931 Pregledni znanstveni članek/Article (1.02) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 84 (2024) 4, 931—944 Besedilo prejeto/Received:08/2024; sprejeto/Accepted:08/2024 UDK/UDC: 004.89: 316.614 DOI: 10.34291/BV2024/04/Kraner © 2024 Kraner, CC BY 4.0 David Kraner Vloga moči in uporaba UI v mrežni družbi The Role of Power and the Use of AI in the Network Society Povzetek: Komunikacijska orodja so pomemben vir porazdelitve moči. Današnja mrežna družba, ki ima na razpolago mnoge komunikacijske tehnologije, doživlja nenehne komunikacijske zaplete. Eskalacija vplivanja in izkazovanja moči zara- di uporabe umetne inteligence (UI) bi se morala gibati znotraj nadzorovanega območja. To pomeni, da se mora razvoj UI in njena uporabnost podrediti spo- štovanju človekovega dostojanstva. Dosedanje pozitivne izkušnje uporabe stro- jev z UI pri izvajanju opravil v pomoč človeku obetajo pozitivno prihodnost. Vendar pa ne manjka tistih, ki bi UI lahko izkoristili človeku v škodo. Zato je (in bo) potrebno neprestano etično spremljanje razvoja in vključevanja tovrstne tehnologije v družbo ter vzpostavljanje vzvodov za zagotavljanje varnosti, pra- vičnosti in kontrole. Ključne besede: oblast, moč, umetna inteligenca, mrežna družba, komunikacija Abstract: Means of communication are an important source of power distribution. In today's network society, which has most communication technologies at its disposal, there are constant complications in communication. The escalation of influence and the demonstration of power at the expense of the use of ar- tificial intelligence should remain within a controlled zone. This means that the development of artificial intelligence and its use must be subject to respect for human dignity. The positive experiences to date with the use of AI machines in human-supported work promise a positive future. However, there is no shor- tage of those who can exploit this to the detriment of humans. It is, therefore, necessary and will continue to be necessary to ethically monitor the deve - lopment and integration of this type of technology into society and to set levers to ensure safety, fairness and control. Keywords: power, authority, force, artificial intelligence, network society, commu- nication 932 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4 1. Uvod Tehnološke, izobraževalne, politične in druge institucije, ki se danes ponašajo z eksponentnim razvojem tehnologij, še posebej umetne inteligence (UI) (Dunnell et al. 2024; Castells 2006), nikakor ne morejo biti ponosne na medosebno komu- nikacijo na družbeni ravni (Kysar-Moon 2023; Tusalem 2024; Quinn et al. 2024). 1 Zdi se, da »mrežna družba« (Castells 2009), v kateri imamo na razpolago več komunikacijskih pripomočkov kot kdajkoli v zgodovini (Bahovec 2015; Gartner in Krašna 2023; Pasqualetti 2024), ne zna, ne zmore in/ali ne želi kvalitetno komu- nicirati. Komunikacija je sestavni del moči za doseganje političnih, gospodarskih ali osebnih interesov. Tudi delovanje strojev, ki jih poganja umetna inteligenca, danes predstavlja svojo komunikacijsko vrednost in moč. Etične, antropološke ter teološke izzive uporabe UI lahko razdelimo v tri sklope: a) umetna inteligenca in naši odnosi z drugimi in svetom; b) umetna inteligenca in naš odnos z Bogom oz. presežnim; c) umetna inteligenca in odnos do nas samih (Strahovnik 2023, 849). V tem prispevku se bomo osredotočili le na prvega. Znanstveniki se danes v večini strinjajo, da človeka ne bi želeli zamenjati s stro- ji, ki jih poganja UI in da mora biti UI v službi človeka – torej mu mora biti podre- jena in v pomoč (Tlili et al. 2023; Jung Youn 2023; Milberg 2024; Floridi 2024; Platovnjak in Svetelj 2023). Vendar ne manjka tistih, ki nevednost ljudi (zlasti mla- dih) že izkoriščajo za svoje partikularne interese (Pasqualetti 2024; Benanti 2019, 2022, 2020; Floridi 2022). Zato danes mnogi opozarjajo, da se je treba osredoto- čiti na človeka ter njegovo rabo tehnologij in UI (Pagliani 2004; Frančišek 2024). Predvsem se je treba izogibati lažnimi informacijam (Globokar 2021), religijskemu ekskluzivizmu (Kraner 2021; Jeglič 2023) in izkoriščanju uporabnikov digitalnih tehnologij – predvsem mladih (Vodičar 2020; Breton 2004; Kovač et al. 2020; Spi- tzer 2021). Pri tem imajo pomembno vlogo vse ustanove, ki se ukvarjajo z etično vzgojo: od religijskih do vzgojno-izobraževalnih (Nežič Glavica 2023, 1054; Šegula 2018; Stegu 2022; Platovnjak 2024). V našem prispevku sledimo raziskovalnemu vprašanju: Ali je dovolj vedeti, kako digitalno tehnologijo uporabljati, ali pa je treba tudi razumeti, kakšen vpliv ima uporaba tehnologije na dinamiko moči? Kako zaščititi dostojanstvo človeka pred škodljivimi izkoriščevalskimi silami dobičkarskih interesov? Zagovarjamo tezo, da v mrežni družbi razvoj in uporabo UI usmerjajo zlasti velike moči (tehnološke in finančne korporacije ter globalna politika). Posamezne manjše ustanove (razisko- valne, izobraževalne, religijske in druge) možnost vplivanja na UI imajo – vendar le z aktivnim spremljanjem njenega razvoja, proučevanjem etične, kazenske in politične odgovornosti razvijalcev tehnologij ter z vzgojno-izobraževalnimi progra- mi. 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0269 „Religija, etika, izobraževanje in izzivi sodobne družbe“ in raziskovalnega projekta P6-24684 „Teologija, digitalna kultura in izzivi na človeka osredotočene umetne inteligence“, ki ju sofinancira Agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS), ter v okviru raziskovalnega projekta „Epistemic Identity and Epis- temic Virtue: Human Mind and Artificial Intelligence“ s podporo fundacije John Templeton (krovni projekt „New Horizons for Science and Religion in Central and Eastern Europe“). 