ZAPISKI ANDREAS DIVUS IZ KOPRA — PREVAJALEC HOMERJA Malo komu je znano, da je bil eden prvih, ki so v novem veku prevajali Homerja in Evropi odkrivali njegovo poezijo, doma iz naših krajev. Podpisoval se je kot Andreas Divus, po rodu pa je bil Istrijan, doma iz Kopra, na kar kaže že njegov stalni. pridevek Iustinopolitanus. Sicer pa pre­ moremo o njem le malo otipljivih podatkov: ni nam znana letnica njegovega rojstva ne leto in kraj smrti. Tudi ne vemo, kar bi nas najbolj zanimalo, ali je bil po rodu Slovenec ali Italijan. Če je bil slovenskega rodu, tedaj bi utegnil biti Divus po šegi tedanjih humanistov latiniziran slovenski priimek D e v ali Božič. Takšno domnevo je že na začetku tega stoletja izrazil E. Teza,1 toda po robu se ji je postavil B. Ziliotto, češ da »v Kopru ni nikoli živel niti en sam Božič (Box ich), medtem ko so arhivski papirji polni Divov.«2 Né vem, koliko so Ziliotta pri tej njegovi apodiktični trditvi vodili čisto znanstveni nagibi. Priznam, da sam teh podatkov nisem preverjal na samem kraju, zato tudi ne vem, koliko je Divov v koprskih arhivih. Po rodovniku svojih lastnih prednikov pa vem, da je priimek »Božič« na slovenskem Primorskem zelo razširjen. Ker nam Divus sam ni zapustil nobenega namiga o svojem narodnost­ nem izviru, lahko o vsem tem samo ugibamo, zanimivo pa je, da ni .ničesar zapisal v italijanskem jeziku. Zanesljivo vemo o njem samo to,, da je bil sodobnik in prijatelj koprskega škofa Petra Pavla Vergija mlajšega (1498 do 1565), znanega Trubarjevega sodelavca. Poleg tega srečamo med njegovimi prijatelji ali zaščitniki še imena vplivnega kardinala Aleksandra Farnese1, slovitega pravnika Otoniella Vida in padovanskega škofa Alvisa Pisana. Divovo življenjsko delo, kolikor nam je znano, obsega prevode treh ali štirih grških pesnikov v latinščino: Homerja, Aristofana, Teokrita in morda tudi Hesioda. Najpomembnejši med temi je prevod celotne Iliade in Odiseje, ki je bil prvič objavljen v Benetkah 153t, nato pa velikokrat ponatisnjen. Tako je že 1538 izšel ponatis v Parizu, 1540 v Selignacu v Franciji; nato je humanist Giphanius Divov prevod popravil in ponatisnil 1584, to izdajo pa je spet izboljšal Sebastiano Castiglione in jo ponatisnil 1567 v Baslu. Naslednja izboljšana izdaja, ki jo je oskrbel Spondanus, je izšla prav tako v Baslu 1583. Ponovno se je Divovega prevoda lotil Henricus Stephanus, eden največjih grecistov vseh časov, in ga izdal 1588 v Genèvi; in za njim je Divov prevod popravljal še Emilio Porto (1609).3 Zdi se, da je bil Divov prevod dolgo časa sploh edini latinski prevod obeh Homerjevih pesnitev v celoti, zato so ga pogosto ponatiskovali tudi še v prvi polovici XVII. stoletja, zlasti v raznih dvojezičnih (grško-latinskih) izdajah Homerja, vse do leta 1656, ko je v. Amsterdamu izšla verjetno zadnja takšna izdaja z Divovim latinskim pre- ' vodom. To izdajo je pripravil Cornelius Schrevelius, skritiziral pa jo je — 1 E. Teza, Quale era il casato dl Andrea Divo, vecchio traduttore di Aristofane? (Rivista di. storia antica, N. S. Vili, Padova 1903, 85—98), 87: »E perchè, nelle regioni vicine all'Istria, i Boz'ic'i non mancarono, e forse non mancano, è a domandare se il... tra­ duttore di Aristofane sia veramente un Andrea Boz'ie'.« ! B. Ziliotto, La cultura letteraria di Trieste e dell' Istria (Trieste 1913), 125 op. 1. • Podatke o najstarejših izdajah Divovega' prevoda Homerja povzemam deloma po G. R. Carliju, Opere vol. XVI (Milano 1784), 17, deloma sem jih sam preverjal po raznih italijanskih knjižnicah. 