Z največjim in iskrenim navdušenjem m delegati kongresa Zveze Svobod in prosvetnih društev izvolili svojega dolgoletnega predsednika tovariša Ivana Regenta za častnega predsednika Zveze Svobod in prosvetnih društev
Na zadnjem plenumu Republiškega sveta ZSJ za Slovenijo, je bil soglasno izvoljen za predsednika Republiškega sveta tovariš Stane Kavčič. Tov. Janko Rudolf odhaja na drugo odgovorno mesto. Ob zaključku plenuma je tov. Stane Kavčič izrazil misel nas vseh, ko je dejal: »Janko, ki je z vsemi nitmi povezan in utripi srca zrasel z delavskim razredom, nam je bil mnogo več kot samo predsednik...«
Tovarišu Janku želimo mnogo zdravja in uspehov na novem mestu!
Kongres Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije v Mariboru je dal nove pobude za nadaljnjo rast prosvetne dejavnosti na Slovenskem. Za svojega predsednika je kongres izvolil tovariša Vlada Majhna.
KONGRES
MLADOSTI
V veliko dvorano Doma sindikatov v Beogradu Je prišlo prve dni tega tedna nad tisoč mladincev in mladink — delegatov organizacij Ljudske mladine Jugoslavije. Naši mladinci so na svojem kongresu prisrčno pozdravili tudi predstavnike mladinskih organizacij iz 22 tujih dežel in toplo sprejeli v svoji sredi goste — tovariša Tita, Rankoviča, Stamboliča...
Na VI. kongres Ljudske mladine Jugoslavije so prišli predstavniki sto tisočev graditeljev prog, cest, tovarn... predstavniki mladincev, ki si v tovarnah prizadevajo Izdelati kar največ proizvodov.. mladincev, ki si v krr^tijstvu prizadevajo doseči čimvišji hektarski donos .., mladincev, ki si v šolah žele pridobiti čimveč znanja za svoj jutrišnji delovni dan. Največje priznanje mladini za njeno požrtvovalno delo je izrekel tovariš Tito, ko je v svojem govoru dejal:
»... Naša mladina je bila vedno pripravljena, kadar smo potrebovali njeno sodelovanje v določenih akcijah, in niti enega primera ni bilo, ki bi bil količkaj pomembnejši, da bi mladina na naš poziv rekla »ne«. Mladina je zmerom rekla »da« z navdušenjem, ne pa godrnjanjem.
Zato me veseli, da je mladina zadnja leta našla svojo pot in da zdaj čvrsteje in s čedalje večjim zanosom ubira to pot
PLEMUM SINDIKATOV SLOVENIJi:
Dne 29. januarja ob 10. url so se zbrali v veliki sejni dvorani Doma sindikatov člani Republiškega sveta ZSJ za Slovenijo, da Prouče najaktualnejše politične naloge delavskih sindikatov z ozirom na volitve v zvezno in republiške ljudske skupščine.
Pred razpravo je predsednik tovariš Janko Rudolf podrobno razčlenil sedanji položaj in na osnovi tega razkril določene pomanjkljivosti v naših dosedanjih prizadevanjih, ki so nedvomno Prispevale k povsem neupravičenemu nezadovoljstvu v prvih dneh tega leta.
Pojavi, ki smo jim bili priča v začetku tega leta, narekujejo vsem našim organizacijam, da razčlenijo svoje delo, da vidijo, kje so ravnali napak in preusmerijo svojo dejavnost.
V tem obdobju se dodobra spoznajmo z vsemi, izredno pomembnimi zakoni, ki jih je v dobro delovnih ljudi in našega celotnega socialističnega razvoja sprejela Zvezna skupščina. Zal, r>ririL°fal° tolmačenje teh’ za delavski razred tako pomembnih tem s-stvar neodgovornih ljudi, ki iščejo le slabosti ter s em slnJo nezadovoljstvo, ali zavajajo.
lrlemeiSt?V1Ji del seznanjanja najširših množic z uspehi v prete-™ ,.tu , praktično prizadevanje za uresničitev nalog, ki jih postavlja letošnji in perspektivni družbeni plan. Prav te dni se sestavljajo občinski in okrajni plani. Ali bodo ti plani vskla-J,," a Predvidevanji družbenega plana, ki določajo stalno dviganje življenjske ravni, utrditev gospodarstva, izravnanje plačilne Bilance? Ali bomo dopustili, da se zaradi kratkovidnosti ali koristoljubja nekaterih kršijo predvideni proporci? Tu lahko naše organizacije mnogo store. Razširimo in poglobimo demokratičnost z mobilizacijo in aktivizacijo najširših ljudskih množic. Le tako bomo najuspešneje preprečili samovoljo in biro-«ratizem, ki ne vidi ali noče videti v proizvajalcu aktivnega initelja nase družbe, činitelja, ki ni le proizvajalec, temveč tudi potrošnik, in ne samo proizvajalec, temveč tudi upravljalec.
io pomeni, da moramo v tem obdobju, pa tudi potlej obrniti
0ur!f ,h kxomuni- «a- kjgr ^ odloča in sklepa o najvažnejših stvareh delavčevega življenja, kjer ta troši svoj osebni dohodek m kjer se upravlja s sredstvi, dobljenimi v neposredni proiz-anji komune. Seveda, bo kdo rekel: lahko je govoriti. Toda če nekai rečeS> se kaj hitro zameriš, lahko se znajdeš na s absem delovnem mestu, če ne kaj hujšega. Res, žal, da J takih primerov še več. Toda prav zato moramo utrjevati občinske organe, med njimi tudi sindikalne svete, ki bodo sposobni Pomagati podjetjem in ustanovam, ki bodo sposobni preprečevati slabosti posameznikov, ne da bi se bali za posledice,
Tu je skopo povedanih le nekaj misli, h katerim se bomo R 'n ,7 vrafaU- misli, ki jih je povedal tovariš predsednik Janko nuaoif m ki jih je dopolnila razprava mnogih odbornikov. Sin-iati naj jasno, brez olepševanj, brez demagoških fraz stopijo volilno akcijo in se odločno zavzemajo za socialistične odnose, •io bo tudi najdragocenejši delež, ki smo ga dolžni dati, ko se pripravljamo na izvolitev svojih najvišjih predstavniških organov. Ploj drUg' t0?ki Cevnega reda pa je tovariš Janko Rudolf ™mu obrazIozil nujnost, da zapusti mesto predsednika, ker
Plen.0,3 na	Ug° POlitiČn° dolŽnost °benem Je predlagal, da
I "sUm sprejme v svojo sredo tovariša Staneta Kavčiča, člana izvršnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in ga izvoli za Predsednika. Odborniki so predlog soglasno sprejeli in izrekli SfV-ku’ki ^ celih deset iet z le njem" lastno spoTob-sinrf v*lj tZni.J° m PnzadevnoStj0 usmerjal naše delavske ndikate, zahvalo in najlepše želje v bodočem delu.
D
KONGRES SVOBOD IN PROSVETNIH DRUŠTEV SLOVENIJE
H
OBESA
temelj razcveta socialistične prosvetne dejavnosti
Preteklo soboto in nedeljo (25. in 26. januarja 1958) je bil v Mariboru redni kongres Zve. ze Svobod in prosvetnih društev Slovenije. Razen o tajniškem poročilu, ki so ga delegati prejeli že pred kongresom, je kongres razpravljal še o štirih referatih:
— O izobraževanju odraslih. Referent tovariš Vlado Majhen.
— O materialnih razmerah prosvetnih društev. Referent tovarišica Tilka Blaha.
— O smotrih umetniškega de. lovanja prosvetnih društev. Referent tovariš Lev Modic.
— O nekaterih problemih amaterske dejavnosti. Referent tovariš Vinko Trinkaus.
Potem, ko so tovariši prečita. li referate, je kongres nadaljeval delo v treh komisijah: komisiji za izobraževanje odraslih, komisiji za amatersko de. javnost in komisiji za materialne razmere prosvetnih društev.
Komisije so po temeljiti razpravi sestavile resolucije in jih
predložile kongresu, ki jih je z nekaterimi dopolnitvami in popravki sprejel.
Med razpravo sta ' se oglasila tudi tovariša Stane Kavčič in Boris Ziherl in s svojimi teht-himi razmišljanji o delu pro. svetnih društev v sedanjem Obdobju obilo prispevala k razjasnitvi smotrov naše prosvetne dejavnost.
Po sprejemu nekaterih manjših sprememb v pravilih Zveze Svobod in prosvetnih društev je kongres sprejel predlog 21 delegatov in izvolil tovariša Ivana Regenta, enega najstarejših delavskih voditeljev ter prosvetnih delavcev, ki ima velike zasluge za razvoj in uspešno delo Svobod ter vse prosvetne de-javnosrti v naši republiki, za častnega predsednika Zveze Svobod in prosvetnih društev.
Ob zaključku je kongres izvolil svet Zveze (kj ima 67 članov) in nadzorni odbor. Za predsednika sveta je bil soglasno izvoljen tovariš Vlado Maj-
hen, za tajnika pa tovariš Vinko Trinkaus.
Zamisel o združitvi pro* svetne dejavnosti v enotno organizacijo je bila povsem pravilna
Kongres je razpravljal o dejavnosti Zveze Svobod in prosvetnih društev v obdobju od jeseniškega izrednega kongresa
(Nadaljevanje na 5. strani)
tako, da zdaj lahko vidimo mladi rod prav tako navdušen, kakor je bil leta 1945, ko smo končali vojno, pa tudi že prej v osvobodilni vojni. Veseli me, da vidimo danes našo mladino prav tako odločno...«
Mladinci niso- na svojem kongresu samo obujali spominov na uspehe,, ki so jih dosegli na gradbiščih, v tovarnah, na kmetijskih posestvih, v šolah. Pomenili so se o nalogah svoje organizacije, o nalogah njih samih. Glavna naloga organizacije je zdaj, tako je bilo rečeno na kongresu, da pripravlja in usposablja mladino za sodelovanje v mehanizmu družbenega upravljanja, da prispeva k lastni preobrazbi v resnično subjektivno socialistično silo, katere člani bodo okvire družbenega sistema uporabljali za nenehno krepitev materialnih sil socializma in socialističnih odnosov. Rečeno je še bilo, naj se mladina v prihodnje čimbolj zavzame za izpolnjevanje proizvodnih nalog in naj prek delavskega samoupravljanja in novega gospodarskega sistema povezuje osebne in kolektivne koristi.
Mladino moramo podpreti pri teh njenih prizadevanjih prav vsi. Pogostokrat se še namreč dogodi, da jo odrivamo in da mlademu človeku odrekamo pravico delovanja v organih, v gospodarstvu, češ mlad si še, neizkušen. Ce si bomo prizadevali prav vsi vključevati mladino v delavske svete, ji nalagati odgovorne dolžnosti v družbenih organizacijah, ji zaupati naloge, potem bomo pomagali k njenemu uveljavljanju, k njenemu strokovnemu razvoju, k vzgoji v duhu naše stvarnosti, v duhu socializma.
Podpredsednik Izvršnega sveta LRS tovariš Viktor Avbelj je v ponedeljek, dne 27. januarja odgovarjal v Domu sindikatov v Ljubljani na vprašanja odbornikov in ob tem obrazložil nekatere značilnosti zveznega in republiškega perspektivnega plana in obeh letnih planov. Nekaj njegovih misli bomo objavili v naslednjih številkah.
Naše sindikalne organizacije, predvsem v Sloveniji, bi se morale resno posvetiti vsem vprašanjem na' torišču komune, tako trgovine, stanovanjskih skupnosti, potrošniških svetov, hišnih svetov, socialnega skrbstva, naprednega gospodinjstva itd., ker je vse skupaj povezano z dejanskim življenjskim standardom delovnega človeka. Naj ponovim, da ne gre pri tem za to, da bi sindikati zanemarili torišče dela v podjetjih. Nasprotno, v podjetjih imamo še veliko težav, še veliko ?Iabos.ti’ ki bo treba posvetiti vso pozornost; nS pa izključno samo to. Po mojem mnenju bodo težko pravilno reševali svoje naloge, če ne bodo spremljali, Kako se stvari ekonomsko odražajo na terenu, to je tam, kjer se ciklus zaokrffža, kjer se proizvaja in troši. Sindikalno članstvo, sindikati, naj s svojimi Organi delujejo na torišču komune, kjer se odvija vse naše gospodarsko življenje tako rekoč v zaključnem ciklusu stalnega obračanja: proizvodnja - promet - potrošnja. Ze bolj ali manj povprečen naš človek vidi kako to deluje, če recimo v tovarni streme za visokimi cenami in čimboljšim plasmanom, ne vidijo pa, da hkrati s svojim vplivom kot proizvajalci, ker zagovarajajo čim višje cene, spodbijajo s tem sebi osnovo, ker morajo na drugi strani kot potrošniki blago dražje plačevati. Seveda tudi ne gre za to, da bi morali sindikati v okviru tovarn vplivati na to, naj bi povsod prešli samo na čim nižje cene že na tovarniških vratih. Cene morajo biti taksne, kakor jih tržišče prenese. Važno pa je, da n» terenu komune in okraji in tudi širše navzgor vpliva-rno na ta način, da se v čim večji meri zagotovi kontrola nad dobičkom, ki se ustvarja kasneje v trgovini.
Mi imamo trenutno dokaj mučne pojave, da nad dobršnim delom dobička, ki se realizira v trgovini, družba izgubi evidenco. V prvi vrsti je vprašanje skrbi za stsndsrd Trdim, da je veliko problemov mestnega
PREDAVANJE TOVARIŠA MIHE MARIN KA V DOMU SINDIKATOV V LJUBLJANI
Vloga sindikatov v komuni
prebivalstva in prebivalstva v Industrijskih centrih, lahko v dokajšnji meri rešiti na terenu komune. Zlasti pa lahko marsikaj rešimo, če komune nadzirajo način uporabljanja sredstev predvsem tržnega dobička, ki se ustvarja v trgovini, skladov, ki jih daje industrija in v celoti naše gospodarstvo. Seveda vseh grehov tega sveta nima smisla naložiti trgovini na njena pleča, ker bi bilo to neobjektivno in krivično. Današnje slabosti trgovine so dediščina naše prejšnje politike, ko smo ji — deloma upravičeno — zaradi večje živahnosti trgovine, dovolili večjo iniciativo, jo sprostili, čeprav sistem še ni bil dovolj popoln, da bi bil ’ zmožen ustvariti tej trgovini neke okvire, v katerih bi ona sicer svobodno delovala, pa bi imela družba vendar nad njo kontrolo in jo lahko usmerjala.
Trenutno se mi zdi izredno važno doseči, da bi velika izvozna in uvozna podjetja in druga grosistična podjetja izgubila svoj monopolni položaj. Onemogočiti moramo, da bi imela tako uvozna in izvozna kakor notranja grosistična trgovina tako rekoč popolno posredniško vlogo od proizvajalca do potrošnika. Takšna vloga, poleg premajhne kontrole nad dobički, ki se ustvarjajo v tem prometu od proizvajalca do potrošnika, poraja namreč zelo nevšečne pojave, kakor jih čestokrat danes beležimo. Iskati moramo oblike, kako onemogočiti ta absoluten monopolni položaj velike
trgovine, tako notranje kot zunanje, iskati načinov kako jo postaviti v položaj, da deluje tam, kjer potrebuje družba njene, usluge, da pa ni »absoluten arbiter«. To se pravi, ustanoviti moramo več podjetij, ki naj bi v večji meri med seboj konkurirala, ter tako omogočiti, da več neposrednih producentov dobi možnost direktnega trgovanja bodisi z inozemstvom, bodisi na notranjem trgu. Popolnoma nesmiselno je, da morajo nekatere naše tovarne, ki dobršen del svojih produktov izvažajo, poslovati z inozemstvom samo prek izključno ' določenih, koncesioniranih trgovskih podjetij Seveda moramo pri tem upoštevati tudi fo. da mora biti naša zunanja trgovina stalno pod neko družbeno kontrolo. Silno bomo škodovali našemu ugledu, pokvarili tržišče vsepovsod, če si bodo podjetja med seboj konkurirala in se spodrivala na zunanjem trgu s prodajanjem po čim nižji ceni zaradi osvojitve določenega tržišča. Velika proizvodna podjetja, ki imajo velik izvoz, naj bi se posluževala trgovinskih posrednikov kot organiziranih posrednikov, kot neke agencije, kot nekega servisa, ki mu za te servisne usluge priznavajo določeno maržo, oz.ir. nekaj plačajo, kolikor je pač tako posredovanje vredno. Imamo pa mnogo naših podjetij, ki bi brez dvoma lahko vzdrževala svoje zunanje trgovinske zveze brez takega posredovanja, ker imajo zelo določena svoja tržišča in, se
lahko tam direktno uveljavljajo. Moramo pa imeti nad zunanjo trgovino tudi mi, zlasti mi, podobno kakor to delajo tudi vse kapitalistične dežele, določeno operativno kontrolo. Zategadelj moramo imeti družbene organe, ki zunanje tržišče poznajo in ki morajo bolj ali manj registrirati in vedeti za vsak posel, ki se vrši z inozemstvom. Ti organi nam morajo povedati; ta pogodba je za družbo koristna, ta pa je škodljiva itd. Naša industrijska podjetja niso vsa v enakem položaju, nekatera so v povoljnejšem, druga pa v manj povolj-nem gospodarskem položaju. Tista, ki so slučajno v boljši konjunkturni situaciji in ki hočejo la vsak način skleniti svoj posel v inozemstvu, bodo seveda spodrivala druga in ponujala nižjo ceno, na škodo naše skupnosti. Za take primere mora delovati nek družbeni organ, ki opozori: ti siliš na to tržišče po takih cenah, ko imamo priliko tam-prodati po boljših cenah. Tu’ mora imeti družba svoje regulativne organizme Obstajati mora čim večja udeležba družbenih organov pri kontroli trgovine in kontroli onega državnega organa, ki naj vrši to evidenco nad zunanjetrgovinskimi posli Notranja grosistična trgovina ima po mojem mnenju mesto, smisel in prostor tam, kjer jo družba potrebuje ne pa, da je njena pozicija ekskluzivna, monopolistič-na. Jaz na primer smatram, da je popolnoma zrela n-oUaC,J*-Vd? dosežemo ~ namesto tistega razbija-
DOStavm ™l8° ih, deta3Iističnih	ko smo
7	°-».P0P0 ma na sv°3 okonomski samo-
stojen račun, jih s tem sicer osamosvojili, obenem pa vrgh pod streho grosista, - da se detajlistična trgovina na ožjem strnjenem torišču na teritoriju enega večjega strnjenega naselja nekako združuje v nabavah,' da ustvarijo neposrednejšo skupnost za nabavljanje direktno od kmetijskih zadrug, naše industrije, bodisi tek-(Nadaljevanie na 4 strani)
3
mmmm
RAZMIŠLJANJA
Ob konca leta opravljajo sindikalne organizacije obračun svojega dela In ugotavljajo, kolikšna je višina pobrane članarine, oziroma kako so poslovali po prora-čonu. Marsikje ugotavljajo, da imajo »višek«, ker niso porabili vsega denarja. Kam z njim? Praksa že nekaj časa kaže, da gre ta denar za zabave. Sindikalne organizacije zberejo še nekaj denarja od tistih članov, ki naj bi se udeležili zabave. In zabava se le majhen odstotek članov sindikata. Zakaj? Nekateri ljudje v tovarnah za takšne prireditve niso navdušeni, morda zaradi denarja, ki ga je treba kar precej primakniti, drugi spet ne marajo veselic itd.
Ali ne bi mogoče med letom pregledali, kako poslujejo z denarjem in na občnem zboru ne bi mogli govoriti o nikakršnih »viških«; s tem ne bi imeli »skrbi«.
F. Vodnik
OPOMBA UREDNIŠTVA. Res je, na občnih zborih smo večkrat slišali, da nekatere sindikalne organizacije niso med letom porabile recimo tistega denarja, ki j» namenjen za nakup revij in časopisov. Hkrati s tem pa opažamo v upravi našega lista, da nekatere podružnice niso plačale naročnine za Delavsko enotnost za nekaj let nazaj. Obenem s tovarišem Vodnikom se tudi mi sprašujemo, komu je to všeč? Ali je vam? Pišite nam!
NEKAJ MISLI Z OBČNEGA ZBORA TEKSTILNIH DELAVCEV SLOVENIJE NA POLZELI
* Nalijmo si čistega vina
Kakšen Je delež sindikalnih organizacij pri urejevanju tarifnih pravilnikov. — Kako gospodarimo v komunah. — Sindikalne organizacije so pred velikimi nalogami.
9
9
9
9
9
9
9
9
©
Prav dobro se še spominjam besed, ki jih je ob neki priložnosti povedala gospodinja — mati. Nekako- takole j« dejala: Govorite o premijah, pravite, da bodo premije -pomagale k •večji proizvodnosti in če bo večja proizvodnost, potem bodo’ na koncu koncev tudi cene nižje. Kakor pa sami veste, cene niso nižje, ampak rahlo rastejo. Se vam ne zdi morda, da so večkrat premije izplačane le zaradi tega, ker je pač nekdo moral dobiti poleg redne plač® še nekaj denarja. Tako je ta žena gospodinja govorila, pa venda; ni slabo povedala... No in o tem so tudi največ razpravljali na občnem zboru Republiškega odbora sindikata tekstilnih delavcev Slovenije v Polzeli.
Na tem občnem zboru srn* slišali nekaj primerov, da s* dobili premije tisti, ki pravzaprav nimajo nobenega stika s proizvodnjo. Delegati pa so tudi precej govorili o visokih pre-
jemkih. in premijah nekaterih direktorjev.
Govorimo torej o visokih premijah direktorjev. Ob vsem tem pa se lahko vprašamo: Ali moremo in smemo za tako stanje kriviti le direktorje. Kaj pi sindikalne organizacije, delavski sveti in Zveza komunistov? So te organizacije pri urejevanju politike premij rekle sploh kakšno besedo? V pretekli dobi strto nenehno težili k temu, da hi kolektivi sami čimbolj samo-
epodarili z ustvarjenim dohodkom. Pa se takoj ozrimo na drugo prav tako pomembno vprašanje. Na kakšen način lahko delavci saimi poskrbijo'za to, da se bo denar pravilno obračal v komuni. Marsikdaj bo treba povedati odločilno besedo v raznih svetih, zborih proizvajalcev, kadar se bodo delili težki milijoni, ki so jih ustvarili v naših tovarnah za trenutno manj važne stvari.
Gradimo modeme zgradbe, ki so res okras našim krajem, pozabljamo pa na to, kako živi delavec, kje in na kakšen način preživlja ostanek svojega časa.
bi v marsikateri občini lahko takole re-kli: »Pa vendar izboljšujemo življenjske pogoje Dečanov.«
Se nekaj. V zborih proizvajalcev dn svetih občin je že precej delavcev. Zato'bi bilo prav, če bi se ti predstavniki družbenih organizacij (v komuni in v kolektivu) večkrat sestali s svojimi tovariši. To -pa bo mogoče le takrat, kadar bo dnevni red zasedanj objavljen vsaj teden dni poprej.
Velike so naloge, ki čakajo sindikalne organizacije, sindikalni delavci bodo morali v novem obdobju veliko bolj kot
OBČNI ZBOR OKRAJNEGA SINDIKALNEGA SVETA KOPER
Sindikati naj podpirajo
DELAVCE — ČLANE OBČINSKIH ZBOROV PROIZVAJALCEV Z JASNIMI STALIŠČI DO VSEH VPRAŠANJ V KOMUNI
- V sredo, dne 22. januarja, je bil v Kopru občni zbor okrajnega sindikalnega sveta. delu sveta in o'bodočih nalogah je govoril tovariš Tone Šturm. — Kot gost je prišel na občni zbor tudi sekretar Zveze komunistov koprskega okraja tovariš Albert Jakopič-Kajtimir.
To, da j® tokrat zasedalo okrajno vodstvo sindikatov, je izzvenelo tako, iz poročila kot iz razprave. S tem ni rečeno, da so govorili delegati o raznih slabostih in bodočih nalogah takole nasploh »z okrajnega merila«, temveč nasprotno. Vsako trditev, kritiko so podprli s primeri iz svojega okraja in podjetja, sindikalne podružnice In o čem so govorili? Zelo podrobno so analizirali delo sindikalnih organizacij v minulem letu in se predvsem pomenili o nalogah, ki čakajo sindikalne organizacije v zvezi « utrjevanjem delavskega in družbenega upravljanja, z življenjem v komuni ter pri uresni-
čevanju petletnega perspektivnega družbenega načrta. Precej so govorili o izobraževanju. Vloga sindikalnih organizacij pri vzgoji delavcev kot upravljavcev je namre-’ poslej Ob drugačnem načinu razdeljevanja dohodka še važnejša, kot so dejali. Osebni dohodki so odvisni od dela vsakega posameznika, od vseh zaposlenih, od dobrega gospodarjenja v kolektivu. Okrajni sindikalni svet je dal že lani pobudo za organiziranje dvomesečnih tečajev, na katerih naj bi delavci poglobili svoje znanje o delavskem samoupravljanju ter se seznanili z našo socialistično ekonomiko. Predvideno je bilo, da bo v ko-
prskem okraju 35 seminarjev, uspešno pa so jih organizirali le 19. Vendar je bilo na teh 19 skupno 152 predavanj, ki jih je poslušalo 6.031 slušateljev. Najbolje so uspeli seminarji, ki so jih samostojneje vodili očinskt sindikalni sveti in na katerih so sodelovali predavatelji iz občine ter uživali ob tem še pomoč komitejev Zveze komunistov.
Delegati so veliko govorili o življenju v komuni, o smotrnem gospodarjenju s sredstvi In podobno. Rečeno je bilo, da ss mora v zborih proizvajalcev v občini trdneje uveljaviti vpliv delavcev. Vendar pa za to ni dovolj, če se sindikalna organizacija omeji samo na izjave o vodilni vlogi delavskega razreda, temveč je potrebno, da sindikalni sveti s svojim delom dajejo delavcem v zborih proizvajalcev trdno oporo z jasnimi stališči do vseh vprašanj v življenju komune.
Sredi volilnih priprav smo. Sindikalne organizacije aktivno sodelujejo v vsem predvolilnem delu. Marsikje so že sklicale zborovanja in delavci na njih razpravljajo o doseženih uspehih, o pomenu volitev, o delu, ki je pred nami vsemi.
stojno odločali o delu dodatkov. Danes pa je treba prav gotova to načelo še poglabljati. Toda ali naj zdaj zaradi nekaterih bolečih primerov odstopimo od premijskega sistema in na ta način od materialne spodbuda k večji storilnosti dela? Prav gotovo ne. če je nekdo tovarni * svojim delom koristil, potem mu to plačajmo. Od vsakega posameznika pa je odvisno, kako m na kakšen način se ba vprašal, če je to premijo zares zaslužil in če ima pred delovnim kolektivom polno moralno pravico, da visok denarni znesek tudi prejme. In prav tu bi morale sindikalne organizacija zastaviti ves svoj vpliv.
Rekli smo, da je od delavcev samih odvisno, kako bodo go-
kafco se hrani, pozabljamo na trgovine, obrtne delavnice itd. In če bi potrošili polovico manj sredstev za take objekte in ta sredstva vložili dirugam, potem
doslej svoje člane obveščati o vseh težavah in poteh, ki vodijo do njihove rešitve. To pa ja tudi edina zdrava pot.
#>■""$ E BOJ
•••/.•V
Milan DJ., Kranj* Vaš članek o zborovanju mladih usnjarskih in čevljarskih delavcev Slovenije smo objavili v rubriki »V nekaj vrsticah«. Ob tej priložnosti bo treba spet ponoviti tisto, kar smo že večkrat zapisali. V sestavku obdelajte le eno samo vprašanje, sicer pa je ob takih nrimerih veliko bolje, da napišete namesto dolgega članka kraišo vest. kajti včasih je veliko večja umetnost napisati zanimivo jedrnato kratko vest, kot pa dol£o^e7.°n članek.
Za eno izmed prihodnjih številk nam kaj napišite o zborih volivcev, pa ne samo o volitvah delegatov za kandidacijske konference, pišite nam o slabostih in težavah v komunah in nodietjih. o katerih so prav gotovo veliko govorili na zboru volivcev v kranjski občini — toda ne pozabite: ne prevač stvari v eni sani.
Vinko 5., Velenje; Rade volje Vam verjamemo, da ste nejevoljno prebrali vest o Vašem predolgem članku. Naj spet spregovorimo o krajšanju člankov? Ne, to pot ne. Vendar Vas naj objavljanje skrajšanih člankov v rubriki »V nekaj vrsticah« nikar ne moti, da ne bi še nadalje ostali naš zvesti sodelavec. Prav bi bilo, da nam z zborov volivcev Vaše občine kaj poročate.
