17
Etnolog 34 (2024)
Jasna Fakin Bajec
IZZIVI UPORABE DEDIŠČINE ZA REŠEVANJE
OKOLJSKIH IZZIVOV NA PRIMERU USTVARJANJA
VODNE DEDIŠČINE NA KRASU
IZVLEČEK
Življenje je eksistenčno povezano z vodo, ki je naravni in skupni vir. Skozi zgodovino je upravljanje 
z vodo, njenimi presežki ali pomanjkanjem, spodbudilo nešteto tehnoloških inovacij. Izkazala se 
je človeška iznajdljivost, pa tudi mačehovski odnos do ekosistema. Na podlagi nastajanja vodne 
dediščine na Krasu članek podaja teoretičen premislek o vlogi dediščine pri reševanju okoljskih 
izzivov. Tu se razvijajo novi koncepti o naravnih pravicah, ekosistemskem pristopu in dediščini 
kot dialoški praksi za ponovno vzpostavljanje ravnovesja med naravo in človeško ustvarjalnostjo 
ter spodbujanjem interdisciplinarnega povezovanja. 
Ključne besede: kulturna in naravna dediščina, zeleni dogovor, ekosistemski in interdisciplinarni 
pristop, voda
ABSTRACT
Life is intrinsically linked to water, which is a natural and public resource. Throughout history, 
the management of water, whether it was abundant or scarce, has led to countless technological 
innovations that have demonstrated both human ingenuity and a negative attitude towards the 
ecosystem. Based on the creation of a water heritage in the Karst region, the article offers a 
theoretical reflection on the role of heritage in addressing environmental challenges. This brings 
to bear new concepts of natural rights, the ecosystem approach, and heritage as a dialogue practice 
to restore a balance between nature and human creativity as well as to foster interdisciplinary 
collaboration.
Keywords: cultural and natural heritage, green deal, ecosystem and interdisciplinary approach, 
water
Uvod 
Bila je suša, pred bndimo (trgatvijo). Na Krasu, v Škrbini, so bili brez vode in so šli 
z voli in buči (sodi) po vodo v reko Vipavo, v Renče. Z voli je trajalo precej ur, da 
so prišli tja dol in napolnili vse buče. In ko so pogledali na hrib Trstelj, so vidli, da 
18
je na Krasu neurje. So hitro spraznili buče, da bodo lažje vozili nazaj na Kras, čez 
hrib. So prišli domov in tam sploh ni bilo dežja.
1
 
V vseh skupnostih na svetu voda predstavlja osnovni vir življenja. Vodni viri ali 
njihovo pomanjkanje so pomembno sooblikovali načine življenja in posebnosti bivalnega 
okolja skozi zgodovino. Izviri, reke, tradicionalna in tehnološka znanja, ohranjeni 
vodovodni sistemi z zbiralniki (kali, vodnjaki, korita, bazeni idr.), ljudska in mitološka 
izročila ter osebni spomini predstavljajo pomemben kulturni, socialni in naravni kapital. 
Čezmejne reke (npr. Vipava, Reka, Soča) ne poznajo kulturnih, nacionalnih in političnih 
meja, hkrati pa je voda vedno povezovala naravo in kulturo ter vzpostavljala svojevrstne 
čustvene odnose med snovnim in nesnovnim svetom (Van Schaik, Van der Valk in Willems 
2015; Dai in Hein 2023). Tako kot so reke, jezera in podzemni tokovi sooblikovali naravni 
svet, je tudi človek vplival na kakovost vodnih virov (Carr idr. 2020: 820). 
Ovrednotenje arhitekturnih, tehnoloških in ljudskih znanj ter odnosov povezanih 
z vodnimi sistemi v preteklosti lahko poda pomembna izhodišča za kritičen premislek 
o pristopih »uporabe« vodne dediščine za reševanje razvojnih izzivov, kot so podnebne 
spremembe, regenerativno gospodarstvo, družba enakih možnosti in vključenosti ter 
kulturna raznolikost (Giliberto in Labadi 2021: 135). To so glavna področja politike 
trajnostnega razvoja (Agenda 2015), kjer se cilj 6 nanaša na varovanje planeta z 
zagotavljanjem splošnega dostopa do vode in sanitarij ter vzajemno sobivanje človeštva 
z vodo (Združeni narodi [2020]). Svetovno poročilo Unesca in Združenih narodov o 
razvoju voda za leto 2024 z naslovom Voda za blaginjo in mir sicer izpostavlja, da »voda 
spodbuja blaginjo z zadovoljevanjem osnovnih človeških potreb, podpiranjem zdravja, 
preživetja in gospodarskega razvoja« (Združeni narodi 2024: 2) z zagotavljanjem okolijske 
celovitosti, vendar se avtorji hkrati tudi zavedajo napetosti in nesoglasij glede upravljanja 
vodnih virov na lokalni ravni.
2
 
V lokalnih skupnostih se med drugim soočamo z izzivi, kako v obdobju hitrih 
podnebnih sprememb in posledično negativnih vplivov na oskrbo z vodo (Plut in Ogrin 
2024: 23)
3
 ozaveščati, opolnomočiti in izobraževati javnost o pomenu vode kot skupnega 
1  Zgodbico o vodi na Krasu mi je stari oče (nar. nono) večkrat omenil, ko sva se pogovarjala o 
nekdanjem načinu življenja na Krasu. Med Kraševci in Kraševkami je poznanih več različic te zgodbe, 
v katerih se predvsem spremeni kraj zajemanja vode. Iz Štanjela so tako zahajali po vodo v dolino 
Branice, v reko Branico ali hudournik Rašo. Zgodba je zapisana v knjigi kraških pripovedk (Hadalin 
in Kocjan 1993: 322). 
2  Izpostavljeno je, »da se takšni spori običajno rešujejo z dialogom, pogajanji in sodelovanjem, 
če so vzpostavljeni ustrezni pravni okviri in če so različne upravne institucije pripravljene in sposobne 
zagotoviti pošteno in pravično vodenje« (Združeni narodi 2024: XIV).
3  Učinki povezani s spremembami temperature na svetovni ravni se bodo kazali v tem, da bo 
na nekaterih območjih vode na razpolago več, drugje manj in bo nastopila suša. Učinki ekstremnih 
dogodkov pa bodo povzročili: učinke na vodne vire, ki so odvisni od taljenja snega in ledu; učinke na 
oskrbo z vodo – zaradi spremenjenih ekstremnih temperatur; povečano povpraševanje po vodi zaradi 
toplotnih udarov in suš; spremenjene energetske potenciale zaradi padavinskih sprememb (Plut in 
Ogrin 2024: 23).
Jasna Fakin Bajec
19
vira
4
 in posledicah njenega pomanjkanja. Raziskovalci se sicer zavedajo, da so pri iskanju 
skupnih rešitev potrebni interdisciplinarni pristopi, vendar Gemma Carr in soavtorji 
poudarjajo: »združevanje raznolikih znanj, razumevanj, metodologij, prednostnih nalog 
in pogledov na svet, ki so razpršeni med različnimi posamezniki, institucijami in oddelki, 
se običajno dojema kot težavno« (Carr idr. 2020: 820). Poleg tega v Sloveniji še vedno 
živimo v blagostanju. Vodo nekontrolirano uporabljamo za pranje avtomobilov, zalivanje 
vrtov, polnjenje zasebnih bazenov, čiščenje dvorišč in ulic (Ravbar 2005). Pogovor, kako 
na ranljivem geografskem območju, kot je Kras, zmanjšati uporabo pesticidov ali omejiti 
uporabo vode za zalivanje ali družinske namene, med prebivalci spodbudi različne 
čustvene reakcije. Postavljamo si vprašanja: Kako skupaj z ljudmi različnih generacij, 
osebnosti, izobrazbe, družbenih statusov ter z različnimi zgodovinskimi izkušnjami in 
spomini premisliti in ukrepati pri varovanju in vzdržni uporabi vodnih virov ter soočanju 
s podnebnimi spremembami, pri čemer je potrebno opustiti antropocentrični pogled na 
svet? Ali lahko z vključujočimi procesi soustvarjanja lokalne vodne dediščine, različnimi 
izobraževalnimi orodji ali umetniškimi akcijami vzpostavimo ekosistemski pristop? Tak 
pristop v središče razvoja ne postavlja zgolj človeka, temveč tudi druga živa bitja. Kako 
ponovno povezati naravno in kulturno dediščino?
Glavni namen članka je na podlagi pregleda odnosa Kraševcev do vode skozi 
zgodovino in analize procesov soustvarjanja vodne dediščine premisliti, kako lahko 
pretekle dosežke uporabimo za reševanje sodobnih okoljskih izzivov. Izpostavljamo 
tudi nove pomene in vloge kulturne dediščine, ki se v znanstvenih krogih razvijajo ob 
okoljskih strategijah ter se nanašajo na ekosistemski pristop (Baldin 2020; Hølleland, 
Skrede in Holmgaard 2017; Orr idr. 2021), naravne pravice (Baldin 2020; Harrison 2015; 
2020) in razumevanje dediščine kot »več kot človeški fenomen« (ang. heritage as a more-
than-human phenomenon, Harrison 2015; 2020). To na polju teorije dediščinskih študij 
preseže »na ljudeh utemeljen pristop« (ang. a people-centred approach), ki se je uveljavil 
v začetku 21. stoletja, in v procese nastajanja dediščine postavi lokalno prebivalstvo 
(Court in Wijesuriya 2015).
5
 Čeprav v literaturi zasledimo prispevke, ki obravnavajo vpliv 
podnebnih sprememb na kulturne spomenike, kraje in pokrajine s kulturno dediščino 
4  Voda predstavlja skupni vir in ne javno dobrino. Kot poudarjajo avtorji članka Javno dobro, 
skupni viri in skupno (Šmid Hribar idr. 2018), v slovenski javnosti prihaja do enačenja konceptov 
skupno in javno dobro, kar je posledica družbeno-političnih okoliščin v avstro-ogrski monarhiji in 
socialistični Jugoslaviji. Kot pojasnjujejo, javno dobro pomeni dobrino, do katere dostopa ni mogoče 
preprečiti in se njena razpoložljivost z uporabo ne manjša (prim. mir, cesta, sevanje, varnost). Skupni 
viri pa označujejo dobrino, do katere dostopa ni mogoče preprečiti, vendar se njena razpoložljivost 
z uporabo manjša (npr. gozdni sadeži, voda, dostop do obale). Skupno (ang. commons) pa vključuje 
posebno obliko zasebne lastnine v skupni rabi, ki jo upravlja skupnost po določenih pravilih; lahko 
gre za skupne vire (npr. gozdne sadeže), lahko pa za povsem zasebno dobro (npr. sirarna) (Šmid Hribar 
idr. 2018: 52).
5  Pristopi, osredotočeni na ljudi, dediščine ne obravnavajo zgolj kot izolirano enoto, ki 
potrebuje finančna sredstva za ohranjanje in upravljanje. Namesto tega dediščino razumemo kot vir 
za oblikovanje skupnosti, ki ljudem omogoča zadovoljevanje različnih osebnih in družbenih potreb. 
Med te potrebe spadajo: ustvarjanje podpornih socialnih mrež, izvajanje prostovoljskih dejavnosti, ki 
prispevajo k boljšemu počutju in zdravju, povečanju družbene vključenosti, zmanjšanju kriminalnega 
in antisocialnega vedenja ter spodbujanju podjetnosti in kulture učenja. Vse to dodatno spodbuja 
sodelovanje v demokratičnih procesih in aktivno državljanstvo (Court in Wijesuriya 2015: 3).
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
20
ter njenim umeščanjem v koncept kulturnih ekosistemskih storitev,
6
 so pri razumevanju 
definicije kulturne dediščine še vedno velike vrzeli. Avtorji članka o kulturni dediščini in 
ekosistemih (Hølleland, Skrede in Holmgaard 2017) navajajo, da večina strokovnjakov za 
ekosistemske storitve kulturno dediščino razume kot območja, zgodovinske spomenike, 
stavbe, pokrajine, ki jih je treba varovati, ne pa kot družbene procese in prakse, ki se 
vzpostavijo med različnimi akterji in objekti ter se odražajo v spreminjajočih pomenih, 
odnosih in afektih. Problematično je tudi vključevanje dediščine v sistem monetarnega 
vrednotenja. 
Avtorji članka s pregledom literature o podnebnih spremembah in kulturni 
dediščini (Orr idr. 2021) pa izpostavljajo, da se število publikacij o pomenu tradicionalnih 
znanj, dosežkov in ljudskih modrosti za prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb 
sicer povečuje, vendar jih je v primerjavi s tistimi o fizičnih vplivih naravnih nesreč na 
posamezne stavbe ali območja še vedno razmeroma malo. Vpliv podnebnih sprememb 
na nesnovno dediščino pa je le redko v središču raziskav (prav tam). Unesco, Svetovna 
banka, Svet Evrope in Evropska unija si sicer prizadevajo dediščino umestiti v procese 
doseganja Agende Združenih narodov za trajnostni razvoj (Agenda 2015) in Zelenega 
dogovora (Europa Nostra in ICOMOS 2021; Leissner idr. 2022) ter posledično v iskanje 
rešitev za vzdržno okoljsko upravljanje, vendar dokumenti sledijo antropocentričnemu 
razumevanju koncepta dediščine, ki v ospredje postavlja človeka in njegove dosežke. Ti 
pa so bili večinoma ustvarjeni s prilagoditvijo naravnemu okolju in z uporabo naravnih 
virov (kamna, lesa, zemlje, rastlinstva, kosti, kož idr.). 
V članku sledimo definiciji, da dediščina obsega »skupino virov, podedovanih iz 
preteklosti, ki jih ljudje neodvisno od lastništva opredelijo kot odsev in izraz svojih 
nenehno razvijajočih se vrednot, prepričanj, znanja in tradicij« (Okvirna konvencija 
Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo – Farska konvencija, Svet 
Evrope 2015). Govorimo o vrednostih, ki jih v procesu nastajanja dediščine oblikujejo 
različni akterji, ki pa danes delujejo v neoliberalistični oz. tržno kapitalistični družbi. 
Pri premisleku, kako potekajo procesi vrednotenja, se postavlja vprašanje, kje so narava 
in druge vrste znotraj ekosistemov (živali, rastline in drugi)? Kako ob boku varovanja 
kulturnih pravic nosilcev dediščinskih praks in etike premišljevati tudi naravne pravice? 