273 ravno zaradi dodanega Divovega prevoda — Meric Casaubonus, sin slovečega nizozemskega filologa Isaaca "Casaubona, v oceni De nupera Homeri editione Lugduno Batavica. Posledica je bila, da je Andreas Divus s svojim latinskim prevodom. Homerja sčasoma zatonil v pozabo. Casaubonova kritika je bila upravičena, kajti Divov prevod je bil vse prej kot poetičen: v njem ni ostala več »sled sence zarje« Homer jeve glori je, prevod je bil ne le prozen, ampak vseskozi tudi prozaičen in strogo dobeseden: največkrat niti vrstnega reda Homerjevih besed ni spremenil. Poleg tega je zagrešil vrsto slovničnih napak, večkrat je kršil tudi temeljna pravila latinske sintakse.4 Zaradi teh trdot in napak so Diva grajali tudi drugi in izrekli o njem nekaj zelo trdih sodb: Giuseppe Fabiani je njegov prevod označil kot »misera­ bile e puerile«,5 B. Ziliotto primerja njegovo presajanje grških stavkov v la­ tinščino Prokrustovi postelji.8 Toda te pomanjkljivosti nekolika odtehta okoliščina, da je bil Divus v marsičem pionir, ki je moral orati ledino: ni se mogel nasloniti ne na dobre latinske prevode iz prejšnjega obdobja,' niti ni mogel primerjati svojega pre­ voda z morebitnimi prevodi Homerja v moderne jezike, iz preprostega razloga, ker takšnih prevodov tedaj sploh še ni bilo. Poleg tega pa Divus sam v pred­ govoru svoj latinski prevod izrecno označuje zgolj kot nekakšno skico, kot črno-belo reprodukcijo, v- kateri je izgubljeno vse bogastvo izvirnikovih barv. In navsezadnje latinskih slovničnih napak ni zagrešil zaradi neznanja latinske slovnice, ampak zgolj iz svoje neomajne zvestobe do Homerja, ki se mu ni maral izneveriti tudi v najmanjših podrobnostih, tako da je npr. v latinskem prevodu obdržal celo homersko rekcijo • posameznih glagolov. Tudi drugi Divovi" prevodi so doživeli več ponatisov. Prevod enajstih Ari- stof anovih komedij - je najprej izšel 1538 v Benetkah, ponatis 1548 prav tam, ter še dva ponatisa v Baslu (1542, 1552). Ponatiskovali pa so prevod Aristofane verjetno tudi pozneje. Tako je npr. še 1625 izšla v Leydenu grško-latinska iz­ daja Aristofane, ki jo je oskrbel Odoardus Bisetus in ki vsebuje poleg drugih latinskih prevodov posameznih Aristofanovih komedij tudi tri Divove (A v e s , Concionatrices, Cerealia célébrantes). Prevod Teokritovih Idil — menda je to sploh prvi prevod Teokrita v latinščino — je izšel 1539 v Be­ netkah in bil ponatisnjen 1554 v Baslu. Prevoda Hesioda-pa nisem mogel za­ slediti nikjer, čeprav ga Divus omenja v posvetilu k svojemu prevodu Homerja (sublimia magni Hesiodi scripta); morda mu je obležal v rokopisu. Tudi tem prevodom so očitali razne pomanjkljivosti; neki Ménage je npr. o Divu celo zapisal, »qu' il était très ignorant en grec et en latin«.8 Toda ta trditev je očitno pretirana. Divu je mogoče očitati vse prej kot neznanje latinščine. Njegova posvetila k posameznim prevodom — topa so edina izvirna besedila, ki so nam od njega ohranjena — so napisana v ele­ gantnih in vzornih ciceronskih periodah. Tako je npr. k prevodu Homerja napisal dve posvetili. Prvo je v latinski prozi in naslovljeno na koprskega škofa Petra Pavla Vergerija. V začetnem delu posvetila, ki nekoliko,spominja na Salustijev proemij k »Vojni z Jugurto«, razpravlja o nesmrtnosti, ki jo človek doseže s svojimi duhovnimi stvaritvami. Nato razkriva nagibe, iz katerih se je lotil prevajanja grških pesnikov: hotel je po svojih najboljših močeh »pomagati njim, ki se ukvarjajo s študijem lepih umetnosti«. Svoje deio je opravljal z veliko vztrajnostjo, pa tudi »z. 1 Divove prestopke zoper pravila latinske slovnice je zbral in sistematično pretresel G. Babuder, Di alcuni Istriani cultori delle lettere