VESTNIKi naju še Iztok, skupaj gremo naprej in po dvesto metrih plezanja naletimo na ostanke višinskega tabora: razcefrani šo­ tori, polomljene palice in posamezni kosi opreme, napol vklenjeni v sneg in led. Marjan najde tri polne plinske bombice, ki so za nas dragocenost, saj smo svoje že pokurili. Spet počitek, nato pa prečimo desno v severno steno, v njena vršna le- dišča. Zaostajam za soplezalcema in občutek imam, da ne gre vse tako, kot bi moralo. Strašno sem zaspan, vsakih nekaj korakov se naslonim na cepin in že me zmanjka za nekaj sekund ali minut — tega nikdar ne vem. Dan se neopazno nagiba k ve­ čeru. Ko tako enkrat spet odprem oči, za­ gledam šraufa — in prav vesel sem ga. Skupaj greva naprej, medtem ko sta Iztok in Marjan že v zadnjih metrih pod vrhom. Uspelo jima je! Tudi midva sva blizu, na 8000 metrih, le še dobrih 150 metrov imava pred seboj. Toda že se spušča mrak in ko potegne še močnejši veter od zahoda, se ustaviva. Srauf se hitro odloči: »Sestopil bom. Za vrh bo še prihodnje dni priložnost.« Gle­ dam ga, ko se vrača in kljub nekoliko blodnim mislim občutim vso težo njegove odločitve. Morda je to zanj slovo od vrha Daulagirija, ki mu je posvetil sedem let trdega dela in naporov. Njegov vzpon v alpskem stilu prek južne stene leta 1981 bo ostal zapisan v himalajski zgodovini kot eno od največjih dejanj. Bo res moral od­ nehati tik pod vrhom, ki bi ga od vseh nas najbolj zaslužil? Spet sem sam in vem, da ne smem izgub­ ljati časa: treba bo poiskati Marjana in Iztoka, ki morata biti nekje v bližini, da bomo skupaj nekako prebili noč. Onadva imata bivak vrečo, medtem ko si sam s kuhalnikom ne morem prav dosti po­ magati. Noč je svetla, srebrni led daleč naokoli prekinjajo le črne zareze ledeniških raz­ pok, zgoraj pa se skalnati vršni greben jasno odraža od zvezdnatega neba. Toda vse iskanje in klicanje je zaman: kot da sta se vdrla v zemljo. Ko mi postane jas­ no, da to nima več smisla, se brez veli­ kega razmišljanja in odločanja spravim v najbližjo razpoko. Nekoliko tesna je, vendar se mi zdi, da je notri precej top­ leje — zunaj mora biti okrog — 40° C — in skoraj isti trenutek že spim. Ponoči sanjam, da me nekdo vleče za noge v razpoko in sredi te more se zbu­ dim. Luna je še vedno na nebu, le da je zdaj na zahodu. Prvi trenutek se ne mo­ rem niti premakniti; zadelan sem s sne­ gom in roke imam v žepih, debele puhaste rokavice pa so zasute poleg mene. Ni­ česar se ne spomnim. Počasi skupaj z za­ vestjo, kaj se pravzaprav dogaja, prihaja tudi kri v otrple noge — in to hudičevo boli. Po nekaj minutah se le spravim iz ledenega prenočišča. Vrh je spet neskonč­ no daleč, moj cilj je zdaj rdeči šotorček nekje daleč spodaj. še vedno je temno in po dobri uri sestopa ugotovim, da sem zašel prenizko, v strme plošče iz črnega ledu. Nimam moči, da bi se vrnil navzgor, prečim levo v strmino in lepo prosim dereze, da se ne bi snele še enkrat, ker bi bil to konec; tukaj si jih ne bi mogel pripeti nazaj. Navzdol gre potem vse zelo lahko. Na­ staja nov sončen dan in pojutrišnjem bova s Šraufom poskusila še enkrat. Teden dni kasneje spet sedimo v Larjung Lodgeju, kjer pestujem nekoliko pomrz- njene prste. Daulagiri nas je z orkanskim vetrom in novim snegom pregnal v dolino — da ne bi kdo pozabil, da je med naj­ večji in najtežjimi. NEKAJ UTRINKOV Z ZIMSKE ODPRAVE NA DAULAGIRI TUDI TO JE HIMALAJA IZTOK TOMAZIN Da, tudi to je Himalaja, — da sem zadnji mesec pred odhodom več noči zapored dežuren v