Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 79
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Prodajalec je zavezan izknjižiti na prodanem zemljišču vknjižene in od kupca neprevzete dolg-ove, to tudi tedaj, če se v to ne zaveže v kupni pogodbi izrecno.
Tožnica M. K. je zahtevala od toženke B. K. izbris nekaterih bremen na svojih zemljiščih. C. kr. okrožno sodišče v Celji je z razsodbo z dne 23. junija 1898 Cg. I. 75,98 — 7 ugodilo tožbeni zahtevi na podlagi nastopnega, bistvenega dejanskega stanu in iz nastopnih razlogov:
S kupno pogodbo z dne 19. januvarija 1896 prodala je to-žcnka svoja posestva vlož. št. 69. in 70. kat. obč. D. in vlož. št. 46. kat. obč. M. tožnici in njenemu tedanjemu ženinu, sedanjemu možu Fr. K. za kupnino 1400 gld. Kupca sta prevzela v svojo plačilno
80 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
zavezo terjatev občinske hranilnice v Gradci iz dolžnega pisma z dne 11. junija 1881 v tedanjem znesku 400 gld. in nevknjiženo terjatev posojilnice v Makolah po 100 gld. O drugih, na zemljiščih vknjiženih dolgovih takrat ni bilo govora, posebno jih pa kupca nista prevzela v plačilno obljubo. Na ta zemljišča sta bila oba kupca vsak na polovico prepisana.
S prepodajno pogodbo z dne 14. decembra 1897 jc Fr. K. svojo polovico zemljišča izročil svoji ženi, tožnici za kupnino 428 gld. 90 kr. in se je zavezala tožnica plačati terjatev občinske hranilnice v Gradcu v ostanku 385 gld. z obrestmi vred in sicer na polovico po 208 gld. 50 kr., dalje nevknjiženo terjatev posojilnice v Makolah do polovice po 47 gld. in še nekaj drugih nevknjiženih terjatev. Tudi v tem pismu o drugih vknjiženih terjatvah ni bilo govora in posebno jih tožnica ni prevzela v plačilno obljubo.
V tožbi zahteva tožnica, da toženka izbriši vse ostale na prodanih zemljiščih vlož. št. 69. in 70. kat. obč. D. in vlož. št. 46. kat. obč. M. vknjižene terjatve, odnosno bremena.
Toženka je ugovarjala, da je zemljišča vlož. št. 69. in 70. kat. obč. D. in 46. kat. obč. M. kupil njen mož M. K. za kupnino 1274 gld. 77 kr., da je po smrti moževi ona prevzela napominana posestva na podlagi prisojila z dne 31. avgusta 1894, št. 4568 tako, da je vknjižila dedščine otrok po 302 gld. 71 kr. na prevzetih zemljiščih, da je ta zemljišča potem poslala tožnici in njenemu možu, da se pa nikdar ni zavezala vknjiženih dolgov, katerih kupca nista prevzela, izbrisati, da se torej izbris od nje terjati ne more.
Ugovarjala je dalje toženka, da je njen mož in prednik M. K. od vknjižene terjatve iz kupne pogodbe z dne 31. prosinca 1874 po 418 gld. prevzel le ostanek 93 gld. v plačilno obljubo in trdil, da je ta ostanek tudi plačal. Kar se tiče vknjiženih terjatev otrok iz prisojila z dne 31. avgusta 1894 omeni toženka, da teh terjatev ne more izbrisati, ker so dediči deloma še nedoletni in ker okrajno sodišče v R. ne dovoU izbrisa.
Priznano je, da tožnica in njen mož, ko sta kupila posestva, nista prevzela v plačilno obljubo vknjiženih terjatev, glede katerih se izknjižba zahteva.
V smislu §-a 928. obč. drž. zak. mora prodajalec ostanke in dolgove, ki so vknjiženi na prodanem zemljišču, zastopati. Iz te pravdne določbe že izhaja, da mora toženka dolgove, ki so vknji-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 81
ženi na prodanih zemljiščih izknjižiti, oziroma izročiti za izbris prikladne pobotnice. Ni pa merodajno, se je li toženka zavezala izbrisati dolgove ali ne. Toženka se sicer sklicuje na določbo §-a 443 obč. drž. zak., češ, da kupec, ki prejemajoč zemljišča ni gledal v zemljiške knjige, mora za svojo malomarnost odgovoren biti. Res je, da prevzemnik mora zagovarjati bremena in dolgove na prevzetem zemljišču, toda le nasproti tretjim osebam; on je dolžan vknjižene terjatve, če jih tudi ni prevzel v plačilno obljubo, vendarle plačati zahtevaj očim upnikom; ima pa potem pravico terjati odškodovanje od prodajalca. Nasproti prodajalcu pa ni moči trditi, da mora prevzemnik, ki ni gledal v zemljiške knjige, svojo malomarnost trpeti, nego mora prodajalec po smislu §-a 928. obč. drž. zak. vsakotoat za dolgove, od prevzemnika ne prevzete, odgovoren biti, jih plačati, oziroma prevzemnika odškodovati in pripomočke za izbris v zemljiških knjigah priskrbeti.