Ali lahko sploh govorimo o naravnih pravicah in vrednotah (Baldin 2020)? Predstavili 
6  Odbor za ocenjevanje tisočletnih ekosistemov ekosistem opredeli kot »dinamičen kompleks 
rastlin, živali in mikroorganizmov ter neživega okolja, ki delujejo kot funkcionalna enota. Poročilo 
obravnava celotno paleto ekosistemov, od relativno nemotenih, kot so naravni gozdovi, do pokrajin 
z mešanimi vzorci rabe človeka in ekosistemov, ki jih človek intenzivno upravlja in spreminja, kot 
so kmetijska zemljišča in urbana območja. Ekosistemske storitve so koristi, ki jih ljudje dobijo od 
ekosistemov. Med njimi so oskrbovalne storitve, kot so zaloge hrane, vode, lesa in vlaken; regulacijske 
storitve, ki vplivajo na podnebje, poplave, bolezni, odpadke in kakovost voda; kulturne storitve, ki 
nudijo rekreacijske, estetske in duhovne koristi; ter podporne storitve, kot so nastajanje tal, fotosinteza 
in kroženje hranil. Človeška vrsta je v temeljih odvisna od pretoka ekosistemskih storitev, čeprav jo 
kultura in tehnologija ščitita pred okoljskimi spremembami.« (MEAB 2005: v) Kritiki opozarjajo, 
da je koncept ekonomske storitve zelo antropocentričen, saj izhaja iz koristi, ki jih imajo ljudje od 
ekosistemov. Čeprav je bil oblikovan v okviru ekoloških znanosti, postavlja človekove potrebe in želje 
v središče ekološkega vesolja in meri zdravje ekosistemov na podlagi njihove zmožnosti, da ljudem 
zagotavljajo koristi (Hølleland, Skrede in Holmgaard 2017).
Jasna Fakin Bajec
21
bomo nove pristope ustvarjanja dediščine, ki naravo vključujejo kot pomembnega 
deležnika. Ekosistemski pristop si prizadeva doseči ravnovesje in povezanost med stebri 
trajnostnega razvoja ter želi odpraviti ovire med gospodarstvom, družbenimi prizadevanji, 
varstvom okolja in kulturami (Baldin 2020). Poglobili se bomo tudi v čustvena razmerja 
lokalnega prebivalstva do vode in reflektirali, ali lahko spoznanja iz koncepta »čustvenega 
kapitalizma« (Illouz 2010) in hidrosocialnega cikla (Carr idr. 2020; Kuntarič Zupanc 
2023) uporabimo za opolnomočenje civilne družbe. Izhajamo iz izhodišča, da med ljudmi 
voda vzbuja različne pomene in vrednote, medtem ko se čustvenih in afektivnih reakcij 
(jeze, tesnobe, ljubezni, brezbrižnosti, krivde, spoštovanja) najbolj zavedamo ob njenem 
pomanjkanju in naravnih nesrečah (suši, toči, požaru in poplavah). Ali lahko »izrabimo« 
čustva kot »notranjo energijo« (Illouz 2010: 13) za aktiviranje osebnih in skupnostnih 
dejanj?
Metodološki okvir 
Članek je nastal v okviru raziskovalnega dela na programu Historične interpretacije 
20. stoletja [P6-0347] in raziskovalnega projekta Hei-transform: Dediščina za vključujočo 
trajnostno preobrazbo.
7
 Temelji na analizi najnovejše literature, ki se nanaša na razvoj 
koncepta kulturne dediščine v primežu okoljskih izzivov in preseganju antropocentričnega 
pogleda. Upoštevali smo tudi spoznanja s področja okoljskega prava, teorije participacije 
znotraj študij ekonomije in antropoloških raziskav, ki »poskušajo razumeti, kako ljudje 
v določenih družbenih in kulturnih okoljih živijo, doživljajo vodna okolja« (Kuntarič 
Zupanc 2023: 25). Ob teoretični interpretaciji reflektiramo spoznanja etnografskih 
in zgodovinskih raziskav o nastanku kraške vodne infrastrukture, ki jih zasledimo v 
zgodovinski, etnološki, krasoslovni in domoznanski literaturi. Del analiziranega gradiva 
je bil pridobljen pri etnografskem delu na terenu v okviru različnih izobraževalnih in 
razvojno-aplikativnih projektov;
8
 za namene poglobitve raziskave za pričujoči članek pa 
sta bila v Občini Komen opravljena dva pol-strukturirana intervjuja in izvedena etnološka 
delavnica s starejšimi varovanci iz Hiše dobre volje, Centra za dnevne aktivnosti starejših 
iz Komna. Namen intervjujev in delavnice je bil s pomočjo pogovora s starejšimi občani 
spoznati njihov odnos do vode v času njihovega otroštva (v 50. in 60. letih 20. stoletja) 
in danes ter skupaj z njimi premisliti, kako mlade bolje ozaveščati o spoštovanju narave 
in naravnih virov, katerih razpoložljivost se z uporabo manjša.
7  Raziskovalni projekt [J7-4641, okt. 2022–sept. 2025] vodita Fakulteta za arhitekturo Univerze 
v Ljubljani in Inštitut za trajnostno dediščino. Pri raziskavah skupina strokovnjakov 14 disciplin s 
področja dediščinskih ved, ekonomije, sociologije, psihologije in turistike razvija celostni, vključujoč 
pristop za ohranjanje in oživljanje opuščene dediščine – stavb, ostalin, območij in delov krajin, s 
katerim bodo lokalne skupnosti, investitorji in raziskovalci znali bolje upravljati dediščino in jo vključiti 
v trajnostni razvoj lokalnih okolij. <https://itd.fa.uni-lj.si/sl/hei-transform/o-projektu/> [21. 7. 2024]. 
8  Izpostaviti velja naslednje projekte: osnovnošolski projekt Križem kražem po Komenskem 
Krasu v šolskem letu 2004/2005, ki se je nanašal na vodne vire s Krasa; razvojno-aplikativni projekt 
Kras od Devina do Štanjela (2003–2004, Phare program); ter projekt KAŠTELIR – Prazgodovinska 
gradišča in etnobotanika za trajnostni turizem in razvoj podeželja – od Krasa (preko Brkinov, Čičarije 
in Istre) do Kvarnerja (Interreg V-A Slovenija – Hrvaška, 2018–2021). 
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
22
Interpretacija spoznanj temelji na uporabi diskurzivne analize (Smith 2006: 14), 
kjer pri razlagi določenega kulturnega pojava analiziramo odnose, pomene, razmerja 
med subjektom in objektom, preteklostjo in sedanjostjo, živim in neživim svetom. Ta 
razmerja so variabilna, kompleksna, živa; odvisna od spreminjajočih se sprememb tako 
znotraj narave in njenih procesov kot načina življenja posameznikov in skupnosti. Pri tem 
odigrajo odločujočo nalogo tudi družbeno-politični, gospodarski in kulturni vplivi širšega 
globalnega sveta, ki jim mikrookolje sicer ni moglo ubežati, vendar so odzivi ljudi lahko 
sprožili tudi sugestivna vprašanja o njihovi relevantnosti. Zato pod raziskovalno lupo 
podrobneje postavljamo drobne specifike načina življenja na Krasu skozi čas in se obenem 
sprašujemo, koliko lahko premislek o kulturni zgodovini in pomenu lokalne kulturne 
dediščine uporabimo v globalnem svetu, ki se sooča z raznovrstnimi družbenimi, 
gospodarskimi in okoljskimi krizami. 
Članek je sestavljen iz treh delov. Najprej predstavimo glavne značilnosti življenja na 
Krasu, kjer izpostavimo izbrane prakse iz prazgodovine, ki kažejo prve vzajemne odnose 
Kraševca in Kraševke z naravo. Sledi teoretično poglavje o razvoju koncepta dediščine 
v okviru okoljskih vprašanj, ki ga dopolnjujemo in reflektiramo s pomočjo značilnosti 
kraške vodne dediščine. Osredotočamo se na koncepte vode kot raznolike dediščine, 
subjekta znotraj ekosistema in skupnega vira. V zaključku podajamo glavna spoznanja 
in nove teme, ki jih je odprla raziskava. 
Kras – kamnita pokrajina brez tekočih voda 
Vodo smo vedno šacali (cenili), bolj kot vino. 
(Abram 2014: 107)
Kras je apnenčasta planota ob severnem robu Jadranskega morja, za katero se v 
krasoslovni stroki uporablja ime matični Kras.
9
 Med drugim ga zaznamuje zelo redka 
površinska vodna mreža, saj meteorna voda zelo hitro odteka skozi prepustne kamnine v 
podzemlje, ustvarja podzemne vodne tokove in oblikuje kraške votline. Vse od 16. stoletja 
naprej so kraške naravne posebnosti zanimale številne raziskovalce in pisce, ki so do 
prve svetovne vojne pod besedo kras uvrščali geografsko območje t. i. dinarskega krasa. 
Čedajski humanist Marcantonio Nicoletti (ok. 1537–1596) je v svojem spisu o oglejskem 
patriarhatu Kras podobno kot njegovi sodobniki imenoval Carniola secca (suha Kranjska) 
in Giapidia (Japidia), same Kraševce pa Giapidi, Carsi ali Tarsi (Nicoletti 1870–1871: 54; 
prim. Makuc 2009: 47). Glede na značilnosti pokrajine, ki je bila »vsa kamnita, ožgana 
in potrebna vode«, je Kraševce oz. Japode označil kot »pastirje lepega videza, zravnanih 
in visokih teles, bojevite in tako vzvišene, da se kot njihov izvor navaja rimski patriciat« 
(Makuc 2009: 47). Polihistor Janez Vajkard Valvazor (1641–1693) je Kras opredelil »od 
gradu Lože in Senožeč do Jadranskega morja. Tu so tla vseskozi in čez vsako mero 
kamnita. Se pa dviga toliko majhnih gričkov, hribčkov in goric, kot je na razbičanem 
morju valov« (Valvasor 1689/2009–2013: 262). 
Med najbolj reprezentativnimi naravnimi in kulturnimi elementi Krasa so kamen, 
kamniti elementi in strukture (npr. suhozidi; pastirske hiške; arhitekturni detajli na 
9  Od skupne površine okoli 500 km² se največji del razprostira v Sloveniji, le območje t. i. 
tržaškega koridorja in skrajni zahodni del sta v Italiji.
Jasna Fakin Bajec
23
dvoriščih in bivanjskih enotah, cerkvah, vaških trgih; vidni deli vodnjakov – šape/šahte), 
ki so zaradi človeškega znanja in ustvarjalnosti postali pomembni identifikacijski znaki 
in svetovna dediščina.
10
 Kamen je globoko zaznamoval način življenja kraških ljudi, ki 
so bili vse od prvih naselitev v strnjenih naseljih – gradiščih prisiljeni živeti v tesnem 
sožitju z naravo in za preživetje uporabljati naravne vire (kamen, zemljo, vodo, rastline). 
Ker dobra prepustnost kraških kamnin omogoča hitro infiltracijo vode v podzemlje in 
posledično primanjkovanje tekočih voda, so morali posebno skrb nameniti oskrbi s pitno 
vodo. Prvi zbiralniki vode so bili v manjših kotanjah, kasneje imenovanih kali (Belingar 
2007; 2012). 
Življenjski in posledično posvetni pomen vode v prvih stalnih kraških naselitvah 
pokažejo že arheološki ostanki svetišč in mitološke zgodbe ob edinem vodnem toku na 
Krasu – reki Reki, ki ponikne v Škocjanskih jamah, pod zemljo teče 41 kilometrov in 
kot reka Timav pride na površje pri Štivanu v Italiji (Kogovšek 2014). Ob Mušji jami, 
ki leži jugovzhodno od gradišča Škocjan in jugozahodno od Škocjanskih jam, je bilo 
znano pomembno arheološko svetišče
11
 (Pavlin 2014). Arheologa Boštjan Laharnar in 
Miha Mlinar (2014) poudarjata, da so bila svetišča, v katerih so predniki darovali nakit, 
orožje, orodja, posode in novce, navadno na krajih, kjer narava izrazito kaže svojo moč 
in domišljijo. To so bila brezna, jame, reke, jezera, sotočja, izviri, prelazi in naravni 
mostovi (2014: 13–15). Voda ima tudi v slovanskem mitskem izročilu poseben značaj, 
saj je simbolizirala pot na drugi svet in mejo med svetovoma živih in mrtvih (Mencej 
1997: 7–8). Ker je bil ljudem vodni svet tuj, saj v njem niso mogli niti dihati, niti hoditi, 
so verovali, da ima voda velik pomen kot prehod iz sveta ljudi ali živih v svet mrtvih 
oziroma prednikov ali bogov. Tudi danes se v pogrebnih šegah voda uporablja kot sredstvo 
za vzpostavitev stikov z onostranstvom. Po raziskavah Katje Hrobat Virloget so tudi na 
Krasu poznana mitološka izročila o srečevanju vil, škratov in bajnih pošasti ter o velikih 
in strašnih možeh ob vodnjakih, kalih in breznih (Hrobat Virloget 2010: 128). 
Kamnita pokrajina je od Kraševcev in Kraševk tudi v kasnejših zgodovinskih 
obdobjih zahtevala izredno prilagodljivost in iznajdljivost. To nam danes dokazujejo 
ostanki suhozidne gradnje, razvoj gručastih naselij in arhitektura, načini razvoja 
kmetijstva (zlasti poljedelstva in živinoreje) in upravljanja skupinske infrastrukture 
(kalov, vodnjakov, cest idr.), vzgoja specifičnih vrst poljedelskih kultur, tradicionalne obrti 
(kamnoseštvo, bičarstvo, mizarstvo, kovaštvo), rituali ob večjih cerkvenih praznikih ter 
zgodbe (spomini) in znanja ljudi. Človek je s svojo dejavnostjo močno spreminjal naravo, 
kar se kaže tudi v tem, da kraška planota pred pojavom gradišč ni bila gola goščava, 
10  Leta 2016 je bila suhozidna gradnja vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine 
Slovenije. Opredeljena je kot »veščina zidanja brez uporabe veziva, pri kateri z odbiranjem razpoložljivega 
lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, ter ob razumevanju skladnje 
nastajajo različni tipi trdnih kamnitih objektov« (Suhozidna gradnja 2016). Leta 2018 so jo Hrvaška, 
Ciper, Francija, Grčija, Švica, Italija, Španija in Slovenija vpisale na Unescov Reprezentativni seznam 
nesnovne kulturne dediščine človeštva (Veščina 2018). 
