polje Se mu je odprlo, ko je bil od škofa dr. Jegliča imenovan za rektorja ljubljanskega bo. Poslovnega semenišča, skozi katerega je spremljal cele generacije duhovnikov v do. jh'ih 2 0 letih. Težak je bil začetek in zlasti konec. Tri prehodne dobe je stal na čelu semenišča. Po prvi svetovni vojni, ko so mnogi bogoslovci prišli naravnost s fronte lri se jim je bilo težko vživeti v mirno živ. ienje semenišča, a vodja Nadrah, katerega s° vsa leta bogoslovci spoštljivo nazivali "ata“, je to znal. Težko je bilo kmalu po *aČetku okr. 1924., ko se je močno začutilo pdi v semenišču takoimenovano mladinsko-?rižarsko gibanje, ki je zavračalo s tako s»0 vse, kar je bilo starega^ In še zadnjo dobo je čutil ob Urugi svetovni vojni, öe je
prenesel prvi dve, je v tretji moral omagati in prositi škofa Rožmana za razrešitev, ki mu je kot naslednika v rektorju semenišča določil sedanjega administratorja ljubljanske škofije, pomožnega škofa msgr. Vovka, ki je bil prej i v Metliki i v Tržiču na nje. govem mestu ter kasneje kot generalni vikar.
Največja značilnost Nadrahove vzgoje v semenišču je bila ta, da je zavestno gradil na zaupanju v gojence in je to večkrat pov-daril, češ ne bom vas po 5 letih mogel spremljati po farah, sedaj se naučite živeti. In je imel prav. Bil je kot vodja na zunaj trd, a v srcu silno blag. Vsak njegovih gojencev se ga s spoštovanjem spominja in s 'hvaležnostjo, saj je znal svariti, voditi in tudi krepiti.
Bil je bogoslovno globoko naobražen, saj je redno dnevno do zadnjih let študiral vsak dan nekaj teologije. Za razvedrilo je zlasti študiral zvezdoslovje ter k temu vzpodbujal tudi bogoslovce ter k opazovanju in študiju narave sploh. Lepe upravne sposobnosti je pokazal, ko je bil v avgustu 1930 imenovan za generalnega vikarja ljubljanske škofije, in kot tak ob odsotnosti škofa Rožmana leta 19 36 vodil pol leta sam ljubljansko škofijo. Marsikdo je začutil njegovo zahtevo reda, a
je končno priznal, da ima prav. Bil je škofu resnično velika opora in škofiji velika dobrota. Bil je tudi oficijal cerkvenega sodi. šča ter sinodalni eksaminator. Po smrti pro. šta Andreja Kalana, je bil imenovan za inful. stolnega prošta in leta 1938 za apostolskega protonotarja. Po odhodu škofa Rožmana leta 1945 je kot generalni vikar prevzel vodstvo škofije, dokler ga po par mesecih niso zaprli ter mu s tem prizadejali mnogo hudega ter pospešili tudi smrt. Po vrnitvi iz ječe je živel bolj zase, dasi je še vedno redno hodil v kor molit brevir, dokler je mogel. Zadnja leta je bolehal in moral doma maševati, do. kler ga ni smrt rešila trpljenja. Vzornemu duhovniku proštu Nadrahu naj Bog povrne vse, kar je dobrega naredil za versko življenje ljubljanske škofije in cele Slovenije sploh.
„Svobodna Slovenija“, Bs, Aires, 6. XII. 1951
Nadškof Stepinac Interniran. Radi ozirov na Zapad, od katerega živi, je Tito spremenil ječo nadškofu Stepincu v internacijo v župni, šču vasi Krašič. Jugoslovanski radio o njem govori kot o bivšem nadškofu, časnikarjem, ki so bili razen enega vsi inozemci, je izjavil med drugim sledeče: „Nikdar ne zapustim Ju. goslavije; izpolnjeval bom svojo dolžnost... še vedno sem zagrebški nadškof. . . Ostanem v deželi, dokler bo sveti oče tako hotel... Vlada v tej stvari samo s silo lahko kaj do. seže. . “ Glede bivanja v ječi in ravnanja z njim tamkaj je dejal: „Ne morem se prito. zevati, čeprav je bilo mnogo in velikih težav. Vendar, mislim, da je bolje molčati.“ — Nadškof je po prihodu v Krašič drugi dan maševal v župni cerkvi; navzočih je bilo mno. go ljudi, večinoma starih in žensk. Tako po. roča „Osservatore Romano“ z dne 7. decem. bra 1951.