Na priziv toženke je c. kr. višje deželno sodišče v Gradci z odločbo z dne 20. oktobra 1898 B. II. 318/98—4 prizivu toženke ugodilo, predrugačilo razsodbo prvega sodišča in tož-beno zahtevo zavrnilo.
Razlogi.
Dolžnost toženke, da bi morala v tožbi navedena vknjižena bremena izbrisati dati, ali pa izročiti tožnici potrebne pobotnice, se ne da v le-tem slučaji izvajati iz določbe §-a 928. obč. drž. zak., ker v to manjka v pogodbi z dne 19. januvarija 1896, na čigar podlagi so prešla omenjena posestva na ime toženke in njenega moža, pogodbena podstava taki obvezanosti. Kajti omenjene pogodbe ni smatrati niti po imenu, niti po vsebini in smotru za kupno pogodbo in tudi sploh ne za čisto odplačno pogodbo, za kojo edino veljajo zakonite določbe o evikciji. Pogodba od 19. januvarija 1896 je po svoji bistveni vsebini prepodajna pogodba, ki je sicer v zvezi z protidolžnostmi na strani prevzemnikov (stano-valska pravica i. t. d.), koje pa vendar glede na nasprotne, v primeri s prcpodanim premoženjem manjše dajatve ni moči smatrati za odplačno pogodbo. Ker pa hočejo stranke pri takih pre-podajnih pogodbah, da prevzame prevzemnik le tiste dolžnosti, katere izrecno sam obljubi in zato tudi v pismeno pogodbo sprejme, tedaj bi le-ta zahteva za izbris, oziroma izročitev pobotnic glede na zastavno-pravno zavarovanje tirjatev na tožničinih posestvih, ka-
6
82 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
terih nista tožnica in njen mož v že imenovani pogodbi prevzela v svojo plačilno obljubo, bila nasproti toženki le tedaj utemeljena, ako bi se bila le-ta v isti pogodbi ali pa z drugo obvezno izjavo v to izrecno zavezala. Takšne obvezne izjave ni tožnica trdila, nego ona utemeljuje svojo tožbeno zahtevo le s tem, da je toženka po zakonu dolžna zahtevane dolgove izbrisati dati, oziroma izročiti izbrisne izjave. Ali takšna zakonita obveznost se ne nahaja v pogodbi od 19. januvarija 1896, če bi se jo tudi smatralo za kupno pogodbo. Ona stranka namreč, ki izroči, mora sicer v smislu zadnjega odstavka §-a 928. obč. drž. zak. dolgove in zaostanke ki so na predmetu pogodbe vknjiženi, zastopati, to se pravi, da mora zanje jamčiti. Toda iz bistva in smotra evikcijske dolžnosti izhaja, da se ta zaveza še le takrat vpošteva, kadar je bil kupec na podstavi določbe §-a 943. obč. drž. zak. tožen na plačilo hipotek, kojih ni bil prevzel, in kadar jih je on res plačal, ker je moči šele v tem slučaju govoriti o kaki škodi, za katero je prodajalec po določbah §-a 923. in nasl. obč. drž. zak. odgovoren.
Vidno je torej, da je pogoj za tožbo kupca iz regresne pravice, snujoče se iz odgovornosti glede kake na kupljenem zemljišču zavarovane terjatve, ta, da je upnik že zahteval plačilo od kupca in da je le-ta v istini tudi že plačal. Ker pa v le-tem slučaju o tem ni govora in tega toženka sploh trdila ni, da so jo hipotekami upniki na plačilo tožili in da je ona plačala, torej manjka prej imenovani pogoj za tožbo in lahko torej tudi ostane nerešeno, ali bi se mogel ta pogoj pri tem položaju sploh vresničiti in kedaj.
Tožbena zahteva je torej neutemeljena; prizivu je bilo ugoditi in tožbeno zahtevo zavrniti.
Na revizijo tožnice je c. kr. najvišje sodišče z odločbo z dne 28. decembra 1898 (Cg. I. 75/98—15) predrugačilo višje-sodno razsodbo in obnovilo razsodbo okrožnega sodišča.
