Na razgledu.
«
Čemu se skrivaš, bela mi Ljubljana,                 Nihče se od lepot ne loči rad,
ko v solnčnih žarkih že se kopljem jaz?            kaj ne! Kot svoj zaklad
Ležiš pod mano v sanje pokopana,                   te skriva megla nevoščljiva,
kraljična si, zakleta v megle mraz.                   češ, naj še dete moje sniva,
naj sama gledam mu v obraz! Predrami se, pokaži svoj obtaz,
k0 gleda že te Šmarna gora                            A megla gosta ni tako nobena,
in Rožnik, Golovec in Krim,                            da mislim bi zastda pot,
ki kot neveste jih obliva zora,                         še v mrak so mislim pota natejena,
ki rade videle bi fe, zavito v sivi dim.            a megli zlato solnce je gospod.
Andrej Rape