Nove slovenske knjige
Vsaka nova knjiga, ki izide med nami, je pomemben dogodek. Tujino nam naredi bolj domačo, dviga nam narodno zavednost in nas veže med seboj. Posebno še, če izžareva res. nico, lepoto, dobroto.
Pred menoj leži šest del, izišlih zadnji čas v Buenos Airesu.
1.	„MOJ PRIJATELJ“, je koledarček za 1. 1952 in je mnogo več. V priročni obliki in jedrnati besedi podaja glavna življenjska načela za življenje v tujini. Zasebno, družinsko in javno življenje je v glavnih obrisih zajeto pod versko.nravnim vidikom. Na malo straneh je zbrano veliko krščanske življenjske mo. drosti. Je neke, vrste katekizem za nas vse. Posebno se ozira na naše svojske potrebe in nevarnosti. Hoče nam pomagati, da bi v tujem svetu ohranili vero, presojali vse po božjih merilih, živeli po veri in rabili sredstva milosti, v to potrebna.
Dušni pastirji, ki so to knjižico izdali, so storili veliko in koristno delo. Ko jo prebiraš, čutiš, da jo je rodila skrb za naše duše. Da bi jo vendar vsi razumeli, to skrb, in res pazno prebirali vsa poglavja! Saj se tičejo nas sa. mih! Res bi bila velika škoda, če bi šla mimo nas brez koristi. Zato naj ne bo med nami člo. ■veka, ne starega ne mladega, ne preprostega ne izobraženega, ki ne bi poživil svojega duha z vsebino te dragocene knjižice! Naj ne bo njen trud zaman!
2.	Drugačen po namenu, obliki in vsebini je „KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE“. Zato se lepo med seboj dopolnjujeta in nobeden ni odveč. Oba imata svojo posebno vrednost. Spet ni koledar, marveč veliko bolj zbornik. Bogat, zanimiv, koristen. Ko ga pre. bereš, veš, da moraš marsikaj prebrati znova. In spet se ti zbudi želja, da bi vendar vsi Slovenci v zamejstvu segli po njem. Iz lastne koristi in — iz hvaležnosti do tistih, ki so toliko truda položili vanj.
Bežen pregled vsebine nam da slutiti njegovo bogastvo.
Najprej so literarni prispevki:	izvirne
pesmi naših pesnikov (Kalin, Srebrnič, Janko, Mali, Kos, Igor, Vodeb, Jakopič). Pre-/ vladujejo domovinsko.narodni motivi. Lepe spomine (in bridke obenem) obujajo ponatisnjene domobranske koračnice in nekatere koroške narodne pesmi. Proza nas deloma vo. di domov (Mauser, Kociper), deloma pa črpa iz življenja v begunstvu (Korošec) in v Ar. gentiniji (Novak, Debeljak, Gorjan, V. H., N. N.). Novo življenje v tujini je novo rodo. vitno polje za pisateljsko delo. A tudi v teh sestavkih ne manjka tople misli na dom. . .
Izredno zanimive so zgodovinske razprave: iz narodne politične zgodovine zadnjih let doma (Martinc), na Koroškem (Jezernik) in Primorskem (Tratnik); O našem begunskem šolstvu v Avstriji (M. B.) in v Italiji (1. P. in M. Marolt); o kulturni preteklosti v luči obletnic (Gerzinič) in o kulturnem delu v minulem letu (Debeljak, Marolt). V to zgodovinsko skupino spadajo še posmrtnice o Fr. Gabrovšku, dr. Novačanu, dr. Česniku, dr. Turku in prof. Osani. Ob desetletnici prvih komunističnih žrtev se spominjamo tudi naših voditeljev dr. Natlačena in dr. Ehrlicha ter drugih padlih za vero in dom. Zbrana so tudi imena vseh tistih, ki so v tujini omagali in odšli v večnost. Kratko se zbornik spominja tudi jubilejev mož, ki so za emigracijo veliko storili: mons. Oman, J. Hladnik in St. Grims.