zdravstvenem domu, ko pa se zdani, neprespan odhitim čistit okna za krvavo potrebne denarje, ki jih bo na koncu kljub vsemu premalo; ko se spet znoči, se zakopljem v knjige in ko se naslednjič zdani, na težkem motorju in s padalom v nahrbtniku drvim v Julijce. Naslednji dan zgodaj zjutraj bom začel nov teden, izpolnjen z delom, študijem, treningi; — da je med redkimi prijetnimi občutki ob tokratnem odhodu na odpravo tudi spomin na zadnje dni v ordinaciji, ko so me moje najstarejše bolnice zaskrbljeno spraševale, če imamo dovolj dobrih ob­ lačil in opreme za himalajski mraz. Ko sem grenko odkimal, so mi ponujale vol­ nene rokavice, nogavice in še kaj, jaz pa sem vedel, da me bo toplota tega lepega spomina grela bolj kot obleka, ki jo nosim s seboj; — da zaspan, utrujen in zagrenjen sedim v letalu in prvič doslej ne uživam v než­ nih barvah sončnega vzhoda nekje nad Indijskim oceanom, ker me zrejo misli o slabi opremi, pomanjkljivi obleki in mrazu zimske Himalaje; — da je Daulagiri tako nepopisno lep in mogočen, od koderkoli ga pogledaš, da veš, da boš nekoč moral stati na njego­ vem vrhu ali pa boš moral vse življenje trpeti bolečino neizpolnjene želje — in da so take vsaj še nekatere druge gore; 60 PLANINSKI VESTNIK — da teden dni pred odločilnim vzponom na vrh sam sredi pustih pobočij Dampuss Peaka že drugi dan brez hrane in vode še vedno vsako uro praznim črevesje, izčrpan in izsušen razmišljam o amebah in po­ dobni golazni, ki me je oropala moči in telesne teže in mi skoraj zanesljivo po­ žrla vse možnosti vzpona na Daulagiri; obenem z motnimi očmi opazujem tri­ kotno vršno piramido Daulagirija, našo Belo goro, ki se mi bolnemu in skoraj deset kilogramov lažjemu zdi tako nedo­ segljivo daleč kot še nikoli doslej nobena druga gora; — da Daulagirijev Ledeni slap, ki je po­ kopal že precej nesrečnih alpinistov, nam pa pred dvema letoma poklonil nekaj roj­ stnih dnevov in mnoge ure morečega stra­ hu, tudi tokrat miruje ter nas pusti živeti in se vzpenjati v višave Bele gore; — da se do kraja izčrpan, prepojen z mi­ slimi o skorajšnjem koncu in porazu, vle­ čem za Marjanom, ki mu gre odlično, tja nekam proti višini osem tisoč metrov, in se sprašujem, zakaj sem moral pred dnevi zboleti in zaradi tega že vnaprej izgubiti vrh; potem pa Marjan nenadoma obne- more in se ustavi, stroj mojega izmozga- nega telesa pa ga prehiti in se še kar na­ prej poganja navzgor proti vrhu Daulagirija, pravzaprav vse hitreje, tako kot se vse bolj razplamteva zatirana velika želja, ki se sedaj mora izpolniti; — da zdržim na vrhu Daulagirija samo ne­ kaj sekund, ker bi me drugače odpihnil orkanski veter, tik pod vrhom pa se za- kopljem med skale, usiham v peklenskem mrazu in pomanjkanju kisika in skoraj pol ure čakam Marjana — ker je ena od redkih misli, ki se še sprehajajo po oto­ pelih možganih, da morava biti skupaj na mestu izpolnitve najine velike želje; — da se po uspešnem vzponu na vrh, ki naj bi bil vrhunec vsega lepega in tež­ kega, prične dramatičen sestop v najbolj nori noči, ko se izgubim v vrtincu fan­ tastičnih doživetij, usodnih spoznanj in skoraj usodnih odločitev; sestop v noči polne lune, ko v ledenem siju mesečine pod hromečim bremenom izčrpanosti sko­ raj prestopim mejo sanj in resničnosti, izza katere ni vrnitve; — da imam pri sedemindvajsetih glas stoletnika na smrtni postelji, kot napol v šali pravi Šrauf, ko se dan po sestopu z vrha z razbolelim in izsušenim grlom, v katerega se ob vsaki izgovorjeni besedi zadere