Januš Golec: KRUCI 5. nadaljevanjc. Ljudska povest po zgodovinskih virih. Niti en strel ni padel, ko so planili po polnoči Veržejci nad Bakovce. Krucevskc tabornike, kmete, žene in deco jc prebudil iz najtrdnejšega spanja šele bojni krik nenadnih napadalcev, prasketanje na vseh koncih vasi podtaknjenega ognja, strahoviti lajež psov, ki so se morali natepsti v tej grozni noči iz vseh delov Prekmurja in se zbrati ravno v Bakovcih. Na smrt preplašeni vaščani so vreli iz gorečih hiš, letali kakor ob pamet po naselju, kjer so jih pobijali brez ozira na spol ter starost pobesneli strelci. Pobeg je bil odrezan od severa, je pač vrelo vse v južni smeri proti potoku. V to krdelo nesrečnih iznenadencev so se zaganjali stekli psi, grizeč, česajoč in napadajoč z vso besnostjo vsacega, ki jim je prekrižal pot. Na vseh koncih obupni klici, lajanje psov, prasket do neba segajočih ognjenih zubljev . Iz tc zmedc je odmevala od klanja in nočnega požara podivjana zahteva strclcev: »Izročite nam Kruca Godrnjo; vrnitc nam našo Vido!« Celi Bakovci so že bili oviti v od plamenov bleščečo meglo dima, ko sta planila od glavnega krdela napadalcev dva postavna jezdeca in krenila proti nekakemu vlastelinskemu dvoru, za dober streljaj izven sela. Karol Ropoša je rignil kakor razjarjen ogrski vol: »Tamle Franc, je dom pasjega sinu! Nikdo nama ne sme uiti živ!« Jezdeca sta se pognala kar preko plota na glavno in bolj nizko zgrajeno dvorišče. Nikjer žive duše, da bi se postavila v bran. Vse tiho in mirno .. . Le po hlevih je mukala živina, krulile svinje in iz hiše je bilo čuti vekanjc dojenčka. Franc je prižgal plamenico. Pokazala je isti položaj kakor tcma. Pretaknila sta vse kote, vdrla v klet. Nikjer človeka — čuvarja tako velikega doma! Niti encga hlapca ter dekle ni bilo na spregled, kaj šele, da bi se bil od kod prikazal tolikanj zaželjeni gospodar s svojimi Kruci! Še nekrat sta prebrskala vsc izbe in kleti. Klicala sta Vido in vpila iz polnih grl, da bi sploh priklicala človeško bitje. Od povsod le prazni odjek lastnega glasu, živalsko mukanje iz hlevov in zaripli vek nedolžnega nebogljenca, čisto zapuščenega v zibelki... Franc je šc nekaj klašturil po dvorišču, do nc- razsodnosti razpaljeni stotnik je planil z golo sabljo v hišo pred jokajočega nedolžnika. Po zraku je švisnil zamah težkega meča, ki se je ustavil z glasnim treskom na na dvoje preklani zibelki in prosile so na pomoč samo še zaprtc živali... Edina človeka sta brzela na konjih z dvora, kjer je pravkar švignil visok plamen iz polnega skednja ... Ko so posinili na Mursko polje prvi žarki jutranjega solnca, so bili veržejski strelci zopet zbrani v vrbini ob Muri. Manjkal je Ie trobentač, Husijanov Draš. Nikdo ni bil zanj v skrbeh. Graničarje je služil šest let, poveljnika turške trdnjave je vodil za nos par let in njega bi naj bil oplazil na smrt kak Kruc! Njegov gospodar »hauptman« je bil mnenja, da se ga je stara pijandura nakresal. Obležal je v kaki kleti. Po strcznjenju bo prekanil Krucc in znal Veržejcem povedati kaj izvirnega. Obrazi in roke vseh strelcev so bile počrnele od dima ... Molčali so ... Z daljnega pogorišča se je kadilo v gostih meglah. Dim je oznanjal proti nebu, da je končan prvi vojni pohod veržejskih strelcev nad Kruce. Ali je bil ubit sploh kateri Kruc, vsaj delni krivec, ni znal nobeden od pohodnikov. Pasjega sina — Godrnje — ni videl nikdo! O ugrabljeni ter skriti Veržejki ne sluha ne duha! Pohod jc končal s požigom ter pokoljem nedolžnih. Oni, ki so si hoteli oteti v zadnjem obupu življenje preko potoka, šele bodo postali strašnc žrtve tedaj neozdravljive stekline ... Stotnik Karl ni dal glasnega povelja za umik, le z roko jc zamahnil preko rekc in poletno jutro na Murskem polju je sprejelo veržejske strelce, prve udeležence maščevalnega napada na madžarske Kruce! Ko so bili strelci vsi na štajerski strani Murc, jim je buknil v hrbet posmeh in glasna opazka: »Hcj, Korla, ali ti nisem pravil, da je Godrnja tolovaj — »oberkruc«! Kje imaš svojo Vido? »Ha, ha, omožil si edinko s Krucem? Za svarilo pred roparskim Madžarom si me obrcal. Sedaj si prejel ti gorši sunek, katerega boš najbrž čutil do smrti!