328 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. V primeru dalje n. pr., da mu je postala katera stvar sporna, ki je o njej prvotno mislil, da ne bo sporna in jo je zato z drugimi nespornimi vred določil na isti dan kakor sporne, a na čas pred njih začetkom, se mu kalendarij, ker odpade protokoliranje, ne bo toliko zmešal, da bi moral razprave prenašati, ampak bo mogel — morda s kratko zamudo — obvladati vse na tisti dan odrejene sporne razprave. S tem se bo prišlo v okom pri nas navadni prikazni, da se naroki, ako se neprevidoma nakopiči več spornih razprav, kakor je bilo prvotno določeno, prelagajo, bodisi naravnost iz tega vzroka, ali pa po zabašurenju s kratko, brezpomembno in samo navidezno razpravo. Sicer sem pa še vselej in konsekventno, kadar sem se raz-govarjal s sodniki o takih preložbah. dobil za odgovor, da razpravljali bi že še. da to ne vzame toliko časa in da tudi ne utrudi preobilno, le protokolirati je nemogoče in zato se prelagajo naroki s to ali ono pretvezo. Iz pravosodne prakse. A. Civilno p r a v o. a) Samopomoč po § 344. obč. drž. zak. je dopustna tudi napram posestni pravici nasprotnika, ako tisti, ki se samopomoči posluži, za oviro še ni vedel in zaradi tega ni zahteval prej sodne zaščite svoje pravice. Tožnika A in B sta zagradila 1. septembra 1912 svoj travnik proti občinskemu potu tako, da je imel širine le 2 m do 2 m 10 cm in da se dva nasproti vozeča vozova nista mogla ogniti, ker je na drugi strani breg. Dne 12. septembra 1912 sta privozila toženca C in D vsak od nasprotne strani. Izruvala sta nekaj drogov, C je odtrgal bodečo žico in se peljal po travniku, vsaj tri metre od občinskega pota vstran in se vrnil po ovinku na občinski pot. Prvi sodnik je izdal ko n č n i sklep: 1. Toženec C je motil tožnika v posesti travnika s tem, da se je peljal z vozom preko te parcele, prepove se mu vsaka nadaljna motitev posesti. 2. Tožbeni zahtevek, da naj se spozna, D je motil Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 329 toženca v posesti iste parcele s tem, da je izruval kole na tej parceli postavljene ograje in je dolžan obnoviti prejšnje stanje, se zavrne ter sta tožnika dolžna, mu povrniti stroške. Tožnika sta vložila rekurz glede drugotoženca. D e ž e I n o sodiščevGje rekurzu ugodilo m izreklo, da je D tožnika motil v posesti s tem. da je — sicer ne več — pač pa en kol ograje na tej parceli izruval; dolžan je vzdržati se vsake nadaljne niotitve in lekom H dni obnoviti prejšnje stanje ter tožnikoma soli-darično s tožencem C povrniti stroške, nastale pri prvem sodniku, nadalje .sam rekurzne stroške. Utemeljitev. Kakor je prvi sodnik ustanovil, vršila se je izognitev na občinskem potu doslej tako, da je zavozil tisti, ki je imel lažji voz na parcelo tožnikov in tam počakal, da je peljal drugi voznik naprej, ali pa je vozil v malem ovinku mimo težjega voza čez parcelo tožnikov. Ugotovljeno je nadalje, da se je taka izognitev onemogočila j> tem. da sta tožnika začetkom septembra 1912 ob meji travnika napravila ograjo z bodečo žico. in da sta toženca dne II. septembra 1912 v namenu, da se izogneta drug drugemu, ograjo deloma razdrla s tem, da sta žico odtrgala in dva kola izruvala, pri čemer je D izdrl vsaj en kol. Prvi sodnik je rekel, da v tem dejanju z ozirom na S 344. obč. drž. zak. ne vidi motitve posesti od strani tožencev, ki sta se nahajala v taktičnem izvrševanju obstoječe splošne uporabe pota. Ta nazor pa ni pravilen. Po S 344. obč. drž. zak. spada res med pravice posestnika, obvarovati se v posesti in za slučaj, da utegne priti sodniška pomoč prekasno, odbiti silo s primerno protisilo. Ali iz navedenega § 19. v § 344. obč. drž, zak. pa sledi, da je tu misliti le na slučaj silobrana, t. j. sansopomoči v obrambo samolastnega napada v varstvo osebe ali imovine, kadar se napad ne da drugače odvrniti. Uporaba sile v svrho odvrnitve kakega napada pa ima za predpogoj na eni strani aktualno izvrševanje pravice, na drugi strani odstranitev zadržka, ki se vrši in continenti. Kaj takega bi se dalo trditi v tem primeru le takrat, kadar bi bila toženca v t r e n o t k u uporabe zemljišča tožnikov ovirana od tožnikov in ako bi se stavila temu oviranju v bran. 330 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Temu pa ni tako; kajti ograja je bila napravljena že začetkom .septembra 1912, razdrla sta pa toženca ograjo šele 11. septembra 1912 in ni moči misliti, da bi spričo časa, ki je vmes potekel, pravočasno poklicana .sodniška pomoč prišla prepozno. Tudi o tem ni mogoče govoriti, da sta se toženca nahajala v stiski, kajti z lokalnim ogledom je ustanovljeno, da je pot nekoliko poprej pri mostu čez potok zadosti široka za izognitev in je od mostu po poti prost razgled. Toženca bi se utegnila sporazumeti, da bi bil eden izmed njiju pri mostu počakal, in ni bilo nujne potrebe v svrho izognitve porušiti ograjo tožnikov. Da bi bil razgled oviran vsled megle ali teme, toženca niti trdila nista. Ko se je ograja