Praktično poučni prispevki so bogati zares koristnih smernic. Odkrivajo naše napake in vzpodbujajo k pravilnemu delu. Naše stališče do organizacije objasnjuje prelat dr. Odar. Mnogo bogatih misli za podjetnost in delavnost mladega človeka podaja Vinko Brumen. Iz obiska šimna Preprosta pri modrem AbU-Sabuju izvemo mnogo koristnega. Za naše matere je A. K. napisala važno poglavje: Mati ali žena?
In ni še izčrpana vsa vsebina. Naši najmlajši bodo radi brali, kar je napisano zanje. Vsi bomo z veseljem brali, kaj so v svetu v preteklem letu storili v obrambo pred komuniz-
mom, predvsem besede dr. Kreka in škofa dr. Rožmana. Slednji nam daje novih upov: „Počasi se jasni. . .“
Le bežen pregled. A že vemo, da je vredno in potrebno, da imamo v svojem domu ta zbornik-koledar. Za zdaj in za bodočnost.
3.	Umetniški dogodek je T. Debeljakova pesniška zbirka „POLJUB“, z lesorezi in opre_ mo Bare Remec. Omejena naklada (250 izvodov! kaže, da zbirka ni namenjena širokemu krogu naših ljudi. In morda je prav tako. Mnogi bi pesmi ne razumeli povsem (in tudi lesorezov ne), ali pa jih ne bi umeli pravilno.
Poklicani bodo sodili o literarni vrednosti teh pesmi. „Duhovno življenje“ naj le poudari veliko etično vrednost in lepoto zbranih verzov.
Posvečeni so pesnikovi ženi Veri, ki živi doma težko življenje, v trudu in skrbi za od. raščajoče otroke. Ta posvetitev ni le običajna, zunanja, marveč dejansko vsa vsebina govori njej. Po tem, se mi zdi, je ta zbirka edinstvena v slovenski literaturi.
Misel nanjo spremlja pesnika na poti v begunstvu: na Belopeškem jezeru, pod Mangar. tom, kjer jo je preko meje, od daleč, zadnjič videl; v Riccione, Rimu, Senigalliji, na Vičarjih. V Neaplju in ob Gibraltarju. Na oceanu morja in v oceanu pampe, kjer ji poje v jutro, opoldan, večer in noč. Vabi jo, naj pride za njim, ki jo čaka.
So pesmi velike ljubezni, ki daje moč v viharjih in gromih, in močnega hrepenenja, ki živi v srcu moža, ki mu je tujina ljubezen le Povečala. Predvsem pa so pesmi nezlomljene in nezlomljive zvestobe, ki se ne zamaje ne v viharjih ne v tihi samoti. Zato so tudi pesmi moči in zdravja.
Težak je problem moža v tujini, ločenega od žene in družine. Zbirka nam da čutiti vso njegovo težo. A podaja tudi edino rešitev: ljubezen, zvestoba, upanje.
In v tej rešitvi, ki jo dihajo verzi, je vi. soka nravna vrednost in lepota Debeljakovih Pesmi.
4.	Slovenski duhovnik Ivan Lavrih je na. Pisal knjižico „Z Bogom v tujino“, kjer je zbral 50 nedeljskih premišljevanj. Spremlja nas skozi glavne praznike cerkvenega leta in razlaga nedeljske evangelije s posebnim ozirom na današnji položaj in naše potrebe v yersko.nravnem pogledu. Koristne misli pojasnjuje in prepleta z mnogimi vzgledi iz do. mačega življenja in trpljenja zadnjih let, ki Jih je povečini sam doživel. Vsako poglavje ima praktično navodilo in vzpodbudo k tej ali °rii potezi krščanskega življenja, ki naj si jo Pridobivamo v svojo korist in v odpuščenje našega naroda in sveta, ki v njem živimo.
Knjižica je namenjena predvsem tistim ro. jakom, ki žive v krajih, kjer ni slovenske Pridige, vendar jo bo vsak s pridom in zanimanjem prebiral. Je življenjski kažipot v .smislu materinega naročila: „Na Boga ne Pozabi in svojo domovino, kjerkoli boš hodil m vse bo prav“ (7). Pisana je preprosto, lahko umljivo, živahno, toplo in prepričljivo. Po. ^uja jasen nauk v praktičnih, za nas aktual. uih rečeh.