I. G., Trbovlje: Vašega sestavka nismo objavili. Nekatere stvari postavljate na napačno mesto. Vendar moramo za-: pisati nekaj besed ob neki Vaši trditvi, in sicer, da se Vam zdi napak, ko je naročnina našemu listu zvišana in da gre naši upravi 11st> xe za denar, delavec pa da ji je kaj malo mar. Ce ste vestno prebirali naš list, ste lahko iz več sestavkov razbrali, kaj nas je prisililo, da smo listu zvišali ceno. Kot rečeno, smo za en izvod dobivali povprečno 8 dinarjev od naročnika — za minulo leto so naročniki še dolžni okoli 3 in pol milijona dinarjev — en izvod pa nas je stal pri osmih straneh okoli 27 dinarjev. S tem, da smo zvišali ceno izvodu za 10 dinarjev ter ga razširili še za dve strani, smo se v resnici samo približali ekonomski ceni lista, nikakor pa s sedanjo naročnino ne moremo kriti le-te, kajti izvod nas stane pri 10 straneh okoli 35 dinarjev. Se vedno je torej pri izvodu 15 dinarjev razlike, ki jo moramo kriti, kar nam ni Hubo, z oglasi in prispevki v Tiskovni sklad, ki pa so mimogrede rečeno zelo* zelo majhni.
OBČNI ZBOR OKRAJNEGA SINDIKALNEGA SVETA NOVO MESTO
ZGOLJ FORMALNOST
V nedeljo, 19. januarja je bil v sindikalni dvorani v No-venj mestu redni letni občni 70or Okrajnega sindikalnega sveta, ki sta se ga udeležila tudi sekretar Okrajnega komiteja Zveze komunistov Jože Borštnar, predsednik Okrajnega ljudskega odbora Franc Pirkovič in zastopnik Republiškega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije za Slovenijo France Plazar
Iz poročila predsednika Okrajnega sindikalnega sveta
KLUB MLADIH PROIZVAJALCEV naj bi ustanovili v Železarni v Štorah, tako so menili mladi proizvajalci na seji tovarniškega komiteja mladinske organizacije.
DELAVSKI SVET in uprava podjetja Železarne v Štorah bosta priredila več seminarjev za izobraževanje delavcev. Seminarje, ki bodo skozi vse teto, bo obiskalo nad 1000 elanov tega delovnega kolektiva.
V ŽELEZARNI STORE so pripravili tečaj za polkvali-fidrane delavce. Obiskuje ga 20 članov delovnega kolektiva.
NA KONFERENCI obratovodij, asistentov in vodij oddelkov železarne v Štorah so razpravljali o najnovejših predpisih ozir. zakonih gospodarstva (med drugim o delovnih razmerjih, o sredstvih gospodarskih organizacij, o prispevku dohodka gospodarskih organizacij itd.). Ugotovili so, da bo treba na osnovi teh predpisov najskrbneje sestaviti pravila podjetja, izboljšati organizacijo dela v podjetju, dvigniti storilnost, postaviti realne norme itd. — J. M.
NA JESENICAH bodo slavili desetletnico splošne bolnišnice. Zgradili so jo leta 1948. Bolnišnica ima 250 postelj, njena zmogljivost kmalu ne bo več zadoščala. Zato se ukvarjajo z mislijo, da bi jo povečali In še bolje opremili. — U.
ČLANI DELAVSKEGA SVETA Tovarne dekorativnih tkanin v Ljubljani so na svoji seji sklenili, da bo tovarna vložila v gradnjo samskega doma v Šentvidu nekaj denarnih sredstev.
Z. A.
v MM
NA POSVETOVANJU miadih usnjarskih in čevljarskih delavcev Slovenije v Kranju so razpravljali o toplih obrokih, o odnosih starejših delavcev do mladih usnjarjev itd. Naposled pa so menili, da bi bilo prav, če bi večkrat priredili takšna posvetovanja, kjer bi izmenjali številna mnenja in predloge. — Dj. M.
NA PLENUMU občinskega sindikalnega sveta v Slovenskih Konjicah so se pogovorili o programu dela za letošnje leto. Precejšno skrb bodo posvetili splošnemu in strokovnemu izobraževanju svojih članov, skrbi za delovnega človeka, proučevanju novih zakonov iz gospodarstva itd. — L. V.
NA SEJI občinskega ljudskega odbora v Rušah so razpravljali o ustanovitvi občinskega delavskega inšpektorata. Sklenili so, da bodo zaenkrat to delo zaupali enemu od dosedanjih okrajnih inšpektorjev. Prav tako bodo izvolili upravni odbor novoustanovljene posredovalnice za delo, disciplinsko sodišče, arbitražno razsodišče in komisijo za potrjevanje tarifnih pravilnikov. — G. G.
V	SLOVENSKIH KONJICAH so te dni ustanovili novo sindikalno podružnico pri trgovskem podjetju Dravinja. Na prvem občnem zboru so se pogovorili o bodočem delu in izvolili odbor. — L. V.
V	TOVARNI DEKORATIVNIH TKANIN v Ljubljani je nedavno tega darovalo kri 30 delavcev. — Z. A.
V	RUŠAH so v trgovskem podjetju »Jelka« v preteklem letu kar dobro gospodarili. Promet s potrošnimi predmeti so povečali za okrog 25%. — G. G.
DELAVSKA ENOTNOST
Glasilo sindikatov Slovenije, izdaja Kepubiiski svet Aveze dlkatov za Slovenijo - Odgovorni urednik France Boštjančič. -Tisk Caso,vsno * založniškega podjetja •Slovenski poročevalec« v Ljubljani. - Naslov uredništva in uprave: Ljubljana. Čufarjev? ulica 3. poštni predal 284 - Telefon uredništva 32-538. uprave 3ft-04t> skupni za uredništvo in upravo 32-031	- Račun pri Mestni hranil
niči v Ljubljani 601-606-1-221	- List i/haja vsak petek - Rokopisov
ne vračamo - Posamezna številka stane 20 din - Naročnina v predplačilu je mesečna 80 din., četrtletna 240 din. polletna 460 Ln celoletna 900 din.
OB OBČNEM ZBORU REPUBLIŠKEGA ODBORA SINDIKATA KOVINARJEV SLOVENIJE
Proizvajalci v komuni
NAJ SKUPNO UREJAJO VSE STVARI
V okvirnem delovnem načrtu, ki ga je sprejel občni zbor, je zapisano: nenehno skrbeti za razvoj samoupravnih organov, za čim boljše gospodarjenje; skrbeti za politično, ekonomsko in strokovno rast članstva; zelo konkretno skrbeti za splošni standard delavcev, pravilno urejanje kadrovskih vprašanj, boljšo higiensko tehnično zaščito, boljšo prehrano delavcev itd.
Ze večrat smo zapisali, da je za razpravo na občnem zboru v veliki meri odločilno to, kako je vodstvo pripravilo poročilo, kako je v poročilu kritično osvetlilo dosedanje delo in opozorilo delegate na najvažnejše naloge, To trditev velja znova zapisati ob letošnjem občnem zboru sindikata kovinarjev Slovenije. Vodstvo tega strokovnega sindikata je namreč zelo izčrpno im kritično osvetlilo svoje delo in delo organizacij in z okvirnim delovnim programom z naštetimi bodočimi nalogami dalo ton razpravi.
Razumljivo je, da so delegati precej razpravljali o gospodarskih vprašanjih, o hitrejši rasti proizvodnje in storilnosti. Vendar so ob tem opozorili na tole: v podjetjih so še rezerve za hitrejši napredek proizvodnje im storilnosti, vendar jih voditelji proizvodnje marsikdaj ne iščejo na pravem mestu, v boljši organizaciji dela, spodbud-nejšem načinu nagrajevanja itd. Prepogostokrat imajo pred seboj ie suhe računice, se izgubljajo v drobnarijah, ne vodijo podjetja programsko in studiozno in zavoljo vsega tega pozabljajo na ljudi.
Prav zato so delegati menili, da bi morale prvič sindikalne organizacije same skrbneje kot doslej proučevati, kako se zaposleni hranijo, skrbeti za njihov oddih itd., drugič pa zahtevati od organov upravljanja, da v vseh večjih podjetjih ustanove posebno službo — službo socialnega delavca— oddelek, kjer bi se določen krog ljudi ukvarjal s kadrovskimi vprašanji, zdravstveno službo, HTZ, prehrano delavstva itd. C” bi urejali vse fe stvari iz enega središča, če bi ■.••se te službe povezoval oddelek, ki bi bil enakovreden gospodarsko tehnični in organizacijski službi, potem bi lahko v podjetjih zabeležili še večjo skrb za delovnega človeka. Seveda pa bi morali organi upravljan-js uzakoniti tak status te službe, da bi lahko odločilno vpli-
vala na urejanje določenih stvari.
Tedaj ko so delegati razpravljali o prehrani delavcev, o organiziranju restavracij, bifejev, dajanju toplih obrokov, o gradnji stanovanj, so dejali, da bi morali vse te in podobne stvari reševati vsi proizvajalci v komuni skupno in ne ločeno.
V večjih gospodarskih organizacijah so na primer organizirali menze, v manjših tega niso zmogli in zato bi bilo koristno, če bi v okviru -omune več podjetij skupno zložilo sredstva za restavracijo, zbirala sredstva za gradnjo stanovanj, in urejanje podobnih stvari, ki bi zboljšale standard zaposlenega človeka.
tovariša Plavca se da posneti, da je narodni dohodek y okraju porasel lani za ?%, produktivnost pa je bila za 8% višja kot predlanskim. Za gradnjo proizvodnih objektov in nakup strojev so izdali v vsem okraju 852 milijonov dinarjev, za gradnjo stanovanj pa 211 milijonov dinarjev
Perspektivni plan novomeškega okraja za naslednja leta še nj sestavljen, vendar se že danes z gotovostjo lahko računa, da bo razvoj kmetijske proizvodnje na prvem mestu. Predvidevajo tudi zgraditev lesnega kombinata, oddelka Industrije za elektrozveze v Mokronogu, nadaljevanje gradnje avto-ceste Ljubljana — Zagreb itd. Občni zbor se je posebej zavzel za to, da bi v kmetijstvu ukinili regrese, kar 'bi kmetijske proizvajalce še bolj spodbudilo, da bi proizvajali več in ceneje.
Preskrba in trgovina sta bili dvoje vprašanj, ki so jih na
občnem zboru posebej obdelali. Sindikati menijo, da je Okrajna trgovinska zbornica premalo napravila za razvoj in opremo, trgovskih poslovalnic ter da prerada zagovarja objektivne težave. Predlagajo, naj bi Trgovinska zbornica skupno « svet; potrošnikov sestavila načrt, kako in kje trgovino nabije razvijati-
Ob tem občnem zboru kaže reči med drugim še nekaj besed. Od 151 izvoljenih delegatov se jih je občnega zbora udeležilo le 92 ali 65o/o, kar vsekakor sindikalnim organizacijam teSa okraja nj v čast, pa naj je bil razlog izostanka kakršen koli.
Druga stvar pa j« v tem, da je bilo za občni zbor vse premalo časa. Začel se je ob pol desetih dopoldne, končal pa ob pol dveh popoldne. Torej je trajal štiri ure z branjem poročil, vmesnim odmorom, volitvami jn z vsemi formalnostmi vred, tako da je ostalo za razpravo bore malo časa in je bil občni zbor potemtakem tudi sam po sebi formalnost, ki jo je, treba vsako leto opraviti. V
h^doče M	nV^r.pcrg
zbora tako določiti, da bi na bilo predčasnega odhajanja.
ZLONAMERNE GOVORICE IN KAKO JIH PREPREČUJEMO
Bilo je takole okoli novega leta. Prav v tem času so bile v trgovinah letne inventure. Ljudje so inventure komentirali vsak po svoje. Tisti, ki. vedo, zakaj je to potrebno, so jih komentirali prav, drugi pa: »Ti, ali si že slišala, da bo po novem letu vse dražje, zato pa delajo sedaj inventuro?« Seveda večina ljudi takšnim razgovorom ni nasedala, bili pa so tudi taki, ki so jim verjeli.
No, pa še ena stvar. Nova uredba o delitvi dohodka določa tudi zajamčene plače v višini 80°/» v primeru, če podjetje ne ustvari dohodka za polne plače. O tem so bile objavljene razprave v časopisih, govora je bilo na sindikalnih sestankih in seveda še kasneje v skupščini. To se pravi, da je bila celotna zadeva dovolj pojasnjena, še preden je bila uzakonjena. Toda kljub temu se še najdejo ljudje, ki trdijo, da bodo delavci 'dobili le 800/o dosedanjih plač. Takim zlonamernim govoricam naseda le malokdo, toda včasih le lahko koga zavedejo na stranpota in taki neresnični vesti verjame.
Ta dva primera sem na kratko opisal zato, ker se v naših podjetjih, še bolj pa pri razgovorih »izza ogla« kar dostikrat čujejo. Težko bi človek verjel, da to morda ni namerno, saj se še vedno najde tu in tam Icakšen škodoželjnež, ki v vsakem našem ukrepu vidi same slabe strani. Seveda jih tak po svoje prikroji, kot da so v škodo naših delovnih ljudi.
Mislim pa, da imajo prav sindikalni odborniki proti takim zlonamernim govoricam dovolj orožja. Prebrati je potrebno samo zadnje razprave v zvezni in republiški Ljudski skupščini, nekoliko bolj polistati po uradnih listih, kjer so objavljeni novo sprejeti zakoni, pa
seveda tudi naše glasilo in ostale časopise in je to že več kot dovolj. Pojasnjevati ljudem vse to in skrbeti, da v praktičnem, vsakodnevnem življenju uresničujemo zakone in odredbe, je prav gotovo ena izmed sedanjih osrednjih nalog naših organizacij.
Kako smo si to zamislili v Slovenskih Konjicah? V naši občini imamo namen pripraviti krajše seminarje za člane delavskih svetov, upravnih odborov iz podjetij, kjer bi te seznanili z vsemi novejšimi predpisi. Ti bodo morali za vse to vedeti, če hočejo na njihovi osnovi usmerjati svoje delo oziroma odločati o gospodarskih zadevah. Razprave na teh seminarjih naj bi vodili v prvi vrsti razgledani gospodarski in politični funkcionarji v občini, ki se s temi stvarmi ukvarjajo. V opekarni
Loče so s tem že pričeli, deloma tudi v tovarni usnja KONUS, zelo važno pa bo organiziranje seminarjev v malih, obrtnih in drugih podjetjih, ki imajo za to manj sposobnega kadra. Prav njim. pa bo taka pomoč sindikalnih svetov najbolj potrebna, če že vedno govorimo o tem, da je njim treba pomagati. Ta pa je lahko le konkretna in praktična, ne pa le teoretična.	L. V.
KAJ MISLI SVET ZA GOSPODARSTVO CELJSKE OBČINE IN KAJ ČLANI POTROŠNIŠKEGA SVETA V ŠTORAH?
Na pobudo izvršnega odbora sindikalne podružnice in TK ZKS železarna Store je bila dne 8. I. 1958 seja komisije »Skrb za delovnega človeka*, na katero so povabili tudi vse člane sveta potrošnikov v Štorah. Na seji so razpravljali o nalogah komisije in o vlogi sveta potrošnikov na splošno, še posebej pa o vlogi sveta v Štorah. Iz razprave se je ugotovilo, da ima ta komisija, ki obstaja pri sindikalni podružnici, zelo pomembne naloge in vlogo, saj je še vedno ena izmed osnovnih nalog sindikalnih organizacij: splošna skrb za člane kolektiva. Komisija si ja s tem v zvezi napravila obširen program dela za tekoče leto. Med postavljenimi nalogami so označili kot najvažnejšo, da mora biti komisija v tesni povezavi s svetov potrošnikov, nenehno nadzorovati prehrano delavcev, zlasti tistih, ki se hranijo v tovarniški menzi in kupujejo malice v bufetu.
Ko so razpravljali o vlogi sveta potrošnikov v Štorah, so ugotovili, da sta na to sejo prišla od enajstih članov samo tajnik in predsednik. Iz konkretne analize dSla za čas, ko svet obstaja, so ugotovili, da od sedanje sestave sveta ni pričakovati večje aktivnosti in uspehov. To so ugotovili tudi že sami potrošniki, družbene organizacije in izredna konferenca Zveze komunistov lani meseca junija. Na osnovi sklepa konference Zveze komunistov so takrat poslali gospodarskemu svetu občine Celje prošnjo oziroma predlog za razrešitev sedanjega sveta. Toda omenjeni svet tega še do danes ni napravil, niti
JOŽE POTRČ O JAVNI ZDRAVSTVENI SLUŽBI
JE V ZELO VELIKI MERI ODVISNA OD ZAVESTI IN DOBRE VOLJE ZDRAVSTVENIH DELAVCEV
V CELOTI IN NE SAMO OD ZDRAVNIKOV
Pred krotkim je glovni urednik Radio Ljubljana, tovariš Lado Selinger zaprosil tovariša dr. Jožeta Potrča, naj bi odgovoril na nekaj vprašanj o javni zdravstveni službi. V sporazumu z Radiom Ljubljana in tovarišem dr. Jožetom Potrčem objavljamo ta zanimiv razgovor, ki osvetljuje ta položaj javne zdravstvene službe pri nas
1. Osnovna značilnost naše ne bi zmogla brez splošne me-povojne zdravstvene službe dicine. Vzemimo samo antibio-
je v tem, da postaja iz leta *ikf’ vki šele om,0«očai° neka „ , .	...	„	. iuda kirurgije. Ali zmagovalen
v leto vse širša. Za javno je tudi polet spIošne medicingi
zdravstveno službo,' ki naj bo ne samo terapije, ampak še prav popolnejša od sedanje, pa ni posebno preventive, dovolj samo zavestno priza- Danes zdravnik nikjer in nik-—	, dar vee ne more biti podoben
dev je in hotenje, ampak dr0!bnemu proizvajalcu, kakor
morajo obstajati tudi realni je to bilo v dobi individualne ekonomski pogoji. Ali bi nam privatne prakse, ampak je le hoteli pojasniti družbeni vi- delček v vseobsegajoči zdravstveni službi. To velja tudi za zdravnika v ordinaciji javne ambulante ali zdravstvenega doma itd., kajti brez sodobnih pripomočkov, laboratorijev, far
i..	___ , . bultet itd., to je brez sodobne
službe, in kot rečeno, nekaj tehnikej je zdravnik premnogo.
o realnih možnostih, da do- krat že v vprašanju diagnoze
dik naših prizadevanj za čim širšo javno zdravstveno službo, činitelje, od katerih je odvisno ustvarjanje take
pravi nemočni revež.
2. Omenili ste velike naloge, ki čakajo zdravstvene delavce in vso družbo pri uresničenju tega cilja, če
gotovo pomembna dva zakona. In sicer zvezni, ki omogoča zdravnikom s privatno prakso sklepanje pogodb z zdravstvenimi ustanovami, in pa republiški zakon, ki ločuje privatno prakso od javne zdravstvene službe. Kako ocenjujete ta dva zakona? Zlasti bi nas zanimalo vprašanje privatne prakse, za katero vemo, da ima svoje slabe strani, zlasti komercialne odnose med bolnikom In zdravnikom, ne gre pa ji odrekati tudi pozitivne vloge. Tu mislimo predvsem psihološki moment in na humani odnos do bolnika, kar v naši javni zdravstveni službi prevečkrat pogrešamo. Od tod verjetno tudi precej negativnih pripomb med ljudmi do ukrepov, ki jih predvideva republiški zakon. Kaj sodite o tem?
Kakor prav vsaka stvar na
zdravniške službe boj za napredek še pospešuje. Odpravlja namreč — v duhu izkušenj zdravstvene službe najrazvitejših dežel — neke možnosti zlorabe pri korenu. Cela vrsta zlorab, ki kakor izkušnja uči, izvirajo iz dvojne službe, avtomatsko odpade. Pri nas ogromna
sežemo te cilje.
Vaše vprašanje ni čisto lahko, poskušal bom odgovoriti čimbolj jasno in po možnosti kratko.
Živimo v dobi druge industrijske revolucije, avtomatizacije, uporabe elektronike in atomske energije. Človeštvo gre v socializem. Prednost socializma postaja šele zadnje čase nekako otipljiva, splošna privlačnost socializma pa je še danes samo naša iskrena želja. Socializem bo privlačen za vse ljudi, na svetu šele takrat, ko bo premagal negativne strani svoje začetne faze.
No, in s splošnim družbenim razvojem se seveda razvija tudi medicina, ki doživlja svojo veliko revolucijo. Mi Slovenci smo sredi te prekretnice, bolje rešeno, mi šele stopamo na višjo, socialistično stopnjo zdravstvene službe in skrbi za zdravje človeka. Pred nas je postavila sama zgodovina nalogo, da Izgradimo tako javno zdravstveno službo, ki bo dostopna slehernemu pomoči potrebnemu in to brez izjeme, ki bo mobilizirala vse znanstvene, strokovne in moralne sile naših delavcev, pa tudi vseh državljanov, ki delajo v upravljanju zdravstvene službe in končno vseh, ki jim je zdravstvena pomoč namenjena.
Sele ko se nam bo to posrečilo, smemo brez domišljavega fra-zarjenja govoriti o zares socialistični zdravstveni službi. Za zdaj je pa taka služba šele naš boj in naša bodočnost.
Zdravstvena služba je postala v našem stoletju izredna družbena zadeva, družbena skrb in ne več skrb posameznikov. Medicina, ki se poslužuje triumfalnega poleta vseh znanosti, ne samo tehničnih in naravoslov- Pravijo, da je včasih dobra beseda pol zdravila. Res, marsikdaj nih, ampak tudi družbenih, do- je tako. Uslužbenci zdravstvenih ustanov, ki so v nenehnem življa prave triumfe. Laiki sicer stiku z bolnikom, naj to upoštevajo. Tovariš dr. Jože Potrč je mislijo, da je epohalen napredek dejal, kot smo zapisali v naslovu, da je krepitev javne zdrav-samo v kirurgiji. Ne vidijo, da stvene službe v zelo veliki meri odvisna od zavesti in dobre tudi kirurgija marsičesa sploh volje zdravstvenih delavcev v celoti in ne samo od zdravnikov
Takšnih obratnih ambulant, kot je tale v Mariborski tekstilni tovarni, je še vse premalo v
naših podjetjih.
mani odnos med zdravnikom in pacientom, zaradi katerega hrepene tudi mnogi pacienti za privatno prakso. Naša javna služba je še pomanjkljiva. Ne gre samo za hladno diagnozo. Človek socialistične dobe zahteva neprimerno več, da s« z njim postopa socialistično! Zato je izbor zdravnika — v mejah možnosti "seveda — to se razume samo po sebi — obsolutni imperativ naše javne zdravstvene službe kakor tudi vsestranski boj za socialistično zdravniško moralo.
3. Ob koncu še vprašanje, ki je tesno povezano z ustvarjanjem take javne zdravstvene službe, kot ste nam jo lepo predstavili. Gre za tiste kategorije prebivalstva, ki ne uživajo zdravstvene zaščite. To so kmetje in obrtniki, zlasti pri malih kmetih je to resen problem.
. Kakšni so načrti in pa seveda tudi možnosti v tem pogledu?
Ljudstvo glede tega na nas že' dolgo precej moralno pritiska, kajti mnogi proizvajalci so res v najstrašnejšem položaju, če mora kak član družine za več časa v bolnišnico. V Svetu za ljudsko zdravje že leta pripravljajo načrt za nacionalno zavarovanje, ki bo torej zajelo vse ljudi, premagati moramo samo še nekaj težav. Vsekakor so možnosti Idiane, zanimanje kmečkih prebivalcev je ogromno, potrebno je samo še najti
sem vas pravilno razumel, svetu’ ki spočetka pač ni popol .	>,.	, ,	. na, ampak se razvija, tako tudi
ste ocenili sedanjo našo javna zdravstvena služba ni
zdravstveno službo kot ne- brez slabosti, ali celo ni brez
SSHtž	,5
bodočnost. V tem boju sta dobi ni .bila zgolj nekaj slabega. bra* zdravnika, ki je vlagal ves	socialistično smer njenega raz-	zahteva	kapital. Pa tudi smisla	rovano	tedaj	se bomo poslovili
trud v to, da bolnika zadovolji	voja. Zvezni zakon o uslužben-	ni, ker	javna zdravstvena služ-	od vse’h zastarelih	oblik	in us-
ali vsaj ne razočara, da postopa	cih omogoča vsem zdravstvenim	ba kar	najbolj ekonomično raz-	pesno	napredovali po	novi
z njim lepo in humano. Kadar	ustanovam v Jugoslaviji, da	poreja	sile in sredstva. Ostane	socialistični	poti	zdravstvene
govore pozitivno o privatni	sklenejo s svojimi zdravniki po-	edino oni intimni, osebni hu-	službe,
praksi, mislijo pacienti prav na	godbe, da se ti odrečejo pro-
ta human odnos zdravnika do	stovoljno privatni praksi in po-
pacienta. Danes, ko privatna	svetijo tudi svoj prosti čas javni
praksa zaradi razvoja in zgodo-	ustanovi. Slovenski republiški
vinske zmage javne zdravstvene	zakon o privatni praksi loči
službe vsepovsod v svetu izumi-	le-to od javne zdravstvene služ-
ra, lahko nepristransko in pra-	be in jo ureja ter podreja po-
vično rečemo, da je privatna	trebam ljudstva,
praksa v svoji dobi odigrala le- ™	,	,
po, pozitivno vlogo. Imela je se- Zvezni Zakon pravi: veda nujno svojo negativno Zdravstveni uslužbenci, ki ne plat, a to je s stališča sodobnih opravljajo privatne profesional-odnosov — čisto nemogoč, ko- ne dejavnosti, lahko sklenejo
s svojo zdravstveno ustainovo dogovor o pregledu zunanjih bolnikov izven rednega delovnega časa za dogovorjeni honorar.
mercialni odnos. Zdravnik, tudi najboljši, najnaprednejši, je videl in celo moral videti v bolniku ne samo trpeče bitje, ampak tudi plačnika. V javni zdravstveni službi šele lahko zdravnik
VNIK
Z-zveznim zakonom je omo-
vidi v bolniku samo in zgolj ono gočeno slehernemu zdravniku v človeško bitje, ki potrebuje nje- Jugoslaviji, da se osvobodi ko-govo pomoč, ki apelira na nje- mercialnega odnosa do bolnika, gcv etos, ki mu brezmejno za- ne da bi žioral prispevati bi-upa. Ta odnos je osvobojen vsa- stveno materialno žrtev zaradi ke ponižujoče komercialne vezi, odpovedi privatni praksi. Na ta čisti humanistični odnos do drugi strani lahko zdravnik in bolnika pomeni seveda ogromen njegova ustanova razvije mnogo etični napredek. Nekomercialni večje sile v boju proti bolezni, odnos med zdravnikom in bolni- kajti mnogo uspešneje lahko pokom je nedvomno revolucionar- veže kurativo s preventivo. So-na novost, nravstveni napredek, cialistična zdravstvena služba ali za danes še potreben razvoja smatra preventivo za eno naj-dozoritve. Tak, kakšen je ta od- uspešnejših sredstev v boju za nos danes v praksi, je najmanj čim' večji dvig ljudskega zdrav-
naš ideal. Zato pa tudi pravimo, da se. za socialistične odnose šele borimo, povsod in tako tudi v zdravstveni službi.
»ti na predlog pi smeno odgovoril, zaradi česar niso mogli izvoliti oziroma postaviti novega. Zato so s tem v zvezi sprejeli kot prvi' sklep, da bodo ponovno in odločno zahtevali, da se to Čimprej uredi. To so sklenili zato, ker so vprašanja o splošni preskrbi v Štorah pereča in zato potrebujejo močan in aktiven svet potrošnikov, ki naj bo sestavljen iz ljudi, katerim bo prva skrb korist potrošnika, korist delavca.
J. M., Store
ZIDEVA JE PRED SODIŠČEM
Terenski odbor SZDL Maribor-Stu-denci nam je poslal naslednje pismo:
“V 3. številki vašega lista z dne 10. januarja 1.1. ste priobčili članek z naslovom: Za deset let dela niti dinarja. Ker je bil v članku omenjen tudi naš terenski odbor in ker se tiče stvar tudi našega člana, smo o zadevi razpravljali na naši seji. Da bi si ustvarili še točnej-Žo sliko, smo povabili na skupen sestanek vse prizadete in pisca tov. Rubina.
