*'
poudarku Koledarja in pa v leposlovni povesti. Posebej pa moram poudariti, da moj očitek ne zadeva poljudno-znanstvene brošurice, ki vsebuje kratek in stvaren zgodovinski pregled »Kako je nastalo današnje delavstvo in njegovo gibanje« (dr. Drag. Lončar) in pa statistično dopolnjeno skico o »prebivalstvu in gospodarstvu Slovenije« (Filip Uratnik). In čeprav jack London ni ravno vzorno predstavljen — uvod je napisal prevajavec T. Seliškar —, bodo njegove novelice zaradi jasne stvarnosti vendarle za marsikoga prijetno čtivo. Tudi Koledar je dober zlasti v ilustrativnem delu, kjer so poleg slovenskih (T. Kos Pirnat, Ma-leš, Čargo, Serajnik, N. Vidmar, R. šubic) zastopani predvsem tuji umetniki (Kathe Kohvitz in drugi). Kakor slike, naj bi služil osnovnemu socialnemu uastroju in obeležju tudi leposlovni m poučno-informativni del, v katerem pa je prav tako skoraj da manj izvirnega kot prevedenega. Ni pa mogoče reči, da bi bilo vse slabo izbrano. Prav zato je škoda, da je enotnost in tudi stvarnost Koledarja uničil tisti ideološki poudarek, ki mu ga dajejo docela nepotrebno uvrščene materin-listično-ateistične plitvosti, a tudi njegova slo-veusko-kulturna usmerjenost in opredeljenost. V mislili imam zlagano obrambo Ivana Cankarja in pa članek o slovenski socialni književnosti. Revizija slovenske meščanske kritike o Cankarju je na Slovenskem izvršeno dejstvo, radi česar izgubi zapoznela in vrhu vsega še žurnalistično plitva »socialistična« rehabilitacija Cankarjeve umetnosti ne le ves stvaren zmisel, marveč zaradi namišljene naprednosti predvsem tudi vso etično upravičenost. Isto velja za članek o slovenski socialni književnosti, ki je pisan diletantsko in nestvarno in razodeva od odstavka do odstavka očitno pomanjkanje ne le zgodovinskega in lite-laruo-estetskega znanja, marveč tudi čuta za objektivnost in etično poglobitev v sodbah. Avtor rajši daje duška osebnim in strankarsko zanesenim geslom. Tu se ne morem spuščati v posameznosti, kajti v spisu je preveč netočnosti in gorostasnosti; a potrebno bo postaviti nasproti popolnoma novo, nepropagandno podobo slovenske socialne književnosti.
Leposlovno povest Cankarjeve družbe »Daj na m danes naš vsakdanji kruh...« je napisal Angelo Cerkvenik. Delo sloni na miselnih osnovah in pisatelj celo sam podčrtava tendenco. Le-ta mu narekuje tudi zgodbo ter ne teče iz lastne zakonitosti, radi česar pogrešamo vsake življenjske verjetnosti in psihološke poglobitve ali vsaj utemeljitve. Pisateljevo geslo, ta Prokrustova postelj, na kateri vsak dogodek in vsaka oseba dobi zaželeno obliko, je imperativ njegovega namišljenega »ustvarjanja«. Povest ni drugega nič nego reporterski protest, proti komu in čemu, ni vedno jasno. Toda ta protest je zgolj plehka polemika brezsilnega, zagrenjenega duha, in ne razodeva svobodnega pogleda etičnega upornika in glasnika novega reda. Povest ni pisana z vidika človečnosti — izraz je v tem, da ni ustvarjena — zato se upira tudi tam. kjer miselno ne nasprotuješ. Delo je brez vsake literarne vrednosti, manjka celo prvi predpogoj vsakega pisatelja, namreč lep in izoblikovan jezik, ki ga je avtor zanemaril do skrajnosti.                    France Vodnik
