THE FUTURE OP LITERARY THEORY
Ur. Ralph Cohen Routledge,
New York - London, 1989
Izid zajetnega zbornika z obetavnim naslovom Prihodnost literarne teorije, ki na
več kot štiristo straneh prinaša dvaindvajset posebej za to priložnost napisanih razprav ali drugačnih prispevkov, je že sam po sebi omembe vreden dogodek. Podatki, da je urednik zbornika hkrati urednik ugledne literarnovedne revije New Literary History, ki se uvršča v krog najboljših ameriških publikacij te vrste in je znana po naklonjenosti novejšim težnjam v "kontinentalni" znanosti, ter izbor sodelujočih, med katerimi so tako sloveča imena, kot npr. Helene Cixous, Jonathan	Culler,
Arthur C. Danto, Gerald Graff, Geoffrey H. Hartman, Wolfgang Iser, Hans Robert Jau_B, Rosalind Krauss, John Hillis Miller in Hayden White, pa obetajo tudi resnično reprezentativno vsebino.	Vendar
zbornik v celoti gledano ne izpolnjuje povsem takšnih pričakovanj. Pač pa gre za soliden informativen	prikaz
raznosmernih teženj v nadvse heterogenem in spreminjajočem se polju literarne teorije, za nekakšen prerez dogajanja na teoretskem prizorišču ob izteku minulega desetletja. To prizorišče pa je širše od zgolj ameriškega, čeprav v publikaciji številčno prevladujejo ameriški avtorji. Po urednikovih besedah je razumevanje procesa spreminjanja, ki ga doživlja oziroma mu je podvržena literarna teorija, ravno osrednji namen publikacije, razen tega da je lahko pisanje literarne teorije po njegovem seveda povsem hedonistično motivirano (str. VII).
Zanimivo je, da si le manjšina prispevkov prizadeva globalno reflektirati vprašanje o bližnjih usmeritvah, razvojnih perspektivah, prihodnjih strategijah in sploh o
bodočih potih literarne teorije, ° njeni notranji razčlenitvi in o mestu v literarni vedi ter v okviru humanistike nasploh. Pri tem se njihovi avtorji seveda ne morejo izogniti kontekstu, ki sta ga v literarni vedi vzpostavila Wellek in Warren s Teorijo literature. Kljub temu pa jim ne gre za preureditve, podgraditve in ekstrapolacijo njunih literarnoteoret-skih koncepcij ali revizije pripadajočega pojmovnega aparata niti za spodbijanje nadvse problematične temeljne členitve literarne teorije na 'zunanji' in 'notranji’ pristop ('extrinsic' in 'intrinsic' approach). Bolj od sistematike in celo bolj od problematizacije njunih stališč so namreč aktualne tako imenovane praznine, slepe pege v uspešno uveljavljenem teoretskem modelu, torej tisti problemski sklopi, ki jih v okviru svoje paradigme nista tematizirala, ampak sta jih potiskala na obrobje ali zavračala. Tako je v zborniku rnogoče opaziti množenje in reaktualizacijo vprašanj, ki bi v njuni členitvi slejkoprej obveljala za zunanji pristop. Značilen premik pa predstavljajo nekakšne "sinkretične novotvorbe", poskusi konstruiranja novih pojmovnih mrež, teoretskih modelov, področij in Predmetov, ki zelo decidirano kršijo t. i. "ontološko razpoko" nied 'življenjem in družbo' in avtonomno	umetnino	kot
estetskim objektom' (prim. R. Wellek, Concepts of Criticism, 1965, str. 293), ki je legitimi-rala wellekovski razcep.