napravila, — o napravi sta morala toženca vedeti že pred 11. septembrom, ker rabi po izjavi priče X prvotoženee to pot vsaki dan, drugotoženec pa po večkrat v tednu — izgubila sta toženca posest vsled tega, ker zoper napravo nista reagirala; njuno postopanje je bilo samovoljno izvojevanje pravice, ki po § 19. obč. drž. zak. ni dopu.stno ter se mora smatrati za motitev posesti, kajti tožnika sta bila v posesti ograje in po § 339. obč. drž. zak. je ščititi vsako posest. Vrhovni sodni dvor je ugodil z odločbo z dne 14. j a n u a r j a 1913 o p r. š t. R VI 2/13 revizijskemu rekurzu D in obnovil končni sklep prvega sodnika. Razlogi. Po ugotovitvah prvega sodnika, ki vežejo rekurzno sodišče, 'ima tir pota na mestu, kjer sta prišla voza tožencev skupaj, samo 2 m širine. Na potu se voza nista mogla izogniti in se je izognitev srečajočih se vozov vršila vedno tako, da je zapeljal en voz na travnik tožnikov, da je šel drugi voz mimo. Ker je ostalo vsled na-I)rave ograje vozu le 2^ .^^ m j:)rostega prostora, sta bila toženca prisiljena, odstraniti toliko ograje, kolikor je bilo za ognitev treba. Drugotoženec, ki prihaja le še v poštev, trdi, da je dne 11. septembra 1912 prvič vozil po tej poti, odkar je bila ograja napravljena jn da prej naprave ni videl. Niti tožnika v tožbi nista trdila, da je drugotoženec videl napravo ograje pred dnem odstranitve, niti se v rekurzu tožnikov ne navaja, da je drugotoženec za napravo poprej izvedel — tožnika zatrjujeta znanje le za prvotoženca —, niti ne izhaja iz ugotovitve prvega .sodnika, da je prvotoženi že pred Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 331 11. septembrom 1912 vedel, da sta tožnika potegnila bodečo žico za ojjrajo. Ako pride torej rckurzno sodišče na podlagi navedb priče X, da rabi drugotoženec vsaki teden po večkrat občinsko pot. do sklepa, da je moral vedeti za napravo ograje, onda ta sklep nima dejanske podlage, ker omenjena priča ni potrdila, da je drugotoženec vozil med dnem. ko je bila ograja napravljena pa med 11. septembrom 1912. Drugotoženec torej ni imel povoda, klicati pred 11. septembrom 1912 sodišče na pomoč. Po ustanovitvah prvega sodnika se mora torej smatrati, da se je drugotoženec s svojim vozom, ne da bi vedel za napravo ograje, dne 11. septembra 1912 sešel s prvotožencem na tistem mestu pota, kjer se ni bilo moči izogniti proti travniku tožnikov, ako se ograja ni odstranila. Ker sta torej prišla oba vozova na ozki občinski poti skupaj, nista mogla niti narazen, niti drug mimo drugega priti na noben drug način, kakor z odstranitvijo ovirajoče ograje. Ta položaj je oseboval za dru-gotoženca v tistem času resnično stisko in ima prvi sodnik prav, da ni bilo drugega sredstva, da prideta drug mimo drugega, nego izruvanje nekaj kolov in odtrganje žice na mestu izognitve in da ie bi! v svrho omogočbe vožnje poseg v posest tožnikov neizogiben en da sodna odpomoc ni bila takoj pri roki. Samopomoč drugoto-ženca je bila torej spričo nastale stiske upravičena, vsled česar je bilo prvosodni sklep obnoviti. Dr. M. D. b) Zasilne poti ni pripustiti preko ograjenega šolskega vrta, če bi tudi javni oziri ne nasprotovali. (§ 4., odst. 3. zakona o pripuščanju zasebnih potov z dne 7. julija 1896 št. 140 dež. zak.) Predlog za zasilno pot, katero je okrajno sodišče (Litija, znak Nc I 785/12) dovolilo, je r e k u r z n o sodišče z a v r n i 1 o ter navaja: Krajni šolski svet in c. kr. okrajno glavarstvo sta opozorila na določbe S 20. odredbe 19. julija 1875 št. 22 dež. zak. (za Kranjsko), ki določa: »Kadar za šolsko stavbo sposobni svet še ni last šolske občine, se mora, če mogoče, zaeno zaslišati zadevni lastnik o b r e -menprostem odstopu stavbnega sveta.« Krajni šolski svet je pridobil s pogodbo stavbni svet nesporno bremen prosto, vsekakor brez sedaj zahtevane služnosti vozne poti. S tem je ustreženo zgoraj 332 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. navedeni zakoniti določbi in če sta navedeni oblasti uveljavljali potrebo, da mora stavbni svet za šolo prost biti vseh bremen, sta s tem uveljavlja le javne ozire, na katere je sodišče vezano v zmislu § 9, zakona od 7. julija 1896, št. 140 drž. zak. Tudi ne more biti dvomljiv stvarni interes šolske oblasti na tem, da v vsakem oziru prosto razpolaga s šolskim svetom iz varnostnih, pedagogičnih in higijeničnih ozirov. Ta ozir je v tem primeru tem tehtnejši, ker ima predlagatelj za zasilno pot na razpola.go še več drugih .smerij. Zoper zahtevano smer govori dalje tudi dejstvo, da je šolski svet pred šolo že sedaj dejanski zagrajen in ni razloga za domnevo, da je ta ograja napravljena neopravičeno, marveč se je brez ugovora naglašalo, da je narejena vsled ukaza višje šolske oblasti. Podan je torej odklonilni razlog v zmislu § 4., odst. 3. navedenega zakona. Vrhovno sodišče z odločbo od 30. aprila 1913 opr. št. R VI 69/13 ni ugodilo revizijskemu rekurzu. Razlogi. Le upravne oblasti so poklicane, avtoritativno soditi o vprašanju, ali ne nasprotujejo javni oziri podelitvi zasilne poti; to se še ni zgodilo. Zato tudi odklonilni razlog, kakor ga navaja rekurzno sodišče, za sedaj nima osnovanega temelja. To je istina, a navzlic temu se je moral zavrniti revizijski rekurz. Iz poizvedbenih spisov izhaja, da ima .