11  V Mušjo jamo (Jama II na Prevalu), globoko 47 metrov, so ljudje od 12. do 8. stol. pr. n. 
št., torej do začetka železne dobe, odmetavali dragocene predmete, obredno ožgane in darovane 
podzemnim božanstvom. Med žganino in živalskimi kostmi je ležalo na stotine večinoma bronastih 
in tudi železnih predmetov (Pavlin 2014: 98–99). 
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
24
temveč območje, poraslo z gozdom hrasta, bukve in gabra.
12
 V 17. stoletju pa se v zapisih 
že soočimo z opisi, da na kraški divjini »s ponekod velikimi puščavami in kamnito zemljo, 
kjer ni nič zelenja, kjer brije ostra burja /…/ prebivalcem marsikdaj primanjkuje pitne 
vode, lesa in rodovitnih polj« (Kranjc 1999: 2). 
Voda – naravna in kulturna, snovna in nesnovna dediščina 
Tiha voda bregove dere …
(Slovenski pregovor)
Družbenopolitične, gospodarske, okoljske in tehnološke spremembe, ki drastično 
spreminjajo globalni svet in življenja običajnih ljudi v mikrolokalnih skupnostih, 
posledično spodbujajo tudi teoretične razmisleke o razvoju koncepta kulturne dediščine 
in načinih, kako se v lokalnih skupnostih izbira, vrednoti, artikulira, interpretira in 
mobilizira dosežke iz preteklosti za namene sedanjosti in »negotove« prihodnosti. Številni 
raziskovalci, ki se ukvarjajo z dediščinskimi vprašanji, postopoma presegajo tradicionalno 
razumevanje dediščine, kot jo je postavila Unescova Konvencija o varstvu svetovne naravne 
in kulturne dediščine (Unesco 1972). K raziskovanju oprijemljivih ostankov iz preteklosti 
vključujejo tudi zgodbe, prepričanja, spomine, rituale, verovanja, čustva in odnose, ki jih 
do elementov dediščine vzpostavijo ljudje. Če ponazorimo s primerom vodne dediščine s 
Krasa, to pomeni, da komunski vodnjak v vasi Brje pri Komnu (Občina Komen) z letnico 
1827, vpisan v Register nepremične kulturne dediščine (Komunski vodnjak [2008]) ni 
pomemben zgolj zaradi zgodovinskih, arhitekturnih in estetskih posebnosti, ki jih lahko 
prepoznamo tudi na drugih vodnjakih po Krasu. Edinstven je tudi zaradi duhovne 
komponente oz. religiozne zgodbe o Jezusu in Samarijanki, katere motiv je vklesan 
na šapo vodnjaka. Zgodba govori o pomenu vode, so-pomoči med sprtimi narodi in 
bistvu življenja. Hkrati so vaški vodnjaki, postavljeni na trgih vasi, predstavljali središče 
druženja krajanov. V preteklostih so se ob vodnjakih rade zadrževale gospodinje in ker 
jih dolgo časa ni bilo domov, so moški nad njimi negodovali, češ »da so odšle v Rim«,
13
 
kar je povezano z ljudskimi zgodbami o romanju v pomembno cerkveno središče.
14
 Na 
12  Paleovegetacijske raziskave so pokazale, da je bil na Krasu gozd. V različnih razmerjih so 
bili razširjeni hrast, bukev in gaber. V času kaštelirske kulture (med 2500 in 750 pr. n. št.) sta bili 
najbolj razširjeni leska in pašna vegetacija, medtem ko je bil gozd zaradi goste poselitve že prizadet 
(zlasti ob gradiščih). Raziskave peloda so tudi pokazale, da je bilo v obdobju med 525 in 135 pr. n. št. 
v zeliščni vegetaciji malo žitnega peloda, več pa peloda travniške in pašniške vegetacije, kar bi lahko 
pomenilo, da je bila takrat tu živinoreja pomembnejša od poljedelstva (Culiberg 2018: 100–101). 
13  Intervju je bil posnet v Svetem leta 2004 v okviru projekta Križem kražem po Komenskem 
Krasu. 
14  Frazem »iti v Rim« ima več razlag. Rim je bil najbolj znano krščansko romarsko mesto, kar 
dokazujeta tudi pregovor »Vse poti vodijo v Rim« in sam izraz romar. Ker je bila romarska pot dolga 
in je trajala več tednov ali mesecev, danes izraz simbolizira daljšo odsotnost od doma. Povezan pa je 
tudi z nosečnostjo, saj so v preteklosti odsotnost porodnice v javnosti razlagali z odhodom v Rim. Ker 
so ženske nosečnost skrivale pred javnostjo, prav tako niso odkrito govorile o spolnosti in porodu, 
so uporabljale t. i. varovalna imena. Verjetno je na to vplivalo tudi verovanje, da lahko nečisti, zlobni 
duhovi ipd. škodijo novorojenčku. Peš so v Rim potovali več kot 40 dni, kar je tudi obdobje, ko se 
ženska opomoči po porodu in po ljudskih verovanjih spet postane »čista«. 
Jasna Fakin Bajec
25
dvoriščih kraških kmetij so bili umetelni motivi na šapah največkrat obrnjeni proti 
glavnim vhodom v bivanjske enote, s čimer so ravno tako simbolizirali pomen vodnjaka 
in vode za življenje ljudi. V vodnjake pa se je zbirala deževnica, ki je dar narave. Zato 
Harrison (2015) problematizira idejo o ločevanju med naravno in kulturno dediščino, 
med telesom in umom, prakso in mislijo, snovnim in nesnovnim, saj se pri poglobljenem 
razumevanju življenja naših prednikov to izkaže kot nevzdržno in neuporabno. K temu 
so pomemben prispevek podali tudi antropologi, ki so prav ob vprašanju »narave« in 
»kulture« v 20. letih 20. stoletja teoretsko osnovali ameriško kulturno antropologijo 
(Petrović-Šteger 2016: 75). Sodobna antropologija na naravo ne gleda le kot na okolje, 
ki ga človek vrednoti zaradi virov, ki jih ponuja in so nujni za preživetje, marveč naravo 
in naravne elemente razume kot miselne koncepte, s katerimi ljudje razumemo sebe in 
družbe, v katerih živimo (prav tam). 
V Sloveniji se je skupni pojem naravna in kulturna dediščina, ki je označeval 
kulturne spomenike in dele zavarovane narave (t. i. prirodne/naravne znamenitosti), 
uradno začel uporabljati leta 1981, ko je bil sprejet Zakon o naravni in kulturni dediščini 
(ZNKD 1981; Hazler 1999: 128). Pojem spomenik (iz tega izvira tudi stari naziv strokovne 
službe za spomeniško varstvo) nadomesti izraz dediščina, razumljen v najširšem pomenu 
besede, ki postane »skupni imenovalec za rezultate dela človeških rok in vsega tistega, 
kar je ustvarila narava« (prav tam). Leta 1999 pa je prišlo do sprememb, saj sta bila ločeno 
sprejeta Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD 1999) in Zakon o ohranjanju narave 
(ZON 1999/2000). Janez Bogataj je to razlikovanje pripisal zakonodaji, »kar je mogoče 
sprejemljivo s stališča birokrata, vendar nespremenljivo z vidika celovitega pogleda 
na človekovo razmerje do kulturnega in naravnega okolja« (1992: 10). Opozicija med 
kulturno in naravno dediščino je bila sistemsko definirana tudi na ravni ministrstev: 
s kulturno dediščino se ukvarjajo ustanove, ki delujejo pod vodstvom Ministrstva za 
kulturo (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije,
15
 muzeji, arhivi), z naravnimi 
vrednotami in spomeniki pa ustanove, ki delujejo pod vodstvom Ministrstva za okolje in 
prostor (Zavod RS za varstvo narave). Za naravno dediščino se je začel uveljavljati izraz 
naravne vrednote in naravni spomeniki (Šmid Hribar 2014). Delitev med naravno in 
kulturno dediščino je seveda med strokovno javnostjo zbudila več negodovanj, saj gre pri 
mnogih elementih dediščine (tako snovne kot nesnovne) za rezultat prepletanja naravnih 
danosti in človekove ustvarjalnosti (prav tam: 24). 
V kontekstu vode so na Seznam svetovne kulturne dediščine vpisana območja in 
mesta, ki odražajo raznolikost naravnih območij in kulturnih praks v odnosu do vode, 
ter elementi tehnološkega razvoja človeštva: namakalne terase, vodni mlini, vodni vrtovi 
in hidravlični dosežki. Med območja naravne svetovne dediščine pa znamenitosti, ki so 
se ohranile v svojem naravnem stanju, kažejo pa svojo spektakularnost, lepoto, bogato 
biotsko raznovrstnost in posebnosti morskih gladin (Lemaistre 2015: 87). Tianchen 
15  Ime Zavoda za varstvo kulturne dediščine se je vzporedno z dopolnjevanjem zakona o 
kulturni dediščini spreminjalo. Do leta 1981 se je imenoval Zavod za varstvo spomenikov (najprej LR 
Slovenije, po letu 1963 pa SR Slovenije). Po letu 1981, ko je bil sprejet Zakon o varstvu naravne in 
kulturne dediščine, se je tudi zavod preimenoval v Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine SR 
Slovenije. Leta 2001 pa sta iz skupnega zavoda nastala dva inštituta, in sicer Zavod za varstvo kulturne 
dediščine Slovenije in Zavod RS za varstvo narave. 
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
26
Dai in Carola Hein pri tem opozarjata, da raziskovalci, politiki, arhitekti, oblikovalci 
in javnost razvojne študije o vodi in dediščini dojemajo ločeno, saj izhajajo iz različnih 
filozofij, znanstvenih disciplin, političnih okvirov in oblikovalskih konceptov (Dai in Hein 
2023: 1317). Njuna raziskava, ki je bila osredotočena na pomen celovitosti razumevanja 
vodnih sistemov v prostoru in času, je še pokazala, da elementi, vpisani na Seznam 
svetovne dediščine na temo vode, sploh ne kažejo, kako ljudje izkoriščajo, upravljajo 
in uživajo vodo v svojem vsakdanjem življenju. Le redko je bila omenjena materialna 
dediščina, ki predstavlja zgodovinske prakse v zvezi z uporabo vode v gospodinjstvu ali za 
preprečevanje poplav in suše.
16
 Avtorici vzroke iščeta v tem, da v postopkih prepoznavanja 
svetovne dediščine in ocenjevanja vrednosti še vedno ne priznavajo lokalnih pripovedi 
o vodi, spominov, skupnih izkušenj, mreže povezav znotraj skupnosti in opisov nosilcev 
dediščinskih elementov, t. i. načrtovalcev, inženirjev in ostalih prebivalcev, ki so imeli 
ključno vlogo pri gradnji, varovanju in uporabi vodne dediščine (Dai in Hein 2023: 
1334–1335). Ta spoznanja sovpadajo tudi z antropološkimi raziskavami, ki izpostavljajo, 
da je od sredine 19. stoletja do približno leta 1980 prevladovala paradigma vode kot vira, 
ki ni povezan z družbenimi, zgodovinskimi in celo lokalnimi pogoji. Upravljanje voda je 
vključevalo strukturni inženiring za doseganje gospodarskih koristi, pri čemer se je malo 
upošteval vpliv posegov na okolje in družbo (Linton 2014; prim. Carr idr. 2020: 820). 
Tako Unesco kot Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine 
(Unesco 1972) sta bila deležna precejšnjih kritik v krogu kritičnih dediščinskih študij 
(Smith 2006; Labadi in Gould 2015; Labrador idr. 2018), saj uveljavljata materialistični, 
zahodni pogled na pretekle dosežke in izpostavljala evolucionistične poglede, vrednote 
oz. univerzalizacijo. To se kaže tudi pri razumevanju dediščine v kontekstu politike 
trajnostnega razvoja in Agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030 (Agenda 2015), kjer 
se sledi enodimenzionalnemu, gospodarsko usmerjenemu in zahodnemu pogledu na 
razvoj in ne večdimenzionalnemu, soodvisnemu, pravičnemu, na človekovih pravicah 
temelječemu in od kontekstov odvisnemu pristopu (Giliberto in Labadi 2021; Fakin 
Bajec in Kranjc 2023). Čeprav Agenda (2015) cilj 6 posveča varovanju vode, v opisu ne 
zasledimo pomenov in potencialov, ki jih prinaša vodna dediščina. 
Kot odgovor na kritiko je Unesco leta 2003 sicer sprejel Konvencijo o varovanju 
nesnovne kulturne dediščine za človeštvo (Židov 2020; Valentinčič Furlan 2023), vendar 
na ravni institucionalnega varovanja dediščine ne prihaja do sodelovanja med registri 
snovne in nesnovne kulturne dediščine, kar velja tudi za slovenski prostor. Konvencija 
o varovanju nesnovne kulturne dediščine (Unesco 2003) in Okvirna konvencija Sveta 
Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo, tj. Farska konvencija (Svet Evrope 
2005) pa velik poudarek namenjata nosilcem kulturnih praks, predvsem dediščinskim 
skupnostim (Habinc 2020; Fakin Bajec 2020a in 2020b; Valentinčič Furlan 2023). 
V kontekstu vodne dediščine Krasa to pomeni vlogo ljudi, ki danes v okviru vaških 
skupnosti ali društev s finančno podporo občin čistijo, vzdržujejo in upravljajo komunske, 
javne vodnjake, kale in lokve ali opozarjajo na mačehovski odnos občine in države do 
tehnične dediščine, povezane z vodo. Zaradi pomanjkanja vode v preteklosti imajo starejši 
16  Kot primer lahko navedemo, da so v Vipavski dolini ob rekah in potokih rasle beke (posebne 
vrste vrb), ki so jih potrebovali za vezenje trt in izdelavo pletenih košar. S tem, ko so jih porezali, so 
očistili obrežja in preprečili poplave (več v Fakin Bajec in Kranjc 2023).
Jasna Fakin Bajec
27
krajani in krajanke do nje poseben, skrbstven odnos, ki se kaže tako v praksah varčevanja 
z vodo in spominih, ki jih pripovedujejo mlajšim generacijam, kot v negodovanju nad 
sodobno uporabo. 