škof dr. Gregorij Rožman ji je napisal lepo» uvodno besedo in priporočilo.
S tem je knjižica tudi vsem bralcem „Duh. življenja“ toplo priporočena. Pisatelj živi v USA, knjižica pa je izšla v Buenos Airesu.
5.	Skupno s Koledarjem.zbornikom je „Svobodna Slovenija“ izdala tudi kjigo „Naša beseda“, ki sta jo priredila Al. Maji.en in M. Mizerit, bogato ilustriral pa St. Snoj, Knjiga je namenjena naši mladini, pa jo bo z velikim veseljem bral tudi vsak zaveden Slovenec. Bila je zares potrebna. So naši malčki v težkem položaju. Hodijo v tuje šole in si nabirajo tuje učenosti, domače pa stradajo, „Naša beseda“ jim hoče pomagati. Uči jih pravilno brati slovensko, posebno izgovarjavo črk, ki se drugače izgovarjajo v kasteljanščini, drugače po naše. Govori jim o domovini, ki so jo komaj videli in je ne poznajo. Odkriva jim njeno lepoto in budi ljubezen do nje. V neprisiljenih sestavkih in pesmicah jih uvaja v način in navade slo. venskega domačega življenja: kako naj preživljajo dan, kako naj radi imajo očeta in mater, kako naj praznujejo nedeljo in veli. ke praznike cerkvenega leta itd. Vse je tako bogato lepih vzgojnih misli, nravnih naukov in zanimivih poučnih zgodbic; Toplo in prikupno nudi knjiga domala vse, kar mora mali vedeti in hoteti, da bo res plemenit, dober, veren slovenski otrok. Posebna odlika pa je gotovo verski duh, ki preveva vso knji. go. Skoro ni strani, ki ne bi govorila o Bogu in otrokovem razmerju do njega. Izdajatelji in prireditelji zaslužijo zato posebno priznanje in našo globoko hvaležnost, Mali pa bodo ob nji vzljubili dobrega Boga, svojo vero in lepe naše verske navade.
Je ta knjiga resnično prelep dar za praz. nike.
6.	H koncu smo prejeli še 39. letnik v USA že priljubljenega Ave Mar ia.koled ar j a za 1. 1952, ki so ga v Lemontu izdali slovenski frančiškani. Ima 143 strani. Posvečen je iz. rečno škofu Baragi (str. 29). Skoro četrtina vsebine govori o njem in okusno opremljene platnice kažejo Baragove motive. Poleg po. rpčila o stanju Baragove zadeve in prevoda enega poglavja iz Gregoričevega romana o Baragi, beremo tudi poročilo škofa dr. Rož. mana o Baragovem mesecu v Argentiniji, s fotografijo proslave na Rio Bamba in Ahči. novega kipa. Med drugimi zanimivimi pri. spevki bi omenil le dva: P. Odilovo zgodovino božje poti na Sveti Gori pri Gorici in pa duhovno igro „Marija pomagaj“, ki sta jo napisala K. Mauser in p. Bazilij za pro. slavo v Lemontu.
človek ima skušnjavo, da bi primerjal ta koledar s koledarjem Svobodne Slovenije. Pa je ta primerjava težko mogoča, ker imata oba koledarja različne namene in različen značaj. Eno pa lahko rečemo, da je ob tem 39. letniku koledar jo iz USA naš koledar-zbornik iz Argentinije lahko ponosen nase.
Tako je knižnji kronist „Duhovnega živ. Ijenja“ mogel za prvo številko novega letnika
poročati o 6 izvirnih slovenskih knjifSh, ka_ terih 5 je izšlo v Buenos Airesu, iz kroga par tisočev novih naseljencev, in 1 v USA.
Spričevalo, da živimo, in zares lep doku. ment kulturnega prizadevanja.
Dr. I. L.