šolski vrt z dvoriščem (par. 89/3) podlago za ograjo iz beton, zidu in da je tako na zunaj odločen razen pri vhodu. Prostor ima s tem naravo zaprtega dvorišča. Značaj prostora kot šolskega dvorišča se kaže v tem, da je radi šole in v šolske namene zaprt. Dasi prostora ni smatrati kot zagrajen vrt, tvori prostor vsekakor zaprto dvorišče, torej je določen za svrho, ki zadostuje po § 4. odst. 3. zakona od 7. julija 1896, št. 140 drž. zak., da je izvzet od zasilne poti. Ker opravičuje ta razlog zavrnitev predlagane zasilne poti, ni treba izjave upravne oblasti v zmislu § 16., odst. 6., zakona o zasilnih potih. Stvari ne more premeniti dejstvo, da je bil mejni zid izgotovljen ob času vloženega predloga po trditvi revizijskega rekurza le v zahodnem delu dvorišča, ker izvršena podlaga za ograjo zadostno dokazuje posebni interes na nemoteni rabi dvorišča. B. B. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 333 c) Pojem »ustavitev izplačevanja« po § 6. izpodbojnega zakona z dne 16. marca 1884, št. 36 drž. zak. Protokoliralia firma A je dolgovala firmi B za dobavljeno blago znesek 9890 K. O tem se je napravil dne 19. decembra 1911 notarski zapis s pravico takojšnje izvršljivosti v zmislu § 3. notarskega reda. Firma B je temeljem tega izvršilnega naslova predlagala 30. decembra 1911 v izterjanje navedene terjatve izvršbo z rubežem premičnega imetja, lastnega firmi A. Rubež .se je izvršila. Dne 25. januarja 1912 pa je prišla firma A v konkurz, nakar so upniki konkurzne mase tožili firmo B temeljem § 6. izpodbojnega zakona od 16. marca 1884, št. 36 drž. zak. na ugotovitev, da je navedena izvršba z rubežem in z mejčasno tudi dovoljeno dražbo neveljavna in nedopustna in da jo je ustaviti. Izvršilno sodišče (Ljubljana, znak C V 15/12) je zavrnilo tožbeni zahtevek, prizivno sodišče mu je ugodilo, vrhovno sodišče pa je potrdilo z odločbo od 19. j u n i j a 1913. opr. št. Rv VI 245/13 sodbo prizivnega sodišča. Razlogi. Pritrditi je pravnemu nazoru v izpodbijani sodbi, ki pravi, da je nastopila ustavitev izplačevanja pri dolžniku že o Božiču 1911. in ki daje pojmu »ustavitev izplačevanja« pomen v zmislu § 6 izpodbojnega zakona pravilno tako, da mora biti ustavitev izplačevanja splošna in da mora biti dolžnikov namen, plačila sploh ustaviti, viden na zunaj. Prizivno sodišče se bavi v pravni presoji tudi z dejstvom, da je dolžnik plačeval še tudi decembra 1911 in januarja 1912, a je mnenja, da ta plačila ne nasprotujejo domnevi splošne ustavitve izplačevanja. Tudi v tem oziru ima prizivno sodišče prav, ker nikakor ni bistveno za ustavitev izplačevanja, da dolžnik sploh ničesar več ne plača. Po § 6. izpodb. zak. tvori ustavitev izplačevanja izpodbojni razlog le glede trgovcev, kojih firma je vpisana v trgovski register. Ta omejitev na protokolirane trgovce se opira očividno na to, da povzroča trgovska ustavitev izplačevanja dispozicijsko omejitev (§§ 194 in 195 k. r.). Kadar opusti dolžnik form.alno naznanilo, da je ustavil izplačevanja, morajo vendar veljati posledki ustavitve izplačevanja, tudi kadar je materialno nastopila ustavitev izplačevanja. Ustavitev izplačevanja v materialnem zmislu pa je, kadar 334 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. je trgovec nehal izpolnjevati svoje trgovske obveznosti. Bistvo trgovske ustavitve izplačevanja torej ni kvalificirano s tem, da trgovec ne plača kratkomalo ničesar, trgovska ustavitev izplačevanja je marveč karakterizirana s tem, da se ustavijo trgovska plačila, to je, da se ne izpolnujejo obveze, izvirajoče iz pravega trgovinskega prometa. Izrek, da je bil dolžnik ustavil izplačevanja ob času izpodbijanih pravnih dejanj, torej ni smatrati kot pravopomoten, ker je prvič ugotovljeno v sodbi, da dolžnik po Božiču 1911 ni več plačeval trgovskih dolgov in ker je drugič še pred Božičem ukazal v trgovini izrecno, da se ne sme plačati upnikom ničesar več. Druga manjša, ne strogo trgovska dolžnikova plačevanja ne morejo omajati iz prej navedenih razlogov ugotovitve, da je ustavil izplačevanja, tem bolj, ker je smatrati opravljena plačila z ozirom na okoliščine, pod katerimi so bila opravljena — rešitev važnih poštnih podvzetij, izplačila zahtevajočih upnikov, vračila posojil svojim uslužbencem — le kot prisilna plačila.Tudi to ne izključuje splošne ustavitve izplačevanja, da je dolžnik še naročal blago proti povzetju, ker tiči karakteristični moment ustavitve izplačevanja v tem, da je trgovec nehal plače;vati svoje trgovske dolgove; obvezan je bil v tem primeru, da formalno naznani ustavitev izplačevanja, da se plačajo upniki enakomerno iz njegovega imetja. Za izpodbojncst pravnega dejanja po § 6. izpodb. zak. pa je treba še, da mora upnik vedeti za