Razlogi.-
Pogodba od 19. jan. 1896, s katero je toženka Martinu P. in njegovi sedaj tožeči ženi M. prodala posestva vi. št. 69. in 70. kat. obč. D. in 46. kat. obč. M. za kupnino 1400 gld., je brezdvomno odplačna in posebno tudi kupna pogodba, na katero je uporabljati določbe XXIV. poglavja II. dela obč. drž. zak. v popolni meri.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 83
b) Podsodnost za tožbo na pripoznanje ribarslce pravice.
V pravni stvari tožiteljev Ivana M. in tovarišev proti ko-mendi velikonedeljski balije avstrijske nemškega viteškega reda, toženi na pripoznanje ribarske pravice tožiteljev je c. kr. okrajno sodišče v Ormožu po ustni razpravi v smislu §-a 239. in 261.
6*
Niti to, da so pogodniki mati in sin, oziroma sinaha, niti to, da se je del kupnine vzel na račun dedinskega odpravka, ne more predrugačiti pogodbene kvalifikacije, kajti tukaj gre za singalurno nasledstvo na podstavi pogodbe, nikakor pa ne za pravni prehod, in iz tega izhaja »eo ipso«, da mora prednica vse zaveze izpolniti iz svojega premoženja.
Če pa je tako, se ne da tožbena zahteva rešiti ne glede na določbo §-a 1061. v zvezi s §-om 1047. obč. drž. zak., a določba zavezuje prodajalca, da mora prodano posestvo kupcu izročiti v prosto posest. Te zaveze toženka ni izpolnila, ker je kupcema M. P. in tožnici, katera je v smislu daljnje pogodbe od 17. decembra 1897 tudi glede druge polovice posestev stopila v pravice svojega moža, izročila prodana zemljišča z vknjiženimi bremeni. Ta bremena pa že sama na sebi kupca proti zakonu zavirajo, da bi prosto posedovala kupljena zemljišča, ter njima kratijo pravico razpolaganja vsled zavez, katerih kupca nista prevzela. Ta bremena mora torej, kakor je prvi sodnik upravičeno povdarjal, v smislu §-a 928. obč. drž. zak. toženka zastopati; nasledki malomarnosti, katere mora prevzemnica sama trpeti, ne izključujejo odgovornosti toženke, ampak so le vzrok, da se zahteva ta odgovornost. Prav tako je brez pomena, se je li toženka zavezala izbrisati bremena, kojih tožnica ni prevzela, kajti ta zaveza je nastala iz pravnih razmer vsled pogodbe.
Ako toženka zavrača tožnico z njeno zahtevo na njene roditelje M. in J. P., je to neumestno; z roditelji ni prišla tožnica v nikakeršno pravno razmerje povodom pridobitve kupljenih posestev, nego je glede rešitve njene tožbene zahteve navezana edino le na prednico, to je toženko. Očividno je torej, da je višje sodišče zavrnilo tožbeno zahtevo, ker je pravno napačno presojalo glavno stvar (§ 503. št. 4 civ. pr. r.). Izpodbijano razsodbo je bilo torej predrugačiti in razsodbo prve instance obnoviti.
84 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
c) Rubežen najemnin — dopustna.i)
V eksekucijski stvari zahtevaj očega upnika Franca K. proti zavezancu Francu P. radi 381 gld. je c. kr. okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne  14. januvarja 1899 opr. št. E
') Glej nasprotno stališče na str. 49. let. »Slov. Pr.«
civ. pr. r. dne 10. decembra 1898. opr. št C 17298—3 ugodilo ugovoru, da jc sodišče nepristojno in obsodilo tožitelje v povračilo pravdnih stroškov iz razlogov:
Sedež nemškega viteškega reda za balijo avstrijsko je na Dunaji, v Singerstr. 5. Z le-to tožbo se spravlja v veljavo ribarska pravica v javnih tekočih vodah, koder jo hoče tudi tožena stran. Ne išče se stvarna pravica do nepremičnine t. j. zemljišča, nego obligatorna pravica, četudi je ribarska pravica nepremična stvar. Takšne tožbe spadajo v splošno podsodnost po §-u 65. jur. n. Ribarske pravice v rekah: Zabnjak, Brajaga, Pesnica in Erjavica tudi ni moči smatrati za pravno razmerje, ki bi se nanašalo na gospodarjenje na posestvu velikoncdeljskem (§ 87. jur. n.).