933 David Kraner - Vloga moči in uporaba UI v mrežni družbi 2. Spreminjanje moči in avtoritete v mrežni družbi Mrežna družba je koncept, ki ga je zasnoval španski sociolog Manuel Castells, ko je analiziral sodobno družbo na družbeni, politični, tehnični in gospodarski ravni. Pre- pričan je, da je vpliv digitalnih medijev – predvsem interneta – na družbo največji v zadnjih tridesetih letih. Internet je produkt procesa in razvoja človeštva. ‚Mrežno družbo‘ tvorijo digitalna omrežja in družbena struktura (tj. odnosi proizvodnje, potrošnje, reprodukcije, izkušenj in moči), ki tudi temelji na digitalnih omrežjih. »Mrežna družba je družba, katere družbena struktura se vrti okoli omrežij, ki jih omogočajo digitalne, mikroelektronsko podprte informacijske in komunikacij- ske tehnologije. Družbene strukture razumem kot organizacijske ureditve ljudi, ki vstopajo v odnose proizvodnje, potrošnje, reprodukcije, izkušenj in moči, ki se v procesih komunikacije izražajo s pomenom, zakodiranim v kulturo.« (Castells 2009, 19) Mrežna družba – tako kot druge družbe – temelji na produkciji in distribuciji vrednosti, pri čemer je z vrednostjo mišljeno to, za kar se odločijo dominantna omrežja. Castells trdi, da je vrednost vedno izraz moči, mrežna družba pa v tem pogledu večjih sprememb ne prinaša (2009). Z vsako spremembo družbene strukture – na primer zaradi pojava novih komu- nikacijskih tehnologij – se na novo opredelita tudi dve temeljni spremenljivki vsa- ke družbe: čas in prostor. V mrežni družbi sta ti dve spremenljivki pomembni, saj predstavljata pretočnost prostorov in ne-časovnost časa. S pretočnostjo prostorov imamo v mislih možnost, da s pomočjo digitalnih tehnologij nekaj izvajamo soča- sno, ne da bi se dva dogodka v prostoru in času dejansko stikala. Nečasovnost je značilnost digitalnih tehnologij, za katere se zdi, da zaradi zmogljivosti omrežja in hitrosti zanikajo čas in s tem zaporednost dogodkov, kar v praksi imenujemo ve- čopravilnost (Lévy 2008). Piero Pratesi, ki proučuje odnos med komunikacijo in močjo, razlikuje dva na- čina njune korelacije. Prvi način je povezan z vlogo komuniciranja v okviru oblastne moči (politične, gospodarske, cerkvene in poklicne), drugi pa s komuniciranjem kot močjo. To lahko nadalje delimo na moč, ki izhaja iz izključne posesti informi- ranja, in moč, ki izhaja iz razpoložljivosti komunikacijskih orodij (Pratesi 2002, 895). V mrežni družbi je odnos med komunikacijo in močjo treba ponovno proučiti. Velja poudariti, da je ta odnos v mnogih pogledih ambivalenten – z ene strani gre za učinkovito decentralizacijo moči, z druge pa za omrežje, ki ustvarja zelo centra- lizirane in vseprisotne sisteme nadzora (Castells 2009). Preden se lotimo proučevanja sprememb moči v ‚mrežnih družbah‘, je treba razlikovati med pojmoma ‚moč‘ in ‚oblast‘. Ameriški sociolog, ki proučuje komunikacije in družbo, Joshua Meyrowitz, raz- liko med avtoriteto in oblastjo opredeljuje zelo jasno. »Oblast se nanaša na sposobnost posameznika, da druge (s fizičnimi, eko- nomskimi ali drugimi sredstvi) prisili, da ubogajo njegove zahteve. Posa- meznik ima lahko sredstva oblasti: fizično silo, orožje in denar. Oblast mora 934 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4 vedno nekdo zastopati. Avtoriteta pa temelji na zmožnosti pridobiti zau- panje in pripravljenost za poslušnost drugih. Če oblast temelji na ustraho- vanju, avtoriteta preživi z inspiracijo.« (Meyrowitz 1995, 102) Ni naključje, da se danes učiteljska in cerkvena avtoriteta po večini zavrača, saj temelji na zaupanju in ne ustrahovanju. Kjer je nekoč avtoriteta temeljila na ustra- hovanju, tam se ji danes izogibajo. »Svoboda, ki si jo vsi tako želimo, je zaradi mo- žnosti ponudbe na digitalnem trgu vse bližja – zaradi osvobajanja od starih avto- ritet, v duhu demokratizacije pa tudi izvedljiva.« (Vodičar 2023) Meyrowitz meni, da si mora avtoriteta zaupanje ljudi zaslužiti, vendar ne s fizično silo, orožjem in denarjem, temveč s smiselnim odnosom do te mere, da so ljudje pri- pravljeni ubogati ali se vesti na določen način, ki je v skladu z navodili odgovorne avtoritete. Da bi dosegli poslušnost, morajo oblasti uporabiti natančne strategije. Ena od teh je nadzor nad informacijami – ni dovolj imeti komunikacijska sredstva, treba je imeti tudi sposobnost razumeti kode določenega medija (Meyrowitz 1995, 263). V človeški zgodovini je eden izmed bolj opaznih vidikov moč pisanja. V antiki so imeli tisti, ki so znali brati in pisati, poseben položaj moči. Tudi s pojavom ti- skarskega stroja, ki je sicer prek knjig in časopisov povzročil večjo distribucijo in- formacij, se je vprašanje pismenosti množic pojavilo znova. S prihodom elektron- skih medijev (radia in televizije) je glede dostopa do informacij nastal nov položaj. Po Meyrowitzu elektronski mediji namreč ne zahtevajo velikih spretnosti kodiranja in dekodiranja. Zato se pričakovanja preusmerijo na en sam organ, ki mu ni treba pretirano blesteti s svojimi pisnimi in argumentacijskimi sposobnostmi, pač pa s sposobnostjo ustvarjanja podobe, ki je za javnost privlačna. Ta sprememba komu- nikacijske strategije se je začela v šestdesetih letih 20. stoletja – v okviru mešani- ce družbenih sprememb, ki so jih na eni strani sestavljali protesti proti tradicio- nalnim institucijam in avtoritetam, kot so družina, šola in država, na drugi strani pa mediji, ki so dali glas navadnemu državljanu, človeku z ulice, za katerega se je pogosto zdelo, da ima za konkretnost in pristnost več občutka kot pa same avto- ritete ali celo specialisti. Elektronski mediji torej spreminjajo tok komunikacije in informacij ter tako vplivajo na hierarhijo oblasti. Meyrowitz trdi, da če v kakem podjetju organi vodenja, ki v okviru svoje moči običajno nadzorujejo pomembne informacije, začnejo del teh informacij prejemati od spodaj, se hierarhična struk- tura sčasoma sesuje in razpade (265–267). 