Jaz gledam te mlade. Eno šalčko splahnjuje pol ure in potem jo še da v stroj. Mi smo 
tako ahtali (varčevali) tisto vodo, en kanc ni šel v pozlo. Boli me srce, ko gledam te 
mlade. Se ozira okoli, govori in tista voda teče. Mladim ni bilo treba probat tega, 
ko ni vode. (Sogovornica na etnološki delavnici) 
V okviru mnogih vaških skupnosti in društev na Krasu znova obnavljajo vodno 
infrastrukturo (kale, lokve, vaške vodnjake), ki se ne uporablja več za pitje, pranje perila 
ali napajanje živine, kot v preteklosti, temveč v estetske, kulturne, skupnostno tvorne 
in turistične namene.
V vasi Štanjel, kjer se v starem predelu vasi še nahaja vaški vodnjak z ohranjenimi 
kamnitimi žlebovi za zbiranje meteorne vode in poseben vodovodni sistem v Ferrarijevem 
vrtu, ki ga je zasnoval arhitekt Maks Fabiani (1865–1962),
17
 krajani opozarjajo na 
»pozabljeno« vodno črpalko, ki je bila zgrajena okoli leta 1906 za potrebe železniške 
proge v času Avstro-Ogrske. V Braniški dolini so najprej zajemali vodo iz reke Branice 
v manjše umetno zajetje, od tam pa črpali v Štanjel, kjer je bil v neposredni bližini 
železniške proge rezervoar za 1000 kubikov vode. Voda je nato tekla v prostem padu do 
železniške proge. Uporabljali so jo za parne lokomotive (Fakin Bajec in Modic 2004: 43). 
Ostanki vodne črpalke v Podlasih v Braniški dolini, 2004 (foto Vojko Franetič)
17  Posebnost Ferrarijevega vrta, ki je nastajal v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja pod 
vodstvom arhitekta Maksa Fabianija in velja za najpomembnejšo parkovno ureditev iz časa med obema 
vojnama pri nas, je bazen. Prvotno se je napajal z vodo iz posebej zasnovanega vodovodnega sistema, 
ki je zbiral meteorno vodo s štanjelskega griča. V sklopu istega sistema so imele svoj dotok vode tudi 
vse stavbe v bližnji vili. Vodni sistem je bil uničen v 2. svetovni vojni (Fakin Bajec in Modic 2004: 43).
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
28
Danes objekt črpalke propada; v rezervoarju ob progi v Štanjelu pa se nahaja 
vinska klet penečega terana, ki je v privatni lasti. Primer na eni strani pokaže postopno 
privatizacijo nekoč javne infrastrukture, ki je sicer pridobila novo funkcijo, prilagojeno 
sodobnemu gospodarskemu razvoju, vendar ni javno dostopna za krajane in obiskovalce 
Krasa, na drugi strani pa skromno zavedanje različnih akterjev (politike, lokalnega 
prebivalstva, gospodarstva), da je lahko tudi tehnična dediščina pomemben element 
za premislek o načinih, kako iz sosednjih pokrajin, bogatih z vodnimi tokovi in izviri, 
vzdržno izkoriščati vodo za reševanje težav z namakanjem vinogradniških površin. 
Vendar kot lahko beremo v članku Brez vode: Parni vlak na Krasu (Panjek in Ratkajec 
2015), je prav voda, ki je pri gradnji Južne železnice (leta 1857) predstavljala strateški 
vir, povzročila 
soočenje dveh svetov: sveta kraških prebivalcev, kjer je voda skupni naravni vir 
v tradicionalni kmečki ekonomiji in družbi, s katero, v kolikor ni šlo za zasebne 
»štirne«, upravlja skupnost in do katere so upravičeni vsi, s svetom modernizacije, 
z angažmajem države in privatnih podjetnikov po lastninjenju in prisvajanju dotlej 
skupnih naravnih virov (Panjek in Ratkajec 2015: 108). 
Če je eno pomembnejših vprašanj trajnosti tudi tematiziranje, ali so skupnostne 
oblike upravljanja z naravnimi viri bolj ali manj »trajnostne« od individualnih in zasebnih 
oblik, čas industrializacije od 19. stoletja naprej predstavlja zelo pomembno obdobje za 
premislek o načinih privatizacije naravnih virov in njihovega izkoriščanja. Članek pokaže, 
kako je voda z gradnjo železniške proge postala strateški faktor v interesu dežele (beri 
države) in več deželnih administrativnih podsistemov. Ker so bili vodni viri na skupni, 
srenjski zemlji v lasti skupnosti (npr. vasi Križ in Nabrežina) in so si prebivalci vasi lastili 
pravico do njih, se je država trudila postati lastnik teh virov. Tržaška mestna uprava je bila 
odgovorna za ureditev primerne odškodnine prebivalcem ob prenosu lastnine. In tukaj je 
prišlo do konflikta v obliki pritožb prebivalcev Križa zaradi neizpolnjene obljube o izgradnji 
dodatne napeljave za potrebe vasi. Avtorja članek zaključita z dejstvom, da je interes večje in 
finančno močnejše skupine (Družba nabrežinski vodovod in tržaška mestna uprava) daleč 
prekašal upravičene zahteve manjše skupine, to je lokalnih prebivalcev, z utemeljitvijo, da 
ima skupni vir prednost pred pravicami manjše skupnosti (Panjek in Ratkajec 2015: 114). 
Primer še razkriva, kako je bilo vedno težko zagotoviti vzajemno sodelovanje različnih 
deležnikov. Tako kot danes so tudi v začetku moderne dobe prevladovali interesi in moči 
tistih, ki so politično, finančno močnejši od širše skupnosti. Primer pa pod vprašaj postavlja 
tudi koncept skupnega upravljanja naravnih virov. Čeprav bi moralo biti upravljanje in 
gospodarjenje z vodo v rokah lokalne skupnosti, se v svetu srečujemo z omejevanjem 
dostopa do vode in s slabim upravljanjem. Sogovornica se je na etnološki delavnici spomnila, 
da je bilo v vasi Kosovelje še v petdesetih letih 20. stoletja v času hudih suš korito z vodo 
zaklenjeno. Ko je v njeni domači vasi Gabrovica vode zmanjkalo v komunskih štirnah, je 
bilo vaščanom dovoljeno, da so jo šli iskat v sosednjo vas. 
Mi smo imeli dve komunski štirni v Gabrovici. Dosti ljudi ni imelo svojih štjern. 
Pri nas, ker je bil tata zidar, smo jo imeli. Voda (v Kosoveljah) je bila lasti vasi in je 
Maks, ki je bil ljudski veterinar, upravljal z njo. Vsi, ki smo jo šli iskat, smo mogli 
nest štenjake. On je odklenil, da smo mi natočili vodo v štenjake in potem buče. In 
potem iz štenjaka v šterno. 
Jasna Fakin Bajec
29
Z vodo je upravljala cela vas, bila je skupnostni vir, do katerega so v času hude suše 
lahko dostopali tudi krajani sosednje vasi, vendar le pod nadzorom vaškega upravljalca. 
Podobno je veljalo tudi v drugih vaseh, npr. v Volčjem Gradu, kjer je vas »postavila in 
plačala čuvaja, vardjana, da je skrbel za vaško lastnino, in ob pomanjkanju vode je bil 
zadolžen tudi za pravično razdeljevanje vode iz občinskih vodnjakov« (Belingar 2012: 
80). Po tem sistemu danes delujejo vodovodne zadruge, ki so jih raziskovali geografi 
Primož Pipan, Mateja Šmid Hribar in Mimi Urbanc. Delovanje vodnih zadrug, ki 
jih sestavljajo določeni člani skupnosti in z njimi upravljajo skupne vire, se razume 
kot skupnostno upravljanje »dobrin« (ang. commons). Predstavljale naj bi alternativo 
trenutnemu ekonomskemu modelu. Vendar, kot ugotovijo avtorji, so za njeno ustvarjanje 
odločujoče materialne koristi, ki jih vidijo člani skupnosti, kot so npr. zagotavljanje čiste 
pitne vode za razvoj lokalnih mlekarn, razvoj kmetijstva, posredno pa tudi prizadevanja 
za oblikovanje skupinske identitete (Pipan, Šmid Hribar in Urbanc 2023). 
Koncepta »skupne dobrine« in »skupno upravljanje« se pojavljata kot ključna 
elementa družbeno-okolijskih vprašanj (tudi znotraj dediščinskih študij), saj naj bi z 
njim vplivali na (zahodni) koncept trajnostnega razvoja. Gre za vire, ki zaradi svojih 
značilnosti izpodbijajo prevladujočo idejo lastništva in zahtevajo skupno odgovornost; 
so nenadomestljivi z drugimi dobrinami; dostopa do teh virov ni mogoče omejiti, ker 
pripadajo skupnosti, ki jih upravlja ob upoštevanju skupnih potreb. Po dokazovanju 
Elinor Ostrom, ki je razvila merila za njihovo ocenjevanje, naj bi bili ljudje sposobni 
razviti skupna pravila in ustanove, ki omogočajo trajnostno in pravično upravljanje 
skupnih dobrin
18
 (Ostrom 1990; prim. Baldin 2020: 66). To pokaže tudi delovanje vodnih 
zadrug v Sloveniji. Vendar na polju dediščine koncept skupno dobro odpira vprašanja o 
povezovanju t. i. javne dediščine
19
 s skupnimi pravili, javnim upravljanjem dediščinskih 
dobrin in delovanjem t. i. dediščinskih skupnosti,
20
 ki jih ne smemo nikoli razumeti kot 
nespreminjajoče, konstantne, časovno in prostorsko omejene skupine ljudi, temveč kot 
spreminjajoče entitete, odvisne od različnih zunanjih in notranjih dinamik in sprememb. 
Na področju dediščine materialni ali ekonomki interesi navadno niso prevladujoči 
dejavniki, ki bi spodbujali ljudi k delovanju v skupno dobro, temveč so to želja po 
druženju, aktivnem preživljanju prostega časa, izobraževanju, sklepanju prijateljstev in 
izboljšanju kakovosti življenja. To pa zahteva veliko angažiranost predsednikov društev, 
da dosežejo sodelovanje, povezovanje in transparentno vodenje. 
18  Za to argumentacijo je leta 2009 prejela Nobelovo nagrado s področja ekonomije (Ostrom 
2009).
19  Avtorji zbornika o javni dediščini v teoriji in praksi (Labrador idr. 2018) so začeli strateško 
uvajati izraz javna dediščina, s katerim so želeli poudariti obrat, ki v procese raziskovanja, varovanja in 
upravljanja kulturne dediščine vključuje tudi lokalne skupnosti. Hkrati naj bi s konceptom poudarili, 
da je dediščina stvar širše javne skrbi. Etične odločitve ter upravljavske in razvojne prakse dediščinskih 
ustanov pa morajo biti dogovorjene skupaj z javnostjo.
20  V dediščinskem diskurzu skupnost lahko oblikujejo člani krajevne skupnosti, soseske ali 
vasi, lahko pa tudi člani dediščinskega društva. Društvo lahko vključuje člane z geografskega območja 
ali iz različnih okolij, pomembno je le, da jih družijo skupni interesi, cilji in vrednote. Koncept 
dediščinske skupnosti, kot jo predlaga Farska konvencija (Svet Evrope 2005), lahko zajema tako lokalna 
društva, krajevne skupnosti kot skupino članov iz različnih okolij, narodov in etnij (Fakin Bajec 2020a; 
2020b). 
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
30
Pri spodbujanju sodelovanja in morda reševanja delovanja skupnosti in »ogrožene« 
dediščine lahko pripomorejo tudi javne dediščinske ustanove (ZVKD, muzeji, parki, 
raziskovalni centri ali univerze) in mednarodne organizacije (Unesco, Svet Evrope) ter 
projekti, sploh ko želimo ohraniti spomenike nacionalnega pomena. Priznati je treba, 
da je prav Unescova komisija rešila onesnaževanje največjega vodnega toka na Krasu 
(Kogovšek 2014: 48) v devetdesetih letih 20. stoletja, saj sta bili lokalna politika in 
prebivalstvo nemočna proti gospodarskemu razvoju. Na podlagi vpisa Škocjanskih jam 
na Seznam svetovne dediščine leta 1986 (Škocjanske jame 1986) je lahko Unesco od 
vlade Republike Slovenije zahteval konkretno ukrepanje glede degradacije območja. Do 
leta 1990 je reko Reko močno onesnaževala tovarna organskih kislin v Ilirski Bistrici, 
zaradi česar je bila kakovost vode zelo slaba. Postala je reka brez življenja. Slovenska 
nacionalna komisija za Unesco, Urad za Unesco in vlada so za reševanje potrebovali deset 
let, da so pripravili zakon o Škocjanskih jamah, ki bi moral biti pripravljen že ob njihovem 
vpisu v seznam, ob njem pa tudi načrt upravljanja (Klemen Krek 1999: 32). Zato se je 
prvi čezmejni projekt za teritorialno povezovanje Slovenije in Italije v okviru priprav 
Slovenije za vstop v Evropsko unijo (t. i. projekti PHARE) z naslovom Timav: Kraški 
park najprej nanašal na revitalizacijo in ponovno oživljanje reke Reke. Ob ustanovitvi 
Regijskega parka Škocjanske jame leta 1996 pa so začeli tudi s pripravami za načrt o 
ustanovitvi in upravljanju Kraškega regijskega parka, ki pa še danes formalno pravno ni 
zaživel. Leta 1999 je Parku Škocjanske jame uspelo postati del Ramsarske konvencije 
mednarodno pomembnih mokrišč kot podzemno mokrišče. Celotno območje parka 
je bilo leta 2004 sprejeto v Unescov program MAB – človek in biosfera kot Biosferno 
območje Kras. V okviru programa so v parku razvili mreže, ki sledijo integrativnemu 
pristopu in si prizadevajo povezati znanstvenoraziskovalni sektor z lokalno skupnostjo 
ter jo z izobraževanjem, ozaveščanjem in participativnimi pristopi aktivno vključiti v 
dolgoročno upravljanje naravnega in kulturnega območja (Debevec in Kranjc 2019; Fakin 
Bajec in Kranjc 2023).
21
 
Mreža sodelovanj med različnimi akterji predstavlja primer dobre prakse, kako na 
polju soustvarjanja dediščine aktivirati in v procese vključiti glavne deležnike, ki bi s 
skupnimi močmi morali odločati, zakaj, kako in čemu ohranjati elemente iz preteklosti. 
