Book Reviews Ezuli, o p tan ti, izseljenci..., Annales, Anali za istrske in mediteranske študije, Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 10/2000, 1(20), str. 165-252; 2(22), str. 357-418. H um anistično-družbolovna revija Annales - Anali za istrske in m editernaske študije, ki izhaja pod okriljem Zgodovinskega društva za južno Prim orsko v K opru in ki je v zadnjih desetih letih mnogo prispevala k poznavanju zgodovinske ter družbene stvar­ nosti severnojadranskega prostora, je že večkrat nam enila pozornost tudi selitveni problem atiki. Selitve so bile nam reč skozi celotno zgodovino m ed relevantnim i poja­ vi te obm ejne regije, kjer se stikajo različni narodi in civilizacije, državne entitete in njihovi strateški interesi. Leta 1997 je v deseti številki izšel poseben tem atski sklop, katerega nam en je bil ravno izpostaviti tipološko raznolikost selitvenih gibanj v tem prostoru, ki se zaradi om enjenih »pogojev« in s tem bogatega prepletanja najrazlič­ nejših selitvenih dejavnikov ponuja kot delavnica za preučevanje migracij. Dvajseta in dvaindvajseta številka revije se zopet vračata k problem atiki in sicer k izseljenskim gibanjem , povezanim s političnim i in razm ejitvenim i vprašanji na Prim orskem in v Istri po prvi in drugi svetovni vojni. Sklop prinaša prispevke s slovensko-italijanske- ga študijskega sestanka z naslovom Vzroki in posledice izseljevanj iz Slovenske Istre p o 2. svetovni vojni, k i je bil v K opru 6. jun ija 2000 v okviru Evropskega program a CBS Phare Slovenija-Italija. N a sestanku s e je soočilo 11 razpravljalcev, 5 italijanske narodnosti (2 s sloven­ ske obale), 5 slovenskih in en hrvaški. Revija pa prinaša 12 študij, ki odsevajo stanje in nekatere usm eritve na področju raziskovanja begunske ozirom a m igracijske p rob­ lematike. Zgodovinar Raoul Pupo s tržaške univerze razpravlja o najsodobnejših po­ gledih na istrski eksodus v italijanskem zgodovinopisju, ki se, razen izjem, šele zad­ njem desetletju sistem atično in bolj poglobljeno ukvarja z om enjenim zgodovinskim problem om , ki je bil prej v »zakupu« ezulskih sredin in politike. Ta prem ik je privedel do ustreznejše kontekstualizacije vprašanja in sicer v vseevropski okvir prem ikov prebivastva, ki so povezani s prvo in drugo svetovno vojno, posledičnim sprem inja­ njem politične geografije in blokovsko delitvijo kontinenta. Pri prim erjanju prem ikov slovenskega in hrvaškega prebivalstva iz medvojne Julijske krajine in istrskim ekso­ dusom po drugi svetovni vojni avtor poudarja razlike m ed zgodovinskim a obdobjem a in s tem neum estnost poenostavljenih interpretacijskih paralelizmov. Glede kvantifi­ kacije ugotavlja težnjo po prehodu od vrednotenja celotnega eksodusa k osredotoče­ nju na italijanski del in izpostavljanju njegovega skoraj absolutnega odstotka, kar italijansko zgodovinopisje pripisuje m nožičnem u izgonu vseh, ki se niso udinjali ju ­ goslovanski politiki italijansko-jugoslovanskega bratstva. Kar se tiče nadaljnjega po­ glabljanja v problem atiko vidi potrebo po preučevanju socialnih aspektov in upošte­ vanju slovenskih ter hrvaških arhivskih virov. Kljub tem u pa se iz študije kaže nave­ zanost italijanskega zgodovinopisja na izključno politično interpretacijo vprašanja in sicer v luči jugoslovanske politike do italijanske m anjšinske skupnosti in dejstva, da 195 Knjižne ocene je eksodus privedel do njenega skorajšnjega izničenja, m