Spričo tega pravzaprav ni Presenetljivo, da je pri večini avtorjev namesto sistemskih rešitev v ospredju eksplikacija tehodiščnih	teoretskih	po-
stavk ter uveljavljanje lastnih
pozicij v sklopu literarnoteoret-skih refleksij. Te vključujejo razne levičarske orientacije, feministično in afroameriško optiko, teoretsko psihoanalizo, različice recepcijske estetike oziroma teorije bralčevega odziva, dekonstrukcijo, implicirajo povezave s historiografijo, umetnostno zgodovino, filozofskimi "disciplinami" (etiko, estetiko) in celo z računalništvom ter po drugi strani oživljajo tudi interes za tradicionalne literarnoteoretske "arhive", zlasti npr. za genolo-ška vprašanja. Med ostalimi modernimi usmeritvami niso zastopane npr. tekstna lingvistika, tekstologija, semiotika, hermenevtika in empirična literarna veda, kar je po vsej verjetnosti mogoče pripisati skromnejši in manj odmevni recepciji le-teh v ameriškem prostoru. Zbornik torej nakazuje, da ostaja temeljna orientacija literarnih teoretikov še naprej pluralizem metod in najbrž tudi eklekticizem, hkrati pa posredno priča najmanj o emancipaciji literarne teorije tako v razmerju do primerjalne književnosti (saj to razmerje sploh ni tematizirano), kot tudi v stroki nasploh.
Ker publikacija ni urejena tematsko, se je nemara še najbolje držati enostavnega zaporedja. Prvi prispevek francoske profesorice, prozaistke, dramatičarke in teoretičarke Hčlčne Cixous je zelo osebno razmišljanje, nekakšen ekspo-ze eksistencialne fundiranosti lastnega pisanja oziroma strukture te fundiranosti, ki izhaja iz "avtobiografske konkretnosti" položaja subjekta v svetu, tj. avtorice kot ženske v določenem historičnem času in prostoru, iz njenega odnosa
do Očeta, do jezika, do užitka (jouissance) in do Drugih.
Sledita dve razpravi, ki povezujeta območje literarne teorije s področjem historio-grafskih študij. Hayden White podobno kot že v svojih prejšnjih delih navezuje problemati-zacijo domnevno nevtralnega statusa historiografskega teksta na spoznanje o diskurziv-ni posredovanosti historičnih dejstev in informacij, ki implicira interpretativni aspekt historiografije. Historično vedenje, trdi avtor, pri tem pa ima v podporo tudi mnenje mnogih drugih uglednih teoretikov zgodovinopisja, je torej neizogibno "pripovedno", historična interpretacija pa je nara-tivizacija historičnih dejstev. Literarni diskurz kot pripoved o izmišljenih dogodkih in hi-storiografski diskurz kot pripoved o resničnih dogodkih sta si podobna, ker oba operirata z jezikom in uporabljata iste procedure oziroma strukture produkcije pomena. Zato je za razumevanje historiografskega diskurza potrebna tropološka analiza, s katero je mogoče analizirati elemente, ravni in kombinatorične procedure neformaliziranih in pragmatičnih diskurzov. V nadaljevanju razprave povzema White glavne ugovore zoper tropološko analizo pripovednega modusa historiografskega pisanja in jih nato po vrsti ovrže. Osrednja poanta njegove razprave ostaja torej interes za "sfabriciranost, nareje-nost" tovrstnega diskurza ter misel, da mora biti sodobna literarna teorija (izpostavi predvsem semiotiko in "neore-toriko") pristojna tudi za teorijo zgodovine, historične zavesti in historičnega pisanja.
Nasprotno pa je medievalist Brian Stock kritičen do
takšnega solipsističnega zasuka historiografskih samopremislekov in naraščajočega vala skepticizma v humanistiki. Sam se navdihuje pri izročilu nemške filologije (Curtius, Auerbach, Spitzer) in kulturne zgodovine (Burckhardt, Huizinga, Kantorowicz) ter je kritičen tudi do predstavnikov francoskih Annalov ravno zaradi zanemarjanja kulturnozgodovinskih tem. Povsem odkrito se zavzema za vrnitev k staromodni ekspli-kaciji, ki vključuje številna empirična dejstva in empirične vozle za njihovo povezovanje. Kot dodatno možnost vidi svojo interpretativno strategijo, ki jo razume kot kombinacijo subjektivnosti literarnega in objektivnosti historičnega. Opre jo še na moderne teorije konstruiranja univerzumov smisla (N. Goodman, D. Davidson), da bi se tako ognil pastem deterministične razlage, in jo tudi praktično uporabi za osvetlitev ključne vloge pismenosti kot poznosrednje-veškega pojava pri nastanku moderne novoveške zavesti.