classiche del 1400 in poi, ed in .parti­ colare dell' Iliade di Andrea Divo Giustinopolitano. Atti dell' I. R. Ginnasio superiore di Capodistria (1865). v 5 Prim. Argelati, Biblioteca degli Volgaritazzori IV (1767), 231. « B. Ziliotto, o. e, 124. ' Pred Divom so znani le prevodi posameznih spevov Homerja. Najobsežnejši iz tega obdobja je prevod Lorenza Valla, ki obsega šestnajst spevov Diade, kot najbolj poetična pa velja prepesnitev odlomkov iz šestega speva Diade izpod peresa hrvaško- madžarskega humanista Ivana Cesmičkega (J anus Pannonius). s Citirano po Michaudu, Biographie universelle, 2e éd., T. 11 (Paris s. a. = 1882), 109. 274 \ ANDREAE DIVI IVSTINOPO* litini in Homeri trdiisktioncm dd Cknßimum uirum Petri«« Pdiihim Vergermi»,ci« «em lußinopolitdnum, ciufdemćfc urbis Bpifccpum honordtip* fimum, Vrxfiitio. V F. M A D M O D V ЈЛ, Sdn* fltßiinc, de doftißime uir,fu»wu fdifcr cos kude, funmuq:prxdi* aliene cxtollcndos indiani, ijut [UAS omîtes cogitdtiones co diri* guntjdćj; unumjïudiofe agunt, ut fui nominis memoria dduerfus temporis iniuridm uir* tutis prxßdio tucdntur : fie ,quiprdtiis cupiditdtibus dédit uoluptdtiï$blddmjscdpti,dcdelinid,nihildliud. ni/î prxfeiitid confdtrdiit, poftcritdtis mâkm cunm , ' geruntomnifune contumeliainfcâdihtos,neq-yir.dgis hominum,qudm pteudum numero hdbcndos efle duxi. Qiiideniinnodicdmturpius,fcdfldgitioßus ejjèpot, quimhdnc dciem ingenï], tuditdm nobis dmttird di prxfldntißinurü rerum contcmpktiončjtd prxfïringi ßnere itidnißimis fplcndoris inßgnibus , ut cà deinde lucem^ux uerifsimd cß,quxty uirtutis eßproprid,in< tuerinuUdutionepoßitfPrxddrddddecus,crddldii dem injìrumentd bdbemus, dnimum er ingenium:fcd bis dbutimur dd deteriord: ey dppetitui mngis,quint rdtioni pmntcs qux turpid funt,kuddbilid credimusy item'cfc turpk,qii£ kudubilid. Veteresdutemillißuc philofophi,ßuc ciuitdtum reilores^uictfi wnpriitta A и veliko izgubo svojega premoženja«, (magna rei familiaris iactura). V nadaljevanju opredeljuje značilnosti svojega prevoda in ugotavlja, da »ni opustil ničesar ali prav malo tega, kar sodi k posebnosti ali jasnosti besed«. Hkrati se že vnaprej zavaruje pred morebitnimi kritiki, ki mu bodo očitali, da je marsikaj izrazil v latinščini manj elegantno: »Predvsem ni bil moj na­ men, da bi razkazoval lepote in mikavnosti latinskega jezika, temveč da bi kar najzvesteje izrazil poteze Homerja in drugih pesnikov, katerih dela sem tu hkrati z njim zaobjel, ne da bi jih olepševal z barvami ali krasil s škrlatom; hotel sem samo potegniti njihovo podobo in jo tako rekoč s črtami oglja upodobiti v skladu z resničnostjo.« Nato navaja še nekaj drugih argumentov v prid svojemu prevodu, nazadnje pa se obrača neposredno na Petra Pavla Vergerija. Ta del posvetila utegne biti še posebno zanimiv za raziskovalce naše kulturne preteklosti, saj lepo osvetljuje Vergerijev lik in posamezne postaje njegove življenjske poti, hkrati pa nakazuje širok krog humanističnih interesov koprskega škofa in njegovega kroga, se pravi tistega kroga* ki se je 275 pozneje dotaknil tudi slovstvene dejavnosti našega Primoža Trubarja; zato naj sklepni del posvetila prevedem v celoti: Tebe, preslavni VERGERIJ, čigar značaj in učenost sem vedno občudoval čez vse, sem izbral kot edinega od vseh in tvojemu imenu želim posvetiti te sadove svojega duha. Tega nisem storil zato, ker bi bil mislil, da lahko ti s posvetitvijo mojih spisov še bolj zasloviš (saj si že tako poln vse hvale, da tvojemu slovesu ni mogoče ničesar več dodati), temveč^da bi čez mene in čez moje spomenike, ki bi sami po sebi morda ostali precej v temi, z