Dosedanji participativni pristopi sledijo smernicam celostnega pristopa, ki zahteva 
»vključevanje različnih državnih organov in ustanov, lokalnih in drugih zainteresiranih 
skupnosti ter predvideva konstruktivno sodelovanje med njimi«, kot so zapisali v Strategiji 
kulturne dediščine 2020–2023 (Strategija 2019: 3). Odpira se vprašanje, kako v proces 
vključiti naravo in naravne vire kot subjekt, ki je ključen pri povezovanju naravne in 
kulturne dediščine. 
21  Trenutno zaposleni v Javnem zavodu Park Škocjanske jame vodijo dve mreži (Mednarodno 
mrežo šol in Mrežo univerz), štiri odbore (Odbor ponudnikov in proizvajalcev; Odbor podjetnikov, 
Odbor za trajnostni turizem, Odbor za varstvo kulturne dediščine) in zelo uspešno čezmejno Partnerstvo 
za kraško suhozidno gradnjo (več v Fakin Bajec in Kranjc 2023).
Jasna Fakin Bajec
31
Voda – naravni in kulturni subjekt znotraj ekosistema 
Vrednosti vode ne poznamo, dokler se vodnjak ne posuši.
(Kitajski pregovor)
Poti za ponovno vzpostavljanje odnosa med naravo in kulturo lahko iščemo na več 
prepletenih ravneh. Med drugim ga lahko dosežemo z implementacijo ekosistemskega 
pristopa, kjer človek, za razliko od antropocentričnega pogleda, ni nadrejen svojemu 
okolju, temveč je neločljivo povezan z okoljskimi sistemi in njihovimi abiotskimi vidiki 
(Washington idr. 2019; prim. Baldin 2020: 68–69). Tu se soočimo tudi s konceptom 
hidrosocialnega cikla, ki vodo obravnava kot prepleteno in prežeto z družbenim (Kuntarič 
Zupanc 2023: 22–23) ter z modelom petkratne vijačnice. Ta sicer izvira iz ekonomske 
teorije participacije, vendar nadgrajuje inkluzivno sodelovanje štirih glavnih skupin 
deležnikov, osnovanih na modelu štirikratne vijačnice (ang. quadruple helix approach), 
tj. politike, izobraževanja – stroke, gospodarstva in civilne družbe (Pogačar idr. 2020).  
Za model štirikratne vijačnice je značilno, da skupine deležnikov vstopijo v enakopravne 
medsebojne odnose in drug od drugega prevzemajo različne vloge. S tem se uveljavlja 
bolj heterogen in družbeno porazdeljen pristop, hkrati pa se z vstopom civilne družbe 
kot četrte skupine bolj udejanja pristop »od spodaj navzgor« (ang. buttom-up approach) in 
pri razvoju inovativnih produktov bolj upošteva potrebe potrošnikov, logiko regionalnega 
okolja in širše družbene izzive (več v Pogačar idr. 2020). 
Model petkratne vijačnice (ang. quintuple helix approch) pa dosedanjim deležnikom, 
ki jih ravno tako loči v podsisteme izobraževanje, politika, gospodarstvo in civilna družba 
z mediji, dodaja še perspektivo »naravnih okolij družbe« (Carayannis, Barth in Campbell 
2012). S tem se poudarja družbeno-ekološki prehod skupnosti (države) in gospodarstva 
z upoštevanjem ekoloških izzivov. Pri tem globalno segrevanje ni razumljeno kot izziv, 
temveč kot priložnost za inovativno in učinkovito življenje v povezavi z naravo. Ključna 
gonilna sila napredka je izmenjava in prenos znanj (t. i. mreženje znanj) ter izkušenj 
znotraj podsistemov. Model vključuje pomen interdisciplinarnosti s sodelovanjem 
naravoslovja, družboslovja in humanistike. Kroženje znanja se odvija iz podsistema v 
podsistem, kar se zgodi z izmenjavo osnovnega znanja in ustvarjanja novih izumov ali 
znanj. Preko kroženja se novo ustvarjeno znanje in izkušnje iz enega podsistema (npr. 
izobraževanja) spremenijo v novo znanje v drugih podsistemih. Na primer: spoznanja 
okoljske zgodovine o vlogi občine pri gradnji in upravljanju vodnjakov v 19. stoletju lahko 
ponujajo razmislek sedanji občinski politiki pri upravljanju namakalnih rešitev za razvoj 
kmetijstva. Ključno pri tem pa je, da je narava uveljavljena kot osrednja in enakovredna 
sestavina proizvodnje znanja in inovacij, saj ustvarjanje novega znanja poteka v ravnovesju 
z naravnim okoljem, kjer se model izvaja. Pri tem pa je pomembno vključevanje znanj 
iz družbene ekologije, ki zna naravno okolje približati življenju ljudi in gospodarstvu 
(Carayannis, Barth in Campbell 2012). 
Pomen mreženja znanj, vzpostavljanja interdisciplinarnosti, hkrati pa zavedanje 
pomena ekologije in družbe na polju vode vključuje tudi hidrosocialni cikel. Ta sicer izhaja 
iz koncepta hidrološkega cikla (gibanja vode skozi padavine, vodotoke in izhlapevanje), 
vendar vključuje tudi vlogo ekologije in človeške družbe (Carr idr. 2020: 820). Voda je 
skupaj z ljudmi, močjo in tehnologijo razumljena kot družbena in politična entiteta; prek 
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
32
družbeno-naravnega procesa se voda in družba soustvarjata in spreminjata v prostoru in 
času (Linton in Budds 2014: 170; Carr idr. 2020; Kuntarič Zupanc 2023: 23). Medtem ko 
drugi pristopi menijo, da ljudje vplivajo na vodo ali voda na ljudi, ta pristop internalizira 
procese, kar pomeni, da je voda, kot jo zaznavamo in doživljamo (npr. kako je dostopna, 
kako je čista, kam teče in kam ne), produkt različnih in spreminjajočih se pomenov, idej, 
diskurzov in predstav, ki so ji pripisani v določenem trenutku. Voda predstavlja sredstvo 
za raziskovanje in analiziranje družbenih praks in odnosov ter razumevanje, kakšno moč 
prežemajo te povezave. Zato je ključno spoznati in razumeti pomene, vloge, doživljanje in 
proizvajanje vode skozi različne odnose, razmerja moči in afekte, ki so vedno družbeno-
zgodovinsko pogojeni in občuteni (Linton in Budds 2014: 170). 
Ekosistemski pristop poudarja okoljsko etiko in pravo ter priznava zemljo kot najvišji 
vir vrednosti in pomena za vsa bitja, vključno – a ne samo – s človekom. Najpomembnejše 
izhodišče pa je celovitost ekosistemov, od katerih smo ljudje, tako kot ostale oblike 
življenja, popolnoma odvisni (brez vode ni življenja). Ker so vse naravne entitete (vsaj do 
neke mere in na svoj način) razumljene kot aktivni dejavniki in subjekti, se ekosistemski 
pristop osredotoča tudi na kakovost naših odnosov z njimi. Čeprav človek velja za 
edino vrsto znotraj ekosistemov, ki razmišlja o moralnih vrednotah in jih uporablja, 
ekocentrizem priznava, da ima tudi narava svojo vrednost. Ljudje smo zanjo odgovorni, 
kar vključuje pomen etike (de Vido 2020). Zagovorniki ekološkega prava tako podpirajo 
ukrepe za ohranjanje narave s pristopom, ki temelji na naravnih pravicah. Zamisel o 
pravicah narave je v sedemdesetih letih 20. stoletja predstavil Christopher D. Stone 
(1973/2010; prim. Baldin 2020: 69), ki poudarja »pristop na naravi temelječih pravic« 
(ang. nature-based rights approach) oz. razumevanje, da zagotavljanje pravice naravnega 
okolja do zdravja in razvoja pomeni tudi zagotavljanje človekove pravice do zdravega 
okolja; celovitost ekosistemov pa je pomembnejša od njihove gospodarske vrednosti. Izziv 
je preoblikovati vsebino pravic v ekološkem in ne antropocentričnem pogledu (Baldin 
2020: 69). To pomeni, da je treba zasnovati človekovo pravico do zdravega okolja, ki vsaj 
– a ne samo – na področju podnebnih sprememb ni v nasprotju s pravicami narave (de 
Vido 2020: 109). Čeprav mednarodno okoljsko pravo v osnovi ostaja antropocentrično, 
se pojavljajo tudi ne-antropocentrične spremembe, ki kažejo na vse večje priznavanje 
okolja kot javnega interesa. 
Na pomen pravic narave opozori tudi Rodney Harrison, ki velja za vidnega 
raziskovalca znotraj dediščinskih študij o načinih ponovnega povezovanja narave in 
kulture ter uporabe dediščine za reševanje podnebnih sprememb (Harrison 2015; 2020). 
Ker sodobne podnebne in družbeno-politične spremembe (poplave, neurja, tornadi, vojne, 
teroristični napadi) ne omogočajo stalnega varstva dediščine, koncept ohranjanja poveže z 
uvajanjem sprememb. Zato o dediščini ne razmišlja kot o družbenem konstruktu (Smith 
2006), temveč kot o dejavnosti, ki je povezana s sestavljanjem, gradnjo in oblikovanjem 
prihodnjih svetov oz. »‘ontologijo povezljivosti‘ – modalitet postajanja, v katerih se življenje 
in kraj združita, da povežeta čas in živa bitja v generacije kontinuitete, ki sodelujejo, da 
ohranjajo preteklost živo v sedanjosti in za prihodnost« (Harrison 2015: 27). Pri svojih 
raziskavah premišljuje, kako »elemente« – ki lahko vključujejo ideje, besede, predmete, 
kraje, vrste, prakse in (človeške in nečloveške) osebe, povezati za bolj ali manj oddaljene 
prihodnosti. Na podlagi teh izhodišč predlaga, da dediščino razumemo kot »sodelovalno, 
Jasna Fakin Bajec
33
dialoško in interaktivno, kot materialno-diskurzivni proces, v katerem preteklost in 
prihodnost izhajata iz dialoga in srečanja številnih utelešenih subjektov v sedanjosti (in z 
njo)« (Harrison 2015: 27). Na primeru načina življenja avstralskih staroselcev se poglobi v 
individualne in kolektivne družinske odnose, ki jih imajo ljudje z določenimi rastlinskimi 
in/ali živalskimi vrstami kot del splošnega sistema, ki na svetu vzpostavi odnose med 
vsemi čutečimi bitji – tako človeškimi kot nečloveškimi. Ker so ljudje z določenimi 
rastlinskimi in živalskimi vrstami ter na splošno z »naravnim« okoljem povezani z 
družinskimi/sorodstvenimi vezmi, po njegovem mnenju »kulturnega« ni mogoče ločiti 
od »naravnega« (Harrison 2015: 29). Nekatere stvari, ki jih mi lahko razumemo kot 
»nežive«, so lahko same po sebi žive, na primer subjekti, ki jih kot take opredeljujeta 
njihova povezanost z duhovi in sposobnost delovanja na druge subjekte. S tem se Harrison 
približa prizadevanjem okoljskih pravnikov Južne Amerike, ki tematizirajo, da bi morale 
živali, reke, morja in oceani postati pravni subjekti, katerih pravice je mogoče zastopati 
na sodišču (de Vido 2020: 111). 
Podobno je vodo raziskovala antropologinja Simona Kuntarič Zupanc, ki je v 
delu »Aman Iman« – Voda je življenje (2023) v maroški vasici Ašbarū skozi koncept 
hidrosocialnega cikla osvetlila družbeni pomen vode in spoznala, da »sama prisotnost 
in odsotnost vode nista nujno ‘naravno’ dani, temveč se ustvarjata skozi niz družbenih, 
tehničnih in političnih interakcij« (Kuntarič Zupanc 2023: 114). Hkrati pa je pojmovanje 
vode vedno prežeto s pomenom vira življenja in vitalnosti ter odslikava preplet med 
animizmom in različnimi oblikami islama, med tradicionalnim in modernim. Podobno 
kažejo tudi druge antropološke raziskave o vodi (Gregorič Bon 2020; Petrović-Šteger 
2016). Ali lahko ponovni odnos do vode kot naravnega bogastva, dobrine življenja ali 
»blagoslova«, kot se je na etnološki delavnici izrazila sogovornica, vzpostavimo s pomočjo 
poglobljenega poznavanja duhovnih dimenzij med človekom in naravnim svetom? O 
tem nam govorijo že mitske zgodbe, ki tudi na Krasu kažejo povezovanje človeka in 
nadnaravnih sil s pomočjo vode. V Rodiku so se »vile«, škrati in bajne pošasti srečevale 
ob vodnih izvirih in mlinih ob potokih, v izviru v Štanjelu je strašilo krvavo stegno, v 
vodnjakih v Ricmanjih »krvavi četer«, v vodnjakih v Štorjah pa so se otroci bali moža 
(Hrobat Virloget 2010: 128). 
V okviru duhovne dimenzije lahko izpostavimo tudi kasnejše, krščanske vplive, 
ki so v 20. stoletju vplivali na organiziranje verskih procesij. Časopisni in ustni viri 
dokazujejo, da so v Komnu in sosednjih vaseh ljudje molili za dež v romarski cerkvi 
posvečeni Devici Mariji Oberšljanski. Veljalo je prepričanje, da bo v šestintridesetih 
urah po procesiji njihova prošnja uresničena. Po pripovedovanju krajanke so komenski 
duhovniki leta 1927 organizirali procesijo za dež. Takrat je bila 
tako velika suša, da niso niti otrokom pustili spiti več kot kozarec vode na dan. 
Procesije so se udeležili tudi romarji iz bližnjih vipavskih krajev (Branika, 
Gornje Branice, Dornberka) in okoliških kraških vasi. Domačini so se Vipavcem 
posmehovali, ker so iz rečnih pokrajin na Kras prišli prosit za vodo.
22
 
22  Intervju je bil posnet v vasi Tomačevice leta 2002. 
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
34
V časopisu Goriška straža pa je bil leta 1927 objavljen članek, ki je poudaril: 
Letošnja letina nam je mnogo obetala, toda zadnje dneve nam je suša uničila 
več poljskih pridelkov. Zadnjo nedeljo smo imeli procesijo za dež k Devici Mariji 
Oberšljanski. In res se nam je Bog usmilil in smo imeli nekaj dežja, toda za naš 
Kras premalo, saj je še vedno žejen. (B. n. a. 1927) 
Pomenljive pa so tudi zgodbe iz kasnejših obdobij, ki sicer niso prepletene z 
verskimi vsebinami, odsevajo pa občutke jeze ob nedelujoči vodni javni infrastrukturi 
ali občutke ponosa ljudi, ko so v svoje domove umestili lastne tehnološke inovacije in si 
s tem olajšali uporabo vode.