Manj prepričljiva je Martha Nussbaum, ki skuša prav tako preseči koncept avtonomne estetske umetnine in postavlja torišče svojega delovanja v presečišče literarne teorije z etično problematiko. Avtorica je kritična do dekonstruk-cije, češ da zanemarja to plast literature, in skuša sama obravnavati čustva, misli in akcije literarnih oseb iz Jamesovih Ambasadorjev v etičnem kontekstu. Osvežilna v njenem precej konvencionalnem, staromodnem modelu raziskave je nemara zamisel, da bi literarna teorija s proučevanjem velikih del lahko vodila tudi k rekoncep-tualizaciji etične teorije.
Naslednja dva spisa sta prejšnjemu v bistvu antitetič-na in na podoben način reflek-tirata pomen, mesto in vlogo dekonstrukcije v sodobni literarni teoriji, ne da bi se njuni stališči pri tem povsem pokrivali. - Geoffrey H. Hartman skuša najprej umestiti dekon-strukcijo v intelektualno izročilo ameriške literarne teorije in odkriva v new criticismu zgodnje zametke za njeno podlago. V drugem delu spisa pa nato zavrača najpogostejše napade nanjo in skuša tako indirektno artikulirati specifiko dekonstrukcije v spremenjenih okoliščinah, ki se kažejo v Premestitvi interesa stroke od integriranja visoke modernistične umetnosti v kanon - k branju, ki je kanon vzpostavljalo in ga lahko tudi modificira, k poudarjanju intertekstu-alnostl fikcije itd.
John Hillis Miller je v svojem razmisleku hkrati širši in bolj precizen. Tudi sam ugotavlja v literarni teoriji spremembe, ki se kažejo v usmeritvi raziskovanja na relacije jezika z nečim drugim (kar je lahko bog, narava, družba, zgodovina, sebstvo), v razcvetu lacanovstva, feminizma, marksizma, foucaultovstva in v nekakšni ponovni oživitvi biografskih, tematskih, literarnozgodovinskih orientacij iz obdobja pred nastopom new criticisma. De Manova ironič-na napotitev k dekonstrukciji kot "imperialističnemu polaš-čanju literature z metodo retoričnega branja" se po letu 1979 kljub obilnemu govorje-nJu o metodah dekonstrukcije sicer res ni praktično, aplikativno udejanila, vendar pa vidi Hillis Miller, ki parafrazira de Mana, prihodnost literar-ne teorije prav v posredovanju
(mediation), dialektičnem prepletanju retoričnega proučevanja in t. i. "zunanjih" (extrinsic) pristopov. Trenutni položaj humanistike v ameriškem prostoru je v ekonomskem smislu kar preveč obroben, a tudi preobražanje tradicionalne ameriške literarnovedne doktrine in razpad kanona, ki sta ju po njegovem inducirala new criticism in uveljavitev primerjalne	književnosti,
skupaj s spremenjeno socialo (hitrim množenjem fakultetnih izobražencev, večjezičnostjo družbe itd.) in vsesplošno internacionalizacijo humanistike so okoliščine, ki zahtevajo ponovno definicijo sodobne usmeritve stroke. Ta naj še vedno teži k ohranitvi "arhivov", vendar naj spodbuja rede-finiranje tradicije in drugačno branje ter razširitve kanona z vidika na novo uveljavljajočih se socialnih skupin. Sklepna poanta pa zveni pravzaprav neomarksovsko: poleg arhivskega spominjanja naj literarna veda v svetu prevlade množičnih medijev nauči predvsem kritičnega branja, prvega sredstva za boj z "ideologijo".
Prispevek Hansa Roberta JauJ3a ima obratno, retrospektivno noto. Gre za nekakšen compte rendu zaslužnega znanstvenika, koncentriran samoprikaz najpomembnejših postaj lastnega literarnovedne-ga udejstvovanja, poročilo o projektih in raziskavah kon-stanške šole (katere soustanovitelj je) in torej prerez dela povojnega razvoja literarne vede, ki ga je sam imenoval zamenjava paradigme	(po
Kuhnu), v njem aktivno sodeloval ter ga tudi institucionalno utrdil in podprl.