3. Iluzornost demokratične moči interneta Pri razvoju vsake komunikacijske tehnologije so obstajali skriti interesi za pridobi- vanje moči in prednosti pred drugimi (Ong 2011). Okrog interneta je bil v začetku zgrajen mit, da gre za tehnologijo, ki bo odprla um in vsakemu od nas pomagala, da bomo bolj informirani in bolj izobraženi. Čeprav večjega dostopa do znanja ne moremo zanikati, velja opozoriti, da prehod od možnosti ‚biti informiran‘ do de- janja ‚informirati se‘ ni samodejen. 935 David Kraner - Vloga moči in uporaba UI v mrežni družbi Nevroznanstvenik Manfred Spitzer je še posebej zadržan – kritizira digitalne tehnologije in omrežja, ker potencialno vodijo v nazadovanje naših možganov in našega telesa. Digitalne tehnologije v otroški dobi učenja več prinašajo tveganj kot rešitev, saj otroku odvzamejo širšo kognitivno izkušnjo. Tudi za odraslega pre- obilica informacij predstavlja težave pri izbiri, kritičnem branju virov, ocenjevanju kaj je prav, kaj ima vrednosti in kaj ne (Spitzer 2017). Tudi internet je orodje, ki je v rokah tistih, ki imajo družbeno moč. To dokazuje njegov razvoj in razcvet tehnologij, ki prinašajo bogastvo le nekaterim – kot bomo videli v nadaljevanju. Vse se je začelo s projektom ARPANET (1969), ki naj bi zago- tovil ameriško vojaško prevlado v času hladne vojne. Na srečo je vojska zasnovo zaupala inženirjem, tehnikom in učiteljem, ki so bili bolj navdušeni nad znanstve- nimi ideali kot nad vojaškimi strategijami. Projekt se je tako razvil zahvaljujoč si- nergiji štirih družbenih akterjev: tehnoelit, hekerske skupnosti, virtualnih skupno- sti in poslovnega sveta (Castells 2006, 45). Z vstopom na področje poslovnega sveta je bilo uporabo mreže po eni strani mogoče razširiti zunaj elitnih krogov ameriških univerzitetnih kampusov in virtu- alnih skupnosti, po drugi strani pa je prišlo do tega, da je nadzor nad prihodnostjo omrežja prevzelo podjetje. Rodilo se je novo gospodarstvo, ki mu je zakon mreže naklonjen. Kakor trdi Castells, je »uresničitev skritega potenciala ob zmožnosti pretvorbe moči uma v proizvodnjo denarja postala temelj poslovne kulture Silici- jeve doline in internetne industrije na splošno« (63). V devetdesetih letih je bil komunizem močno poražen, kar je kot simbolni do- godek zaznamoval padec berlinskega zidu. Kapitalizem je dejansko zmagal, a tudi razkril svoj pravi obraz sistema, ki deluje ne glede na vrsto režima, ki ga sprejme – saj glavni cilj ni skupno dobro ljudi, temveč dobiček ekonomskih elit. Podjetja iz Silicijeve doline in denarni tokovi z Wall Streeta so postali referenčne točke za podjetniške in finančne inovacije, internet pa je deloval kot krmilo za osvajanje trgov po vsem svetu (Parisier 2012). Web 2.0 (digitalna socialna omrežja) se je najprej odzval na poslovno usmerje- ne potrebe. Začela se je hitra in navdušujoča revolucija – Web 2.0 je namreč re- snično omogočil ustvarjanje konvergentne kulture. Njegove zmožnosti interakcije in sodelovanja z uporabo vseh oblik sporočanja (zvok, slika, video, besedilo, gra- fika itd.) so v potencialnega tvorca informacij in kulture spremenili katerega koli uporabnika. Leto 2002 je zaznamovala eksplozija blogov. V javnosti je zaokrožila misel, da je prišel čas novega obdobja demokratizacije svobode misli in izražanja. Toda ob vsej svežini je bilo za informacije značilno tudi veliko zatohlosti, ki jo je ustvarilo kopičenje objav, katerih cilj je bil bolj razplamteti jezo kot pa spodbujati resne študije ali razprave. Blogosfera je tako takoj razkrila svojo ambivalentnost: naklonjenost alternativnim informacijam in povzročanje veliko nekoristnega hru- pa. S pojavom družabnih omrežij, zlasti s Facebookom, se zgodovina zopet pono- vi. Vedno se začne z nečim družbeno koristnim (tkanje odnosov, iskanje starih sošolcev itd.), potem pa zmogljiva aplikacija kmalu preide v družbeno negativno uporabo. Mreža sicer res daje prednost politični aktivnosti državljanov, družabno- 936 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4 sti, prijateljstvu, solidarnosti, dobrodelnim združenjem ipd., vendar tudi poslovnim in brezvestnim zadevam, populizmu, rasizmu, fundamentalizmu, prostituciji, te- rorizmu itd. Pravzaprav je mreža skoraj v trenutku ustvarila nov digitalni svet z vsemi njegovimi krepostmi in slabostmi (Lanier 2010). Iz začetnega mita o tehnologiji, ki naj bi pomagala vsakemu od nas, da bomo bolj informirani in izobraženi, je prišlo do prevlade elit. Ne le podrejanje tehnolo- gije gospodarskim interesom – takšen trend lahko vodi v uničenje človeštva. O tem je prepričan tudi Pasqualetti, ki med drugim trdi, da je pohlep po moči naj- večja nevarnost. Ogroža človek, ki tehnologijo zlorabi (Pasqualetti 2018, 63–64). Naša resničnost je v zadnjih petdesetih letih vse bolj digitalna resničnost, se- stavljena iz ničel in enic. Italijanski filozof – profesor na Univerzi v Oxfordu – Luci- ano Floridi spremembo človekovega odnosa do tehnologije zelo nazorno predsta- vlja na treh nivojih. Zanj je digitalna tehnologija tretji red. Ni tehnologija, ki bi bila postavljena neposredno med človeka in naravo – kot npr. sekira (prvi red). Tudi ni tehnologija, ki bi bila postavljena med človeka in drugo tehnologijo kot npr. motor (drugi red). Digitalna tehnologija stoji med eno in drugo tehnologijo – kot npr. ra- čunalniški sistem, ki nadzoruje robota pri barvanju avtomobila (tretji red). Floridi UI pripisuje izredno moč in opozarja na človekovo nesposobnost obvladovanja tehnologij: »Zaradi avtonomne računalniške moči digitalnega sistema nad proce- som morda niti nimamo nadzora /…/. Po drugi strani pa digitalno ni le nekaj, kar neko resničnost izboljša ali poveča, temveč nekaj, kar jo radikalno preoblikuje, saj ustvarja nova okolja, ki jih naseljujemo, in nove oblike delovanja, s katerimi smo v interakciji.