napisom' tvojega imena razlil nekakšno luč in svetlobo. Kje je človek, ki bi se mogel s tabo upravičeno primerjati v vsakršni slavi? V Benetkah si živel tako, da so te vsi ljubili, večina pa tudi častila in spoštovala. Vendar si se, podžgan od želje po večji slavi* hotel preseliti v Rim, kjer bi bili darovi tvoje nadarjenosti, da se tako izrazim, vidni" v bolj obiskanem gledališču. In ko si prišel v Rim, si že čez nekaj dni postal tako zaupen prijatelj papežu Klementu VII in si si pridobil naklonjenost tega . tako velikega in dobrohotnega moža, da ti je sam od sebe zaupal ugledno poslanstvo k nepremagljivemu kralju Ferdinandu, kar je poprej odrekel mno­ gim, ki so se za to potegovali. Kaj naj rečem, kako je v tej dolžnosti vzblestela luč tvoje razumnosti in preudarnosti? Bog mi je priča, v tistem delu sveta ni človeka, ki te ne bi z najvišjimi in s popolnoma iskrenimi hvalnicami po­ vzdigoval do neba in te skrbno in sveto ohranil v svojem spominu. Ko pa je papež Klement umrl, si na pismeni poziv papeža Pavla III prihitel v Rim. Tam si mu v razumnih besedah dal poročilo o uspehih svojega poslanstva, tako da mu niti na misel ni prišlo, da bi fta tvoje mesto postavil koga drugega, ampak te je odposlal s še večjimi in obsežnejšimi pooblastili. Ko je namreč sklenil sklicati koncil, da bi odpravil zmote, je želel, da se s tabo sestanejo knezi iz vse Nemčije, da bi ti skrbno preiskal njihovo razpoloženje in ugo­ tovil, kaj sodijo o koncilski konstituciji. Ko si to zadevo naglo in z največjim priznanjem opravil, si se vrnil v Rim, od tam si se napotil v Neapelj spet kot papežev odposlanec k cesarju. Naposled si se okrašen s škofovsko častjo svoje domovine vrnil domov, kjer uživaš v spoštljivem zatišju in kjer si najrajši odpočiješ v študiju svete književnosti, ki si jo vedno goreče ljubil. V tem očitno posnemaš svoje prednike, predvsem učenega moža, velikega govornika Petra Pavla Vergerija, po katerem si prevzel ime in krepost. Ta mož je bil najslavnejša zvezda svojega časa, vse kaj drugega kot poprečen okrasek; za- blestel je na koncilu v Konstanci, ki je bil pred sto leti, bil je dober strokov­ njak v vseh svobodnih znanostih, o čemer pričajo njegovi spisi, ki jih je mnogo objavil. Bil je zelo priljubljen pri škofih svojega časa, prav tako pa pri cesarju Sigismundu, pri katerem je tudi umrl, kot berem v poročilih učenjakov. Vse to so v resnici velike in neminljive stvari: toda ti si s svojo edinstveno kre­ postjo storil in dosegel ne samo, da ne potrebuješ nobenega priporočila svojih prednikov, temveč da so celo oni zaradi odličnih lepot tvojega značaja in tvoje učenosti danes pri nas še slavnejši. Ker vem, kako iz srca so ti naklonjeni vsi, ki te poznajo (saj ni skoraj nikogar, ki te ne bi hotel — očaran od tolike hvale •— spremljati z največjo blagohotnostjo in spoštovanjem), sem upal, da bom že s samim tem posvetilom svojih del lahko navezal nase ne toliko tebe, saj se že dolgo štejem med tvoje zaupne prijatelje, temveč vse svoje someščane, ki si jim ti tako zelo pri srcu. O koristnosti svojega dela in o avtorjevem priporočanju ne bom ničesar go­ voril, da ne bi, kot se temu reče, ob sončni svetlobi prižigal svetilke. Naj torej končam, še prej pa te prosim, bodi prepričan, da ti ostajam in da sem ti vedno ostal iskreno vdan! Pozdravljen, čast in okras svoje domovine! Za tem sledi drugo posvetilo, ki je napisano v verzih in naslovljeno na študente grške književnosti (studiosis Graecarum litenaru m). Po­ svetilo obsega 41 latinskih heksametrov, ki so v metričnem in vsakem drugem pogledu brezhibni; njihova dikcija in melodioznost spominja na Vergila: Humida nox magnum tenebrie obduxerat orbem. claraque fraterno splendebat lumine Phoebe... 