Po soočenju prizadetih in izpovedi nekaterih prič smo prišli do prepričanja, da so nekatere trditve pretirane, nekatere celo neresnične. Tov. Rubin kakor tudi tov. Slabe — sedanji mož prizadete Marije Lovrenčak, sta zahajala več let v hišo k tov. Mohoriču in so jima bile razmere znane. Ce bi bile resnično tako slabe, bi nas o tem prav gotovo prej obvestila, saj sta oba člana SZDL, kar bi bila tudi njuna dolžnost. Tov. Rubin je obljubil, da bo poslal pismen popravek, da bi se izognil tožbi.
Res je, da Marija Lovrenčak ni prejemala plače. Ta zadeva je pred sodiščem. Tov. Mohorič je pripravljen plačati, kolikor ji bo sodišče prisodilo. Res je tudi, da ni bila socialno zavarovana, ker jo je smatral kot rejenko, kar pa ni pravno uredil. Mohorič je invalidsko upokojeni kotlar, star 78 let. V oporoki,
ki jo je podpisal pred pričama leta 1956, je zapustil Mariji Lovrenčak hišo, vredno 600.000 dinarjev. Za vsebino oporoke je vedela tako Marija kot sosedje. Po vsem tem sklepamo, da jo je imel res za rejenko.
Pripominjam še, da je neposredni sosed občinski ljudski, odbornik, ki bi nas gotovo obvestil, če bi videl tako nesocialno postopanje z dekletom.«
Stvar je torej pred sodiščem, ki bo izreklo poslednjo besedo. Vsekakor pa je treba pohvaliti terenski odbor SZDL Maribor-Studenci, ki se je na najuspešnejši način lotil te zadeve: poklical je vse prizadete, jih soočil in jim omogočil, da so si iz oči v oči povedali, kaj jim leži na srcu. Objava članka pa je le prispevala k temu, da se bo stvar razčistila.
ZAKAJ TAKO VISOKE PREMIJE?
Od decembra dalje se med prebivalci v Šentjurju pri Celju, v Štorah, predvsem v delovnih kolektivih in ustanovah na razburljiv način komentirajo govorice, da so prejeli direktorji podjetij pretirane premije. Ob teh govoricah se pojavljajo tudi čudne parole, ki močncT škodujejo našemu razvoju in ugledu. V zvezi s tem vprašujejo delavci marsikaj, kot na primer: kdo jim je ta denar odobril in izplačal, iz kakšnega sklada in za kaj, ter zakaj se to drži v takšni tajnosti itd. (Na vsa ta vprašanja pa le-ti ne dobijo pravega in enotnega odgovora. Celo vidni funkcionarji sindikalne organizacije in ostalih političiiih organizacij v krajevnem merilu jim ne dajejo točnih odgovorov, zaradi česar padejo v zelo neprijeten položaj. O tem je z menoj govorilo že več naročnikov in čitateljev našega listi}. Zato prosim, da v našem listu kaj več napišete o tej stvari.
JOŽE MASTNAK
NA NAS SO PA POZABILI!
Danes je tuberkuloza ozdravljiva, toda še vedno je to težka in dolgotrajna bolezen. Tudi nekaj članov delovnega kolektiva Tovarne avtomobilov iz Maribora je ta bolezen že za delj časa ločila od tovarne in tovarišev. Toda v TAM niso pozabili nanje. Redno jih obiskujejo. Prejšnjo nedeljo so predstavniki sindikalne organizacije in upravnega. odhora zopet obiskali svoje bolne tovariše in jim izročili pozdrave delovnega kolektiva in manjše denarne podpore. Bili so v Novem Celju in Topolščici. V obeh zdraviliščih so govorili tudi z zdravniki, pri katerih so se zanimali za potek zdravljenja njihovih tovarišev, ki so bili njihovega obiska zelo veseli. Seznanili so jih z novostmi v podjetju in domačem kraju.
Pogovoru so prisluhnili tudi drugi bolniki. Večina je žalostno pripominjala: »Na nas pa so naši pozabili. Srečni ste, ker delate v kolektivu, ki tako skrbi za vas!« Delavci iz TAiyi so dalje obiskali tudi bolnike na Slivniškem Pohorju, kjer je sedem njihovih članov. Tezenska Svoboda jim je pripravila polurni kulturni spored. Ob odmorih, na skupni čajanki pa jim je igrala godba »Veseli Štajerci«. Obiskali so tudi bolnika, ki se zdravi v Pohorskem dvoru. Vsepovsod so bili bolniki obiska zelo veseli, zato so obiskovalci sklenili, da jih bodo odslej še bolj redno obiskovali, še posebno, ko imajo pred očmi žalostne obraze tistih, ki jih nihče ne obiskuje. Res, v nekaterih podjetjih in ustanovah prehitro pozabijo na svojega delovnega tovariša, ki se zdravi v bolnišnicah ali raznih zdraviliščih, in zato je toliko bolj pohvalna tovariška skrb sindikalne podružnice TAM za svoje člane.
SMAJS
ja. Privatna praksa po svoji naravi tega ne zmore.
Krepitev javne zdravstvene službe je odvisna — to se razume samo po sebi — v zelo veliki meri od zavesti in dobre volje zdravstvenih delavcev v celoti in ne samo od zdravnikov. Hkrati je neobhodno tudi razumevanje organov upravljanja zdravstvenih ustanov, da resnično zavzemanje zdravnika, njegov humani odnos do bolnika, njegovo požrtvovalnost in seveda njegov uspeh pravilno ocenijo in mu dajo materialno in vsakršno moralno priznanje. Za to je zopet potrebna velika razgledanost, kultura in demokratična praksa vseh članov družbenega upravljanja. Le tako bo mogel upravni odbor z naj-večjim taktom onemogočiti vsak negativni odnos zdravnika do bolnika.
Organi družbenega upravljanja bodo s svoje strani zopet na toliko višji stopnji svoje odgovornosti, čimbolj jih bods podpirali vsi državljani, ki so neposredno zainteresirani na tem, da bolnik ni številka v ordinaciji, da preventivna borba proti boleznim poteka čim uspešneje in da so stroški za zdravljenje čim manjši.
Če hočemo, da bo v javni zdravstveni službi ostala živa najlepša tradicija iz nekdanje privatne prakse, to je lep odnos zdravnika do bolnika, ali prav tako tudi pošten odnos zavarovanca do zdravnika in do socialnega zavarovanja, če hočemo, da bo naša javna zdravstvena služba uresničila vse potencialne možnosti, ki jih nudi sodobna znanost in tehnika s svojimi dragocenimi napravami, potem moramo mobilizirat? vse prizadete, torej vse ljudstvo.
Naš republiški zakon o ločitvi privatne prakse od javna
A.	V., Ljubljana: Skrbijo Vas zobki Vaše petletne hčerke, ki so skoraj vsi odlomljeni. V primeru, če gnijejo, je potrebno, da jih daste popraviti, ali pa, če se že majejo, naj se dzrujejo. Zdravi, pa čeprav odlomljeni zobki, pa pripravljajo in ohranjajo prostor drugim, stalnim zobem, zato jih pustite pri miru, dosler se ne začnejo majati. Punčka naj je hrano, bogato z vitamini in kalcijem.
Kar zadeva ploske noge, pa te same po sebi ali če jih držite, ne bolijo. Bolečine nastopijo pri stanju ali pri hoji, in sicer predvsem v mečah. Potrebno pa bi bilo, da se posvetujete z ortopedom, saj dela na naši ortopedski kliniki poseben otroški ortoped, zaradi eventualnih vložkov..
B.	P., Ljubljana: Neprijetno slinjenje, po Vašem opisovanju, je bržčas živčne narave. Seveda je lahko tudi simptom organskega obolenja, tako imenovanega parkinsonizma, vendar v Vašem primeru ne gre za to obolenje, ker ni ostalih značilnih znakov. Ls v tem primeru bi prišel terapevtsko v poštev atropin, pri Vas pa ne. Kar zadeva belasekal, ste verjetno jemali premajhne doze. Težave z ušesi niso v zvezi s premočnim slinjenjem.
Zaradi težav, katere navajate ob primeru pojačane funkcije žleze podsapnice, ki so se zopet pojavile, pa le pojdite k Vašemu zdravniku, ki Vas bo po potrebi poslal na ponovno merjenje bazalnega metabolizma, iz česar bo lahko sklepal o možni ponovitvi bolezni.
Pekočim bolečinam za vekami je običajno vzrok kronično vnetje veznic.
D. P., Celje: Proti potenju nog delajte kopeli, in sicer dajte 1—2 žlici formaldehidne raztopine v kopel za noge. Razen tega si mažite noge z 10% bormalin-borovim mazilom. Oboje Vam bodo pripravili v lekarni.
Z. T., Krško: Če imate res pravi senski nahod, ki temelji na preobčutljivosti, bi bila potrebna desenzibilizacija. To pa delajo na otorinolaringološki kliniki v Ljubljani. Najbolje je, če Vas desenzibilizirajo že v februarju ali marcu, vsekakor pa še pred pomladjo.	Dr. S. C.
Marsikdaj ljudje godrnjajo nad našo javno zdravstveno službo, ker se kaj zatakne v pisarnah, ob kupu papirja. Zato je tudi tu vestno delo nadvse važno, saj gre ob vsakem reševanju akta za človeka, za rešitev njegovih življenjskih zadev in ne le z« suh kos papirja.
Dopust
P. A. Polzela: Vprašujete koliko dni rednega letnega dopusta Vam pripada glede na to, da ste bili od 1942 v NOV, da ste rezervni kapetan X. stopnje in da ste lansko leto premenjali službo. — Odgovor: Po 26. členu Zakona o delovnih razmerjih je skupen čas, ki ga je delavec prebil v delovnem razmerju, merilo za minimalno trajanje rednega letnega dopusta. Za delovno dobo od 15 do 25 let znaša ta najmanj 24 delovnih dni. Pogoj za to pravico pa je poprejšnja nepretrgana delovna doba 11 mesecev. V letošnjem letu boste lahko deležni najmanj 24 delovnih dni pod pogojem, da znaša skupen čas, ki se šteje za čas prebit v delovnem razmerju, do 25 let in če je nastalo novo delovno razmerje v teku 15 dni od dneva, ko je prenehalo Vaše prejšnje delovno razmerje. Poudariti pa je treba, da velja to za letošnje leto in je bilo ravnanje podjetja, s katerim ste sklenili novo delovno razmerje, za leto 1957 pravilno glede na takrat veljavne predpise.
E. J. I.: Za 1957. leto predvideni letni dopust niste mogli v celoti izkoristiti po krivdi podjetja. Ostanek dopusta Vam ponuja podjetje za konec tega meseca. Radi bi vedeli, ali imate pravico do plačila za neizkoriščeni del dopusta, če sicer odbijete ponudbo podjetja. Prav tako bi radi vedeli, če je imel pravico do letnega dopusta v lanskem letu delavec, ki se je po vrnitvi iz vojske takoj zaposlil v Vašem podjetju, pa mu ga niso priznali. — Odgovor: Praviloma bi moralo podjetje omogočiti, da bi redni letni dopust izkoristili do konca 1957. leta. Ce ga po krivdi podjetja zaradi službene zadržanosti niste mogli, je podjetje praviloma dolžno plačati odškodnino za neizkoriščeni del dopusta. Podjetja niso imela pooblastila in ga tudi sedaj nimajo, da bi smela tak neizkoriščen del prenašati v prve mesece naslednjega koledarskega leta. So pa to prakticirala in iz Vašega pisma je razbrati, da skuša tako urediti Vašo zadevo tudi tamkajšnje podjetje. Formalno imate pravico do plačila za neizkoriščen del dopusta, če imate na razpolago dokaz, da ga po odredbi podjetja niste mogli izkoristiti do konca 1957. leta. Menimo pa, da bi kazalo premisliti, v koliko bi bilo primerno odbiti možnost, ki jo Vam daje podjetje, da izkoristite preostanek dopusta za leto 1957 seveda pod pogojem, da se to ne upošteva pri določitvi rednega letnega dopusta za letošnje leto. Ko se je delavec vrnil iz vojske, Je nastalo novo delovno razmerje in za redni letni dopust je moral delavec poprej izpolniti pogoj neprekinjene 11-mesečne zaposlitve. Pravico do rednega letnega dopusta bo zopet imel torej šele v letošnjem letu.
T. 8. II. Bistrica: Ste tretje leto vajenka in v juniju boste končali tretji letnik Trgovske šole. Pa bi radi vedeli, ali boste imeli letos še pravico do vajeniškega dopusta? — Odgovor: Najvažnejšega niste povedali. Ce Vam učna doba isteče v septembru, potem boste lahko do tedaj po končani šoli in po opravljenem izpitu lahko izkoristili še 30-dhevni vajenski dopust.
Plačevanje:
E. J. I.: Ali se plačajo ure izostanka, ki je nastal zaradi čakanja na zdravniški pregled pri specialistu, h kateremu je delavca napotil pristojni zdravnik, specialist pa ordinira le v času, ko se v podjetju dela. — Odgovor: Ce je točno, kakor pišete, potem ima delavec v takem primeru pravico do polnega nadomestila za ure, ko je izostal zaradi odrejenega zdravniškega pregleda. Seveda pa mora predložiti potrdilo o ,tem, da je mogel biti na zdravniškem pregledu brez svoje krivde res samo med delovnim časom.
Z. J. Novo Celje: Zaposleni ste kot nočni čuvaj z rednim mesečnim prejemkom za 12-urni delovni čas. Radi bi vedeli, ali imate pravico do dodatka za nočno delo in do dodatka za nadurno delo. Sekretar podjetja trdi, da ni nikjer nobenega predpisa, ki bi dovoljeval posebno plačevanje takega nočnega dela, kot ga opravljate. — Odgovor: Odgovor bi mogli pravzaprav dobiti samo v tarifnem pravilniku. Ugotoviti je treba, ali je že sedanja tarifna postavka v znesku 8500 din določena tako, da je v njej že zapopadeno tudi plačilo za nočno delo. Sekretar podjetja bi že moral vedeti, da je v uredbi o plačah delavcev gospodarskih organizacij določeno, da se mora vsako nočno delo obračunati na podlagi tarifne postavke povečane za 12,5% in da se mora vsako nadurno delo obračunati s tarifno postavko povečano za 50%. Vedeti bi tudi moral, da obračunavanje nočnega in nadurnega dela brez tega povečanja pomeni prekršek za katerega se odgovarja pri sodniku za prekrške. Glede na to je treba skrbno pregledati, kaj je po tarifnem pravilniku (in ne morda po kakšni razlagi) zapopadeno v Vaši tarifni postavki. Ce v sestavu tarifne postavke kot je določeno v tabeli tarifnih postavk tarifnega pravilnika ni sestavine za nočno delo, potem je podjetje dolžno obračunati Vaše nočno delo z navedenim poviškom.
H. O. Eijeka: Delavcem, ki so obračunani po učinku, se nadomestilo plače za čas bolezni obračuna na podlagi povprečnega mesečnega zaslužka v zadnjih treh mesecih pred obolenjem, ki so ga prejeli glede na doseženi učinek. Uslužbencem se pa to nadomestilo ne obračuna tako, da bi se v osnovo vračunale premije za prihranek niti plačila za nadurno delo. V vseh podjetjih na Reki obračunavajo tako, edino pri železnici ne. Smatrate, da je to neutemeljeno privilegiranje delavcev pred uslužbenci. — Odgovor: Najprej je treba poudariti, da po zakonu ni prav nobene razlike med delavci in uslužbenci. Prav tako pa ni po zakonu nobene razlike med podjetji glede obračunavanja nadomestila plače za primer boleni. V vseh podjetjih in torej tudi v tistih, ki jih naštevate v pismu, se nadomestilo plače obračuna na podlagi osnove, ki jo tvori enomesečni znesek tromesečnega povprečja prejemkov za delo v rednem delovnem času. Torej se nikomur in nikjer v osnovo za obračun nadomestila plače ne vračunajo premije niti prejemki za nadurno delo. Razlike v tem obračunu so pa neizbežne. Toda ne zaradi tega, ker bi morda zakon ustvarjal te razlike, temveč zaradi tega ker so različne osnove za obračun plač. Trditi, da so zaradi tega delavci v privilegiranem položaju napram uslužbencem, je nepravilno in nesmiselno. Nepravilno pa je, če je res, da so Vam doslej od premij za prihranke in od plačila za nadurno delo odtegovali 42% prispevek za socialno zavarovanje. Za tako odtegovanje ni imelo podjetje nobene pravne osnove, ker so bile vse do letošnjega leta poznane samo netto plače in netto osnove za obračun plač. Edino to bi bilo možno označiti za nezakonito ravnanje. Vse ostalo kar pišete pa je le napačno razumevanje in tolmačenje zakonitih predpisov ne pa kršitev zakonitosti.
ZGODBA O NEVERJETNI ZGODBI, KI IMA DOMOVINSKO PRAVICO V PODJETJU »ELEKTRO LJUBLJANA-OKOLICA«
Ea) je bunda?
Minuli teden je bila v dvorani Doma sindikatov redna letna skupščina Turistične zveze Jugoslavije. Turistični delavci so se pomenili o tem, kako so delali doslej in kakšno delo je še pred njimi. Z uspehi so lahko zadovoljni, saj je teža dela slonela na ramah tisočev prostovoljnih turističnih delavcev. Med drugim so razpravljali tudi o tem, kako še pospešiti domači turizem, kako omogočiti našemu delovnemu človeku cenen oddih in z učinkovitejšo turistično propagando v tujini še bolj spodbuditi pozornost tujih turistov za letovanje pri nas.
Ali je lehko bunda usnjena?
Ali sia bunda in usnjeni plašč eno in isto?
Verjeli ali ne, o tem so nekaj mesecev razpravljali v »Elektro Ljubljaria-okolica« vse do prejšnje sobote, ko so se končno odločili ... Bund pa še do danes nimajo, čeprav — ko to pišem — pokriva zemljo debela plast snega. Sedaj, ko je sneg potrgal toliko žic, ko je treba hoditi ob vodu po snegu, v mrazu, niso v zavidljivem položaju, jih zebe. In tu se prične druga zgodba: Zakaj jih zebe?
OB VI KONGRESU LJUDSKE MLADINE JUGOSLAVIJE
36 mladincev odloča
v dolomitskem občinskem ljudskem odboru
Današnja občina Dobrova pri Ljubljani, kj v glavnem obsega ozemlje Polhograjskih Dolomitov, je zaokrožena celota. Gospodarska osnova občine Dobrova je bila doslej kmetijska proizvodnja. V zadnjem času pa se je pričela tudi ta občina industrializirati, saj bosta nova obrata Elektronike in Rašice na Horjulu, ki sta pričela lani obratovati, precej spremenila socialno strukturo tamkajšnjega prebivalstva tn pripomogla k večjemu narodnemu dohodku. S tem je delno rešena zaposlitev ljudi v domačem kraju. Doslej je bila edina možnost zaposlitve v Ljubljani. Kako naporno se je dan za dnem voziti s kolesom 20 kilometrov daleč po slabi cesti, ob vsakem vremenu!
Med tistimi, ki se vozijo na delo v Ljubljano, so v večini mladi ljudje. Aktivnost mladine je posebno prišla do izraza pri zadnjih volitvah. 2e veliko prej so v raznih družbenih organizacijah in na občinskem ljudskem odboru ugotavljali, da je mladina naše občine vse premalo zastopana v družbenem in javnem življenju- Na primer, v občinskem ljudskem odboru Dobrova ne bi našli človeka, mlajšega od petintrideset let.
Volitev v občinske ljudske odbore pa se je polhograjska mladina udeležila stoodstotno, čeprav je 516 mladink in mladincev takrat prvič oddalo svoj glas. V celotni občini Dobrova pri Ljubljani pa je od 4.343 volilnih upravičencev dobra' četrtina mladine stare od 18 do 25 let
Novi ljudski odbor šteje 34 odbornikov, od tega jih ima občinski zbor 19, zbor proizvajalcev pa 15. V občinski zbor je bilo izvoljenih 6 mladincev, v zbor proizvajalcev pa trije. Občina ima 7 svetov, ki štejejo 67 članov, med njimi je 14 mladincev. V njenih 11 komisijah sodeluje 36 državljanov, med njimi Je ^ mladincev- Poglejmo, kaj so ti mlad; ljudje, ki sodelujejo v občinskem ljudskem odboru, po poklicu: v občinskem zboru je med mladinci 5 kmetov in 1 delavec, v zboru proizvajalcev pa 1 kmet in 2 delavca, v svetih 4 delavci in 6 uslužbencev in v raznih komisijah 7 kmetov, 4 delavci in 2 uslužbenca.
Občinski komite LMS bo organiziral seminar za mlade družbene upravljavce, na katerem se bodo seznanili z novimi oblikami dela in si razširili
svoje znanje, kar jim bo koristilo pri vsakodnevnem delu.
Jože Kavčič
Pravilnik o sredstvih higien-sko-tehnične zaščite dela tega podjetja, ki ga je potrdila Inšpekcija za delo OLO Ljubljana pred dvema letoma, je predpisoval kot zaščitno-varnostno oblačilo za zimo usnjeni plašč, do katerega so bili upravičeni vsi rajonski delovodje, obratovodje in tehniki na obratih, ker delajo stalno na prostem.
Lani so v »Elektro Ljubljana-okolica« sestavili nov pravilnik o higiensko-tehnični zaščiti. Razen dežnih plaščev, kapuc, gumijastih škornjev so predvideli tudi — usnjene plašče. Tako kot pred dvema letoma Toda — lani so na Inšpekciji za delo OLO Ljubljana usnjene plašče črtali in namesto njih odobrili — bunde. Tede« se je pričela razprava o tem, kaj je bunda. Naj povem, pravilnik je bil odobren zadnje dni avgusta preteklega leta.
V podjetju so naročili dežne plašče, kapuce in škornje, niso pa naročili bund. Upravičenci na bunde so pričeli razpravljati o tem, kaj so bunde, in spraševali, ali so lahko usnjene oziroma če lahko namesto bund kupijo usnjene plašče. Posebno vztrajni so bili mladi tehniki... Namesto bund bi, seveda, lahko kupili usnjene plašče, toda razliko v ceni bi morali kriti iz sklada plač iz dobička in ne na račun materialnih stroškov, kot bi vsi rajši videli. Inšpekcija za
DELOVNA PSIHOLOGIJA IN NESREČE PRI DELU
Hszen za pomčenca?
V TOVARNI NOGAVIC POLZELA:
Zakaj dobivajo premijo? Ko sem takole vprašal J. Pukmaj-stra, pletilnega mojstra Tovarne nogavic v Polzeli, me je vprašujoče pogledal, kakor bi mi hotel reči, češ kaj mi pa očitaš, ali morda nisem zaslužil premije. Povedal pa mi je tole.
»Vem, kaj hočete zvedeti. Premijo dobivam na porabo igel in za zmanjšanje odpadnega materiala. Moja mesečna premija je 1.000 ali pa 1.500 dinarjev. Vsak
> O TEBI, TVOJEM DELU, • TVOJIH USPEHIH IN 8 TEŽAVAH PIŠE »DELAVSKA ENOTNOST«
mesec mi izplačaj o 80'/» premije, ostalih 20*1/0 pa dobim konec leta.
Kako pa v podjetju ugotavljajo, če ste za opravljeno delo upravičeni do premije? Nič lažjega. V tovarni imamo od preddelavca pa do tehničnega osebja dobro organizirano kontrolo. Prejle sem vam rekel, da dobim premijo na porabo igel. Točno vemo (iz tabel), da na sto parov nogavic porabimo običajno toliko in toliko igel. In če jih porabimo manj, potem dobim premijo.
Kaj pa premije na odpadni material? Tudi za to so predpisi. Od sto parov nogavic je lahko pri enem proizvodu določen odstotek odpadnega materiala. če ga je manj, potem se ta uspeh premira.	B.
Delavski' svet neke velike ljubljanske tovarne je sprejemal pravilnik o nošnji zaščitnih očal. V pravilniku je pisalo: Kdor ne bo nosil zaščitnih očal, bo plačal kazen, najmanj 50 dinarjev, glede na število očesnih nezgod. Prav ta stavek v omenjenem pravilniku je sprožil živahno razpravo. Nekateri tovariši so ugovarjali obvezni uporabi očal, ker so velikokrat neuporabne. Ob razpravi o obvezni nošnji očal je nekdo pripomnil: »V bnusilnici so slabe ventilacijske naprave in bi jih morali čimprej popraviti, ker sicer so očala odveč.« Direktor mu je odgovoril: »Delavci morajo nositi očala, drugih stroškov si ne bomo delali!«
Odgovor ne potrebuje komentarja. Jasno pa kaže na zgrešen odnos do delavčevega zdravja.
V razpravi o tem se je oglasil tudi tovarniški zdravnik, ki je pripomnil, da je potrebno tiste Kbvariše, ki se pri svojem delu — na enem in istem delovnem mestu — večkrat ponesrečijo, napotiti na Zavod za delovno psihologijo v Ljubljani, ker je velikokrat vzrok za nesreče delavčevo razpoloženje. Nedvomno je, da se le-to odraža pri njegovem delu. Zato bi morebitne psihologove ugotovitve lahko odkrile vzroke za nesreče in pa tudi način, kako jih odpraviti. Morda ga bo potrebno premestiti na drugo delovno mesto, če mu dosedanje ne odgovarja, ali drugače odstraniti vzrok za njegovo slabo razpoloženje.
Ta zdravnikov nasvet so sicer v podjetju poslušali, vendar ni bil sprejet predpis o obvezni uporabi očal z izgovorom, da bi to samo povzročilo nove izdatke. Najbrže za popravilo prezračevalne naprave in pošiljanje delavcev na Zavod za delovno psihologijo.
Ali je to prav? Ce nekdo ni sposoben, iz tega ali onega vzroka, opravljati delo na nekem delovnem mestu, pa ga
vendar opravlja in doživlja zaporedne nezgode, ga je vsekakor potrebno premestiti k drugemu delu. To lahko samo koristi proizvodnji in njemu samemu. Vztrajati je treba, da delavci uporabljajo zaščitna sredstva, in odstraniti vzroke, zavoljo katerih so ta, recimo očala, neuporabna. Razmisliti pa velja tudi o zdravnikovem nasvetu im se po njem ravnati.
delo — ne glede, da je spremenila svoje mnenje v zadnjih dveh letih — je vendar pojasnila: Električarji se vzpenjajo na dtogove, vozijo se s kolesom od transformatorja do transformatorja, in svojega dela v dolgih plaščih ne morejo opravljati, ker bi jih ovirali pri delu. Torej — bunde!
Uprava podjetja se je seveda držala pravilnika, ljudje pa, ki so želeli plašče, so upali, da se direktor ali upravni odbor premislita in vendar kupita plašče. O tem sploh ne bi imelo pomena pisati, če zadeva ne bi imela še nekaj primesi. Namreč, imenovali so posebno komisijo, ki bi morala ugotoviti, koliko bunS morajo naročiti in koliko usnjenih plaščev je še v dobrem stanju, zaradi česar bi lahko naročili toliko in toliko bund manj. Komisija je dolgo ugotavljala ... Ugotavljala je tako dolgo, da je delavce, ki so čakali na bunde, tudi ta zapoznel sneg, tako rekoč na pragu pomladi, našel še brez bund.
XXX
Na svoji seji, dne 18. t. m., Je upravni odbor podjetja vendarle presekal gordijski vozel. Sklenil je takoj nabaviti okoli 80 bund in 14 usnjenih plaščev za šoferje (8) in obratne tehnike (6). Razliko med ceno bunde in plašča (približno 8000) pa bodo poravnali iz sklada plač iz dobička.
Pravijo, da je sedaj volk sit in koza cela.
V nabavnem oddelku podjetja pa pravijo, da lahko preteče celo mesec ali več, preden bodo bunde dobili, če izračunamo, bodo delavci, ki so po zakonu in pravilniku upravičeni do bund, dobili te šele okoli 20. februarja letos.
Zakaj jih niso imeli že oktobra, novembra, decembra, januarja?	D. D.