« Cela četa se jc ozrla, izvzemši poveljnika. Ob bregu Mure je stal stari cigan Marko Brajdič z vclikim medvedom ob strani in sc režal iz pplnega grla odhajajočim Veržejcem... ; Pokolj in požig nikakor nista pomirila veržejskega »hauptmana«. Neprestano mu je fcil pred očmi preko Mure se posmehujoči ciganov obraz, ki je oznanjal zlo ... Veržejci so rajali, ker so zagodli Krucem prvi čardaš. Ropoša je hodil zamišljen; njegova ženka je jokala in tarnala, da se je bilo bati: ob pamet bo radi izgubljene edinke. Vedno se še ni bil vrnil s pohoda na tostran Mure stari Draš, ki je znal marsikatero pametno v sili. Trobentač veržejske strelske družine je bil precej let Andrej ali Draš Husijan. Bil je revna bajtarska para, saj še svojih staršev poznal ni. Bridke življenske izkušnje so izklesale iz njega dobrega vojaškega trobentača in moža, kateri je videl nekaj več nego Mursko polje. Ljubezen do rojstnega Veržeja ga je prignala iz dobre turške službe v Bosni nazaj v domači kraj. Sicer ni prinesel med domačine turškega zlata, pač pa koš-listnjak spominov, s katerimi je kratil večere in odmore med delom v poletnih dneh. Kot izkušenega vojaka so ga sprejeli za trobentača. Povrh jc še služil pri Ropoševih za nekakega šaferja. Za delo razven košnje ni bil bogvekaj, se ga je otepal po možnosti. Znal je priganjati, da so si pljuvali drugi bolj pridno v roke in pomagali Ropoševim do procvita. Staremu Drašu se ni postavljal po robu nobeden delavec v zavesti, da mu veleva vojaški veteran, ki ima za seboj gospodarja in posebno še gospodinjo. Bil je eden onih starih, zanesljivih poslov, spadajočih povsem k družini in ga je imela Vida za strica. Samo ena debela napaka se je oklepala Draša — naluckal se ga je rad, česar pa nikakor ni čutilo Ropoševo gospodarstvo. Šele drugi večer po požigu Bakovcev se je vrnil Drašek brez konja, strelske obleke in trombe kot razcapan madžarski svinjski pastir. Kako in kaj se mu jc godilo med Kruci onstran Mure, o tem nam bo povedal sam enkrat pozneje. Draša — ta turški Draš je bil sprejet od gospodarja s težkim pričakovanjem. Mati so mu celo padli krog vratu in ga odvedli v kuhinjo na posvet. On, ki je bil med graničarji in Turki, bo tudi znal, kam pohiteti za Vido, ko je niso izsledili v Krajini. Mustačar Draš, na vsa očetova vprašanja in materine solze je le zmigaval z ramami, jedel kot volk, d.. bi bil skoraj pospravil dnn sklede, pil kot lakonca, je razkramal najprej svoj doživljaj s pretvorbo iz strelskega trobentarja v ogrskega svinjskega pastirja. Povest o madžarskem vinu, o smrtni nevarnosti v krucevskih krempljih in o pobegu s pomočjo svinj je pripravil očeta Karla do krohota in jokajočo mater do brisanja solz. Pri popolnem umirjenju resnega položaja si je obrisal pokrepčani Draš mustače ob rokav in menil Bigurnega obraza: »Kar se tiče Vide, bo treba k Herpici pod Ptujsko goro. Naj bo z baburo kar hoče. Če je v zvezi z nebom ali no — Bog nas varuj — s pcklom, zna le, kaj bo! Gospodi ne pove nič. Dvakrat so jo že pestili po ječi, da bi jo omehčali za jjrmado, pa le ni šlo! Kmetu je vsikdar na uslugo v ¦cavesti, da je ne bo izdal duhovščini in ne sodišču.