« (Floridi 2022, 31) Danes smo uporabniki UI vsi. Od tega, da nosimo pri sebi pametni telefon, do uporabe vseh vrst pametnih naprav in aplikacij. Vendar – kdo se resno zaveda, katere gospodarske sile in skupine moči so v ozadju, ko priklopljen na svetovni splet prenaša podatke o sebi in drugih? Tehnologija živi tam, kjer je moč in bogastvo. Neenakost med bogatimi in rev- nimi je jasen kazalec, da se o blaginji za vse in pravični družbi ne razmišlja. Agen- cija Oxford Commitee for Famine Relief (OXFAM) že leta obsoja postopno koncen- tracijo bogastva v rokah peščice do te mere, »da ima samo osem ljudi toliko pre- moženja kot najrevnejša polovica človeštva. Od gospodarske rasti imajo koristi najbogatejši, medtem ko preostali del družbe, zlasti revni, trpi. Do tega skrajnega, nevzdržnega in nepravičnega položaja nas je pripeljala sama narava naših gospo- darstev in temeljna načela naših gospodarskih sistemov.« (OXFAM 2017) Danes gospodarske moči nimajo na voljo le določenega jezika, temveč vse je- zike, ki jih je človek izumil skozi stoletja. Multinacionalke imajo moč, da svoje stranke dosežejo s svetlobno hitrostjo tako, da vlagajo v trženje, personalizirano oglaševanje, privlačno zunanjo podobo in embalažo izdelkov. Njihova moč je v vplivanju in prepričevanju (Pasqualetti 2018). Učinkovitost prepričevanja in vplivanja sta v družbi dobro vidna: bogatenje zgolj peščice ljudi, eksponentna rast tehnoloških podjetij, raztresenost oz. problem koncentracije, zasvojenost s spletom itd. Obstaja torej resnična potreba, da bi se 937 David Kraner - Vloga moči in uporaba UI v mrežni družbi človek iz te zasvojenosti prebudil – in svojo avtonomno zavest osvobodil. To danes ugotavlja tudi strokovnjak za interakcijo mladih z elektronskimi mediji, David Buckingham. Ne poudarja le digitalnega opismenjevanja mladih in starih z vklju- čevanjem medijev v pedagoški proces (Buckingham 2003), temveč tudi potrebo po aktivni vključenosti ljudi v družbene in politične spremembe (2020). Primer takega vključevanja je brazilski pedagog Paulo Freire, ki je znan po pedagogiki za- tiranih. Takole pravi: »Pedagogika zatiranih kot humanistična in osvobajajoča pe- dagogika bo imela dva različna momenta. Prvi, v katerem se zatirani sveta zatira- nja zavedo in se v praksi zavežejo, da ga bodo preoblikovali; drugi, v katerem po preoblikovanju zatiralske stvarnosti pedagogika ni več pedagogika zatiranih – po- stane pedagogika ljudi, ki so v procesu trajne osvoboditve.« (Freire 2002, 40) Čeprav Freire delovanja velikih omrežij in oblastnih moči, ki smo jih omenili zgoraj (političnih, gospodarskih, poklicnih, cerkvenih), ni doživel in analiziral, bi njegovo kritiko lahko mirno parafrazirali in usmerili na današnji čas. Tudi danes gre za zatiralsko stvarnost – za človeka, ki je ali na strani ‚zatiranega‘ ali pa ‚zatira‘. 4. Moč UI in vloga človeka Nenehen pretok podatkov med fizično in virtualno resničnostjo, ki ga omogoča svetovni splet z računalniki in pametnimi napravami, polni bazen zgodovinskih (av- tentičnih), sintetičnih in hibridnih podatkov. Za Floridija so zgodovinski podatki tisti iz resničnega življenja ali vhodni podatki. Podatke, ki jih v celoti ustvari UI, imenuje sintetični (Floridi 2022, 70). Hibridni podatki so medtem produkt zgodovinskih in sintetičnih podatkov. Ravno zaradi anonimizacije so zgodovinski podatki najbolj ‚osiromašeni‘ (72). Eden glavnih virov moči UI so podatki. Središčno zanimanje je, kako za reševanje zapletenih problemov ustvariti hibridne ali sintetične podatke. Bolj kot bo to mogoče, uspešnejša bo UI – je prepričan Floridi (84). Ker je danes vse v povezavi z UI pod vplivom digitalne revolucije, se je tudi znanstvena misel o robotih preoblikovala, spremenila oz. prilagodila in izkrivila. O tem so razmišljali Reis in soavtorji, ki ugotavljajo, da stroji zaradi svoje mehan- ske in analitične narave pri opravljanju standardiziranih nalog ljudi praviloma pre- kašajo. Takoj nato dodajajo, da vendarle ne dosegajo takšne tehnološke usposo- bljenosti, da bi lahko človeka kar nadomestili (Reis et al. 2020). Tudi vsakodnevne teme, o katerih pišejo mediji in so v pogovorih med ljudmi na neki način središčna tema, se dotikajo UI. Righetti in Carradore sta analizirala skoraj 3000 novic spletnih medijev v Italiji v letih 2014–2018. Ugotavljata, da se je v tem času število novic, povezanih z roboti, podvojilo in da so najpogostejše teme ‚zapo- slovanje‘ robotov v družbenih sektorjih (npr. negovalci v bolnišnicah, glasbeni vod- je na festivalih in razstavah), fizične grožnje robotov ljudem, strah pred izgubo de- lovnih mest, vojna z roboti, sožitje med ljudmi in roboti (Righetti in Carradore 2019). Kako uporabiti moč UI v korist človeku? V čem je potrebna regulacija moči in interesov, da se bo UI razvijala v dobro človeštva? 