1501

OBJAVA
Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani razpisuje ista dva tečaja predavanj, ki bosta v dneh od 17. do 20. februarja v Ljubljani in še v Mariboru. Naslov obeh predavanj je:
a)	Glavna vprašanja pri uveljavljanju delovnih razmerij v gospodarstvu
b)	Značilnosti uslužbenskih razmerij v javni službi
Oba tečaja bosta imela skupno začetno predavanje, ki bo obravnavalo temeljna načela pri delovnih razmerjih. Razen tega bo tečaj, ki bo obravnaval glavna vprašanja pri uveljavljanju delovnih razmerij v gospodarstvu, Obsegal deset enournih predavanj s tega področja, drugi tečaj pa bo obsegal osem predavanj, ki se bodo tikala uslužbencev v vseh javnih službah. Ta tečaj bo obsegal tudi štiri predavanja, ki bodo obravnavala posebnosti uslužbenskih razmerij v posameznih vrstah javne službe, tako v državni službi, na področju prosvete, znanosti in jolstva, na področju zdravstva, socialnega skrbstva in socialnega varstva in končno v javni službi na gospodarskem področju.
Oba tečaja bosta ločeno v Mariboru v dneh od 24. do 27. februarja letos in bosta udeležence zaposlovala ves
dan.
Kdor se želi udeležiti katerega izmed obeh tečajev v Mariboru, naj se prijavi do 8. februarja letos pismeno ali ustno na Inštitutu za javno upravo v Ljubljani, Trg revolucije 11, tel. 22-564 in v prijavi navede, katerega tečaja se želi udeležiti. Kdor se prijavi, naj sporoči tudi svoj naslov in službeno mesto.
Vsak udeleženec bo pred začetkom tečaja dobil podroben spored predavanj, kjer bodo navedeni predavatelji ter kraj in čas predavanj. Obenem pa bo prejel tudi teze predavanj. Potrebno je, da se udeleženci tečaja poprej seznanijo z besedilom ustreznih zakonov.
Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
(Nadaljevanje s 1. strani)
stilne, obutvene, kot živilske, skratka vsega tistega, kar se v detajlistični trgovini prodaja naravnost potrošnikom. Na ta način pride lahko že potrošnik do možnosti, da prek potrošniškega sveta ali tudi direktno kontrolira kakšen dobiček se v tej trgovini ustvarja. Tako so jasni računi po kakšni ceni je bilo plačano blago na vratih tovarne in po kakšnih cenah ga v detajlistični trgovini prodajajo. Po določenih začetnih težavah bo brez dvoma pritisk na takšne naše detajli-stične trgovine, da bi prodajale po čim nižjih cenah, vendar se bo kmalu pokazalo, da je tako pretiravanje na škodo organizacije, izpopolnjevanja in modernizacije trgovine, na škodo kulantnejšega poslovanja, kar vse gre na škodo potrošnika. Določen dobiček je namreč potreben za perfektuiranje trgovskega poslovanja, za zboljšanja lokalov, nabavljanje prometnih sredstev, za skladišča, hladilnice, za dovoz in dostavo na dom itd. Upoštevati moramo seveda, da smo v prejšnjih letih zaradi stisk, ki smo jih imeli okoli proračuna, jemali trgovinam skoro vsak sold dobička in tako,povzročili, da se je uveljavilo v trgovini razpoloženje izkazovati čim manj dobička. Dobičkov, ki smo jih jemali, nismo vračali v trgovino, ampak smo jih porabili za zadostitev proračunskih potreb na mnogih drugih gospodarskih področjih. Posledica tega je nezadostno obstoječe trgovsko omrežje, ki bi lahko s takšno kooperacijo trgovskih detajlističnih podjetij omogočalo, da bi na določenem teritoriju razpolagali z določenimi sredstvi trgovino širili, kajti potrošniki bi to sami zahtevali. To bi zahtevali zato, da ne bi morali predaleč hoditi. Zahtevali bi, naj bo še tu in tam trgovina, da bi bila čim bliže gospodinjstvu. Povsem normalno bi postalo, da bi se potrošniki odpo-
Vloga sindikatov v komuni
vedali deležu na dobičku v korist modernizacije opreme in izboljšanja trgovskega poslovanja z določenimi službami za dostavljanje na dom in predvsem s tistim, kar je trenutno izredno važno, s prometnimi sredstvi, s skladišči, s hladilnicami, predvsem na področju večjih centrov, kakor na primer v Ljubljani, kjer je to že zasnovano v dokaj širokem obsegu. Ne vem kakšno razmerje bo, ko bodo ta skladišča v Ljubljani dograjena, ali bomo s tem že dosegli skladiščni prostor, ki smo ga imeli pred vojno, ko smo imeli celo vrsto grosističnih podjetij, ki so delovala na razne načine kot privatna kapitalistična podjetja. Ta skladišča smo potem na razne načine porabili za vse mogoče druge namene in tako rekoč jedli iz rok v usta.
Izredno jasno moramo postaviti tudi vprašanje potrošniških svetov. Vprašanje konzumov je za mene dokaj nepomembno, ali gremo na konzum ali na ta način, kajti to je v bistvu konzum, le da ni omejen samo na svoje fiksno članstvo, čeprav noben konzum, kakorkoli je bil zaprt, ni posloval in služil samo svojemu članstvu, ampak je posloval tudi za druge. Po mojem mnenju je normalnejše, da potrošnik dobi pravico za potroški svet v eni trgovini na ta način, da se določi kot pogoj določen znesek, ki ga je ta potrošnik v tej trgovini dosegel in da je izključen od te volilne pravice samo priložnostni nakupovalec. Potrošniških svetov seveda ne moremo postaviti v specializi-
ranih trgovinah’, ker je tu običajno mnogo večji obseg. Tukaj bi bil potreben neki višji organ, trgovinski svet na torišču enega strnjenega naselja, v katerem naj bi bili ljudje iz trgovine, iz občinskega ljudskega odbora, konkretnih detajlističnih trgovin in seveda, kar je izredno važno, gospodarsko razgledani ljudje iz naših političnih, sindikalnih organizacij, ki naj bi vplivali v tem svetu, v interesu družbe kot celote in potrošnika posebej. Pri tem moramo računati, kar smo že doslej opažli, na neko nerazumevanje in določene ovire nasproti uveljavljanju potrošniških svetov. Deloma je celo sindikat trgovinskih uslužbencev zavzemal stališče proti potrošniškim svetom, predvsem pa je tako odklonilno stališče zavzemala trgovinska operativa, češ da je to nadležen organ, ki se bo vmešaval in omejeval njeno svobodno delovanje. To je sicer deloma razumljiva težnja, ki pa ji pravzaprav ne smemo dovoliti, da bi se uveljavila.
Imamo tudi brez dvoma primere kjer so nujno potrebni administrativni ukrepi. Seveda je razlika kako te administrativne ukrepe uveljavljamo. Ce okrajni LO oziroma njegov gospodarski referent ukrepa enostavno, birokratsko z vrha navzdol, potem .je jasno, da nastane krik in vik. Nasprotno pa, če je administrativni ukrep rezultat splošnega obravnavanja problema in opore volivcev na določenem torišču, je to čisto druga stvar. Morda ne bi bila odveč določena služba v neki obliki,
vzamem kot primer »ljubljanskega trgovinskega sveta« nekega družbenega organa, ki bi ga bilo treba imeti za vso problematiko oskrbe mesta. V tem organu naj bi imeli neko določeno službo, ne popolnoma v smislu urada za cene, ampak na prostovoljni bazi, s posredovanjem naših množičnih in predvsem sindikalnih organizacij. Ta naj bi angažirala za določeno občasno nagrado naše delovne ekonomiste, ki bi v primerih nenormalnega spreminjanja cen v določenih trgovinskih podjetjih pregledali kalkulacije in podali obrazložitve. Tako strokovno mnenje naj bi služilo trgovinskemu svetu pri odločanju o odobritvi ali zavrnitvi oziroma razveljavitvi povišanja cen.
Zaradi pojavov, ki smo jih opazili pred novim letom In v novem letu v trgovini ih ki 'jih je tudi tovariš Tito v novoletni poslanici zelo ostro ožigosal — kar pomeni, da je problem opažen tudi z najvišjega mesta ter zelo ostro grajan — ne bi bila umestna neka obča gonja zoper trgovino. Pač pa so potrebni napori, da oživimo potrošniške svete in s tem uresničimo misel in željo potrošnika.
Nikoli ne morem reči in tudi nikdar ne rečem za svoje predloge, da bodo v celoti sprejeti. Stvar je prvenstveno v tem, da začnemo o problemu razpravljati, da nas razprava privede do zaključkov in ukrepov. Zadostuje, da na osnovi življenjskih izkušenj potrošniških svetov pridemo do določene utrditve sistema njihovega delovanja. Brez dvoma bo že sama oblika, ko dobi meso in kri, v marsičem sama po sebi vplivala na to, da ne bomo imeli takšnih dražljivih in izzivalnih ekscesov, ki dejansko povzročajo slabo voljo. Toliko o trgovini, čeprav bi bilo potrebno o tem še mnogo bolj izčrpno govoriti.
(Se nadaljnje).
Pobude kongresa
(Nadaljevanje s 1. strani) oktobra 1955 (na katerem sta se združil; Zveza Svobod in Ljudska .prosveta) in ugotovil, da je bila zamisel o združitvi prosvetne dejavnosti na Slovenskem v enotno organizacijo povsem pravilna. Nekaterih dvomov, ki so se na jeseniškem kongresu še pojavljali in nepravilnih pogledov na odnose med delavskimi prosvetnimi društvi in ljudsko-prosvetno dejavnostjo na vasi, danes ni več. Odpravila jih ie zdrava in ustvarjalna praksa naših društev.
Zvena Svobod In prosvetnih društev se je v minulih dveh letih okrepila in postala trden temelj, na katerem lahko gradimo dalekosežnejše in trajnejše načrte za prihodnost.
Vedno bolj jasno se oblikuje idejni koncept prosvetne dejavnosti
Kongres je tudi pokazal, da ee prosvetna društva vedno mani ukvanjaio z neposrednimi
veku, omogočiti mu, da dozori v socialističnega človeka — si bo prosvetna dejavnost kaj kmalu pridobila pravo veljavo v našem družbenem sistemu.
Ko ocenjujemo delo mariborskega kongresa in se spominjamo vnetosti, s katero so prosvetni delavci razpravljali o uspehih, težavah in perspektivah prosvetne dejavnosti, moramo ugotoviti, da je kongres dal zanesljivo jamstvo, da bodo prosvetna društva zares postala najmočnejši činitelj kulturne revolucije, ki je neogiben pogoj za uresničitev našega neposrednega socialističnega družbenega cilja — samoupravljanja svobodnih proizvajalcev.
Zadovoljiti željo delovnih ljudi po znanju, čim večji izobrazbi in razgledanosti
Dejavnosti prosvetnih društev torej ni mogoče ločiti od naših splošnih političnih prizadevanj, od procesa socialistične graditve, za katerega je značilno vedno bolj samostojno upravljanje
vi zakonski predpisi o organiziranju teh oddelkov za odrasle, o njihovih posebnih programih, ki naj bodo prilagojeni stopnji razvoja proizvajalcev, o izpitih, finansiranju, učbenikih itd.
Prosvetna društva pa nikakor ne smejo zanemariti drugih oblik izobraševamijla, kot so to tečaji, seminarji, predavanja.
Za čim boljše uresničenje teh ciljev j® kongres predlagal ustanovitev zavodov oziroma centrov za izobraževanje. Razen republiškega centra naj bi ustanovili okrajne in po potrebi tudi občinske ter celo tovarniške izobraževalne' centre.
0 knjižnicah, njihovem po* slanstvu in gmotni pomoči, ki jo nujno potrebujejo
Na kongresu so tudi precej govorili o pomenu knjižnic in nijlihovem izobraževalnem poslanstvu. Sklenili so, da je potrebno utrditi predvsem knjižnice v občinskih središčih jn pozvali ljudske odbore, naj od-slei v večji meri in bolj siste-
»Problemi kulturno-prosvetnega dela so predvsem idejni ih ne toliko organizacijski. Ni stvar predvsem v novih oblikah, ampak v tem, da vidimo, kaj vsebinsko hočemo, kaj hočemo človeku dati in kaj ta človek potrebuje. Govoriti samo o novih oblikah in ne razmišljati o problemih, o katerih moramo razmišljati, pomeni ne videti tega, da človek ne živi samo od kruha, da socializem ni samo razvoj materialnih dobrin, ampak tudi razvoj duševnih kvalitet človeka; Nove oblike so organizacijska konkretizacija tega, kar naj bi bilo. Prvič je treba biti za socializem, drugič pa samega sebe napraviti za socialista, spremeniti samega sebe v svoji notranjosti, mentaliteti in psihologiji, spremeniti celo vrsto mišljenj itd. Nekaj tega so spreminja v tovarni, v delavskem svetu, nekaj tega se da dobiti na političnih sestankih v Zvezi komunistov, nekaj v sindikatih, knjižnicah, na kulturnih zabavah, s tem, da se zbirajo kolektivi v delavskih klubih, iz katerih potem izžareva popolnoma določen svetovni nazor. Duh, socialistični duh, to je sedaj naša naloga. To je osnova, tej nalogi moramo posvetiti vse.«
•
Iz govora tovariša Staneta Kavčiča na kongresu Svobod in prosvetnih društev.
TOVARIŠ VLADO MAJHEN, NOVI PREDSEDNIK ZVEZE SVOBOD IN PROSVETNIH DRUŠTEV SLOVENIJE, JE NA KONGRESU V MARIBORU PREBRAL REFERAT »O IZOBRAŽEVANJU ODRASLIH«
Slavko Tihec: »Tretja vojna« z razstave »Skupine Be 54«, ki Je odprta te dni v Jakopičevem paviljonu. Svoja dela razstavljata poleg kiparja Tihca še slikarja Viktor Snoj in Rudolf Kotnik. To so mladi ustvarjalci, saj so vsi trije stopili na pot likovne umetnosti komaj pred dvema letoma, ko so končali Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Med seboj jih je povezalo močno doživetje, ki jim ga Je nudil obisk .beneškega Biennala pred štirimi leti, po katerem so si nadeli tudi ime skupine »Be 54«.
praikticističnimi ter operativnimi zadevami in da se vedno bolj jasno oblikuje idejni koncept prosvetne dejavnosti. V Prosvetnih društvih in v vsej naši družbi so iz dneva v dan bolj jasne osnovne idejne naloge kulturno-prosvetnega udejstvovanja. Prevladalo je spo-^enje, da so problemi prosvetnega dela predvsem idejni, ne Pa organizacijski, da je važna vsebina i.n ne oblika. Važno je dobro vedeti, kaj je treba nu-diiti delovnemu človeku in kaj ta človek v resnici potrebuje.
Mariborski kongres je opozoril prosvetna društva, da morajo predvsem vsestransko bogatiti duševne kvalitete v človeku, kajti 1* tako bo lahko dejansko zrasel v socialističnega človeka. In tej osnovni nalogi naj društva podredijo vso svojo dejavnost.'V vsakdanji praksi pa bodo rasle nove organizacijsko oblike in odmirale zastarele.
Prosvetna druživa naj na široko odpro vrata novim članom
Takšen, ideološko jasen program nadaljnjega razvoda prosvetnih društev nujno zahteva, da društva na široko odpro svoja vrata novim članom. Mnenje, da morajo biti vsi člani Svobod in prosvetnih društev igralci, pevej, godbeniki itd., ki je ponekod še močno zakoreninjeno, ja zastarelo in se nujno mora umakniti težnjam, da bi *e v teh društvih zbralo čim večje število ljudi, zlasti delavcev, saj bodo le tako uspešno izpolnjevala svoje naloge, ki jih imajo v procesu naše kulturna revolucije. Danes imajo prosvetna društva kakih 90 tisoč članov in to je malo, če upoštevamo, da je na Slovenskem za-
del ovnih ljudi n® vseh področjih družbenega življenja. Delavci in vsi delovni ljudje povsem samostojno upravljajo in usmerjajo naše gospodarstvo in vse javao življenje, obenem pa tudi oblikujejo nove, socialistične odnose med ljudmi. Od tod pravcata žeja po znanju, strokovnem in političnem, želja po spoznanju življenja itn zakonov 'njegovega razvoja, od. tod hrepenenje po splošni izobrazbi.
Prosvetna društva morajo paziti in v svoji dejavnost; upoštevati ta hotenja, truditi se morajo, da bi jih zadovoljila, obenem pa vplivati na ostala družbene činitelje, da jih vnesejo v svoje programe.
Številni delovni ljudje žele, da bi se sistematično izobraževali, izpopolnjevali,; ^voje znanje, vendar zaradi zaposlenosti ne morejo obiskovati rednih šol. Socialistična družba pa je tudi dolžna, da ljudem, ki so idejno rasli v revoluciji in nimajo šolskih kvalifikacij, omogoči, da svoje znanje in sposobnosti u-vetjlavijo ter dobe ustrezne kvalifikacije. Sistem družbenega upravljanja zahteva družbeno in ekonomsko vzgojo, ki bo omogočila delovnim ljudem reševanje zapletenih družbenih problemov. Gospodarski napredek Pa prav tako zahteva nove metode in novo organizacijo dela ter izpopolnjevanje tehnološkega procesa. Zato je izobraže-vamje odraslih sestavni del naše prosvetne politike.
Večerni oddelki za odrasle pri splošnih izobraževalnih in strokovnih šolah
Ustanavljanje posebnih šol za odrasle bi bilo zaradi pomanjkanja prostorov, učnih kadrov itd. prepočasno. Zato je kongres predlagal ustanovitev Ve-
matično nudijo gmotno pomoč za razvoj in nemoteno poslovanje knjižnic.
V prosvetnih društvih naj delovni človek dobi tisto, kar je v kulturnem ustvarjanju preteklosti in sedanjosti najboljše
Mariborski kongres je z nekaterimi konkretnimi ocenami in pobudami .pokazal nadaljnjo razvojno pot naše amaterske kulturno-prosvetne dejavnosti. Poudaril je, dia je amaterska dejavnost za našo družbo nadvse dragocena in je svetoval društvom, naj še bolj kot doslej goje vse tiste kulturne •vrednote, ki ■delovnemu človeku poglabljajo zavest o smi-
selnosti njegovih naporov, saj s svojim delom posredujejo človeku etično vsebino umetnosti in pravilno razumevanje največjih umetniških del ter upoštevajo kulturni pomen filmov, tiska in radia. Tesneje naj sodelujejo s poklicnimi kulturnimi ustanovami in onemogočijo nesmiselno razglabldiainje 0 nekakšnih razlikah med ljudsko in vrhunsko kulturo. Prosvetna društva naj bodo tista torišča, kjer bo delovni človek v takšni, ali drugačni obliki dobil vse, kar ie v kulturnem ustvarjanju preteklosti in sedanjosti najboljše. Z veliko zavzetostjo za' duhovne potrebe delovnih ljudi naj kot najbolj aktivni činitelj; sodelujejo v procesu naše kulturne revolucije.
Dom delavsko kulture na) bo tisti kraj, kjer bo mogoče v vseh oblikah zadostiti kulturnim potrebam sodobnega človeka
Med razpravo o materialnih razmerah naših društev so delegat; ugotovili masledjnje:
Na Slovenskem imamo kar
lepo število domov to drugih prostorov, ki služijo prosvetne^ mu namenu, toda ureditev teh domov je zastarela to enostransko usmerjena.
V domovih delavske kulture bi morate nastopati poklicne in amaterske igralske družine, v njih naj bi predvajal; filme, imeli knjižnice, čitalnice in klubske prostore, kjer bi prirejal; literarne večere Hd.. se pravi kraj,- kjer bo mogoč« v vseh oblikah zadostiti kulturnim potrebam sodobnega človeka. Takšnih domov pa prt nas ni veliko. Zato bo potrebno čimprej najti možnosti za gradnjo novih domov in prostorov za družbeno in klubsko življenje v starih domovih. Sredstva za gradnjo naj tol postopoma in načrtno prispevate komune, podjetja in ustanove.
Zapisali smo ie nekad1 misli i/z referatov in razprave na kongresu Svobod in prosvetnih društev v Mariboru, obljubljamo pa, da bomo v prihodnje še veliko 'pisali o kongresu to. njegovih smernicah, zlasti o tem, kako društva te ememioe . ▼ praks,- uresničujejo.


O SMOTRIH UMETNIŠKE DEJAVNOSTI PROSVETNIH DRUŠTEV JE NA KONGRESU GOVORIL TOVARIŠ LEV MODIC
Veliko šol-ena zgradba
Občinski izobraževalni center Svobod, oddelek za strokovno šolstvo v železarni, klub mladih proizvajalcev in društvo inženirjev in tehnikov, nenehno skrbijo, da b; bila vzgoja mladih žetezarjev temeljitejša in hitrejša. Tud;' občinski ljudski odbor na Jesenicah s svojimi sveti, organi družbenega upravljanja in s sindikalnimi podružnicami nudj vso moralno in materialno pomoč, da bi vse te načrte čimprei uresničili.
Samo .ena samcata sodobno urejena industrijska šola (Meta-lurško-induatrijska šola), ki so jo zgradili tik po vojni, v ka-
teri so urejene učilnice, kabineti, laboratorij,- jn delavnice, danes ne zadošča vedno večjim potrebam strokovnega šolstva. V tej šoli so danes razen učencev metalurško industrijske šote še učenci vajenskih šol vseh poklicev, mojstrske šole jeseniške železarne in leseniški oddelek ljubljanske Srednje tehnične šole. Za vse te dijake in učence pa ni dovolj prostora, zato je pouk v zmanjšanem obsegu v treh oziroma štirih izmenah dnevno. Učenci nimajo niti telovadnice pa tudi ne primernega internata.
2.
TOVARIŠ VINKO TRINKAUS, NOVOIZVOLJENI TAJNIK ZVEZE, SVOBOD IN PROSVETNIH DRUŠTEV, GOVORI NA KONGRESU
LOV ZA TEHNIČNIMI KADRI
»Danes, v procesu socialistične graditve, se pred kul-turoo-prosvetna društva postavljajo nove naloge, ki jih ni mogoče ločiti od splošnih družbenih naporov. Delo Svobod in prosvetnih društev je danes neločljivo povezano z našim bojem za vedno širše vključevanje neposrednih proizvajalcev v upravljanje na vseh področjih našega družbenega življenja. Neposredni proizvajalec se ni pričel uveljavljati samo kot proizvajalec vseh tistih materialnih dobrin, ki so osnovni pogoj sleherne kulture, marveč tudi kot činitelj, ki ureja, upravlja in oblikuje človeške odnose na vseh področjih družbenega življenja. Od tod izvira želja po znanjn, čimvečji izobrazbi in razgledanosti. Naloga Svobod in prosvetnih društev je danes predvsem v tem, da ta stremljenja zadovoljijo ter da postanejo ed,en izmed najbolj odločilnih činiteljev socialistične kulturne revolucije,«
Iz razprave tovariša Borisa Ziherla.
poštenih nad 400 tisoč ljudi. Kongres je naročil društvom, naiji v prihodnjih letih zberejo v svojih vrstah čim večje število ljudi in zlasti mladine, saj le mladina lahko prinese v dru-štva mladostni polet in živo sodobno pobudo.
Ce bodo prosvetna društva napredovala po tej poti, če bodo Zvesta svoji osnovn; nalogi: bogatiti duševne kvalitete v člo-
če-mih oddelkov za odraste pri splošnih izobraževalnih in strokovnih šolah. Seveda pa bi bite povsem napačno, če bi vsebino, oblike in metode rednega šolstva uporabljali tudi v sistemu Izobraževanja odraslih, sai delovnih ljudi, ki proizvajajo in up-ravljaijo proizvodnjo, ne gre istovetit; z mladino, ki se šele pripravlja za vstop v proizvodnjo. Zaradi tega so potrebni no-
Konec leta 1956 je v New Yorku izzvalo veliko pozornost zborovanje organizacije, ki združuje večino znanstvenih strokovnih organizacij v Severni Ameriki, tako imenovane American Association for the Advan-cement of Science. Na tem zborovanju je bilo preči-tanih in prediskutiranih več sto referatov, iz vseh področij naravoznanstvenih ved. Kakor navadno, je bilo tudi to pot zborovanje namenjeno samo znanstvenim vprašanjem, tokrat pa so govorili v glavnem o znanstveniku in njegovem odnosu do družbe. Sproženo je bilo namreč vprašanje naj bi njihove strokovne organizacije prevzele večjo »socialno odgovornost« za posledice raziskovalnega dela znanstvenikov. Na ta način bi prekinili tradicijo, ki je prevladovala skoraj tri stoletja, s tradicijo, ki je zahtevala, da se mora znanstvenik omejiti samo na to, da naravne skrivnosti raziskuje, ne da bi ga zanimale možne gospodarske, socialne in duhovne posledice odkritij.
Tak preobrat se je vedno očitneje kazal po drugi svetovni vojni. Začel se je s poizkusi nekaterih znanstvenikov, ki so bili udeleženi pri pripravah atomskega orožja. Ko niso uspeli, da bi preprečili uporabo_ atomske bombe, so poizkušali vsaj zavreti oborožitveno tekmovanje. Kljub vsem neuspehom ta mald skupina ameriških znanstvenikov, ki je štela največ 5 % od 250.000 univerzitetnih in industrijskih raziskoval-vec, ni prenehala zopet in zopet ustno in pismeno opozarjati na revolucionarni pomen njihovega raziskovalnega dela, na vedno tesnejšo povezanost znanstvenih odkritij in industrijske proizvodnje, kajti, kar danes lahko pomeni samo skrivnostne račune, pomeni jutri že lahko blagostanje ali lakoto, življenje ali smrt za milijone ljudi.
Dr. Ward Pigman, profesor univerze Alabama, ki je bil eden izmed najbolj glasnih iz te skupine, je že pred leti predlagal, naj bi naravoslovci izdelali ustrezni moralni kodeks, podoben zdravniški »hipokratični prisegi«, ki bi jim bil nekaka zapoved in na katerega bi se lahko sklicevali, kadar bi jim bile dane privatne ali države naloge, ki ne bi bile v skladu s splošno-človeškimi interesi. Temu so se' pa seveda odločno uprli ameriški monopolisti in imperialisti.
Omenjeno zborovanje v New Yorku je bilo namreč pod močnim vtisom rezultatov ankete, ki jo je malo poprej izvedla med študenti ena izmed ameriškim univerz (Purdue University), kar je v precejšnji meri vplivalo, da so na široko razpravljali o teh vprašanjih.
Rezultati ankete so s statistično točnostjo pokazali težnjo, ki jo je bilo doslej mogoče samo slutiti. Naraščajoče nezaupanje študentske mladine do naravoslovcev in znanstvenega dela sploh je v tej anketi prišlo v polni meri do izraza. Polovica anketirancev je namreč izjavila, da se ne bo posvetila znanstvenemu delu, ker bi moral biti po njihovem mnenju raziskovalec »genij« ali pa »nadčlovek«; tretjina je bila mišljenja, da se za ta poklic ne more odločiti zato, ker kot znanstveniki ne bi imeli časa za vsakdanje življenje in ne za osnovanje družine. Najbolj jasno gledišče je pa zastopalo tistih 10 % anketirancev, ki so zatrjevali,
da se znanstveniki prav nič ne zanimajo za to, da je raziskovalno delo v današnjih pogojih »zločinsko« in »nečastno«.
Ni si težko predstavljati, kaj pomeni to v času, ko si ZDA prizadevajo, da bi izpolnile začrtane naloge in so zaradi tega bolj kot kdajkoli poprej navezane na znanstveni podmladek pri izpopolnjevanju tehničnega in obrambnega sistema.
Ali je potemtakem čudno, da je »sputnik« povzročil tak histeričen alarm v ZDA? Panika, ki je nastala v vojaških, političnih in gospodarskih krogih, je terjala od predsednika Eisenhowerja celo vrsto odgovorov. In Eisenhower je kmalu nato v svojem govoru posebno podčrtal potrebo po naglem dvigu znanstvenih kadrov. Da pri tem ni prav nič pretiraval, najbolje potrjuje članek ministra visokega šolstva Sovjetske zveze V. Eljutina v »Pravdi« z dne 17. novembra lani, v katerem je med drugim priobčen spodnji grafikon’ ki nazorno kaže odnos diplomiranih inženirjev v posameznih letih na visokih šolah v ZDA in Sovjetski zvezi.
71.000
___26.00o
I95txl ^ /sid ^ W2.l l9>St~7gšJ<l l9Sii Wt> L
Amerika je bila prisiljena iti na lov za visokokvalificiranimi tehničnimi kadri ali kakor to imenujejo: za talenti. Neke vrste agenti, »Talent-Scouts«, potujejo po svetu, da kupujejo talente za težke dolarje. Fordove, Rockefellerjeve in General Motors ustanove, da navedemo samo največje in najvažnejše, dajejo milijarde za izobraževanje strokovnih kadrov. Samo General Motors ustanova vzdržuje svojo lastno univerzo, na kateri študirajo mladi ljudje menjaje šest tednov teorijo in šest tednov praktično delajo, kakor ve povedati vplivni in dobro informitani nemški časopis »Die Welt am Sontag« z dne 17. novembra 1957.