tisoče iglic, poskušam pogovarjati s prijatelji; — da moraš biti pred vzponom nad osem tisoč metrov višine najmanj teden dni šest tisoč ali več metrov visoko, da se zado­ stno aklimatiziraš. Jaz pa sem bil zaradi bolezni le uro in pol šest tisoč metrov vi­ soko, pa sem štirinajst dni pozneje vseeno priplezal na vrh Daulagirija in spet spoznal, da je še mnogo tega, kar se — na srečo — ne more predvideti in izračunati, kar To ni samo hoja, to je pravo plezanje — ne samo v snegu in ledu, ampak tudi v skali Vse foto: Stane Belak se še vedno izmika spoznanjem medicin­ ske in športne znanosti; — da takoj po dvodnevnem sestopu z vrha v bazni tabor z Marjanom zgrmiva po tleh in se dve uri ne dvigneva, le pijeva, vzdi­ hujeva in poskušava jesti; jaz pa kljub temu že nekajkrat pogledam na nasprotno stran doline Kali Gandaki, v zahodno steno Annapurne. Hrepenenje se nikdar ne ozira na izmučeno telo, nori ples želja se vrti naprej v prihodnost; — da Šrauf, ki mu vsi tako zelo privo­ ščimo in želimo, da bi skupaj z nami stal na vrhu Daulagirija, izčrpan in zagre­ njen strmi v goro, za katero je živel toliko let, kot bi ne mogel doumeti, da vse želje, sposobnosti, vložen trud in trpljenje spet niso bili zadosti; — da sem dan po sestopu v bazni tabor še vedno zaspan in utrujen kot le malo­ krat doslej, pa vendar dolgo v noč be­ dim in razmišljam. V sosednjem šotoru leži Pavle in vdihava kisik iz jeklenke. Prijateljev nisem strašil, samo zabičal sem jim, da me morajo takoj poklicati, če se mu bo samo malo poslabšalo. Dolgo ostajam bu­ den, skrbijo me nevarne možnosti razvoja bolezni, pomirja me zavest, da dobro vem, kako bom ukrepal; — da mi je kakšen zloben zavistnež pred odhodom v Himalajo po ovinkih namignil, naj raje ostanem doma in se posvečam delu, jaz pa poznam toliko različnih poti do izpolnjevanja sanj, toliko poti, po ka­ terih je tako zelo težko stopati naenkrat. Kot vedno na vsako odpravo tudi na Dau­ lagiri vzamem s seboj knjige; ko prijatelji počivajo, študiram, da bi čimbolje izko­ ristil dragoceni čas; skrbi me za moje pa­ ciente, zato po osvojenem vrhu kljub vsem lepotam Himalaje komaj čakam, da se vrnem in pričnem delati; 61 VESTNIK — da kljub neugodnemu vetru skočim s padalom in po tridesetih sekundah pre­ metavanja v zračnih vrtincih srečno pri­ stanem ob šotorih baznega tabora z edino mislijo: »Dovolj je bilo!« — Pa­ dalske želje pa so bile mnogo večje: počakati bodo morale na nove priložnosti; — da med vračanjem domov na letališču v Amsterdamu spoznam simpatični škotinji, ki še nikoli v življenju nista slišali za Hi­ malajo. Sprva sem presenečen, skoraj ogorčen, ko pa jima pripovedujem, kako je bilo na Daulagiriju, se mi zazdi, da sem jima odkril nov, nepoznan, čudovit svet. Z zadoščenjem poslušam vzklike preseneče­ nja, opazujem v zanimanju razprte oči, za­ čutim pristno navdušenje in občudovanje; Enajsti november lanskega leta bo z veli­ kimi črkami zapisan v zgodovini jugoslo­ vanskega in še predvsem hrvaškega in zagrebškega alpinizma. Ta dan sta Boris Kovačevič, 29, iz Sarajeva, in Branko Pu- zak, 30, iz Zagreba, kot prva človeka, od­ kar svet stoji, stopila na drugo do takrat najvišjo še neosvojeno goro na svetu, na 7743 metrov visoki Ngozumba Kangu II. Dva dni pozneje sta isti podvig opravila še Edin Alikalfič, 27, in Davor Butko- vič, 33. Vsi štirje so bili člani četrte odprave Pla­ ninske zveze Zagreba, ki je štela petnajst članov. To je bila najmočnejša ekipa, ki so jo ta čas lahko