edtem ko sta se slovenska in hrvaška, kljub fašističnem u raznarodovanju, vendarle ohranili. Tržaški zgodovinar Piero P urini je prispeval dve razpravi o izseljevanju iz Ju lij­ ske krajine m ed prvo in drugo svetovno vojno. V prvi predstavlja in analizira podatke uradne italijanske izseljenske statistike, ki so jo vodili upravni organi na osnovi izda­ nih potnih listov in k i je objavljena v periodični publikaciji italijanskega statističnega inštituta ISTAT Statistica delle migrazioni da e per 1’estero. Po obrazložitvi sistema, po katerem je nastajala m igracijska statistika, njenih pojm ov in kategorij, predstavlja s pom očjo preglednic potek izseljenskih in povratnih gibanj po posam eznih provin­ cah Julijske krajine in ciljih izseljevanja. K er statistika ne razlikuje izseljencev po narodnosti in ker razčlem ba podatkov po teritorialnem izvoru ni dovolj podrobna, da bi jo lahko prim erjali z etnično sliko teritorija, je za ugotavljanje slovenskega in h r­ vaškega izseljevanja ta statistika kaj malo koristna. Poleg tega se je z leti koncept objavljanja podatkov sprem injal z vnašanjem včasih nezdružljivih kategorij, tako da om ogoča le hipotetična izračunavaja. Statistika tudi ne upošteva izselitev prebivals­ tva, ki ni imelo italijanskega državljanstva, in seveda ilegalnih prebežnikov, nudi pa vseeno okvir, iz katerega je mogoče razbrati glavne usm eritve in dinam ike selitvenih tokov. Zlasti v slednjih se indirektno zrcali tudi slovensko izseljevanje, pogojeno z raznarodovalno politiko, če pom islim o, d a je prekom orsko izseljevanje v Julijski kra­ jin i beležilo višek proti koncu dvajsetih let, ko je drugod po Italiji zaradi m očnega om ejevanja s strani države, število odhodov drastično upadlo. Drugi Purinijev prispevek obravnava prim orsko izseljevanje iz Julijske krajine v Jugoslavijo v letih po prvi svetovni vojni na podlagi arhivskega gradiva Pisarne za zasedelo ozem lje, k i je v Ljubljani med drugim skrbela za pom oč in nastanitev begun­ cev. Gre za zanim iv poskus vpogleda v strukturo prvih priseljenskih valov in tipologi­ jo begunca s statistično in kvalitativno analizo prošenj, ki jih je pisarna dobivala od posam eznikov in družin. Vzorec (539 primerov) sicer ni najbolj reprezentativen, saj se je na Pisarno obračal samo en del pribežnikov, v številnih prim erih so zastopani samo določeni poklicni ozirom a socialni segmenti, kot na prim er vojaštvo ali javno uslužbenstvo, največkrat pa so prositelji pisali v im enu cele družine in niso navajali osebnih podatkov ostalih družinskih članov. Zato so v vzorcu zastopani predvsem m oški. Vir je om ogočil izračun param etrov glede na spol, starost, kraj rojstva, kraj bivanja pred odhodom, kraj bivanja v Jugoslaviji, način in razloge odhoda ter še ne­ katere značilnosti. Večina beguncev je prihajala iz Trsta, Gorice in drugih pom em ­ bnejših upravnih središč, nastanila pa se je najpogosteje v Ljubljani, M ariboru in Zagrebu, precej tudi v m anjših krajih na Slovenskem in Hrvaškem . Po poklicu je bilo največ delavcev, ki so zapuščali službe v javnem sektorju, večina družinskih očetov z družino, prosili pa so za priporočila in izjave o jugoslovanskem poreklu, za finančno pomoč, za kritje stroškov priselitve, za poizvedbe za sorodniki po Jugoslaviji in v Julijski krajini in podobno. Egon Pelikan predstavlja rezultate tajnega štetja, ki g a je v Julijski krajini opra­ vila leta 1933 prim orska druhovščina