Anglija tudi ne more ostati na zadnjem mestu. Profesor tehnološkega zavoda v Glasgowu A. Tompson je jasno povedal, kje je njihova slabost, in ustanova za dvig strokovnih kadrov »Educations-Officers« je začela naj strožje nadzorovati in z vsemi sredstvi podpirati šolanje tehničnih talentov v Angliji. Vlada je pa v ta namen dala nič manj kot 100 milijonov funtov.
Kar naenkrat se je znašla v nič manj zavidni situaciji Nemška zvezna republika, ki ji je zaradi njenih tehničnih kadrov pred 50 leti zavidal ves svet. Sedaj so se pa kar naenkrat znašli pred dejstvom, da »z njihovimi šolami marsikaj ni v redu«, kakor omenja omenjeni list »Die Welt am Sontag«. Vodja nemškega inštituta za študij talentov dr. Reinhold Schairer pa
poudarja: »Sovjetski sputniki so nam naložili veliko nalogo« in z zaskrbljenostjo in ne ravno rožnatimi perspektivami tolmači: »Ako nočemo postati v desetih letih nepomembni ’ v igri svetovnih sil, se moramo zganiti, kajti v preteklem letu je na milijon prebivalcev diplomiralo na visokih šolah sledeče število inženirjev:
v Sovjetski zvezi .***«, 4	280
v ZDA....................» 4 ... 136
v Zahodni Evropi.................. 67
v Veliki Britaniji................ 57«
Trenutno manjka v Nemški zvezni republiki 40.0;,. inženirjev. Potreba se pa dviga vsako leto za nadaljnjih 5000. Vedno več nemških znanstvenikov gre preko Atlantika in nobene skrivnosti ni, zakaj beže. Potem ko so začeli letati nad ameriškimi glavami sputniki, jih ne samo vabijo, ampak tudi mastno plačujejo. Nemška podjetja pa že sedaj hodijo na univerze in tehnične visoke šole, da si svoj naraščaj pravočasno zagotove... Tako toži omenjeni časopis in nadaljuje: Za igradnjo tehničnih visokih šol morajo biti na razpolago znatna izvenplanska sredstva. Inštitut za šolanje talentov potrebuje zahtevnejši študij, poleg tega pa povišanje štipendij za posebno nadarjene. Čas hiti z orjaškimi koraki velikim odločitvam naproti in že naslednje mesece moramo čim bolje izkoristiti.
In tako se lov za talenti in tehničnimi kadri iz dneva v dan zaostruje. Vsako zdravo tekmovanje je pa koristno in pozitivno, če služi napredku človeštva in njegovemu blagostanju; če so nova dognanja in odkritja resnično v službi človeškega materialnega in kulturnega blagostanja, predvsem pa v službi miru. Toda glasovi, ki prihajajo z one strani Atlantika so vse prej kot pa prepojeni s tem duhom.
Tako je n. pr. predsednik Eisenhower v svojem govoru, katerega je naslovil na ameriški narod, med drugim naglaševal: »... Naš narod je danes, kakor je bil že pred nekaj leti, dovolj močan glede strateške vrednosti obrambne sile, da lahko v najkrajšem času zbriše z zemeljske površine obrambno silo katere koli druge dežele...« In ko je našteval, kakšno orožje vse imajo, je nadaljeval: »... Po mnenju mojih znanstvenih svetovalcev je ena izmed največjih in najbolj perečih. naših slabosti zaostajanje v pogledu znanstvenega oblikovanja dežele, v pogledu znanstvenih kadrov Naravno je, da je treba vzeti to znanost v tem smislu! da bomo mi tudi vnaprej proizvajali v zadostnem številu in kolikor hitro je to mogoče najmodernejše orožje...«
Da, glasovi prof. Pigmana in njemu enakih (in teh na srečo ni malo na svetu) so danes bolj potrebni kot kdaj koli poprej, zakaj vsi ti govorijo v imenu milijonov delovnih ljudi, izražajo razpoloženje vsega naprednega človeštva, ki hoče mir in ki odločno zahteva, da naj bo znanstveni in tehnični napredek v službi miru, v službi vsesplošnega napredka in blagostanja.
M. M.
Kaj zahtevamo od naše kritike in publicistike
Pogosto se srečamo z očitkom in vprašanjem: kako to, fla se naša filmska kritika in filmska publika razhajata? Skušajmo nanizati nekaj nrilsli, ki nimajo namena tl o kraja razčistiti tega vprašanja, temveč ga osvetliti v orientacijo bralcem, pa tudi filmskim kritikom in publicistom. Obe strani sta namreč tu soudeleženi.
V uredništvih naših časopisov so verjetno vsi mnenja, da filmu posvečajo sorazmerno zelo mnogo prostora. To je res. Toda ob tem se vprašujemo, kako je ta prostor izkoriščen. V naših časopisih zasledimo dvojno pisanje o filmu: filmsko kritiko, razen nje pa bolj ali manj priložnostne (pogosto tudi na efekt preračunane) sestavke. Tako moramo najprej govoriti o teh dveh zvrsteh filmskega pisanja.
Ko prebiramo pisanje, ki naj hi nosilo oznako »filmska kritika«, se pogosto ustavljamo ob njem v dvomu, mar je vse to res kritika. Zal mi je, ko moram trditi, da velika večina teh spisov ne zasluži takšne oznake, temveč bi jih lahko imenoval le priložnostno pisanje ob določenem filmu. Vlogo in obliko filmske kritike je pred približno štiridesetimi leti zelo natančno označil pionir filmske kritike v svetu, italijanski novinar in teoretik Ricciotto Canudo, ki je skupaj z ostalimi francoskimi avantgardisti ob koncu prve .svetovne .vojne utiral s svojimi spisi in študijami pot odnosu gledalca do filma, ki ga je prav on imenoval Asedma umetnost«. Osnovni princip, ki ga je postavil filmski kritiki, je vseboval vzgojno vlogo filmske kritike. Zavedal se je, da gledalčev odnos do filma oblikujeta predvsem dva činitelja: filmska predstava in pa beseda o posamezni filmski predstavi. Ta »beseda« pa ne more biti samo ugotavljanje dejstev, temveč mora vsebovati vodilo, ki naj pomaga nerazgledanemu gledalcu doumeti določeno filmsko delo, ki naj mu odpira vrata v svet filmskega ustvarjanja in dojemanja lepot in estetskih, etičnih in idejnih vrednot filmskega ustvarjanja. Tu nekje je bistvena naloga filmske kritike. Bistvena zategadelj, ker je izmed vseh zvrsti umetniškega ustvarjanja film za večino ljudi najbolj impresivna. Filma niso zastonj nekateri imenovali »satanska magija« _ Človeka popolnoma zaposli s svojo vizualno in slušno komponento (da imenujem dve osnovni in najbolj značilni). Filmski kritik je torej tisti činitelj, ki gledalcem odpira vrata v hram sedme umetnosti. To pa ni niti lahko, pa tudi ne neodgovorno delo. Prvo, kar zato zahtevamo od filmskega kritika, je poznavanje filmske umetnosti. Poznati mora skrivnosti in zakonitosti filmskega jezika vsaj tako kakor filmski ustvarjalec, razen tega pa mora imeti širok razgled tudi v vseh drugih področjih umetniške ustvarjalnosti. Samo droben primer. Ne morem si misliti, da more danes filmski kritik ocenjevati filmsko upodobitev »Upora na ladji Caine«, če ne pozna tVoukovega romana, dalje dramatizacije procesa (ki je samo del romana), pa tudi mesta tVoukovega romana v sodobni ameriški literaturi. Tu nekje so izhodišča za ocenjevanje filma, ki ni želel upodobiti zajetnega literarnega dela, temveč se je omejil samo na višek romana — na proces. Nekemu našemu priložnostnemu kritiku, ki se je »suvereno« lotil omenjenega filma, je spodletelo prav zaradi tega, ker verjetno ni slišal za dramsko delo, ki je nastalo ob tVoukovem romanu. Kajpak je s svojim pisanjem spravil gledalce v zmedo. Ne morem si zamišljati ocenjevanja in analize Han-žekovičevega odličnega filma »Gospodar svojega telesa« brez poprejšnjega ijobrega poznavanja Kolarjeve Istoimenske novele, dramatizacije in gledališke upodobitve, ki je dobila verjetno najbolj čisto podobo v Gavellovi režiji. Nekemu našemu kritiku se je pripetilo, da Je na v« 8‘as ob filmu »Pop Čira in pop Spira« hvalil tisto komponento filma, ki hi jo kazalo izpostaviti ob poprejšnjem poznavanju Sremčevega romana ostri kritiki. Tako bi lahko naštevali kar naprej. Hotel sem le te primere uporabiti za potrdilo misli, da Je poznavanje temeljev, iz katerih je zraslo konkretno filmsko delo, izhodišče za filmsko kritiko. Tu nekje pa se filmska kritika šele začenja. V svoji analizi mora povedati jasno, utemeljeno in objektivno besedo o filmski upodobitvi. Pri tem ne sme pozabiti na noben element, ki sestavlja končno podobo nima. Pri tem delu se naše filmske kritike večinoma izgubljajo v posploševanju. Govorijo na primer o režiji, pa pripisujejo režiji zasluge ali napake, za katere dejansko režija ni niti kriva. Ce pri tem skrijejo svoje neznanje in predvsem nepoznavanje filmske teorije za nekakšne »vzvišene« sodbe, ni nič čudnega, da ljudje od takšne filmske kritike ni« ne pridobijo in ji ne verjamejo. Pogosto slišimo: tako slab film, kritika ga je raztrgala, ljudje pa drve v kino. K«.® ,Je kriv? Občinstvo? Ne bi upal tega trdita. Kritika Je kriva! Maj* res mislimo, da je dovolj napisati v kakšnem »filmskem barometru« ob posameznem filmu nekaj bolj ali manj duhovitih krilatic, ki jih zaključimo z besedico »slabo« ali »priporočljivo«? Gledalcem in bralcem je treba razložiti, zakaj smo mnenja, da je kakšen film slab, a zakaj je drugi dober. In pri nas imamo navado razpisati se ob dobrih filmih, slabe, škodljive pa odpravimo z duhovičenjem v »desetih vrsticah«. Publika je pokazala, da nekako podzavestno In po svojem zdravem okusu zna oceniti izrazito dober film, da pa jo zapelje film dvomljive vrednosti v preračunam obleki. Dokler ljudem ne bo naša filmska kritika znala dokazati in razložiti resnice prav ob taksnih filmih, ne moremo zahtevati, da hi ji verjeli o dobrih, pa tudi ob izrazito slabih filmih. Zakaj ljudje ne verjamejo, da je italijanski film »Zvesta senca« zlagan, slab,' izumetničen in prefrigano preračunan na solze? Kdo ga je gledalcem razložil tak.o, da bi laže zasledili y njem tisto preračunano potezo producentov, ki so jo začutili filmsko razgledani gledalci? Zakaj ljudje ne verjamejo, da je »Cesarjev slavček« odlična umetnina, ki je namenjena odraslemu gledalcu, ki ima posluh za lepo stvar? Kdo izmed naših filmskih kritikov pa je dokazal, da je sam doumel globoke modrosti in občutil lepote tega Tmkovega dela?
Seveda pa vsega niso krivi tisti, ki pri nas piSejo filmsko kritiko. Del krivde nosijo tudi naša uredništva. Mar so s? potrudila, da bi pridobila dobre filmske kritike in jim dala možnosti, da poslanstvo filmske kritike dvignejo vsaj na raven naše gledališke kritike? Res je. da naši časopisi posvečajo zelo mnogo prostora *irc»fiqr*io(In ouumzujau ef jojsoid m vpo* ‘nuijij Manj pisanja o filmskih zvezdah in drugih senzacionalnostih, pa več o tistih žgočih stvareh, ki odpirajo gledalcu in bralcu (njemu je končno vse pisanje namenjeno) filmske razglede. Pred leti smo imeli v naši filmski kritiki imena, ki §o jim ljudje počasi začeli zaupati. Danes tako
rekoč nihče izmed njih več ne piše, vsaj filmske kritike ne. Zato pa se pojavlja po časopisih poplava anonimnih kratic pod spisi, ki dokazujejo, da bi tem »kritikom« kazalo pisati filmsko kritiko. V svojem predavanju v okviru Kulturnih razgovorov je tov. Babič poudaril, da tudi v novinarstvu postaja vse bolj aktualna specializacija. Potrebna nam je tudi v filmskem pisanju, kajti film danes deluje bolj kakor katerakoli zvrst umetniškega ustvarjanja in kulture na naše ljudi.
Tako sem pravzaprav že posegel iz okvira filmske kritike na področje filmske publicistike. Ni skoraj časopisa pri nas, ki bi ne imel ali filmske rubrike ali celo filmske strani. To Je prav in potrebno. Ni pa prav, da večinoma te rubrike in strani kaj hitro zataje svoj namen In žele postati »magnet« za bralce. Po tem namenu se seveda tudi ravna koncept takšnih strani (kolikor je o konceptu sploh mogoče govoriti). Česa vsega ne preberemo 'na teh straneh! Slabost te zvrsti filmskega pisanja ni samo zmeda, nasedanje različnim preračunanim propagandnim trikom tujih filmskih reklamnih trustov, capljanje za kultom zvezdništva itd. — temveč kar naprej srečujemo na takšnih straneh najbolj grobe netočnosti in napake. Pred kratkim sem imel priliko brati, da je Julietta Greco mnogo obetajoča ameriška filmska lepotica. Kaj bodo takšni informaciji rekli ljudje, če bodo lepega dne imeli priložnost slišati v radiu al ob kakšnem gostovanju to francosko moderno šansonjerko in gledališko igralko peti ali jo videli igrati? Toda to je le drobcena netočnost (dokazuje predvsem popolno nepoznavanje današnjega filmskega svet*). Hujše so one druge, ko v tovrstnih sestavkih vehementno zagovarjamo miselnost, ki je naši popolnoma tuja, ko nasedamo skrbno pretehtanim prijemom n. pr. ameriške filmske propagande itd.
Mislim, da bi moral biti koncept naših časopisnih filmskih rubrik in strani bistveno drugačen od onih v časopisju kapitalističnega sveta, od koder navadno avtorji takšnih rubrik in strani črpajo svoje informacije in materiale. Nič nova in izvirna ni misel, da mora biti časopisna filmska stran ali rubrika •o svojem konceptu v prenesenem smislu filmska šola širokemu krogu bralcev. To misel so uveljavili danes že marsikje v svetu. Omenim naj n. pr. samo filmsko stran v francoskem naprednem tedniku Les lettres francaiises ali pa pretehtano zastavljeni začetek tovrstne filmske strani v beograjski Borbi (ob torkih), ki se tako pridružuje že tradicionalni filmski strani beograjske Politike. Seveda pa je treba najprej izpremenitl odnos do takšne rubrike ali strani in ji dati drug namen, kakor ga imajo večinoma pri nas, kar bo neizprosno seveda narekovalo jasen, vnaprej zastavljen koncept in tudi formo pisanja, ilustracij itd. Zelo .kratkovidno je misliti, da tako koncipirane filmske rubrike in strani ne bodo privlačne za bralce. Nasprotno! Trdno sem prepričan, da celo mnogo bolj kakor pa nered in pomanjkanje kakršnegakoli koncepta, ki gospodari po tovrstnem pisanju danes. Bralci se bodo kaj hitro navezali na takšne rubrike in strani, če bodo v njih začutili načrt, predvsem pa kvaliteto v pisanju, jasno opredeljen na^or v obravnavanju filmskih problemov in kontakt z dogajanjem v filmskem svetu. Samo droben primer. Jayne Mansfiejd je danes »magnet« HoIlywooda. Ljudje jo bodo kaj kmalu srečali na filmskem platnu in ob objektivni oceni bodo lahko spoznali, da to ni samo »zvezdnica«, temveč igralka z določenimi kvalitetami. Mar bodo tedaj zadovoljni s tistimi informacijami v besedi in sliki, ki so jo označile za »naslednico Marilyn Monroe«? Ne verjamem! Ob njej bi bilo mogoče zelo zanimivo In predvsem koristno odpreti okence v problem kulta zvezdništva, ki danes ne tišči samo holly-ivoodskih producentov, temveč postavlja celotno filmsko vzgojno delo (posebno med mladino) pred odgovorno m težko nalogo. In n. pr. Elvis Presley? Toliko smo slišali o njem, kdo pa je prižgal luč, da bi se razgledali v »džungli sodobnega Hollywooda«? Pokazalo bi se kaj hitro, da »izumitelj« rock-and-rolla ni bistveno važen, temveč da so odločilne tiste silnice, ki so ga vrgle na površje preračunano. In... primeri se kar ponujajo ...
Druga plat — zapisal sem uvodoma.— pa so bralci. Zopet hi bilo mogoče pisati obširno ob tem. Menim, da bi se naš filmski tisk moral na vso moč truditi, da pridobi bralce. Ne tako kot delamo sedaj, ko popuščamo popolnoma neizoblikovanemu okusu in interesu bralcev in capljamo za njim, temveč tako, da bomo začeli s svojim zanimivim, kvalitetnim in idejno v progresivni miselnosti trdno zasidranem pisanju bralce pridobivati in jih voditi z jasno določenim namenom in nalogo, da moramo bralcem povedati koristne misli, jim odkrivati resnico, tako da bodo lahko ločili dobro od slabega.
VITKO MUSEK

PLENUM SVETA KULTURNIH DRUŠTEV JUGOSLAVIJE
DVOJE STVARI,
važnih za vse nas

m

m
m
m
m
Nedolgo tega, ali točino 22. januarja se je sestal v Beogradu plenum Sveta kulturnih društev Jugoslavije. Na svojem dvodnev-nem zasedanju je obravnaval nekatere stvari, ki so izredno važne za razcvet kulturnega življenja v vseh naših republikah. Predsedmilk sveta tovariš Mito Milkovič je v svojem poročilu govoril o medrepubliški kulturni; izmenjavi. Naslov pravzaprav ne odraža bistva tega, kar je vsebovalo poročilo. Tovariš Milkovič je pokazal uspehe na kulturnem področju in je opozoril tudi na pojave nekakšne nacionalne zaprtosti. Mnoge kulturne stvaritve ostanejo zaprte v meje določenega kraja ali republike in o njih ne zvedo drugi. V Ljubljani ne zvedo, kaj se dogaja na kulturnem 'po-dro&ju v Beogradu, Skoiplju, Zagrebu, Sarajevu in obratno. Preje zvemo o nekem kulturnem dogodku, na primer knjižnem delu, slikarju, glasbenemu delu, uprizoritvi in podobno, ki se je dogodil nekje na Zahodu, kot doma, kjer živimo pod isto streho. To kar velja za kulturne ustanove, kjer ljudje poklicno delujejo, velja tudi za izredno živahno in pomembno kulturno prosvetno amatersko dejavnost. Boljše poznavanje kulturne dejavnosti in stvaritev naših narodov bo nedvomno prispevalo k hitrejšemu razcvetu naše kulture nasploh in še posebej kulturni razgledanosti delovnih ljudi naše domovine. Plenum Sveta kulturnih društev je sklenil opozoriti vse odločilne činitelje, naj široko odpro svojo dejavnost, da ne bodo zaprti za vrati določenih središč, temveč da bodo našli svojo pot med delovne ljudi, počnaši tja. kjer takih ali P°" dotamiih ustanov nj v republiki
sami, pa tudi izven svojih nacionalnih meja. Pobuda za izmenjavo kuilturnlih stvarliltev, od dramske do liteovmeLin glasbene do literarne naj se vse bolj uresničuje, kajti vsak jugoslovanski državljan, bralec, gledalec in poslušalec si to želi in čuti tudij to potrebo.
Drugo, nič manj važno vprašanje, katerega s® obravnavali člani sveta, je bilo izobraževanje in vzgoja odraslih. V razprav; so s® oslonili na tisti del deklaracije o reformi šolstva, ki govori o izobraževanju odraslih. z ozirom na našo družbeno ureditev, kjer je neposredni proizvajalec aktiven činitelj urejanja vsega našega življenja im z ozirom na hiter razvoj našega gospodairstva, ki predstavlja temelj vsega našega napredka, stopa vprašahjie sistematične ureditve sistema pošoiskega iz-
obraževanja delovnih ljudi na prvo mesto. Sama deklaracija kaže. da so mnoga vprašanja razčiščena, predvsem pa, da mora postati izobraževainje odraslih sestavni del celotnega šolskega sistema. Plenum je zato podčrtal zahtevo, da se od deklaracije pristopi čimprej k praktični uresničitvi tistih načel, ki najj omogočijo slehernemu,-da se po svojem interesu odloči za študij, ki ga bo usposobil za opravljanje določenega dela ali funkcije. Svet je tudi imenoval posebno komisijio, bj naj izdela potrebn© pripombe in predloge.
Ta dva problema sta bila v ospredju zasedanja plenuma Sveta kultumo-prosvetnih društev Jugoslavije. Poleg tega pa so bila sprejeta pravila sveta, proračun, načrt dela za to leto in pravilnik o gostovanjih.
Za naša društva j© pomemben zlasti pravilnik o gostovanjih. Po tem pravilniku so dolžna vsa društva, ki žele gostovati v tujimi, poprej obvestiti svet o tem ter upoštevati morebitne pripombe. To je nujno. Kajti doslej se je dogajalo, da so posamezne grupi© odhajale v inozemstvo ha gostovanja, ne da bi pri tem pomislile, da s slabim programom le škodujejo ugledu naše domovine. Pravilnik dalje določa, da v primeirih, bo gre za tekmovanja v inozemstvu, kjer grupa zastopa jugoslovansko kulturo, določa po poprejšnji; oceni posebne komisij© Svet kulturno prosvetnih društev Jugoslavije oziroma njihovi organi kandidata za tekmovanje. Člani sveta so pravilnik soglasno pozdravili, ker vnaša določen red v odhajanju naših kulturnih stopim v Inozemstvo.
PRVI MATURANTI
večerne višie gimnazije v Lmbhani
Skromno, brez hrupa, brez rdečih nageljnov v gumbnici in brez tradicionalnih, za redne dijake tako'pomembnih ceremonij, so pred nekaj dnevi maturirali prvi izredni slušatelji večernih tečajev na V. državni gimnaziji. Skromno zato, ker je bilo vse njihovo študiran j e, težave in problemi, ki jih je bila obilica na njihovi poti do cilja, tako neopazno, tako samo njihova stvar, da je bil marsikdo, ob zaključku presenečen
m
e
©
Kaj pripravlja Založba Rad
®
m
©
Dejavnost Založbe Rad je preobsežna, da bi nadrobneje obravnavali vse knjige in brošure, ki jih bo v svojih dvajsetih zbirkah izdala v letošnjem letu. Zato bomo našteli le najpomembnejša dela petih zbirk, ki bodo pomagala pri sindikalni, politični in strokovni vzgoji- naših dglovnih ljudi.
V zbirki »Jugoslovanski rad-nički i sindikalni pokret« bo
Mladi italijanski režiser Gillo Pontecorvo je režiral koprodukcijski film »Široka modra cesta«. Glavno vlogo v filmu je igral francoski igralec V ve s Montand, v enf izmed vidnih vlog pa je nastopil tudi (poleg drugih) naš Jahez Vrhovec. Oba igralca sta na zgornji sliki. (Slika spodaj — naša rojakinja Silva Koščina se kar lepo uveljavlja v italijanskem filmu. Na naši sliki je skupaj z igralcem An-tonijem Cifarieilom v filmu »Mladoporočenca«.

med dvanajstimi deli izšlo tudi delo V. Strugarja »Jugosloven-
ske socialdemokratske partije i
stav prema Ujedingienju« in delo dr. VI. Milanoviča »Postanalk j razvitak radnifikog pokrefa u jugoslovenskim zemljama (druga, predelana izdaja).
V ipomiemlbni zbirki »Medju-narodni radnički pokret« bo izšla prva knjiga »Istomije medju-narodmog ,nadniiiflkoig pokrčita« S. Beliča, P. Damjanoviča in C. Djiurdjeviča. Le-ta bo obravnavala vse pomembne dogodke do leta 1843, naslednji dve knjigi z istim naslovom, ki ju ima Založba Rad v perspektivnem načrta, pa bosta zajeli obdobje od 1348—1917 in od 1917 do danes.
V	isti zbirki bo v redakciji A. Deleoma in P. Damjanoviča Izšla še knjiga »Pariška komuna«, obsežno, reprezentativno delo o dogodkih, ki so se odigrali od 18. marca do 28. maja 1871 v Parizu, dalje »Kratka istorija Prvo® maja (druga izdaja) od Kampameliča in Mandiča.
Znana zbirka »Radničkj univerz! tci« bo vsebovala trinajst novih snopičev in vsak izmed teh po deset do dvanajst brošur. Naj naštejemo samo nekaj zanimivih in poučnih zvezkov: Osuivanje i delatnost ne-zavisne radničke partije Jugoslavije, SKOJ od 1919—1941, KPJ in Kominterna, Jugoslo-venski dobrovoljci u Španiji, KPJ i sindikati, Socialističfci pokret Azije, Revolucionarni pokret u Nemačkoj od 1918 do 1923, Odnos religije i nauke, Poreklo i društvena uloga religije, Religija i moral. Religija i sujevejte. Aktualni problemi sindikata, Produktivnost rada, Brak i porodica, delp obravnava predvsem nego in vzgojo otrok, Obrezovanje odraslih itd.
»Biblioteka stručno - tehnične literature« je novost te založbe.
V	tej zbiriki bodo izhajali učbeniki in priročniki za kvalificirane delavce. Letos bo Izšlo kar šest knjig za kvalificirane kovinarje. enajst knjig za kvalificirane rudarje in štiri knjige za splošno izobraževanje delavcev, medtem ko bo nekaj knjig obravnavalo najnovejša odkritja znanosti in tehnike, ki so velikega pomena za razvoj našega gospodarstva.
Končno naj omenimo še nekaj del, ki bodo izšla v zbirki »Ekonomska biblioteka«: Politična ekonomija M. Doba. Kuda ide ljudski rad Z.. Fridmana, Psihologija u-privredi R. Supka. Poljoprivredia Jugoslavije od 1903—1941 dr. N. Vuča, Zanat-stvo FNRJ dr. A. Bajta, Položaj.
. za dači 1 obrazovanje poslovodja u industriji A. Jegra itd.
MAT
nad uspehom. Težko bi bilo spremljati pot katerega koli od maturantov — razmišljati o nagibih, ki so ga potem, ko je bil že »sredi življenja« — v službi, z družino, pripeljali do tega, da je začel redno študirati, da je štiri leta dan za dnem sedal v šolske klopi, sprejemal učenost in dokazoval svoje sposobnosti in znanje pred izpitnimi komisijami. Naj je že bil ta nagib želja po znanju, po napredovanju v službi, želja po študi-ranju na univerzi ali kar koli, uresničitev tega je bila zvezana z velikimi napori, prizadevnostjo in samopremagovanjem. Marsikdo je na tej poti omagal. Tisti pa, ki so vzdržali do cilja, so tega zares lahko veseli. Menda bo res držalo tisto, kar je ob slovesu dejala prof. Vodnikova: »Težko je šlo, včasih se mi je zdelo, da potiskamo v hrib težak voz in da bo zdrvel v dolino, če bomo popustil mi, ki vam pomagamo usvajati znanje, ali pa vi, ki ga sprejemate.«
Uspeh, ki so ga dosegli prvi maturantje, zato ni le zmaga požrtvovalnega in uspešnega dela slušateljev, temveč tudi velike prizadevnosti in skrbi vseh tistih vzgojiteljev, ki so tem »samorastniškim« učencem pomagali, jih vzpodbujali in učili. Pobuda za tak način študiranja in pripravljanja za opravljanje izpitov je zrasla, brez večjih razprav in ugibanj, iz močne želje nekaj odraslih delavcev, uslužbencev in gospodinj, da dopolnijo svoje znanje. Vse (Brganiziacijske in materialne težave so premagovali in »urejevali sami: sami so poiskali prostore, sami predavatelje in sami plačevali stroške. Iskrenemu iz resnemu prizadevanju dijakov samih so postopoma pomagali vzgojitelji, zlasti profesor Šušteršič, ki je v zadnjih dveh letih postal duša šole in v marsičem prispeval, da je delo tečajev v redu potekalo in da so tudi mnogi slušatelji resneje prijeli za učenje.