Prvi vodovodni sistem na Krasu je bil postavljen že v času prve svetovne vojne, 
postavila ga je avstrijska vojska po določenih vaseh (npr. Kosovelje, Volčji Grad), namenjen 
pa je bil za oskrbo vojakov na Soški fronti.
23
 V petdesetih letih 20. stoletja je bil vodovod 
postavljen le v večjih vaseh, napeljan pa je bil iz izvira Hubelj pri Ajdovščini. Krajani 
se spominjajo, kako je v poletnih mesecih prišlo do redukcije vode. »Poleti je bilo taku, 
če je bila dvakrat na teden voda, je bilo že veliko. In to je bilo z izgovorom, da ni vode v 
Hublju. V Hublju je bila zmeraj voda. Oni so morali črpat vodo sem gor, to je bila težava,« 
je poudaril sogovornik na etnografski delavnici. Težava je bila tudi v tem, da krajani o 
redukciji niso bili obveščeni. »Imela sem dvojčke, rojena sta leta 1977. Veste koliko je 
bilo plenic, ni bilo kot sedaj pampers. In je zmanjkalo vode iz Hublja. Nič niso povedali. 
Potem smo hodili po vodo v vaški vodnjak in jo ročno zlivali v pralni stroj. Tako sem 
lahko vse oprala.«
24
 V knjigi spominov o Tomačevici in njenih prebivalcih (Tanze idr. 
2023) pa beremo: 
Pralni stroj smo dobili komaj leta 1968, samo ni bilo tekoče vode. V kopalnici je 
tata nad strojem napravil eno konzolo (podstavek), dal en kovinski sod, tam smo 
ročno nalili noter vodo (stopili smo na mizo), in tako je bila voda speljana iz soda 
direktno v pralni stroj, na prosti pad. Moja mama je bila vesela, to je bila revolucija! 
(Tanze idr. 2023: 259)
Po domovih so vodne pipe vgradili, ko so kupili črpalko oz. hidrofor. »Tam v 
osemdesetih letih smo ga namestili. Če si imel hitrofor, je bilo super. Je zmanjkalo v 
štirni in si pole priključil na hidrofor,« so pripovedovali starejši krajani na etnografski 
delavnici. Prej »je bil škaf v kuhinji, noter voda za kuhat in prat. S korcem ali šjeferco 
smo zajemali vodo. Korc je bil bolj velik, šjeferca je bila bolj majhna«. Več starejših 
sogovornic pa je izpostavilo: »Smo ahtali vodo. Najprej smo umili otroke in potem po 
vrsti odrasli. Zadnji je že imel smetano. S tistim se je potem zalilo oleandre. Niti kanca 
vode nismo vrgli stran.« 
23  Po pripovedovanju sogovornika iz Kosovelj je bil v njihovo vas vodovod napeljan leta 1917 
zaradi Feldspital 808 (poljske bolnišnice).
24  Intervju je bil posnet v Komnu leta 2024. 
Jasna Fakin Bajec
35
Slovesnost ob odprtju vodovoda v Komnu, 27. aprila 1954 (osebna zapuščina Zdravka Okrogliča,  
Pokrajinski arhiv v Novi Gorici)
Stanje z oskrbo z vodo se je na Krasu izboljšalo po letu 1984, ko so jo začeli 
črpati iz podzemne reke Reke v vasi Klariči pri Brestovici (Petrič idr. 2014: 46). O 
pomenu tega dogodka priča tudi postavitev spomenika v središču Sežane. Vendar je 
gradnja vodovodnega sistema po vaseh potekala postopoma in počasi; kdor se je naročil 
na priključek, pa je moral v vasi izkopati določeno število metrov jarka za postavitev 
cevi. »To ni bilo prostovoljno vaško delo – robuta, to smo morali iti vsi tisti, ki smo želeli 
nov priključek. Nekateri se niso odločili in so še naprej imeli vodo iz vodnjakov.«
25
 V 
oddaljene kraje je vodovod prišel pozno, zato so v poletnih, sušnih obdobjih vodo vozili 
gasilci. Družine so bile po več dni brez nje. Med krajani je zato prišlo do hudih sporov. 
Ko še nismo imeli kamiona s cisterno, smo gasilci pomagali tako, da smo črpali 
vodo iz vaškega vodnjaka v družinske vodnjake. Tisti, ki ga niso imeli, so lahko na 
podstrešju postavili večji rezervoar, iz katerega so potem napeljali cevi do pritličja. 
Zgodilo se je v eni vasi, da smo črpali vodo iz vaškega vodnjaka. Ker so se ljudje 
skregali, nam je en vaščan vrgel pumpo v vodnjak, češ da sosedu ne bomo priskrbeli 
vode. Potem smo se organizirali tako, da je vaški mož (predsednik vasi) odločil, 
koliko minut bo črpalka črpala vodo za določeno hišo.
26
V spominih starejših ljudi je prisotna zavest o varčevanju z vodo, zapiranju pip in 
gradnji manjših bazenov ob kmetijskih površinah, ki jih še danes uporabljajo za zalivanje 
kmetijskih rastlin. 
25  Intervju je bil posnet v Komnu leta 2024. 
26  Intervju je bil posnet v Komnu leta 2024. 
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
36
Razprava 
Izpostavljene zgodbe s terena odpirajo vprašanje, kako danes med mladimi, ki 
niso doživeli izkušnje pomanjkanja vode, vzpostaviti spoštljiv odnos do naravnih virov. 
Kako jim dopovedati, da so vodni viri omejeni? Kako združiti in »sestaviti« različne 
pripovedi, mistične zgodbe in odnose, ki jih vzpostavljajo prebivalci različnih generacij 
do vode, v »skupno prihodnost«, materialno-dialoški proces za »uporabo« dediščine za 
boj s podnebnimi spremembami? Kaj nam lahko pove razmišljanje sogovornice, ki je 
doživela obdobje redukcije vode in v pogovoru priznala, da »ko danes voda nemoteno 
teče iz pipe, pozabiš na vse hude trenutke«.
27
 
Harrison (2015) razlaga, da ontologije povezljivosti ne pomenijo le povezav med 
posameznimi ljudmi in nečloveškimi bitji (ljudje – voda), temveč tudi raven povezljivosti, 
ki vključuje več kot del širšega naravno-kulturnega sklopa. »Bivanje« je interaktivno in 
vsi akterji smo odvisni od drugih akterjev. Smo del njih. Vsaka poškodba dela naravno-
kulturnega sklopa (človek – voda) poškoduje tudi druge dele tega sklopa (voda – rastline; 
voda – živali; voda – glasba; voda – zrak; voda – religiozni obredi, voda – odpadki itd.). 
Takšno pojmovanje nas po Harrisonu sili, da razširimo tradicionalni obseg pojmovanja 
ekonomske in politične sfere v povezavi s podnebnimi spremembami ter razvijemo bolj 
vključujoče občutke etike, ki ne priznava le pravic ljudi, temveč tudi pravice drugih kot 
ljudi – živali, rastlin, predmetov, krajev in celo praks in spominov –, za katere lahko 
prav tako menimo, da imajo potencialne pravice, ki jih moramo poskušati spoštovati 
(Harrison 2015: 32). Razumevanje »drugih« pa vključuje tudi upoštevanje spoznanj 
drugih disciplin (biologije, kemije, fizike, psihologije in umetnosti), ki jih navadno v 
študije dediščine ne vključujemo. Medsebojno empatijo bomo namreč vzpostavili le ob 
razumevanju zapletenih obnašanj »drugih«. 
Pri tem se lahko opremo tudi na koncept »čustvenega kapitalizma,« ki ga razvije 
Eva Illouz in razloži kot 
kulturo, v kateri čustveni in ekonomski diskurzi ter prakse drug drugega vzajemno 
oblikujejo in na ta način ustvarijo / …/ obsežno, temeljno gibanje, v katerem afekt 
postane bistven vidik ekonomskega obnašanja in v katerem čustveno življenje / …/ 
sledi logiki ekonomskih odnosov in menjave (Illouz 2010: 16). 
Illouz v delu Hladne intimnosti (2010) sicer kritično obravnava zlorabo čustev v 
tržno-naravnanih korporacijah, delovnih odnosih in s tem povečani produktivnosti, 
kar se je doseglo z uvajanjem znanj psihologije, vendar hkrati opozori, da je »diskurz 
psihologije ustvaril novo obliko družabnosti in čustvenosti, ki ima v svojem temelju dva 
ključna kulturna motiva, motiv ‘enakosti’ in motiv ‘sodelovanja’: odnosi so se kovali med 
ljudmi /…,/ cilj teh odnosov pa je sodelovanje« (Illouz 2010: 30). S tem, ko je menedžer 
poskušal razumeti čustva svojih delavcev (npr. jezo, nezadovoljstvo ipd.), so se počutili 
slišane in razumljene. Posledično se je spremenila tudi njihova produktivnost. Kot še 
poudari Illouz, čustva predstavljajo 
notranjo energijo, ki nas poveže v dejanje, je to, kar da dejanju posebno ‘razpoloženje’ 
ali ‘obarvanost’. / …/ energija se razteza na spoznanje, afekt, vrednotenje, motivacijo 
27  Intervju je bil posnet v Komnu leta 2024.
Jasna Fakin Bajec
37
in telo hkrati. /…/ Tisto, zaradi česar čustvo nosi to »energijo«, pa je dejstvo, da 
vedno zadeva jaz in odnos jaza do kulturno zaznamovanih drugih. (Illouz 2010: 
13–14) 
Pri uporabi/zlorabi osebnih emocij ali kolektivnih čustev o pomanjkanju vode na 
Krasu za ozaveščanje, izobraževanje in doseganje interdisciplinarnega povezovanja pa se 
pojavi vprašanje, kako v sodobni antropocentrični kulturi naravo premišljevati in doumeti 
kot subjekt. S tem izzivom so se na primeru gozda ukvarjali raziskovalci Nikita Meden 
Peresin, Kristina Pranjić in Peter Purg v članku o udomačevanju gozda in sprejemanju 
umetniško-znanstvenih raziskav (2024), kjer so prek inovativnih metodoloških povezav in 
uveljavljanja interdisciplinarnega pristopa med eko-gospodarstvom, okoljsko zgodovino, 
politiko in umetniškimi praksami pokazali, kako zgodovinska spoznanja o pogozdovanju 
Krasa konec 19. stoletja kritično premisliti, opazovati, preizkušati in eksperimentirati 
v obliki umetniških izpeljank, tj. eksperimentalnega videa in predstave. V projektu, 
ki ga opisuje članek, so umetniki uporabili stare franciscejske zemljevide, arhivsko 
dokumentacijo o pogozdovanju gozda v Komnu in fotografije, ki so jih nadgradili z 
nizom zvočnih in vizualnih izkušenj, ilustracijo lokalnih ptic in njihovih pesmi ter 
najnovejšimi ugotovitvami in političnimi priporočili na področju gospodarjenja z gozdovi. 
Prek sodelovanja zgodovinarja, biologa in umetnika se je gozd pojavil kot nova (nekakšna) 
metafora za samo-regulativni sistem, ki bi ga morali ljudje – posamezno in kolektivno 
– dvakrat premislili, preden bi ga začeli nekontrolirano izrabljati. Umetniške metode 
povezane s premišljeno uporabo intuicije, domišljije, navdiha, abstraktnega zaznavanja, 
utelešenja, pretirane občutljivosti, pripovedovanja zgodb, pretirane identifikacije, 
radikalizma itd. so omogočile, da je gozd lahko oživel. Kot poudarjajo avtorji raziskave 
in eksperimenta, se ljudem morda »zdijo umetnice in umetniki zoprni ali celo kontra 
kulturno naravnani, vendar v resnici zaradi svoje spraševalne narave težijo k ponovnemu 
premisleku« (Meden Peresin, Pranjić in Purg 2024: 59) tudi o izzivih, kot so biotska 
raznovrstnost, podnebne spremembe in okoljska varnost. 
Primer interdisciplinarnega sodelovanja in iskanja poti za preplet znanstvenih 
in umetniških metodologij pokaže možne poti za nadgradnjo dosedanjih dediščinskih 
projektov. Ti sicer sledijo cilju ozaveščanja in izobraževanja, vendar žal ne spodbudijo 
globljega, čustvenega premisleka o naših odnosih do narave ali ne dosežejo vseh ciljnih 
skupin (npr. mladih). Kot primer lahko izpostavimo projekt Pot devetih kalov – tematska 
krožna pohodna pot naravne in kulturne dediščine v okolici Kobjeglave in Tupelč, ki jo je 
leta 2011 uredila Krajevna skupnost Kobjeglava-Tupelče in tamkajšnje društvo Slavček. 
Pot so oblikovali z namenom ozaveščanja. Zato pri organiziranih pohodih obiskovalce 
opozorijo na pomen kalov, načine njihove gradnje in upravljanja, na funkcije za razvoj 
kmetijstva in pomene, ki jih danes utelešajo med krajani. Kali so predstavljali skupno, 
vaško infrastrukturo; v preteklosti so vasi imenovale gvardjana (varnostnika), ki je v 
imenu krajanov skrbel za kal. »Če je kakšnega vaščana videl se kopati, ga je slekel do 
nazga. Za kazen pa je moral ta vaščan kopati luknje za kostanje, ki se nahajajo v drevoredu 
proti pokopališču«.
28
 Po drugi svetovni vojni so se zaradi pospeševanja industrializacije, 
opuščanja kmetijstva, pojavov invazivnih rastlin in živali ter nezainteresiranosti skupnosti 
28  Intervju je bil posnet v Gorjanskem leta 2004 v okviru osnovnošolskega projekta Križem 
kražem po Komenskem Krasu. 
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
38
za njihovo vzdrževanje začeli sušiti. Danes pa jih po mnogih vaseh znova urejajo. Za 
razliko od preteklosti, ko so predstavljali glavni vodni vir za napajanje živine, preden je 
šla na pašo ali se vračala z nje, so danes ohranili le funkcijo zbirališča ljudi, ki uživajo 
v naravi. Prav tako ostajajo pomemben vir vode v primeru suše ali požara. Z uvajanjem 
novih metod pri povezovanju umetnosti in znanosti pa bi lahko ob kalu pripravili nove, 
umetniške instalacije, ki bi bile mladim atraktivnejše, zanimivejše, ki bi vplivale na 
njihova čustva, spodbudile izkustveno učenje in globlji premislek o uporabi tradicionalnih 
znanj za nove razvojne izzive.