(^\pomba  k   Domu   in   svetu,   1930    str.   49:   Ni   sicer navada,   da   bi   se   ocene   popravljale,   vendar   je
včasih potrebna izjema. Kritik moje knjige o življenju pravi: »Vendar ni prav. če imenuje (A. Uše-ničnik) moderno znanost ,nizkotno in neumno'... Moderni so rešili to vprašanje na svoj način, če ga niso na krščanski način, ni njihova krivda v nizkotnosti in neumnosti, gotovo pa je v njih več krščanstva, kot se sanja logičnemu razumu.« Na te očitke (ki se mi zde zelo težki) naj ugotovim: 1. Ko bi bil kje dejal o »moderni znanosti«, da je »nizkotna in neumna«, bi mogel biti to le nesrečen lapsus calami ali grd tiskovni pogrešek, zakaj takšna trditev je prav tako proti mojim nazorom kakor proti vsemu značaju moje knjige. A kolikor sem mogel dognati, tega v knjigi nikjer ni. Rabil sem sicer nekje izraza »nizkoten« in »plitev«, a ne o moderni znanosti, ampak le o življenjski filozofiji nemškega kemika Ostwalda. Toda kako naj imenujem filozofijo moža, ki mu ni človeško življenje prav nič drugega kakor priroden energati-čen proces, ki pa zlorabi besedo »religioznost« in oponaša krščanstvo z »nedeljskimi pridigami« ter je hotel pred vojno menda celo zidati monističen »tempelj«? Da je imenoval zoolog Brauer ateistično predstavo o svetu »preneumno«, za to pa nisem jaz odgovoren. — 2. Prav tako v knjigi ne ocenjujem moralne odgovornosti modernih filozofov. temveč presojam samo njih nazore o zmislu življenja (psihologija moderne nevere je svoje, težko vprašanje). — 3. Zato tudi ne ocenjujem njih praktičnega krščanstva. Človek, to dobro vem, ni tako logično bitje, da bi se v njem vedno popolnoma skladalo mišljenje in življenje. So ljudje s krščanskimi življenjskimi nazori, a malo krščanskim življenjem, a so tudi ljudje ateističnih nazorov. ki pa so radi srečne nelogičnosti mnogo boljši kakor njih nazori. Vendar se pa ideje izkušajo psihološko tudi v življenju bolj in bolj uveljaviti, zato so idejna vprašanja  tako pomembna.
A. Ušeničnik
opravek. V oceni Knjige o življenju v št. 1—2 DS stoji, da imenuje dr. Ušeničnik »moderno znanost nizkotno in neumno«, pa to ni točno; namesto »moderno znanost« mora stati: »moderno n a z i r a n j e imenuje nizkotno in neumno«. Ugotovitev stoji na str. 146. Knjige o življenju in sloni na trditvi, da idealisti očitajo materialistom niz-kotnost,  materialisti   pa  idealistom   neumnost.
Dr. J. Šile
S RBS K OH RVAT S KO SLOVST V O
IRadovan Košutič: San male Vide. II. izd. Beograd. Cvijanovič, 1928 — Radovan Košutič: Zemlja Bola. Beograd. Cvijanovič, 1929 — Šibe Miličič: Veli-čanstveni beli brik Sveti Juraj. Roman. Beograd. Izd. Sveslovenske knjižarnice, 1928 — Milan Ka-šanin: Zaljubijenici. Beograd. Tzdanje »Narodne misli«,  1928]
Kakor sem sicer pričujoče štiri knjige prav za prav po naključju vokviril v svoj članek, vendar jih veže neka enotnost, ki jo je tembolj treba poudariti, ker so to dela različnih pisateljev, različna po vsebini in obliki, pa si kljub temu sorodna in bližnja po istem duhu, ki jim je dal pečat svoj-stvenosti. Ta svojstvenost je nacionalni, plemenski element, ki tvori osnovo, nastroj in filozofsko usmerjenost tem delom, prav značilnim za smer in težnjo sodobnega pesniškega udejstvovanja.
