37944 

TISK „NARODNE TISKARNE" V LJUBLJANI. 


I. 

Zunaj je bil topel pomladnji večer, okna so Ma 
nastežaj odprta, Aleš iz Razora pa je sedel za pečjo, 
v misli zatopljen. Na kolenih mu je ležala debela knjiga, 
v usnje vezana; odprta je bila tam, kjer je govorila o 
življenju svetega Alojzija. 

Aleš ni maral svetega Alojzija in ne drugih gosposkih 
svetnikov; nadalje mu tudi premladi svetniki 
niso bili nič pogodi; ,,kaj bi se otročad mešala v take 
reči!" je rekel; najbolj pa so ga jezili svetniki neznanih 
in čudnih imen. „Dioniz, Anaklet, Polikarp — kakšni 
svetniki so to? Bonaventura — kakor da bi zmerjal 
človeka! Saj je drugih lepih imen zadosti; še papežem 
se ni zamalo zdelo, če jim je bilo ime Janez!" Izmed 
vseh svetnikov je cenil in spoštoval mučence, puščav-
nike in spoznavalce, posebno pa tiste berače, ki so 
vse svoje premoženje porazdelili med ljudi ter se napravili 
v svet, prosjačit in sveto vero oznanjat. Njih 
najlepša čednost se mu je zdela ponižnost in stavil jih 
je za izgled in podobo vsem beračem, ki so prišli pred 
njegov prag. „Potepuh, po svetem Alešu se izgleduj! 
Ta ni zmerjal in klej natihem, če mu niso nabasali 
malhe, še blagoslavljal je gospodarja ter molil zanj in 
za njegovo družino. Ti pa ne boš molil, temveč klel 
boš, ker nisi sveti Aleš, temveč brezbožen potepuh! 

3 

i* 


Pojdi z Bogom in ko boš ti preklinjal, bom jaz molil 
zate!" . . . 

V globokih mislih ga je zalotil mrak; iz višave, 
od Korena, se je oglasil tenek zvon, kakor pesem otroka, 
tudi od Podlipe sem je zapelo in celo iz daljave, od 
vrhniške fare, je zazvonilo zamolklo, kakor spomin. 
Aleš je pokleknil pod razpelo, pokrižal se je in je molil 
dolgo in vzdihovaje. Molil je naglas, dolga spodnja 
ustnica se je hitro in cmokaje premikala; šel je človek 
mimo, ozrl se je proti odprtemu oknu in je pomislil: 
„Aleš moli, kujon!" In Aleš sam je pomislil: ,,Šel je 
človek mimo in je slišal mojo molitev, pa še zanj en 
očenaš, ne bo mu škodilo, neverniku!" . . . 

Ko je vstal ter si otepel kolena, je stopil na prag, 
da bi pogledal po vremenu. Lep večer je bil, miren, 
sladkotopel, kakor more biti samo v tisti zeleni dolini, 
ki se vije, skrit studenec ljubljanske ravni, od Podlipe 
in pod strmim Korenom proti Vrhniki. Večerna zarja 
je zatonila za Korenom, v vzduhu pa je še trepetala 
solnčna svetloba, nobena zvezda še ni prodrla srebrno-
meglenega pajčolana. 

Aleš se je oziral po dolini. Počasi je legal mrak 
na dolge lehe, na zelene loke. Srce Aleševo je bilo 
zadovoljno in je hvalilo Boga, ki je blagoslovil to 
zemljo, da je rodila kakor Jobu. 

Pod hribom je stal njegov prostrani dom, gospodar 
doline; gosposko pobeljena hiša, kraj nje in za njo 
bogati hlevi, polne kašče, skedenj in šupa; nad vratmi 
je bila velika podoba svetega Florijana, ki je stal 
z vedrom v roki in v rdeč plašč odet na belem oblaku 
ter gasil velikanski ogenj pod svojimi nogami. Tik hiše 
ob poti je stala kapelica, ki jo je bil dal postaviti in 

4 


blagosloviti Aleš svojemu patronu na čast; svetnik je 
ležal pod stopnicami, v cunje oblečen, ves klavern in 
ubog, poleg njega je stal sestradan pes, iztegoval je 
vrat ter cvilil proti nebu. 

Alešev dom je stal na samem; vsi drugi domovi, 
čemerni in siromašni, so se skrivali visoko ob rebri, 
ali v zatišjih kraj doline; kakor da so bili strahotna 
pobegnili. 

„Kaj ne gre tam tisti Jokec? Kaj ne gre tam 
Jokec?" je pomislil Aleš. „Ali si ti tam, Jokec?" 

Na poti se je prikazal postaren kmet s Čemernim, 
globoko razoranim obrazom. 

„Hvaljen bodi Jezus Kristus!" je pozdravil in 
hrbet se mu je sključil, kakor pod bičem. 

„Na vekomaj amen!" je odgovoril Aleš. ,,Kaj pa 
bi Jokec? Kaj si prinesel?" 

„Prinesel nič, prosit sem prišel 1" 

„Ali prosit? Glej, glej! Kaj pa tista lepa rjavka? 
Kaj pa tista rjavka?" 

Tako sladko je govoril Aleš, kakor da bi rozine 
zobal in ves ljubezniv je bil njegov gladko obriti svetli 
obraz. 

,.Katera rjavka?" se je prestrašil Jokec. 

„Tvoja, Jokec, tvoja! Tista lepa okrogla rjavka! 
Takega vimena še nisem videl! Zakaj pa je nisi kar 
seboj prignal?" 

„Kako prignal?" 

Jokec je bil ves osupel in je strmel z debelimi očmi. 

„Ej, kako? Z drenovačo!" se je smejal Aleš. „Jutri 
je nedelja, Gospodov dan, jutri je nikar ne priženi, 
tudi srebra nikar ne nosi. Ampak pojutrišnjem rano, 
Jokec, pojutrišnjem!" 

5 


„Prišel sem prosit!" 

„Kaj bi prosil? Daj cesarju kar je cesarjevega, 
Bogu kar je božjega, meni pa kar je mojega; tako je 
zapisano in nikar se ne upiraj postavam!" 

Dolgo je strmel Jokec, nato pa je storil nekaj 
takega, da se je celo Aleš začudil: privzdignil je gornjo 
ustnico, nategnil spodnjo ter pognal skozi črne zobe 
velik pljunek tako umetelno v zrak, da je padel natanko 
na Aleševo kučmo. Nato se je okrenil in je šel, 

Aleš je gledal za njim in se je razsrdil v svojem srcu. 

„0 kontrabantar! Jaz vem, da zdaj preklinjaš, 
tako da bi te slišal, če bi ne bil že predaleč! Ampak 
kadar napoči sodni dan, takrat glej sam in se nikar 
ne oziraj name in na mojo molitev! Rjavko mi boš 
pa le prignal, kontrabantar!" 

Ko je stopil v vežo, ga je spreletela nenadoma 
zelo lepa misel. 

„Če bi tak brezbožnež ne bil in če bi njegovo 
početje ne bilo tako nespodobno — Bog vedi, kaj bi 
se še vse ne zgodilo! Na, bi rekel, v imenu božjem in 
svetega Aleša ti pustim tisto lepo rjavko, pa pojdi in moli 
zame! — Tako bi rekel in bilo bi zares... zelo prijetno!" 

Misel je bila tako lepa, da se ji je vdal s sladkim 
veseljem. Sedel je za peč, položil je roke na kolena 
in je gledal sanjajoč skozi odprto okno. 

„Zakaj pa bi mu metal samo tisto rjavko? Vse 
mu lahko odpustim! Jokec, bi rekel, kar je bilo, je bilo! 
Brat deli z bratom, bodi tako med nama, kakor je 
bilo med aposteljni! In kadar ti bo sila, stopi k meni, 
odprta ti je skrinja in kašča! — Zakaj pa samo Jokcu? 
Vsem bi tako rekel, vsem, beračem in popotnikom, 
obloženim in nadložnim: kar je moje, je vaše; za mojo 

6 


mizo zajemajte, na mojem senu počivajte! — In nazadnje, 
kaj bi še storil? Storil bi kakor sveti Aleš, moj 
patron; na prag bi stopil, pa bi sklical vse sosede in 
vso faro in bi oznanil: Bogu bom služil in njegovemu 
češčenju, nič več svetu in izkušnjavam njegovim! Nate 
mojo hišo, moje hleve in moje kašče, moj skedenj in 
mojo šupo; nate tudi moja polja in moje senožeti, 
moje pašnike in moje gozde! — Tako bi rekel in vzel 
malho in palico in bi šel po svetu, evangelij oznanjat . . . 
Radoveden sem, kaj bi rekla Frčajeva Hana . . . Zlomila 
bi jo črna zavist!" 

Velikokrat je mislil Aleš tako lepe misli in vselej 
so se mu zasolzile oči od sladke bridkosti. Hudo je 
zavidal mučence iz tistih starodavnih časov, ko so 
krvoločni cesarji preganjali kristjane ter jih mučili na 
čudno umetelen način. „Lahko je bilo takrat biti mučenec 
in svetnik!" je pomislil Aleš. „Ampak kdo se dandanašnji 
briga, če se človek pokriža pod razpelom? 
Se ne ozro se neverniki in gredo svojo pot!" In nenadoma 
so švignile njegove misli v svetle oblake in 
gledal je s solznimi očmi, kako mučijo neverniki Aleša 
iz Razora, vernega kristjana. Krvoločni stotnik, tako 
strahotno oblečen, kakor so čuvarji ob božjem grobu, 
stoji velik in hud pred njim in pravi: „Stopi na ta 
križ, ki leži na tleh!" — „Ne stopim!" pravi Aleš. — 
»Stopi, ti rečem!" — ,,Ne stopim!" — In nato ga slečejo 
do nagega ter ga potisnejo, kakor svetega Vida, do 
pasu v kotel vrelega olja ... ali pa ga, recimo, polože 
na raženj, kakor svetega Lovrenca ... ali pa mu začno 
rezati v živo telo, kakor svetemu Jerneju . . . Aleš je 
stanoviten, gleda v nebo. in molči . . . Prijeten mraz 
ga je spreletaval po hrbtu ob takih podobah in pomislil 

7 


je ves vesel: „Frčajeva Hana bi skoprnela od nevoščlji-
vosti . . . ona bi stopila na križ, še plesala bi po njem!" 

Vzdramili so ga hlapci, ki so se vračali s polja. 
Zlezel je z zapečka, ozmerjal je hlapce vse po vrsti 
z lenuhi in požeruhi, ker so imeli na mizi dišeče žgance, 
ko je večerjal on sam le krompir v oblicah, nato se 
je vrnil v izbo, zaprto in zaklenjeno vsem ljudem. 

,,Taki so dandanašnji . . . Redi ga, oblači ga, 
tolarje mu štej, janjca mu peci, sam pa puli travo .. . 
hlapec se je vzdignil nad gospodarja, ampak Bog bo 
že videl njegov napuh!" 

Zaklenil je duri, zabil in zadelal je okna, nato 
je pokleknil in je molil tako dolgo, dokler se mu ni 
zazehalo. Molil je in je poslušal natanko, če niso kje 
zaškripala vrata, kakor bi ne smela, če se ni kje oglasil 
korak, kjer bi ga ne bilo treba, če ni kdo izpregovoril, 
ki bi bilo boljše, da bi molčal. Aleš je slišal tako tenko, 
da je razločil v zaklenjeni in zadelani izbi, če je šel 
voz po dolini in če je šel proti Podlipi, ali proti Vrhniki; 
če so se oglasili koraki blizu hiše, jih je poznal in jih 
je meril, vedel jim je smer in cilj; glasove je razločeval 
skozi zid in v daljavo in če ni razumel besede, je razumel 
glas . . . Dolina je spala, mir je bil pod nebom 
in na zemlji. 

Ko je Aleš odmolil, je legel oblečen na peč. Tam 
je ležal vse leto, če je mrazilo, ali če je palilo. Težko 
plahto, štirikrat pregrhjeno, je imel pod glavo, noge 
pa so visele nizdol, če se ni sključil; kajti Aleš je 
bil dolg. 

Po molitvi ni več veliko premišljeval, v leno spanje 
so se pogrezale misli in so se naposled resnično po-
greznile. 

8 


Komaj se je to zgodilo, je pod zapečkom narahlo 
zaškrtalo, kakor da bi glodala miš v trhli les. Ampak, 
čudo božje, ni bila miš. Praskalo je kakor z močnimi, 
neporezanimi nohti; tičal je pod zapečkom neveren 
siromak in je gledal, kako bi se rešil. 

„Tam ostani — kdo pa te je silil pod zapeček!" 
je zagodrnjal Aleš v spanju. 

,,Težko je življenje svetnikov!" je zastokalo zamolklo 
izpod zapečka. 

,,Kaj sem ga tam pustil? S pleči vzdigni!" je 
svetoval usmiljeni Aleš. 

Zaškripalo je, zaropotalo in življenje svetnikov 
se je zvrnilo na tla. Oprezno se je zasukal nevernik 
okoli debele knjige, skočil je na klop in njegova glava 
se je prikazala nad pečjo. 

Aleš se je ozrl radoveden. Zadelana so bila okna, 
v izbi pa je bila tista čudna prosojna svetloba, kakor 
je v zraku, kadar ugasne večer. 

Nevernik je stal na klopi, z dolgimi, krempljastimi 
prsti se je držal za rob peci, kosmati obraz se je režal 
široko. 

Aleš se je vzdignil. 

,,Zakaj prihajaš ob tej pozni uri druščino delat? 
Podnevi bi bil prišel!" 

„Nikar ne zameri, ampak v temi se počutim bolj 
domačega!" je rekel nevernik, oprl se je krepko z obema 
rokama ob peč ter je sedel nenadoma, sam Bog vedi 
kako, poleg Aleša. Majhen je bil, ves pokvečen, hrom 
in grbast, obraz pa mu je bil starikav in zelo kosmat. 

„Vsaj oblekel bi se bil malo, če prihajaš v goste!" 
je zagodrnjal Aleš, ko ga je premeril z radovednim 
pogledom. 

9 


,,Navada, Aleš, navada!" je odgovoril nevernik 
in je sramežljivo povesil oči. 

,,Zdaj se ne boš hodil še posebej oblačit; zapiši 
si za drugikrat, pa se ogrni s tole plahto!" ga je potolažil 
Aleš. 

Nevernik se je ogrnil in izza plahte je gledalo 
samo še dvoje kosmatih ušes, dvoje krivenčastih nog 
in zadaj skromen repek. 

„Kako pa je kaj tam doli?" je- izpraševal Aleš. 
„Zdaj sva sama in lahko mi razodeneš, saj nisem baba!" 

,,Kako bi bilo?" se je namrdnil nevernik. ,,Dolgčas 
in draginja!" 

„Je že križ!" je zavzdihnil Aleš. „Tudi v naših 
krajih niso nebesa!" 

„Ne o teh žalostnih, o lepših stvareh sem se prišel 
pogovarjat s teboj!" 

Nekoliko nezaupno se je ozrl Aleš. 

„Sam si, Aleš, sam!" 

„Da bi tako ne bil!" 

„Tisto klavrno veselje, ki ga uživaš vsaki svetek 
tam v daljni Ljubljani — " 

„Kaj bi tisto! Kaj bi tisto!" je zamahnil urno 
Aleš, 

„Saj ne rečem zaradi tega, da bi ti kaj očital! 
Vsak človek je časih rad malo razposajen in kjer ni 
greha, tam tudi čednosti ni! Ampak tisto veselje je 
kakor božična potica in velikonočni kolač! Kje pa je 
vsakdanji kruh?" 

„Ni ga!" je zavzdihnil Aleš. 

,,Takrat, ko si se malo poigral s tisto lepo živalco, 
s tisto belo Francko — " 

Aleš je iztegnil roko. 

10 


„Kaj bi tisto! Kaj bi tisto!" 

„Saj nič ne rečem! Dobro si ravnal in pametno, 
nobeden ne bi drugače! Blaga ni bilo!" 

,,Ni ga bilo!" je pokimal Aleš nekoliko zamišljen, 
kakor da se je bilo narahlo zgenilo zagrinjalo pred 
hudim spominom. 

„Kaj pomagajo najlepši zobje, če nimajo, da bi 
grizli? Prazna skrinja in lačna usta — klavrna bala!" 

Aleš je škilil postrani nanj. 

„Zakaj se mi prilizuje?" je mislil natihem. 

Nevernik pa je povzdignil glas. 

„Aleš, zdaj te pa kar naravnost vprašam : ali poznaš 
Frčajevo Hano?" 

„Da bi je ne tako!" 

„Ali ni pametna ženska?" 

„Prismojena babnica je!" 

,,Ali ni prijetna očem, lepo raščena in zdravih lic?" 

Aleš se je narahlo razsrdil. 

,,Če si se prišel norca delat, bi bil rajši doma 
ostal! .... Ni prijetna očem, tudi lepo raščena ni, 
temveč strašilo je, da se Bogu usmili!" 

Nevernik se je delal, kakor da bi ne slišal očitanja 
in še zakašljal ni. 

„Kaj pa njena skrinja?" 

Aleš je sklenil roke na kolenih in je pogledal proti 
stropu. Dolgo je gledal, nato pa je izpregovoril zamišljen. 

„Res je lepa skrinja!" 

„Tudi hiša ni napačna!" 

„Prijazna hišica je!" 

„In hlevi!" 

„Tudi hlevi!" 

»Polja!" 

ll 


„Polja!" 

„Gozd!" 

„Gozd!" 

In za hip sta umolknila obadva in sta obadva 
gledafa v strop. 

,,Se nevernika samega, izkušnjavca, so obšle skomine!" 
je pomislil Aleš. Nevernik pa je zavzdihnil in 
je izpregovoril. 

,,Da bi le tako prismojena ne bila!" 

„Kaj treba babi pameti!" je zagodrnjal Aleš. 

„Da bi bila le malo bolj čedna!" 

„Saj ni treba, da bi jo gledal!" 

„Malo lepše raščena!" je vzdihoval nevernik brez 
nehanja. 

„Da le grbe nima!" ga je tolažil Aleš. 

In tako sta spet za hip umolknila, obadva -zamišljena. 
Nenadoma se je začel nevernik stresati, kakor 
da bi mu bilo mraz pod plahto, Aleš pa je videl 
dobro, da se trese od tihega smeha. Videl je, in se je 
močno razhudil. 

,,Že poprej sem ti rekel, nevernik, da se nikar 
ne delaj norca, in da bi bilo nespodobno, če si prišel 
zgolj s tem neblagim namenom dramit ljudi iz poštenega 
spanja! Saj res ni posebno pametna Frčajeva 
Hana, ampak pamet ni žamet in Bogu dopadljiva je 
tudi; res je nadalje, da ni očem hudo prijetna, ampak 
kaj je posvetna lepota? Nič me ne boš imel za norca, 
nič me ne boš dražil, zdaj že vem, kam drži cesta I" 

,,Nisem se tebi smejal, Aleš; ampak ko sem pomislil, 
da bo Frčajeva Hana nekoč še zakonska žena, 
me je poščegetalo v rebrih!" 

Aleš se je namuznil. 

12 


,,Zakaj pa bi ne bila zakonska žena? Tudi tako 
je še lahko svetnica, dasi ni v pratiki razen svete Ane 
in svete Monike nobene omožene svetnice — že zato 
ne, ker se ne spodobi, da bi se baba povzdigovala 
nad moža. Ampak če bi ji delalo svetništvo veselje, 
pa naj ji bo v božjem imenu, jaz ji ga ne bom 
kratil!" 