Kal v Komnu okoli leta 1910 (hrani družina Volčič iz Komna)
Primer kala kot vodne dediščine pokaže mnogo plasti, ki jih odpira element 
dediščine, in mnogo področij disciplin, ki se s primerom kala lahko ukvarjajo (npr. 
etnologija, antropologija, okoljska zgodovina, geografija, pravo, biologija, kemija, 
krasoslovje, arhitektura, urbanizem, arheologija, turistika, umetnost …). Vključili bi 
lahko tudi psihologe in psihoterapevte, saj v določenih kraških vaseh ljudje s skupnimi 
močmi še vedno nadaljujejo tradicijo vaških robut – prostovoljnega vaškega dela in v 
prostem času vzdržujejo vaške vodnjake in kale, ponekod pa so prebivalci zelo skregani in 
vaška vodna infrastruktura propada. Etnografska raziskava je tudi pokazala, da se ljudje 
zavedajo, da je Kras ranljivo območje za onesnaževanje vode, vendar pa na vprašanje, kako 
Kras naravovarstveno zavarovati, burno odreagirajo, »da si lahko v 21. stoletju privoščijo 
tudi osebne bazene in njih ne bo nihče omejeval«.
29
 Ta diskurz izhaja vse od prvih 
projektov za ustanovitev Kraškega regijskega parka, ko se je začel diskurz o varovanju 
Krasa in je kraški župan na okrogli mizi o varovanju kraške arhitekture leta 1998 izjavil:
da so ideje o Kraškem regijskem parku dobre in pozitivne, vendar / …/ ne bi želel, 
da Kraševci postanemo rezervat nekih Indijancev zato, da se bo ne vem kaj okrog 
tega dogajalo. /.../ Kraševci želimo v 20. stoletju živeti kot Kraševci v 20. stoletju. 
29  Intervju je bil posnet v Komnu leta 2024.
Jasna Fakin Bajec
39
Za kozarček vina bomo vedno imeli, karkoli se bo zgodilo. /.../ Toda to je v 20. 
stoletju za nas, Kraševce, premalo. (Klun 1999: 8)
Ali bi lahko prek umetnosti in sodobne tehnologije tudi stimulirali občutke, ki bi 
privreli na dan, ko več dni ali mesecev ne bo vode za gospodinjstvo, pranje avtomobilov, 
zalivanje vrtov in kopanje v družinskih bazenih? 
Sklep
Še mnogo vode bo preteklo… 
(Slovenski pregovor)
Živimo v času, ko smo zelo zaskrbljeni glede »okoljskih vprašanj«, s katerimi se 
ukvarjajo politiki, strokovnjaki, gospodarstveniki in civilna družba. Iščejo se različne 
poti za ukrepanje, tudi skozi vlogo in pomen kulturne dediščine. V poročilu skupine 
strokovnjakov držav članic EU z naslovom Krepitev odpornosti kulturne dediščine na 
podnebne spremembe: Kjer evropski zeleni dogovor sreča kulturno dediščino beremo, 
da hitro napredujoče podnebne spremembe našo kulturno dediščino poškodujejo in 
uničujejo, vendar prav ta dediščina ponuja zelene in trajnostne rešitve za podnebno krizo, 
pomagajo pa lahko tudi raziskave in inovacije (Leissner idr. 2022: 9).
Naša raziskava pokaže, da so vprašanja o rabi vodne dediščine na Krasu za reševanje 
podnebnih sprememb zelo kompleksna in težka. Vsako mikrookolje ima svoje naravne, 
družbene, socialne in kulturne posebnosti, ki jih v dihotomiji globalno-lokalno ne smemo 
prezreti. Modeli reševanja in uporabe svetovne dediščine za doseganje zelenega dogovora 
morda ne bodo učinkoviti v mikroskupnostih, kot je Kras, kjer zaradi zgodovinskih in 
političnih okoliščin prevladuje specifična kolektivna mentaliteta. Lahko pa ponujajo 
smernice za premislek, kako doseči trajnost. Zato bo treba še naprej premišljevati o 
implementaciji ekosistemskega pristopa, ki nadgrajuje dosedanje oblike celostne 
participacije in vključuje vidik narave. Morda se nam zdi skozi oči antropogenega 
mišljenja nemogoče dodeliti naravi vlogo subjekta, jo prek različnih umetniških metod 
oživeti in tako z njo vzpostaviti komunikacijo. Pri tem si lahko pomagamo z nesnovno 
kulturno dediščino – zgodbami, mitskim izročilom, spomini in izkušnjami, ki nam 
govorijo o duhovni dimenziji, ki jo narava uteleša. Hkrati pa govorijo o osebnih emocijah, 
kolektivnih čustvih in afektih. Čustva lahko uporabimo tudi za spodbujanje komunikacije 
med različnimi deležniki, podsistemi v peterokraki vijačnici, in za mreženje znanj. Hkrati 
čustva, ki jih med drugim odsevajo tudi oblike nesnovne kulturne dediščine, pomagajo 
razumeti pomen naravnih virov kot subjektov s svojimi pravicami. Zagovarjanje naravnih 
pravic pa ne sme biti le delo okoljevarstvenih pravnikov, temveč vseh nas, ki lahko z 
različnimi dediščinskimi praksami povezanimi z metodami drugih disciplin spoznavamo, 
razumemo in varujemo naravni svet. 
Okoljske težave so izziv celotnega sveta, vključujejo globalne sistemske razmisleke, 
ukrepe in sankcije. Zdi se, da je kraška ranljiva pokrajina le majhen drobec sredi 
propadajočega planeta, vendar spodbuja relevantna vprašanja tudi za nacionalno in 
mednarodno dediščinsko stroko o vlogi nacionalnih in mednarodnih institucij, ki bi 
morale aktivnejše prevzeti vlogo povezovalca za vzpostavljanje sodelovanja in iskanja 
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
40
skupnega dialoga. Unesco je veliko prispeval k varovanju pitne vode na Krasu; premalo 
pa se stori za izobraževanje širše lokalne skupnosti, da bi postala ponosna na to, da živi 
s svetovno prepoznanimi vrednotami. Raziskava tudi razkriva, da Seznam svetovne 
dediščine na načelni ravni povezuje naravo in kulturo, ne prihaja pa do povezav med 
uporabo snovne in nesnovne kulturne dediščine. Prav ukvarjanje z vodno dediščino kot 
s skupnim, naravnim in kulturnim kapitalom pa to sodelovanje in razumevanje lahko 
pospeši. 
Dediščina predstavlja dialog med posamezniki, skupnostmi, praksami, kraji, 
sektorji, znanji. Čeprav nastaja kot del pogovora o tem, kaj je dragoceno iz preteklosti, 
jo je vedno mogoče uporabiti le v sedanjosti, s pogledom na negotovo prihodnost. Krize 
vzbujajo strah, tesnobo in skrb, vendar preteklost kaže dobre in slabe primere, kako se s 
krizami spopasti. Ponuja nam gradivo in prostor za razmislek, kako s skupnimi močmi, 
sodelovanjem in uporom pred politično in gospodarsko močjo zagotoviti novo trajnost. 
REFERENCE 
ABRAM, Jožef 
2014  Kobjeglava in Tupelče skozi čas. Kobjeglava: KUTD Kraški slavček. 
AGENDA 
2015 Portal Gov.si: Spremenimo svet: Agenda Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030; <https://
www.gov.si/assets/ministrstva/MZZ/Dokumenti/multilaterala/razvojno-sodelovanje/publikacije/
Agenda_za_trajnostni_razvoj_2030.pdf> [10. 11. 2024].
BALDIN, Serena
2020  Biodiversity as a Common Good: Insights into the Natura 2000 Network and Traces of a Nature-Based 
Approach in the European Union. V: S. Baldin in S. de Vido (ur.), Environmental Sustainability in the 
European Union: Socio-Legal Perspectives. Trieste: EUT Edizioni Università di Triest, 59–76.
BELINGAR, Eda 
2007  O kalih kot kulturni dediščini. V: I. Maher (ur.), Okrogla voda, priročnik o kalih. Ljubljana: Zavod RS za 
varstvo narave, 115–128.
2012  Vodnjaki na Krasu: Pojav, načini gradnje, oblike. V: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 
60(2): 285–298.
B. N. A.
1927  Kaj je novega na deželi. Goriška straža 56, 20. junij 1927. 
2011  Pot devetih kalov – tematska krožna pohodna pot naravne in kulturne dediščine v okolici 
Kobjeglave in Tupelč. Kobjeglava: [b. n. z.]. <https://www.komen.si/mma/Pot%20devetih%20
kalov/2013101413480366/> [10. 11. 2024].
BOGATAJ, Janez 
1992  Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba.
CARAYANNIS, Elias, BARTH, Thorsten D. in CAMPBELL, David F. J.
2012  The Quintuple Helix Innovation Model: Global Warming as a Challenge and Driver for Innovation. Journal 
of Innovation and Entrepreneurship 1(1):1–12. 
CARR, Gemma idr.
2020  People and Water: Understanding Integrated Systems Needs Integrated Approaches Journal of Water 
Supply: Research and Technology – Aqua 69(8): 819–832.
COURT, Sarah in WIJESURIYA, Gamini 
2015  People-Centred Approaches to the Conservation of Cultural Heritage: Living heritage. Rome: ICCROM. 
CULIBERG, Metka 
2008  Vegetacija Krasa v preteklosti. V: O. Luthar idr. (ur.), Kras: Trajnostni razvoj kraške pokrajine. Ljubljana: 
Založba ZRC, 100–101. 
Jasna Fakin Bajec
41
DAI, Tianchen in HEIN, Carola 
2023  Exploring the Descriptions of World Heritage Properties through the Perspective of Water Using a 
Narrative Approach. International Journal of Heritage Studies 29(12): 1315–1338.
DE VIDO, Sara
2020  Climate Change and the Right to a Healthy Environment. V: S. Baldin in S. de Vido (ur.), Environmental 
Sustainability in the European Union: Socio-Legal Perspectives. Trieste: EUT Edizioni Università di 
Triest, 101–120.
DEBEVEC, Vanja in KRANJC, Darja 
2019  The Karst Biosphere Reserve in Slovenia. Eco.mont: Journal on Protected Mountain Area Research and 
Management 11(2): 43–49.
EUROPA NOSTRA in ICOMOS
2021  European Cultural Heritage Green Paper: Putting Europe’s Shared Heritage at the Heart of the European 
Green Deal. <http://openarchive.icomos.org/id/eprint/2552/1/2021_European%20Heritage%20
Green%20Paper_full%20paper.pdf> [25. 7. 2024].
FAKIN BAJEC, Jasna 
2011  Procesi ustvarjanja kulturne dediščine: Kraševci med tradicijo in izzivi sodobne družbe. Ljubljana: 
Založba ZRC, ZRC SAZU.
2020a  Vključevanje skupnosti v razvoj in upravljanje kulturne dediščine v aplikativnih evropskih projektih. 
Glasnik SED 60(1): 90–100. 
2020b  An Integrated Approach to the Revitalization, Safeguarding and Management of Cultural Heritage: How 
to Establish a Durable and Active Local Group of Stakeholders. Annales, series historia et Sociologia 
30(2): 285–300.
2020c Procesi ustvarjanja kulturne dediščine: Na razpotju med neoliberalizmom in prostovoljstvom v okviru 
dediščinskih društev. Etnolog 30: 69–88. 
FAKIN BAJEC, Jasna in KRANJC, Darja 
2023  Significance of Cultural Heritage Practices in Karst Landscape Management: 2030 Agenda for Sustainable 
Development. Carbonates and Evaporites 38(1).
FAKIN BAJEC, Jasna in MODIC, Erik (ur.)
2004  Kras med Štanjelom in Devinom. Komen: Občina Komen.
GILIBERTO, Franscesca in LABADI, Sophia 
2021  Harnessing Cultural Heritage for Sustainable Development: An Analysis of Three Internationally Funded 
Projects in MENA Countries. International Journal of Heritage Studies 8(2): 133–146. 
GREGORIČ BON, Nataša
2020  Poti Kuçedre: Pomeni vode in naplavljanje avtoritete v današnji Albaniji. Traditiones 49(3): 135–161.
HADALIN, Jelka in KOCJAN, Danila 
1993  Bejži zlodej, baba gre: Kraške štorije. Ljubljana: Kmečki glas.
HARRISON, Rodney 
2015  Beyond “Natural” and “Cultural” Heritage: Toward an Ontological Politics of Heritage in the Age of 
Anthropocene. Heritage & Society 8(1): 24–42. 
2020  Heritage as Future Making Practices. V: R. Harrison idr., Heritage Futures: Comparative Approaches to 
Natural and Cultural Heritage Practices. London: UCL Press, 20–50. 
HAZLER, Vito 
1999  Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konzervatorstva na Slovenskem. 
Ljubljana: Rokus.
HØLLELAND, Herdis SKREDE, Joar Skrede in HOLMGAARDIR 
2017  Cultural Heritage and Ecosystem Services: A Literature Review. Conservation and Management of 
Archaeological Sites 19(3): 210–237.
HROBAT VIRLOGET, Katja 
2019  Ko Baba dvigne krilo: Prostor in čas v folklori Krasa. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
ILLOUZ, Eva 
2010  Hladne intimnosti: Oblikovanje čustvenega kapitalizma. Ljubljana: Krtina. 
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
42
KLEMEN KREK, Zofija 
1999  Države tekmujejo za vpis v Unescovo dediščino. Kras 32/33: 31–33.
KLUN, Miroslav
1999  Kras je dejansko občutljivo področje. Kras: Revija o Krasu in krasu, o ljudeh in njihovem ustvarjanju 
32/33, april/maj 1998: 8.
KOGOVŠEK, Janja
2014  Reka. V: J. Fakin Bajec in O. Luthar (ur.), Kras in Brkini za radovedneže in ljubitelje. Ljubljana in Nova 
Gorica: Založba ZRC, 48–49. 
KOMUNSKI VODNJAK
[2008] Ministrstvo za kulturo: Register nepremične kulturne dediščine, Brje pri Komnu – Komunski vodnjak 
<https://eid.gov.si/#!/enota/51>, <http://www.eheritage.si/apl/real.aspx?id=51> [7. 7. 2024].
KRANJC, Andrej 
1994  O imenu in zgodovini pokrajine Kras. Annales: Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin (series 
historia naturalis) 4(4): 131–134.