120
C
e je šel v prvih povojnih letih skozi vse evropske literature močan val stremljenja po izraznosti v zmislu tipiziranja, po izraznosti nekega občečlo-veškega elementa, osvobojenega sleherne karak-terističnosti časovnih, miljejnih in narodnostnih posebnosti, pa opažamo zdaj, da se posebno proza povrača k naturalizmu, kolikor pač skuša biti izraz določenega okolja. Tako dobivajo epske umetnine spet tisti čar svojstvenosti, ki jo omogoča prebujanje rasnega genija. Tako se sodobni pisatelj vrača z vrhov neke namišljene, bolj z umom kot s srcem zaznavne kozmičnosti k zemlji, v določen krog življenja in ljudi, med katerimi je zaživel in doživel s srcem svoj in njihov mikro-kozmos. Tak pisatelj je na najuspešnejši poti, da poda iz sebe narodu, kar mu je dolžan, besedo iz krvi in duha ljudstva, iz katerega je izšel. In le tako delo bo našlo trajen odmev v domači in po prevodu tudi v tuji literarni zgodovini.
]V e morem sicer trditi, da je že morda Radovan Košutič tak kulturni stavbitelj, čeprav sta njegovi pesniški knjigi »S a n male Vide« in »Zemlja B o 1 a« vredni pozornosti. Košutič je plo-dovit pesnik, saj je v dveh letih izšlo že troje njegovih knjig (poleg omenjenih še »Pesnik i Smrt« že v drugi izdaji).
17" akor pestra vztočna vezenina je sen male deklice, ki jo je pesnik izbral in postavil v središče ko-prensko nežnega dogajanja, prepojenega z muzi-kalnostjo narodne pesmi.
"T1 rideset prizorov se vrsti v lahnem ritmu mimo nas, zajete v apolinično vedrost in pravljičnost tega otroškega sna. Te sanje
»...   stižu, ko biser se nizu, dušu blaže i radosnu dižu u krajeve što u sjaju tonu kao istok u svetlosnom viru, kada zora ogrne porfiru ...«
-17- saka stvar se popravijiči: igračke, lutke, vrata, * obleke... vse to govori, poje, čuti. Sama nebesa se mali sanjski potnici razprostro v sprejem. In odtod se vidi vesoljstvo vse pozračno in čisto: »... u tom sjaju sve je vedro, / obasjano, / čak i ono što je tmasto / , vedrinoin je ispretkano, / pa je lako, vazdušasto, / u vazduhu urezano / potezi-ma tankim, čistim.« Biljke, trave, cvetice, drevesa — vse poje hvalnice najvišjemu čuvani:
Aliluja!
Nek je hvala Bogu što nas stvorit' znade! Nek je hvala Duhu što nam dušu dade! Nek je hvala Sinu, božijemu Krinu, što nam uli ljubav za lepotom Arečnom uvek i sada!
»T1 a že čisto religiozni nastroj se najmočneje razo-deva v 19. prizoru o Materi Božji, sveti čuvarici vseh ponižanih in razžaljenih. Tu sta se združila versko doživetje in rasno oblikovalna moč v čudovitem izrazu.
YT svoji drugi ciklični pesnitvi »Zemlja Bol a« pa je R. Košutič izoblikoval še v širših podobah  življenje, ki je zahrepenelo po pobožanstve-
nju,   »pa   letnu   duša   slobodna   i   čista   /   da   traži Boga i Pravdu i Hrista«. Q veti   Sava   se   mu   poveliča   v   mitičnega   klicarja Svetlobe.  Verzi so mogočni  kakor  stavki  v sta rili kronikah:
Poklic daje sveti Sava
sa beloga Hilendara
da se brani vera stara —
da se dižu črnorisci — ustaoci,
Da poteku sveštenici — pregaoci,
Blagodaču Božjom pomazani,
opasani rečju Božjeg Sina,
zadahnuti s nebeških višina —
D rimere so izklesane, mozaične. Dikcija narodne pesmi, homerska enovitost in širokost. Herojstvo dobe,  v kateri   »čas je   nasto,  da  se  vera  brani«.