938 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4 4.1 Vidna moč UI in njene reprezentacije Preden preidemo na koristi UI, nas zanima, kaj imamo ljudje, ko govorimo UI, v mi- slih. Da bi lahko obravnavali najbolj točne miselne sisteme, ki imajo posebno logiko in jezik, strukturo razvoja (bodisi vrednot bodisi mišljenja), način posredovanja, ki jim je lasten, se bomo omejili na socialne reprezentacije. V njih ne vidimo zgolj ‚mnenja o‘, ‚slike od‘ in ‚drže pred‘, ampak ‚teorije‘, ‚vede‘ sui generis, zasnovane za odkrivanje realnosti – in tudi njeno obvladovanje (Moscovici 2005). Močan vpliv, ki ga ima UI na človeka, je povzročil nastanek novih socialnih reprezentacij (SR) v povezavi s stroji (Brondi et al. 2021; Dunnell et al. 2024). Brondi s soavtorji, ki je raziskoval, kakšne SR imajo mladi Italijani o strojih (vzo- rec obsega 422 mladih med 18 in 31 letom), ugotavlja, da gre za štiri glavne SR: 1. fizično utelešenje, 2. področje uporabnosti, 3. mesto v družbi, 4. idejna ali fanta- zijska vrednost robotov (Brondi et al. 2021). V povezavi z ‚utelešenjem‘ se pojavlja filozofsko vprašanje, kako razlikovati med roboti in človekom. Pogosto namreč robote vidimo preoblečene v lutke, podobne človeku. Poleg tega določene naloge opravijo bistveno bolje in učinkoviteje kot človek. Filozof Žalec je prepričan, da je lastnost samostojnega reševanja zapletenih problemov tista, ki je roboti niso sposobni. Ravno ta lastnost je tista, ki dela člo- veka kvalitativno drugačnega od stroja. »Ta kvalitativna razlika je vsekakor drugač- na od tiste, ki jo označujejo pojmi, kot so psihično, fenomenalna zavest, zavedanje, živo, splošnost, intuicija itd.« (Žalec 2024, 823) Avtorica Centa Strahovnik, ki je analizirala oblikovanje in dojemanje identitete pogovornih sistemov umetne in- teligence, je prepričana, da se »pri interakciji s temi sistemi lahko spremeni naša lastna identiteta. /…/ Sistemi umetne inteligence predstavljajo novo resničnost, s katero se človek srečuje /…/. Poleg tega, kako dojemamo njihovo zunanjo ‚podo- bo‘ (spol, glas, barva kože ipd.), bo vse večji pomen dobivalo tudi vprašanje, kako dojemamo druge vidike njihove identitete.« (Centa Strahovnik 2023, 862–863) Pri uporabnosti robotov se polje odpira v neskončnost, saj zaobjema vse kotič- ke človekovega življenja. Uporabniki trdijo, da mora biti UI človeku zgolj v pomoč, ne sme pa ga zamenjati. Izpostavimo le primer odprtokodnega sistema, ki je s pomočjo UI sposoben ustvarjati govor in sliko: spletna platforma „OpenOpenAI“, ki oblikuje besedila, govor in ustvarja videoposnetke za prikaz izvedbe govora. Dunnell s soavtorji ugotavlja, da želijo uporabniki UI za pomoč pri svojem delu uporabiti zlasti tam, kjer je boljša od človeške inteligence (Dunnell et al. 2024). UI v družbi povzroča velike spremembe. Spremenil se je način učenja, igranja, dela, ljubezni, sovraštva, izbire, odločanja, proizvodnje, prodaje, nakupov, potro- šnje, oglaševanja, uživanja, skrbi in nege, druženja, komuniciranja itd. S pametni- mi napravami in pomočjo svetovnega spleta svoje življenje ovijamo v digitalna okolja. „Infosfera“ je okolje, ki omogoča uspešno delovanje robotov (Floridi 2022, 56). Vse več ljudi je v omrežja povezanih kar naprej – tudi takrat, ko ne brskajo po spletu. Zato Floridi pravi, da »vedno več ljudi živi onlife, tako na spletu kot brez njega, in intolife, tako digitalno kot analogno« (25). 939 David Kraner - Vloga moči in uporaba UI v mrežni družbi UI je mogočen vir idej in fantazij. Nastala je množica mitov: UI bo rešila in pre- magala vse; povzročila bo usodno katastrofo; uničila bo milijone delovnih mest in nadomestila odvetnike, zdravnike, novinarje, raziskovalce, voznike tovornjakov, taksiste ter na koncu ljudi nadvladala (85–86). Vendar so roboti kljub temu vsakdanjim praksam večine državljanov še vedno tuji. Zato so Brondi in soavtorji prepričani, da si posamezniki in družba srečanja z roboti predstavljajo, konstruirajo in pripovedujejo bolj na idejni ravni kot iz dejanskih izkušenj. S tem so povezani tudi njihovi strahovi in pričakovanja (Brondi et al. 2021). Večina ljudi ima – kljub vsenavzočnosti razprav in diskusij o UI – zavestnih izku- šenj z uporabo UI vendarle zelo malo ali nič. Hkrati pa strokovnjaki opozarjajo, da je moč, ki jo UI izkorišča, vse bolj problematična, saj se dotika različnih področij vsakdanjega življenja (zdravje, delo, izobraževanje, vzgoja itd.). Brondi s soavtorji opozarja, da so prakse in dejanske interakcije z roboti nepovezane (vsak v svojem okolju oz. kontekstualne) (2021). Končno so ljudje prisiljeni, da zavzamejo stališče za ali proti, čeprav so pogosto zelo slabo informirani. Škodljivih tveganj, povezanih UI, ne smemo spregledati. 4.2 Etična načela, nevidna moč človeka Zavedanje, da tista, ki bi vzbujala strah zaradi svoje potencialne moči, ni tehnolo- gija, temveč človek, ki jo uporablja, je osrednjega pomena. Weidinger in soavtorji so z analizo velikih jezikovnih modelov izdelali sistematični pregled tveganj in jih razporedili v šest področij: 1) diskriminacija, sovražni govor in izključevanje; 2) informacijska tveganja oz. tveganja zlorabe informacij; 3) tveganja napačnih ali lažnih informacij; 4) zlonamerna uporaba sistemov; 5) tveganje za nastanek ško- dljivih posledic na podlagi interakcije med človekom in računalnikom; 6) tveganje za okoljsko in socialno-ekonomsko škodo (Weidinger et al. 2022). Tveganja veljajo za vse stroje, ki jih poganja UI, in jih bomo (strnjena v dve toč- ki) predstavili. Omejili se bomo na področji, kjer je današnji človek najbolj ranljiv: diskriminacija in zloraba informacij (Kraner 2023; 2024). 4.2.1 Problem diskriminacije Nikoli v zgodovini noben medij (od knjige do elektronskih medijev) odprtega dosto - pa do vseh svojih privilegijev moči ni dopuščal vsem, ampak je vedno prihajalo do regulacije (Meyrowitz 1995). Lahko bi rekli, da je do diskriminacije pri dostopnosti medijev in uporabi njihove moči v določeni meri prihajalo vedno. 2 Zato je tudi da- nes utopično zahtevati, da bi UI bila dostopna vsem in z enakimi pooblastili. Prva ovira je finančna – aplikacije UI imajo svojo ceno. Z nastopom interneta in digita- lizacije dobrin (dokumentov, izdelkov, odnosov itd.), je zrasla želja po zastonjskosti ‚vsega‘, dostopnosti ‚povsod‘, vplivanja na vse. Pojavila se je tudi utopična ideja o kiberdemokraciji (Lévy 2008) – a kmalu se je izkazalo, da je to iluzija (Lanier 2010). 