C. kr. okrožno sodišče v Mariboru je rekurzu tožiteljev s sklepom z dne 30. decembra 1898, opr. št. R 163/98—1 ugodilo in prvosodni sklep tako prenaredilo, da se odbije ugovor in-kompetence naprošenega sodišča, toženca pa obsodi v povračilo pravdnih stroškov obeh instanc.
Razlogi.
Tožitelji zahtevajo ribarsko pravico po javnih vodah, kakor je v tožbi razloženo. Takšna pravica je pa pripoznano stvarna pravica na nepremičnini po smislu §-a 307.' obč. drž. zak. (glej repertorij izrekov c. kr. najvišjega sodišča). Ker nadalje javne vode, na katere se nanaša tozadevna ribarska pravica, neoporekano leže v okoliši naprošenega okrajnega sodišča in ker so dani pogoji §-ov 49. št 1 in 58. jur. n., zato je okrajno sodišče v Ormožu pristojno po §-u 1. jur. n. in bilo je 'ugoditi rekurzu.
C. kr. najvišje sodišče je na revizijski rekurz komende s sklepom z dne 24. januvarja 1899, št. 1088 potrdilo izpodbijani sklep rekurznega sodišča, ker je prav utemeljen glede na namen in obseg kompetenčnih, v §-u 81. jur. n. ustanovljenih določil.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 85
131/99—1 dovolilo zvršilo z rubežnijo in preodkazom več zave-zančevih najemninskih tirjatev v skupnem znesku 128 gld. 25 kr.
Na zavezancev rekurz je C. k r. deželno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 27. januvarja 1899 opr. št. R 20,90—3 prcmenilo izpodbijani sklep prvega sodišča in odbilo predlog za-htevajočega upnika iz razlogov:
Rekurzu je bilo ugoditi, ker izpodbijani sklep v zakonu ni utemeljen. Zvršilo na užitke in dohodke zavezančeve iz nepremičnin je vsekakor dopustno, toda po §-u 97. eks. r. načeloma le po prisilni upravi, ne pa z rubežnijo posamičnih užitkov in dohodkov, kakor posebno najemnin. To je tudi prav naravno ne glede na določbo §-a 97. ibid. že zgol iz gospodarskoekonomičnih ozirov. Izpodbijani sklep je bilo torej treba premeniti in eksekucijski predlog odbiti C. kr. najvišje sodišče je na revizijski rekurz zahtevajo-čega upnika s sklepom z dne 28. februvarja 1899 predrugačilo izpodbijani sklep rekurznega sodišča in obnovilo sklep okrajnega sodišča iz naslednjih razlogov:
Imovina zavezančeva, katera je zadeta z rubežnijo in preodkazom, je v tem slučaji določena denarna tirjatev njegova, katera je podvržena zasegi po §-ih 294. in nasl. eks. reda. Če je pa ta tirjatev nekak dohodek iz nepremičnine, ne more to biti povod, da se napotuje na prisilno upravo, ker z jedne strani ne gre za to, da bi se trajno pritegnili bodoči dohodki, v kar bi pač treba bilo uprave, z druge strani pa so po določbah - o učinku uvedbe prisilne uprave (§-i 103., 104. eks. r.) in o prejemanji upravnih dohodkov (§ 119. 2. in 3. odst. leg. cit.) vzete v poštev že prej pridobljene pravice. In če se izpodbijani sklep rekurznega sodišča snuje iz misli, da bi zaprošeno prisilno zvršilo bilo protivno splošnim narodnogospodarskim koristim, tedaj je pa uvaževati, da eksekucija velja samo za najemnine, ki zapadejo v določeni čas, in da sploh dolžnika, dokler ne pride vmes kaka druga odredba zavarovanja, prav nič ne ovira pri vporabljanji dohodkov, da torej dolžnik tudi lahko porabi dohodke v namene, ki nimajo ničesar opraviti z gospodarskirrji koristmi. Sicer pa, če se zgodi kaka zloraba, je prosil) soupravičencem, da svoje pravice varujejo in torej sami uvedo prisilno upravo. Uradoma pa ne gre ozirati se na takšne pravice, kedar se rešuje, kakor tukaj, prošnja po §-u 54. eks. reda instruirana.
86 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
d) K praksi pri odmeri stroškov. I.
C. kr. deželno sodišče v Ljubljani kakor rekurzno sodišče je v zvršilni stvari Marije K. proti Francetu G. radi 1290 gld. vsled rekurza Marije K. zoper sklep c. kr. okr. sodišča v Ljubljani z dne 8. januvarija 1899 opr. št. 29/99—1 v nejavni seji storilo nejavni sklep z dne 8. februvarija 1899, opr. št. R 21/99—1: Rekurzu se ne ugodi, a sklep sodišča prve stopinje, v kolikor je izpodbijan, se potrdi, v drugem pa pusti nedotaknen; stroške rekurza mora ilarija K. trpeti sama.