« Ko je izustil Drašek ime Neže Herpice, so ga rotili mati Magdalena pri peterih ran. Ji Križanega, Daj se napoti on do nje, saj mu je znana žalostna zadeva kakor staršema. Turški stric je kajpada obljubil vse. Tudi njemu je bila Vida po lastnem zatrdilu <-- srčni ocvirk. Najprej se je prespal, dobrodušnost veržejsfca. Drugo jutro so ga založili mati z brašnom za na pot [in za vedeževalko. Oče mu je pripel ob sedlo trebušasto čutaro. Draša je jezdil prvič v življenju k ženski po pogled v — bodočnost! Vrnil se je drugi večer pijan kot muha. Komaj in komaj so izpredli iz njega mati, da je izbrbotal izza gostega plota mustač, da je resnično bil pri vedeževalki. Babnica nikakor ni stara. Prebiva kot kmetica v čedni hiši pod Ptujsko goro. Ko je prijezdil do nje in povedal, kaj bi rad, ga je odvedla v štibelc, kjer je vladala povsem tema. Okna sploh nima taista luknja. Niti pri podbojih nfe more v vedeževalni prostor trohica svetlobe. Oba sta vstopila v temo. Bable je sedlo na klop krog mize in vkresalo lojenko. Moral ji je podati desnico. Pri medlem svitu sveče je zasadila vanj svoj čarovniški pogled, da ga jc pretreslo po vsem životu, kakor nikoli poprej v življenju. Ženščina ga jc gledala liki sam bognasvaruj, njegova roka jc dre^etala v njeni,.. 2e je kanil pobegniti pred stabotno žensko, pa je odvrnila sama njegovo desnico in ga nahrulila: »Tnalo veržejsko! Gleda vame bedasto kakor vol! Niti v sorodu nisi z ugrabljeno in tebi, teslo mustačasto naj prerokujem usodo dekline? Če bi bil vsaj prinesel seboj onp ruto, v katero so kapale materine solzc, bi nekaj lahko rekla. K meni morata oče ali mati, ker ju spaja najožje krvno sorodstvo z osebo, koje usodo naj uganem! Tako se mu je godilo. Lahko si mislite, da nisem dal zlodejevi sestri nc denarja, nc mesa in ne pijače!« Draša je govoril istino. Po temeljitem razmišljanju sta odjezdila čez par dni do Herpice z obilnimi darovi Ropoša in Draš, ki je bil za vodnika. V tcmni čumnati pri brlenju sveče in podaji desnice jc zvedel junak Ropoša prerokbo, da so mu klecnile nogc in jc omahnil po klopi. Herpica mu jc povedala iz oči v oči brez prikrivanja: »Vrnitcv hčere boš doživel samo ti. Kar še ni bil nobcden iz Veržeja, boš postal ti — stari oče sinu turškega mogočnjaka!« Pogled v bodočnost ugrabljene edinke je bil razgrnjem pred očetom v nckaj besedah brcz posebne razlage in tolmačenja. Vedeževalka je upihnila luč, hušnila iz štibelca in pustala staro grčo samega, dokler si ni toliko opomogcl od groznega presenečenja, da se jc zmotal na svetlo. Pri pogledu na prcpadcni gospodarjev obraz je uganil tudi Draša, da z Vido ni in ne bo dobro. Prav nevoljen je razkladal prinešene darove in je potegnil sam na dolgo iz čutare, predno je upal iz sebc zunaj pri solnčni svetlobi z vprašanjem: »Neža, no — no, dosti si dobila. Prerokuj še meni, kaj neki čaka mene?« Niti prav končal ni radovednosti, že je čul, česar ni pričakoval in še manj verjel: »Ti, lakonca veržejska, utonil boš v sodu vina!« Draša ni bil strahopetec, pa ga je le osupnilo par preroških besed, da jc odprl na široko usta, kakor bi razpotegnil staro leso na plotu, ni spravil iz sebe niti besedice v odgovor, nc pa da bi bil pljunil babnici v obraz, kakor se je ponašal pozneje med Veržejci na izmišljeno plat. Gospodar in sluga sta jezdila izpod Ptujske gorc v Veržej brez pomenkov. »Hauptman« Ropoša ni zaupal po vrnitvi ne žcni, ne Drašeku ali koniu drugemu, kaj je zvedel o Vidini usodi iz ust ptujskogorske čarodejke. Draša, ta je seve barlantal o svoji smrti v polnem vinskem sodu. Sam sc jc krohotal ženski dalekovidnosti in z njim ves Veržej. (Daljc sledi.)