v okviru Zbora svečenikov sv. Pavla. Štetje je 196 Book Reviews naročila vlada Kraljevine Jugoslavije, da bi preverila stanje slovenskega in hrvaškega prebivalstva ter učinke raznarodovalne politike, služilo pa je tudi potrebam tajne so- cialnokrščanske organizacije. Opravljeno je bilo na osnovi župnijskih knjig po posa­ m eznih župnijah, nakar so podatke združili tudi na nivoju dekanij, škofij in celotne dežele. Avtor podaja poleg splošnih podatkov po škofijah podrobnejše preglednice, nanašajoče se na dekanije Tržaško-koprske škofije in na župnije, segajoče na obm oč­ je Kopra, Izole in Pirana. Opozarja tudi na problem vrednotenja podatkov, ki naj bi bili dokaj zanesljivi za podeželje, kjer je duhovščina im ela dejanski pregled nad p re­ bivalstvom in njegovo nacionalno pripadnostjo, dvomljivi pa za večja središča, kjer je m ed drugim vladala velika m obilnost prebivalstva. Problem pri preštevanju pred­ stavlja tudi dejstvo, da statistika ne upošteva odseljevanja, ker so duhovniki v župnij­ skih registrih še dalje ohranjali tudi odsotno prebivalstvo. V nadaljevanju se avtor ustavlja še ob nacionalni statistiki duhovščine in duhovniškega naraščaja, ki so jo prav tako izvedli v okviru tajnega štetja. Zgodovinarka Nevenka Troha je prispevala študijo o ukrepih jugoslovanskih ob­ lasti v conah B Julijske krajine in Svobodnega tržaškega ozemlja. Šlo je za posege v okviru izgradnje ljudske oblasti (upravljanje imovine že pobeglih, razlastitve, zaplembe, odprava kolonskega sistema, agrarna reform a, razveljavitev dražb in prisilnih prodaj in podobno), ki so zaradi svojega »razrednega« značaja in socialno-ekonom ske struk­ ture italijanske narodne kom ponente prizadeli v večji m eri italijansko prebivalstvo. K er so se jugoslovanske oblasti zavedale problem atičnosti istrskih obalnih m est, kjer je bilo prebivalstvo večinom a italijansko, so si prizadevale okrepiti politično vlogo z idejo o italijansko-jugoslovanski »fratellanzi« (bratstvom), k i je predvidevala spošto­ vanje italijanskih pravic do šole, jezika, kulture in predstavništva v krajevnih uprav­ nih organih. Če glede prvih postavk ni bilo problemov, saj je kljub form alni dvojezič­ nosti v centrih še vedno de facto prevladovala italijanščina, ni m anjkalo težav z vzpo­ stavljanjem enakopravne upravne zastopanosti narodnih kom ponent, ker se je itali­ janska stran tem u upirala. K ljub spoštovanju osnovnih narodnih pravic je jugoslovan­ ska vojaška in civilna oblast z uveljavljanjem načela »kdor ni z nami je proti nam « razklala družbo na pristaše (Slovence in »dem okratične« ter »poštene« Italijane) in nasprotnike, ki so navadno dobili pečat fašistov. Ti so bili deležni negativnega in včasih sovražnega odnosa tudi kot Italijani, predvsem če so bili pred in m ed vojno včlanjeni v fašističnih organizacijah ozirom a če niso dokazali nasprotovanja fašistič­ ni politiki raznarodovanja. V času Svobodnega tržaškega ozem lja so ta načela nadalje uveljavljali, dodatne'zaplete in nasprotja pa je prinesel ideološki spor ob kom infor- mu, ko s e je dober del italijanskega delavskega razreda opredelil proti Titu. N aslednja leta so pospešila proces »jugoslavizacije« upravnih teles, tako da ob podpisu London­ skega mem orandum a ni bilo več nobene narodne paritetnosti znotraj adm inistracije in gospodarstva. Sprem enila se je tudi jugoslovanska politika do italijanskega prebi­ valstva: m edtem ko so ga prej iz