Razlogi.
Zahtevajoča upnica se pritožuje radi tega, ker jej je prvi sodnik, rešujoč nje zvršilni predlog za dovolitev zvršila potom rubežni in shrambe zavezančevih premičnin določil stroške le v znesku 2 gld. 15 kr., kolikor bi bili višji, ako bi se bil ta predlog združil s predlogom za zvršilno dražbo zavezanče-vega zemljišča — in zahteva, naj se jej odmerijo stroški do-tičnega samostalnega predloga ne glede na drugi tudi samostalno stavljeni predlog za zvršilno dražbo zemljišča, ker ni zapovedano nikjer v zakonu, da bi se taki predlogi morali združevati in ker v le-tem slučaji taka združitev različnih predlogov niti umestna ni bila.
Iz predloženih spisov je razvidno, da sta bili vlogi, v katerih predlaga zahtevajoča upnica dovolitev zvršila proti zavezancu, pri zvršilnem sodišču dne 5. januvarja 1899 ob jednem vloženi in da se opirata na jeden in isti zvršilni naslov; datovana je res vloga, v kateri se predlaga dovolitev dražbe zavezančevega zemljišča, z dnem 28. decembra 1898, ona za dovolitev zvršila na premičnine pa z dnem 3. januvarija 1899, in zahtevajoča upnica trdi, da s početka ni mislila prositi zvršila na zavezančeve premičnine, nego, da je svojemu zastopniku še le potem, ko je bila vloga z dne 28. decembra 1899 že na čisto prepisana, naročila, naj prosi tudi dovolitve zvršila na premičnine.
Po §-u 74. eks. r. je zahtevajočemu upniku povrniti le one stroške, ki so potrebni za uresničbo pravice; kateri stroški so potrebni, določi sodišče, skrbno pretehtavši vse okolnosti; pri tem je posebno uvaževad tudi določila §-ov 18. in 19. min. ukaza z dne
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 87
11. decembra 1897, št. 293 drž. zak., po katerih je tudi v zvršilnem postopanji pravne spise samo tedaj posebej nagraditi, kedar jih ni moči združiti z drugimi pravdnimi spisi, ali pa če sodišče spozna, da je njih ločena podaja potrebna ali vsaj primerna.
V le-tem slučaji je bilo primerno in umestno združiti vse zvršilne predloge proti zavezancu v jedni in isti vlogi, in videti ni nikake potrebe ločiti jih in staviti v posebnih vlogah, in to tudi|tedaj ne, če bi bila zahtevajoča upnica res^še le potem, ko je bila vloga z dne 18. decembra 1898 že na čisto prepisana, uvidela potrebo, prositi tudi zvršila na zavezančeve premičnine, kajti lahko je bilo dotični predlog uvrstiti ali pristaviti tudi v prvi že na čisto pisani vlogi.
Prvi sodnik je torej pravilno ravnal, ko je smatral stroške vloge z dne 3. januvarija 1899 za nepotrebne, in je za to vlogo odmeril le toliko pristojbino, katera bi šla zahtevajoči upnici pri združitvi teh predlogov v jednem spisu. Zategadelj je bilo sklep sodišča prve stopinje, kolikor je izpodbijan, potrditi, v ostalem pa pustiti nedotaknjenega.
Izrek o stroških opira se na določilo §-a 74. eks. r., ker je bil rekurz brezuspešen in torej tudi njegovih stroškov ni moči prištevati onim potrebnim stroškom, katere je zavezanec povrnid dolžan.
II.
C. kr. deželno sodišče v Ljubljani kakor rekurzno sodišče je v zvršilni stvari Franceta Gr. proti Francetu Go. radi 400 gld. vsled rekurza Franceta Gr. zoper sklep c. kr. okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14. januvarija 1899, opr. št. E 102/99—2 v nejavni seji storilo nastopni sklep z dne 8. februvarija 1898, opr. št. R 30,99—4: Rekurzu se ne ugodi in sklep sodišča prve stopinje, kolikor je izpodbijan, se potrdi, v drugem pa pusti nedotaknjen. Stroške rekurza mora Fran Gr. trpeti sam.
Razlogi.
Zahtevajoči upnik Franc Gr. se pritožuje zoper sklep prvega sodnika z dne 14. januvarija 1899 jedino radi tega, ker mu ni odmeril in prisodil v vlogi z dne 9. januvarija 1899 zabeležene
88 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Kazensko pravo.
a) Sodišče je tudi po že pravomočni obsodbi obtoženca zasledujoče oblastvo v smislu §-a 214. kaz. zak.