V  ta čas »podiže se svetac Sava /...ji u z vise, sav u sjaju .. . / i ustrepta Gora Sveta / u pobož-nom tihoni taju .. . /«.
]yj itični klicar božji hodi po svoji deželi budit ljudi. Nad deželo se sklanja težka »Mrkla jesen«, ki je zlogoltna posrkala življenje. Zapuščena so sela, obupani čakajo vaščani odrešenja, beda in glad gospodarita po domovih, črna žalost je razglodala srca. Mrtev je čas. Pesnik duh se sklanja nad grozo teh zapuščenosti, ki je objela vso zemljo. Verzi se kar lomijo in trgajo, zvijajo se kot vzdihi, padajo kot solze, krivenčijo se kot proseče roke. hi mimo takih porušenih svetišč roma »Svetitelj žalosten in razbičan od brige za svoj rod . .. roma v mesto — večni Babilon, kjer plešo vse strasti v zmagoslavju.. . Vse naprej se vali črna reka zablod in grehov in ruši pod sabo »mala sela i silne gradove«. Obiskuje samostane, utrdbe ve-kovite svete Pravde, bogovidec moli k Najvišjemu, da bi se osolnčila pomračena zemlja. Kakor orel je, ki »bori se cvilom / i slomljenim krilom«. kajti preveč spoznanja mu je užalostilo dušo. Zateče se v Žički samostan. Pesnitev »Kod Žice« vsebuje odpevanja Glasu in Zbora, ki po svoji veličastnosti  spominja   na   srednjeveške  misterije.
V  teh fragmentih se je Košutič povzpel na najnaprednejšo stopnjo književnosti, ki se razvija v smer monumentalne jasnosti.
A li vsa božanstveiiost poduhovljenega sveta se šele Savi razodene v zemljanstvu, ki ga preoblikuje čista roka graditelja in delavca. ¦— Dasi se pozna mestoma vpliv racionalizma, vendar se v Košuti-čevi knjigi razodeva močan pesniški duh, ki je po svoje izoblikoval svoj odsev zemeljski boli. p remočrtnost do skrajnosti razžarjenega človeške-*¦ ga življenja pa je našla nenavadno sugestivnega izraza v »izpovedi nekega človeka«, v romanu »V e 1 i č a n s t v e n i beli b r i k Sveti J u -r a j« Šibe Miličiča, o katerem sem že češče poročal kot o zelo pomembnem srbskem pisatelju. Šibe Miličič je sploh vsestransko razgiban duh. Spominjam se še kozmične apoliničnosti njegovih knjig radosti in večnosti, mozaične zgrajenosti njegovih novel in kipne jedrovitosti njegovega sloga v epskem ciklu kronika potopljenega otoka, kamor spada tudi pričujoči roman, ki mu je pesnik nadpisal motto iz Barbusseovega Pekla: »Življenjsko resnična pesnitev v svojem bistvu ni ne barvita slika okolja, ne družabni protest, ne besedna duhovitost, ne blesteča pustolovščina. Resnična pesnitev vas zgrabi s hladom religioznega  doživetja.  Njena  najgloblja  moč  je  v  izra-
121
i!