„Veliko je vredna skupna molitev!" je pokimal 
izkušnjavec s komaj prikrito hinavščino; Aleš pa se je 
naredil, kakor da ničesar ni opazil. 

„Le to mi povej, kdo ti je vdahnil to koristno 
misel, ki si mi jo bil prišel razodet ob tem nočnem 
času! Vsak dan in vsako nedeljo sem jo videl, to 
Frčajevo Hano, pa sem pogledal v nebo ali pa v stran, 
namesto da bi jo presrčno pozdravil. Kako čudno je 
pač, da vdahne Bog lepo misel rajši zlodeju samemu, 
nego "krščanskemu človeku!" 

„Tudi v nebesih zadremlje včasih pravica!" je 
rekel izkušnjavec, iztegnil je vrat, izkobacal se je izpod 
plahte in je skočil s peči na klop. 

„Kam pa, kam? Lahko bi se še malo pomenila!" 

„Polnoč je že blizu, moram še k Frčajevi Hani!" 

„Kaj pa boš ti pri Frčajevi Hani? Pa ponoči!" 
se je namrgodil Aleš. 

Izkušnjavec pa ni nič odgovoril, samo zarezal se 
je široko ter je šel in odprl okno. 

„Kaj pa boš ti pri Frčajevi Hani?" je zaklical 
Aleš jezen za njim, ko je čepel nevernik že na odprtem 
oknu. 

„Malo v vas! Malo v vas!" seje veselo zasmejal 
izkušnjavec in se je okrenil in je skočil in ni ga 
bilo več. 

13 


„Kjer ni vere, tudi poštenja ni!" je zagodrnjal 
Aleš; legel je, položil je roke pod glavo in je za-
smrčal . . . 

Ko se je vzdramil, se je danilo zunaj; svež in 
blagodišeč je bil vzduh v izbi, zakaj okno je bilo na-
stežaj odprto. 

Urno se je vzdignil Aleš, gledal je proti oknu z 
osuplimi očmi in strah ga je spreletel. 

„Kaj je bil res pri meni?" 

Iztegnil je levico kakor v zaščito, z desnico pa 
se je pokrižal trikrat zapored. 

,,Poberi se od mene, izkušnjavec!" 

„Poberi se od mene!" 

,,Poberi se od mene!" 

Bolelo ga je v tilniku in v križu, ker je ležal 
brez vzglavja na goli peči. 

,,K]'e pa je plahta?" 

Pod pečjo na klopi je ležala plahta, pa ne pre-
grrjena, temveč tako razprostrta, kakor da je bila 
zdrknila komu raz pleča. 

„Resnično je bil pri meni!" 

Počasi je zlezel s peči, pa se je čuval, da bi 
ne stopil na plahto. Nato se je natanko razgledal po 
izbi;- na polici si je bil pripravil pošten kos kruha in 
dvoje lepih klobas za nedeljsko južino — zdaj ni bilo 
tam ne klobas ne kruha; še sinoči je bil v kotu vrč, 
poln jabolčnika — zdaj ni bilo ne jabolčnika, ne vrča; 
na zapečku je bilo življenje svetnikov, mošnja tobaka 
in pipa — mošnje in pipe ni bilo več, življenje svetnikov 
pa je ležalo na tleh. 

Aleš je sklenil roke, in je stal sredi izbe ves 
zamišljen. 

14 


,,Kakšna čuda se vrše! Nikjer ni pisano, da uživa 
izkušnjavec klobase, da pije jabolčnik in da kadi tobak 
— pa vendar ni ne tobaka, ne jabolčnika in ne 
klobas!" 

Skozi odprto okno se je oglasilo iz daljave za-
molklosladko; na fari je zvonilo k jutranji maši. 

Aleš se je popolnoma vzdramil. 

,,Nevernik tatinski — ob mašo bi me bil kmalu 
spravil!" 

Brž je stopil v vežo, namazal si je škornje, 
omočil si je obraz, nato se je vrnil v izbo, in se je 
prazniško oblekel, celo nečimerno rdečo ruto si je 
prevezal okoli vratu, naposled je zabil in zadelal okna 
ter zaklenil duri. 

V veži je srečal Meto, staro, sključeno in zgrbljeno 
deklo, ki je bila pri hiši izza davnih časov. Aleš 
je ni rad srečaval, zakaj vselej se je čudno razcepilo 
njegovo srce; najprej je pogledal zlovoljen in je pomislil 
: ,,Brez hasni jo redim — podobna je njivi, ki 
jo gnojim in orjem, pa še bilke ne rodi 1" Takoj nato 
pa ga je sladko presunilo: „Vsak njen grižljej je zame 
zasluženje pred Bogom — po svetu hodi kakor popolen 
odpustek!" 

Ko je storil par dolgih korakov, se je ozrl, kakor 
se je ozrl vsako nedeljo. Napol so se odprla podstrešna 
vrata in tam se je prikazal veliki hlapec Šimen, 
kakor se je prikazal vsako nedeljo. Stal je tam bos, 
samo v srajci in v hlačah, škilil je na Aleša s čudnim 
nasmehom, kakor da bi se pačil in si je palil kratko 
pipo. „Seno boš zažgal — v cerkev pojdi rajši!" je 
kričal Aleš in je žugal z gorjačo, kakor je ždgal vsako 
nedeljo. Šimen, nevernik, pa se ni zmenil; škilil je in 

15 


se je pačil, in je palil dalje, dokler ni izginil Aleš" 
za kapelico svojega patrona. 

Tam je Aleš pokleknil in pomolil v naglici dvoje 
ali troje očenašev, da bi se potolažil ter krenil v druge 
misli; nato se je napotil proti fari. 

Vsa rosna je bila dolina, solnce še ni seglo 
vanjo. Spala je tisto najlepše spanje, ko se srce že s 
sladko radostjo zaveda jutra in solnca, oči pa še 
dremljejo in trudnolena misel še ne razločuje sanj od 
resnice. Hladen in blagodišeč je bil vzduh, tenke bele 
megle so se vzpenjale v hrib in so se topile proti 
nebu, na Korenu se je že svetilo, blizu je bilo že 
solnce — še malo in žareča reka bo prišumela iznad 
Žalostne gore in iznad Krima. 

Alešu je bilo prijetnosveže v obraz in v srce. 

„Pa kaj, če je bil pri meni!" je pomislil. „Saj 
ga nisem klical! Tudi misel, ki mi jo je razodel, ni 
da bi rekel! Čudnih aposteljnov se poslužuje časih 
Gospod, saj je tudi v Ninive pošiljal malopridnega 
Jona! Njegova volja se zgodi!" 

Tako je premislil. Od fare, od daljne Vrhnike, je 
zvonilo vdrugič, vabilo. Aleš se je odkril in je stopil 
urno; ves mlad in lahek je bil njegov korak. 

v A v 

16 


II. 

Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi 
zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl, z 
bdečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli 
so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa 
sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in 
zdaj je moje srce bolno po tebi . . . 

Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim 
Raskovcem sedi jata golobov; bele peroti se leskečejo 
v solncu. Tam je Vrhnika. Čez bore, čez hoje, od 
tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v ravan, 
postane, vztrepeče, osupla in utolažena ob toliki lepoti. 
Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, 
razgleduje se po solnčni ravni, po tihem, sanjajočem 
močvirju, do Žalostne gore in do Krima. Zamolkla 
pesem, kakor vzdih iz globoke zemlje, od visokega 
neba, pretrese jasno tišino; na Žalostni gori je zapel 
veliki zvon, ki kraljuje od Krima do Ljubljanskega 
vrha. Pod pesmijo, nad ravnino trepetajočo, se lesketajo 
vasi, ugašajo in se užigajo v čisti beloti: blešči se jim 
pod mladim solncem; kakor ob prostranem jezeru leže, 
bele, tihe; a iz jezera, v tišini sanjajočega, se vzdigajo 
samotni otoki, nizke, s slamo krite kolibe, gruče brez 
in vrb in visokih jagnedi. 

17 

2 


Kdaj bo že drdral moj voz po široki cesarski 
cesti, kdaj bo že zavil pod Logom, da te zagledajo 
moje koprneče oči, o sveta Trojica? Kdaj bom že 
zaslišal tvojo sladko pesem, o sveti Pavel, patron in 
varuh Vrhnike? Kdo je čul tvoj glas in je pozabil 
nanj ? Ne po materi, ne po ljubici ni jokal Amerikanec, 
ko mu je bilo žalostno pri srcu; po tebi je zajokal: 

o ti svetega Pavla zvon, 

ki te slišal več ne bom! . . . 

In kdaj bom pozdravil tebe, ubogi sveti Lenart, ki 
stojiš pod sveto Trojico in pod svetim Pavlom kakor 
dete nebogljeno in zavzdihneš le o mraku s tenkim, 
vdano prosečim svojim glasom? . . . 

Na holmu svete Trojice se sveti med temnim 
zelenjem bela srajca; človekoljubni davkar cepi lesnike, 
z bistro pametjo in ročno roko snuje tihe stezice med 
mladim drevjem, po strmi rebri, in premišljuje v zadovoljnem 
srcu: glej, bil je laz nekoč, pust in gol, in 
pretvoril sem ga v zelen gaj; visoko bo raslo to drevje, 
z zapeljivo senco bo zaščitilo te moje tihe stezice in 
mladi praktikantje in golobradi črnošolci se bodo sprehajali 
tod in bodo šepetali mojo čast v sramežljivo 
zardela ušesa . . . Otre si čelo človekoljubni davkar 
in pogleda v dolino. Tam spodaj, daleč, že v solnčnem 
prahu, stoji župan in si ščiti oči z dlanjo in ogleduje 
belo srajco na holmu svete Trojice. Puško ima župan 
na rami, zelena je njegova suknja, tudi njegov klobuk 
je zelen. Prišel je, da bi si ogledal svoja bogato 
razprostrta polja, to Frtico, od vseh svetnikov blagoslovljeno, 
in da bi streljal vrabce. Župan je motril z 
bistrim očesom belo srajco na holmu in je pomislil v 

18 


svojem srcu: ,,Glej, kaj ni tam pod sveto Trojico 
davkar, ki cepi lesnike?" In tudi davkar je zasenčil 
oči z dlanjo in je pomislil: ,,Glej, zdi se mi, da je 
tam doli pod Frtico župan, ki strelja vrabce!" Tako 
sta pomislila in sta bila zadovoljna obadva, zakaj 
prelepo jutro je bilo, od solnca na čelo poljubljeno in 
vse radosti polno. 

Pod svetim Pavlom, onkraj cesarske ceste, spi 
Močlnik v globoki kotanji, v večni senci. Kdo izmed 
vas, ki berete to zgodbo, je videl Močilnik in ne 
sanja o njem vsako noč? Izpod skale, višje kakor 
svetega Pavla zvonik, šumi črna voda; zašumi in takoj 
utihne, pogrezne se v globoko strugo, skrije se. pod 
vrhe in molči vsa terana, Kaj se ji je sanjalo tam doli 
pod kraškimi skalami, in kaj jo je prestrašilo, ko je 
prišla iz noči v prosojni mrak? Tako molče usta, 
kadar se odpro oči po dolgem spanju in plane pogled, 
izgubljen, osupel, v preveliko lepoto . . . Tihe steze 
se vijo ob vodi, pod drevjem v senci; ustvaril jih je 
bil prav tako zapeljivi kakor človekoljubni davkar; 
če se zasveti v temi solnčni žarek, ki je bil izgubil 
pot med gostim drevjem in grmičevjem ter išče svobode, 
s.e zdi človeku, da vidi svetlo belo srajco in 
davkarja samega, ki, si otira čelo in premišljuje. Tam 
na stezi, z belim peskom posuti, se zatajujejo koraki. 
Kaj bi se ne zatajevali, ko roma tam dvoje ljudi tako 
tesno objetih, da bi človek od daleč ničesar ne razločil 
in da bi se hudo razjezil, če bi spoznal to reč. „Koliko 
vode je v Močilniku!" pravi davčni praktikant Golja. „Po-
sebno spomladi!" odgovori sramežljivo štacunarjeva hči... 

Z dolgimi koraki je meril Aleš cesarsko cesto, z 
dolgimi koraki je premeril vso lepo in prostrano 

19 

2* 


Vrhniko in bil je na klancu pod svetim Pavlom, ko 
je zvonilo tretjič. 

„Čisto še ob pravem času!" je zahvalil Boga. 
„Če me je mislil ukaniti za mašo tisti nevernik, se je 
hudo zmotil!" 

Pred cerkvijo pod visokimi stopnicami je še 
stala kolona, postavljena pred tednom dni novemu 
kaplanu na čast; zelenje je bilo že suho in velo, tudi 
napis je bil že zabledel. Napol v razmišljenosti, napol 
iz navade, se je Aleš odkril pod kolono, upognil je 
koleno ter se pokrižal. Paglavec, ki je pridrvil po 
stopnicah, se je zasmejal ter se spačil, Aleš pa se je 
zelo razhudil. 

„Kaj pa se pačiš, negode? Ali bi rad, da ti uro 
navijem? Pa še ministrant je, mislim!" 

Globoko upognjen je stopil Aleš v cerkev, ki je 
bila že precej polna. Potaknil je roko do dna v kro-
pilni kamen, da mu je kapalo od prstov, križal se je 
dolgo ter vzdihoval, predno se je napotil dalje s čudno 
plazečimi se koraki in zibajoč se v životu, kakor da 
bi trudoma gazil sneg. Njegov obriti, zategnjeni obraz 
se je držal na jok, oči so bile napol povešene, toda 
videle so bistro in na vse strani, premikale so se hitro 
in nemirno, kakor da bi se prikazovalo dvoje drobnih 
miši izza špranje. 

Brez velikega truda je dospel Aleš do velikega 
oltarja. Umikali so se mu radovoljno, ker je neblago 
dišal. Aleš si je preoblekel srajco le ob največjih 
praznikih, tudi cunj, ki jih je nosil namesto nogavic, 
ni menjal veliko in umival se je samo ob nedeljah, 
ker ni bil nečimern. Do pasu se je priklonil, zamižal 
je popolnoma ter je treščil hkrati na obedve ko-

20 


leni. Šele ko se je oglasil tenki zvonec ob durih zakristije, 
je vzdignil nekoliko obraz ter se ozrl izpod 
trepalnic. 

Iz zakristije je prišel v ornatu kaplan Anton. 

„Velik pa ni!" je pomislil Aleš. „Še za ministranta 
bi skoraj ne bil, saj vidi komaj na oltar. Kako 
bi tak božjo besedo oznanjal? Rad bi videl, kaj bi 
opravilo tako revše med zamorci in drugimi divjaki — 
ampak saj si ne upa tja!" 

Res ni bil velik gospod Anton, segel bi Alešu 
komaj do rame. In vrhutega je bil v obraz bledikast 
in bolehen, roke pa je imel tako tenke in drobne, 
kakor kakšno ljubljansko dekle. 

„Še dobro je, da mu nosi bukve ministrant; sam 
bi jih ne privzdignil!" je zagodrnjal Aleš v svojem 
srcu. Jezen je bil na kaplana Antona že od začetka, 
še predno ga je natanko ogledal in presodil, najbolj 
zategadelj, ker so ga bili ob slovesni maši nekako v 
stran porinili in se je šopirila pred velikim oltarjem 
sama domača in tuja gospoda, kakor d 
na obleko, ne pa na zasluženje. Komaj pa je videl 
novega gospoda od blizu, se je ta jeza takoj utrdila 
in ukoreninila, dasi pravičnih vzrokov ni bilo. Tako 
gre človek po cesti, sreča neznanca, ki ga nikoli ni 
videl in ga morda nikoli več ne bo in ga vendarle mahoma 
in brez premisleka zamrzi. Bog vedi: v prejšnjem, 
daljnem življenju, ki je ostalo samo še v nerazločnih 
sanjah, je videl morda nekoč tisti obraz; oči ga ne 
spoznajo več, srce ga spozna. 

„Zdaj bi le še slišal, kako bo govoril! Čudež bi 
bil, če bi se ne izkazalo, da tenka trobentica tenko 
cvili!" 

21 


Gospod Anton je stopil na prižnico; tako majhen 
je bil, da so videli verni kristjani samo glavo in komaj 
še ovratnik ter dvoje tenkih belih rok, ki sta se časih 
prikazali izza predolgih rokavov. 

,,Za otroke ni prižnica!" je razsodil Aleš. „Pručico 
bi mu bili podstavili!" 

Komaj pa se je gospod Anton oglasil, je Aleš 
široko odprl osuple oči in spreletelo ga je kakor strah. 
Čudo je že bilo, da je bil kaplanov glas popolnoma 
drugačen, kakor bi mu ga bil prisodil Človek po životu 
in obrazu; krepak je bil in blagodoneč, da se je razlegal 
jasno do orgel in da so ga razločili natanko celo fantje, 
ki so stali pred vratmi. Še večje čudo pa je bilo, da 
se je zazdelo Alešu ob prvi besedi, kakor da je slišal že 
nekoč tisti glas; in ta občutek je bil zmerom bolj razločen 
v njegovem srcu in zmerom bolj neroden, skoraj 
je bil podoben tisti plahosti, kakor jo občuti človek ob 
vročem, soparnem dnevu, ko vstaja tam nekje siv oblak. 

„Nikoli nisem videl tega človeka, nikoli ga nisem 
slišal!" je pomislil Aleš v svoji pameti in je stresel 
nejevoljen z glavo. 

„Pa vendar sem ga že videl in slišal!" je pomislil 
takoj nato strahoma v srcu. 

Tako globoko se je zatopil Aleš v čudne in sitne 
misli, da je slišal samo glas govornikom, besede pa ni 
razumel nobene. Skoraj prestrašil se je, ko je glas nemudoma 
utihnil in je zašumelo in zakašljalo okoli njega, 
kakor zašumi in zakašlja po pridigi. 

„Kaj je že pri kraju?" je obstrmel Aleš. ,,Saj je 
komaj začel — pretegnil se resnično ni!" 

Pred oltarjem se je prikazal gospod Anton, ko 
se je vračaj s prižnice v zakristijo. Alešu se je zdel še 

22 


manjši kakor poprej, še bledejši in bolehnejsi, kakor 
da bi se bil zanikrn otrok našemil v duhovski ornat 
ter koračil smešuomoško pred oltar. In v Aleševem srcu 
se je mešalo zaničevanje s srdom in tiho bojaznijo. 

„Ne smel bi se tako ponašati ta paglavec . . . . 
ni pravica, da ima velike blagoslove, ko jih nimajo 
svetniški in zaslužni ljudje . . . ampak vendar se mi 
zdi, da sem ga že videl nekoč in slišal . . ." 

Tako zmedene in nerodne so bile Aleševe misli 
do povzdigovanja. Samo med darovanjem, ko se je 
vila okoli oltarja dolga procesija in so metali verni 
kristjani petice in desetice na srebrni krožnik, se ni 
izneveril svoji navadi in je molil zelo goreče; v klopčič 
je bil zvit, ni odprl oči ne za hip in si je trkal na prsi, 
da je bobnelo. Ob navadnih nedeljah, ko je cerkovnik 
pobiral med pridigo, ga je potrkal časih s puščico po 
rami ali pa tudi po glavi, da je prijetno zarožljalo; 
Aleš pa se ni zmenil in je molil. „Bo že prišel zlodej 
pote, nevernik!" si je mislil. „Trkaj le, odprl pa ne bom !" 