(Kas. razsodba od 16. septembra 1898. 1. št. 8453.).
Ferdo, Jakob, Marija in Jelica P. so potolkli svojega žlahtnika Ivana R. in so bili zato obsojeni po §-u 157. kaz. zak. Po pravo-močn-osti razsodbe, a prej nego so obsojenci nastopili kazen, se je oglasil Ivan R. na državnem pravdništvu, ter se je sam ovadil, da je v pravdi zoper rečene obsojence krivo pričal, češ, da ga niso oni ranili, nego da se je sam poškodoval, ko je, drže nož v roki, po naključju pal na tla.  Državni pravdnik je predlagal ka-
pristojbine od prošnje za zemljeknjižni izpisek v znesku 2 gld. 75 kr. oziroma, kakor popravlja v rekurzu, 2 gld. 50 kr., kateri znesek da mu gre po odvetniški tarifi A št. 6.
Rekurz ni utemeljen, kajti naročila zcmljeknjižnih izpiskov pri sodiščih na sedežu odvetnika spadajo med one posle, katere je nagraditi po določilu A št. 14 odvetniške tarife, in prvi sodnik je za to naročitev pravilno odmeril 75 kr., ker ni misliti, da se je za ta opravek porabilo več, nego pol ure. Ako je torej zahtevajoči upnik s posebno vlogo prosil za zemljeknjižni izpisek in ako on od te vloge zahteva v smislu odvetniške tarife A št. 6 nagrado 2 gld. 50 kr., treba reči, da ti višji stroški niso bili potrebni za uresničbo pravice; po določilu §-a 74. eks. r. pa je zahtevajočemu upniku povrniti le za uresničbo pravice potrebne stroške, katerih potrebnost določi sodišče, skrbno prctehtavši vse okolnosti. /
Po vsej pravici je torej prvi sodnik črtal te višje stroške kakor nepotrebne in zahtevajočemu upniku odmeril samo nagrado v smislu odvetniške tarife A št. 14 v nesku 75 kr. Radi tega je bilo potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopinje v tem oziru, dočim ostane isti sklep v drugem nedotaknjen, ker ni izpodbijan.
Stroške brezuspešnega rekurza mora rekurent trpeti sam, ker teh stroškov ni moči prištevati onim potrebnim stroškom zvršilnega postopanja, katere je po predpisu §-a 74. eks. reda povrniti zahtevajočemu upniku.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 89
žensko preganjanje Ivana R. radi krivega pričanja. Zaslišan kakor obdolženec pa je Ivan R. preklical svojo ovadbo in vnovič potrdil, da so bila njegova izpovedanja v prejšnji pravdi resnična. Državni pravdnik ga je za to obtožil radi zločina potuhe prikrivanjem po §-u 214. kaz. zak. Sodeče sodišče pa je Ivana R. oprostilo obtožbe, češ, da po pravomočnem krivdoreku ne more biti več govora o prikrivanji hudodelstva ali storivca, ter da za to manjkajo objektivni znaki zločina po §-u 214. kaz. zak.
Na pritožbo ničnosti, oprto na § 281. št. 9 a) kaz. pr, r. je kasacijsko sodišče obtoženca krivim proglasilo v zmislu obtožbe, obrazloživši tako-le svoje pravno mnenje: S svojo samo-ovadbo je obtoženec nedvomno nameraval pripomoči obsojencem potem obnovljenja postopanja, katero je Jelica P. takoj potem istinito zaprosila. Vsled krivične svoje samoovadbe pa je obtoženec tekom obnovne preiskave oviral zasledenje storivcev in ob-težkočil poizvedbe. Njegova ovadba je bila vsekakor prikladna provzročiti oprostitev obsojencev od prisojene jim kazni. Toda z razsodbo še ni dovršeno kazensko postopanje. Razsodba ne za-glavlja naloge kazenskega sodnika. Le-temu je še za zvršitcv kazni skrbeti. Če se obsojenec skrije, mora ga iskati, a če mu dovoli obnovno postopanje, začne zoper njega novo preiskavo. Zato je kazensko sodišče zasledujoče oblastvo celo do zvršitve prisojene kazni. Fitik.
b) Nemogoča storitev ne more biti predmet izsilovanja.
(Kas. razsodba od 10. januvarija 1899. 1. št. 17434 od 1898. L).