Mnogih težav in problemov* ki so cesto demoralizirali slušatelje in ustvarjali slabo voljo, je kriv neurejen status takih tečajev. Delo na tečajih je bilo organizirano podobno kot na večernih delavskih nižjih gimnazijah. Slušatelji so izpite polagali pred državnimi komisijami in ob zaključku sprejeli enakovredna šolska spričevala. Vendar pa ti tečaji niso javno priznani (kot na primer delavski oddelki pri nižjih gimnazijah, pri TSS ali ESS) in jih tudi finančno redno nihče ne podpira. Redno delo, vpis, organizac. pouka in izpitov so odvisni bolj od dobre volje predavateljev in slušateljev kot pa od urejenih pogojev. Ob tem se mi nehote ponuja misel, da pri nas mnogo govorimo o izobraževanju odraslih, zelo počasi pa napredujemo tam, kjer nam življenje in potrebe same porajajo mnogo dobrih, sprejemljivih načinov in oblik, ki jih je treba le podpreti in omogočiti razvoj.
Kljub vsemu so prvi rezultati tu — čeprav številčno ne visoki — k maturi se je prijavilo od 16 slušateljev (2 delavca, 11 uslužbencev, 3 gospodinje) le 9, od teh so trije maturo uspešno opravili, trije ' imajo popravni izpit, trije pa so odklonjeni do junija. Komisija je bila z nivojem znanja zelo zadovoljna — presenetilo jo je, kako zmorejo tako naporno umsko delo ljudje, ki so redno zaposleni in imajo poleg tega še vrsto osebnih težav in skrbi. Morda bodo taki primeri vztrajne volje in želje po znanju le pripomogli k temu, da se bo pri nas končno od splošnih diskusij prešlo k resnemu reševanju neštetih problemov, ki se porajajo zaenkrat še samonikle oblike izobraževanja odraslih.
Vsem vztrajnim študentom in njihovim vzgojiteljem pa naše iskreno priznanje.
T.B.
Dolžnost nas vseh
Ker nisem rojen za pisateljevanje, ne bom znal tako kot čutim, napisati vtisov, ko sem v 5. številki Delavske enotnosti bral T. Seliškarja sestavek »Strah na Sokolskem gradu«.
Saj sem že večkrat bral podobne kritike, ki so jih razni či-tatelji napisali v skrbi za zdravo kulturno rast, zlasti še za našo mladino. Pa se mi zdi, da je bilo vse kot »bob ob steno«. Se se spominjam, ko je pred časom v nekem naših časopisov neki profesor izrazil svojo zaskrbljenost in nezadovoljstvo nad neodgovornim pisanjem, pa je bil v istem časopisu kaj neslano zavrnjen.
Mislim pa, da preko sestavka tov. Seliškarja ne smemo kar tako. Saj je nerazumljivo, kako more iz uredništva, ki naj bi bilo vir izobrazbe in vsestranskega napredka, istočasno z vzgojnim prihajati tudi tak ničvreden in škodljiv, naravnost strupen proizvod.
In če pomislimo, da je za veliko količino hrane treba • prav neznatno količino strupa, da opravi svoje, in če vemo, da velja to prav tako za tiskano besedo, potem šele lahko prav ocenimo škodljivost slabega čtiva.
Zal slabo pisanje ni samo slučajno, pač pa vsakodneven pojav! Zato smo dolžni vsi, ki nam je bodočnost kaj mar, dvigniti odločno svoj glas. Ce smo se za ceno krvi borili za lepše dni, ne bomo dopustili, da se na krvi zgrajena Stavba ruši s takim pisaštvom.
Včasih so bile cenzure tiste, ki so črtale, kar ni bilo za na papir. Če teh zdaj ni, s tem še ni dano na voljo vsakomur, da pisari, kar se mu zahoče.
Mislim, da je prav sindikat, čigar člani so tudi ljudje od časopisov, poklican temu narediti konec, če bi pa tudi ta bil brez moči nasproti temu, je naša oblast poklicana in dolžna, da bedi nad srečo in moralo naših ljudi.
Tovarišu Seliškarju pa želim izraziti iskreno zahvalo, da je s tako odločnostjo načel to, za naš čas pereče vprašanje. Naj mu bo v zadoščenje, da je bil ta sestavek odobravan od premnogih čitateljev.
Tudi uredništvo našega lista je vedelo, zakaj je sestavek objavilo na tako vidnem mestu in debelo uokvirjeno.
Želim in upam, da ne bo ostal le »glas vpijočega v puščavi«.
J-lč, železničar

Zares genialna odkritja je #vet le redkokdaj takoj razumel, priznal in uporabil. Vsaka generacija človeštva ima svoje duševno obzorje, čez katerega le težko ali sploh ne vidi. To velja tako za laike kot za znanstvenike. Tudi učenjaki žive v svetu svojih zakohov, ki so jim logični, pri eksperimentih in raziskavah ubirajo poti, za katere so prepričani, da jih bodo
NOVI UMETNI SATELITI
Po vesteh v »Komsomolski pravdi« bodo v Sovjetski zvezi kmalu izstrelili nove umetne satelite, ki bodo med poletom odvrgli oklppne kabine. Le-te se bodo spustile na že vnaprej določenih mestih na Zemlji. Nekateri izmed teh umetnih satelitov se bodo sami spustili na Zemljo — tokrat baje z »živimi in zdravimi« potniki.
Glasilo sovjetskih sindikatov »Trud« piše, da že izdelujejo načrte za fotonske rakete, se pravi za rakete na svetlobni pogon.
pripeljale do rezultatov, ki bodo morda presenetljivi, a kljub temu v skladu z njihovimi izkušnjami in nazori.
In če se tedaj pojavi nekdo, ki trdi, da je odkril nekaj, kar se ne ujema z njihovimi nazori, porečejo: »Ni mogoče, to je prevara, bedarija!« Seveda imajo premnogokrat prav. Kar spomnimo se iskalcev »kamna modrosti« in »izumiteljev« vseh mogočih oblik perpetuum mobi-le (stroja, ki bi sam od sebe deloval). Vendar se včasih tudi znanstveniki motijo. Trdijo, da je to ali ono nemogoče, ker stvari, ne dojamejo. Zasmehujejo izumitelja, ker'mu niso dorasli. Da postane revolucionarno odkritje last celotne znanosti, traja včasih desetletja.
Z mešanimi občutki smo prebrali zadnje številke zahodno-nemškega časopisa »Das Welt-gewissen«. Avstrijski gozdar Schauberger je zgradil stroj, ki iz vode proizvaja energijo. Schauberger je živel leta in leta v tesnem stiku z naravo, poskušal jo je čimbolj spoznati in ji iztrgati skrivnosti, ki mu niso dale miru.
V gorskih potokih je opazo-'
val postrvi, ki so se dvigovale proti slapu. Od kod jemljejo energijo za vzpenjanje? Prišel je do spoznanja, da voda ni mrtva snov. Schauberger razlikuje »plemenito« vodo, ki jo dobimo v izvirih in potokih, kamor človek še ni posegel s svojimi regulacijskimi metodami, in »bolno, gnilo« vodo, ki teče po ravnih kanalih in je‘ izpostavljena svetlobi ter toploti. Ce vodo v posebnem stroju vrtimo po določeni zakonitosti centri-petalno (proti središču), nam lahko oddaja energijo, in to neverjetno poceni, saj ne potrebujemo niti pare niti benzina ali kake druge snovi. Celo nasprotno: če tak stroj prične teči, se vrti zmeraj hitreje, trenje se zmanjšuje z naraščajočo hitrostjo in treba ga je zavirati, če nočemo, da bi nam »pobegnil«. Energijo, ki jo dobivamo iz vode, je Schauberger imenoval »implozijsko« energijo v nasprotju z »eksplozijsko« energijo, ki nastaja pri večini današnjih strojev (benzinski motor, parni stroj). Ce damo v tak imiplozijski stroj bolno, biojo-ško manjvredno vodo, dobimo iz stroja plemenito, zdravstveno visokokvalitetno vodo in še energijo. Verjetno se pri tem procesu del vode po Einsteinovem zakonu spremeni v energijo. Postrvi, ki so bile povod za ta spoznanja, imajo baje v škrgah tak mrniatuirni implo-zijski stroj in tako dobijo energijo za premagovanje zemeljske teže ter sile slapa.
Večina naših-bralcev se bo na podlagi doslej povedanega nedvomno strinjala z izjavo nekega predstavnika Društva nemških inženirjev, ki je na vprašanje, kaj misli o imploziji, d" jal: »To je bedasto govoričenje z nejasnimi in nedoločenimi iz-
razi, ki naj bi bili znanstveni. Ostale informacije si. raje poiščite pri kakem psihiatru.«
Skoraj vsakdo bo raje verjel, da se je Schaufoergerju zmešalo (že trikrat so ga pregledali, a se je izkazalo, da je popolnoma normalen), kot pa da bomo v bližnji bodočnosti dobivali energijo malodane brezplačno iz voda.
Da pa vsa stvar le ni čisto iz trte izvita, nam dokazuje zmeraj večje zanimanje za odkritja doslej neznanega gozdarja v Nemčiji, Avstriji in celo v ZDA. V Nemčiji bodo prihodnji mesec ustanovili »Svetovno društvo za implozijo«, ki ima namen formirati znanstveni inštitut, kjer naj bi se raziskovali razni im.plozijski fenomeni (leteči krožniki, mrzla luč. zdravljenje raka s plemenito vodo ipd.). In končno — v Avstriji teče baie že četrti implozijski stroj. Naslednji meseci bodo pokazali, ali gre za 'halucinacije nekega laika ali za eno najgeni-alnejših odkritij vseh časov.
L. V.
PLaVJUOČfl TOV&RM
Leningrajski konstruktorji so izdelali načrt za ladjo, ki bo lovila morske rake in jih tudi konservirala. Uporabljali jo bodo za lov na Daljnem vzhodu.
Ladjo — tovarna z- nosilnostjo
14.000	registrskih ton bodo začeli graditi še letos. Ker bo opremljena z vsemi potrebnimi tehničnimi napravami za lov in predelavo morskih rakov, bo lahko tudi po dva meseca ostajala na morju. V tem času bo ob ugodnem lovu pripravila
24.000	zabojev s konservami, 300 ton ribje moke in okoli 70 ton lososovih iker.
GE0DEZIJSKE
Na sliki vidimo del aparata »Zeta«, ki ga uporabljajo angleški znanstveniki pri poizkusih, v Harvvellu, kjer se jim je posrečilo doseči termonukiearne reakcije s temperaturami, ki dosežejo 5 milijonov stopinj Celzija, kar predstavlja približno eno tretjino temperature v središču Sonca. Poizkuse delajo na podlagi spajanja atomov težkega vodika (devterija) ob zelo visoki temperaturi. Angleški in ameriški znanstveniki upajo, da se jim bo še pred potekom enega leta posrečilo prekoračiti temperaturo Sonca. To je zelo v«ažen in revolucionaren uspeh na področju znanosti in odpira pot za izkoriščanje vode iz oceanov za proizvajanje energije v industrijske namene. Kako daleč so glede tega prodrli sovjetski znanstveniki, ne vedo nič določnega. Iz Sovjetske zveze pa so že pred dvema letoma poročali, da so dosegli temperature čez milijon stopinj in menijo.
Pred mednarodnim velesejmom v Afganistanu je vzbudila največje zanimanje v dveh dneh zgrajena geodezijska kupola, ki so jo Američani namenili za razstavišče, medtem ko so druge države tudi po pet mesecev gradile svoje paviljone.
Njenemu konstruktorju, po rodu Angležu, ki živi v Ameriki, se je po dolgih letih marljivega proučevanja in konstruiranja 1953. leta prvič posrečilo s skromnimi sredstvi izdelati gumasti žogi podobno kupolasto stavbo, ki je izredno trdna, hkrati pa tudi zelo poceni. Vse dosedanje izkušnje so pokazale, da je geodezijski način grajenj* tudi najhitrejši. Zaradi vseh omenjenih odlik uporabljajo ZDA geodezijske kupole za hangarje, delavnice in zasilna stanovanja, v tujini pa jih gradijo za mednarodne sejme, koncertne in druge dvorane itd. Na Antarktiki jih uporabljajo raziskovalci za skladišča občutljivih elektronskih aparatov. Geodezijska kupola, ki so jo zgradili na Mount Washingt.onu, je tako močna, da ji niso škodili niti
ledeni vetrovi, ki so drveli s hitrostjo 280 km na uro. Podobna kupola v Woods Hole (Massachusetts) je vzdržala celo orkan, ki ga imenujejo karol.
AVDITORIJ ZA 2000 LJUDI, KI SO GA ZGRADILI V HONOLULUJU NA HAVAJIH V DVEH DNEH
¥
I i

Ing. Slavko Marjanovič : PROUC6VAN36 D6LA
'■ ;• v.4- flK:

Človek in delo
UTRUJENOST,
Utrujemiost opazujemo z dveh stalllišč: s stališča organizacije in storilnosti dela in s fiziološkega stališča.
Utrujenost vpliva na storilnost dela z določenimi pojavi, ki jih opazimo pri delu utrujenega človeka. Njegovo delo kaže slabšo moč irntšie, počasnejše reagiranje im premajhno točnost čutil. Utrujen človek ne vidi dobro im ne opaža tisto, kar vidi. Včasih ne sliši ali težko spremlja tisto, kar sliši. Hoja mi gotova ati če dela sede, se mu ne zdi potrebno vstati in sprehoditi. Pri delu organizem zastaja, kar zmanjšuje storilnost.
Zaradi teh posledic, torej zaradi manjše pazljivosti, slabšega reagiranja čutil se pogostokrat dogode nesrečni primeri in lažje poškodbe. Ti pojav,.; nas opozarjajo tako, da resno proučujemo utrujenost im poskrbimo, da je utrujenost čim manjša oziroma da jo odstranimo.
Dogodj se> da delo ne prekinja, čeprav je že nastopila utrujenost. Mogoče delavec tega sam noče storiti, ali Pa je delo takšne narave, da m moč z njim prenehati, temveč delavec z delom nadaljuje, čeprav ni izmene. V takšnih primerih pride do posebne vrste naprezanja organizma, posebno živčnega sistema. Ta napor lahko premaga tako imenovano krizo, tako da lahko delavec po kritični utrujenosti nadaljuje z delom, ker potlej občuti manjšo utrujenost. Toda takšno izčrpavanje zadnjih rezerv, ki jih organizem varuje za svofle vzdrževanje, izziva narodnosti v orgahtamu im potrebo, da se mora Človek dalj časa odipočivati. Preobremenitev organizma
je lahko zeilo škodljiva in ima lahko trajnejše posledice.
Razen fizične utrujenosti obstoji tudi psihična utrujenost. Posledica psihične utrujenosti je naveličanost. Ta se pojavlja pri enoličnih delih. Kadar je človeku delo odveč, ko se ga naveliča, nima volje za delo, je nervozen, razdražljiv, nima interesa za uspeh pri delu in izgublja samozaupanje. Tedaj nastopa razkrojemost im nepazljivost kar zmanjšuje storilnost dela in .ustvarja možnosti za .poškodovanje materiala in orodja in nastopa možnost za poškodbe in nesreče. (Erwin Bra-mesfeld. Otto Graff: Praktisch-psyho-liogiecher und a.rbeitspsjdiotogiseher Leitfadan fur das Arbeitsstudium. Miinchen 1955, str. 17.) »Organizacija rada II«. Zvezna uprava za napredek oraiizvodnje Beograd, 1952. stran 261 im Zoran Buj as: Psihofiziologija dela,
V določenih primerih, prav tako kot prj fiztiični utrujenosti lahko preživi delavec krizo tudi pri psihični utrujenosti, ki tedaj upada. To se pojavlja pri enoličnih gibih, ki kratko trajajo, tako da se gibi rok »avtomatizirajo« in ni delavcu potrebno posvečat' nikakršne pazljivost: ali prav malo do tistega, kar dela. To mu dovoljuje. da med deitom razmišlja o dm-gih stvareh, »sanjari« ali se pomenku-le s tovariš: poleg sebe.
S fiziološkega stališča je utrujenost posledica večjega števila povezanih smremeimb. ki se dogajajo v or-gan-zmu. Glavne 'spremembe v tem kormieksu so:	premajhna preskrba
mišje s hrano iz krvi. premajhno odstranjevanje strupenih snovi, ki nastajajo v mišičnem tkivu pri delu mi-
šic (a te prav tako zmanjšujejo krvni obtok) In spremelbe v tkivu živčnega sistema, zaradi česar prihaja do nepravilnosti funkcioniranja organov In nepravilnosti pri delu. Zato utrujen človek hitreje diha, srce močnejše deluje, samo zavoljo tega, da bi obtok krvi opravil večje naloge.
Vsak napor mišic pritiska na krvne žile, prek katerih se mišice hranijo. Pomanjkanje krvi v mišicah povzroča utrujenost. Na ta način se avtomatično ureja meja obremenitve m takoj ko postane utrujenost nevzdržljiva, mišice ohlapnejo in kri znova cirkulira.
Pri gibanju se človeške mišice Izmenoma raztegujejo in popuščajo, kar omogoča občasen dotok krvi -*• počivanje. Pri' držanju so mišice stalno nategnjene in zato je dotok krvi omejen. Zato je držanje bolj utrudljivo kot gibanje. Ce upoštevamo to, si moramo prizadevati, da se prj delu vsako potrebno drždnje zamenja z držaji, vzvodi in drugim orodjem, kar lahko dosežemo brez posebnih stroškov.
Kolikor bolj je delo težko, toliko bolj se občutj utrujenost, to pa pomeni, da porabimo tu več energije za vzdrževanje organizma in manj za opravljanje dela. Količnik koristnega učinka, človeškega organizma kot stroja kaže ‘ale tabalica tE. Bramesfeld; O. Graf. opomba cit. na str. 60),
*
Kopanje v sklonjenem položaju 4.0% Dviganje bremen	8.4%
Piljenje	'	9.4%
Potiskani« horizontalnih vzvodov	10.0%
Potiskanje vertikalnih vzvodov	14.0%
Obračanje kolenastih ročic	20.0%
Potiskanje vozičkov	27.0%
Hoja po horizontalni poti	33.5%
Podatki se nanašajo na najugodnejše pogoje dela.
URJENJE
Ce je organizem izurjen je utrujenost manjša.. Urjenje zmanjšuje utrujenost na dva načina: z izključevanjem nepotrebnega napora in vskla-jevanjem dela s krvnim obtokom, s fiziološkimi spremembami v obremenjenem delu telesa.
Človek, ki je navajen le kopati in malokdaj piše, se bolj utrudi, če na-' piše eno samo besedo, kot če vrže iz nova. lopato zemlje. Ta utrujenost izvira od takšnega napora ki sploh ni potreben pri pisanju. Včasih lahko tudi jezik pomaga, da človek nekaj napiše.
Z vajo dosežemo to. da nepotreben napor zmanjšamo oziroma ga zmanjšamo na najmanjšo mero. To je mehanična posledica vaje, ki lahko precej poveča storilnost dela poleg manjšega napora.
Fiziološka posledica treniranja Je, da se delo srca in pljuč tako prilagodi, da se lahko tkivo pravčas in dovolj odpočije. To vsklajevanje je obojestransko. Organizem se obremenjuje z delom samo toliko, kolikor lahko vzdrži obtok krvi. Z druge strani pa obtok krvi regulira delo srca in pljuč in to do določene meje. Vsak organizem ima svojo konstitucijo, ki določa to mejo. Težk; atletičar se ne more z nobenim treniranjem usposobiti za rekorderja v teku in obratno.
Z vajo se doseže tudi določena rit-mičnost v delu, kar razbremenjuje živčni sistem in delo čutil. Zato se je lažje izuriti za tista dela, ki terjajo določen rtem. za tista dela, ki so tako kratkotrajna. da ie ritem lahko doseč'!. Ritem pomaga, da se človek na delo navadi.	(Dalje prihodnjič)
Dunajski mestni očetje nameravajo mestni promet zboljšati z • uvedbo enotračne železnice, ki se je v Kolnu in nekaterih drugih mestih, na primer v Munchenu in drugod po svetu že odlično obnesla. Železnica je na jeklenobetonskih konzolah speljana štiri in pol
PODOBA LJUDI
Po statistiki urada za tujski promet v Rimu imajo izletniki takele navade: Američani večidel fotografirajo, Angleži se pogajajo za cene, Francozi kar se da- povečujejo hrup, Nemci pa nenehno sprašujejo. Kako dobre oznake teh narodov!
metra nad zemljo, zato ne ovira cestnega prometa. Vlak popolnoma mirno teče na kolesih iz polne gume, vrhu vsega pa je gradnja take železnice mnogo cenejša kot na primer gradnja podzemeljske železnice; tudi
vzdrževanje je cenejše. Vagoni drse na 80 cm široki betonski tračnici kakor jezdec na konju in se iztirijo le redko. Vožnja je zelo udobna, ker ne povzroča ropota in potnikov tudi na ovinkih ne trese.
Doslej največjo geodezijsko kupolo pa so zgradili na Havajskih otokih. Stavba, v kateri so uredili zabavišče, je tako velika, da gre vanjo 2000 ljudi.
Madžarski profesor matematike in akademik Ldszlo Kal-mdr je iznašel »stroj logike«, ki je dosti enostavnejši in cenejši od znanih elektronskih možganov. Sam pripoveduje o svoji iznajdbi takole:
»To n,; nikakršen misil-či stroj, kot so ga v tisku imenovali. Miši,; lahko le človek. Moj stroj lahko reši številne in zamotane probleme in temelji na abstraktnih, kompliciranih ter matematično logičnih načelih.
Njegova praktična uporaba je vsestranska. Uporabimo ga na primer pri preskušanju modela električnega omrežja za kakšno novo tovarno. S tem strojem dobimo v nekaj minutah naj cenejšo in najenostavnejšo rešitev, obenem pa se pokažejo tudi vse pomanjkljivosti v napeljavi.
Seveda je to le en način praktične uporabe tega stroja. Uporaben je še posebej v meteorološki službi, za reševanje težkih matematičnih nalog itd. V nekaj minutah reši naloge, za katere
PftTRON »PEKLENSKE IZNAJDBE«
Vatikan se je končno le moral sprijazniti z resnico, da kroži-okrog Zemlje sovjetski umetni satelit, ki so ga seveda brž krstili za »peklensko iznajdbo«, ker so ga pač napravili v Sovjetski zvezi.
Satelit torej kroži, na veliko že pišejo o popotovanjih v vesoljstvo in zdaj morajo imeti bodoči vsemirski popotniki tud! svojega patrona, ki naj jih varuje na poti v neznano. Med kopico svetnikov so v Vatikanu izbrali svetega Jožefa Kopertin-skega, ki naj prevzame to »odgovorno« nalogo. Vatikanov prispevek, znanosti v dobi vse-mirskih poletov je — novi patrom
Vatikan gre torej le z »duhom časa«, ne glede na to, da si bodo morali vatikanski cerkveni očetje temeljito razbijati glavo, da bodo dogme vskladili z naj-novajšimi odkritji znanosti v vsemirju.
bi potrebovail en človek, nekaj tednov.«
Stroj je velik kot kakšna miza, ni pa niti Po obliki niti po principih podoben elektr onski m računskim strojem. Tl rešujejo veliko težje probleme, so veliko večji, delujejo z nekaj! tisoč elektronkami, so silno komplicirani in nezaslišano dragi. Ta stroj pa je nasprotno zelo majhen, enostaven in poceni, kar j s njegova posebna odlika. Sistem je podoben tistemu v telefonskih centralah in je celo enostavnejši od tistih, ki jih uporabljajo prj takih strojih v tujini. Profesor Kalmdr je prepričan, da bo njegov izum prispeval k temu. da bodo tudi velike elektronske možgane lahko poenostavili.
Kirgizija ima dvakrat več študentov kot Franclja
Na 10.000 prebivalcev sovjetske srednjeazijske republike Kirgizije je dvakrat več študentov kot v Franciji. Mladina te majhne gorate dežele se šola v 40 višjih in strokovnih srednjih šolah. Pred oktobrsko revolucijo v teh krajih niso imeli niti lastnega knjižnega jezika, medtem ko poteka sedaj ves pouk v materinščini.
Lekson - nadomestek za kovine
Američani so začeli pnoizv* jati novo plastično maso — lek-san, ki ji udarci s kladivom prav nič ne škodijo. Pričakujejo, da bo ta novi proizvod kmalu nadomeščal nekatere kovine in keramiko.
Letean je polifcarbonska smola. Za zdiaj ga proizvaja,j o še v majhnih količinah in v različnih prosojnih barvah. Poleg tega, da je zelo trden, je tudi odporen proti veliki vročini, se ne razteza in dobro prevaja električni tok.
|
AZTEKI, EDEN NAJSTAREJSIH IN HKRATI NAJBOLJ CIVILIZIRANIH NARODOV V STARI MEHIKI, SO DOSEGLI ZAVIDLJIVO STOPNJO KULTURE. IZREDNO SO RAZVILI ZLASTI STAVBARSTVO IN KIPARSTVO. SVOJA SVETlSCA SO GRADILI V OBLIKI VEČNADSTROPNIH PRIREZANIH TERASASTIH PIRAMID, ZUNANJOST PA SO KRASILI. S SIMBOLIČNIMI RELIEFI, ZELO SO RAZVILI TUDI STENSKO IN DROBNO KIPARSTVO. AZTE&KO KULTURO SO UNIČJ14
Spanci v is. in ib. stoletju.
ZA TAKELE UMETNINE NA LEDU JE TKEBA ŽE KAR PRECEJ ZNANJA
Uživajmo rastlinske maščobe!
Masti so kemično sestavljene iz ogljika, vodika in kisika, predstavljajo najizdatnejši vir energije v prehrani ljudi. Masti in olja absorbira organizem po razgradbi s pomočjo prebavnih sokov.
Prehrambene maščobe so danes razdeljene v dve glavni skupini:
1.	živalske masti,
2.	rastlinske masti odnosno olja, ki so pa lahko v trdni ali tekoči obliki.
Od maščob v glavnem uživamo: svinjsko mast, maslo, loj, olivno ali bučno olje, prav redko margarino. Le izjemoma, in to predvsem v drugih deželah, uporabljajo ribje in kokosovo olje ter kakaovo mast.
Maščobe so v bistvu zmes naravnih masti, lipoidov in v maščobi topnih vitaminov, to so A,
D in E.
V	primeri z ostalimi prehrambenimi snovmi, kot so beljakovine in ogljikovi hidrati, imajo maščobe mnogo večjo energetsko vrednost. Gram maščobe da 9,3 kalorij, dočim dasta gram beljakovin ali gram ogljikovih hidratov le po 4,1 kalorijo. Vsakdanja mešana hrana ima v glavnem zastopane maščobe in ogljikove hidrate. Vendar se v organizmu tudi pri hrani brez maščobe pretvarja del ogljikovih hidratov v maščobo. Določen odstotek maščob pa je v hrani kljub vsemu potreben, da je z njimi omogočena resorbcija v maščobi topnih vitaminov, ki so nam nujno potrebni.
V	številnih poskusih so dokazali, da so za življenje nujno potrebne tako imenovane nenasičene mastne kisline, med katere prištevamo predvsem linolno, linolensko in arahidonsko, ki jih najdemo v glavnem in v višjem procentu v rastlinskih oljih (sončnem, olivnem, sojinem ali bučnem). Poleg tega pa so ta olja laže prebavljiva kot živalske masti. Prebavljivost masti je deloma odvisna tudi od točke tališča.
Živalske masti so težko prebavljive, zato jih zdravniki pri različnih obolenjih, predvsem obolenjih prebavnega trakta, jeter, žolčnika in žolčevodov, v zadnjem času pa tudi pri arteriosklerozi odsvetujejo ali celo prepovedo. Tudi obolenja trebušne slinavke so kontraindikacija za uživanje maščob. Poleg tega povzročajo maščobe skrčenje žolčnika, kar lahko pri obstoječih žolčnih kamnih povzroči žolčni napad.
V	naši današnji prehrani krijejo maščobe okoli 25 % kaloričnih potreb in so torej važen sestavni del hrane. Poleg tega imajo še visoko nasitno in energetsko vrednost. Zato ni čudno, če so si utrle pot v vsakdanjo prehrano našega delovnega ljudstva mnogo bolj kot beljakovinska prehrana, ki je tudi deloma dražja.