zbrali v Zagrebu, saj je imelo kar enajst članov že himalajske izkušnje. Odprava je prispela v glavno mesto Ne­ pala Katmandu 25. septembra in 1. okto­ bra, iz nepalske prestolnice pa je odšla proti gori 28. septembra in druga skupina šest dni pozneje. Dne 15. oktobra so na višini 5200 metrov postavili bazni tabor na robni moreni ledenika Lungsamp. Ker je bil sestop s pobočja gore na ledenik izredno zahteven, so že takoj v začetku postavili improvizirano žičnico: pritrdili so dvesto metrov vrvi in po njej potem ves čas prevažali tovore. Sedem kilometrov dalje, na drugi strani ledenika Ngozumba, so zaradi izrednih razdalj potem postavili še tako imenovani tabor ABC ali pomožno bazo, ki je bila na višini 5350 metrov. Potem se je začelo slabo vreme. Do 20. oktobra, ko se je neurje nekoliko umirilo, je v baznem taboru zapadlo poldrugi me­ ter snega. Kljub temu so fantje delali in že dva dni pozneje postavili prvi višinski tabor na višini 5950 metrov ter pritrdili 200 metrov vrvi v predelu, kjer so bile težave okoli četrte stopnje. Lepo vreme se je potem sicer nadaljevalo, toda globok — da je pred odhodom v Himalajo, ko se cilj zdi nedosegljiv, drag, nevaren in ne­ smiseln, veliko vrat zaprtih in nihče noče slišati trkanja nanje, ko pa je cilj do­ sežen in se zablešči v luči velikega uspe­ ha, se tudi nekatera od teh vrat na stežaj odpro, skoznje se stegujejo roke in hitijo čestitat; — da se z vrha Daulagirija vidi neiz­ merno morje visokih belih gora, ki so vse vredne občudovanja, najlepših želja in velikih dejanj; da je gora še mnogo, mno­ go več kot zmorejo dojeti oči. Edinole želje zvesto sledijo možnemu; resničnost, najsi je še tako lepa in uspešna, pa sko­ raj vedno caplja daleč, daleč zadaj — v Himalaji ali kjerkoli drugje ... sneg, predvsem pa močan veter sta alpi­ niste močno ovirala. Tako so lahko dvojko na višini 6500 metrov postavili šele 2. no­ vembra. Od tedaj dalje se je vse odvijalo zelo hitro. Pet dni pozneje so postavili tretji višinski tabor na višini 6950 metrov in 10. novembra sta Kovačevič in Puzak za­ čela zaključni naskok. Pot je bila težavna, velika ovira so bile ledeniške razpoke pod vršno steno, vse skupaj pa je še otežil mehak sneg na trdem ledu, ki je imel nagib 50 do 55 in celo 65 stopinj. Toda do večera sta se alpinista le vzpela do višine 7200 metrov in zmogla postaviti še zasilni tabor. Naslednji dan sta že ob pol osmih zjutraj odšla na zadnji del prvenstvenega vzpona in ob štirih popoldne stopila na teme 7743 metrov visoke deviške gore, na srednji vrh Ngozumba Kanga, ki ga imenujejo tudi Ngozumba Kang II. Še isti dan sta srečno prišla do četrtega višinskega ta­ bora in se nato vrnila v bazni tabor. Dne 13. novembra sta isto pot opravila še Alikalfič in Butkovič, Branko Ognan- čevič, 39, pa je moral odnehati 250 met­ rov pod vrhom. Drugi člani odprave, tisti, ki takrat še niso odšli v Katmandu, so medtem že praznili višinske in bazni tabor ter pri­ pravljali tovore, decembra pa so se vrnili v domovino. Jugoslovanska smer na Ngozumba Kang II je po računih njenih avtorjev dolga 17,2 kilometra in je ponovno utrdila ugled ju­ goslovanskega alpinizma v svetu. Od 55 odprav, kolikor jih je lansko jesen po­ skušalo v nepalski Himalaji, je bilo, kot kaže, uspešnih le 14, večina med njimi pa pred nastopom slabega vremena. To je bila sicer četrta zagrebška alpini­ stična odprava, vse razen prve pa so se ZAGREBČANI PRVI NA 7743 METROV VISOKEM HIMALAJSKEM VRHU PREPLEZANA DEVIŠKA VELIKANKA 62