političnih razlogov skušali zadrževati, so po Komin- form u podpirali njegov odhod in si prizadevali razbiti vsako vez ter kontakt med prebivalstvom obeh con. 197 Knjižne ocene G eograf Ivica Pletikosič podaja sliko izseljevanja in doseljevanja v P iran m ed leti 1941 in 1961, pri čem er se poslužuj e različnih serialnih virov, od seznam ov oziro­ m a registrov priseljenih in odseljenih, registrov prebivalsva, do popisov prebivalstva iz let 1945, 1948, 1956 in 1961. Viri se razlikujejo po vrsti podatkov in delno po teritorialnih enotah, tako da so bili za usklajevanje potrebni diferencialni posegi, p o ­ sebna težavno pa je bilo ugotavljanje narodnega značaja migrantov. Avtor sledi d ina­ m iki in tipološkem u sprem injanju ter vzročnosti tokov v vojnem in prvem povojnem obdobju, v fazi m nožičnega odliva italijanskega prebivalstva sredi petdesetih let in posledičnem u zapolnjevanju z eksodusom nastale dem ografske vrzeli, k i je privedlo do »slovenizacije« piranskega družbenega tkiva. Zgodovinar Sandi Volk predstavlja dokum ent iz m aja 1954, s katerim je O dbor narodne osvoboditve za Istro seznanjal italijansko vlado s svojim i stališči glede ezu l­ skega vprašanja in predlagal ukrepe, ki naj se jih uvede pri sprejem anju in nam ešča­ nju istrskih beguncev na italijanskih tleh. Dokument predstavlja nekakšen zgodovinski mejnik v italijanskem odnosu do tega vprašanja, ker je prinašal temeljne smernice na- daljne italijanske strategije v tej zvezi. Odbor je svetoval, naj se pohiti z ukrepanjem v korist beguncev, ker bi odlašanje bilo v prid jugoslovanski strani, naj se vlada angažira pri ustvarjanju močnih italijanskih jeder na Tržaškem in Goriškem, tako da bi se spre­ menila etnična struktura mejnih območij. V ta namen je predlagal tudi najprim ernejše lokacije za naseljevanje beguncev, glede na njihovo poklicno sestavo. Naglašal je potre­ bo vlaganja državnih finančnih sredstev v omenjene načrte, glede njihovega izvajanja pa je predlagal tri ustanove: t. i. Ente Tre Venezie, k ije že v fašistični dobi odigral vlogo razlaščevalca in raznarodovalca slovenske in hrvaške zemlje, Consorzio nazionale tra cooperative pescatori e affini, ki naj bi skrbel za ribiče, ter Opera per 1’assistenza ai profughi giuliani e dalmati, ki se je ukvarjala s trgovci in obrtniki. Inženir P eter M erku, tržaški Slovenec, ki že več desetletij živi in dela v N em čiji, k jer je m ed drugim angažiran v gibanju za varovanje človekovih pravic, ponuja p ri­ m erjavo m ed eksodusom iz Istre in tistim iz Sudetov. Pri vzporejanju teh dveh proce­ sov ugotavlja nekatere bistvene razlike, kot na prim er v trajanju (Nem ci so Češko zapustili v zelo kratkem času, m edtem ko je odseljevanje iz Istre potekalo celih 13 let, skladno pač z reševanjem razm ejitvene problem atike na tem obm očju), dejstvo, d a je šlo v nem škem prim eru za nasilni izgon in da je Č eškoslovaška sudetske N em ce obravnavala skoraj brez izjem e za tujce, m edtem ko je bil odhod Italijanov večinom a prostovoljen (v tej točki se seveda razhaja s tezami italijanske strani in tudi italijan­ skega zgodovinopisja) in so imeli m ožnost pridobiti jugoslovansko državljanstvo ter ostati doma. M ed pom em bnejšim i razlikam i je tudi odnos evropskih držav do Češke v zvezi z vprašanjem sudetskih N em cev in pa do Slovenije, ki ob vstopanju v Evropo doživlja zaradi italijanske izselitve iz Istre politične pritiske, ter nenazadnje odnos nem ških oblasti, družbe in zgodovinopisja, ki priznavajo odgovornost nem škega na­ roda pri tem dram atičnem dogajanju, m edtem ko teži italijanska stran k izolaciji istr­ skega eksodusa od prejšnjega dogajanja in početja italijanske države v Julijski krajini in na jugoslovanskih tleh za časa fašizm a in druge svetovne vojne. 