Med povzdigovanjem, ko je bilo vse tiho in se 
je slišalo samo zamolklo bobnenje skesanih prsi, ga je 
nenadoma spreletel spomin in ozrl se je naskrivoma, 
še predno se je okrenil kaplan z monštranco. 

Frčajeva Hana je klečala nedaleč od njega, še za 
par korakov bliže oltarju, tako da se je je moral ogibati 
ministrant, kadar je prenašal bukve. To se je zdelo 
Alešu nekoliko zamalo, toda iz boljših nagibov je zatrl 
svoj tihi srd. 

„Naj kleči, kjer ji drago! Če se ji zdi prav in 
prijetno, naj sede na oltar; prostora je zanjo dovolj!" 

Njen obraz je videl samo od strani in si ga je 
natanko ogledal. Ni bil lep obraz, ampak grd tudi ni 

23 


bil; nekako premehak je bil, previseč, kakor brez kosti 
in človeku se je zazdelo, da bi ga lahko po svoji volji 
zgnetel med rokami; ne posebne pameti ni razodeval, 
ne posebnega kesanja, tudi čisto nič zlobe in pretkanosti; 
oči so bile uprte v gospoda pred oltarjem, nedolžne 
so bile in polne pobožnosti. Oblečena je bila Frčajeva 
Hana bolj skromno in ponižno, kakor kmetiška dekleta, 
ki so šumela v pisanih krilih; vsa v črnikasto se je 
bila dela, še židane rute ni imela na glavi, kar si privošči 
ob nedeljah vsaka beraška gostača. Zaradi te ponižnosti 
pa je bil njen život še bolj suhoten, sključen in tako 
malo zapeljiv, da je Aleš narahlo zavzdihnil. 

Komaj pa je zavzdihnil, je pomislil na tisto prelepo 
hišico za cerkvijo nad klancem, na tisto preprijetno 
kajbico, in razjasnil se mu je obraz. 

„Kaj bi se zmrdoval nad to suhotnostjo?" je govoril 
v svojem srcu. „Kakšne pa so druge, če jih pogleda 
človek s pravičnim očesom? Ni mi do tolščej mast je 
boljša v hrambi nego pod tujo kožo. In slabo bi se 
podala Alešu ničemernost! Tri ogle podpira žena pri 
hiši; naj jih podpira — drugo bomo že kako opravili!" 

Na sladek smeh mu je bilo, dolge ustnice pa so 
se premikale v urni molitvi. 

Narahlo ga je sunil sosed v rebra. 

„Ne dišiš prijetno, Aleš!" 

„Moli, nevernik, moli!" je godrnjal Aleš. 

„Po žveplu dišiš, Aleš, po žveplu in smoli!" 

„Stran od mene, pa ne bo dišalo več!" je odgovoril 
Aleš, sklonil se je še niže in je goreče molil. 

,,Pa res je zadišalo tako čudno, kakor da bi se 
sam zlodej motal tod okoli!" je pomislil Aleš. „Doma 
me ne pusti pri miru, celo o polnoči ne, pa lazi še v 

24 


cerkev za mano, izkušnjavec! Stran se poberi, v imenu 
božjem in vseh svetnikov!" 

Komaj je zarotil izkušnjavca s pobožno mislijo 
in besedo, se je ozrl na drugo stran, na zaželjeno, in 
vztrepetalo mu je srce. Zakaj v tistem trenotku se je bila 
ozrla tudi Frčajeva Hana, z odkritim očesom, ne postrani 
in izpod trepalnic, se je ozrla na Aleša. On pa se je skrčil 
tri gube, trkal si je na prsi in je gledal v izpod molitve 
tako naskrivoma, da bi ga sam izkušnjavec ne bil opazil. 

Neizrečena radost je spreletela srce Aleševo. 

,,Sredi pobožne molitve je pogledala name, v 
srcu me je videla in v molitvi! . . . Norec, da sem se 
jezil na nevernika, ko se je opolnoči napravljal v vas 
k tej Frčajevi Hani! Bog vedi, kaj ji je povedal na 
uho, zakaj čudne aposteljne si izbira Gospod! Kaj bi 
ji bil povedal? Da je Aleš postaven in spodoben mož 
in da je Bogu dopadljiv; če ji tega ni povedal, je velik 
lažnjivec . . . ampak kadarkoli je prišel, nikoli nisem 
zapazil, da bi se bil lagal . . ." 

Komaj se je zalotil Aleš ob takih mislih, se je 
preplašil ter se urno prekrižal. 

,,Kako zmedeta človeka izkušnjava in ljubezen! 
Saj ga ni bilo pri meni, nego sinoči, in še tisto če 
niso bile zapeljive sanje! . . . Glej, mašo mi je vzel, 
za mašo me je ukanil!" 

Zares je zazvonil poslednji blagoslov. Visoko je 
vzdignil kaplan monštranco, tako da je gledal izpod 
nje njegov bledikasti, bolehni obraz; ves je bil zavit 
v dišeče kadilo, kakor da bi stal na oblaku. In ko je 
gledal izpod monštrance, se je zdelo Alešu, da gleda 
naravnost nanj; nepremično, mirno, nič očitajoč, samo 
resno izprašujoč, kakor pri veliki izpovedi. 

25 


Aleš je zamežikal pred tem pogledom in se je 
upognil tako globoko, da se je s čelom skoraj dotaknil 
tal. 

„In vendar sem ga videl!" je pomislil in po hrbtu 
ga je spreletelo kakor mraz. 

Nobeden ni čakal, da bi odpele orgle svojo zadnjo 
mogočno pesem-; verni kristjani so se gnetli do vrat 
in, samo tisti so ostali, ki so imeli še svoje posebno 
opravilo z Bogom. Tudi Aleš je ostal. 

Molil ni zelo prisrčno, premišljeval pa je veliko. 

„Če sem ga videl, ali če ga nisem videl — ničesar 
ne zahtevam od njega in on ne bo od mene ničesar 
zahteval! Kaj pa bi hotel od mene, krščanskega siromaka? 
In če bi hotel mojo hišo, moj hlev, moje polje, 
pa makar mojo dušo — kako bi do mene to bolehavo 
revše, ki je tako zanikrno, da ga komaj Bog vidi!" 

Tako se je potolažil Aleš, nato pa so preskočile 
njegove misli na drugo pašo. Že prej ga je jezilo, da 
so se obračale nedolžne oči Frčajeve Hane zmerom 
naravnost v kaplana in v njegov jetični obraz, kakor 
da bi bili zapisani vsi štirje evangelji tam. 

,,Take so babnice! Preži nanj, kakor da bi imel 
nebesa naprodaj, pa je morda bolj z grehi in skritimi 
nadlogami obložen, nego vsakteri izmed nas, ki klečimo 
na tem trdem kamnu, namesto da bi se šopirili pred 
oltarjem! Žegni še niso izvirek in posoda vseh čednosti! 
Posebno tale bledikavi in jokavi smrkavec menda ni 
za nič drugega ustvarjen, nego da meša betice tem 
prismojenim babnicam!" 

Na tak način je prevzela ljubosumnost Aleševo 
srce. Ampak vdal' se ji ni brez prigovora, zakaj na 
tretjo pašo so preskočile njegove misli. 

26 


„Ta si pač ne bo iskal takih suhih hrušk! Ta 
pač ne bo večerjal krompirja v oblicah! Zastonj, o 
Hana Frčajeva, so se obračale vanj tvoje zaverovane 
oči! Rad bo užival tvoje piske in tvoje potice, ampak 
tvojo zamaknjenost bo naskrivaj pod mizo vrgel, kakor 
psu oglodano kost, ali pa jo bo prodajal nadrobno 
za prikupen smeh . . . Zdaj pa mene poglej, ki sem 
mož postaven in brez hinavščine: tja upri oči, sem jih 
upri, pa sodi po pravici!" 

Ko je odmolil se je pokrižal, priklonil se oltarju 
in vsem svetim podobam ter šel poslednji iz cerkve. 
Pri branjevcu je pil počasi kapljo žganja, z ljudmi pa 
ni govoril veliko, ker so bile preveč na samem njegove 
misli. 

„Kaj boš še v krčmi molil, Aleš?" ga je vprašal Anton. 

,,Človek nikoli zadosti ne moli!" mu je odgovoril 
Aleš, ki je bil bolj čemeren in hud kakor ponavadi. 

„Kaj pa gospod Anton? Kako ti je pogodi? Ti 
bi ga lahko pestoval!" 

»Duhovnik je!" je rekel Aleš oprezno, da bi ne 
ciknil ne na to, ne na ono stran. 

„Cuden duhovnik!" se je oglasil zanikrno oblečen 
kajžar, ki je bil pijan že navsezgodaj. „Njegovo mater 
sem poznal." 

„Kako da si jo poznal?" se je začudil branjevec. 

„Poznal' sem jo in jo še poznam . . . zadnjič 
sem ga videl na cesti, pa sem spoznal njegovo mater... 
Bog sam vedi, kako je prišel do žegnov!" 

„Pijan si, Antlrejaz!" se je zasmejal branjevec. 

„Seih pa pijan! Na, toči!" 

Alešu je bilo zmerom bolj neprijetno; rad bi bil 
vprašal, ni vedel kaj, zato je popil in je šel. 

27 


„Pijan je tisti Andrejaz, razbojnik lačni, nevernik! 
Sanjalo se mu je Bog vedi kaj, pa pride in pravi: 
poznal sem mu mater in jo še poznam! Vraga je poznal, 
pa ne mater ... še gospoda samega nikoli ni videl, 
in samo zato je govoril, da se mu je pijani jezik malo 
zganil!" 

Ves potrt in zlovoljen se je vrnil Aleš v cerkev 
in dolga in puščobna kakor nikoli se mu je zdela deseta 
maša. Na župnika se še ozreti ni maral, bolj zopern 
mu je bil nego kdaj poprej. Sovraštvo je bilo že staro, 
začelo se je takrat, ko se je hotel Aleš izpovedati, pa 
je župnik nenadoma stopil iz spovednice, prijel dolgega 
Aleša krepko za uho ter ga pošteno stresel. „Če si tak 
razbojnik, da se mi potikaš po spovednicah od jutra 
do noči, pojdi rajši k biričem, da ti nalože petindvajset 
gorkih in te povrhu še zapro ob vodi in ovsenjaku! 
To bo pokora zate, lenuh in maloprida!" — ,,Taka je 
dandanašnji!" je pomislil Aleš v svoji jezi. „Nekoč so 
preganjali kristjane Herodeži in Djoklecjani, zdaj pa 
nas preganjajo duhovni pastirji!" In odtistihdob ni 
maral župnika, tudi k izpovedi ni več hodil k njemu. 
— Star in nadležen je bil župnik, roke so se mu tresle, 
da je komaj še držal monštranco, njegov pogled pa 
je bil bister in strog, — iz velega, vse razoranega 
obraza dvoje tenkih plamenov, vero oznanjujočih. 

,,Kaj kolovrati tod na stara leta, ves pohabljen, 
ljudem v nadlego!" je godrnjal Aleš. „Na tako sorto 
še ob eni ne bo maša pri kraju; in če pridigati več 
ne more, naj na prižnico ne leze!" 

Tudi zato je bil jezen Aleš, ker ni ugledal Fr-
čajeve Hane. Zmerom jo je videl tam, tako natanko 
in brez razločka je klečala na svojem prostoru, kakor 

28 


je stal svetnik v oltarju: ob jutranji malsi, ob deseti 
in ob litanijah. Ozrl se je in ni je bilo — kakor da 
bi bil po čudežnem naključju izginil svetnik z oltarja 
ter se klatil Bog vedi kod, po Močilniku morda. 

,,Da bi le v zakristiji ne bila! Tisti prebrisani 
cerkovnik, kakor je klada, jo je že parkrat ošvrknil 
s svojimi krmežljavimi očmi, ko ji je pomolil puščico 
pred nos . . . Tudi na koru ni treba da bi bila; kakor 
je organist star in nadložen, vendarle ga morda še 
imajo skomine . . . Ampak še najhuje bi bilo, če se 
je zapodila za tistim bledikastim paglavcem 1" 

Tako je minila deseta maša v jezi in hudih mislih. 
Krščanski človek, utrjen v vseh čednostih, je prenašal 
težko trpljenje. 

Ob kosilu je popil Aleš v krčmi pod cerkvijo 
dvoje kozarcev vina in se je nekoliko utolažil. 

,,Če se zgodi tako, ali če se zgodi drugače!" je 
preudaril. „Lahko se zgodi dobro, slabo pa se ne more 
zgoditi! Kar imam, je moje, kvečjemu da mi dado še 
kaj zraven!" 

Ko je tako dobro premislil, se mu je srce polagoma 
razvedrilo. 

„Tako ali tako!" je rekel, ko je šel k ^tanijam. 

,,Tako ali tako!" je rekel, ko je prišel od litanij. 

In se je napotil na svojo veliko in slovesno pot. 

Prečudno. lepa in prijazna kajbica je stala nad 
klancem, visoko za svetim Pavlom, in se je razgledovala 
po Vrhniki in po vsi prostrani ravni do Ljubljane, 
v solnčni megli utopljene. Ob zelen hribec se je naslanjala 
kajbica, bleščeče je bila pobeljena, okna so 
bila zelena, vrata so bila rdeča, nad vratmi pa je stala 
Mati božja z Jezusom v naročju. 

29 


„Dobro bi nam bilo tukaj bivati!" se je razveselil 
Aleš, ko je ugledal kajbico, ampak takoj se je začudil 
in narahlo razsrdil. 

Iz veže je stopil gospod Anton. Še bolj bled in 
se bolj sušičast se je zazdel Alešu njegoy obraz. Odkril 
se je in se je poklonil, gospod pa se je komaj dotaknil 
širokega klobuka in se je ozrl na Aleša z dolgim, 
motnoresnim pogledom. 

Aleš je držal klobuk v roki in je gledal za njim. 

„Kaj hočeš od mene?" je izpregovoril v svojem 
srcu; gospod pa ga je bil najbrž slišal in se je ozrl 
na klancu tako počasi in tako natanko, da je spreletelo 
Aleša kakor hud spomin. 

„Skriva, čaka!" je zasumil in zagodrnjal. „Bog 
vedi, odkod se je bil privlekel, pritepenec!" 

Široko je zamahnil z roko, nato se je pokrižal. 

„Tako ali tako!" je rekel in je stopil v vežo. 

v A v 

30 


III. 

Aleš je naravnost odprl duri in stal na pragu globoko 
upognjen, kučmo v roki. 

„Hvaljen bodi Jezus Kristus!" 

Hana se je okrenila, sladko je nagnila glavo in 
je odgovorila: 

,,Na vekomaj amen!" 

Aleš je po svoji, navadi prav polagoma in ponižno 
zapiral duri, kakor da bi se bal osornega sprejema. 

„Kaj pa ti, Aleš?" je vprašala Hana prijazno. 

„I, kaj bi!" je odgovoril Aleš nekoliko v zadregi ; 
z eno roko je držal še za kljuko, v drugi je držal 
klobuk in se je oziral po izbi. 

„Kako prijetna izbica je pač to, kako nad vse 
lepa izbica . . . kakor kapelica Matere božje!" 

Resnično je bila izba zelo podobna kapelici. Če 
je človek odprl duri, je zagledal pred seboj v steno 
vdolben visok in globok oltar, v oltarju pa lurško 
Mater božjo, iz lesa izrezano in tako umetno poslikano, 
da je stala tam kakor živa; v zelenju je stala 
in v dišečem cvetju, zadaj pa so bile naslikane temne 
skale; vse je bilo tako lepo in resnično, da je Aleš 
nemudoma pokleknil in se pokrižal. 

Očitno je bila Hani pogodi ta pobožna navdušenost, 
zakaj nasmehnila se je prijetno. 

31 


Še velikokrat je vzkliknil Aleš ter se začudil, ko 
se je razgledaval po izbi. Na desni strani oltarja je 
visela podoba Matere božje sedem žalosti, na levi 
strani podoba Matere božje z Jezusom v naročju, 
prelepa podobica Device Marije pa je stala na nizki 
omarici pod poveznjenim steklom. 

„Koliko je pač lepega in dragocenega na svetu 1" 
je občudoval Aleš. 

Nadalje so visele na steni v pozlačenih okvirjih 
podobe devic mučenic svete Neže, svete Agate in svete 
Barbare, na drugi steni med okni pa je bila velika 
podoba Janeza Krstnika, Haninega patrona, ko je 
krščeval Kristusa v reki Jordanu. _In v kotu je viselo 
razpelo od čistega srebra in rdeča lučka je gorela pod 
njim, in v sredi izbe, tik nad mizo, je visel na pozlačeni, 
če ne zlati verižici bel golobj z oljkovo vejico v kljunu. 

,,Kakšna božja čuda!" je vzdihnil Aleš s solznimi 
očmi. „Hudo je človeku pri srcu, če vidi kaj takega, 
ker precej spozna svojo grehotnost in nevrednost!" 

„Le sedi Aleš, pokusi malo kruha, malo krače, 
pa tudi kapljice vina se nikar ne brani: saj ni greh, 
če je človek vesel na Gospodov dan!" 

,,Lep začetek!" je presunilo Aleša, ko je sedel 
za pogrnjeno mizo. Hana je porinila predenj krožnik, 
na katerem je bil kos krače, masten in obilen, komaj 
za silo načet; tudi kozarec, ki ga je postavila predenj, 
je bil do polovice še poln, predno je dolila. 

„Ne bom se branil krščanske blagodarnosti, Bog 
ti povrni!" je rekel Aleš, v srcu pa je pomislil: „S 
tistega krožnika jem in iz tistega kozarca pijem, kakor 
je pil in jedel kaplan; kakor vrabec je zobal, kakor 
pišče je pil — slab tek imajo slabovestniki!" 

32 


In ko je jedel in pil, sta se pogovarjala o prijetnih 
in koristnih rečeh. 

Naravnost pred seboj na steni je gledal podobo 
svete Neže in zato je rekel: 

„Velika in zaslužna svetnica je bila sveta Neža, 
ampak mlada je bila." 

,,Toliko večje je njeno zasluženje, da je v zgodnji 
mladosti, še v Otroških letih, prelila kri za sveto vero in 
za Kristusa!" je odgovorila Hana resno in s poudarkom. 

,,S te ceste pa kar stran!" je pomislil urno Aleš 
ter je nemudoma zaokrenil. 

„Tudi jaz sem takih misli!" je rekel in je pogledal 
na podobo z zaupanjem in občudovanjem. „Toliko boljše 
je za take mlade svetnike in svetnice, ker bi jih bile nadlegovale 
v poznejših letih še Bog vedi kakšne izkušnjave." 

Hana pa je odgovorila: 

,,Veliko laže se ubrani izkušnjavam odrasel človek, 
ki je utrjen in izkušen, nego pa otrok, čigar bela duša 
ne pozna še zlega in je bolj dovzetna za posvetne 
sladkosti!" 

,,Tudi ta kolovoz ni bil pravi!" si je očital Aleš. 
„Le brž drugam poženi!" 

„Vse je res, Hana, kar praviš, in nevernik bi bil, 
kdor bi hotel jalovo svojo modrost poizkušati na teh 
svetih rečeh!" 

Privzdignil je nogo, ker se mu je zazdelo, da ga 
je bilo nekaj vščipnilo v bedro. 

„Kaj onegavi pod mojimi nogami ?" je pomislil 
jezen, na glas pa je vprašal: „Ali bo že kmalu postavljena 
kapelica svetega Antona v Močilniku?" 