Katica K., mlada in lepa žena, je pov^abila na Martinovo družino S!, tri možkc in eno žensko, na večerjo. Kmalu po večerji je začelo vse povabljence v trebuhu ščipati in vzlasti na potu domov jim je bilo jako slabo. Najslabše pa se je godilo 221etnemu Martinu S., čilemu fantu, lepe postave; njega je začela mrzlica tresti, obležal je in prav nevarno obolel. Toda okreval je črez teden dnij. Povabljeni in njihovi sorodniki in prijatelji so si zabili v glavo, da je Katica Martina zagovorila. Zato so jo povabili v svojo hišo in baš Martin S. in njegov stric Luka so jo tja pripeljali. Komaj je bila Katica vstopila v hiso, obskočili so jo Drcja, ^  Luka^ ]\Iartin in Marjana S., jo zgrabili za vrat in za lase, jo grdili
90 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Fitik.
in sramotili, jej sponašali, da je »copernicac, da je Martina S. zagovorila, da ga mora razgovoriti, sicer da jo ubijejo, da jo],živo pokopljejo; udrihali so po nji neusmiljeno, jo cebali in pehali; a o pravem času sta došli dve osebi, ki sta Katico rešili iz opas-nega položaja.
Državni pravdnik je obtožil napadavce po §-u 93. kaz. zak., spoznavno sodišče pa jih je krivimi proglasilo hudodelstva izsilovanja po §-u 98. a. b. kaz. zak.
Pritožba ničnosti obtožencev je bila oprta mej drugim tudi na § 281. št. 10. kaz. pr. r. Kasač ijsko sodišče jej je ugodilo, izpodbijano razsodbo razveljavilo in kazensko pravdo vrnilo raz-pravnemu sodišču v novo razsojenje, a to iz teh-le uvaževanj: Pritoževavci prav pravijo, da je bilo obtoženo dejanje samo prav-no-pomotno uvrščeno pod § 98. kaz. zak. Kajti izsilovanje ni možno brez poseganja v tuje pravice.   Storitev, dopustitev ali opustitev pa, ki se komu izsiluje, mora imeti kako zasebnopravno vrednost, kračenje kake posebne pravice, ter mora biti mogoča in zvršljiva. Le-teh predlogov pa gotovo ni vnašem slučaji, ker pač nikdo več ne veruje na >copernice«, niti si more domišljati, daje moči koga zagovoriti in razgovoriti.   Zato o izsilovanji  niti govora biti  ne more. Obtoženo dejanje more pa vstanavljati učin §-a 99., odnosno §-a 93. kaz. z.  A v tej smeri pomanjkujejo ona utrjenja, ki so potrebna v pravo uporabo zakona.   Za uporabo §-a 99. kaz. zak, vzlasti ni dokazano, so li obtoženci nameravali spraviti Katico K. v straii in nemir, in so li vedeli, da je bilo njihovo postopanje sposobno povzročiti takovo stanje, ki presega v §-u 98. kaz. zak. napominano »opravičeno bojazen«. Uporabi § 93. kaz. zak. pa je napoti okolščina, da je sodni dvor izključil namen omejiti osebno prostost, vsekakor zgol vsled krivega mnenja, da je za le-to hudodelstvo potrebna dalj časa trajajoča in popolna odtegnitev osebne prostosti, na pr. vezanjem, zapiranjem. Razsodbeni razlogi poudarjajo tudi, da so obtoženci samo iz čertenja ravnali; no, nagib dejanja ni odločilen. Obtoženo dejanje torej ni še vsestranski razmotano in ugotovljeno, ter ni moči stvari za pravo uporabo zakona presoditi (§ 288. št. 3 kaz. pr. r.), ako ne, da se v navedeni smeri vnovič razpravlja in vse potrebno utrdi.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 91
c) Pojma „upnik" po §-u 1. zakona o bpezuspešenji prisilnih zvršil ni tolmačiti sam6 v civilno-pravnem smislu.   Izraz »preteče" zvršilo je širši nego „započeto" zvršilo.
CKas. razs. od 13. januvarija 1899. 1. št. 14888 iz 1898. 1.)
Šime O. in Stipe L. sta utihotapila s Hrvaškega na Štajersko ob času vvozne prepovedi 12 prascev. Žandarmi so ju zasačili in jima prasce odvzeli, a okrajno glav^stvo je le-te oddalo županstvu v začasno varstvo. Zupan je spravil zasežene prasce s svojimi vred v svoj hlev. Toda že prvo noč so mu jih tedaj neznani zlikovci iz hleva izgnali in ni se posrečilo zaslediti ne zli-kovcev, ne prascev. Šime O. in Stipe \,. sta bila kaznovana radi pregreška po §-ih 5. in 45. zak. od 29. februvarija 1880. 1. št. 35. drž. zak., odnosno zak. od 24. maja 1882. 1. št. 51. drž. zak. Črez leto dnij pa so žandarmi pozvedeli, da sta bila ravno ona dva odgnala prasce iz županovega hleva. Preganjana zopet radi tatvine, ju je razpravno sodišče krivima proglasilo po §-u 1. zakona od 25. maja 1883. 1. št. 78, drž zak.