ARGENTINA
Praznik Kristusa Kralja smo v Buenos Airesu proslavili kot praznik apostolov, sodelavcev pri širjenju in utrjevanju božjega kraljestva v svetu. Dopoldne v daritvi sv. maše in molitvi, popoldne pa najprej s pe_ timi litanijami presv. Srca Jezusovega v cer. kvi na Belgrano, kjer smo obnovili tudi po. svetitev Slovencev presv. Srcu Jezusovemu. Polna je bila to pot cerkev, da je bilo lepo videti. Prav tako je bilo premalo prostora v salezijanski dvorani, kjer je bilo slavnostno zborovanje. Začel ga je fant z branjem evangelija praznika Kristusa Kralja, nato je č. g. Anton Orehar prebral poslanico, ki jo je prav za to priliko poslal prevzvišeni g. škof dr. Gregorij Rožman argentinskim Sloven. cem, kjer jih pozdravlja in posebej vzpodbuja, kako naj izročijo v varstvo Kristusu Kralju družine in življenje uredijo po njegovem nauku. Pevski zbor iz Ramos Mejia je dobro pripravljen zapel tri pesmi; nato ja rektor slov. semenišča univ. prof. dr. Al. Odar v govoru pokazal pomen in obseg kraljevanja Kristusovega za katoličana in človeka sploh. Za sklep so fantje dobro podali pozdravno deklamacijo na čast Kristusa Kralja. Pesem „Kristus mora kraljevati“ je zborovanje zaključila.
. Spominska pobožnost za rajne Slovence na Chacariti je spet zbrala na Vseh svetnikov dan popoldne ob 4 precejšnje število Slo. vencev. Vsak ima katerega svojih na onem svetu, pa večinoma vsi doma, spomnimo se jih pa tako, da se ta dan v jugoslovanski grobnici zberemo h kratki pobožnosti. Letos nam je č. g. Anton Orehar v govoru pokazal pomen tega dneva in način, kako mrtvim moremo pomagati, nato so zapeli obredne molitve „Reši me“ in pevski zbor iz Ramos Mejia je odpel nekaj žalostink.
Posvetitev enega mašnika in 11 diakonov našega slovenskega semenišča je izvršil 11. novembra v Turderi pri oo. palotincih msgr. Martinez, naslovni škof iz Ibore.
Novo mašo je zapel med Slovenci v Buenos Airesu 25. novembra c. g. Alojzij Legan, do. ma iz Trebnjega, povsem sam je tukaj, a rojaki, ki so se novomašne slovesnosti v spodnji cerkvi San Carlos udeležili, so mu nadomestili domače, že ob 8 zjutraj je bil začetek, ker pevski zbor „Gallus“, ki mu je latinsko mašo pel, ni mogel kasneje. Lep je bil pozdrav pred cerkvijo, ko mu je gdč. Pavia Hribovšek izročila križ. Novomašni govornik je bil č. g. dr. Mirko Gogala, ki je to pot prvič nastopil med Slovenci in smiselno pokazal Jezusa Odrešenika in nada. ijevanje odrešeniškega dela po duhovniku. Lepo število rojakov se je zbralo kljub
zgodnji uri, da növomäsnikä spremijo pred oltar; med njimi je bilo tudi dokaj narodnih noš, ki so slovesnosti dale poseben slovenski značaj.
Dekliški dan so napovedala dekleta za 18.
november v ženskem kolegijti sester sv. Duha v Villa Calzada. Povabile so predvsem članice SDO, pa tudi vsa druga slovenska dekleta in jih je prišlo kar nad 100. Ob 10 so imele najprej sv. mašo, katero je s pridigo opravil duhovni vodja SDO č. g. Orehar. Po končanem zajtrku pa so začele zborovanje, na katerem jim je najprej govoril univ. prof. dr. Al. Odar o poslanstvu neporočenega de. kleta oz. ženske. V izvrstnem govoru jim je pokazal vprašanje in dal odgovore, ki so jih čakale in jih dopolnil še v debatni uri. Ga. Prijatelj Kristina pa jim je v lepem referatu pokazala praktične smernice na poti v življenje. Prijazen razgovor med kosilom je hitro tekel in po litanijah v kapeli so posve. tile čas veselju in razvedrilu. Potrebna in hvalevredna so taka zborovanja, ki dekleta zberejo in seznanijo med seboj ter jih za življenje opogumijo.