„Maja meseca jo bodo blagoslovili!" je pripovedovala 
Hana. „Podobo sem videla v Ljubljani — 

33 

3 


kakor živ je sveti Anton, na skali sedi in bukve ima 
na kolenih; tudi izkušnjavec je poleg." 

„Kakšen izkušnjavec?" se je zaletelo Alešu. 

,,Kaj še tega ne veš, da je izkušal sam hudi duh svetega 
Antona puščavnika? Izkušnjavec v podobi praseta!" 

„Vem, kako bi ne vedel?" je hitel Aleš. „V 
podobi praseta torej?" 

„Praseta! Prav lepa živalca je, oči pa ima hudobne, 
ker je izkušnjavec!" 

„V podobi praseta!" je ponovil Aleš na tihem 
in obšlo ga je v izgubljenih mislih: „K meni še nikoli 
ni bil prišel v podobi praseta!" 

„Ali bo draga tista kapelica?" je vprašal oprezn O 
kakor se je spodobilo za tako -vprašanje. 

„Kaj bo draga? Tristo goldinarjev komaj — saj 
je napol lesena!" 

»Tristo goldinarjev!" je vzkliknil Aleš prestrašen. 
„Ko ni ne zlata ne srebrna!" 

Presunilo ga je, kakor da so bili prišli tatovi ponoči 
ter mu ukradli iz skrinje tristo svetlih goldinarjev. 

„Babnica frečka tako noro, da nazadnje še za 
pogreb ne bo imela! Tukaj znamenje, tam kapelica, 
včeraj bandirji, danes oltar — od samih kapelic in 
bandirjev pa še Janez Krstnik ne bi živel, ki je imel 
vsaj kobilice. Ti bomo že zaklenili skrinjo!" 

Komaj je tako premislil, ga je uščipnilo pod 
stolom v drugo" bedro. 

„Ali imaš psa pri hiši, Hana ?" je izbleknil brez 
premisleka. 

„Kaj se ti je zbledlo, Aleš, da tako nečedno in 
nespametno govoriš? Kaj bi s psom in odkod ti ta 
misel?" 

34 


Pogledala ga je nezaupno, skoraj bojazljivo. 

Aleš se je smehljal v zadregi, toda kadar se je 
Aleš smehljal, je bil njegov obraz čudno zgrbljen, 
jokav in kiseh 

„Saj sem le tako rekel... sam ne vem, kako mi 
je prišlo na pamet . . . Kakor da bi bil pes zacvilil 
tam kje ... v veži morda . . . tako se mi je zdelo!" 

Zaškrtalo je pod stolom, Aleša pa je v tistem 
hipu spreletelo spoznanje. Namesto da bi se prestrašil 
in da bi planil, ali da bi ga bilo vsaj malo sram take 
skrite druščine, je bil celo zadovoljen v svojem srcu, 
začutil se je mlajšega in krepkejšega, skoraj fantovskega. 

„Kaj ti si tukaj, potepuh, nevernik?" je pomislil 
tihovesel. „Kakšna korajža! Še oltarja se ne boji in 
Vsega nakopičenega svetništva! — Samo toliko ti 
rečem, da nikar ne ščiplji; saj nisi več otrok, da bi 
neumnosti uganjal!" 

Tudi Hana sama je zapazila, kako se je nenadoma 
ves razvedril njegov obraz, tako da je bil do-
brovoljen in celo nekoliko predrzen. 

,,Kaj pa te je tako razveselilo, Aleš ?" se je začudila. 

„Kaj bi me bilo drugega razveselilo, nego tisti 
pes, ki je cvilil v veži?" se je zasmejal. ,,Zares čuden 
pes, da mu nikjer ni enakega!" 

Tudi Hana se je nasmehnila, Aleš pa je bil, sam 
ni vedel zakaj, zmerom bolj vesel in samo se mu je 
smejalo v srcu.. 

„Ampak zares, Hana: takole v samoti domuješ, 
ob veliki cesti, pod hribom, — kaj te nikoli ni strah 
ponoči?" 

„Kdor zaupa v Boga, ne pozna strahu!" je odgovorila 
Hana. 

35 

3* 


„Tisto je že vse res; ampak ljudje so pohlepni in 
hudobni, ne boje se, da tako rečem, ne Boga ne 
zlodeja in ne spoštujejo tudi najsvetejših reči! Tale 
oltar bi ti obrali kakor tepko! Saj je komaj uro hoda 
proti Logatcu, ko so našli kraj ceste, par klafter v 
hosto, človeka brez glave! Taki razbojniki so ljudje 
dandanašnji; Bog jim da živeti in ravnati, najbrž zategadelj, 
da pošilja kristjanom izkušnjave in. nadloge, 
ker bi se drugače razvadili!" 

Hano je nekoliko zazeblo, njeno verno zaupanje 
se je narahlo omajalo. Aleš pa je zaslišal pod stolom 
pritajen smeh in je brcnil z nogo. 

„Ali boš tiho? Ne straši babnice!" je zagodrnjal. 

„Kaj si rekel, Aleš? Ali si kaj rekel?" je vprašala 
Hana tiho in zaupljivo. 

„Sam seboj sem govoril, Hana! Rekel sem, kako 
je bilo nespametno in pohujšljivo, da sem te strašil! 
Bog pač nikoli ne bo privolil, da bi ti storil neveren 
razbojnik kaj zalega! Ne samo zaradi tistih lepo 
tkanih rdečih bandirjev in zaradi belih, prijetno poslikanih 
kapelic, temveč tudi zato, ker pošilja Bog 
najbrž izkušnjave samo tja, kjer se izplača! Kaj bi 
tebi izkušnjavec? Še na prag bi ne stopil, že v veži 
bi se mu zašibila kolena!" 

Tako je govoril prekanjeni Aleš, v srcu pa so se 
mu smejale čisto drugačne misli. 

„Zdaj se je pot kar sama odprla. Bog vedi kako! 
Tale nevernik pod mizo je res vse kaj drugega nego 
veren kristjan, ampak kadar je treba človeku pametne 
misli, je vendarle postrežljiv, bister in pripraven!" 

Napol iz hvaležnosti, napol iz prešernosti je 
krepko brcnil pod mizo. 

36 


„Prav zares, Aleš, si me nekaj v strah spravil s 
svojimi besedami! Posebno o tistem človeku se mi bo 
sanjalo nocoj, ki so ga našli kraj ceste brez glave . .. 
Zakaj pa si mi to povedal, Aleš?" 

Aleš je bil povesil glavo, da bi pokazal svojo 
skesanost. 

„Saj sem rekelj da so bile prenagljene in lahkomiselne 
moje besede! Ampak kolikor bolj jih premišljujem, 
toliko bolj se mi zdi, da je bilo nekaj 
malega resnice v njih. Zakaj z bolj zbranim srcem in 
z bolj zamaknjeno mislijo moli človek, če so duri 
zaklenjene in če je pes pri hiši ... Pa kaj bi pes? 
Žival je žival in za masten kos krače bi ti sama skočila 
za vrat! Edini varuh je Bog in pa kvečjemu še zvesta 
duša, ki skrbi zate in moli s teboj!" 

Hana je gledala Alešu v obraz, pa se ji je zazdelo, 
da je že nekoliko teman in nerazločen; tudi v izbi je bil 
mrak in lučka pod srebrnim razpelom je bila svetlejša, 
iz oltarja pa se je svetila samo še bela halja Marijina. 

„Kako hitro se je znočilo nocoj!" je vzkliknila 
Hana osupla in prestrašena. „Resnično, Aleš, strah me 
bo nocoj!" 

Namesto da bi ga vščipnil, je zdaj izkušnjavec 
samo poščegetal Aleša po bedru, in Aleš je bil zato 
še veliko boljše volje. 

„Res, čudno hitro se mrači, prav poseben večer 
je nocoj, kakor da bi se Bogu in zlodeju mudilo do 
noči! Stavim, da je na Vrhniki še svetel večer in da 
se na Bregu še sprehaja gospoda! Tukaj pa je že 
noč, da te komaj še vidim, Frčajeva Hana!" 

Hani je bilo na jok; kakor nikoli poprej so 
gledali strahovi iz kotov, odgrinjali so okna z oprez-

37 


nimi prsti, prikazovali so se celo iz oltarja in škrtali 
so tiho pod mizo. 

„0 Aleš, kako čudna je tvoja govorica nocoj! 
Že tako me je strah, ko se je znočilo kakor ob 
nevihti, ti pa se smeješ, kakor da si bil pricopral to 
nevihto sam!" 

,,Luč prižgi, Hana, vse luči prižgi, kolikor jih je 
pri hiši! Kako da sem jaz bil pricopral to hudo noč? — 
Vidiš, Hana, kako te je strah; že noči se bojiš! Kaj 
bi ne bilo prijetno in koristno, če bi imela človeka, 
ki bi skrbel zate in ki bi te čuval dan in noč?" 

Dolgo je čakala Hana, predno je odgovorila. 

„Kako pa to misliš, Aleš?" 

Tudi Aleš je dolgo pomislil, predno je odgovoril. 

„Kako bi mislil? Sama si razloži, Hana, sama 
preudari in sama izberi — nič drugega ne rečem!" 

Ni vedela Hana, kako se je izgubila njena roka; 
posegla je po kozarcu in ponevedoma je omočilo vino 
suhe ustnice. 

„Pa bi vendar rada vedela, kako si mislil!" 

„Vsa čast neverniku!" je čudoma pomislil Aleš. 
„Tako velika je njegova modrost, da me je komaj 
v bedro vščipnil, pa je babnica že skoraj hujša od 
mene!" 

„Kar sem mislil, Hana," je rekel, „tega ti nocoj 
ne morem povedati, ker me je sram. Ampak še pride 
dan in pride čas, ko ti bom vse po pravici razodel, 
kako mislim in snujem. Naj se zgodi tako, ali naj 
se tako zgodi — pokleknil bom in bom rekel: volja 
božja je bila, njegovo ime bodi hvaljeno!" 

Ko je tako govoril in povedal, se je čudi in je 
pomislil. 

38 


,,Zares, pleto se besede, kakor komaj svetemu 
Avguštinu — tako so napisane, kakor da bi jih z naočniki 
bral. Ali naj dobro pomeni, ali naj pomeni slabo, 
nekaj pomeni na vsak način! . .. Zastonj ni kolovratil 
nevernik k meni opolnoči, zastonj ne čepi zdaj pod 
mojim stolom: ali se bo zgodilo, da me ukani, ali pa 
ga ukanim jaz!" 

„Nemir in bridkost si prinesel seboj, o Aleš" je 
vzdihnila Hana in je prižigala svetilko. „Komaj vem, 
kaj si rekel, in vendar so me hudo razžalostile tvoje 
besede . . . Zamižala ne bom vso noč in bom poslušala, 
če ne gre morda kdo po veži, tiho, v copatih, če ne 
prijemlje morda kdo za kljuko!" 

Jokav je bil njen glas in solze so bile v njenih 
očeh, tako da se je zasmilila Alešu. 

„Ampak zakaj tako, Frčajeva Hana! Kadar boš 
sama in te bo strah, poglej skozi okno, pa boš videla 
cerkev, božji hram, in konec bo vseh izkušnjav in bolečin!" 

„Malo pomaziliti je že treba ranico, trna pa ne 
bom izdiral!" je pomislil natihem. „Naj malo peče, 
naj malo gloje, škodilo ne bo nič!" 

Vstal je, vzel je kučmo in palico. 

„Kaj že greš, Aleš?" 

„Saj vidiš, Hana, da je zunaj že cela noč in da 
mi tudi zvezde ne bodo svetile nocoj; pot je dolga 
do Razora in samotna!" 

„Tako pa hodi z Bogom, če moraš!" je vzdihnila 
Hana. „Jaz pa bom upihnila luč in se bom odela preko 
glave in bom molila!" 

„Molitev je najboljši padar!" je rekel Aleš, Hana 
pa je stala pred durmi in je vohala po zraku z začudenim 
in zlovoljnim obrazom. 

39 


„Vsa v vijolicah je Mati božja ... pa ne diši 
po vijolicah!" 

„Okno odpri, Hana, okno odpri!" je urno odgovarjal 
Aleš. „Malo česna sem pokusil danes, pa je tako!" 

„Tudi po česnu ne diši!" je odkimala Hana zamišljena 
in v skrbeh. „Vse je narobe nocoj in nič bi 
se ne čudila, komaj da bi se prestrašila, če bi izku-
šnjavec sam sedel za pečjo!" 

Aleš se je nekolika okrenil, pomežiknil je z enim 
očesom in se je rahlo namuznil. 

,,Kaj bi izkušnjavec v tej hiši!" je zamahnil z roko, 
Hana pa je šla odpirat okno. Komaj je biLo okno 
nastežaj odprto, je omahnila v stran in se je trepetajoč 
pokrižala. 

„Kaj je planilo, Aleš, kaj je planilo mimo?" 

,,Neroda, kaj moraš nagajati!" se je natihen 
razsrdil Aleš, naglas pa je odgovoril: „Kaj je planilo, 
Hana? Tvoja senca je bila! Pred luč si stopila, pa ni 
čuda, če je planila senca na cesto!" 

„Je že morda res tako!" je globoko zavzdihnila 
Hana. „Ampak meni se je zdelo vse drugače, kakor 
da je bil planil nekdo z vsemi štirimi . . . Hodi z Bogom, 
Aleš, hodi z Bogom!" 

Aleš je šel, muzal se je in je mežikal in je bil 
zelo dobre volje, da bi bil zaukal po fantovsko, če bi 
cerkve ne bilo blizu in farovža. Ko je šel po strmem 
klancu mimo svetega Pavla, se je priklonil globlje in 
se je pokrižal bolj presrčno nego kdaj poprej, dasi ni 
bilo človeka nikjer in se je svetila le ponižna lučka iz 
mežnarjeve bajte. 

„Za dobro letino," se je smehljal Aleš v svojem 
srcu, „za dobro letino!" 

40 


In resnično mu je bilo, kakor da je. bil spravil 
blagoslovljeno letino ter nabasal vse kozolce. Ker se je 
vse tako lepo naredilo, ker je bilo tudi vino Frčajeve Hane 
sladko in koristno in ker je bil zavsegategadelj prijetne 
volje, je krenil k Stržinarju, da bi si oplaknil jezik. 

„Kar bom zapravil, bom spravil devetkrat!" je 
pomislil globoko zadovoljen. 

Na Vrhniki in v Razoru ni pil Aleš nikoli veliko, 
zato ga je vino omamilo, ko je komaj prestopil prag 
ter ugledal pijance. 

,,Kaj pa ti tod, Aleš, ob tej uri?" ga je pozdravil 
neznan človek, ves bradat in raztrgan. 

„Kaj bi? Kaj bi?" je odgovoril Aleš ponižno 
kakor zmerom. 

,,Pravijo, da se ženiš!" ga je ogovoril debel 
glas skozi gosti tobakov dim, tako da Aleš ni razločil 
obraza. 

„Kdo pravi?" 

Družba se je zakrohotala, Alešu pa se je zdelo, 
da se krohoče prešerno izba sama in da se ne krohoče 
samo, temveč da se tudi maje in vrti. 

„Pil si, Aleš, pil!" ga je spreletelo; porinil je 
steklenico v stran, pa je ugledal čudoma, da je že 
prazna in da je prazen tudi kozarec. 

„Še to eno lučko, še to eno svetilko v božjem 
imenu!" je rekel ponižno in je vzdignil steklenico. „Ker 
smo imeli dobro letino danes, bogato žetev in košnjo!" 

„Kaj se ti sanja, Aleš?" se je zasmejal Stržinar, 
krčmar, in je postavil polno steklenico predenj. „Kakšno 
letino si spravil, kakšno žetev, ko smo šele v maju?" 

Aleš pa se je muzal tiho predse, kakor človek, 
ki hrani sladko skrivnost. 

41 


Vdrugič ga je ogovoril skozi tobakov dim tisti 
debeli glas. 

,,S Frčajevo Hano, pravijo, da se ženiš!" 

„Kaj pa sem ti storil, da tako govoriš, kdor si 
že, ti tam za dimom!" mu je zlovoljen očital Aleš, 
natihem pa se je čudil. „Glej, še komaj vem sam, 
nisem še rekel in snubil, pa sva že na oklicih pri 
babah in v krčmi! Da le ni bil razbrbral in razustil 
tisti nevernik, ki je poln hudobnih muh in ne pozna 
manire!" 

„Rad bi že videl ta dva, Aleša in Hano!" se je 
široko smejal bradati in raztrgani človek, ki je bil 
najprvi pozdravil Aleša. 

,,Kaj morda res kaj takega snuješ?" je vprašal 
Stržinar. 

„Ne poslušaj bab!" je zagodrnjal Aleš. „Pa če 
bi snoval, ne bi zvonil!" 

Nekoliko ga je omamilo vino, nekoliko so ga 
omamile prijetne misli in tudi gosti dim mu je segal v 
oči in v pamet, tako da ni več razločeval v megli in je 
videl v daljavi same tuje obraze. Nagnil se je narahlo 
na desno stran in je položil roko na sosednji stol. 

„Tak ne bodi taka ... tak ne bodi taka! Le malo 
bliže prisedi!" 

,,Kaj pa počenjaš, Aleš?" je vzkliknil Stržinar. 

Takoj se je vzdramil Aleš in se je ozrl z debelimi 
očmi. 

„Kaj tako? Kaj tako?" seje smehljal z nagubanim 
kislim obrazom, izvlekel je mošnjo, naštel je desetice 
na mizo in je šel. 

Vsa črna je bila noč, neznano hitro je bila prišla, 
kakor da je planila mahoma izza gora. Hladen, vlažen 

42 


veter je pihal, težki oblaki so se vlekli počasi in nizko 
proti severu. 

„Da bi le še dospel pred nevihto!" se je prestrašil 
Aleš in nič prijetno mu ni bilo pri srcu. Z dolgimi 
koraki je meril cesto, mimo glasnih krčem, mimo 
temnih hiš in komaj se je dobro ozrl, je bil že v 
samoti. Še močneje je pihal veter tam, še bolj temna 
je bila noč. Mahnil jo je po bližnjicah, preko polja 
in senožeti. 

Planil je veter, veselo je zažvižgal in mu je vzel 
klobuk. Aleš je zaklel in je skočil preko jarka; na vrbi 
ob potoku je obvisel klobuk; v tistem trenotku, ko je 
posegel po njem, se mu je odpela suknja in zazdelo 
se je Alešu, da jo je bila odpela nalašč hudobna roka. 

„Tak ne nagajaj!" je vzkliknil jezen in se je 
okrenil. Dvoje oči se je svetlilo iz teme. 

„Kaj pa se potepaš tod? Nisem te klical!" 

Aleš se je vrnil na pot, toda kakor je široko 
stopal, ni bilo poti nikjer in sama tuja noč na vseh 
štirih straneh. 

„Kam pa sem zablodil? Kam si me zapeljal?" 
se je razsrdil naglas in se je okrenil, da bi ozmerjal 
nevernika ter ga zgrabil za ušesa. 

„Pijan si, Aleš, pijan! Na Gospodov dan si se 
upijanil!" se mu je zasmejalo za hrbtom. 

„Ali boš stopil predme, ali ne boš stopil? Ne 
nagajaj mi in pot mi rajši pokaži! Če sem jaz pijan, 
tudi ti nisi brez greha, ti boter vseh nečistosti!" 

Nekoliko omahovaje, tiho preklinjaje se je zibal 
preko polja dolgi Aleš. 