ustavitev izplačevanja. Prizivno sodišče izreka v tem oziru, da bi toženka ob dolžni pazljivosti mogla in morala zaznati za ustavitev izplačevanja in da se sme govoriti, če se toženka opravičuje z nevednostjo, ne le o nevednosti po lastni krivdi, povzročeni po velikem zanemarjenju dolžne pazljivosti, ampak celo o tem, da si je toženka namenoma prikrivala pravi dejanski položaj. Dasi prizivno sodišče ne izreka decidirano, da je toženka vedela za ustavitev izplačevanja, je v bistvu in v posledicah enakega pomena, če ugotavlja, da bi toženka ob primerni pazljivosti za ustavitev izplačevanja vedeti morala, kajti po.sledice tega, da ni bila tako pazljiva, kakor zakon zahteva, morejo zadeli le toženko. Prizivno sodišče pa gre še dalje, izrekajoč, da si je toženka nalašč prikrivala pravi dejanski položaj vočigled temu. če se izgovarja z nevednostjo; s tem je rečeno, da si je morala toženka nalašč prikrivati vednost o ustavitvi izplačevanja, če trdi, da o tem ničesar ne ve. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 335 Prizivna sodba ustreza torej povsem tudi drugi zahtevi § 6. izpodb. zak. Izrek glede toženkine vednosti je izraz sodnega prepričanja, oprtega na oceno dokaznega materiala. _ B. B. d) Pri zemljiškili služnostih iii bistveno treba neposrednega stika med gospodnjočim in služečini zemljiščem; za to v zakonu ni podlage. (§§ 472—475, 482—186 obč. drž. zak.) Toženka ima ob zidu tožnikove hiše približno 6 m dolg in 1 m širok prostor, kjer spravlja svoja drva. Prostor je krit tako, da so vdeti tramovi v tožnikov zid, noseči z opeko krito streho, ki je videti zgol kot podaljšek tožnikove hišne strehe. Tožnik trdi, da ga ta »drvarnica« z nastreškom ovira v dohodu k hišnemu zidu in v (izvršitvi potrebnih popravil tega zidu, zlasti pa. če bi hotel po potrebi dvigniti streho svoje hiše; zahteva torej, da toženka odstrani nastrešček. Toženka se je uprla, trdeč, da je dovolil tožnikov prednik njenemu možu, njenemu predniku v posesti, napravo nastreška pred več kot 30 leti, vsled česar temelji njena pravica na pogodbi kakor na priposestovanju. Tožnik je še pristavil, da je bil sedanji nastrešek napravljen nanovo po času, ko sta obojni hiši pogoreli in ob času, ko je bil tožnik mladoleten in zastopan po varuhinji, ter da te naprave varstveno sodišče ni odobrilo. Vse tri stopinje so zavrnile tožbeni zahtevek in sicer prvo sodišče (Postojna, znak C II 165/12), izključivši po tožniku zatrjevano dejstvo, da je dal njegov prednik dovoljenje le iz prijaznosti, temeljem številnih, pri razpravi dognanih dokazov. Prizivno sodišče (Bc III 9/13) navaja, da že nastrešek sam kaže glasom prvosodne ugotovitve, da je ta trajna naprava ne le v hipno korist toženkine hiše, ampak v nje trajno, boljšo in koristnejšo uporabo (§ 475. obč. drž. zak.) Iz tega pa da sta bila tožnikov oče in toženkin mož ob času dovoljenja za napravo nastreška prijatelja, ne sledi, da je bila naprava dovoljena kot prekarij oziroma le osebno, — nasprotno, če bi ne bila prijatelja, bi tožnikov prednik ne dovolil trajne naprave. Prijateljstvo je bilo le nagib za dovoljenje. 336 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Tudi ni pritrditi tožnikovemu nazoru, da je nastrešek, napravljen po požaru, nekaj drugega nego oni pred požarom, da torej ni istoveten s prvim. Ni namreč izpodbijana prvosodna ugotovitev, da je bil prvotni nastrešek napravljen v istem obsegu kakor sedaj. To pa nima pomena, da je bil nastrešek poprej iz desk, sedaj pa je krit z opeko. Za napravo novega nastreška po požaru torej ni bilo treba potrditve s strani var.stvenc oblasti. Ker je ta pravica priposesto-vana z ozirom na več kot 301etno izvrševanje, je nevažno vprašanje, ali in koliko je tožnik oviran v razpolagi s svojo hišo vsled te služnostne pravice. Enako napačen je nazor, da o zemljiški služnosti zato ne more biti govora, ker leži med obema hišama javen prostor. Zakon ne zahteva nikjer, da bi se morali služeče in gospodujoče zemljišče dotikati drug drugega. Vrhovno sodišče ni ugodilo reviziji ter navaja v o d-fočbi od 29. aprila 1913 opr. št. Rv VI 159/13 te-le razloge: Na razlog št. 4 § 503. civ. pr. r. oprta revizija izpodbija prizivno sodbo predvsem zaradi tega, ker je izključena pridobitev služnosti s pogodbo kakor s priposestovanjem zaradi prekaristične narave te posesti. Toda revizija prezre, da je revizijski razlog št. 4 vezan na sodbine ugotovitve, v izpodbijani sodbi pa Je kratko in jasno ugotovljeno, da je tožnikov oče dovolil napraviti nastrešek za drvarnico ne zgol iz preklicljive prijaznosti, ampak kot trajno pravico, vsled česar ni domnevati prekaristične pravne posesti. V drugem oziru se izpodbija pravna presoja, ker po mnenju revizije ni mogoče ustanoviti služnosti, če stoji drvarnica, radi katere naj trpi tožnik poseg v svojo lastnino, na tujem prostoru, namreč na parceli, ki je vpisana v zemljiški knjigi kot javno blago, torej nedostajc onega neposrednega stika med gospodnjočim in služečim zemljiščem, ki je potreben po pojmu in bistvu služnosti, ker služnost ne more obstajati, če je možnost izvrševanja odvisna od drugega, |tukaj od občine. Toda ne glede na to, da pravni nazor revizije nima podlage v §§ 472. do 475., 482. do 486. čbo. drž. zak., se mora upoštevati, da se take trditve v prvosodneni postopanju niso uveljavljale in tudi ne razpravljale. B—n. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 337 e) Ohseg pojma »živež« v izročilnih pogodbah. Živež obsega po sebi /gol prehrano, ne tudi potrebne obleke in stroškov za zdravljenje in zdravila. V ženitni in dedinski pogodbi, sklenjeni med tožnico in njenim možem, je določeno, da ima ona za čas vdovstva stanovanje, potrebni živež in postrežbo. Toženec je prevzemnik zapii-.^čine po pokojnem tožničinem možu. Tožnica trdi, da jej toženec za določen čas ni dajal drv za kurjavo, ne hrane, obleke in obutve, ter zahteva nadomestke za navedene dajatve kakor tudi povračilo izdatkov za zdravnika in bolnico, kjer se je ona nekaj časa zdravila. Prvo sodišče (Postojna, znak C II 167/12) je prisodilo temeljem obširnega dokazovanja tožnici v bistvu vse zahtevke in sicer povračilo izdatkov za zdravnika in bolnico, ker je bil toženec dolžan po pogodbi tožnici postreči njenemu stanu primerno, preskrbeti jej torej zdravnika ob svojih stroških in plačati tudi stroške za bivanje v bolnici, obleko in obutev pa, ker je zapustnik hotel svojo ženo očividno z vsem preskrbeti za časa vdovstva, torej tudi s potrebno obleko in obutvijo, kakor to že sicer določa § 672 o. d. z. Prizivno sodišče je zavrnilo tožbene zahtevke glede zdravnika, bolnice, obleke in obutve. Pod »postrežbo« se more razumeti pač le preskrbovanje onih sredstev, ki jih opravičenec liotrebuje in ki so obvezancu na razpolago. K postrežbi spada torej donašanje hrane, postiljanje, čiščenje obleke in stanovanja itd., ni pa p.rištcvati »postrežbi« onih izrednih dajatev, ki so sicer potrebne v bolezni, a so združene s posebnimi stroški. Ne gre torej nalagati zavezancu, da plačuje zdravnika in zdravila iz svojega ali da pusti oskrbovati opravičenca v bolnici na svoje stroške. Ranjki tožničin mož pa je določil v navedeni pogodbi »stanovanje, potrebni živež in postrežbo«, navedel je torej imenoma posamezne dajatve, ki jih mora prevzemnik tožnici opravljati, ni pa rabil splošnega izraza »preživljevanje«. Po določbi zakona v § 672. o. d. z. pa obsega le ta izraz vse potrebščine, posebno stanovanje, hrano in obleko. Sicer pa tudi navadno življenje ne razume z izrazoni »hrana«, zlasti »potrebna hrana«, nič nego jed in pijačo. Ce se mora dajati tudi obleka in obutev, se to običajno vedno posebej izgovori, zlasti v izročilnih pogodbah, pa tudi v zapustilih. Prva sodba pojmuje 22 338 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. napačno pod »hrana« tudi obleko in obutev, zato je pomotoma v tem oziru ugodeno tožbenemu zahtevku. Vrhovno sodišče reviziji tožnice ni ugodilo in navaja v odločbi z dne 20. majnika 1913 opr. št. Rv VI 161/13 te-le razloge : Revizija uveljavlja revizijski razlog § 503. št. 4 c. pr. r., meneč, da je prizivno sodišče pomotno presodilo in razložilo izraz »živež«, kajti pojem »živež« po njenem mnenju ni istoveten s pojmom »hrana«, kakor domneva prizivno sodišče, ampak obsega vse za življenje potrebno, torej tudi obleko in bolniške stroške. Toda pritrditi je razlagi prizivnega sodišča. Pravila §§ 6., 655.. 914. o. d. z. o razlagi zakona določajo soglasno kot pravilo, da je razlagati besede iz njim lastnega, to je iz običajnega pomena besed. Glasom ženitne pogodbe je zagotovljeno tožnici za čas njenega vdovstva stanovanje v sobi prvega nadstropja, potem potrebni živež in postrežba. Navadni pomen besede »živež« znači »hrano«, »prehrano«, za živež pa, ki obsega vse potrebščine, se rabi beseda »vzdrževanje«, »p r e ž i v 1 j e n j e«. Ko bi se dvomilo o slovnični razlogi, morala bi biti določba § 915. o. d. z. odločilnega pomena, glasom katere se domneva v primeru dvoma prej manjše nego težje breme. Po tem določilu pa niti segati ni treba, ker daje slovnična razlaga popolno gotovost o pomenu besede »živež«, kajti ovržen je nazor o pomenu besede »živež« kot preživljenje v zmislu ,§ 672. o. d. z. z ozirom na to, da špecijalizira navedena pogodba posamezne dajatve »stanovanje, živež, postrežbo;<, kar bi bilo odveč, če naj bi se rabila beseda »živež« v pomenu »preživljenje« po § 672. o. d. z. V reviziji se trdi, da se je hotelo v pogodbi natančneje označiti stanovanje, a to velja le za popis stanovanja, ne razjasni pa, čemu da je postrežba, ki gre tožnici, kot dajatev posebej navedena. Prvo sodišče pa je šlo preko slovnične razlage in se je omejilo zgol na izrek, da sta hotela zakonca osigurati popolno preskrbo. Toda domneva, da je pogodba imela namen, preskrbeti tožnico za čas vdovstva, nima stvarne podlage; niti povedbe zaslišanih prič, niti pogodba sama ne nudita za to domnevo podlage, nasprotno daje pogodba po svoji vsebini s tem, da je zagotovljena Se precejšnja gotovina tožnici poleg dajatev v naravi, prej razloge za domnevo, da se nikakor ni hotelo preskrbeti za vse potrebe s pogojenimi dajatvami v naravi. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 339 Zahtevani nadomestek za obleko in bolezenske stroške torej ni utemeljen v pogodbi. Revizija pa tudi nima prav, če izvaja obvezo za nadomestek bolniških stroškov iz toženčeve obveze za prehrano, ker je plačilo za bolniške stroške materijalno nekaj drugega kakor v pogodbi določena dajatev hrane. B. B. i) Določbe § 99 j. n. imajo namen, olajšati tozemskemu tožniku zasledovanje pravic, da mu jih ni treba iskati pri inozemskem sodniku, ne pa omogočiti inozemcu, da se izogne svojemu domačemu sodniku. Tožnik, ki ima redno domovališče na Hrvaškem, je naperil petero tožb proti tožencu, ki prebiva redno na Hrvaškem, in sicer C 42/9 za 376 K, C 43/9 za 400 K in 86 K 53 h. Cb 44/9 za 83 K 95 h in Cb 45/9 za 73 K 92 h pri bližnjem tozeniskem sodišču, ki je (okrajno sodišče v Metliki) združilo tožbe v skupno razpravo ter izdalo en s K 1 e p, s katerim je ugodilo ugovoru nepristojnosti. R e k u r z n o sodišče je zavrnilo ta ugovor. Revizijski rekurz je vrhovno sodišče z odločbo 10. septembra 1913 o p r. š t. R I 115/13, kolikor zadeva zneske pod 100 kron, zavrglo, ker zahtevki niso niti v pravni, niti v dejanski zvezi med seboj in so torej podvrženi določbam malotnega postopanja (§ 498 civ. pr. r.). Ti zahtevki s tem, da jih je prvo sodišče združilo v skupno razpravo in izdalo en sklep, niso izgubili svojstva raalotnih stvari, zlasti ker je prvo sodišče izdalo odločbo v obliki, da je bila mogoča odločena pritožba. Tudi to, da se j« odločba izpodbijala le z enim pravnim lekom in da se rekurzno sodišče ni oziralo na različnost postopanja in pritožbe na višjo stopinjo, ampak izdalo enoten sklep, ne more izključiti uporabo predpisov o malotnem postopanju, po katerih je nedopustna nadaljna pravdna pot zoper odločbo rekurznega sodišča v zmislu § 502. odst. 2. in § 517. zadnji odstavek civ. pr. r. Zato se je moral rekurz po § 526. civ. pr. r. takoj zavreči. Neopravičen pa je rekurz tudi. kar se tiče pravdnih zadev C 42/9 zaradi 376 K in C 43/9 zaradi 400 K. Ni sicer pritrditi nazoru rekurznega sodišča, da je v teh pravdah podana p o d s o d n o s t. d o 1 o č e n a v § 99 j. n., 22* 340 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Češ ker ta določba ne razlikuje, ali ima tožnik svoje domovališče v tukajšnji deželi ali v inozemstvu, kajti jasno je, da sre tukaj za umetno in samovoljno ustvarjeno podsodnost in da je bilo tožniku ležeče na tem, se izogniti iz kateregakoli razloga lastni domači pod s od n osti in spraviti stvar pod katero tozemsko sodišče, lega koraka ne more opravičiti navedeno zakonito določilo, k i hoče olajšati v tozemstvu opravičenim zasledovanje p r a v i C, da jim ni treba iskati svojih pravic pred inozemskim sodnikom, ki pa nima namena omogočiti inozemcem, da se izognejo svojemu domačemu sodniku. Navzlic temu ni mogel imeti rekurz uspeha, ker toženi pri prvem naroku, določenim za ustno razpravo, ni ugovarjal pristojnosti sodišča, marveč razpravljal v glavni stvari (§ 441. civ. pr. r.). Irditev v rekurzu, da je tedanji razpravljajoči sodnik opustil v § 432. cip. pr. r. določeno dolžnost, poučiti prava neveščega toženca o pristoječih procesualnih pravicah, ni dokazana in torej neupoštevna. S tem, da je postopanje počivalo in da je potem vstopil drug sodnik, ni bilo razveljavljeno dejstvo, da se je toženec preje spustil v pravdo in ostalo je prej nastalo izključenje pravdo ovirajočega ugovora (§ 441. civ. pr. r.). Sedaj uveljavljena krajevna nepristojnost bi se utegnila upoštevati v zmislu § 240 odst. 2. civ. pr. r. le takrat, kadar bi šlo za nepristojnost, ki jo ni moči odstraniti z izrecnim dogovorom strank. Tak dogovor pa je tukaj smatrati kot dopusten, ker niti svojstvo pravdnega predmeta, niti nujni tozemski predpisi niti državne pogodbe ali mednarodna načela ne prepovedujejo, da se spravijo take pravdne stvari pred tozemska sodišča, in ker določilo § 104 j. n. ne razlikuje med domačini in inozemci. Zato se tudi reči ne more, da je odvzeta ta pravdna stvar domačemu pravosodju sploh, tudi ni pravopomotno, če je rekurzno sodišče uporabilo določbe §§ 43. in 104. j. n., ne pa § 42. j. n. B. B. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 341 g) V slučaju združene razprave o glavni stvari in o ugovoru nepristojnosti, gre tožencu, ki zmaga na drugi stopinji z ugovorom nepristojnosti sodišča, primeren znesek pravdnih stroškov prvosodne razprave. Toženec je ugovarjal proti tožbi na plačilo zneska, ki ne presega zneska 1000 K, stvarno nepristojnost poklicanega okrajnega sodišča, ker je naročil skupno blaga za več nego 1000 K in je vtoženi znesek le del celotne kupnine, ki presega znesek 1000 K. Okrajno sodišče (Ljubljana, znak C IV 27/13), ki je razpravljalo o tem ugovoru zaeno z glavno stvarjo, je zavrnilo ugovor, ker vtožena terjatev ne presega zneska 1000 K in se nanaša zgol na blago, dobavljeno v tej vrednosti in obsodilo toženca v zmislu tožbenega zahtevka. Rekurzno sodišče je razveljavilo izpodbijano sodbo na tožencev rekurz radi nepristojnosti, ker je prodajalčeva terjatev na plačilo kupnine enotna za vse blago, dobavljeno temeljem istega naročila, ker torej delne dobave niso samostojne, in prisodilo tožencu zgol rekurzne stroške, ne pa tudi pravdnih stroškov prve stopinje, ker ni bilo ločene razprave o ugovoru nepristojnosti in bo moral pristojni sodni dvor vnovič razpravljati temeljem razprav-nega zapisnika, napravljenega glede glavne stvari ter obdrže pri tem izjave strank svojo veljavo; dolžnost za povračilo pravdnih stroškov je odvisno od izida v glavni stvari, sicer pa ugovor nepristojnosti ni povzročil posebnih stroškov. Vrhovno sodišče je ugodilo z odločbo 17. junija 1913 opr. št. R VI 211/13 revizijskemu rekurzu deloma in premenilo sklep rekurznega sodišča tako, da je prisodilo tožencu še polovico pravdnih stroškov poleg že prisojenih rekurznih stroškov kakor stroške revizijskega rekurza. Razlogi. Z odločbo v glavni stvari šele je soditi o dolžnosti za povračilo pravdnih stroškov, kolikor velja pravdni materijal tudi za postopanje pred pristojnim sodiščem in kolikor je odvisna odločba o stroških za pravdni trud. merodajen tudi za glavno stvar, od odločbe v glavni stvari. Temu nazoru rekurznega sodišča je pritrditi. Toda to načelo velja le glede stroškov, povzročenih vsled razprave v 342 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. glavni .stvari, nc pa tudi glede stroškov za razpravo o nepristojnosti, kajti v tem oziru je stvar rešena popolnotna in s tem izpolnjen pogoj $J 52. civ. pr. r. za odločbo o dolžnosti za povračilo stro.škov. Za tako odločbo je poklicano tudi le sodišče, ki odloča o nepristojnosti, za glavno stvar pristojno sodišče ne bi bilo kompetentno za to odločbo. Ker je bila razprava o ugovoru nepristojnosti združena z .tilavno stvarjo in ker pride, kakor kažejo pravdni spisi, na razpravo o ugovoru nepristojnosti brez dvoma polovica pravdnega dela, priznati je tožencu polovica od njega zabeleženih stroškov kot znesek (kvota), ki odpade za razpravo o ugovoru nepristojnosti. Z ozirom na uspeh je bilo tožencu priznati po 41., 43. odst. 2. civ. pr. r. tudi stroške revizijskega rekurza. R-r. B. Kazensko pravo. a) K uporabi § 410. k. pr. r. (Razsodba kasač, dvora z dne 3. septembra 1913 opr. št. Kr I 334 13-4.) Okrajno sodišče je obsodilo Frančiške P. radi prestopka po S 491. k. pr. r. po uporabi S 260. b k. z. na 48 ur zapora, poostrenega s poštenjem. Sodba je postala pravomočna. Nato je vložila Frančiška P. prošnjo v zmislu § 410. k. pr. r.. v kateri je prosila, da naj se ji zaporna kazen izpremeni v denarno, sklicujoč se na okolnost, aa je sedaj zasebna obtožiteljica umaknila zasebno tožbo Zasebna obtožiteljica, zaslišana o tem predlogu, je potrdila, da je Frančiški P. odpustila ter je izjavila, da ne ugovarja znižanju kazni. Okrajno .sodišče je s sklepom predlog Frančiške P. na znižanje, odnosno izpremenitev kazni zavrnilo, češ, da je sicer o 1 a j -šal na okolnost v zmislu § 530. k. z. ugotovljena, da pa ta edina olajšalna okolnost ne bi opravičevala še uporabe § 260. b k. z. C. kr. dež. kot vzklicno sodišče je pritožbo Frančiške P. zoper ta sklep v zmislu § 410. odst. II. k. pr. r., kot nedopustno zavrnilo. Pripomniti je že tukaj, da velja določba § 410. odst. II. k. pr. r., po naziranju kasacijskega dvora tudi za prestopke ter je torej Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 343 vsklicno sodišče pravilno smatralo, da pritožba zoper gorajšni sklep ni dopustna. Po preteku nekaj tednov je vložila Frančiška P. vnovič pred-.log v zmislu § 410. k. pr. r. V ponovljenem predlogu je zahtevala spet spremenitev kazni ter navaja kot sodišču ob času sodbe še neznano olajšalno okolnost, da je bila tedaj in da je še na živcih nevarno bolna ter da je silno razburljiva. Okrajno sodišče je vnovič odklonilo predložitev prošnje višjemu deželnemu sodišču, češ, da tudi ta olajšalna okolnost v zvezi s prej ugotovljeno ne bi mogla provzročiti znižanja ali spremenitve zaporne kazni. Pritožbo zoper ta sklep je vsklicno sodišče spet kot nedopustno zavrnilo. Kasacijski dvor je na ničnostno pritožbo v obrambo zakona povsem odobril stališče vsklicnega sodišča, ki se glede na določbo § 410.odst. II. k.pr.r., sploh ni smelo pečati z razmotrivanjem o zakonitosti sklepov okrajnega sodišča. Sicer pa je kasacijski dvor izrekel, da je okrajno sodišče z enim kakor drugim omenjenih sklepov kršilo zakon, ker ni v zmislu § 410. I. odst. k. pr. r., predložilo prošenj Frančiške P., potem, ko je ugotovilo obstoj take (v § 530. k. z. omenjene) olajšalne okolnosti, ki ob času sodbe še ni bila znana, v pre-.sojo C. kr. višjemu deželnemu sodišču s primernim predlogom na znižanje, odnono izpremenitev kazni. Po § 410. k. pr. r. odst. 1., je prepuščena presoji