2 Nekateri religiologi menijo, da mediji povzročajo diskriminacijo določenih verskih skupin, ko objavljajo zgolj pristranske novice – in da so glavni raznašalci islamofobije (Jeglič 2024, 302). 940 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4 Pri tem Floridi opozarja na problem rasne, spolne in verske diskriminacije. Pre- dlaga zahtevo po algoritemski pravičnosti na štirih področjih: področju antiklasi- fikacije (zaščita kategorij rase, spola), enakega razvrščanja (skupna merila za na- povedovanje uspešnosti), kalibriranja algoritma (algoritem deluje do vseh zašči- tenih skupin enako) in statistične enakosti (enak način izračuna srednje verjetno- sti za vse člane zaščitenih skupin) (Floridi 2022, 163–164). 4.2.2 Problem zlorabe informacij in škodovanje Ne želimo opozarjati zgolj na problem lažnivih informacij, ki so v digitalni dobi vsakodneven pojav (Lah 2018), ampak tudi na netočnosti zaradi poenostavljanja. Na to opozarja Benanti s primero zemljevida, ki bi bil natančna kopija resničnosti. Če bi bil teoretično izvedljiv, bi bil dejansko neuporaben, saj bi vseboval preveč podatkov. Podobno UI ne more upoštevati vseh podatkov, ker jih je preveč. Kot se odločimo za pot na osnovi zemljevida, tako se z uporabo UI odločimo za izvedbo operacije na osnovi nekaterih podatkov. In prav zato Benanti trdi, da etično vpra- šanje za UI ni prehodno vprašanje – ki bi ga na začetku upoštevali, potem pa ne več. Etično vprašanje je za UI konstitutivno vprašanje. Kot so zemljevidi redukcija resničnosti in zato sprejeti s poenostavitvami, tako tudi UI s pomočjo podatkov iz senzorjev, ki opravljajo podobne redukcije, po svoji naravi stvari prikaže zmotno. Benanti si zastavlja etično vprašanje: kako zagotoviti, da ta zmotljivost ne bo ško- dovala vrednotam, ki veljajo za ključne in temeljne? (Benanti 2022, 124) Benanti poudarja, da mora etika v svojem minimalnem razumevanju zagota- vljati sistem, ki je čim bolj varen pred napakami. To pomeni, da morajo biti vse nevarnosti preverljive na »obeh polih sintetičnega spoznavnega razmerja: človek in stroj. Na člove- ški strani to pomeni, da algoritemska merila, na katerih stroj in njegovo delovanje temelji, postanejo pregledna in človeškemu spoznavanju dosto- pna. Na strani stroja pa to pomeni razvoj algoritmov, ki po eni strani ne povzročajo situacij, v katerih poseg sistema človeškega odločevalca zavaja, po drugi pa znajo človeško etično instanco ‚prebrati‘ ali ‚razumeti‘ tako, da jo prevedejo in izvedejo v ‚strojnem jeziku‘.« (127) Za Benantija je najpomembnejše človeško dostojanstvo in podrejanje stroja človeku. Pri tem izpostavlja štiri komunikacijske lastnosti, ki da bi jih pametni stro- ji morali imeti – intuicija, iznajdljivost, prilagodljivost in podrejenost. Stroji so zanj sprejemljivi le, če bodo znali z ljudmi sodelovati v skladu z določenimi smernicami. To pomeni »ne le, da človeku ne bodo škodovali, temveč bodo znali tudi zaščititi njegovo dostojanstvo in iznajdljivost, ne da bi pri tem omrtvili njegovo notranjo vrednost« (128). Umetni stroji bi morali pridobiti nekakšno ‚umetno ponižnost‘, ki stroju omo- goča, da ugotovi, kaj je pri njegovem delu prioriteta. Če gre za sesalec prahu, bi ta moral razumeti, ali naj posesa čim več prahu ali pa naj v tem trenutku posesa le malo prahu in se k tej funkciji vrne pozneje, ker so se pri ljudeh, ki so v tem tre- 941 David Kraner - Vloga moči in uporaba UI v mrežni družbi nutku v sobi, pojavile druge prioritete. »Operativna prioriteta ni v algoritmu, tem- več v osebi – tam je sedež dostojanstva. V mešanem okolju [med stroji in ljudmi] je oseba in njena edinstvena vrednost tista, ki vzpostavlja in določa prednostne naloge: robot je tisti, ki sodeluje s človekom, ne pa da bi človek pomagal stroju.« (131) Spoštovanje človekovega dostojanstva želi človeka v temelju zaščititi pred ma- nipulacijo, zavarovati njegovo zasebnost, ga pozvati k soglašanju, zagotoviti upo- rabniku pravičnost in z njim semantično prijazno sodelovati (Floridi 2022, 226; Globokar 2023, 866–869). Za Benantija je odnosni vidik med človekom in strojem bistvenega pomena. »Ta odnos ne more potekati le v okviru racionalnega odnosa, temveč mora prevzeti – in biti sposoben obdelati – tudi celotno čustveno vprašanje, katerega nosilec je človeška stran.« (Benanti 2022, 126) Za morebitno škodo, ki bi jo stroj človeku lahko povzročil, morajo biti predvi- dene sankcije. Za strojem je človek, ki mora za svoja dejanja odgovarjati. Floridi poudarja, da »je umetni agent za kaznivo dejanje lahko odgovoren vzročno, mo- ralno pa je lahko odgovoren le človeški agent« (Floridi 2022, 185). 5. Zaključek Pri predstavitvi kompleksne dinamike med močjo, UI in komunikacijskimi tehno- logijami v sodobni mrežni družbi smo izpostavili več ključnih ugotovitev in odprtih vprašanj, ki zahtevajo nadaljnje razmisleke in ukrepe. Ključne ugotovitve so, da tehnologije danes oblikujejo načine, kako se moč in avtoriteta v družbi izražata. UI ne preoblikuje le komunikacije, temveč ostaja v službi močnih korporacij, kar vodi v centralizacijo moči. Ustvarjanje kumulativnih podatkov ter sintetičnih in hibridnih oblik informacij posega v temeljne vidike človekove identitete in vrednot. UI se pogosto opredeljuje kot podpora človeku – a obstaja nevarnost, da postane sred- stvo za manipulacijo. V prispevku zato izpostavljamo potrebo po etičnem nadzoru nad razvojem UI in varovanju človekovega dostojanstva. Radikalna preobrazba, ki jo digitalizacija omogoča, kliče po skupni odgovornosti tako tehnoloških kot druž- benih akterjev. UI lahko vodi do diskriminacije in širjenja lažnih informacij. Brez ustrezne regulacije obstaja nevarnost, da bo UI neenakosti v družbi še okrepila in škodovala ranljivim skupinam. Odprta ostajajo naslednja vprašanja: Kako uravnotežiti moč UI in njeno etično odgovornost? Kako je mogoče regulirati razvoj UI, da bomo varni pred njenimi negativnimi učinki, ki vključujejo diskriminacijo in manipulacijo? Kdo nosi odgo- vornost? Kakšna je pravna in etična odgovornost posameznikov, podjetij in vlad pri uporabi in razvoju UI? Kako zaščititi ranljive skupine; kako lahko zagotovimo, da UI ne bo škodovala tistim, ki so na robu družbe? Kako se boriti proti širjenju dezinformacij? In kako lahko v svetu, kjer prevladujejo UI in digitalne tehnologije, ponovno vzpostavimo zaupanje med ljudmi in institucijami? 