„Lepo bom pomandral to žito, da bi le moje 
ne bilo!" si je mislil; noga se mu je udirala v mehko 

43 


prst, pogreznila se je časih v jarek in zgodilo se je 
tudi, da se je zvrnil na kolena. 

„Nalašč me je bil zapeljal. — Zdaj pa se ne 
prikaže strahopetnik, slabovestnik!" 

Z vetrom, izza kozolca, se je zasmejalo. 

„Pijan si, Aleš! Oči si pozabil odpreti, zato ne 
vidiš! Speč blodiš po polju, ozri se, Aleš!" 

Ozrl se je in se je začudil in razjezil. 

„Nazaj sem jo bil mahnil proti Vrhniki — držal 
me je na konopcu, pa sem telebal za njim!" 

„Pa jo udariva nazaj na konopcu!" mu je odgovorilo 
iz vetra. 

,,Kje si? Prikaži se!" je ukazal Aleš ves srdit. 

In takoj mu je zaplesalo, mu je zakolobarilo okoli 
nog, zdaj na desni, zdaj na levi, zdaj na hrbtom, zdaj 
pred njim. 

„Postoj!" je klical Aleš. 

,,Kje bom postal, če sam ne stojiš?" 

,,Zlepa ga uženem!" je pomislil prekanjeni Aleš. 
„Tak ne bodi čuden !" je rekel prijazno. „Saj sva obadva 
že prestara, da bi uganjala take burke; posebno tebe bi 
bilo lahko sram! Rajši se pomeniva kaj pametnega!" 

Posrečila se je Alešu prekanjena misel; nevernik 
ga je prijel pod pazduho, zaokrenila sta proti Razoru 
in sta se zibala preko polja. 

,,Kaj bi mandrala to polje?" je rekel Aleš. „Na 
kolovoz zasukni!" 

,,Kako bom zasuknil, ko tiščiš in siliš na ono 
stran!" 

,,Pa na to! Pa na to!" je rekel Aleš; okrenil se 
je in se je nagnil in se je zvrnil. 

„Vzdigni me!" 

44 


Veter je zapihal, šumelo je polje, človeškega glasu 
ni bilo od nikoder. 

„Kakšno ravnanje je to, oče in patron vsega 
pohujšanja? Ali sem bil zato prijazen s teboj ter delal 
greh, ki bom zanj odgovarjal pred Bogom? Klobaso 
mi vrni in jabolčnik! Pa kam si me posadil? Nalašč 
v jarek, v to mokro posteljo! Vzdigni!" 

Zmerom bolj tihe so bile njegove besede, preglasil 
jih je veter, ki je jahal jadrno preko doline, da so 
šepetale plaho pod njim lehe in senožeti. 

v A v 

45 


IV. 

Zdaj pa malo premislimo, kako se je godilo v teh 
čudnih časih Frčajevi Hani in njenim bližnjim. 

Kako bi se ji godilo? — Tisto noč, ko je imel 
Aleš na peči tako nevernega gosta, se je vzdramila 
opolnoči in spreletel jo je strah. Okna so bila zaprta 
in zadelana, vrata so bila zaklenjena, nikjer se ni 
zgenilo ne oglasilo, pa se ji je zazdelo, napol še sanjajoči, 
napol že bdeči, da je bil zapihal mrzel vzduh 
preko izbe. 

„Prišel je nekdo, vsaj skozi duri je nekdo pogledal 
!" 

In bilo ji je mraz. 

,,Kdor si, pojdi v imenu božjem!" je izpregovorila 
tako plaho in tiho, da bi jo čul komaj človek, ki bi 
stal ob oknu. 

Nič se ni genilo, nikjer ni zaškrtalo, od nikoder 
zašepetalo. 

Pokrižala se je, začela je moliti očenaš, toda že 
zgodaj pred vsakdanjim kruhom so zaokrenile vznemirjene 
misli drugam in še ustnice se niso več premikale. 


V čudno daljavo, v polpozabljeno, so zaokrenile 
misli. Bala se je tistih časov, predaleč so bili od kapelice, 
bandirjev in razpela, duh greha in poželenja je plaval 

46 


nad njimi . . . čudosvetlo solnce je plavalo nad njimi, 
da se je človeku topilo srce v sladkosti in strahu. 

Semanji dan je bil na Vrhniki in Hanca se je 
izprehajala med belimi šatori. In ko se je izprehajala, 
je ugledala mladega študenta. Visok je bil in slok, 
klobuk je imel postrani, vesel in predrzen je bil njegov 
obraz. 

,,Kaj pa mi boš ti kupila, Hanca?" 

Takrat je bilo njeno srce brez zla in še ni poznalo 
laži. Zato mu je kupila veliko medeno srce za spomin 
na semanji dan in nanjo. On pa je posegel in je kupil 
polno pest v pisan papir zavitih semanjskih bonbonov 
z zaljubljenimi verzi. Ko se je nagibalo solnce proti 
sveti Trojici in se je Hanca napravljala na pot, je rekel 
študent: 

„Dolga je pot čez hrib in čez klance in pusto ti 
bo sami; spremim te, če ti je prav!" 

„Pa me spremi, če rad storiš!" je odgovorila 
Hanca. 

Lep večer je bil in sladak; šla sta v hrib in Hanci 
se je zdelo, da gresta v nebesa. Za sveto Trojico, tam 
za smrekovim gozdičem, je še sijalo solnce in je pozdravljalo 
; v dolini pa je bil mrak in samo zlato jabolko 
na zvoniku svetega Pavla se je žarko svetjlo. 
Ko sta prišla v senco in je bil božji mir vsenaokoli, je 
prijel študent Hanco za roko. 

„Rad te imam!" je rekel in se je smehljal in se 
je nagnil k nji. ,,Še ti me imej rada!" 

„Tudi jaz te imam rada!" je rekla Hanca in je 
vzdignila glavo in mu je pogledala tako zaupljivo v 
obraz, da je bil študent osupel in je za trenotek povesil 
oči. 

47 


„Saj nisva pri spovedi!" se je nasmehnil. Z desnico 
jo je prijel trdo za roko, z levico jo je objel okoli 
pasu. Hanca je zardela, oči so se ji zasolzile. 

,,Zakaj tako? ... Še besede nisi rekel ... še 
nobene prijazne besede!" 

Pa mu ni odtegnila roke, tudi se mu ni izvila iz 
objema. 

„Kak otrok si!" se je zasmejal študent naglas. 
„Ce ti tako ni prav, pa pojdiva dalje, roko v roki . . . 
obadva otroka!" 

Hanci se je storilo hudo; najprej je mislila, da 
ga je bila užalila, nato pa je začutila v srcu bolečino . .. 
kanilo je v srce nekaj čisto novega, neprijaznega; in 
nekaj čisto novega je pogledalo iz njenih oči: plaha, 
komaj šele zavedna nezaupnost. 

„Zakaj si tako rekel?" je vprašala tako tiho, da 
jo je komaj slišal. 

,,Kaj sem rekel?" se je začudil študent. 

,,Da sva otroka!" 

Skoro ihteč je bil njen glas. 

Študent pa se je smejal in jo je privil k sebi 
tako tesno, da jo je zabolelo. 

„Torej nisva otroka, Hanca ... o, midva nisva 
otroka! Veš kaj, Hanca? Bodiva ženin in nevesta! 
Povej, nevesta, povej zdaj, če me imaš rada!" 

„Rada te imam!" je odgovorila Hanca resno. 

Za ljubeznivo Tičnico, za smrekov gozdič, se je 
skrilo solnce, komaj je še mežikalo skozi gosto zelenje. 
Po mahovitih kolovozih, po kamenitih klancih sta šla 
počasi študent in Hanca. In ko sta prišla v dolino pod 
Staro Vrhniko in je bila tam samotna tema se je 

4S 


Hanca prestrašila v svojem srcu in je izpustila štu-
dentovo roko. 

„Zdaj pa je čas, zdaj pa pojdi!" je rekla tiho in 
jecljaje. 

,,Čemu bi hodil zdaj?" se je čudil študent. ,,Lep 
mrak je tukaj, lepa samota . . . sediva malo tja pod 
kozolec in se kaj pomeniva . . . glej, kako lepo je to 
nebo, kakor da bi angelji gledali na zemljo!" 

Sedla sta pod kozolec, Hanca pa ni bila vesela 
in na jok ji je bilo, sama ni vedela zakaj. 

„Lepo govoriš," je rekla počasi in resno, „in od 
srca ti verjamem, da me imaš rad. Pa vendar ne vem, 
če niso zle tvoje misli." 

Študent je bil nekoliko zlovoljen. 

,,Kaj sva zato hodila skupaj in kaj sva zato sedla 
pod ta kozolec, da bi pridigovala drug drugemu? 
Zato mislim, sva tukaj, da te poljubim in da me poljubiš 
!" 

Sklonil se je k nji in se je zelo začudil, ko je 
videl, da je skrila Hanca obraz v dlani in da je zajokala. 

,,Pa si rekel, da me imaš rad!" 

„Seveda te imam rad! Kako pa naj ti to drugače 
dokažem, kakor s poljubom?" 

„Greh je!" 

„Greh ?" 

Študent je planil, gledal jo je nekaj časa ves 
osupel, nato se je zvonko zasmejal. 

„Saj sem rekel, Hanca, da si otrok!" 

Hanca pa se ni smejala; vzdignila je glavo, z 
žalostjo in ljubeznijo mu je gledala v obraz. 

,,Rada bi te poljubila, saj te imam rada. Samo 
povej, kdaj prideš snubit in kdaj bo poroka!" 

49 

4 


Njen glas je bil ves mehak, sama plaha prošnja 
je bila v njem. 

Študent je molčal dolgo in je strmel nanjo z velikimi 
očmi. 

„Nisi le otrok, Hanca . . . kakor si lepa in prijetna, 
tudi stara baba si!" 

In se je okrenil in je šel brez slovesa. 

Hanca se je najprej nasmehnila in še potem, ko 
so bila že objokana njena lica, je ostal smehljaj na 
ustnicah. 

Šel je po kolovozu, zavil je že na klanec in se 
ni ozrl. 

„Saj ne greš zares!" je rekla tako tiho, da bi je 
ne mogel slišati, če bi stal in poslušal. 

Nato pa se je izlila vroča bolečina v srce in vse 
mlado telo je vztrepetalo. Vstala je in je zaklicala 
za njim. 

„Rekel si, da me imaš rad!" 

Bil je že daleč v hribu, zavil je že proti sveti 
Trojici, kmalu je utonila njegova temna senca. 

Hanca se je napotila proti domu, oči vroče in 
bolne od solza, v srcu sram in težko bridkost, kakor 
da bi se vračala brez odveze iz spovednice. 

Prišla je domov in je legla in je prejokala vso 
noč. Iz sramu in iz bridkosti je vzraslo koprnenje, je 
vzrasla ljubezen. 

„Kaj se cmeriš?" je vprašal oče zjutraj. 

„V klošter pojdem, oče!" je odgovorila Hanca. 

„Ti bom dal klošter ... s palico!" 

Hanca je povesila glavo in je molčala. To je bil 
tisti dan, ko je izročila svoje ranjeno srce Kristusu, 
ženinu vseh žalostnih in obloženih . . . 

50 


Okno je zažvenketalo, veter je zapihal skozi izbo, 
kakor da so se bile odprle duri. 

Nekoliko je bila Hana že zadremala, prestrašila 
se je v polusnu in je vsa vztrepetala. 

„Kdor si, pojdi iz te izbe, ki je blagoslovljena!" 

Vzdramila se je v svojem glasu. 

,,Zaspala sem v molitvi, zato te hude misli, zato 
ti žalostni spomini, zato ta strah!" 

Pokrižala se je v postelji in je začela moliti. 
Zgodilo pa se je kakor prej in še pred vsakdanjim 
kruhom so drugam zaokrenile njene splašene misli . . . 

Jokala je po svojem očetu in je šla v Ljubljano, 
da bi naročila križ od črnega kamna. Da bi zadobila 
tolažbe in miru, je stopila v frančiškansko cerkev; in 
komaj je prestopila prag, komaj je pomočila prst v 
blagoslovljeno vodo, je bilo njeno srce nenadoma 
prosto vse žalosti in vsega greha; pod tistim silnim 
črnim obokom, v tistem tihem mraku, ki sanja o 
večnosti, je napolnila njeno dušo zaupanja polna, blaga 
radost. Zakrila je obraz in ni molila z naučenimi besedami. 


Ko se je vračala iz cerkve, je bilo njeno srce vse 
polno sladkosti in dobrotljivosti. Pred vratmi je stala 
ženska, še mlada, zelo drobna in suha; v naročju je 
držala mladoletnega otroka, zavitega v sivo ruto. Pogledali 
sta si v oči in nista mogli dalje, ker sta bili 
obedve okusili srčno bridkost. 

,,Kam, mati?" je vprašala Hana. 

„Jaz kamorkoli, ampak sin moj h Kristusu!" je 
odgovorila ženska. 

Otrok je spal v naročju; čudomajhen je bil, 
obrazek je bil zgrbljen in bolan. 

51 

4* 


„Zdaj sem ga izročila Njemu in povedal mi je 
v srcu, da bo skrbel zanj. Odleglo mi je in smrti se 
ne bojim." 

Sli sta, Hana in ženska, in sta pili kavo in lomili 
beli kruh. In je vprašala Hana. 

„Kako mu je ime, sirotcu?" 

„Anton mu je ime; nisem ga imenovala po očetu, 
nesrečniku!" 

,,Pa kako bo služabnik Kristusov, ko je iz greha 
porojen ?" 

„Bog bo storil . . . tako mi je povedal v srcu še 
to uro!" 

In nato je poslušala Hana dolgo in žalostno 
zgodbo. Zdelo se ji je, da posluša nesrečo in žalost svojega 
srca ... da sedi pod kozolcem ihteča in objokana. 

„Saj ste iz naših krajev, mati, pa povejte, kdo 
je bil!" 

„Njegov je greh, v njegovem srcu ostani!" 

Hana je odvezala robec, in zažvenketali so svetli 
tolarji. 

,,Zanj, za sirotca!" je rekla. 

Ženska se je umaknila z otrokom v stran, kakor 
da bi ga hotela obvarovati zlega. 

„Bog bo. skrbel zanj!" 

Hudo se je storilo Hani in vzela je otroka v 
naročje. 

„Kadar boš nekoč služabnik božji, pa še zame 
moli očenaš!" 

In otrok jo je pogledal s tako resnimi, velikimi 
očmi, da ni pozabila nanje nikoli več . . . 

Hana je premišljevala, napol že v snu, in se je 
prestrašila svojih spominov in se je pokrižala 

52 


„Reši me, o Gospod, teh hudih in žalostnih misli!" 

Komaj je zaprosila in zavzdihnila, jo je spreletel 
mrzel strah po životu. Zazdelo se ji je, da se je postelja 
pod vzglavjem nekoliko vzdignila, stala za trenotek v 
zraku, za ped visoko ali še več, ter udarila nato mahoma 
z obema nogama na leseni pod, da se je izba stresla. 

Hana se je odela preko glave in je mižala. V 
strahu in grozi pa ji je poslal Bog čudno tolažbo. 

„Saj so le sanje!" je pomislila. „Ampak hudo 
neprijetne sanje, zato ker sem premalo molila zvečer 
in ne z zbrano mislijo . . . Kako je pač strašno in nam 
ljudem nerazumljivo, da misli človek tudi v sanjah tako 
razločno, da vidi vse kakor ob belem dnevu in da vse 
tako globoko občuti!" 

Že jo je bila skoro uspavala prijetna tolažba, ko 
so se duri odprle in je stopil v izbo visok in postaven 
čjovek. Po kmetsko je bil oblečen, visoke škornje je 
imel, prazniško kamižolo in na glavi črn klobuk s širokimi 
krajci. 

,,Nikar ne v to izbo, nikar ne blizu, ko sem sama 
in je že noč!" je vzliknila Hana. 

„Kaj tisto!" se je prijazno nasmehnil človek, zagnal 
je klobuk na mizo, primaknil je stol bliže k postelji 
in je sedel široko, kakor človek, ki se namerava dolgo 
muditi in v miru pogovarjati. 

Hana se je odela do ust, še roke je skrila pod 
odejo in sram jo je bilo. 

„Zakaj si prišel ob tej uri in kako si prišel, ko 
so duri zaklenjene? Saj te še ne poznam ne, nikoli še 
te nisem videla, se mi zdi . . . pa če sem te tudi videla, 
bi te ne mogla spoznati... zato, ker vse to ni nič res 
in so le hude sanje!" 

53 


Nekoliko sočutno se je smehljal gost, kakor da 
bi se smehljal otroku, ki brblja in ne ve kaj. 

„Če se še ne poznava, se pa bova!" je odgovoril 
z nekako prešerno cmokastim glasom. „Kar pa tisto 
blebečeš zaradi sanj, pa le verjemi, da sva tako resnično 
tukajle skupaj, ti v postelji, jaz zraven,, kakor sta le 
kdaj bila mož in žena!" 

„Mož in žena!" je vzliknila Hana. 

„Če še nisva, pa bova! Le nikar se ne delaj tako 
svetnico! Kaj misliš, da ne vem, kaj sta počela takrat 
s tistim študentom?" 

„Nič greha ni bilo!" je zardela Hana od sramu 
in od srda. 

Gost je hudobno pomežiknil. 

,,Saj ti nisem očital, kaj vpiješ! Ampak če v delih 
ni bilo greha, je bil pa v mislih, in če ga v mislih ni 
bilo, je bil pa v krvi!" 

„Prizanesi!" je zaihtela Hana in je skrila v dlani 
Vroča lica. 

,,Nikar se ne cmeri! Tudi jaz nisem bil svetnik 
v tistih časih, še vse lepše stvari sem uganjal! Tudi 
jaz sem jo imel, drobno mlado živalco, ampak jaz 
nisem bil tako neumen kakor tvoj študent! Ta se je 
jezil in je šel, jaz pa sem se tudi jezil, samo šel nisem . .. 
Lepa živalca je bila!" 

Gost je zacmokal z ustnicami in je napol zatisnif 
oči, Hano pa je zeblo od groze. In kakor jo je zeblo, 
se je razlivalo hkrati nekaj sladkogorkega po krvi. 

„Tudi tebi, Hana, bi bilo morda prav, če bi tisti 
študent ne bil šel tako hitro? Saj si ga klicala, ali ne? 
Saj bi ga bila še sama objela, kar na lepem poljubila, 
če bi se bil vrnil, — ali ne?" 

54 


„Prizanesi!" je ihtela Hana. 

,,Kaj bi prizanašal? Kar je res, je res! In še to 
je res, da ti je žal še dandanašnji, še to noč, vkljub 
vsemu svetništvu ... in da bi se rajša po kolenih 
plazila k njemu, nego pa na svete Višarje! ... Saj 
to nič hudega ni, človek je človek ... in čemu so 
spovednice v cerkvi ? . . . Zdaj pa mi povej po pravici: 
kaj misliš, kdo sem jaz?" 

Smehljal se je zelo veselo, ves obraz se mu je 
svetil. 

„Izkušnjavec si, od Boga mi poslan za hude grehe!" 

Udaril se je z obema rokama po stegnih in se 
je zasmejal. 

,,Ugenila si! Ampak če bi si bil mislil, da tq je 
tako lahko izkušati, bi morda ne bil prišel! Tudi tisto 
sem izkušal . . . saj si jo videla pred frančiškansko 
cerkvijo?... Tam je bilo izkušavanje zelo prijetno opravilo 
... ti si že nekoliko odcvela, ampak par rozin 
bi človek zmerom še našel in tudi jaz nisem več mlad !" 