276 Posvetilo nam odpira lep vpogled v Divovo široko načitanost po klasični lite­ raturi. Tako nas npr. začetek posvetila z naštevanjem različnih življenjskih idealov, za katerimi se pehajo ljudje, spominja na podobno tematiko Hora- cijeve posvetilne pesmi Mecenatu (Maecenas atavis edite regibus). Iz verzov lahko jasno razberemo morda najbolj značilno potezo Divovega značaja: ambicioznost, željo po dosegi slave in nesmrtnosti, ki veje že tudi iz proznega posvetila Vergeriju. Ta želja mu je osnovni vzgon njegove preva­ jalske dejavnosti, pa tudi gonilna sila ustvarjalnosti pri drugih ljudeh. Očitno ne Divus ne ljudje Vergerijevega kroga svoje ambicioznosti niso prikrivali s hlinjeno skromnostjo ali ponižnostjo. Tudi v posvetilu škofu Vergeriju nas preseneča mesto, kjer* Divus odkrito piše, da se je Vergerij hotel preseliti v Rim »podžgan od želje po večji slavi« (maiorisgloriae cupiditate incensus) : gre za tipičnega renesančnega cerkvenega kneza, ki mu je tuj starokršćanski ideal meniške ponižnosti in ki ne želi živeti v senci, ampak v ornatu in sijaju posvetnih časti. Pesem je na nekaterih mestih nekoliko težje umljiva, ker je zastrta z raz­ nimi aluzijami na mitološko in astronomsko učenost, je pa — kot rečeno> — zanimiva za poznavanje Divovega značaja in za razumevanje osnovnih gibal, ki so ga vodila pri njegovem, delu.9 Vlažna je noč vso širno zemljo v temo zagrnila, Foibova sestra sijala je, v bratovi luči bleščeča. Sam sem, potrt od skrbi, otopel od mnogih naporov, ' Muz naveličan veselih in njega, ki vodi in vlada žlahtnim človeškim podvigom duha, prelepega Foiba, trudno telo raztezal na postelji, v sen zibajoči, v srcu razmišljal, zakaj si le-ta palačo postavlja, drugi pobožen gradi bogovom svetišča, ki drzno v silne oblake se pno, spet drugi z rokó darežljivo. • revnim darila deli, ta ljubi učene poete, oni pa s postom telesne moči si spodjeda, spet drugi vajeti trde pobožnih obredov in vaj si nadevlje: vsakdo po svoji stezi se vzpenja k olimpskim vrhom, te nam doseči — edini je cilj vseh naših naporov. To sem razmišljal: Pa ti? Ne boš ničesar pokazal, storil ničesar, kar pozni še vnuk bo hvalil in ljubil, s čimer dobiš domovinsko pravico na zvezdnatem nebu? Vtem ko razmišljal sem, to, z lenivimi krili bog spanja skušal je žgočo mi skrb pregnati iz bolnega srca.. Vendar ni mogel z darovi mi svojimi prsi umiriti, mojega jaza najžlahtnejši del se vztrajno je vzpenjal, kvišku kipel, premagala ni ga dremavica sladka. Tu se božanski Homer mi prikaže, vseh pevcev najvišji, takšen kot bil je nekoč, ko strašne vojske je opeval, r s svojimi svetimi usti besede je te spregovoril: »Kaj se vznemirjaš v skrbeh? Moč pameti svoje izrabi, pusti počitek! Če res želiš si časti za nagrado, ' dal ti bom vredne snovi, ki je vredna napornega dela: stori, da ves me bo svet prebiral v latinskem jeziku! S tem si zaslužiš nebo, zaslužiš si slavo veliko!« ' Andreas Divus iz Kopra študentom grške književnosti! 277 To je dejal in odšel. Zaspanost je ude pustila, um je bil bister in svež. Crnilo, papir in pisalo brž sem zagrabil in pevca Homerja, kot sam je ukazal, vsem vam enako razložil, mladeniči dragi in starci! Sprejmite torej to moje darilo z naklonjenim srcem, zraven še, kar Aristofan učeni je pisal, kar pel je z glasom vznesenim Hesiod in kar je Teokrit opeval. To si berite in v svojem spominu me dolgo ljubite, vam pa naj grške pesnitve, prelite v avzonske besede, um okrase, da ne bo izobražen le v eni modrosti! Kajetan Gantar 278