198 Book Reviews Zgodovinar Dean Krm ac seže nekoliko nazaj v čas in sicer k m igracijskim giba­ njem na istrskem polotoku v obdobju od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne. S prim erjavo naravnih in selitvenih saldov na osnovi avstrijskih ljudskih štetij ugotav­ lja močno težnjo istrskega prebivalstva po prostorskem prem ikanju, tako znotraj de­ žele, predvsem pa navzven, proti avstrijskim gospodarskim središčem in tudi v druge države. Istra, ki je v tem obdobju beležila zelo visoko naravno dem ografsko rast, zaradi gospodarske zaostalosti sicer ni nudila prebivalstvu m ožnosti notranjega pre­ razporejanja. Edini pom em bnejši gospodarski center je bil Pulj, k i je med vsem i gla­ varstvi edini beležil pozitivni m igracijski prirastek, m edtem ko je v ostalih število odselitev bolj ali manj presegalo število priselitev. Pulj je vseskozi deloval kot atrak­ tivna točka, še najbolj v prvem desetletju 20. stoletja, ko je z razvojem ladjarske industrije zabeležil skoraj 24 % selitveni saldo. M ed cilji istrskih selitev sta bila na prvih m estih Trst in Reka, kam or so se iz bližnjih območij podajali m nogi tudi zača­ sno (sezonsko) in na ta način pogojevali m odernizacijo istrske družbeno-gospodarske stvarnosti. Od sedem desetih let 19. stoletja dalje so postajale vse bolj relevantne tudi prekom orske m igracije, predvsem iz istrskih otokov, ki jih je zaradi krize lokalnega ladjarstva in tradicionalnih pom orskih dejavnosti zajelo množično izseljevanje v Am e­ riko. Pred statističnim prikazom selitvenih gibanj se avtor uvodom a ustavlja ob prav­ nih problem ih ozirom a zakonskih predpisih v zvezi z izseljevanjem , pri uporabljenih virih in upravni strukturi Istre. Tema italijanske geografinje Francesce Krasna s tržaške univerze je tajni popis prebivalstva, ki g a je v Julijski krajini pripravila italijanska fašistična oblast do leta 1939 na osnovi popisnih podatkov iz leta 1936, da bi preverila stanje nacionalnih razmerij in učinkovitost raznarodovalne politike. Avtorica opozarja na m nogotere te ­ žave, m anipulacije in interpretacijske pasti, ki se skrivajo za popisovanjem narodne pripadnosti in ki so odvisne od same m etodologije kot od političnih okoliščin ob izvedbi popisov. Zato so tudi rezultati štetja iz leta 1936 precej dvom ljivi in proble­ m atični ter se ponujajo previdnim prim erjavam s prejšnjim i popisi le na ravni celotne­ ga prebivalstva. Te prim erjave kažejo na porast italijansko govorečega prebivalstva v prim erjavi z letom 1921 od 51 na 60 % (+132.000 oseb), m edtem ko je slovensko upadlo od 31 na 25 % ( - 38.000 oseb), hrvaško pa od 15 na 13,5 % (-4.000 oseb). Iz razčlenitve po m anjših upravnih enotah se kažejo obm očja največjih sprememb. D e­ lež italijanske populacije je najbolj narasel na obm očju m est in pom em bnejših gospo­ darskih središč kot Trst (+39.000), Gorica (+15.000), Tržič (+12.000), Pulj (+13.000) in Reka (+13.000). Prebivalstvo slovenskega jezika pa je največje padce beležilo v Trstu (-12.000), Gorici (-8.000), Tolminu (-4.000) in Sežani (-5.500). Avtorica pou­ darja, kako vse to kaže na neuspeh raznarodovalne politike in na razloge, zaradi kate­ rih podatkov niso nikoli objavili. Ta trditev je vsekakor resnična, kar pa ne zm anjšuje škode, ki jo je uspela prizadejati fašistična politika »drugorodnem u« prebivalstvu, kot je razvidno že iz navedenih grobih številčnih kazalcev. Dejstvo je, d a je vrednote­ nje te »škode« in njenih dejavnikov odvisno tudi od različne percepcije problem a in zgodovinskih dejstev. 