S pazljivim in razumnim pogledom se je ozrl, 
počasi po odeji, nato je povesil oči, naslonil čelo v 
dlan ter premišljeval. 

Hano je spreletelo po životu kakor bolest in sram. 

„Glej, odcvela si, minilo je! Še ta neznanec, iz-
kušnjavec, premišljuje nad menoj!" 

Gost se je počasi vzdignil in se je ozrl po izbi. 

,,Drugače pa je lepo tukaj, prav prijetno je tukaj!" 

Oziral se je, njegov obraz je bil resen in možat. 

Sama ni vedela, kdaj je izpregovorila in kaj; 
tiho je rekla Hana: 

„Ce se ti lepo zdi in če ti je prijetno tukaj, pa 
še malo ostani!" 

55 


Okrenil se je in nenadoma se je ves spremenil 
njegov obraz; širok je bil in hudoben, usta so se režala 
kakor iz lobanje in gromek, hripav smeh se je razlegel 
po izbi . . . 

Svetel dan je že bil, ko se je Hana prebudila; 
njena lica so bila mokra od potu in od solza. Še v 
postelji je pokleknila, molila je trepetajoča. 

„Tvoja kazen je, Gospod; za greh si jo dodelil, 
zaslužena je!" 

,,Hitro se je napotila v cerkev, da bi opravila 
spoved še pred jutranjo mašo. Tolažbe pa ni zadobila 
ne v spovedi in ne v obhajilu, njeno srce je ostalo 
nemirno in zdelo se ji je med vso mašo, da gledajo 
nanjo hudobne oči kakor iz tistih temnih, pregrešnih 
sanj. Molitev ni bila zbrana, ne zaupanja polna, besede 
so ostale mrtve na ustnicah in Bog jih ni mogel 
slišati. 

Takoj po maši je stopila v zakristijo in je prosila 
kaplana Antona, da bi pokusil njeno kavo in njen 
masleni kruh. 

Gospod Anton je prišel in Hana ga je sprejela 
z objokanimi očmi. 

„Take reči bi nam rada razložila, tako hude in 
nespodobne, da bi me bilo sram, če bi jih razlagala 
v spovednici . . . Tako je bilo, gospod Anton, in sama 
ne vem, če so bile sanje, ali če je bilo kaj resnice 
vmes!" 

In Hana je pripovedovala vso dolgo zgodbo te 
čudne noči in ni zatajila ničesar. 

„Ali bi ne bilo dobro, da bi šla zaradi teh iz-
kušnjav na božjo pot; če dalj ne, vsaj na Žalostno 
goro?" 

56 


Kaplan je bil zelo zamišljen, poslušal je in ni nič 
odgovarjal. Na njegovem mladem, suhotnem in bledi-
kastem obrazu je bila naslikala skrb svojo temno 
podobo. 

»Mladosti ni užil, tudi veselja nič!" je spreletelo 
Hano, ko ga je ugledala prvikrat. 

Gospod Anton ni povedal, če bi bila koristna 
božja pot ali ne, temveč nenadoma je vzdignil glavo 
in je vprašal s tako tujim glasom, kakor da bi govoril 
iz sanj. 

„Torej ... bel kruh sta lomili s tisto žensko in 
robec si odvezala, da bi ji dala svetel tolar za sirotca?" 

Vsa osupla ga je pogledala Hana. 

„Kako, gospod Anton?" 

Vstal je, ves zamišljen se je ozrl na mizo, po-
gladil je prt z roko, da so padle drobtine na tla, nato 
se je okrenil proti durim. 

„Bog ti bo povrnil dobroto, Hana . . . ampak 
kar se mene tiče, še brevirja nisem bral!" 

„Kaj sem vas razžalila, gospod?" je vzkliknila 
Hana prestrašena. 

„Zaradi tiste božje poti bom že popoldne povedal 
... po litanijah . . ." 

In je šel. 

Hani je bilo tako čudno pri srcu, tako motno v 
glavi, kakor da se je bil ves svet nenadoma spremenil... 
in ona, slabotna in plaha, je stala v njem, čisto novem 
in nerazumljivem, vsa polna strahu in nezaupljivosti. 
Tam je bila kapelica, je bila lurška Mati božja v oltarju, 
tam sta bili veliki svetnici Neža in Agata, Janez Krstnik 
je bil tam, ki je krstil Kristusa v Jordanu, tudi srebrno 
razpelo je viselo v kotu ... in vse je bilo kakor brez 

57 


glorije, mrtvo . . . tolažbe je bilo srce željno in ni 
mu bila dodeljena . . . 

Ko je prišel po litanijah gospod Anton, je začel 
govoriti sam, kakor da je bil šele pravkar sredi besede 
prekinil razgovor. 

„Kar se tiče tiste božje poti . . . čemu bi hodila 
po hribih, ko so cerkve tudi v dolini? . . . Kakšna pa 
je bila tista ženska, ki si ji hotela dati tolar? Ali je 
bila stara, ali je bila mlada in tako?" 

,,Ne vem, če je bila mlada, ali če je bila stara... 
mlada morda po letih, stara od skrbi ... Iz naših 
krajev je bila . . ." 

„Seveda iz naših krajev!" je rekel gospod Anton, 
kakor v globokih mislih. 

„Tudi on je bil iz naših krajev!" 

Gospod Anton je gledal na mizo in je molčal. 

„Takrat sem dolgo mislila . . . sinoči pa je, zdi 
se mi, sam prišel k meni!" 

Gospod je planil in je prebledel. 

„Kdo je prišel?" 

Hana je povesila glavo. 

„Izkušnjavec!" 

Gospod je stal in je trepetal, njegove oči so žarele. 

„Če se ti ni sanjalo, Hana . . . seveda se ti je 
sanjalo ... pa če se ti je sanjalo, povej mi, vse natanko, 
od besede do besede: kdo je bil in kaj je 
rekel?" 

Čudila se je Hana, da je bil gospod tako preplašen 
in radoveden, toda pripovedovala je vse po vrsti. 

„Velik?" 

„Velik in slok, nekoliko upognjen, kakor da bi 
nosil culo na hrbtu . . ." 

58 


„Pa obrit?" 

,,Ves obrit ... še tisto sivo se mu ni poznalo 
pod nosom, kakor se vam pozna . . ." 

„Ali je kaj povedal o tistem, kar je bilo ?" 

„Kaj da je bilo? Kaj da je povedal?" 

„0 tistem sirotcu ..." 

„Tudi o tistem sirotcu je rekel, se mi zdi . . ." 

In ko je Hana to izpregovorila, je pogledala nenadoma 
gospodu Antonu v obraz in spreletelo jo je 
kakor spomin, 

Velike, svetlorjave so bile njegove oči, gledale so 
bistro in nedolžno, kakor iz otroškega obraza. Naravnost 
v lica ji je gledal, nato je izpregovoril tiho, kakor da 
bi se bal radovednega soseda za durmi. 

„Poznal sem ga, tistega izkušnjavca, ki je bil 
sinoči pri tebi in ki se je tako nespodobno vedel. . . 
Saj sem ga videl danes, med jutranjo mašo sem ga 
videl ... ob povzdigovanju izpod monštrance . . ." 

Hana se ni rriogla geniti od prevelike osuplosti, 
tudi ni mogla izpregovoriti. 

„Prav tako dolg in neroden je bil in prav tako 
oblečen, kakor si povedala , . . Srd in žalost v srcu . . . 
o, srd in žalost!" 

Skril je obraz v dlani; Hani se je zdelo, da so 
se zgenile njegove ustnice kakor na jok in da je vztre-
petal njegov život. 

Nato je vstal in je šel in je srečal pred vratmi 
Aleša, ki se je pobožno priklonil . . . 

Tako je bilo s Frčajevo Hano. Kaj pa Aleš? 
Kaj bi! 

Vzdramil se je in se je ozrl naokoli in se je silno 
razjezil. Kajti ležal ni na peči, temveč sredi polja v 

59 


jarku; za ped visoko je stala rumena voda in Alešu 
se je zdelo, da se mu izprehajajo po životu mrzle žabe. 
Take sramote in nečistosti še nikoli ni doživel in tako 
se je zgodilo, da je na tešče klel namesto da bi molil. 
Počasi se je vzdignil, nato se je malo povaljal po 
sveži travi, da bi se za silo očistil. V glavi mu je brnelo 
kakor roj čmrljev, tako da se spočetka ni mogel domisliti 
vseh ponočnih dogodkov in pripetljajev. 

„Kaj?" se je spomnil nenadoma in srce se mu 
je razveselilo. „Saj sem ženin !" 

In kolikor bolj razločno se je spominjal, toliko 
veselejše in prijetnejše mu je bilo pri srcu. 

„Glej, čemu bi se jezil? Jutro je pač. slabo in 
nečedno, ampak dan je bil lep in še lepši je bil večer... 
Bolj mehko, bolj prijetno bom ležal v tistem belem 
gorkem gnezdecu, nego pa v tem smradljivem jarku!" 

Muzal se je tako zadovoljno, da so se mu napravile 
dolge stezice okoli oči. 

„0 Hana, sladka nevestica, če bi me ti zdajle 
videla, kaj bi rekla? Kod pa si hodil, ljubi moj Aleš, 
in kaj si počel? Ljubezen me je metala, glej pa sem 
tak! . . . Ampak tisti šepasti izkušnjavec je ravnal tako 
nemilo, da ga bom bridko stresel za kosmata ušesa. 
Kako bom storil? Tako bom storil: Pa malo prisedi, 
bom rekel, da" se kaj pomeniva; za tisto, kar si uganjal 
sinoči, ti nič ne zamerim; zakaj bi se človek malo ne 
pošalil in malo ne izprehodil? In bo zlezel na peč in 
bo prisedel, jaz pa . . . no, bratec potrpi! Ali boš še? 
Ali boš še kdaj? Le cvili, nevšečnost, ampak zdaj boš 
vsaj vedel, kdo je Aleš !" 

Tako je premišljeval Aleš in je kolovratil proti 
domu po bližnjicah in skritih stezah. 

60 


„Da bi le ta pohujšani Šimen ne škilil kje izza 
ogla!" je pomislil. 

In komaj je tako pomislil, so se nastežaj odprla 
podstrešna vrata in prikazal se je veliki hlapec Šimen. 
Bos je bil, samo v hlačah in srajci, in še seno, se ga 
je držalo. Pipo je izvlekel iz žepa in tobak izza pasu 
in je tlačil in palil. 

„Seno boš zažgal, kanalja!" je kričal Aleš. 

Šimen se je ozrl, kakor da prej ni bil ugledal 
gospodarja; mošnja s tobakom mu je padla na tla> 
pipo je vzel iz ust, usta pa so ostala nastežaj odprta. 

„Kaj pa zijaš?" se je razjezil Aleš. „Zapri vrata, 
pa tudi šobo zapri!" 

Šimen je odprl usta še bolj, kakor da bi se mu 
zehalo, ni rekel nič in je strmel na gospodarja, ki je 
stal spodaj ves povaljan in blaten. 

„Te bo že zlodej jemal!" je zmerjal Aleš. ,,Še 
nocoj te bo vzel, le verjemi, nevernik! . . . Zdaj pa 
pojdi in naprezi!" 

Ko se je Aleš dobro očedil, je sedel v voz in je 
pognal naravnost proti Ljubljani. Čemu pa se je napotil 
v Ljubljano? Že v katekizmu je zapisano, da je človeška 
natura bolj nagnjena na hudo nego na blago. 
In izkušnjavec ne počiva nikoli, temveč se približuje 
človeku v mnogovrstnih podobah, posebno pa v podobi 
ženske. Še svetniki niso varni pred njim, kako bi bil 
navaden človek? 

Kadar se je napotil Aleš v Ljubljano, je napravil 
v svojem srcu tako, „kakor da bi nič ne bilo . . ." 

„Saj tudi angel varuh morda časi malo stran 
pogleda!" je mislil Aleš. „Zmerom se ne bo sukal okoli 
mene in če ga je sram, naj pa malo zamiži. Še sveti 

61 


Alojzij, ki je bil otrok, je smodnik kradel ... če še 
kaj hujšega ni storil, kar pa ni zapisano !" 

Tako hinavsko se je tolažil, voz pa je drdral 
veselo proti Ljubljani. Prelepo jutro je bilo; svež vzduh, 
ves poln sladkega vonja, kipečega iz leh in lok, je 
božal Alešu lica . . . Kaj pa je počel Aleš v Ljubljani ? 
Krščanskega človeka je sram, če le pomisli na vse 
tiste nečednosti . . . ampak prišel bo čas, ko bo Aleš 
odgovarjal pred Bogom in angelj varuh takrat ne bo 
mižal in tudi ne bo gledal stran . . . 

v A v 

62 


v. 

Ko se je vračal Aleš iz Ljubljane, je bil truden, 
zaspan in zlovoljen. Večerilo se je' že, ko se je 
pomikal njegov voz počasi od Loga doli, da bi zavil 
ob mlinu na kolovoz, proti Razoru in Podlipi. 

Vselej je bil Aleš jezen in globoko potrt, kadar 
se je vračal iz Ljubljane. 

„Tako sem zafrečkal pol tedna, pol lepega tedna!" 
je premišljeval. „V ponedeljek sem se napotil v greh, 
danes pa je že sreda in skoro bo noč! Pa kaj čas, 
kaj vreme! Z grehi sem se obložil . . . obremenjena 
je duša kakor čic jesihar in njegov osel! Ne bom se 
opral do Binkošti! . . . Tak stopi no, kljuse kljusasto . . . 
dovolj si se napaslo lenobe!" 

Ni bil jezen samo nase, temveč tudi na vse 
drugo, kar je videl in česar se je domislil. Spomnil 
se je na Frčajevo Hano in je nakremžil obraz ter 
debelo pljunil. Kljub resnični skesanosti so gledale 
njegove oči še zmerom vse drugačna lica in vse 
drugačna telesa. Tako daleč se je zmotil v svojih spominih, 
da je zacmokal z jezikom ter napol zatisnil oči. 

„Kaj bi! Greh je res greh, ampak če bi lep ne 
bil in sladak, kdo pa bi še grešil? In če bi grešnikov 
ne bilo, kje bi bili svetniki; in če greha ne, kje kes? ... 
Frčajeva Hana je res hudo pobožna ženska in tudi njena 

63 


hiša je celo brez pritiklin srčnega veselja vredna . . . 
ampak mesenost me ne bo izkušala v njeni družbi . . ." 

Koleselj je zavil na tihi kolovoz, na polje, v dišeči 
predvečerni mrak. Celo strmi Koren je že ugasnil, 
od vseh hribov in božjih potov se je povrnila luč na 
nebo in se je razlila tam v prelepo zarjo. Alešu se je 
storilo mehko pri srcu, ko se je razgledaval po svojih 
zorečih lehah, po prostranih senožetih in zelenih lokah. 
Od daleč se je belil izpod brda njegov dom, samoten 
in gosposki; široko senco je razgrinjal nad njim zeleni 
Koren. 

„Lep je ta kraj!" je prešinilo Aleša. ,,Ni mu ga 
enakega na svetu, še gora Tabor je pusta krtina v 
primeri z njim! Jaz pa se vlačim po grdih potih in 
greh kopičim na greh . . . Bog se usmili!" 

Pokrižal se je in je občutil resnično in globoko 
kesanje. 

Ko je ustavil pred hišo,. je prišel Šimen, da bi 
izprčgel. 

„Gospod so bili tukaj!" je rekel in se je nasmihal 
tako kislo, kakor da bi imel lesniko v ustih. 

„Kateri gospod?" 

,,Gospod Anton!" 

Aleša je spretetelo kakor groza. Kakor da so bili 
razodeli hudodelcu: birič je prišel. 

„Kaj pa je vprašal gospod Anton in kaj je ukazal ?" 

Dolgo je čakal Šimen, predno je odgovoril, zakaj 
len je bil in počasen. 

„Kaj da so vprašali? Kaj da so ukazali? Tja so 
so sedli v hišo, za mizo so sedli in so sedeli eno uro 
ali dve in so šli . . ." 

Aleš se je tresel in je jecljal. 

64 


„Kaj? Nobene besede?" 

„Nobene besede . . . kako pa bi gospod govorili 
s hlapcem?" 

„Saj lažeš!" 

„Čemu bi lagal, ko ni treba?" 

Šimen pa je izpregel in je gnal konja v hlev, 
voz je porinil pod šupo. Aleš je stal pred pragom, 
kakor da bi se mu sanjalo; ni mislil nič, samo čudil 
se je in strah ga je bilo. 

Šimen je prišel mimo, ozrl se je postrani in je 
izpregovoril godrnjaje. 

„Pa še nekdo je bil tukaj!" 

„Kdo?" je vzkliknil Aleš. 

„Tega pa ne povem!" 

„Tak zini!" 

„Ne bom!" 

,,Dam ti tobaka!" 

,,Precej dajte!" 

Jezen in trepetajoč je segel Aleš pod pas; Šimen 
je izpraznil vso mošnjo v perišče. 

,,Ona je prišla." 

„Kdo?" 

„0na . . . tisto prismojeno Frčajevo babišče!" 

„Kaj je rekla?" 

„Molila je tamle pred pilom, pol ure pač, malo 
je še vzdihovala in je šla!" 

Ko je slišal Aleš take čudne in žalostne zgodbe, 
se je okrenil in stopil v hišo. 

„Lepo se že ne začenja ta stvar; boljše bi bilo, 
da je nisem mahnil v Ljubljano ob teh nevarnih in 
sumljivih časih . . . Bog vedi, kaj se je zvarilo in 
scvrlo!" 

65 

5 


Izba je bila temna, ko je stopil Aleš vanjo. Ker 
so bila okna tesno zabita in zadelana, je dišalo po 
trohnobi in plesnobi. 

„Kakor v mrtvašnici je!" je rekel Aleš, zatisnil 
si je nos in je šel odpirat okna. „Še treba bi bilo da 
leži mrtvec na peči, pa bi bilo vse po pravici!" 

Ko je odprl okna, je zasijala v izbo tiha, dre-
motna večerna luč. Iz srca Aleševega je izginila vsa 
radost, tako hitro je izginila in brez spomina, da se mu 
je zdelo, kakor da je bil prišel naravnost od pogreba. 
Tudi zarja večerna je bila nenadoma tako hladna in 
bledotna, kakor sije pogrebcem. 

Ni se še dobro izvetril plesnivi in trohnobni 
vzduh, ko je Aleš spet zadelal okna in zaklenil duri. 
Zakaj njegovo srce je bilo samote željno. 

Sezul si je škornje, tudi prazniško obleko je 
slekel, ki je še vsa dišala po tobaku, žganju in 
ženskah. 

»Prespal se bom, počival bom!" je mislil ves 
otožen. „Belo jutro bo dalo tolažbe in radosti! . . . 
Samo še eno besedo iz življenja svetnikov, pa bodo 
oči zadremale, pa bodo zaspale te trudne misli!" 

Prižgal je svečo, vzel je pod pazduho življenje 
svetnikov in je stopil na klop, da bi zlezel na peč. 

Že je bil postavil svečo tja, tudi življenje svetnikov 
poleg, in že je bil z enim kolenom na peči, ko 
je nenadoma odskočil in planil na tla tako hitro, da 
se še klopi ni dotaknil. 

„Kdo pa je to sem prinesel? Kdo pa je to prinesel?" 
je vzkliknil jecljaje in kolena so se mu šibila. 
Šel je in je odpahnil okno. 

„Šimen!" 