Pogosto se postavlja vprašanje: koliko maščob dnevno pa naj uživam, da zadostimo potrebam, odnosno, da jih na drugi strani ne bo preveč? Nekako povprečje za človeka srednjih let, ki je zaposlen in redno dela, bi bilo 50—60 gr celokupne maščobe dnevno. Od tega moramo Odračunati, da odpade 1.0—20 gr Ita vezane maščobe, na primer
maščobe v mesu. Ostalih 40—50 gramov pa naj se porabi za zabelo.
S starostjo naj bo potrošek masti manjši, izogibajmo se svinjske masti in uživajmo rajši olja. Dokazani so namreč tesni odnosi med nastankom in razvojem arterioskleroze in uživanjem mastne hrane.
Čeprav je s številnimi poskusi dokazano, da lahko služijo kot vir energije tako ogljikovi hidrati kot masti, vendar pa se v dnevnih obrokih hrane rhaščobe ne da popolnoma zamenjati z ogljikovimi hidrati. V krajih, kjer so se ljudje dalj časa hranili s hrano, bogato z ogljikovimi hidrati, se je sčasoma pokazal pravi glad za maščobami. Ta pojav si lahko tolmačimo na ta način, da so si ljudje želeli okusnejša mastna jedila in pa želeli so si občutek sitosti, ki ga da mast, ker se dalj časa prebavlja.
če želimo sumirati pomen masti, pridemo do zaključka:
1.	masti imajo visoko kalorično vrednost;
2.	njihov okus in vonj dražita sekrecijo prebavnih sokov in ja-čata apetit;
3.	masti vsebujejo v sebi topne vitamine;
4.	pomagajo resorbcijo mineralov (kalcija in fosforja) in vitaminov;
5.	masti vsebujejo važne nenasičene maščobne kisline.
Dr. S. C.
MODROSTI
Galilej je šele kot sedemdesetletni starček izrekel svoj sloviti stavek: »In vendar se vrti« (Zemlja), marsikomu pa zadošča za tako izjavo že nekaj kozarčkov vina.
Ostoja sl je s širokimi, mrzlimi pestmi vihal neurejene brke in z namrščenim izrazom prisluškoval šumom globoke noči. Ponošena vojaška čepica mu je poščv čepela na tilniku, obraz pa se mu je utapljal v zamišljeno pobitost. Javorovo poleno je leno dogorevalo na ognjišču. Stenska petrolejka, viseča na klinu, je širila bledo, mežikajočo svetlobo.
Nedaleč od ognjišča se je Mitek zaspano čohljal; s prekrižanimi nogami je čepel na pisani preprogi, pogrnjeni čez seno. To je bila njegova postelja, od koder je močno smrdelo po trohnečem senu. Malo dalje je bila koliba pregrajena s prepletenim prot-jem. V drugem koncu je tiho prežvekala Dikulja. prav tista, ki je lani tako zmagovito ušla ustašem, in je spuščala ob žvalah, pokritih s peno, svileno slinasto mrežo. Prejšnje čase, do julijskega pokola, je imel Ostoja v tej staji samo ovce. Zdaj jih ni več na spisku njegovega imetka, ker je vse do poslednje — in bilo jih je več ko šestdeset — v puntarskem navdušenju med vstajo podaril poveljstvu vstajnikov, da se bo vojska nahranila.
To je bila zanj velika izguba, a drugače ni moglo biti — še v zaporu je trdno sklenil, da bo z ovcami, z edinim, kar mu je še ostalo, nagradil človeka, ki ga bo rešil iz ustaških rok. Po tistem, kar so storili ustaši z njegovo družino, je prosil častnika z golobom na roki, naj tudi njemu skrajša življenje — pred požgano domačijo, ob mrtvih svojcih si je samo tega še želel. Toda častnik je imel drugo za bregom, pristopil je tesno k njemu in mu rekel tiho, ne da bi obrnil oči od tal:
»Striček, ti si še čvrst in zdrav. Ce nisi kužen, boš izdržal v taborišču vsaj še pet mesecev. To ti od srca privoščim.«
Iz zapora v sosednjem ravniškem kraju so ga že naslednji dan vkrcali z več sto drugimi ljudmi v živinske vagone dolgega vlaka. Kraj, kamor so jih namenili — taborišče v Jasenovcu. Toda vlak ni odrinil niti dvajset Irilometrov dalje do zapora. Obstal je in se ni nikoli več premaknil. Mahoma so planile k orožju vasi ravniške pokrajine, ta z gorjačo, oni z vilami, eni s sekiro, drugi celo s puškami. Kresovi vstaje so zaplapolali po vseh hribih. Vlak z ujetniki je napadla ravniška maščevalna četa in ko je ujetnike osvobodila, je zažgala vse vagone z lokomotivo vred, poveljnik pa je tistikrat zapel: »Dokler je bil (srbski) voz — je vozil skoz in skoz; ko pa je postal (ustaški) vlak — je odrini! v zrak.«
Ob splošnem navdušenju je vzhičeni Ostoja sam prignal poveljniku svojo ovčjo čredo.
»Ali si pri zdravi pameti, starec!« je vzkipel komandir, zgrabil Ostoja za vrat, ga temeljito pretresel in začel sikati: »Ne vojskujem se za tvoje ovce, hudič jih vzemi! Odženi jih nazaj, od koder si jih prignal, ali pa te bom na raženj nasadil.«
Ostoja se ni dal ugnati v kozji rog.
»Rečeno — storjeno, komandir! Pa nikar ne vpij name, drugače boš ta kratko potegnil. To je zato, da boš vojsko nahranil. Svoje dajem — to ni naropano.«
Poveljnik je odmajal z glavo in odjenjal. Ostojeva usoda se je torej dokončno odločila v teh toplih, mučnih dneh. Ker ni imel kam, kajti Volčja draga je bila vsa požgana, se je napotil v Brezovec, obiskat prijatelja Zivota-in je prišel tja prav takrat, ko so se kmetje odločili za vstajo. Na zboru kmetov je naletel Ostoja najprej na — učitelja Danila Bubonjo. Ko ga je Danilo zagledal, so mu solze polile obraz, poskočil je in ga objel: »Ali si živ, dedek? Ne govori... Vem, kaj se je zgodilo. Ej, ej ... mar ti nisem jeseni povedal... ampak hvala bogu, Mitek je pa le ostal živ ...«
Ostoja je zazijal, nato pa zardel do solz.
»Mitek ... živ ... ali se šališ, brate ...?«
»E, pri meni je, rana se mu je skoraj že zacelila'. Tebi tudi ne kaže drugam kakor z menoj!«
Ko je Ostoja slišal za Mitka, ga j'e prevzela tolikšna radost, da je popolnoma pozabil na veselje zaradi ponovnega in nepričakovanega srečanja z Danilom. Niti tega ga ni vprašal, od kod, izpod katerega neba se je zdaj znašel v Brezovcu, ko niti še pol leta ni minilo, odkar so ga orožniki v verige zakovanega odgnali iz Brezvodja, nato pa se je zaupno razvedelo, da je spet moral v ječo. V Ostoju so se sprostili vsi pridušeni občutki, žareče oči je povzdignil proti nebu in po tolikem notranjem, suhem, nemem trpljenju brez solza so se mu zdaj udrle solze. S težavo je dihal, v mislih poljubljal hladne, porumenele ročice svojega vnuka in kar naprej ponavljal: »Ziv ... žjv ...« Ostoja je jokal in neprosojna megla, ki mu je legla na oči, se je raz-prišla šele, ko so se začeli na zboru prepirati. Niso bili vsi kmetje za vstajo, a med temi je bil naj-hrupnejši ravno Ostojev prijatelj Zivot;\, eden izmed najpremožnejših v vasi. »Kaj nam boš solil pamet!« je kričal ves penast in prskal slino v. učitelja Danila. »Naj se Rusija vojskuje na svoj račun, pa bo! Saj ne bi bila zagazila v vojno, ko ji ne bi bil Švab stopil na vrat. Zakaj se pa prej ni zganila, ko so Švabi udarili po naš? Nehaj s tem, učitelj, čeprav smo preprosti ljudje, nismo tako neumni, da ne bi videli, kam bi nas ti zavedel.«
»Tako je!« je zarjul nekdo iz množice in visoko opletal z rokami. »Učitelj, ti si opravil visoke šole pa boš vedel, da je rusko cesarstvo malo večja sila kakor tale Paveličeva državica, a lej, ustaši nas koljejo že od aprila, koljejo naše ljudi, kamor le
pridejo, mi pa smo iste vere kakor Rusi, in vendar Rusija ni zmožna, da bi temule ničvrednemu gobavcu Paveliču vsaj zapretila, da ne bi zatiral revežev...«
Kljub temu, da so bili v manjšini, so se kmetje ■ zvrstili pod prapor vstaje in so za svojega voditelja izvolili Danila Bubonja. Tja do novembra, ko so iz več vstajniških oddelkov sestavili narodnoosvobodilni partizanski odred, ki so ga po okrožnem mestu imenovali romirskega, se je vojskoval Ostoja ob Danilu, najprej v četi, nato v bataljonu, kjer je bil Danilo komisar. Tedaj se nista spuntala samo romirski in ravniški okraj, marveč je vstaja vzplamtela tudi v vseh vaseh, vse tja gor do velike reke. V teh dneh se je'Ostojeva duša nehala trpinčiti. Vsa življenjska modrost se mu je tedaj zazdela tako preprosta, neogibna in neovržna, da se je sam sebi čudil, kako da prej ni mogel dojeti tako pre- , prostega in vendarle edinega izhoda iz tolikerih nasprotij. Da, je premišljeval, kadar je legel med počitkom na pohodu na toplo, drago zemljo, strela ne trešči nikoli iz jasnega, najprej jo podžgejo oblaki. Tako se tudi meni vse to ni moglo posvetiti pred očmi, dokler niso pod menoj izkopali groba.
Novembra, ko je odšel Danilo v štab novoustanovljenega odreda, so začele Ostoja iznenada grizti nove bridke skrbi. Vse to še ni bilo nič določnega,
KRATKA VSEBINA DOSEDANJIH NADALJEVANJ	**
Romirski odred, zlasti njegov III. bataljon, nenehno doživlja poraze v boju z Nemci in ustaši. Sposobno in pogumno vodstvo posumi, da nekdo v odredu izdaja...
Vzporedna retrospektivna zgodba o življenju kmečke družine, ki igra pomembno vlogo pri odkrivanju izdajalca, pa nas seznani s čudaškim, zaradi družinskih razmer in ustaškega pokola podivjanim dečkom Milkom, ki je pred sovražniki skupaj s svojim dedom Ostojo pobegnil v hribe in tam^pckoč sestrelil goloba-pismonošo z majhnim tulcem na nogi.
»Bog s teboj,« je Ostoja presenečeno obrnil glavo, nato pa je odpuhnil dim iz pipe, kakor da se je nečesa spomnil, in ker je že davno dal praznoverju slovo, je brž potegnil iz žepa mali kovinasti tulec in ga začel pazljivo ogledovati. Res, takšne naprave še svoje žive dni ni videl, razen nečesa podobnega v trgovinah v mestu, a podobnega samo po' obliki, sicer pa dosti večjega in čisto drugačne barve.
»Praviš, da je bilo tole privezano h golobu?« je vprašal, ne da bi dvignil glavo, in je kar naprej ogledoval vražjo pripravo, ki se po barvi ni razločevala od golobjega perja.,
»K nogi, pod trebuhom. Lej, kako je drobna, komaj sem jo opazil.«
Mitek je že sedel na svojem ležišču in buljil v deda, ki je uprl svoj zamišljeni pogled nekam izven staje, daleč nazaj, skozi davno pozabljene vrzeli
nič dokončnega, ampak bolj in bolj se je umikal v divjo samoto, z njegovega kosmatega, preprostega obraza pa je sijalo tožno, tiho domotožje po domačem ognjišču. Vojna se mu je strahovito zavlekla, ,a nekako se mu je v možgane prilepila tudi pregrešna misel, da iz tolikšnega pobijanja in iz tolikšnega medsebojnega prelivanja krvi, ki se že volkovom studi, ne more vzrasti nič dobrega. Zamišljen ob takšnih duševnih preizkušnjah ni bil Ostoja od lanskega decembra pa vse do zdaj, do maja 1942, pri bojni enoti, marveč je bil bolj borec na razpoloženju in je zvečine prebival v tejle samotni staji. Njegovo gospodarsko srce je hrepenelo po Volčji’dragi in nobene priložnosti ni opustil, da se je spustil do svojih pogorišč, si dal duška, stresal žolč nad hudodelci in napojil dušo z žalostjo na opustelem, s plevelom poraslem strnišču, na katero je pod večer legala meglica, temačna kakor sama prihodnost, ki negotovo tava sem in tja po motnem obzorju. Sklonjen, sedeč na trinožcu, oblečen v star raševinast suknjič, v ponošenih coklah in v belih volnenih nogavicah, tesno prižetih na raztrgane in že hudo zakrpane suknene hlače, uvite v nogavice, opasan z imenitnim novim usnjenim pasom za naboje, ki ga je zapenjal z medeninastimi sponkami, je Ostoja željno vlekel dim iz pipe, ne da bi odvrnil zaskrbljene oči od vreče z žitom, ki je več ko do polovice izpraznjena vzbujala strah v njegovi otožnosti.
»O, dedek,« ga je zdramil Mitkov suhi glas. V dimu je Ostoja zganil glavo in molče zganil ustne.
»Ali si videl tisto bombo?«
»Spi, malček, še daleč je do zore! Jutri si jo bova ogledala.«
Mitek je pobliskal z očmi, nad katerimi so se razgibale trepetave trepalnice. Bledica mu je v valovih zalivala obličje. »Ne morem in ne morem zaspati. Kar naprej premišljam, kaj bi utegnilo biti tisto. Ce ni čarovnija?«
časa. Pri tem je nekaj mrmral in izpuščal sko povešene brke na pol presekane besede, ki jil Mitek nikakor ni. mogel razumeti. Edino, kar jt mogel razvozlati iz tega prečudnega samogovora ii kar ga je še bolj navdajalo s strahom, so bile ne’ popolne, na pol izgovorjene psovke, ki jih je naslavljal Ostoja naravnost na avstrijskega cesarja pa je zinil nekaj takega tudi na račun ruskega dvora, samo da Mitek ni zanesljivo vedel, ali je dedek omenil mošjcega ali ženskega prednika tega silnega vladarja strašansko velike države. Ko je slišal, da je začel Ostoja čisto jasno in razločno brskati tudi po grobovih nemških vladarjev in ni prizanašal niti ženskam te mogočne cesarske rodovine, se je Mitek zarinil v ponjavo in se zvil v klobčič.
Ostoja je zagledal sam sebe v vlažnem, smrdljivem karpatskem rovu, lačnega, blatnega in neobritega; ruska havbica je neusmiljeno nalomila ravne črte rova, tako da že dolgo niso vedeli, kje je prednji, kje zadnji konec rova, kje se rov začne in kje se pravzaprav konča. V ušesih mu je iznenada in. razločno zabobnel topovski ogenj. Zagledal je celo svojega rojaka Jeremijo, ki je sklonjen in povsem obupan brskal po lastnem drobovju in ga skušal povrniti v prvotno lego, tja, kjer mu je bog odmeril prostor, in ko mu to z roko ni uspelo, se je rahlo prijel za grlo in je molče zapustil ta svet. Ostoja je vse to videi in prepoznal in mimogrede se je obregnil ob Franc-Jožefovega očeta, potem pa je obrnil pogled v zaledje, v bližino polkovnega pre-vijališča, kjer so nekateri vojaki, ki niso bili ne Švabi ne Bosanci, marveč Madžari, v snažnih uniformah, debeli in obriti za kratek čas spuščali golobe v zrak in se zabavali, ko so opazovali, kako poletavajd. Ostoja je spoznal na previjališču tudi rojaka bolničarja, ki si je vsako jutro česal cesarske brke, nato pa naganjal ranjence, da so pod njegovim vodstvom telovadili; če pa se je zgodilo, da kak ranjenec ni mogel pokazati, obvezne ljubezni do . tega športa, ga je takoj razglasil za zabušanta in ga še tisti dan prekomandiral v strelsko črto. Ta brkati bolničar mu je potanko razložil, da Madžari ne spuščajo golobov za zabavo in da to niso navadni golobi, marveč posebno šolane ptice, bolj modre in zmožnejše od ljudi, da prenašajo pošto, sporočila in vojaške skrivnosti čez rove in bojišča, naravnost do samega cesarja in vrhovnega poveljnika. Se to mu je zaupno povedal, da ima tudi ruski poveljnik takšne golobe, ki preletavajo Karpate in prinašajo v kljunih strahotne skrivnosti ruske vojske.
(prUo$no!»tna Kupčija
Mladi arhite-KJ; Heinz Leuthner je rad brskal po malih antikva-ričnih prodajalnah in pri starinarjih, da bi kaj poceni kupil.
Nekoč je spet obiskal nekega starinarja, toda v prodajalni je našel gamo malovredno ropotijo. Ze je hotel oditi, ko je pri vratih zagledal mačko, ki je pila mleko iz skodelice.
Na prvi pogled je ugotovil, da je skodelica dragocena. Staro, tolčeno srebro. Srce mu je začelo močneje utripati. Očitno starinar nima pojma, koliko je ta posodica vredna.
Heinz Leuthner se je odločil, da bo s pretkanostjo prišel do skodelice. Seveda poceni.
»To je pa lepa nvačka,« je pričel, »ni prevelika in tako zelo ljubka je! Prav takšno si moja žena že dolgo želi.«
»Da,« reče trgovec, »pridna je: vse miši polovi.«
»Povejte, bi mi hoteli mačko prodati? Za miši je dobra tudi kakršnakoli gozdna ali poljska mačka. Vam bom dobro plačal.«
»Ne,« odkima trgovec, »preveč sem se že navadil na živalico.«
Heinz Leuthner ni popustil, ko slap so deževale besede iz njegovih ust in naposled je trgovcu ponudil tri sto šilingov za mačko, ki ni bila vredna, kakor je videl, niti deset šilingov.
»No, prav-«'je dejal trgovec in pod pritiskom kupca popustil. »Ce se vam zdi toliko vredna, pa naj bo.«
Heinz Leuthner je plačal tri sto šilingov in mačka je bila njegova. Ko je odhajal, je rekel kar tako mimogrede: »Najbolje bo, da vzamem tudi tole skodelico s seboj. Magka je že navajena jesti iz nje.«
Trgovec odkima. »To pa ne bo šlo, gospod. Skodelico vam ne morem dati, ker ni na prodaj.«
Spet je Leuthner skušal trgovca pregovoriti. Tokrat pa se mož ni dal omehčati.
»Skodelica mi je drag spomin. Za noben denar je n° dam.«
Jezen in razočaran je naposled Heinz Leuthner s svojo mačko planil iz lokala.
»Zakaj pa gospodu niste dali stare skodelice?« je vprašal
drug kupec, ki je poslušal pogovor. »Zakaj skodelifca ni na prodaj?«
»Zato,« je odgovoril premeteni trgovec, »ker sem na račun te skodelice prodal že sto šestindvajset mačk.«
Prevedel Br. Kozino
Rešitev rebusa: kovač

»Ne smej se! Ko sem bil jaz mlad, led ni bil tako gladek.«
JUDJE IM KRAJI MA POLJSKEM
KRIŽANKA ŠTEV. 3
LOJZE KRAKAR:
V lepem jutru poznega oktobra sva se s tovarišem odpeljala iz Krakova proti Ošvjen-čimu. Spremljal naju je kolega — novinar iz Krakova, ki je sam presedel štiri leta za žicami Ošvjenčima. Lepa, asfaltirana cesta nas je peljala najprej skozi pokrajino, ki se mi je s svojimi griči in gozdovi zdela podobna Štajerski, skozi vasi in manjše mestece potem pa je počasi zdrsela med zelene borove gozdove Kažipot je pokazal smer: Ošvjenčim. V jesenskem soncu so se mi zdeli ti gozdiči tako mehki, da skoraj nisem mo-gel verjeti, čd se tod res ; vse bolj bližamo najstrašnejšemu kraju na Poljskem. Nemiren sem bil in razburjen, kajti odkar sem se po vojni vrnil iz nemških koncentracijskih taborišč, sem si želel, da bi kdaj na svoje oči videl tudi ta strašni Auschwitz, ki sem ga poznal že med vojno iz pripovedovanj sotrpinov in o katerem smo po vojni slišali stvari, ki so včasih presegale človeško fantazijo.
»Prav po tej cesti,« nama je pripovedoval najin krakovski kolega, »so me peljali v Ošvjenčim. Čudite se, kako da so tod okoli gozdovi. Veste, Nemci so za taborišča zmeraj Izbirali kraje, ki so bili čim globlje v gozdovih in so imeli najslabše podnebje. Zato so si za svoje največje taborišče tudi izbrali ta poljski kraj. Tod okoli je namreč skoraj zmeraj oblačno in mrzlo in danes imamo pravo srečo, da sije sonce ...« Tako mi je pravil poljski prijatelj, sam pa sem se spomnil, da je tudi taborišče Buchenwaild ležalo sredi mogočnih bukovih gozdov blizu Goethejevega Wei-marja, na pobočju griča, kamor se je zmeraj zaganjal strupen veter in včasih do mozga prepihal šklepetajoče kositi jetnikov ...
Stresel sem se.
Avto je drsel hitro in cesta Je bila prazna. Jaz pa sem nenadoma v prividu ugledal na njej dolgo kolono ljudi s kov-ČKi, z otroki v naročju, s stražami ob straneh in še vedno z rahlim upanjem v srcu, da morda le ne gredo — tja. Saj skoraj nihče, ki je prišel sem, ni vedel, kam je prišel. Nekateri so se strašne resnice zavedli šele, ko so se začeli dušiti v plinski celici. Nemci so znali vse to mojstrsko skriti. V Krakovu so ljudje vedeli, da je tam pri Ošvjenčimu taborišče za politične jetnike, kaj pa se tam pravzaprav dogaja, niso zvedeli do konca.
Gozd se razširi in odpre. Pred nami je že mestece Ošvjenčim. Mirno mestece kakor naše, s cerkvijo v sredi. Okoli široka, močvirna ravan tn breze. »V teh hišah tod okoli,« pripoveduje kolega, »so stanovali esesovci in njihove družine. Po teh poljih so delali zebrasti jetniki. Tamle onstran mesta, kjer vidite dimnike, stoji velikanski kemični kombinat. Zgradili so ga jetniki in oh koncu vojne je bil do tal porušen, pa smo ga obnovili. Po tej progi pred nami so prihajali transporti z vseh strani Evrope. Tamle, malo naprej od postaje, pa se Je tir odcepil in zapeljal naravnost pred krematorije ...«
In že smo v taborišču. Skoraj neopazno obstanemo pred bodečo žico in prvo, kar vidimo, je krematorij. Pred njim nas spre j	upravnik ošvjen-
čimskega muzeja, postarani krakovski slikar, prijatelj na-s©ga spremljevalca. Poljubita se in mi si stisnemo roke. Zvemo, da je tu presedel vojno in se odločil, da tu tudi ostane. In že krenemo vsi
metrih na sedežu nehote zaspal. Zbudi sem se šele, ko me je šofer potresel za rame in mi povedal, da smo v Krakovu.
KATOVICE
liiiililifei
DNE 4. NOVEMBRA 1956 SO V ŽELEZARNI NOVA HUTA PRI KRAKOVU IZVOLILI DELAVSKI SVET, KI JE BIL DRUGI NA POLJSKEM
štirje s tesnobo v srcu med barake, spremenjene v muzej. Začnemo odpirati vrata. Pred nami vstaja groza. Groza in smrt. Tisočkrat in milijonkrat smrt. V jetniških sobah je še danes prav isti čudni duh, kot pred dvanajstimi leti. Tu ležijo za velikimi šipami spomini dobe, najbolj sramotne za človeški rod, beri: za Nemce. Velikanski kupi človeških las. Zraven pogodbe med upravo taborišča in tekstilnimi tovarnami ža dobavo toliko in toliko ton tega blaga. Poleg so bale nekakšne žakljevine, spredene iz las. V naslednji baraki vidiš cele gore čeveljčkov pobitih otrok. Nato gore oblek, kovčkov, naočnikov. Tamslike ustreljenih in zadušenih. Na tretji esesovska pošast, neki Palitsch, ki je lastnoročno postrelil 21.000 ljudi...
Človeku se atemni pred očmi. Molče se odpeljemo iz tega dela taborišča čez progo, v drugi del; v Brzezinko, ki ga je za celo mesto. Tu je tudi tistih pet, danes porušenih krematorijev, kjer se je dogajalo najhujše, o čemer smo slišali. Mračilo se je že in ko nam je tovariš ob enem izmed petih krematorijev razlagal to pošastno urejeno industrijo ubijanja, se m,i je zdela zemlja po tleh nekam bela. Pobrskam z nogo in pogledam. Tovariš iz Krakova me vidi. — Kosti, mi pojasni. — Tod okoli je na kilometre široko vsa zemlja polna kosti. — Zgrozim se. Za trenutek postojiim na mestu pred krematorijem, kjer so izkrcavali transporte, ločevali može od žena, matere od otrok, močne od šibkih. Od tu so se potem v vrsti pomikali proti vhodu v krematorije, kjer so jih slekli do golega in odpravljali na kratko zadnjo pot. Plin, ki so ga spustili v nabito dvorano golih in blaznečih nesrečnežev, je v nekaj minutah opravil svoje. Potem so se odprla zadnja vrata — in pred njimi so že čakali frizerji, ki so mrtve ostrigli. Potem je začelo dvigalo naložena trupla voziti navzgor in odprte peči so že lačno požirale plen. V nekaj urah je
bilo lahko tisoč ljudi z industrijsko natančnostjo in resnobo zmletih v prah. Tekoči trak je tekel dalje ...
Tako so tudi izginili skoro štirje milijoni ljudi, večidel Poljaki in Židje...
Tiho je zdaj tu, gluho tiho. Tenko in žalostno joče lahni vetrič v jesenski večer. Mlada breza šumi oh porušenem krematoriju. Povsod okoli poslednji, globoki mir milijonov ...
Ko smo že v trdi temi sedli v avto, smo molčali. Bil sem tako strašno utrujen od vsega, da šem že po nekaj sto
Katovice niso nič večje kakor Ljubljana. A kako žive, nemirne in simpatične so, čeprav so sajaste in bi se zdele gosposkemu turistu celo grde. Veste, koliko saj pade v Katovicah na dan? Tudi jaz sem debelo pogledal: štirideset ton! Celih štirideset ton! Tu pada črn sneg — kajti že v zraku se obesi nanj toliko prahu, da pride do tal umazan. Ulice so vse črne od saj, tako da saje z nogo lahko zgrneš na kupček. Hiša, ki jo na novo pobelijo, je že po'nekaj mesecih temna kot predor. Celo v najboljšem hotelu so po hodnikih saje. Saje in prah, prah in saje, pred katerimi pa so ljudje v tem črnem mestu brez moči in zato prepuščajo ulice kar materi naravi, da jih ona počisti, kadar pač pošlje dež.
Sicer pa se. tu v Slezi ji ne da govoriti samo o enem mestu. Tod okoli je cel kotel takih mest. Ih v vsakem je kup železarn in pod vsakim je na tisoče rovov v vse, smeri, v katerih kopljejo čudovit šlg-zijski premog. Tu ni kmetov in ne zelenih polj. Celo redka drevesa so zgrbljena kakor jetičniki. Le tu pa tam vidiš ob tovarnah in rudnikih ograjene zelene oaze, kjer imajo rudarji vsak svoj košček zemlje in majhno utico. Sem hodijo v prostih ur^h krmit golobčke, kanarčke in ribice, tod brkljajo po cele dneve okoli gredic solate ali rož, ob sončnih zahodih pa sedijo tu pred uticami in s pipo v ustih gledajo v nebo, krvavordeče od saj. Rudarjem je to potrebno kakor dojenčku mleko. Zato se te zelene oaze tudi tako vztrajno upirajo železnim kleščam, ki jih stiskajo od vseh strani, kajti sicer so v teh mestih vsak prazen prostor že zdavnaj zazidali., V nekem mestu so mi celo tožili, da bi
radi delali nove stanovanjske hiše, pa jih nimajo kje... Zazidati pa bi morali veliko, veliko, kajti tu se v Evropi rodi največ ljudi na kvadratnem kilometru.
XXX
In tako naprej. V tej moji beležnici je še mnogo spominov in doživetij, a zanje mi zmanjkuje prostora, kakor ga zmanjkuje tistemu mestu za nove hiše. Kje'so še poljsko morje in zelena mazurska jezera, pa velika ravna polja s kupi sena, žita in živino! Kje so še zelene gore na jugu, kamor Poljaki tako radi hodijo iskat mdr in zdravje!