Naslednji dve razpravi sta praktični demonstraciji lite-
rarnoteoretskih teženj, ki jih artikulirajo posebne družbene skupine in o katerih govori Hillis Miller v svojem sestavku. V obeh primerih gre za t. i. ženske študije. Catharine R. Stimpson kritično analizira delo predhodnice ženskega gibanja Virginie Woolf A Room of One's Own in njen liberalni, humanistični angažma. Spričo kompleksnosti ženskih pozicij v svetu, pripadnosti različnim razredom in okoliščinam, političnim, kulturnim in drugim razmeram se zavzema za kritično metodo, ki jo imenuje z neologizmom "herterogeneity" in jo tudi sama prakticira. To je metoda, ki razbira razlike med ženskami, ki jih povzročajo telesa in družba, ter razbija vsakršno monolitno mišljenje o ženskah.
Sandra M. Gilbert in Susan Gubar pa v preglednem orisu sodobnega feminističnega pisanja predlagata dihoto-mično klasifikacijo ženske kritike. Eno njeno vrsto predstavlja pretežno anglo-ameri-ška empirična kritika, ki sledi izročilu liberalnega humanizma. Drugo vrsto tvori precej drugačno, bolj solipsistično naravnano pisanje (politično transformativne aktivnosti nikakor niso v ospredju) avtoric, kot sta Helene Cixous ali Luce Irigaray: čutno, igrivo, z referencami na erotično, užitek (jouissance) in na primarne ter sekundarne lastnosti ženskega telesa.
Jean-Marie Schaeffer skicira zanimivo (intertekstual-no oz. transtekstualno) teorijo literarnih žanrov, ki naj poveča deskriptivno eksaktnost žanrskih klasifikacij. Tekstualno žanrskost je namreč po njegovem mogoče opisati v po-
lju transtekstualnih relacij, reduplikacij ali variacij predhodnih tekstov, ki funkcionirajo kot modeli ali norme. V grobem je mogoče ločiti dve vrsti funkcionalnosti transtekstualnih relacij, sintetično in analitično žanrskost, ki pa se lahko izmenjujeta tudi v istem besedilu. Dodatni kriterij je še status pravil - Schaeffer po Searlu vpelje distinkcijo med konstitutivnim in regula-tivnim pravilom - ki delujejo v tekstu na treh ravneh, na ravni diskurzivnega akta, na tematski in na formalni ravni. Schaeffer torej tudi na področju genologije ostaja na okopih sekularne literarne teorije, saj operira z revidiranim strukturalizmom, kombiniranim z logično analizo in filozofijo jezika.
Svojevrsten intermezzo (in ponovno "zunanjo” ekstenzijo literarne teorije) predstavlja prispevek Roya Schaferja, ki razpravlja o ambigviteti interpretacij v klinični in praktični psihoanalizi. Obema je skupno soustvarjanje in medsebojno prepletanje interpretabil-nih tekstov ali tekstov-kot-interpretacij:	opravljata torej
isto delo pod drugačnimi pogo-
ji-
Wolfgang Iser je že drugi predstavnik konstanške šole v tem zborniku. V svoji razpravi predstavlja konspekt literarne antropologije, pri čemer v bistvu preureja, dopolnjuje in razširja svoje dosedanje delovanje z elementi formalne, novo-kantovske estetike, semiotike in neomarksizma v smislu ■pluralizma in novega pragmatizma". Namesto avtonomne literarne umetnine in konceptov "poetičnosti" ali "literarnosti" raziskuje znakovno funkcijo medija ter pri tem upošteva
potrebe, ki jim medij streže. Funkcija po Iserju označuje vse, kar je temelj za tisto, kar je zunaj same literature kot fikcije. Način in sama narava uporabe fikcije pravzaprav odločata, kaj je fikcija, pri tem pa gre za 'interakcijo recipročne diferenciacije’. V nadaljevanju avtor podrobneje raz-vije pojmovno mrežo, v kateri imata ključni vlogi pojma fik-cionalno (ki je medij imaginarnega) in imaginarno. Iz histo-riata pojma imaginarno sklepa, da gre zgolj za hevristični konstrukt, zvarjen zato, da bi omogočil teorijo fikcionalnih del, vendar pa trdi, da tudi hevristiko literarne antropologije tvori vzajemna igra fikcio-nalnega in imaginarnega. Med cilji in nalogami literarne antropologije ima po Iserju dodelava teorije kulture kot skupnega projekta vseh interpretativnih disciplin humanistike prednost pred (zlasti v Ameriki) oživljajočimi kriti-cističnimi težnjam in poskusi spreminjanja institucij ter monopolov moči, ki spominjajo na dogajanje s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let in ki obnavljajo staro iluzijo nekaterih literarnoteoret-skih usmeritev.