1999  Uvod. V: A. Kranjc idr. (ur.) Kras: Pokrajina, življenje, ljudje. Ljubljana: Založba ZRC.
KUNTARIČ ZUPANC, Simona
2023  »Aman Iman« – Voda je življenje: Antropološka študija vode v vasi Ašbarū v Maroku. Ljubljana: Slovensko 
etnološko društvo.
LABADI, Sophia in GOULD, Peter 
2015  Sustainable Development: Heritage, Community, Economics. V: L. Meskell (ur.), Global Heritage: A 
Reader. Chichester: Wiley-Blackwell, 196–216. 
LABRADOR, Angela M. idr.
2018  Introduction: Public Heritage as Social Practice. V: A. M. Labrador idr. (ur.), The Oxford Handbook of 
Public Heritage: Theory and Practice. New York: Oxford University Press: 1–17.
LAHARNAR, Boštjan in MLINAR, Miha
2014  Prazgodovinski srebrni daritveni ploščici s Šentviške planote. Keria Studia Latina et Graeca 16(1): 9–20. 
LEISSNER, Johanna idr.
2022  Strengthening Cultural Heritage Resilience for Climate Change: Where The European Green Deal Meets 
Cultural Heritage. Luxembourg: Publications Office of the European Union. 
LEMAISTRE, Anne 
2015  Water and World Heritage V: W. J. H. Willems in H. P. J. van Schaik (ur.), Water and Heritage: Material, 
Conceptual and Spiritual Connections. Leiden: Sidestone Press, 87–97. 
LINTON, Jamie 
2014 Modern Water and Its Discontents: A History Of Hydrosocial Renewal. Wiley Interdisciplinary Reviews 
Water 1: 111–120.
LINTON, Jamie in BUDDS, Jessica
2014  The Hydrosocial Cycle: Defining and Mobilizing a Relational-Dialectical Approach to Water. Geoforum 
57: 170–180. 
MAKUC, Neva 
2009  Furlanska historiografija in nekatere etnične, jezikovne, verske in socialne skupine. Acta Histriae 17(1/2): 
43–58. 
MEAB – Millennium Ecosystem Assessment Board
2005 Ecosystems and Human Well-Being: Synthesis. Washington, DC: Island Press. <http://www.
millenniumassessment.org/documents/document.356.aspx.pdf> [10. 11. 2024].
MENCEJ, Mirjam 
1997  Voda v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah po smrti. Ljubljana: Slovensko 
etnološko društvo. 
MIHEVC, Andrej (ur.) 
2005  Kras: Voda in življenje v kamniti pokrajini / Water and Life in a Rocky Landscape. Ljubljana: Založba 
ZRC, ZRC SAZU.
Jasna Fakin Bajec
43
NICOLETTI, Marcantonio (Marc‘Antonio)
1870–1871 Il patriarcato d‘Aquileia sotto Volfero di Cologna. V: Archeografo Trestino 2(2): 35–86.
ORR, Scott Allan idr. 
2021  Climate Change and Cultural Heritage: A Systematic Literature Review (2016–2020). The Historic 
Environment: Policy & Practice 12(3–4): 434–477.
OSTROM, Elinor
1990  Governing the Commons: The Evolution of Institutions for Collective Action. Cambridge: Cambridge 
University Press. 
2009 The Nobel Prize: Elinor Ostrom, <https://www.nobelprize.org/prizes/economic-sciences/2009/ostrom/
facts/> [10. 11. 2024].
PANJEK, Aleksander in RATKAJEC, Hrvoje 
2015  Brez vode: Parni vlak na Krasu. V: A. Panjek, Kulturna krajina in okolje Krasa: O rabi naravnih virov v 
novem veku. Koper: Založba Univerze na Primorskem: 107–115. 
PAVLIN, Primož
2014  Bronastodobni zaklad iz Mušje jame pri Škocjanu. V: J. Fakin Bajec idr. (ur.), Kras in Brkini za radovedneže 
in ljubitelje. Ljubljana: Založba ZRC, 98–99.
PERESIN MEDEN, Nikita, PRANJIĆ, Kristina in PURG, Peter idr.
2024  Taming the Forest: Embracing the Complexity of Art-Sci Research through Microhistory, Bioeconomics 
and Intermedia Art. Technoetic Arts 22(1): 57 – 73. 
PETRIČ, Metka idr. 
2008  Voda. V: M. Hrvatin idr., Kras: Trajnostni razvoj kraške pokrajine. Ljubljana: Založba ZRC, 57–95. 
PETROVIĆ-ŠTEGER, Maja
2016  O živih in spečih vodah. Glasnik SED 56(3–4): 75–88.
PIPAN, Primož, ŠMID HRIBAR, Mateja in URBANC, Mimi 
2023  Motivation, Robustness and Benefits of Water Commons: Insights From Small Drinking Water Supply 
Systems. Acta Geographica Slovenica 63(3): 85–100. 
PLUT, Dušan in OGRIN, Darko 
2024  Globalne spremembe v okolju. V: B. Lampič in D. Ogrin (ur.), Ljudje in okoljske spremembe skozi čas. 
Ljubljana: Založba Univerze, 11–33.
POGAČAR, Martin idr. 
2020  Promises and Limits of Participatory Urban Greens Development: Experience from Maribor, Budapest, 
and Krakow. V: J. Nared in D. Bole (ur.), Participatory Research and Planning in Practice. Cham: Springer 
Open, 75–89. 
RAVBAR, Nataša 
2005  Upravljanje s kraškimi vodnimi viri in odnos do pitne vode. IB Revija  39(4): 60–75. 
SLAPŠAK, Božidar
1999  Slovenski Kras v poznejši prazgodovini in v rimski dobi. V: A. Kranjc idr. (ur.), Kras: Pokrajina, življenje, 
ljudje. Ljubljana: Založba ZRC, 145–151. 
SMITH, Laurajane
2006  Uses of Heritage. London in New York: Routledge.
STONE, Cristopher D.
1973/2010  Should Trees have Standing? Law, Morality, and the Environment. Oxford: Oxford University Press.
STRATEGIJA 
2019 Strategija kulturne dediščine 2020–2023. [Ljubljana]: Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno 
dediščino. <https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/STRAT_KD_2019.pdf> [15. 6. 
2020].
SUHOZIDNA GRADNJA 
2016  Register nesnovne kulturne dediščine: Suhozidna gradnja, <https://geohub.gov.si/ghapp/iskd/?data_
id=dataSource_2-MK_RNSD_4402-3623%3A47&page=RNSD&views=RNSD-Desna-sekcija%2CRNSD-
Pogled-OP> [15. 10. 2024].
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
44
SVET EVROPE
2005  Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (Farska konvencija). <http://
www.svetevrope.si/sl/dokumenti_in_publikacije/konvencije/199/index.html> [7. 9. 2020].
ŠKOCJANSKE JAME
1986  Unesco: Seznam svetovne dediščine: Škocjan Caves, <https://whc.unesco.org/en/list/390/> [15. 10. 
2024].
ŠMID HRIBAR, Mateja 
2014  Tipologija dediščine. V: J. Nared in N. Razpotnik Visković (ur.), Upravljanje območij s kulturno dediščino. 
Ljubljana: Založba ZRC, 17–26.
ŠMID HRIBAR, Mateja idr.
2018  Javno dobro, skupni viri in skupno: Vpliv zgodovinske zapuščine na sodobno dojemanje v Sloveniji kot 
tranzicijski družbi. Urbani izziv 29(1): 43–55. 
TANZE, Elizabeta idr.
2023  Spomini iz kašetina: Spomini iz predala: Zbornik dokumentov, časopisnih člankov, pripovedi in fotografij 
o Tomačevici in njenih prebivalcih. Tomačevica: Športno, kulturno, turistično in razvojno društvo.
UNESCO
1972  Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage. <http://whc.unesco.org/
en/conventiontext/>, <https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/Zakonodaja-ki-ni-na-PISRS/Kulturna- 
dediscina/27ee9ed3c9/Konvencija-o-varstvu-svetovne-kulturne-in-naravne-dediscine.pdf > [17. 7. 2024].
2003  Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage. <https://ich.unesco.org/en/
convention> [18. 2. 2020].
VALENTINČIČ FURLAN, Nadja 
2023  Konstrukcija znanja in identitet v filmih o nesnovni kulturni dediščini (doktorska disertacija, Univerza 
v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo). Ljubljana: [N. 
Valentinčič Furlan].
VALVASOR, Janez Vajkard 
1689/2009–2013 Čast in slava vojvodine Kranjske. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska.
VAN SCHAIK, Henk, VAN DER VALK, Michael in WILLEMS, Villem 
2015  Water and Heritage: Conventions and Connections V: W. J. H. Willems in H. P. J. van Schaik (ur.), Water 
and Heritage: Material, Conceptual and Spiritual Connections. Leiden: Sidestone Press, 19–35.
VEŠČINA 
2018 Unesco: Reprezentativni seznam NKD človeštva: Art of Dry Stone Walling, Knowledge and Techniques 
(Ciper, Francija, Grčija, Hrvaška, Italija, Slovenija, Španija in Švica), <https://ich.unesco.org/en/RL/art-
of-dry-stone-walling-knowledge-and-techniques-01393> [7. 9. 2024].
WASHINGTON, Haydn idr.
2019  Statement of Commitment to Ecocentrism, <https://www.ecologicalcitizen.net/statement-of-ecocentrism.
php> [7. 9. 2024].
ZDRUŽENI NARODI
[2020] Water and Sanitation, <https://sdgs.un.org/topics/water-and-sanitation> [21. 7. 2024].
2024  The United Nations World Water Development Report 2024: Water for Prosperity and Peace. <https://
unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000388948> [3. 1. 2024].
ZNKD
1981 Zakon o naravni in kulturni dediščini. V: Uradni list SRS 1/81, <https://pisrs.si/pregledPredpisa 
?id=ZAKO181> [3. 10. 2024].
ZON 
1999/2000 Zakon o ohranjanju narave. V: Uradni list SRS 56/1999, popr. Uradni list 31/2000, <https://www.
uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/1999-01-2655/zakon-o-ohranjanju-narave-zon> [3. 10. 2024]. 
ZVKD 
1999  Zakon o varstvu kulturne dediščine. V: Uradni list SRS 7/1999, <https://www.uradni-list.si/glasilo-
uradni-list-rs/vsebina/1999-01-0287/zakon-o-varstvu-kulturne-dediscine-zvkd> [3. 10. 2024].
ŽIDOV, Nena
2020  Nesnovna kulturna dediščina in muzeji. Etnolog 30: 49–67. 
Jasna Fakin Bajec
45
BESEDA O AVTORICI 
Dr. Jasna Fakin Bajec je raziskovalka na ZRC SAZU, Inštitutu za kulturne in spominske 
študije, ter predavateljica na Univerzi v Novi Gorici, Fakulteti za humanistiko. Raziskovalno se 
posveča socialnopolitičnim, ekonomskim in razvojnim pomenom kulturne dediščine v sodobnem 
svetu; razvoju participativnih metod in orodij za vzpostavljanje celostnega pristopa pri ohranjanju 
kulturne dediščine; opolnomočenju in vključevanju marginalnih skupin v dediščinske prakse; načinom 
ohranjanja kulturnih in človekovih pravic pri razvoju kulturnih praks. Raziskave in implementacijo 
teoretičnih spoznanj s področja kulturnih študij izvaja na Krasu in v Vipavski dolini.
ABOUT THE AUTHOR 
Dr Jasna Fakin Bajec is a researcher at the Institute for Cultural and Memory Studies at the 
Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, and a lecturer at the University 
of Nova Gorica, School of Humanities. Her research focuses on the socio-political, economic and 
developmental significance of cultural heritage in the contemporary world; the development of 
participatory methods and tools for establishing an integrated approach to the safeguarding of cultural 
heritage; the empowerment and inclusion of marginalised groups in heritage practices; and the ways in 
which cultural and human rights are preserved in the development of cultural practices. She conducts 
research and implements theoretical findings in the field of cultural studies in the Karst region and 
Vipava Valley.
Izzivi uporabe dediščine za reševanje okoljskih izzivov na primeru ustvarjanja vodne dediščine na Krasu
46
SUMMARY
Challenges of using heritage to address environmental problems – the case of water 
heritage in the Karst
Water is the basic source of life. Water resources, or the lack of them, have significantly shaped 
both ways of life and the characteristics of the living environment. Springs, rivers, traditional 
and technological knowledge, preserved water supply systems with reservoirs (ponds, wells, 
drinking troughs, pools, etc.), folk and mythological traditions constitute an important part 
of both natural and cultural heritage. However, research on this should not only focus on 
the significance of the material and technological achievements inscribed in the Register 
of Immovable Cultural Heritage of the Republic of Slovenia, but also on the understanding 
of Slovenia’s intangible cultural heritage. Within this framework, it is important to explore 
stories and memories that reflect the social relations, emotions, and power relations among 
water, technology and society. In this context, however, we should not only focus on humans 
who through anthropocentric approaches seek to dominate our common natural resources, 
but also on other living and non-living elements, such as water, which co-creates complex 
ecosystems within nature and society. 
The main aim of the article is to reflect on new concepts within heritage studies that 
understand heritage as a ‘more-than-human phenomenon’ through a reflection on the 
relationship between people and water in the Karst, the ways in which water heritage is created, 
protected and managed. In doing so, such studies also touch upon new approaches such as 
the ecosystem approach, where humans, unlike the anthropocentric view, are not superior to 
their environment, but are inseparable from environmental systems and their abiotic aspects. 
Here the concept of the hydrosocial cycle is useful – where the understanding of water is 
intertwined with technology, infrastructure and, above all, society (Kuntarič Zupanc 2024: 
22). The quintuple helix framework understands water as one of five actors of an integrated 
and participatory approach to heritage management. However, the implementation of new 
concepts in a real environment, such as the Karst, requires interdisciplinary cooperation, 
where artists, psychologists and ecological lawyers also play an important role. 
The paper concludes with the realization that although we are looking at different ways to 
mitigate climate change, including through the role and importance of cultural heritage, 
the questions of how to use water heritage in Karst to address climate change are very 
complex and difficult. Each micro-environment has its own natural, social, societal and 
cultural specificities, so universal models for using heritage to achieve a green deal will not 
be equally effective in all micro-communities. Historical and political contexts, community 
mentality and emotions must also be taken into account, and their energy can help us to 
foster communication between different stakeholders and to understand nature as a subject 
of law with its own rights.
Jasna Fakin Bajec