Nekoč v nedeljo me je kolegica skupaj s prijateljem peljala iz Poznanja v stari poljski grad Kurnik. Bila je prelepa jesenska nedelja. Pr?-va pomlad. Sprehajali smo se mimo sveže ‘zoranih polj, mimo zlatih brez in macesnov, mimo zelenih Jezerc in govorili o minulih in današnjih dneh. In takrat se mi je vsa ta dežela v jesenskem soncu zazdela takšna, kakršno je opisal pisatelj Jerzy Zawieyski stole lirično podobo:
»Vrbe so se sklonile nizko nad ravne rečne bregove. Tihe so, naivne, zagledane v vodo in zamišljene nad bitjem in nehanjem stvari.
Z nožičem lahko narediš iz njih čaroben instrument, pastirsko piščal, iz katere bo preko polj zaigralo srce naše domovine.
_ Tudi v Chopinovi glasbi slišiš te piščali, kako v mazurkah tožijo svetu o naši bolečini.
Toda svet ne razume, kaj bi rada povedala vrbova pastirska piščal in kaj le hote umetnik položiti v njene pesem.
Zagledal sem se v nizki breg ' reke, in že zlagam v mislih pismo prijatelju slikarju »Vzemi platno, Janek, in prosim te, nariši to ravno jesensko polje z nebom in oblaki.
Prav v sredo postavi sključeno samotno vrbo.
Samo to.
Sliko pa krsti z imenom naše domovine.«
fr°	i	3	k	5	6	y	7	S	9		10	H	«	13
i'r~						i5				H	r			
					19			S		20				
				22				23	m	2T				
25								i	Z?		•	1	21	
	m	Z9			m	30					m	31		
	33				31*		35	L		M	36			
w~					3f	39				M				
								H	ir					
									m	m	H			
								IH						m

Vodoravno: l- za denar dobiti, 7. takšen, ki se lepo vede, 14. priprava za shranjevanje in zbiranje električne energije, 16. jutranji svit, 17. del roke, 18. vrba, 19. ogrejem tisto, kar je zamrznjeno, 21- žensko ime, 22» poljska ptica, 24. naplačilo, 25. staroegipčanska duša, 26. anekdote, 26. začetnici prif.imka in imena slovenskega političnega delavca, zveznega ljudskega poslanca, 29. kratica oblastnega organa, 30. velik.a vrsta papige, 31- strast, 32. srajce iz debelega platna, 35. latinska črka, 38. lovski plen, 37. prijet, zajet, 38. .zbirka likovnih umetnin, 41. zdravstvo, 42. atenski mitološki junak-
Navpično: 1. visoko pogorje, v Srednji Aziji, 2. prevara. 3.
REBUS
»Le potrudi se in ne glej rešitve na osmi strani spodaj!«
MAGIČNI KVADRAT
i	2	3	A	5	6
2					
'3		•*			
4					
S					
6		•			
zver, ki živi v Ameriki!, imenovana tudi »ameriški lev«, 4. naziv, 5. krajevni prislov, 6. davni prebivalci na naših tleh. 7. najemnina za stanovanje, 8. predlog, 9. makedonski narodni ples, 10. brazde na njivi, 11. plavajoča priprava za privezovanje ladij, 12. obdobje, doba, 13. navijam, 15. hrib pri Beogradu, 20. Rivalska noga, 22. zelo topel, 23. napad, 26. z nožem ubijati, 27. otok in republika v Severozahodni Evropi, 28. visoka planota med Cerkniškim in Loškim poljem, znana po prvfh smučarjih pri nas, 29. opoldanski obrok hrane, 31. vrsta morska ribe. 3-3. del voza, 34. pripovedne pesnitve, 36. vrtna hišica, 39. veznik, 40. ameriška kratica za »vse v redu«.
Rešitev križanke štev. 2
Vodoravno:	1. preparat; 8.
Alarod; 14. Lateran; 15. .zlitine; 16. ukana; 17. tur; 19. davek; 20. ne; 21. ribati; 23. aga; 24. op.; 26. zmaličiti; 29. Ag (srebro); 30. vod; 32. aboten; 33. do; 35. Ida-ho; 37. Pan; 38. sitka; 40. nemarna; 42. jalovim; 44. Aladin; 45. šepetati.
REŠITEV MAGIČNEGA KVADRATA, OBJAVLJENEGA v 4. Številki de
1. nakup, 2. atoli, 3. kolar, 4. Ulaga, 5. Piran.
V času teledirigiranib projektilov
» oi*oravno in navpično: i. pu-ščava v ZDA, 2. plin, 3. kraj na Primorskem, 4. junak iz »Tisoč in ene noči«, 5. ideal vsakogar, ki potuje v tujino, 6. južni sadež.
Hi piSe roNe senŠKAft RIŠE-MARJANCA JCAteC
25. Ker je bila skalnata klet kovačnice zadelana z ruševinami zidu, jih nihče ni opazil. Babica, Martinek, Tinek in Mojčka so čepeli v votlini in toliko, da se niso zadušili od dima, ki je vdiral v jamo. Že so mi-silili, da bodo tu žalostno končali. Tiščali so se v temi in babica jih je hrabrila: »Rešili se bomo! Srce mi pravi, da bomo ostali živi!«
26. Rjovenje borbe je potihnilo in v votlini je bilo tako tiho ko v grobu. Cez nekaj ur pa, ki so se jim zdele dolge ko dnevi, pa se je nenadoma v ruševinah, ki so bile sesute nad votlino, nekaj zazibalo. Zgornje plasti kamenja so zdrknile navzdol, pod stropom je zazijala odprtina in nekdo je zunaj zavpil: »Hej, ali ste živi?«
27. Martinček je takoj spoznal glas četnega komisarja Janka, mladega delavca iz Ljubljane, ki se je pridružil Kovačevi četi. »Živi, živi, tovariš komisar!« so zaklicali. Se nekaj sunkov v ruševine in v odprtini so zagledali komisarja in še nekaj tovarišev, ki so odmetavali kamenje z njihovega groba.
OBJAVA
> V zvezi z že razpisanima tečajema predavanj z naslovom:
a)	Glavna vprašanja pri uveljavljanju delovnih razmerij v gospodarstvu
b)	Značilnosti uslužbenskih razmerij v javni službi
sporoča Inštitut za javno upravo naslednje:
Tečaja bosta v dneh od 17. do 20. februarja v Ljubljani in v dneh od 24. do 27. februarja v Mariboru.
Na tečajih bodo predavali univerzitetni profesorji, sodniki Vrhovnega sodišča, republiški sekretarji, republiški inšpektorji, načelniki oddelkov ustreznih državnih organov, ki sp priznani znanstveniki in strokovnjaki na tem področju.
Ker je še tudi pri tečajih, ki bosta v Ljubljani, prostih nekaj mest, podaljšujemo rok za prijave do 8. februarja t. 1. Kandidati naj se prijavijo pismeno ali ustno na Inštitut za javno upravo, Univerza, Trg revolucije 11. tel. 22-564, in naj v prijavi navedejo, katerega tečaja se mislijo udeležiti in če za čas tečaja potrebujejo stanovanja v Ljubljani.
Pred začetkom tečaja bodo udeleženci obveščeni, kje in kdaj bodo predavanja. Prejeli bodo tudi teze. Za razumevanje predavanj je potrebno, da se udeleženci seznanijo z besedilom ustreznih zakonov.
Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
28. Skočili so iz kleti in vsi so objemali komisarja in njegove tovariše, ki so se rešili iz ognjenega obroča. Iz požganih hiš se je še vedno kadilo. Nekaj mrtvih partizanov je ležalo v snegu. »Z nami boste šli, mati in otroci!« je dejal komisar. »Ne, prijatelj, tu na pogorišču bomo ostali. In jih bom učila sovražiti!« je dejala babica in s pestjo požugala v dolino.
29. Skupaj s komisarjem in tovariši so izkopali jamo za padle partizane. Babica je z otroki stala ob odprtem grobu. Otroci so jokali, ko so zvedeli, kaj je z očetom, jokali so za padlimi partizani, ki so jih vse poznali! Ko so videli komisarja, kako padle tovariše s stisnjeno pestjo pozdravlja, so tudi otroci stisnili svoje drobne ročice v poslednji pozdrav.
fa5l=«aSle*dn.j.tfa •,ll?e 80 v trgu ob Pokopališkem zidu
meni, jutri tebi Smrt fašizmu!« Salva jih je podrla. Ob strani je stal župnik s križem v roki in dejal oficirju: »Nihče od teh se ni hotel spokoriti!«
IDEJA O ZDRUŽITVI ARABSKEGA NARODA, KI ŽIVI NA OZEMLJU OD ATLANTIKA DO PERZUE, POSTAJA STVARNOST. SIRIJA IN EGIPT STA SKLENILA, DA BOSTA ZDRUŽILA SVOJO USODO IN SKUPNO DELILA VSE DOBRO IN HUDO. NOVA DRŽAVA, KI IMA KAKIH 30 MILIJONOV PREBIVALCEV, SE BO IMENOVALA ZDRUŽENA ARABSKA DRŽAVA. NJEN PREDSEDNIK BO GAMAL ABDEL NASER, DOSEDANJI PREDSEDNIK EGIPTA. VLADI EGIPTA IN SIRIJE STA SE ŽE SPORAZUMELI O ENOTNI POLITIKI NA PODROČJU PROSVETE IN OBOROŽENIH SIL V NASLEDNJIH DNEH BOSTA ZDRUŽILI ZUNANJI MINISTRSTVI. SPREMENILI BOSTA T^JDI USTAVI, DA BI OMOGOČILI SPREJEM FEDERALNEGA STATUTA IN ENOTNEGA PREDSEDNIŠKEGA REŽIMA. VERJETNO BODO ŽE AVGUSTA VOLITVE FEDERALNEGA PREDSTAVNIŠTVA. ZDRUŽITEV SIRIJE IN EGIPTA JE RESDA SELE PRVI KORAK K ENOTNOSTI VSEH ARABCEV, TODA KORAK, KI OBETA VELIKO. PO PROGLASITVI REPUBLIKE V EGIPTU IN OSAMOSVOJITVI SIRIJE BO TO NAJVECJI DOGODEK V TEH DEŽELAH IN VSEM ARABSKEM SVETU. — NA SLIKI DESNO: PREDSEDNIK NASER PROGLASA USTAVO REPUBLIKE EGIPTA
Mi nini i lih
V ALŽIRU DIVJAJO OGORČENI BOJI. GLAVNI ŠTAB FRANCOSKIH OBOROŽENIH SIL SE HVALL DA FRANCOSKI VOJAKI UBIJEJO VSAK DAN NAD STO ALŽIRSKIH BORCEV. DOPISNIKI TISKOVNIH AGENCU PA POROČAJO IZ ALŽIRA, DA JE TUDI NA FRANCOSKI STRANI VELIKO ŽRTEV. MEDTEM KO V ALŽIRU DIVJAJO BOJI, SE RAZMERE, V KATERIH ŽIVE FRANCOSKI DELAVCI, HITRO SLABŠAJO. VLADA VALI VSA BREMENA ALŽIRSKE VOJNE NA PLEČA DELAVCEV. ZATO DELAVCI DEMONSTRIRAJO IN ZAHTEVAJO MIR V ALŽIRU. — NA SLIKI DESNO: DEMONSTRACIJE PROTI ALŽIRSKI VOJNI V PARIZU
DOKLER JE BIL ZDRAV IN JE DELAL, SO GA POZNALI IN MU UKAZOVALI, KAJ NAJ STORI, KOLIKO MORA NAPRAVITI, KAKO NAJ ŽIVI IN MISLI. KO PA SE JE PONESREČIL IN IZGUBIL VID, GA NIHČE VEC NI POZNAL IN NIHČE SE ZANJ VEC NI ZANIMAL. POSTAVILI SO GA PRED IZBIRO: ULICA ALI POČASNO UMIRANJE. IN IZBRAL JE ULICO ... TUDI ON JE AMERIKA. ON IN STO TISOČI NJEMU ENAKIH INVALIDOV, KI BERAČIJO PO ULICAH. on in Štiri milijone brezposelnih delavcev
IN VSI TISTI, KI SO DANES IN KI BODO JUTRI IZGUBILI DELO, KAJTI KRIZA SE SELI V ZDRUŽENE DRŽAVE IN BREZPOSELNIH JE VEDNO VEC. ON IN MILIJONI IZ PREDMESTIJ, KI JIH V FILMIH NE POKAŽEJO, O KATERIH V RADIU NE GOVORE IN V ČASOPISIH NE PIŠEJO. ON IN 15 MILIJONOV DELAVCEV, O KATERIH TRDE AMERIŠKE SINDIKALNE ORGANIZACIJE, DA NE ZASLUŽIJO NITI TOLIKO, KOLIKOR NAJNUJNEJŠE POTREBUJEJO ZA ŽIVLJENJE
PRED VOLITVAMI LJUDSKIH ODBOROV NA POLJSKEM
TUDI STANOVANJSKE RAZMERE SO V FRANCOVI ŠPANIJI ZELO SLABE, BOLJE REČENO, OBUPNE. TAKSNIH VEGASTIH BARAK (NA SLIKI LEVO) JE VSE POLNO V PREDMESTJIH ŠPANSKIH MEST. V NJIH ŽIVE DELAVCI IN NJIHOVE DRUŽINE. ŽIVE? NE, ŽIVOTARIJO BEDNO ŽIVLJENJE BREZPRAVNEGA IN SLABO PLAČANEGA MEZDNEGA DELAVCA, MEDTEM KO Sl KAPITALISTI IN FRANCOVI POMOČNIKI ZIDAJO RAZKOŠNE VILE IN UŽIVAJO V IZOBILJU. PRIMERJAJMO TE BARAKE Z MAVZOLEJEM, KI Si GA JE ZGRADIL FRANCO. Z DENARJEM, KI GA JE POTRATIL ZA SVOJ MAVZOLEJ, BI LAHKO ZGRADILI UDOBNA STANOVANJA ZA VSE MADRIDSKE DELAVCE. ni Čudno, CE se Španski proletariat UPIRA FAŠIZMU
V NEDELJO, 2. FEBRUARJA, BODO POLJAKI IZVOLILI OBČINSKE, MESTNE, OKRAJNE IN VOJVODSKE LJUDSKE ODBORE. MED 300.000 KANDIDATI BODO IZBRALI 205.000 ODBORNIKOV NOVIH LJUDSKIH ODBOROV, KI BODO, KOT DO-LOCa NOVI ZAKON, IMELI VEČJE PRAVICE IN ŠIRŠE PODROČJE DEJAVNOSTI. ZATO JE RAZUMLJIVO ZANIMANJE, S KATERIM SO SE DELOVNI LJUDJE POLJSKE VKLJUČILI V PREDVOLILNO KAMPANJO, SAJ GRE ZA NOVO POTRDITEV PRAVILNOSTI SPREMEMB, KI SO SE ZGODILE NA GOSPODARSKEM. KULTURNEM IN VSEM JAVNEM PODROČJU OKTOBRA 1956 IN KASNEJE, ZA NOV KORAK V PROCESU DEMOKRATIZACIJE SOCIALISTIČNE POLJSKE.
Od oktobra 1956, ko je Poljska končno le našla lastno pot v socializem, so zavestne socialistične sile na Poljskem uspele rešiti številne težave in odpraviti največje pomanjkljivosti, ki jih je povzročil_prejšnji stalinistični birokratski sistem. Poljska je v dobrem letu dni pod vodstvom Gomulke utrdila novo, ki se je pojavilo kot rezultat zavestnega hotenja množic, in vstopila v leto 1958 z velikimi uspehi, ki ji omogočajo še hitrejši socialistični napredek.
Parlamentarne volitve januarja lani so bile referendum, s katerim so poljski volivci potrdili pravilnost nove politike Poljske združene delavske partije, postavili pridobitve Oktobra na čvrste temelje in začrtali jasno pot socialističnemu razvoju dežele v skladu z njenimi posebnostmi.
Volitve občinskih, mestnih, okrajnih in vojvodskih ljudskih odborov pa pomenijo nov korak v nadaljnjem uresničevanju tiste politike, ki jo je sprejel oktobrski plenum Poljske združene delavske partije in potrdil poljski narod na januarskih volitvah.
Pred dnevi je Sejm sprejel novi zakon o ljudskih odborih, kj bo omogočil večje sodelovanje delovnih ljudi v upravljanju. Ljudski odbori, ki jih bodo Poljaki v kratkem izvolili, bodo široki samoupravni organi, »resnični gospodarji na svojem področju«, kot piše poljski tisk. Odgovorni bodo za vse komunalno gospodarstvo, imeli pa bodo tudi široka pooblastila in možnosti, da vplivajo na delo podjetij splošno državnega pomena. Mnoge probleme bodo reševali samostojno, imeli bodo tudi lastna finančna sredstva, potrebna za zboljšanje življenjskih razmer državljanov.
Politika krepitve in večje samostojnosti ljudskih odborov je naletela na široko podporo javnosti in prav zato so volivci (prepričani, da bodo novi ljudski odbori resnična oblast delovnih ljudi) s takšnim zanimanjem in tako aktivno sodelovali v volilni kampanji. Na predvolilnih sestankih so državljani skrbno precenili slehernega kandidata, povedali, komu zaupajo in komu ne, in predlagali nove kandidate, V skoro vseh občinah so se volivci poslužili pravice, da kandidirajo večje število ljudi, kot bo odbornikov. Te pravice namreč do Oktobra niso imeli. Tako volivci ne bodo samo glasovali, potrjevali kandidatne liste, temveč med kandidati, katerih kandidature so sami potrdili, izbrali tiste, za katere so prepričani, da bodo dobro izpolnjevali naloge ljudskega odbornika.
Medtem ko so delovni ljudje Poljske izbirali kandidate in razpravljali o nadaljnji demokratizaciji oblasti, pa protisocialistični elementi niso stali prekrižanih rok. Ti ljudje, ki jih na Poljskem imenujejo »družbena desnica«, so skušali razbiti Fronto ljudske enotnosti, v kateri so Poljska združena delavska partija. Združena narodna stranka in Demokratska stranka. Zato so se komunisti trudili, da bi z volilnimi pripravami še bolj utrdili enotnost Fronte, ki je najboljše zagotovilo, da se prepreči protisocialistična dejavnost. Danes lahko rečemo, da se je Fronta ljudske enotnosti v predvolilnem obdobju okrepila, kar bo seveda vplivalo na rezultate volitev.
Bližnje volitve ljudskih odborov pa so za poljske komuniste le prvi korak v procesu reorganizacije oblasti in razvoju demokratičnega sistema upravljanja. Že sedaj razpravljajo, kaj bo treba storiti v prihodnje, da bi popolnoma osamosvojili vse oblastne organe od občinskih do vojvodskih ljudskih odborov.
Zaradi vsega tega lahko pričakujemo, da bodo nedeljske volitve prinesle zmago Fronti ljudske enotnosti in s tem nudile zavestnim socialističnim silam na Poljskem še večje možnosti za uveljavljanje socialistične demokracije.
Soodločanje delavcev na Madžtt.^em
Na kongresu sindikata kovinarjev Madžarske je govoril tudi Janoš Kadar, predšednik madžarske vlade, ki je med drugim dejal:
»Delavski sveti so odmrli. Toda mi smo menili, da je potrebno nekaj, kar bi delavcem omogočilo, da sodelujejo v upravljanju podjetij. Poznamo jugoslovansko prakso, imamo pa tudi svoje izkušnje. Jugoslovanski tovariši pravijo, da izhajajo iz svojih lastnih specifičnih pogojev. Mi tudi. Predlagali smo torej, naj ustanovimo svete podjetij. Ti sveti morajo delovati pod vodstvom sindikatov. Vendar pa je potrebno, da prihajajo pobude od spodaj ...«
štiri milijone brezposelnih v ZDA
V začetku januarja je 2,800.000 ameriških delavcev sprejemalo podpore za nezaposlene. Vseh delavcev, ki nimajo dela, je v ZDA nad 4 milijone. To je po vojni največje število nezaposlenih v ZDA.
Nad 5 milijonov članov sindikatov na Poljskem
Na Poljskem -je že 5,100.000 delavcev in nameščencev organiziranih v sindikatih. V minulem letu se je v sindikalne organizacije vključilo 270.000 novih članov. Med člani sindikatov je 31 % žensk.
Romunski sindikati bodo bolj spoštovali delavsko demokracijo
Glasilo romunskih sindikatov je pred' dnevi opozorilo simdiikalne organi.lzacirje, da morajo bolj spoštovati dn vsestransko izvajati metode
delavske demokracije in kodetotivnega vodstva v sindikatih. Romunski sindikalni list piše, da je kolektivno vodstvo osnovna značilnost delavske demokracije v sindikatih in zahteva, naj odločitve vodstev sindikalnih organizacij najprej proučijo, nato pa odobrijo vsii člani sindikatov. »Na žalost,« piše list, »imamo pri nas sindikalne organe, kj ne spoštujejo načel kolektivnega vodstva. Poznamo primere, da en član sindikalnega vodstva sam rešuje vsa vprašanja, ne da bi se posvetoval s člani.«
Za združitev Vietnama
Komunistični partiji Francije in Severnega ■Vietnama sta zahtevali naj se takoj uresničijo ženevski sporazumi o združitvi Severnega in Južnega Vietnama. Obe partiji sta objavili svojo zahtevo v deklaraciji, ki jo je priobčil list Komunistične partije Francije. »Humanite«. Deklaracija je bila rezultat razgovorov obeh partij v Hanoju, glavnem mestu Severnega Vietnama.
Nacionalizacija na CeyIonu
Predsednik ceylonske vlade Bandaranaike je pred dnevi dejal, da bo njegova vlada v kratkem nacionaliairala pristanišče v glavnem mestu Cejlona. Vlada namerava nacionalizirati tudi plantaže, katerih lastniki so tujci.
Kadrovske spremembe na Madžarskem
Predsednik madžarske vlade in prvi sekretar Madžarske socialistične delavske partije Ja* nos Kadar je v skupščini predložil reorganizacijo svoje vlade. Predlagal je, naj bi dosedanji podpredsednik vlade Ferenc Miinlch postal ministrski predsednik, minister kulture pa Valerije Benke. Predsednik vlade Kadar in minister za kulturo Kalay pa bi se posvetila delu v partiji, kjer bi obdržala svoje dosedanje funkcije — prvega sekretarja in sekretarja — medtem ko bi v vladi dobila položaj državnih ministrov. Skupščina je Kadarjev predlog sprejela.
Lani pa je južnoafriški parlament sprejel nov zakon o delovnih odnosih, ki je še povečal rasno diskriminacijo. Z njim je parlament prepovedal ustanavljanje novih skupnih sindikatov belcev in črncev. Stare sindikalne organizacije, v katerih so bili tudi črnci, so mo-
IZ JOHANNESBURGA IN DRUGIH MEST JUŽNOAFRIŠKE UNIJE SPET PRIHAJAJO VESTI O OGORČENEM BOJU AFRIČANOV PROTI POLITIKI KRUTE RASNE DISKRIMINACIJE, KI JO IZVAJA JUŽNOAFRIŠKA VLADA. V PRVIH VRSTAH TEGA BOJA SO ČRNI DELAVCI, PODPIRAJO PA JIH TUDI NAPREDNI BELCI, ZLASTI KOMUNISTI.
Na zasedanju Generalne- skupščine Združenih narodov in številnih drugih mednarodnih organizacij že nekaj let razpravljajo o rasni neenakopravnosti v. Južnoafriški uniji in sprejemajo resolucije, v katerih zahtevajo, naj južnoafriška vlada prizna črncem, Indijcem in mešancem enake pravice, kot jih imajo belci. Nacionalistična vlada pa se ne ozira na zahteve večine svojih državljanov in svetovnega javnega mnenja ter rasno neenakopravnost s slehernim dnem še povečuje.
Rasistična politika popolne ločitve belih in črnih, ki zagotavlja belcem vse pravice, črncem pa nobenih, je naletela na močan odpor črnega proletariata in njegovih organizacij, ki so vedno bile trn v peti nacionalističnih krogov Južnoafriške unije. Zato skušajo z raznimi diskriminatorskimi in nasilnimi ukrepi oslabiti udarno moč delavskega gibanja domačinov. Predvsem se trudijo, da bi onemogočili sleherno sodelovanje belih in črnih delavcev, in j^to vsak skupni nastop s silo zatro, češ da so ga organizirali komunisti. Že leta 1954 je nacionalistična vlada vnesla v zakon o delovnih odnosih uredbo, s katero je uzakonila načelo rasno ločitve v sindikalnem gibanju. Ta uredba je škodovala predvsem Zvezi sindikatov Južne Afrike, edini sindikalni centrali, v kateri so enakopravno sodelovali belci in črnci. Zato so črni delavci začeli ustanavljati posebne sindikate.
ČRNI PROLETARIAT PROTESTIRA NA ULICAH JOHANNESBURGA PROTI RASNI DISKRIMINACIJI
rale ustanoviti posebne sekcije za Evropejce in Afričane, iz izvršnih odborov pa so morale izključiti vse črnce, Indijce in mešance. Zakon je pooblastil ministra za delo, da lahko predpiše, na katerih delovnih mestih ne smejo delati črnci in sploh neevropejci. Delovne spore rešuje arbitraža, ki jo postavi vlada; njeni sklepi so končni. Z zakonom je bilo tudi prepovedano politično delovanje sindikatov in njihovo vključevanje v politične organizacije.
Nekateri južnoafriški sindikati, ki združujejo le Evropejce, so se pred dobrim poldrugim letom pridružili boju skupnih sindikalnih organizacij belcev in črncev proti sprejetju tega zakona. V minulem letu pa je vladi uspelo onemogočiti sleherno skupno akcijo. Danes se upirajo rasistični politiki, ki jo uzakonjuje novi zakon o delovnih odnosih, le sindikati domačinov in njihovi voditelji. Voditelji »belih« sindikatov (polni rasnih predsodkov in nazadnjaških pogledov) in mnogi evropski delavci (privilegirani s sistemom nagrajevanja, uredbami o zaposlovanju itd.) odklanjajo enotnost sindikalnega gibanja. S tem pa praktično ne škodujejo samo črncem, ampak tudi sebi, saj bi z enotnim nastopom vsega proletariata lahko izbojevali veliko večje pravice. Nacionalistična buržoazija razpihuje rasistično mržnjo, ločuje proletariat in — vlada. Zanimivo je, da celo tisti sindikalni voditelji evropskih delavcev, ki so pred leti obsojali najbolj grobe oblike rasnega razlikovanja, danes molče. Skupina evropskih delavcev, v kateri so pretežno komunisti, ki nasprotuje diskriminaciji in se zavzema za enotno proletarsko fronto, pa je zaenkrat še tako šibka, da njena dejavnost ni dovolj učinkovita.
Zato ker voditelji sindikatov belih delavcev skrbe samo za interese svojih članov in ničesar ne store proti zaostrovanju rasistične politike v sindikalnem gibanju, je boj črnega proletariata izredno težaven. Kljub temu pa so Afričani že nekajkrat množično nastopili proti neenakopravnosti. Znan je lanskoletni bojkot avtobusov v Johannesburgu in Pretoriji, v katerem je sodelovalo nad 100.000 afriških delavcev. Ta bojkot je močno odjeknil po vsej Južnoafriški uniji in utrdil sindikalno gibanje domačinov, obenem pa pokazal, da se črni proletarci pričenjajo zavedati svojih pravic.
i1
Hi
-1-
l
'rt'
!i
CETLONSKA VLADA NAMERAVA NACIONALIZIRATI TUDI PLANTAŽE, KATERIH LASTNIKI SO TUJCI. — DELAVKE NA PLANTAŽAH ČAJA NA CEVLONU
Nadzorstvo nad ameriškimi sindikati ali napad na sindikalno gibanje
Ameriška vlada je predložila Kongresu zakon o nadzorstvu nad sindikalnimi organizacijami. Gre za ukrepe, o katerih vlada trdi, da bodo preprečili korupcijo v sindikatih.
Zakon, ki naj bi ga Kongres spreijei, med drugim zahteva od sindikalnih organizacij natančna poročila o finančnem poslovanju, zlasti o uporabi dohodkov od članarine. Razen tega naj bi sindiikatij v bodoče predložili oblastem statute in poslovnike, obenem pa ne bi smeli več zahtevati od delodajalcev, da jih priznavajo kot predstavnike delavstva. Predsednik AFL-CIO je izjavil, da je predloženi zakon uvod v široko gonjo proti sindikalnemu gibanju in »neupravičenemu vmešavanju v sindikalne zadeve«*