PROF. EVGBN JARC Dne 5. junija 1936 je umrl profesor Evgen Jarc, bivši podžupan ljubljanski in glavni urednik »Kro nike«. Evgen Jarc je bil markantna osebnost v novejši slovenski politični zgodovini, posebno tesno pa je zvezano njegovo ime s kulturnim in tujskoprometnim napredkom Ljubljane v drugem desetletju po svetovni vojni. Zato zasluži, da mu »Kronika slovenskih mest«, ki je bila, odkar se je umaknil iz politične borbe, glavno torišče njegovega dela in zadnja ljubezen nje govega iniciativnega življenja, postavi skromen spo menik. življenjska pot Evgena Jarca je bila sledeča: Rojen je bil 7. decembra 1878 v Novem mestu, kjer je do vršil gimnazijo. V Gradcu je nato 1. 1901. dovršil štu dije na filozofski fakulteti in se posvetil profesor skemu poklicu, študiral je klasično filologijo, slavi- stiko in filozofijo in vse te predmete pozneje poučeval z najboljšim uspehom na gimnazijah v Kranju, v Ljubljani in v Tuzli. Kot klasični filolog je kazal intenzivno zanimanje tudi za klasično arheologijo in umetnost ter se nekaj časa resno nagibal k arheološki stroki, vendar ga je nagnjenje k borbi v vsakdanjem življenju odvrnilo od nje in odločilo za življenjsko plodovitejši učiteljski poklic. To nagnjenje k oblikovanju živega življenja je bilo tudi vzrok, da se je vzorni in priljubljeni profesor Jarc začel zanimati za politiko, ki je pri njem pola goma izpodrinila ljubezen do prvega poklica in postala nazadnje njegov glavni poklic. Mnogo je k temu pri pomoglo tudi prijateljstvo z dr. J. E. Krekom in po litični razmah Slovenske ljudske stranke, kateri je E. Jarc posvetil svoje najboljše moči. Pod vplivom razvoja političnih grupacij v kraljevini Jugoslaviji se ji je zadnja leta sicer odtujil in hodil lastna, po svojem prepričanju pravilnejša pota, nikdar pa ni zapustil njenega kulturnega programa. Njegova politična kariera se je pričela 1. 1908., ko je bil izvoljen za deželnega poslanca v Vojvodini Kranjski in si je kmalu priboril eno najvidnejših mest med svojimi tovariši tudi kot deželni odbornik. L. 1910. je bil izvoljen tudi za državnega poslanca in je posebno med svetovno vojno igral važno vlogo. Bil je med prvoboritelji za majniško deklaracijo, ka tere prvi koncept je bil njegov. Po vojni se je pola goma popolnoma odtujil profesorskemu poklicu, se dal upokojiti in se posvetil pokrajinski in mestni politiki. L. 1927. je bil izvoljen v oblastno skupščino, kjer je začel s svojimi tovariši kot oblastni odbornik nadaljevati med vojno v deželnem odboru začeto smotrno delo za gospodarski napredek ljubljanske oblasti. Isto leto je bil izvoljen tudi v občinski odbor ljubljanski in ostal njegov član do smrti, že prihodnje leto 1928. je postal ljubljanski podžupan in bil te časti odvezan pol leta pred svojo smrtjo. Kot pod župan se je udejstvoval posebno v tujskoprometnih kulturnih strokah. Pospeševal je postanek in organi zacijo Kulturnega oddelka mestne občine in Tujsko prometnemu odseku začrtal delokrog in smernice, ki segajo daleč preko vsakdanje pomembnosti. Ljubljana naj bi po njegovi zamisli postala jugoslovanski Salz- FRANCE STELE burg, velike prireditve, festivali v poletnih mesecih naj bi privabili dotok tujcev, aerodrom pa naj bi ustvaril iz Ljubljane važno križišče potniškega pro meta na prehodu iz Srednje Evrope na Balkan, v Italijo in k Jadranskemu morju. Iz misli o kulturnem in tujskoprosvetnem ugledu Ljubljane je vzrasla končno tudi misel o ljubljanskem mestnem