942 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4 Pomen proučevanja etičnih, socialnih in pravnih vidikov tehnologije odraža nuj- nost, da se ljudje in institucije aktivno vključijo v oblikovanje prihodnosti, ki bo spodbujala pravičnost, odgovornost in človeško dostojanstvo. Ta odprta vprašanja ostajajo za oblikovanje trajnostne, vključujoče mrežne družbe ključna. Če parafra- ziramo McLuhanovo izjavo, lahko poudarimo, da tehnologije niso niti pozitivne niti negativne – pa tudi nevtralne niso (McLuhan in Quentin 1967). Tudi, če se strinjamo z Bregantom, ki trdi, da način uporabe UI daje vtis, da je meja med člo- veško in umetno inteligenco izbrisana (Bregant 2020, 17), moramo vendarle pri- znati, da je za vse, kar počnejo stroji, odgovoren človek. Skratka, sistemi UI nas ne smejo nadomestiti – čeprav nam lahko na mnogih področjih pomagajo (Doroban- tu idr. 2022). Kratica UI – Umetna inteligenca. Reference Bahovec, Igor. 2015. Christianity in confrontation with individualism and crisis of Western cultu- re: person, community, dialog, reflexivity, and relationship ethics. Bogoslovni vestnik 75, št. 2:335–346. Benanti, Paolo. 2019. Le Macchine sapienti: Intelli- genze artificiali e decisioni umane. Bologna: Marietti 1820. – – –. 2020. Digital age: teoria del cambio d’epoca: persona, famiglia e società. Rim: San Paolo. – – –. 2022. Human in the loop: Decisioni umane e intelligenze artificiali. Firence: Mondadori Università. Bregant, Janez. 2020. Umetna inteligenca v praksi. Analiza 24:5–20. Breton, Philippe. 2004. Elogio della parola: Il potere della parola contro la parola del potere. Milano: Elèuthera. Brondi, Sonia, Monica Pivetti, Silvia Di Battista in Mauro Sarrica. 2021. What do we expect from robots? Social representations, attitudes and evaluations of robots in daily life. Technology in Society 66:101663. https://doi.org/10.1016/j. techsoc.2021.101663 Buckingham, David. 2003. Media education: Alfabetizzazione, apprendimento e cultura contemporanea. Trento: Ericson. – – –. 2020. Un manifesto per la media education. Milano: Mondadori Università. Castells, Manuel. 2006. Galassia Internet. Milano: Feltrinelli. – – –. 2009. Comunicazione e potere. Milano: Università Bocconi Editore. Centa Strahovnik, Mateja. 2023. Identiteta in pogovorni sistemi umetne inteligence. Bogo- slovni vestnik 83, št. 4:853–864. https://doi. org/10.34291/bv2023/04/centa Dunnell, Kevin, Gauri Agarwal, Pat Pataranuta- porn in Andrew Lippman. 2024. AI-Generated Media for Exploring Alternate Realities. Prispe- vek predstavljen na znanstvenem zborovanju Extended Abstracts of the 2024 CHI Conferen- ce on Human Factors in Computing Systems. Honolulu, Association for Computing Machine- ry. Razmnoženina. Floridi, Luciano. 2022. Etica dell’intelligenza artifi- ciale: Sviluppi, opportunità, sfide. Milano: Raffaello Cortina Editore. – – –. 2024. The Hardware Turn in the Digital Disco- urse: An Analysis, Explanation, and Potential Risk. Philosophy & Technology 37, št. 39:37–39. Frančišek. 2024. Umetna inteligenca in mir. Posla- nica papeža Frančiška za 57. svetovni dan miru. Katoliška cerkev. 1. 1. Https://katoliska-cerkev. si/poslanica-svetega-oceta-franciska-za-57- -svetovni-dan-miru-umetna-inteligenca-in-mir Freire, Paulo. 2002. La pedagogia degli oppressi: Edizione italiana a cura di Linda Bimbi. Torino: EGA Editore. Gartner, Smiljana, in Marjan Krašna. 2023. Etika umetne inteligence v izobraževanju. Revija za elementarno izobraževanje 16:221–237. 943 David Kraner - Vloga moči in uporaba UI v mrežni družbi https://doi.org/10.18690/rei.16.2.2846 Globokar, Roman. 2021. Vzgojni izzivi šole v digi- talni dobi. Ljubljana: Teološka fakulteta. – – –. 2023. Razprava o dostojanstveni smrti. Bogoslovni vestnik 83, št. 4:865–882. https:// doi.org/10.34291/bv2023/04/globokar Jeglič, Urška. 2023. Širjenje salafizma na Balkanu s pomočjo digitalne tehnologije. Bogoslovni vestnik 83, št. 4:945–955. https://doi. org/10.34291/bv2023/04/jeglic – – –. 2024. An Analysis of the Belief in Religious Truths Between Muslims and Roman Catholics in Slovenia and the Question of Identity. Nova Prisutnost 22, št. 2:301–315. https://doi. org/10.31192/np.22.2.4 Jung Youn, Soo. 2023. Test design and validity evidence of interactive speaking assessment in the era of emerging technologies. Language Testing 40, št. 1:54–60. https://doi. org/10.1177/02655322221126606 Kovač, Miha, Mojca Kovač Šebart, Tadej Vidmar in Jasna Mažgon. 2020. Bralne navade v Slove- niji in bralne navade študentov pedagoških programov. Tekstilec 71, št. 2:40–57. Kraner, David. 2021. Intolerance in the media and representations of the Catholic Church. Crkva u svijetu 56, št. 4:731–766. https://doi. org/10.34075/cs.56.4.8 Kraner, David. 2023. Conflict as a Challenge for Personal Growth in the Educational Team. Seminare 44, št. 1:69-81. https://doi. org/10.21852/sem.2023.1.07 – – –. 2024. Negative News about the Catholic Church as a Challenge for a More Active and Critical Reading of the News. Seminare 45, št. 1:19–31. https://doi.org/10.21852/sem.1822 Kysar-Moon, Ashleigh. 