Neodrešena domovina
če kdaj, si zdaj naš toini Korotan, po tebi stega tujec drzno soojo dlan. OoriSha, kdo zate se ne solzi, dragulj prelestni, dragoceni ti? Primorje naše, biser ti Jadrana, ti juznega Slovana srčna rana ! In ti in ti, notranjski Kras, kdaj tudi tebi dojde spas? Obal ti bela dalmatinska, ti diuna naša si vilinska devojka mila, ti zakieta, kdaj boš nam tudi ti oteta?
Mladina moja zlata, čuj, ponosno ustani, ne toguj! Dejanja le, ne jad mehak, čuječ pogled, ne sen sladak! Poznam te, vem, da ti iari srce; žarijo ti oči; kako kri živo po/je (i, kako si soete volje ti!
Nam tudi v srcih žar gori,
Ijubao do roda plameni;   '
a nam utrudi se korak,
prej klone star — kot mlad juiiak.
Mladina, dvigni ti zastavo:
Naprej — za naše staro pravo!
M. Zopfova