muzeju in reviji slovenskih mest »Kroniki«. Njun prvi pro- pagator je bil sicer že tudi pokojni Slanovec, realne podlage pa je obema dal šele široko razgledani in marljivi organizator E. Jarc. Politika je nedvomno najbolj nezanesljiva in naj bolj nehvaležna življenjska zaveznica. To je dokazalo tudi Jarčevo življenje. Zaradi nje se je odrekel svoji prvi življenjski ljubezni, učiteljskemu in prosvetitelj- skemu poklicu, za katerega je imel tako izredne zmož nosti. Zadnje leto pred smrtjo je bil prisiljen odreči se svojemu zavezništvu s politiko, kar je zanj pome nilo toliko kakor iskati si nov, tretji življenjski po klic. Zato je stremel za tem, da depolitizira podžu- pansko mesto mestne uprave in naredi iz njega pred- Prof. Evgen Jarc KRONIKA 187 vsem oporišče kulturnega življenja mesta, ki ga je resnično ljubil. Ko mu tudi to ni uspelo, se je umak nil na samotni otočič uredništva »Kronike slovenskih mest«, kjer se je sedaj v drugi, sodobnejši obliki pre- rodil v njem nekdanji prosvetitelj in učitelj v ini ciativnega urednika in organizatorja študija o proble matiki naših mest. Polnega načrtov ga je od preob ložene uredniške mize nenadoma odtrgala smrt, da mu odkrije tista zadnja spoznanja, po katerih hrepeni človeška duša, a ji jih to življenje ne more uresničiti, čeprav je Jarc najzrelejša leta svojega življenja posvetil politiki, vseeno politika ni bila njegova naj značilnejša stran. Tudi kadar je nji služil, mu ni bila nikdar sama sebi namen, samo taktika, spretna igra premetenih igralcev, ampak jo je vedno smatral za služabnico narodnih, kulturnih in etičnih idealov. Tudi kot politik je bil Jarc predvsem izobraženec, ki se zaveda dolžnosti in vzvišenosti svojega poklica, in to prav izrazit humanistični izobraženec, če je komu klasična humanistična izobrazba dopolnilo njegovih prirojenih nagnjenj in nadarjenosti, je bila njemu prav gotovo. Ni dvoma namreč, da je prav ona njegovo prirojeno nadarjenost poplemenitila in dvigala iz nje življenjske vrednote v smislu klasične krilatice o zgo dovini, učiteljici življenja. V tem okviru humanistič nega izobraženca je bil Evgen Jarc izrazito življenjski, delovni tip. Tudi kolikor je bil prisiljen posegati po znanstvenih sredstvih, so mu tudi ti bili samo poma gala za duhovno življenjsko borbo. Tako je bil Jarc v idealnem smislu tip produktivnega izobraženca, ši- ritelja znanja, bistritelja pojmov in branilca idej. Tako je razumljivo prav pri njem, ki je poznal vodilne tuje jezike in bil široko razgledan po najrazličnejših področjih duhovne kulture in znanja, da je bil prvi med nami, ki je propagiral misel ljudske univerze vzporedno z najživahnejšo borbo za slovensko vseuči lišče, čeprav sam ni bil znanstven, ampak izrazito receptiven publicističen tip, ki bi se bil mogel raz- živeti prav le v uredništvu kakega velikega cinevno- kulturnega glasila, se je kot resnično kulturen tip zavedal, da prava ljudska prosveta črpa svoje moči le od znanstvene resnosti in od eksaktnih ved. še zadnje mesece svojega življenja je večkrat razpravljal o ljudski univerzi in poudarjal, da bo ona pri nas toliko časa pohabljena, dokler se ne bo oprla na pravo univerzo, ki se po zedinjenju tako lepo razvija med nami. Občinski svet mesta Ljubljane, njega tehnični, tujsko - prometni in kulturni odseki, »Kronika« in akcija za mestni muzej so izgubili s pokojnim E. Jarcem markantno, iniciativno in neumorno delavno osebnost. N. v m. p.! 188 KRONIKA