zanju strahotno monotone in večno razpaljene skrivnosti človeka, ki ga obkroža mrakotna osamljenost, izbrisujoča kraje in dobe, ki se potapljajo v kriku vekovite bolesti.«
7 godba takega osamljenca je pripovedovana v prvi
^ osebi. Brez patosa, analitično hladno. Ali prav ta ostra analitičnost, ki se polasti naj rahlejšega čuvstva, ki se zavrti in zasvedra v močvirje podzavesti, vpliva bolj razžarjano kot še tako čuv-stveno nabrekla izpoved. V takem pripovedovanju je Miličic mojstrski. Zgodba, ki bi iz nje povprečni pisatelj napisal epigonsko novelo ljubosumja, je služila Miličiču, da je skušal odkriti pravzroke tragike kozmične osamljenosti. Če bi skušal shema tizirati . esoterično dogajanje takega izrazito subjektivističnega jaza, ki mora slednjič v svojem solipsizmu razpasti, bi ga postavil med dva skrajna ekstrema: med večnostjo v zmislu Pascalovega vzklika in med begovito življenje grozotno naivnega nagonstva poosebljenega v Ženi. »Jaz« niha med. obema ekstremoma. Njegova tragika je, da hoče večnost potelesiti ali pa, da hoče življenje, ki je dinamično, umiriti v statiko. Na zunaj se to. skrivnostno odigravanje izvrši kakor v kaki časopisni notici: umor iz ljubosumja. Prav v tem, da je Miličic poglobil zunanje dejanje na podtalno ravnino podzavestnih dvobojev, se očituje velika umetnost tega pripovednika. Andrejevsko mističnih (prim. »Črne maske«) svetov se dotakne pisatelj ob stavkih kakor je ta: »Osečao sam: da ta žena, koja je u mene tako nerazlučivo urasla, tako nerazumljivo, da ta žena mora biti samo ne-čije tamnb sredstvo, neka mračna igračka u ru-kama nekoga, što. pošto-poto, hoče moju potpunu propast i uništenje.«
f z gledanja subjektivnega jaza je vsaka »nesreča« »uništenje«, izgledanja »kristjana« pa — odrešenje.
Č C je Miličic ves mračen in temačen, pa je Milan
^ Kašariin v svojih »Za 1 j u b 1 j e n c i h« sveže razgiban, ker mu moč globlje ironije omogoča cli-stančnost. Kašanina. smo spoznali že na lanskem zborovanju Pen-klubov v Ljubljani kot odličnega recitatorja svoje proze. »Zaljubljenci« so zbirka prvovrstnih novel in črtic, ki se odlikujejo po svojstvenem slogu. Osem zgodb z razpotja. Osem doživetij, kakršna zviharijo človeka; kadar se v njem spoprimeta za prvenstvo njegova osebna, zavestna volja in usoda. Pa ne s tragičnim izidom. Tiho pomirjenje se zboči nad zaključkom teh dAo-bojev, pomirjenje, ki je prav za prav resignacija. toda tudi izraz moči. Vsi ti Kašaninovi »zaljubljenci« so taki resigniranci s trpko-rezkim.nasmehom. »Osamijenec« vzdihne: »Človek mi je danas blagorodna senka, smrt — san brez snova, a život naš — les. Pa se molim svome Ocu, Nebeskom, za sve ljude, i sve vode, i sve puteve ....«
Y »Porušenem domu« vidimo starca, ki so se mu otroci izneverili. Umakne se v svoj vinograd, kajti »zna, kad bi sišao sa planine, da bi mu pričali o jednoin istom, i na što mu to? Vidi i sam kako su bili, on i njegova nesrečna deca, ni je malo-uirian. Sv« to je bila volja Božja. Sudbina.«
\ »Preobraženju« nam pisatelj prikaže čisto svojevrstno resignacijo, ki jo doživi nekdanji študent Vesa, ko se povrne iz vojne. Ta novelica je prav tipična slika povojnih metamorfoz. Kako se nekdanji »idealist« sprevrže v duševnega nihilista, ki zatre še poslednji plamen vesti v sebi in se pre-vpije z vzklikom: »Kakva smisla ima ovakav život? ... Voziti se avtomobilom, to! Lagati dobro. udvarati  se,  udarati  po njuškama,  jest,  jest,  to!
Kradi brate, otimaj! I kaži hvala Gospodu Bogu što si živ i zdrav, što se nisi vratio iz rata kao invalid. — Psuje guslare i novinare, čara Lazara i Kosovo, Šantiča i Veljka Petroviča, i sve ko ji su ga otrovali dimom ljubavi za porodicu, čoveka i rod.« In spusti se v »kupčijo« z Madžarom Mo-ricem Šalamonom, »blago« pa je njegova vest — kot Faust se zapiše hudiču, in postane ugleden novodobni, povojni meščan z avtomobili in pri-ležnicami...