66 


„Sem že zaprl hlev!" je odgovoril Šimen od 
bogvedikod. 

„Saj te nisem vprašal za hlev, nekaj drugega te 
bom vprašal." 

„Še ponoči nima človek miru!" je rekel Šimen 
in ni odgovoril več ne prošnji, ne zapovedi, temveč 
se je zaril v seno in je zasmrčal. 

Ni si upal Aleš, da bi zadelal okno; še duri je 
odklenil. Nato se je približal peči z opreznimi koraki 
in ves trepetajoč, kakor kugi in živemu ognju. 

„Usmili se me Bog in tudi ti, moj ljubi pa-
tron!" 

Stopil je na klop, posegel je miže in je vzel v 
roke droben, majhen, trd papir, ki je ležal na peči, 
kakor da ga je bil zanesel tja veter skozi zapahnjeno 
okno. 

Na papirju je bila podoba zelo mlade in zelo 
lepe ženske v črni starinski obleki. Život je bil ozek 
in jako stisnjen, tudi rokava sta bila napeta in ovratnik 
je bil tako visok, da se je držala glava skoraj preveč 
pokonci. Droban je 'bil obraz, tako nežen in plah, da 
bi ga prisodil človek dvanajstletnemu otroku, če bi 
života ne bilo in ne oči. Zakaj oči niso gledale otroško; 
tih in skoro strog je bil njih pogled in za njim je 
sanjala in mislila duša, ki je nenadoma vzdramljena, 
preveč videla in preveč izkusila. 

Ko je Aleš ogledaval podobo, se mu je roka 
močno tresla, kakor da bi držala pol sveta. V desnici 
je držal podobo, z levico je segel, da bi pobožal tista 
drobna lica; toda umaknil je roko tako hitro in s 
tolikim strahom, kakor razbojnik, ki je bil ponoči 
odprl tabernakelj in je ugledal sveto hostijo. 

67 

5« 


„Ne zameril Ne zameri!" je jecljal in je stal na 
klopi in ni izpustil podobe. Gorela mu je v roki kakor 
živa žrjavica in je ni izpustil. 

,,Ne zameri . . . saj veš: greh je greh! ... Pa 
zakaj zdaj ... pa zakaj prihajaš zdaj, ob tem poznem 
in čudnem času? Kaj res ne poznaš ne spodobnosti, 
ne usmiljenja?" 

Ni izpustil podobe, temveč držal jo je v roki, ko 
je legel na peč ter si pomaknil plahto pod glavo. 
Tudi svečo je postavil zraven in nemirna rumena luč 
je trepetala preko izbe. Nemirno je trepetala luč, 
meglilo se mu je pred očmi ... in glej, oživela je podoba, 
čudno bistro, globoko očitajoče so pogledale oči. 

„Kaj sem ti kaj storil? Saj ti nisem nič storil!" 
je vzkliknil Aleš ves prestrašen in je planil. 

„Nocoj ne bom zaspal, kako bi spal nocoj?" je 
zavzdihnil in je zlezel s peči. Obul se je, oblekel se 
je počasi, vse kakor v hudih sanjah. 

Zunaj se je bilo že popolnoma zmračilo, ubiti 
zvon na Korenu je klenkal angeljsko češčenje. 

,,Šimen, naprezi!" 

Čemeren in zaspan se je prikazal Šimen na 
podstrešju. 

„Kaj bi napregal zdaj? Kobila ni spočita!" 

,,Spočita ali ne spočita — naprezi!" 

Sedel je v koleselj in je švrknil in se je nameril 
proti Vrhniki. Hladni večerni zrak mu je pihal v lica 
in dramilo se mu je v trudni glavi. Loteval se ga je 
velik srd in tudi sram ga je bilo, da bi si bil najrajši 
pljunil v obraz. 

„Kakšen zlodej me je bil pač zavlekel v Ljubljano 
! Brodim po svetu, grehu na čast, in Bog vedi, 

68 


kakšne čudne in nevarne reči so se godile ob tistem 
času! . . . Nič drugače ni bilo, kakor tako, da me je 
izkušnjavec premotil ter mi zasejal v dušo nespametno 
misel v tistem trenotku, ko me je pahnil v jarek. In 
sem se vzdramil in sem vstal in sem ubogal . . . 

Kaj pa je on počel v tistih hudih in prijetnih 
urah, ko sem se pasel ob grehu? Nečedne stvari je 
počel. Najprej je zavlekel v Razor gospoda Antona, 
to kilavo in bledikasto žalost, nato pa še tisto babišče, 
ki bi je s hrbtom ne pogledal, če bi ne imela nekaterih 
lepih čednosti in tiste hišice . . . Počemu se je prikazal 
gospod Anton? Nič ni vprašal, nič ni ukazal — prišel 
je in je šel. Ampak slepih miši ni lovil, tudi poti ni 
izgrešil tako daleč, da bi ob belem dnevu prisanjal z 
Vrhnike v Razor. Kje je dobil tisto podobo in čemu 
jo je položil na peč in nikamor drugam? Kako velik 
je svet, za koliko takih in drugih podob je prostora 
na njem! Pa vendar roma nalašč v Razor, položi jo 
nalašč na mojo peč! Izkušnjavec ga je prijel za roko 
in ga je vodil, še na klop mu je pomagal, kilavcu! . . . 
Zdaj pa bi le rad vedel, kaj je tisto babišče izgubilo 
tod? O Hana Frčajeva, ogiblji se izkušnjavcev, ne 
hodi po krivih potih, zakaj blizo je čas, ko te bom 
za tako in enako nespamet nekrščansko stresel za 
ušesa!" 

Tako je premišljeval Aleš, švrknil je časih po 
kobili in je dospel v dobrih in hudih mislih na Vrhniko. 
Zdavnaj že je odzvonilo angeljsko češčenje, 
štacune in krčme so bile svetle. Aleš je spravil pri 
Stržinarju voz in kobilo in se je takoj napotil k Hani. 

Kdo vedi, kakšen zlodej ga je motil: namesto 
da bi stopil v vežo, je potrkal na svetlo okno. Beli 

69 


zastor se je nekoliko odmaknil in prikazal se je Hane 
prestrašeni obraz, ki je prav tako urno izginil. Alešu 
se je celo zdelo, da je slišal krik in da je nadalje 
slišal, kako se je zavrtil ključ v ključavnici. 

„Kaj je znorela, babnica?" je pomislil jezen in 
je stopil v vežo. Potrkal je na duri tako krepko, da 
so se stresle v tečajih. 

„Tak odpri, Hana!" 

Slišal je dobro, da so se približali durim tihi 
koraki in da se je plaha roka dotaknila kljuke. 

„Res je znorela babnica . . . ampak če bi ji 
rekel, bi bila jezna!" je mislil Aleš. 

„Saj sem jaz, Aleš . . . zakaj pa se tako bojiš, 
ko še noč ni?" je klical s prikupnim glasom. 

„Glas je že tvoj!" je odgovorila Hana v izbi. 
„Ampak obraz je bil drugačen, ni bil tvoj obraz!" 

„Zdaj mi je izkušnjavec še obraz pretvoril!" se 
je prestrašil Aleš in se je urno pogladil z roko preko lic. 

,,Tak ne bodi no!" je vzkliknil. „Zdoma sem bil 
po opravkih, pa se nisem bril!" 

Hana je odklenila duri, toda komaj je stopil 
Aleš v izbo, se je umaknila za mizo. 

„Pa si mu vendar hudo podoben ... V nedeljo 
nisem videla, da si mu podoben, ampak ponoči, ko 
nisem mogla spati, me je spreletelo kakor božji glas 
in spomin!" 

„Komu da sem podoben?" se je začudil Aleš. 

„Tistemu, ki je prišel v soboto opolnoči skozi 
zaklenjene duri, da bi me izkušal!" je odgovorila Hana 
plaho in sramežljivo. 

Aleš se je tako hudo prestrašil, da so se mu 
naježili lasje. 

70 


„Kdaj je prišel? Počemu je prišel?" 

„Da bi me skušal; moje srce je bilo že slabotno 
in k hudemu nagnjeno." 

„Lepe reči!" je vzkliknil Aleš. 

„Ko sem te ugledala pred oknom, si mu bil čisto 
podoben ... in še zdaj me je strah, dasi je tvoja 
spodnja ustnica nekaj daljša in bolj povešena, se 
mi zdi!" 

Aleš je bil jezen in užaljen. 

„Saj vem, kdo je bil! Saj je rekel takrat, da 
misli k tebi!" 

,,Kdo je rekel?" je vzkliknila Hana vsa osupla. 

,,Tisti, Tri je res prišel! Ampak ko je sedel na 
peči, je bil ves drugačen, bolj podoben škratu nego 
človeku. Zdaj le ne vem, zakaj se je tako ošemil, ter 
si oblekel podobo vernega kristjana!" 

Hana je sklenila roke. 

„Ali si znorel, Aleš, ali pa si pil!" 

„Kaj bi norel!" je zagodrnjal Aleš. „Če je bil 
pri tebi, je bil lahko tudi pri meni!" 

„Kakšno znamenje je, Aleš, da sva sanjala obadva 
take čudne in pregrešne sanje?" 

„Kaj sanje! Zaklel bi se, da niso bile sanje! 
Tako se mi zdi, Tcakor da bi živela obadva samo v 
razveseljavo norčavemu neverniku. Tja pojdi! — reče, 
in grem. To stori! — pravi in storim... Če se je nameril, 
da bi me pohujšal, me je pohujšal že dodobrega ! 
Samo tega ne vem, zakaj si je dal tako skrb . . ." 

Hana je bila tako začudena in preplašena, da je 
sedla na stol in sklenila roke v naročju. 

„Zares se ti je zbledlo, Aleš, tako čudne besede 
govoriš!" 

71 


„Zbledlo ali ne, tako je, kakor sem rekel! . . . 
Le to mi povej, kaj je lagal in kaj je počenjal!" 

»Nespodoben je bil in tako robat, da me je bilo 
strah I" 

„Mene ni bilo strah; ozmerjal sem ga pošteno 
in kadar se prikaže, ga stresem za ušesa ... že vem 
zakaj!" 

Samo sveča je stala na mizi, sedela sta v polu-
mraku; obraza obeh dveh sta bila čudno nemirna in 
plaha, morda zaradi rumene luči, nepokojno plapolajoče. 
Njena lica so bila v tej luči bolj gladka in bolj 
mladostna in velika otožnost je bila na njih. Alešu je 
seglo v glavo nenadoma kakor kri in kakor pijanost. 
Vzdignil se je in se je sklonil preko mize, da bi prijel 
Hano z obema rokama za rame. Vzkriknila je in se 
je umaknila proti steni, čisto v kot pod razpelo. 

„Zdaj sem te spoznala . . . saj ti si bil, ti sam 
si bil!" 

Aleš se je streznil, ko se je bil še komaj vzdignil 
in sklonil; in sram ga je bilo. 

„Tako že nisem mislil, Hana . . . vse po pravici 
in kakor se spodobi!" 

„Vse bom na tako sorto zafrečkal in zapravil!" 
je pomislil strahoma. „Vse je bilo že lepo napeljano, 
kar samo se je delalo, zdaj pa tako!" 

„Ne vem kaj me je premotilo, Hana, nikar ne 
zameri!" je jecljal. „Tako se mi zdi, kakor da se je 
bilo nekaj zgenilo pod temle stolom ter me vščipnilo 
v bedro ... če ni bil tisti izkušnjavec, ki je vse 
hudobije poln!" 

In spet je pomislil natihoma: ,,Kakor da bi mi 
odpiral usta ter mi kradel besede z jezika . . . saj 

72 


to niso moje besede, tako so nespametne in nepotrebne!" 


„Saj vidim, da ti je žal, Aleš!" je rekla Hana 
usmiljeno. „Na, kozarec vina pij, pa se ti bodo zvedrile 
misli!" 

Aleš je izpraznil kozarec na dušek in res mu je 
bilo v glavi bolj jasno in bolj prijetno. 

„No, Hana, krščansko se zdaj pomeniva in brez 
sanj, brez tistih kolovratnih zgodb, ki ne ve človek, 
če so poslane od Boga ali od zlodeja ... V nedeljo 
nama je bilo tako prijetno, in že se mi je skoro zdelo, 
da sva se domenila dodobrega . . . tako kakor se 
tiho in brez besed domenita dekle in fant, pa je stvar 
kakor zapisana in podkrižana!" 

Hana, ki ni poznala laži in zatajevanja, je odgovorila 
plaho in sramežljivo in je gledala na mizo. 

„Saj tisto je, Aleš! Na večer se že nagibajo 
moja leta in ob tej poslednji uri me je zalotil izkuš-
njavec. Nič več nisem vredna, da bi živela v tej izbi . . . 
glej, zagrnila sem lurško Mater božjo, da bi ne gledala 
tega pohujšanja in zakrila sem tudi devico sveto 
Nežo, da bi še na podobi ne zardela!" 

,,Čemu bi takisto!" je tolažil Aleš. „Saj nisva 
nič hudega ravnala in tudi v besedah ni bilo greha! 
Če se zbližuje s čistim srcem dvoje krščanskih in pobožnih 
ljudi, je svetnikom le veselje, ne pa da bi jih 
bilo sram!" 

Pod stolom mu je vzdignilo nogo in zdelo se mu 
je celo, da je narahlo in v veselem smehu zažvižnilo. 

„Tak nehaj no!" se je razjezil in je brcnil. 

„Ni tisto!" je rekla Hana vsa žalostna. „Ampak 
zakaj je moje srce potrto, kakor z grehi obloženo, 

73 


namesto da bi vriskalo in Boga hvalilo ? Zakaj so tiste 
hude sanje tako močno resnici podobne, da ne vem 
več, če je noč ali če je dan! In zakaj so moje misli 
tako nemirne in vse polne nečistih želja, da ne zadobim 
tolažbe več, če klečim pred Materjo božjo in moram 
skriti obraz, kakor očitna grešnica ? . . . Zato jokam 
podnevi in me je ponoči strah in sram!" 

Celo Alešu, kakor je bil zakrknjen, se je narahlo 
stisnilo srce in molčal je dolgo, predno je odgovoril. 

,,To vse je napravil samo izkušnjavec s svojo 
nerodnostjo! V stvari se vtika, ki ga nič ne brigajo . . . 
in res je, Hana, lahko bi bilo lepše in lahko bi bila 
nocoj" že nevesta in ženin, brez vsake sramote in brez 
vsake žalosti... Zdaj pa le še povej Hana, zakaj si šla v 
Razor, to dolgo pot, in kaj si mi tam mislila ukazati?" 

,,Nič ti nisem mislila ukazati in nič povedati. 
Kakor da me je poklical božji glas: ubogala sem in 
sem šla in sem jokala vso pot. . . Kaj sem ti mislila 
povedati, ne vem; tudi tisti glas mi ni nič svetoval. 
Kakor da me je prijelo za roko — in šla sem. Še tja 
me je vabilo, v tvojo hišo in izbo, pa me je bilo strah 
in sem pobegnila. Potolažil me je tvoj patron, sveti 
Aleš, ki si mu postavil tako lepo kapelico . . . Zdaj pa 
pojdi, Aleš, zakaj pozno je že v noč in meni je tako 
bridko pri srcu, da bi rada molila!" 

„Pa pridem jutri, ko bodo misli bolj vesele!" je 
rekel Aleš vzdihovaje in je vstal. 

„Pridi ob belem dnevu, da te bom dobro videla!" 
je rekla Hana. Ni mu ponudila roke, tudi duri ni šla 
odpirat; sedela je za mizo, pred zaspano lučjo, roke 
v naročju, upognjena in žalostna, in je poslušala, kako 
so ugašali njegovi koraki na kamenitem klancu. 

74 


„Usmili se moje duše!" je zavzdihnila pobožno 
in se je pokrižala . . . 

Aleš je stopal z dolgimi koraki po klancu, napol 
zlovoljen, napol zamišljen. Ko je prišel mimo svetega 
Pavla, se mu je zdelo, da so stranske duri samo pri-
slonjene in da hodi nekdo po cerkvi. 

„Ni še pozno!" je pomislil. ,,Pred pol ure šele 
je odzvonilo angeljsko češčenje, cerkovnik še čedi in 
pometa, tudi kakšna stara babnica še kleči pod križem 
in dremlje. Dolgo že nisem molil, čemu bi se zdaj 
malo ne pokesal, ko je čas in priložnost?" 

In je stopil v cerkev. 

Vse temno je že bilo, samo večna luč je gorela 
pred velikim oltarjem, in skromna rdeča lučka na 
stranskem oltarju pred žalostno Materjo božjo. Nikogar 
ni bilo v cerkvi, pravkar so se bile ropotama zapahnile 
duri v zakristijo. Skozi visoka okna je bledotno svetilo 
večerno nebo. 

»Prijetno ni ob tej uri... pusto je, kakor na pokopališču!" 
je prešinilo Aleša. Ovil si je okoli prstov svoj 
dolgi molek in je pokleknil tik ob oltarju pod prvo 
postajo križevega pota. Klečal je, v pasu tako močno 
sklonjen, da bi se nagnil samo še za ped, pa bi se s 
čelom dotaknil kamenitih tal. Ustnice so se premikale, 
molitve pa ni bilo iz srca, prazne in zbegane so bile 
misli. 

„Kaj bi ne bilo boljše, da bi kar stopil k Strži-
narju, namesto da se plazim tod, ko ni žive duše v 
cerkvi? En očenaš pomolim pred vsako postajo in še 
eno češčenamarijo; tudi tega Bog ne bo zametaval, saj 
ve kako je!" 

75 


Zbegane so bile njegove misli in tudi hudo potrte 
in puste. Aleš sam je občutil težko bridkost svojega 
srca in je pomislil nenadoma, ko so blebetale njegove 
ustnice nerazumljivo molitev: „Da sem baba, bi se 
razjokal!" 

Skozi kolena je čutil mrzli, vlažni kamen in stresalo 
ga je po životu. 

„Če bi bilo topleje v srcu, prijetneje v glavi, bi 
tudi v kolenih in v hrbtu ne čutil mraza! . .. Kaj ni 
zašuštelo tam za oltarjem? Miš je bila, pa drugega 
nič, zakaj v cerkev si izkušnjavec ne bo upal, kakor je 
neveren in predrzen!" 

Poklekaval je in vstajal, molil je, vrtil v rokah dolgi 
molek ter hodil od postaje in postaje; godilo se mu je, 
v globoke misli zatopljenemu! kakor v živih sanjah, ko 
roma človek in sam ne ve kod, misli in sam ne ve kaj. 

„Tudi za tem oltarjem je zašuštelo, in tudi za 
tem širokim stebrom . . . toliko je miši tod, kakor netopirjev 
pod streho . . . cerkovnik, lenoba, se ne meni 
za svojo sveto stvar, temveč žganje pije in za babami 
lazi . . . Tak pusti me no pri miru . . . pusti me vsaj, 
kadar molim!" 

Zazdelo se mu je, da ga je nekdo za suknjo potegnil, 
tako da bi se bil skoro zgrudil. Pomel si je oči, za-
zehal je, nato se je ozrl prestrašen. 

,,Glej, kmalu bi bil zadremal! ... In komaj se 
mi je malo zadremalo, že je bil izkušnjavec poleg!" 

Klečal je pred tisto postajo, kjer se je zgrudil 
Kristus tretjikrat pod križem. 

„Kasno je že!" je pomislil zaspan in potrt. „Trudne 
so tudi že kosti! Bog mi ne bo zameril, če premolim 
do konca ta križevi pot jutri ali pojutrišnjem!" 