Naslednje tri študije so, v Primerjavi z vsebino prejšnjih prispevkov, bolj obrobne. -Christopher Butler, ki velja za rekonstruktivista, oponenta Rekonstrukcije, skuša rekonstruirati beroči subjekt, češ da ni le nosilec razrednih relacij ali dominant, ideologij ali kontradiktorne seksualne iden-tttete, temveč ga je vsekakor vredno ohraniti. Kljub temu Pa napoveduje v bodoče intenzivnejšo interakcijo humani-stičnih in antihumanističnih teorij subjekta in usmeritev k
liberalnim in egalitarnim ciljem. - Gerald Graf/ razglablja o prihodnosti literarne teorije pri poučevanju literature in o konkretnem institucionalnem okviru zanj v ameriškem prostoru. Zavzema se za konfliktni model izobraževanja in nekakšen eklekticizem:	na-
sprotujoče si teorije, kjer se literarni, kulturni in izobraže-vanjski konflikti, ki podčrtujejo profesionalne razlike, predelajo, naj postanejo del informirajočega konteksta literarne izobrazbe. - Jonathan Culler, že preizkušen pisec prikazov posameznih teoretskih opusov (kot npr. monografij o Saussu-ru in Barthesu), pa tokrat skicira osrednja teoretska vozlišča Paula de Mana in - navzlic škandalu zaradi obtožb o de Manovem medvojnem sodelovanju v kolaboracionistič-nem časopisu - poskuša dobronamerno ovrednotiti njegove najpomembnejše dosežke, ki se delno pokrivajo z razvojnim lokom de Manove misli. To so po Cullerju: ponovno ovrednotenje alegorije, prevrednotenje romantike, identifikacija sorodstvenega razmerja med slepoto (blindness) in spoznanjem (insight) ter kritika Husserla, premik k retoričnemu branju (v kontaktu z Derridajem) in osredotočenje na jezikovne operacije ter končno še kritika estetske ideologije.
Rosalind Krauss predstavlja s svojim ironično provokativnim in do umetnostnih zgodovinarjev polemično naravnanim prispevkom ponovno osvežitev. Res pa je seveda, da se ne ukvarja neposredno z literaturo niti ne tematizira teoretskega "razmerja" z njo. V kritičnem pretresu knjige lacanovsko	inspiriranega
Normana Brysona o slikar-
stvu od Davida do Delacroixa, pretresu, ki priča o avtoričinem dobrem poznavanju teoretične psihoanalize in diskretnih afiliacijah novomarksov-skih prvin, se odločno zavzame za teoretsko podkovano pisanje o umetnosti. Brysono-vo prepletanje tekstualnega z vizualnim utemeljuje, po analogiji s knjigo, z dveh plati, z refleksijo mesta subjekta (po Lacanu) in (resda bolj shematično) s historičnega vidika; tako skuša nakazati na novo odprt analitični prostor, ki je kar se da daleč od Gombricho-vih koncepcij.
Alastarja Foivlerja spis o prihodnosti teorije žanrov je vreden omembe predvsem zaradi ideje, da bi bilo treba celotno literarno teorijo predelati z vidika žanra, podobno kot je bila na začetku stoletja s teorijo množic predelana matematika. Zamisel je nemara sporna, vendar skupaj s prej skicirano Schaefferjevo razpravo posredno opozarja na ponovno vračanje literarnih teoretikov k področju, ki sta ga Wellek in Warren štela med "notranje" pristope, in na potrebo po njegovi rekoncep-tualizaciji. Manj spodbudne so avtorjeve rekonstruktivistične rešitve, ujete v provizorij "diferencialnih funkcij" in "konstrukcijskih tipov", saj so zaenkrat artikulirane predvsem v obliki odprtih vprašanj.