Č ehovska ironija preveva vse te zgodbe o razočaranju nad življenjem. »Ženik« je ves cehovski. Tudi v dikciji. Na pr.: »Baš sad je morala, da se trnje!« »Noč je bila mirna. Ravnica se belela silno i mesec sjao. K peči je buktala vatra, ko ju je čuvao stari sluga, sedeči kraj nje. S vremena na vreme se podizao, da vidi kako mu spava gazda i da li je dobro pokriven, pa uzimao njegov du-van, savijao cigaretu i palio je žarom...« Itd.
V danost v nespremenljiv red življenja je izmodrila tudi »sveštenika popa Mladena«: tako je, ne more biti drugače, grešen je svet. »Grešniki«, kakor je naslov neke iz teh novel, so ti ljudje, ki ume jo vedno najti sporazum z »življenjem«. Še »Videnje« se je ukrivilo v lahno grotesknost. »Brača pravoslavna« zaključuje zbirko, ki je malo zagonetna samo po naslovu, kajti morda je še najgloblja trpkost razočaranja izražena v imenu »Zaljubljenci«. Metamorfoza predvojnega študenta v debelega meščana pa ostane tipična novela in spomin na čase pred dobrimi desetimi leti.        Miran Jarc
rw apisek o Leskovčevem »Juriju Plevnarju«. Čeprav Zjbi se dal iz zapuščine A. Leskovca objaviti tudi kak drug odlomek, sem se odločil, da mu v spomin ohranim mesta iz »Plevnarja«, ki so pri zadnji redakciji izpadla. »Plevnarja« je rajni Leskovec trikrat v celoti predelal. Ko ga je leta 1922. prvič dovršil, ga je 14. avgusta poslal F. S. Finžgarju »v svrho presoje in izročitev ljubljanskemu gledališču«, kakor je zapisal na koncu koncepta. Ta rokopis mi je Finžgar pozneje izročil, da ga preberem in morda objavim. Delo mi je dlje časa obležalo, medtem pa je Leskovec v jeseni in pozimi 1. 1925. »Plevnarja« vnovič predelal. Glavne spremembe so v II. in III. dejanju; tudi pozorišče je zamenjal tako, da se II. dejanje vrši v sobi. ITT. pa na verandi blizu tovarne. Predelani rokopis je 1.1926. predložil DS. Izmed pomislekov, ki sem jih sporočil pisatelju, je bil največji proti »Drugemu«, in ko sem se odločil za natis, sem zahteval, naj »Drugi« kot stilno - moteča oseba odpade in, v kolikor je potrebno, preide v Plevnarja samega. Tedaj je Leskovec začetkom leta 1927. Plevnarja tretjič predelal tako, kakor je istega leta objavljen v DS. Da je opustil »Drugega«, se je zelo težko odločil in je pisal, »da se mu v duši nekaj trga«. »Plevnar je človek plemenite nravi, ki se v resno, realno zadevo zažene z vso voljo. Tu pa mu stopi na pot dvom: Ali imam moči, brezobzirnosti, da v danem trenutku izvedem svojo zamisel brez ozira na žrtve (druge in svoje)? — Večno ga spremlja ta dvom, ki je poosebljen v Drugem... Seveda: Funkcija Drugega bi se dala prenesti tudi v Plevnarja samega, saj je drugi le tragična sestavina njegova, ali mislil sem si stvar z Drugim bolj efektno ...« — Za natis sem porabil prvo redakcijo iz 1. 1922., ker redakcije iz 1. 1925. v zapuščini ni. Prvotna imena Srakoper - Moran, Hosta -Rak in scenarij ne bodo motili čitatelja, ki pozna »Plevnarja« v DS, 1927.    ,                                 F. K.
122