76 


V tistem trenotku, ko se je hotel vzdigniti, so se 
hrupoma odprle duri zakristije. Aleš se ni ozrl, temveč 
sklonil se je globoko. 

„Naj vidi in spozna nevernik," je pomislil urno, 
„da je še nekaj krščanskih ljudi na svetu!" 

In je začel moliti naglas in tudi na prsa se je 
trkal z debelo pestjo. 

„Kaj pa čaka zdaj tam, kaj pa stoji zdaj tam in 
gleda?" ga je spreletelo kakor nejevolja. „Odprl je 
duri, kakor da bi planil, zdaj se pa ne gane!" 

Človeškega glasu ni bilo, ne hrkanja, ne poka-
šljavanja, toda oglasili so se koraki in Aleš je razločil 
natanko, kod so hodili in kam so bili namerjeni. Najprej 
so se ustavili pred velikim oltarjem. 

„Zdaj je pokleknil in moli, zato da bi ga videl; 
ampak jaz ne bom pogledal tja, naj sam naredi s 
svojo pobožnostjo, ki je tako pravična kakor ciganska 
poštenost. . . Glej, že je vstal, nameril se je. naravnost 
proti meni!" 

Spreletel ga je mraz; zdaj bi se bil rad ozrl, toda 
ni si upal; roke, ki so vrtile molek, so se tresle, momljal 
je molitev in ni vedel katero. 

„Zdaj spet stoji, čisto blizu stoji in name gleda!" 
ga je prešinilo v strahu. „Molil bom, nič ne bom 
slišal!" 

Naglas je začel moliti očenaš, težki molek mu je 
rožljal med prsti. 

„Aleš!" 

Očitajoč glas, glas jeznega §odnika, se je razlegel 
po cerkvi in Aleš je vstal hitro in trepetaje, kakor da 
ga je bil poklical Bog sam. 

„Kaj si storil, Aleš?" 

77 


„Nič!" je jecljal Aleš smehljaje in koleno mu je 
bilo ob koleno. 

Tedaj pa se je nenadoma spremenil glas sodnikov; 
nič več ni bil očitajoč, nikar usmiljen, samo še neskončno 
srdit je bil. 

„Kaj, nič da nisi storil, kanalja? Ven iz cerkve, 
ven iz božjega hrama! Plaziš se po križevem potu, 
razpelo ližeš, tvoje misli pa so kakor mlaka in gnoj 
in smrde do neba! Delat, kanalja, delat! Pomedli bomo 
cerkev in umili razpelo tudi brez tvojega jezika! To 
je tvoje zasluženje, to tvoje plačilo !" 

Debelo gorjačo je držal v pesti sodnik in je zamahnil 
in zabobnelo je zamolklo po Aleševem hrbtu. 

„Zakaj pa takisto?" je jecljal ves osupel in je 
stal pred sodnikom globoko sključen, da bi ne doletelo 
glave. 

„Da boš spoznal in sam razodel, zakaj takisto!" 

Mahnilo in zabobnelo je vdrugič. Ko se je Aleš 
sklonil pod udarcem, se je izpod obrvi ozrl na svojega 
sodnika in se je tako prestrašil, da udarca ni več 
čutil. 

Droban in majhen je stal pred njim gospod Anton, 
gorjača je bila skoro večja od njega. Ampak gospoda 
Antona bi se Aleš ne bil prestrašil, samo začudil bi 
se bil ter pobegnil užaljen. Obraz gospodov pa je bil 
obžarjen s čudno belo. lučjo, ki ni sijala ne od okna, 
ne od večne luči izpred oltarja, temveč kakor iz daljnih 
spominov, kakor iz srca gospodovega in kakor iz velike 
groze Aleševe. Bel in droban je bil obžarjeni obraz, 
iz njega, pa je gledalo dvoje oči, tako velikih, temnih 
in očitajočih, kakor jih je videl Aleš na podobi, ko jo 
je držal v trepetajoči roki. 

78 


Vzdignil je desnico, da bi presekal tretji udarec 
in je zakričal z glasom, hripavim od groze: 

„Usmili se! Ne bij svojega očeta!" 

Zakričal je in ni gledal ne videl ničesar in je 
omahnil iz cerkve, omahnil na klanec. 

„Kje imaš klobuk?" je vprašal Stržinar. 

„Naprezi!" je ukazal Aleš. 

Gonil je skozi Vrhniko in preko polja, molil je 
in klel in zamahnil je z bičem na obedve strani, kadar 
je zaplesala senca ob vozu . . . 

A v A 

79 


VI. 

Pozno je že bilo, zvezde so že sijale, ko je potrkal 
gospod Anton na vežna vrata. S pestjo je potrkal 
in tako močno, da se je slišalo skoro do svetega Pavla. 
Hana je ležala v postelji, do ust odeta, toda spala ni; 
sveča je gorela na mizi, črn dira se je spenjal ravno 
in tiho proti stropu. 

„Daj pokoja, o Gospod!" je prosila Hana. „Daj 
pokoja temu trudnemu telesu in tej grešni duši!" 

Ko je začula trkanje, jo je spreletel mraz po životu; 
vzdignila se je in je poslušala. Ker pa je srce bolj 
pametno nego misel in bolj nego oko in uho, se ni 
skoro nič prestrašila in celo tiha prijetnost jo je pobožala 
po licih. 

„Kdo prihaja ob tem poznem času?" je vprašala 
in zaklicala. 

„Jaz sem!" je odgovoril zunaj gospod Anton. 
„Vstani, Hana, dobrotnica, in odpri!" 

Brž je oblekla Hana jopo in krilo ter hitela k durim. 

„Zakaj zdaj, gospod?" 

Gospod Anton še pozdravil ni, šel je mimo Hane, 
sedel je za mizo in je zakril obraz. In ko je vzdignil 
glavo, so bila njegova lica bleda, kakor da je bil vstal 
iz groba. Nasmehnil se je tako čudno in žalostno, da 
je Hana vztrepetala. 

80 


„Zdaj sem ga našel! Nocoj sem ga našel!" je 
rekel gospod. 

„Koga ste našli, gospod, ne zamerite!" je vprašala 
Hana plaha in osupla. 

„Tistega sem našel . . . dobrotnica, Hana, človek 
brez zlega, ponudila si ji srebrni tolar, ti edina . . . 
kaj ji nisi kupila tudi skledico kave?" 

„Tudi kavo!" je jecljala Hana in je gledala kakor 
v meglo. 

„Ti sama si seje usmilila, drugega ni bilo na svetu.,, 
tudi blago besebo si ji rekla, dobrotnica!" 

Nenadoma je prijel" gospod Hanino roko, ki je 
ležala trepetajoča na mizi, in se je sklonil in jo je 
poljubil. 

„Zakaj, gospod?" je vzkliknila Hana vsa prestrašena. 


„Pa tudi zanj si vprašala!" je govoril gospod še 
nadalje in njegove ustnice so bile kakor na jok. „Lepo 
je bilo, da si vprašala, tudi jaz sem izpraševal. Dolgo 
sem izpraševal in sram me je bilo. Še bolj me je bilo 
strah. Nikjer ga nisem našel . . . tam, kjer sem iskal, 
sem vedel, da ga ne bom našel ... in sem se ogibal 
tistih krajev, kjer mi je reklo srce, da čaka name trepetajoč 
... O Hana, veliko je bilo trpljenje njeno in 
moje!" 

„Nič ne vem, gospod," se je čudila Hana „o katerih 
stvareh govorite, o katerih zgodbah in o kateri 
dobroti!" 

„Saj ni treba, da bi vedela, Hana, ti, ki si čista 
in nedolžna!" se je nasmehnil gospod Anton. „Kaj še 
nikoli nisi slišala tiste lepe in genljive zgodbe? Semenj 
je bil na Vrhniki in prišel je, mlad in postaven, in jo 

81 

6 


je vprašal: Kaj pa boš meni kupila ? In ona, ki je bila 
brez laži in brez zla, mu je kupila medeno Srce, on 
pa ji je kupil polno pest bonbonov z zaljubljenimi 
verzi. In nato je rekel on: Večeri se že in spremim te, 
da ne boš hodila sama in da te ne bo strah. In ona, 
ki je bila brez laži in brez zla, je odgovorila: Pa me 
spremi, če storiš rad! . . . Tako se je zgodba začela . . ." 

„Saj poznam to zgodbo!" je vzkliknila Hana. 
„Kako da jo poznate vi, gospod ?" 

„Tebe se je Bog usmilil, bel angelj je stal za 
teboj . . . Nje, sirotice, pa se ni usmilil, poslal ji je 
izkušnjavča samega, kakor je bil od vekov. Na tvoje 
lice je samo dihnil greh, kakor opojen veter od juga; 
prednjo pa je stopil v vsem svojem strašnem veličastvu 
in pomoči in tolažbe ni bilo od nikoder . . ." 

Ko je govoril gospod ves žalosten ter gledal nanjo 
z velikimi, zasolzenimi očmi, je spoznala te oči, ki jih 
je videla nekoč v drobnem, nebogljenem obrazku in 
ki ni pozabila nanje nikoli. Spreletelo jo je kakor 
sladko sočutje, kakor svečan in prazniški strah pred 
trpljenjem. 

„In vendar se je zgodilo, kakor je rekla: Bogu 
vas je darovala in Bog vas je milostno sprejel. Veliko 
je njeno veselje . . ." 

„Veliko je njeno veselje!" je rekel gospod Anton 
in je gledal z zameglenimi očmi, kakor v daljno daljavo. 
„Zdi se mi, da se njene ustnice ne smehljajo 
več, da se njene oči ne svetijo več ... Ko sem bil 
otrok, ko so prvikrat izpregledale, sem jo videl, nato 
nikoli več; komaj da se še spominjam, kako tih in 
trepetajoč je bil glas njenih besed ... in kako velika 
bolečina je ihtela v njem. In ko sem pel novo mašo, 

82 


ko je bila v svetli gloriji vsa cerkev, takrat sem jo 
zaslutil . . . takrat sem čutil, kako je klečala za durmi, 
skrita in nepoznana, plaha popotnica, in kako so 
strmele name njene svetle oči . . . in takrat so se odprle 
duri njenega srca in z veliko glorijo je prišla radost, 
prišla blagoslovljena tolažba . . . Nikoli več od tiste 
ure je nisem slutil, bdeča onkraj vse bridkosti, mi 
je božala srce, kadar sem bil žalosten . . ." 

Hana je molčala, solze so ji tekle po licih. 

„Moje srce je človeško: polno je krvi, svetosti 
pa je malo v njem. Bral sem črno mašo . . . nato pa 
sem se napotil. Mislil sem, da zalotim greh, v svojem 
gnusu ošaben in veličasten. In sem zalotil . . . žabo! 
Nič veličastva, nič ošabnosti, sam gnus! In še ta gnus 
je smešen in neroden, tako da mi je pred tretjim 
udarcem omahnila roka. Kaj bi s to potvoro? — sem 
mislil in sem pljunil in sem šel . . . To noč, Hana, 
komaj ura je tega, sem vzdignil roko in sem udaril 
svojega očeta!" 

Hana je prebledela; spoznala je v hipu, kakor 
da se je bilo pretrgalo zagrinjalo. 

Gospod je vstal. 

„Nocoj boš sladko spala, Hana . . . Izkušnjavec 
je pobegnil, komaj da je še smrad ostal za njim . . . 
V tistem hipu, ko sem ga pogledal izpod monštrance, 
sem ga spoznal in spoznal me je on . .. Greh je 
prišel iz davnine, kakor pridejo oblaki iz daljnih krajev 
in je zasenčil nenadoma vso to lepo Vrhniko, od 
Podlipe do Raskovca. Vzrasle so sanje in zgodbe, zbegan 
je bil duh in kakor izkoreninjen. Zdaj pa je izginil 
izkušnjavec v dimu in žveplu, nebo je jasno in zvezde 
sijejo . . ." 

83 


Tako lepo je govoril gospod Anton, Hani pa je 
bilo pri srcu nenadoma tako lahko in prijetno, kakor 
o Veliki noči po vstajenju Gospodovem. 

Kaplan Anton ji je segel v roko; bridkost je bila 
v njegovih očeh in v njegovih besedah. 

„Pa če se več ne vidiva, Hana . .," 

„Zakaj bi vas ne videla več, gospod?" je vzkliknila 
Hana prestrašena. 

„Pa če se več ne vidiva, le pomisli, spominjaj se 
časih, da sem poplačal majhen delež tiste velike hvaležnosti, 
ki si jo bila naložila na moje rame in na rame 
sirotice mučenice ... in moli zame!" 

Tako je šel. — Ko je zaprl duri, ko so tudi 
zahreščala vežna vrata, je odgrnila Hana lurško Mater 
božjo, odgrnila tudi podobo svete Neže; nato je pokleknila 
pred kapelico in je molila dolgo, s srcem vse 
čistim, polnim hvaležnosti in usmiljenja . . 

Gospod Anton je šel hitro po klancu navzdol, 
zavil je za cerkvijo in je stopil v farovž. Kaj se je tam 
godilo in govorilo, ne ve živ človek na svetu; nobeden 
ni slišal besede, ne vzklika, ne ropota. Še tisto noč je 
napregel farovški hlapec in je peljal gospoda Antona 
v Ljubljano; gospod Anton pa je jokal in molil vso 
pot, zakaj bridko in sladko mu je'_bilo pri srcu. Tisti, 
ki so še ob tej pozni uri stali ob cesti, so videli svetlo 
glorijo krog njegove glave, ne tako medlo, od glave 
za dve pedi visoko, stisnjenemu hlebcu podobno glorijo, 
kakor jo ima sveti Jožef, temveč glorijo, ki plameni 
žarko okoli las in obraza, kakor na podobah Kristusa... 

Ob tistem času, ko se je svetila zlata glorija od 
Loga skozi Brezovico proti Ljubljani, je podil Aleš 
preko polja proti Razoru in Podlipi. 

84 


Vse. drugačna se mu je zdela kobila nego kdaj 
poprej; čudno velika je bila, čisto črna, in griva je 
vihrala za poj metra visoko naravnost kvišku. Aleš je 
podil in tepel je z bičem, da ga je roka bolela. 

,,Teci zdaj, kanalja, leti . . . leti izkušnjavec! 
Premotil si me, zdaj te bom jaz premotil z bičem in 
s škorpijoni!" 

Še je segla, kakor svetel trenoten blisek, pamet 
v njegove misli. 

„Saj je le kobila, trudna, nespočita . .. izkušnjavec 
se vrti tam zraven, tam okoli se podi . . . Stran, ka 
nalja!" 

Zamahnil in švrknil je tako močno, da bi se bil 
kmalu zvrnil s koleslja. 

„Le vleči!" je kričal. ,,Le vleči za suknjo, ne-
vernik, ne boš me prevrnil, kakor si me tisto grenko 
noč! Prikaži se, bliže stopi! Na! 

Udaril je po kobili s toliko silo, da se je vzpela 
visoko s prednjima nogama in se je zamajal koleselj. 

Kakor z vročo roko je seglo Alešu v srce in v 
misli; s krepko roko je držal vajeti, vstal je v koleslju, 
usta so se mu zapenila. 

„Na! Na! Na!" 

Bil je z bičem po kobili, da se je vzpenjala in 
plašila. Koleselj se je stresal in majal, zibal se je preko 
jarkov kakor ladja. 

Po vsej krvi, od žile do žilice, se mu je razlival 
neskončen srd. In v srdu je stokal strah. 

„Na! Na! Na!... O sveti Aleš, patron moj, usmili 
se!... Na!... Tudi ti, sveti Florijan, se usmili mene 
in moje hiše!... Na!... Vsi vi drugi svetniki, ki sem 
vas častil in klical, zdaj mi stojte ob strani J . . . Na!" 

85 


Ko se je vzpela izmučena kobila ter stala za hip 
na zadnjih nogah kakor ukovana, se je zazdelo Alešu, 
da je ugledal v svetli noči, pod prijaznimi belimi 
zvezdami, nekaj nadvse čudnega. 

Tik ob vozu je stal stari bajtar Jokec in tista 
rjavka, tista lepa rjavka, je stala poleg njega. Obadva 
sta gledala z velikimi, izbuljenimi, prosečimi očmi, in 
obadva sta molčala. 

Aleš je z vso močjo nategnil vajeti in je ustavil. 

„Kaj pa bi?" je vprašal trepetajoč. 

„Kaj bi?" je odgovoril Jokec ponižno. ,,Rjavko 
sem ti pripeljal, kakor si rekel, to lepo rjavko!" 

„Bog z njo in Bog s teboj!" je kriknil Aleš in 
je švrknil po kobili. Kobila pa se ni genila; stala je 
kakor ukovana in kadilo se je od nje, da se je spe-
njala bela megla proti nebu. 

„Vzemi rjavko, ker je tvoja!" je silil Jokec. Tako 
blizu koleslja je stal, da se je oprl nanj z roko. 

„Tak izpusti no koleselj!" je kričal Aleš; zamahnil 
je celo z bičem, pa roke ni zadel. Presunilo ga je 
čuvstvo tako čudno, da se je zagrohotal iz vsega života: 
groza je bila, in srd in zaničevanje. 

„Saj nisi ti, Jokec! . . . Zakaj pa si se tako našemil, 
nevernik? Kaj misliš, da te ne poznam? Kakšno 
vlačugo in copernico pa si privlekel seboj v podobi 
te nedolžne rjavke? Ampak zdaj je ura, ko boš skezal! 
Švrk! Na, na, na!" 

Nameril je proti njemu, udaril je kobilo. Koleselj 
se je zazibal, planil je preko polja tako jadrno, da 
bi se pokrižal krščanski človek, ki bi stal ob kolovozu. 

Skozi noč je podil Aleš, pripodil je do doma. 
Pustil je pred hišo koleselj in kobilo, nikogar ni klical, 

86 


stopil je v izbo in je prižgal svečo. Nato je skočil na 

klop in je vzel podobo, ki je ležala na peči. Zdela se 

mu je zelo velika in težka in obraz je bil tako jasen 

in resničen pred njim, kakor da se je bil samovoljno 

izluščil iz podobe. 

„Zdaj ti bom pokazal, kdo sem!" je zakričal Aleš. 

Z obema rokama, kakor da bi držal silno breme, je 

vzdignil podobo ter jo zalučil na tla. Nato je šel in 

je vrgel nanjo še življenje svetnikov, te debele bukve. 

Toda glej, bukve so se zamajale, podoba se je izvila 

izpod njih! Aleš je planil in je teptal z obema nogama, 

podoba pa se je vila in izvijala, ni ji mogel do živega; 

časih je skočila celo do kolena in Alešu se je zdelo, 

da ga je ugriznila; poskakovala je zmerom više, na 

prsi, v obraz, in Aleš se je branil z obema rokama. Nič 

več ni teptal, omahoval je in kričal ... do duri je 

omahnil, pritisnil je na kljuko in je bežal kriče skozi 

vežo na polje . . . 

* 

O Vrhnika, blagoslovljeni kraj! Kadar leže mrak 
v tvoje tiho naročje, se zganejo lepe in skrivnostne 
sanje v Močilniku. Za velikim oltarjem v cerkvi svete 
Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli 
kamen, pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, sliši 
zamolklo pesem skritega jezera. In ko vstane, ko ugleda 
to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo, 
se zamisli v cudnotihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo 
in oko ne videlo. Bela megla se vzdiga iz Močilnika, 
vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem 
kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti . . . 

A v A 

87