Petdesetletnico prihoda salezijancev med Slovence smo praznovali prvo adventno nedeljo v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia, združeno z novo mašo slovenskega šale. zijanca č. g. Janeza Zupana iz čemšenika. že dopoldne se je zbala velika množica rojakov na lepem zavodskem vrtu, kjer so pred cerkvijo sprejeli novomašnika, katerega je pozdravil g. Jože šeme v imenu fantov in mu izročil križ. V cerkvi je najprej govoril ravnatelj zavoda č. g. Cantarutti, ki je hkrati zastopa) zastopnika gen. ravnatelja ter tukajšnjega inšpektorja, ki sta bila odsotna zaradi proslave škofovskega jubileja apost. nuncija msgr. Fietta. V govoru je spomnil poslanstvo Don' Boscove ustanove. Za njim je govoril novomašniku njegov sobrat č. g. Mernik, ki je spomnil tudi delo slovenskih salezijs.ncev v preteklih 50 letih. Za tem je bila sv. maša, med katero je pel „Gallus“. — Pri opoldanskem kosilu, kjer so se zbrali novomašnikovi znanci in zastopniki sloven. skega javnega življenja med izseljenci ter slovenska duhovščina, je č. g. Mernik najprej vse pozdravil, nato so častitali novomašniku ter slovenskim salezijancem po vrsti č. g. Anton Orehar, slovenski dušni pastir v Argentini, g. M. Stare, predsednik Društva Slovencev, g. Rudolf Smersu v imenu Družabne pravde ter č. g. Ladislav Lenček v imenu lazaristov. Vsem je odgovoril g. novomašnik ter se jim zahvalil, kakor tudi vsem drugim dobrotnikom v življenju, posebno staršem in domačim, katerih nikogar ni v Argentini. —■ Za popoldne so se ljudje spet zbrali v cerkvi, kjer jim je govoril rektor slov. semenišča prelat dr. A. Odar o milostni odločitvi božje previdnosti pri Don Boscu in o deltf sloven. skih salezijancev. Za tem se je zvrstila dolga

procesija po tamošnjem parku, vse pa se je skončalo z zahvalno pesmijo v cerkvi, še otroke je Miklavž obdaril in pozdravila sta nas čč. gg. zastopnik glavnega ravnatelja Don Modesto Bellida ter inšpektor dr. Ra-spanti. — Fantje so pod vodstvom g. čopa pokazali nekaj telovadnih tok in slovesnosti dneva so bile zaključene.
„Svobodna Slovenija“ je praznovala deset, letnico svojega izhajanja. Doma je začela v največjih težavah in nevarnostih, tukaj na. daljuje svoje poslanstvo, klicati in utrjevati Slovence v svobodi. Uredniki so za proslavo jubileja povabili na prijetno popoldne za. stopnike slovenskega javnega življenja v nedeljo 2 5. novembra. Do 100 se jih je na. bralo. Po pozdravnem govoru predsednika konzorcija g. M. Stareta so častitali č. g. Jože Jurak v imenu odsotnega č g. Oreharja, ki je bil med rojaki v Rosario, nato je go. voril za „Društvo Slovencev“ podpredsednik ing. Mozetič, rektor semenišča dr. Odar, urednik „Duhovnega življenja“ č. g. Ladi. slav Lenček ter g. Rudolf žitnik. Povdarili so pomen in delo, ki ga ima list za slovenske izseljence po vsem svetu, ko vzdržuje zvezo in enotno miselnost.
Miklavž je prišel med slovenske rojake in sicer mu je v pozdrav lepo zapel „Gallus“ Grzinčičevo opereto „Miklavž prihaja“. Dobro so vse naštudirali ter podali, kar je težko v teh razmerah. Dvakrat so Slovenci napolnili dvorano „Circulo de los obreros catölicos“ v Liniersu, v soboto 1. decembra otroci, v nedeljo pa odrasli, drugič več kot prvič. Mo. ralni uspeh je bil velik. Priznanje-zboru kot posameznim nastopajočim!