2023. The power of fa- mily? Family social capital and the risk of exter- nalising behaviours among youth with multiple childhood adversities. Sociology of Health & Illness 45, št. 4:810–836. https://doi. org/10.1111/1467-9566.13621 Lah, Peter. 2018. Laži, preoblečne v novice, da ljudje dobimo norice. Academia. 15. 2. www. academia.edu/35927042/Fake_news_Laži_ preoblečene_v_novice_ki_povzročijo_da_lju- dje_dobimo_norice (pridobljeno 28. 4. 2024). Lanier, Jaron. 2010. Tu non sei un gadget. Milano: Mondadori. Lévy, Pierre. 2008. Cyberdemocrazia: Saggio di filosofia politica. Milano: Mimesis. McLuhan, Marshall, in Fiore Quentin . 1967. The medium is the massage. New York: Random House. Meyrowitz, Joshua. 1995. Oltre il senso del luogo: L’impatto dei media elettronici sul comporta- mento sociale. Bologna: Baskerville. Milberg, Tanya. 2024. The future of learning: How AI is revolutionizing education 4.0. We forum. 28. 4. Https://www.weforum.org/agen- da/2024/04/future-learning-ai-revolutionizing- -education-4-0/ (pridobljeno 28. 4. 2024). Moscovici, Serge. 2005. Le rappresentazioni socia- li. Bologna: Il Mulino. Nežič Glavica, Iva. 2023. ‘Pedagogika 3.0’ ali oris edukacije v digitalni dobi. Bogoslovni vestnik 83, št. 4:1049–1060. https://doi.org/10.34291/ bv2023/04/nezic Ong, Walter J. 2011. Oralità e scrittura: Le tecnolo- gie della parola. Bologna: Il Mulino. OXFAM. 2017. Un’economia per il 99%: È giunto il momento di costruire un’economia umana a vantaggio di tutti, non solo di pochi privilegiati. Https://www.oxfamitalia.org/wp-content/ uploads/2017/01/Rapporto-Uneconomia-per- -il-99-percento_gennaio-2017.pdf (pridobljeno 1. 2. 2017). Pagliani, Gabriella. 2004. Il mestiere della guerra: Dai meercenari ai manager della sicurezza. Milano: Franco Angeli. Parisier, Eli. 2012. Il filtro. Milano: Il Saggiatore. Pasqualetti, Fabio. 2018. Giovani, fede e vocazio- ne cristiana nell’era della tecnologia digitale. V: Vito Orlando, ur. I giovani, la fede e il discerni- mento vocazionale. Contributi di riflessione sulla realtà dei giovani di oggi, 231–256. Rim: LAS. – – –. 2024. Ecologia, digitale, spiritualità: Un rapporto complesso e problematico. Rim: Castelvecchi. Platovnjak, Ivan. 2024. Human Vulnerability, Spiritual Abuse, and Its Prevention. Obnovljeni život 79:199–212. https://doi.org/10.31337/ oz.79.2.6 Platovnjak, Ivan, in Tone Svetelj. 2023. Technolo- gy as the elixir of immortality: resurgent philo- sophical and spiritual enigma of human impri- sonment. Bogoslovni vestnik 83, št. 4:973–984. https://doi.org/10.34291/bv2023/04/platov- njak Pratesi, Piero. 2002. Potere e comunicazione. V: Franco Lever, Pier Cesare Rivoltella in Adriano Zanacchi, ur. La comunicazione: Il dizionario di scienze e tecniche. Rim: LAS. Quinn, Jason, T. David Mason, Mustafa Kirisci in Sally Sharif. 2024. Proto-Insurgency, Repression- -Driven Contagion, and Civil War Onset. Defence & Peace Economics 35, št. 5:601–621. https:// doi.org/10.1080/10242694.2023.2183346 Reis, João, Nuno Melão, Juliana Salvadorinho, Barbara Soares in Ana Rosete. 2020. Service robots in the hospitality industry: The case of Henn-na hotel, Japan. Technology in Society 63:101423. 944 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4 Righetti, Nicola, in Marco Carradore. 2019. From Robots to Social Robots: Trends, Representati- on and Facebook Engagement of Robot-Rela- ted News Stories Published by Italian Online News Media. Italian Sociological Review 9, št. 3:433–454. Spitzer, Manfred. 2017. Digitalna demenca: Kako spravljamo sebe in svoje otroke ob pamet. Celovec: Mohorjeva. – – –. 2021. Epidemija pametnih telefonov: Nevar- nosti za zdravje, izobraževanje in družbo. Ve- trinj: Mohorjeva založba; Mladinska knjiga. Stegu, Tadej. 2022. Kerygmatic catechesis and resonance [Kerigmatična kateheza in resonan- ca]. V: Bojan Žalec in Stjepan Štivić, ur. Program in povzetki, 37. [s.l.]: [s.n.]. Strahovnik, Vojko. 2023. Etični in teološki izzivi velikih jezikovnih modelov. Bogoslovni vestnik 83, št. 4:839–852. https://doi.org/10.34291/ bv2023/04/strahovnik Šegula, Andrej. 2018. Evangelizacija kot ena od poti do enega Boga v sodobnih pastoralnih smernicah. Bogoslovni vestnik 78, št. 2:451– 459. Tlili, Ahmed, Boulus Shehata, Michael Agyemang Adarkwah in Aras Bozkurt. 2023. What if the devil is my guardian angel: ChatGPT as a case study of using chatbots in education. Smart Learning Environments 10, št. 1:15. Tusalem, Rollin F. 2024. Citizen Perceptions of Crime and Their Effect on Support for Illiberal Democratic Rule: Evidence from the Philippi- nes. Asian Survey 64, št. 3:514–543. https:// doi.org/10.1525/as.2023.2114587 Vodičar, Janez. 2020. Kritika sekularizacije: tradici- ja kot pot do trdožive prihodnosti. Bogoslovni vestnik 80, št. 2:253–266. https://doi. org/10.34291/bv2020/02/vodicar – – –. 2023. Avtoriteta na področju vzgoje in vero- vanja v digitalni dobi. Bogoslovni vestnik 83, št. 4:1035–1047. https://doi.org/10.34291/ bv2023/04/vodicar Weidinger, Laura, Jonathan Uesato, Maribeth Rauh, Conor Griffin, Po-sen Huang, John Mellor, Amelia Glaese, Myra Cheng, Borja Balle, Atoosa Kasirzadeh, Courtney Biles, Sasha Brown, Zac Kenton, Will Hawkins, Tom Stepleton, Abeba Birhane, Lisa Anne Hen- dricks, Laura Rimell, William Isaac, Julia Haas, Sean Legassick, Geoffrey Irving in Iason Ga- briel. 2022. Taxonomy of Risks posed by Langu- age Models. Prispevek predstavljen na znan- stvenem zborovanju Proceedings of the 2022 ACM Conference on Fairness, Accountability, and Transparency. Seoul, Association for Com- puting Machinery. Žalec, Bojan. 2024. Ali je umetna inteligenca inteligenca v pravem pomenu besede? Bogo- slovni vestnik 83, št. 4:813–823. https://doi. org/10.34291/bv2023/04/zalec