Prispevek Gregoryja L. Ulmerja k 'aplicirani gramato-logiji' je duhovita in sofisticirana avtorefleksija osebne skušnje v znanstvenem diskurzu, katere začetnik je bil že Barthes v Fragmentih ljubezenskega diskurza in kakršno v samosvoji različici goji npr. Helene Cixous. Ulmerjevi fragmenti akademskega diskurza
ali - kot jih imenuje avtor -"mojazgodba” (mystory), pa artikulirajo že nadaljevanje Barthesa. "Mojazgodba" tako v esejistični obliki prispodab-lja kompleksno pozicioniranje subjekta znanosti v postmodernem diskurzu, krmari med psihoanalizo, feminizmom in anekdotično zbrkljarijo, zbrano špekulira o teoretski funkciji anekdot v poststrukturali-zmu in jo poveže z videom. Aplicirana gramatologija si namreč prizadeva spraviti kritično teorijo na televizijo in pripraviti akademijo k pisanju z videom, saj se - in to je avtorjeva sklepna poanta - prav skoz "mojozgodbo" teorija prilega televiziji.
Naslednji dve razpravi sta v smislu afirmacije posebnih družbenih skupin komplementarni študijama Stimpsonove in Gilbertove ter Gubarjeve. -Henry Louis Gates poziva k ponovni definiciji kanonov in literarne teorije iz črne, afroameriške kulture ter k zaupanju vanjo, češ da črnega teoretika samo kritična aktivnost lahko odvrne od evrocentrič-nih hierarhičnih kanonov večinoma belih moških in spodbudi dejansko komparativno in pluralistično koncepcijo institucije literature. - Razprava Elaine Showalter pa podaja prerez paralelnih zgodovin afroameriške in feministične literarne teorije zadnjih pet-indajset let, pri čemer jo zanima predvsem odnos do dominantne kulture. Čeprav avtorica problematizira paralelne ideje o unificiranem "črnem” in "ženskem" jazu, je po njenem mnenju kljub temu treba vztrajati pri spodbujanju družbenih sprememb.
Filozofska razprava Arthurja C. Danta, ki skupnim kom-
Ponentam naravoslovne in "lepe" znanosti - percepciji, verjetju, sklepanju in akciji -dodaja še željo in čutenje, iz razlike med tema dvema tipoma podrobneje izpeljuje specifiko lepe znanosti. Zaokroži jo v sklep, da propozicije, ki so predmet propozicijskih atitud, tvorijo holistične sisteme; za razumevanje ne zadošča, da vzamemo vsako posamič, ampak je treba upoštevati cel kompleks propozicij, o razlikah med njimi pa mora poročati zgodovina. In ker smo tudi sami strukturirani propo-zicionalno, teksti kot literarni izdelki pa so projekcije in ek-stenzije združujočih struktur sebstva in življenja, ni presenetljivo, da lahko postavi Danto literarno vedo za paradigmo humanistike.
Zbornik zaključuje aktualna tema o računalnikih oziroma umetni inteligenci, literarni teoriji in teoriji pomena, ki sta jo obdelala Gregory G. Colomb in Mark Turner. Avtorja se navezujeta na analitično filozofijo jezika in spodbijata skupno osnovno podmeno umetnointeligenčnih in lite-rarnoteoretskih pojmovanj
pomena, da je pomen kompozi-cionalen, tj. sestavljen iz delov, in da je produkt določenega aspekta gramatike. Po njuni, nekompozicionalni teoriji obstaja pomen na vseh ravneh in v vsej strukturi ter nima delov, ampak aspekte. Ustrezna teorija pomena bo torej morala neizogibno pripeljati tudi do ponovnega premisleka teorij literature.
Zbornik je opremljen z urednikovim uvodom, predstavitvijo sodelujočih avtorjev in obsežnimi opombami, nima pa imenskega in stvarnega kazala, kar je za kolektivno publikacijo najbrž opravičljivo. Kljub temu, da so odgovori na osrednje vprašanje, ki ga odpira naslov, v glavnem formulirani bolj indirektno, in kljub že v uvodu omenjenim parti-kularizmom je splošni vtis, ki ga nakazuje zbornik, vendarle tak, da se področje literarne teorije nenavadno hitro avtono-mizira. Kaj to pomeni za dogajanje v stroki kot celoti, pa bo navsezadnje pokazala prav prihodnost literarne teorije.
Alenka Koron