Proti le-temu krivdoreku sta obtoženca prigovarjala po §-u 281. odst. 10. kaz. pr. r., češ, da še ni bil proglašen zapad prascev, izročenih županu samo v začasno varstvo, ter da zato ne more biti govora niti o razmerji med dolžnikom in upnikom, niti o »zapo-četem« prisilnem zvršilu; obtoženo dejanje da spada k večjemu pod § 3. zak. od 25. maja 1883. 1. št. 78. drž. zak.
Temu mnenju pa ni najti v zakonu prave podloge, in zato je odbiti ničnostno pritožbo.
Prigovoru, da v letem slučaji ne obstaja razmerje med dolžnikom in upnikom, je pripomniti, da pojma »upnik« v smislu zakona od 25. maja 1883. 1. št. 78. drž. zak. ni tolmačiti zgol v civilno-pravnem pomenu. Le-ta zakon ga rabi temveč brez ozira na obstoječe pravno razmerje in na naravo zahteve. »Upnik« označuje ne samo tirjavca v smislu obligacijskega (za-veznega) prava, nego vsacega, čigar zasebna ali javna, obligacijska ali stvarna pravica more biti poravnana državnim prisilnim zvršilom v zavezančevo premoženje. Naslov upnikove pravice more biti ne samo zasebne, nego tudi državno-pravne narave. Poprejšnjega pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom niti ni treba. Zato
92 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
fiskusu ni moči odrekati svojstva upnika v smislu napominancga zakona, kajti kazensko oblastvo bi bilo vprašavnc prasce proglasilo zapadlimi po § 46. zakona o živinskih kužnih boleznih, a po § 47. istega zakona bi bilo pripadlo državnemu zakladu skupilo za zapadle prasce. Temu ne zadeva prav nič to, da še ni bil oblastveno potrjen in proglašen zapad prascev, v čigar varnost so bili le-ti zaseženi in dani županu v varstvo. Kajti zakon ščiti upnika ne samo v ekseku?tivnem (pravem) prisilnem zvršilu, nego tudi v zvršilu za zagotovilo in v vseh, leto pripravljajočih in njegovo zvršitcv zagotavljajočih oblastvenih odredbah.
Glede znaka »započetega prisilnega zvršila« pa jc uvažiti, da zakon ščiti upnika že o pretečem prisilnem zvršilu. Pojem »pretečega« je pa širši nego oni »započetega« prisilnega zvršila, ker vsako započeto zvršilo jc preteče, ne pa obratno. Zvržilo pa je započeto takoj, ko upnik stori prvi eksekutivni korak. Zaseženje prascev je bilo nedvomno ekselcutivni korak, zato/ obstaja znak započetega prisilnega zvršila.
Neosnovana je tudi pritožbina trditev, da obtoženo dejanje znači samo prestopek §-a 3. zakona od 25. maja 1883. 1. št. 18 drž. zak. Kajti le-ta paragraf ne ščiti v prvi vrsti in neposredno prisilnega zvršila, temveč stanje, ustanovljeno z oblastveno odredbo. Od-vzetjem zasežene stvari namerava storivec v le-tem slučaji zgol vtesniti oblastvu mogočnost razpolaganja, obrezuspešiti stanje, oblastveno napravljeno. Če pa namen presega to mejo, morda stvar za zmerom odvzeti, aH jo poškodovati, onda se prestopek druži (steka) s tatvino ali hudobnim poškodovanjem, a če meri na brez-uspešenje upnikovega izplačila, onda obstaja pregrešek po §-u 1. 1. c. Vsekakor je moči odvzeti s takovim namenom tudi zasežene stvari ter zakriviti istočasno pregrešek po §-u 1. in prestopek po §-u 3. rečenega zakona. Toda v takem slučaji je uporabiti po splošnih pravilih §-ov 34. in 237. kaz. zak. samo § 1. napomi-nanega zakona. Razsodba pa jc utrdila, da sta obtoženca nameravala obrezuspešiti izplačilo fiskusovega zahtevka s skupilom prascev, ter je zato prav uporabila § 1. zakona od 25. maja 1883. 1. št. 78. drž. zak.
Fitik.