390
ANTON MEDVED:
SLOVO.
Življenja majnik jasni, z Bogom! Na nebu dneva luč pojema, strmi name priroda nema, le vran kriči nad temnim logom.
Zelenja, cvetja drobne kite, po tleh, po stolih razmetane, ob jutrih solnčnatih nabrane, z večerom tihim usehnite !
Za mano vse ! Vse proč ! Vse zadaj! V zaprte vekomaj prostore nazaj korak mi več ne more. . . Zdaj žgi spomin, zdaj solza padaj!
Zdaj, čas nemili, črtaj gube mrakotne mi v obraz upali, v obraz, ki nanj v mladosti zali prižemal sladke si poljube! —
Sg=^22žž~;j
ANTON MEDVED:
V SPOMINSKO KNJIGO.
BOGOMILI S.
IVO leta zgubajo ti lice,
spominsko knjigo časih vzameš, prebirati v samoti jameš prijateljev in znank vrstice. In tudi mojo bodeš brala iz srca pesem mi kipečo ob času, ko si mlada, zala ljubezni prve pila srečo. O, naj ti ta spomin ostane v življenja borbi neporažen! Enako čist, enako blažen
ob dneh mladosti pokopane! Spominska knjiga. .. Davna leta .. Vrstica vsaka ti bo sveta. In brala bodeš pesem mojo, ki vir je v srčnem dnu imela, zamišljena desnico svojo tedaj potegneš preko čela in spomniš se prelepih dni: To pisal on je — najin drug — Bog vedi, ali še živi, in kje, kako — nemirni duh . . . ?
A^,
c^3^