199 Knjižne ocene Alessandra Argenti Tremul obravnava odseljevanje istrskih beguncev v letih 1945- 56 skozi pisanje lokalnega italijanskega časopisja. Kot izraz ljudske oblasti je to časo­ pisje zastopalo uradna jugoslovanska stališča v odnosu do problem a in pripisovalo odgovornost eksodusa italijanskim oblastem ter Odboru za narodno osvoboditev za Istro. Odhod italijanskega prebivalstva je razlagalo v sm islu norm alizacije etnične strukture polotoka, ki jo je izmaličil prejšnji dotok italijanskega prebivalstva po načr­ tih italijanskega kapitala in ekonomske nadvlade. V zroki za eksodus so bili torej v izgubi italijanskega privilegiranega in hegem onskega položaja znotraj družbe, v itali­ janski propagandi in iredentizm u, v nacionalnem čutu italijanskega prebivalstva, v tradicionalnih gospodarskih vezeh Istre s Trstom, kam or so se Istrani že tradicionalno izseljevali in ohranjali družinske ter sorodstvene vezi z dom ačim krajem , in seveda v vzpostavitvi socialističnega družbenega reda, ki ga večina ni bila pripravljena spreje­ ti. Časopisje je sicer naglašalo, d a je šlo za prevaro in to argumentiralo s sklicevanjem na slabe življenjske razm ere beguncev na italijanskih tleh kot tudi na dejstvo, da so jih naselili med slovensko prebivalstvo, ki je z razm ejitvijo ostalo v Italiji, da bi poi­ talijančili obm ejni m anjšinski teritorialni pas. Zgodovinar Jure G om bač ponuja vpogled v izseljevanje beguncev iz Kopra in okolice v letih 1954-56 na osnovi prošenj za izvozno dovoljenje iz jugoslovanske cone Svobodne tržaškega ozemlja, ki so jih bili dolžni vložiti optanti, da so lahko prešli jugoslovansko-italijansko mejo s svojo premično imovino. Avtor s e je poslužil vzorca 1003 vlog, iz katerih je statistično prikazal osnovne strukturne poteze (spol, starost, poklic...), časovno dinamiko procesa in vzroke ozirom a razloge odhoda, ki so j ih izseljenci navajali v prošnjah. Rezultate številčne analize je dopolnil še z dvem a virom a, in sicer z zapisniki sej Okrajnega kom iteja Zveze kom unistov iz K opra in s takratnim slovenskim krajevnim časopisjem. N astal je zanim iv in poveden prikaz, ki m u sledim o skozi osebno zgodbo italijanskega ribiča M aria Riccobona. M ed raznim i vidiki izselitve se seznanimo tudi s prem oženjem , ki so ga optanti odnašali s seboj, od pohištva in obleke, poklicnega orodja in najrazličnejših družinskih predm etov ter m a­ terialnih ozirom a čustvenih dragocenosti, do živeža in dom ačih živali. A leksej Kalc M ATJAŽ K LEM ENČIČ, Jurij Trunk med Koroško in Združenimi državami Ame­ rike ter zgodovina slovenskih naselbin v Leadvillu, Kolorado, in v San Franciscu, Kalifornija, Celovec - Ljubljana - Dunaj: M ohorjeva založba, 1999, 509 str. Obsežno delo dr. M atjaža K lem enčiča je razdeljeno na dva dela: prvi zajem a obdobje dela koroškega duhovnika Jurija M. Trunka na K oroškem in njegov prvi odhod v Združene države A m erike (ZDA) ter njegovo delovanje med am eriškim i Slovenci. V 2 0 0