Praznik Brezmadežne so tudi letos praz. novali fantje in dekleta z vso slovesnostjo v dneh 8. decembra, ko so imeli duhovno ob. novo prvi v Don Bosco, druge na Belgrano na praznik sam, naslednji dan v nedeljo je bilo pa skupno sv. obhajilo pri slovenski maši v Capitalu. Poseben čar je prineslo le. po in močno ljudsko petje. Udeležba je bila zlasti zjutraj zelo lepa. Popoldne pa je bila marijanska proslava, in sicer najprej pete li. tanije M. B„ kjer smo zmolili obnovo posve. titve v kongregaciji. — Po litanijah je bila slovesnost v dvorani, ko so fantje in dekleta pripravili akademijo. Recitacije, petje, govor gdč. Peršuhove ter g. Fr. Prijatelja, vse je pokazalo problematiko vprašanja teh dni za fante in dekleta. Dekliški zbor SDO je zapel Par lepih pesmi, dekleta so odigrale prizor, ček in nazadnje fantje izvajali simbolično vajo „Zgodnja Danica“. S pesmijo „Zmagala si“ smo zaključili akademijo. Vse je povezoval v enotnost g. Milan Magister.
Duhovniške spremembe, č. g. dr. Kladnik je v škofiji Bahia Blanca dobil svojo župnijo Medanos (Parroquia, FCNGR). -—• Novomaš. nik č. g. Legan je ostal v nadškofiji La Plata in bil postavljen za kaplana v Baradero, odkoder je odšel dekan 'Ciril Milavec, ki je bil imenovan za Moron in tako prišel med Slovence.
Zbirka za slovensko semenišče se ureja in viša se število podpirateljev. Stroški so
„Duhovno življenje“ je slo. venski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (Orehar Anton), urejujeta pa dr. Alojzij Odar in Lenček La. dislav CM, Naslov: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. — Celoletna na. ročnina za Argentino 45 pe. sov, za USA 5 dolarjev, za Kanado 6 dolarjev. Polletna za Argentino 25 pesov. — Imprenta „Polliglota“, Cor. rientes 3114
VSEBINA
La Virgencita — V dvajseti letnik — Dva., najst novih apostolov (N. N.) — Bog z nami (škof dr. Rožman) — Marija, Kraljica Slo. vencev, obvaruj nam vero in dom (dr. Odar)
—	Sveta Marija, Mati božja (dr. Žakelj) — Kristus se nam je rodil (dr. Gnidovec) — O Božiču spet doma (dr. Ahčin) — Božična
zgodba (N. N.) — Moj prosinec 1951 (dr. Kociper) — Novo leto (Riko) — Vera bo zmagala (Kopač CM) — Odkod nevera (dr. Odar) — Blagor čistim v srcu (dr. Lenček)
—	Apostolstvo sv. Cirila in Metoda (dr. Ša. ruga) — Sin svetlobe (Bogdan Budnik) — Ljubezen pri vzgoji (dr. Hanželič) — Pismo iz domovine — Po svetu — Doma in na tujem
—	Nove slovenske knjige (dr. I. L.) — Prošt Ignacij Nadrah umrl — BOŽJE STEZICE
Naslovna stran: VI. Mazi.
pa tudi veliki. Misijonski odsek obeta s tom. boio „Poderžajeva cerkev za slovensko se. menišče“ s pomočjo rojakov prispevati kar 10.000 pesov. Da bi se le posrečilo!
Duhovne vaje naših mož v soboto in ne. deljo, 8. in 9. decembra, so zajele toliko udeležencev (nad 70), da so se morale vršiti na dveh krajih, z dvema govornikoma, prelatom dr. Odarjem in prof. dr. Žakljem. Zaključile so se v zadovoljstvo vseh.
Jezuit p. Lozar med rojaki v Floridi
CORREO	
ARGENTINO	
SUC. 6	
r C &• -	g O S S
	cc 10 o d
^ e	g d
H H A	o te
S slovesnosti v Buenos Airesu. — Zgoraj: Pozdrav novomašniku č. g. Zupanu pred cerkvijo v Don Bosco; fantje z Marijo Pomočnico in narodne noše v procesiji v proslavo 50 letnice prihoda gg. salezijancev med Slovence. — V sredini in spodaj; levo: dva prizora iz ,,Ga. llusovega“ miklavževanja; v sredi: novomašnik č. g. Legan z narodnimi nošami, spodaj novomašni svatje v Don Bosco pri č. g. Zupanu: desno zgoraj: z nove maše č. g. Lega. na v spodnji cerkvi San Carlos; spodaj: č. g. Legan obhaja narodne noše