prvega sodnika rešitev vprašanja, če je dognana olajšalna okolnost, ki ob času sodbe še nibila znana, a bi bila sicer provzročila mi-J e j š o odmero kazni. Kakor hitro pride prvo sodišče do te ugotovitve, mora predlagati primerno milejšo odmero kazni sodnemu dvoru II. instance. Frančiška P. je v obeh predlogih trdila, da je obtožiteljica naknadno — po razglasitvi sodbe — umaknila zahtevo, da se obtoženka kaznuje. Ta okolnost bi po določbi § 530. k. z. provzročila pri v s k I i C n e m sodišču milejšo odmero kazni. Ravno to olajšalno okolnost je pa tudi vsikdar upoštevati v slučajih § 410. k. pr. r. (Prim. plen. odločbo kas. dvora z dne 14. julija 1891 št. 8832 zb. št. 1474.), kajti ravno ta okolnost bi bila pred razglasitvijo prve sodbe provzročila celo popolno oprostitev obtoženke. Drugačna je stvar glede olajšalne okolnosti, omenjene od ob-dolženke v drugem predlogu. Tu je bilo prvo sodišče pač opravičeno, da je po svojem prepričanju presodilo, kak vpliv bi imela ta olaj- 344 Iz pravosodne prakse. Kazensko prave. b) Pri prestopku hudobnega poškodovanja tuje lastnine po S 468. k. z. ie treba, da si je storilec tudi svest protizakonitega dejanja. Napačno razumevanje zakonitih določb, ki ne spadajo v področje kazenskega zakona, je v svojih posledicah zgol zmota v dejstvih. K škodi na premoženju v slučaju neopravičene obsodbe (§ 1., zakona z dne 16. marca 1892 drž. zak. št. 64) spadajo tudi vsi stroški za zastopanje v obnovnem postopanju. Obtožencu, posestniku in lovskemu pazniku, ie delala kuretnina njegove sosede že leta in leta škodo na njivah. Vsi opomini, da naj soseda pazi na kure, so bili zaman. Spomladi je posejal njivo z ovsom in kmalu so bile zopet kure in ena svinja na njivi. Živali je pregnal in sosedo pozval, naj pazi na kure, ker bo sicer prisiljen jih postreliti. Kakih 14 dni pozneje je obtoženec našel pet kur svoje sosede na svoji, z ovsom posejani njivi, pregnal jih je trikrat, pa so se vsakokrat vrnile. Končno je vzel puško, ustrelil dve kuri in jih pustil ležati. Soseda je kuri pobrala in zase porabila. Zaradi tega dejanja je bil imenovani obsojen od okrajnega odišča (Celje, znak U VI 341/12) zaradi prestopka hudobnega poškodovanja tuje lastnine po § 468. k. z. v denarno globo 10 kron. Priznal je. da je imel namen kure uničiti, zagovarjal pa se je s tem, da je bil v to opravičen v zmislu § 1321 o. d. z. in § 65. gozdnega zakona od 3. decembra 1852 št. 250 drž. zakona. Po § 1321. o. d. z. ima vsakdo pravico zarubiti ptuje živali, ki mu delajo na polju škodo, rubež pa se mora izvršiti pri kurah, ki se ne dajo vjeti v zmislu § 65. gozd. zak. s tem, da se ustrele. Da veljajo v tem primeru določbe gozdnega zakona tudi za odprto polje, je tembolj jasno,, ker občni drž. zakonik ne pove, kako se naj rubež izvrši pn živalih, ki se ne dajo vieti. in ker napravi perutnina na odprtem polju innogo več škode, kakor v liosti. Sodišče je utemeljilo svojo sodbo s tem. da je obdolženec sam priznal, da je dve kokoši utrelil. Opravičen je bil kokoši le na pri- šaliui okolnost (bolezen na ži\cih). ako bi bila znana že ob času sodbe. Ko bi bilo torej okrajno sodišče zgol glede na to olajšalno okolnost zavrnilo predlog Frančiške P., ne bi bilo govora o kršenju kake zakonite določbe (§ 410. k. pr. r.). P. Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 345 ineren način pregnati in lastnico posvariti. Ker je namenoma ustrelil kokoši, izključuje vsak d\om. da je imel namen, tujo lastnino hudobno poškodovati. Zagovor, da je smel kokoši ustreliti v zmislu S 65. gozd. zak., ga ne more opravičiti, ker ne gre, da bi .se zadevne določbe smele uporabljati tudi v takih slučajih, kadar gre za perutnino na odprtem polju in ne v hosti. Obdolženec si je moral biti torej svest svojega protizakonitega postopanja, pravna pomota, v kateri se je nahajal, ga ne more opravičiti. Obdolžencev vsklic ni imel uspeha. Na ničnostno pritožbo generalne prokurature v obrambo zakonu j e C. k r. v r h o v n i i n k a s c i j s k i d v o r izrekel, da kršita [imenovani sodbi zakon, da se razveljavita kot nični v zmislu S 468/2 in 281/5 k. pr r. ter naloži sodniji nova razprava iz teh razlogov: Razlogi obojnih sodb smatrajo, da je dokazan objektiven dejanski stan na podlagi obtoženčevega priznanja, v subjektivnem oziru pa se zadovoljijo z ugotovitvijo, da je obtoženi ravnal v namenu, tujo lastnino hudobno poškodovati. Obdolžencev zagovor, da se je smatral opravičenega ustreliti kokoši, zavrača okrajno sodišče s tem. da se ni poslužil primerne samobrambe v zmislu S 1321. o. d. z., da je bil le opravičen, kakoši na primeren način pregnati, da ni opozoril sosede, kakor prej. naj kokoši zavaruje, da pa določbe § 65. gozd. zak. od 31. decembra 1852 štev. 250 d. z., v tem primeru ne veljajo, ker obtoženi ni naletel kokoši v hosti, ampak na odprtem polju; v tem oziru, da se je nahajal obtoženi v pravni zmoti, ki ga ne opravičuje. Toda krivdorek je smatrati najmanj kot prezgoden. Storilec si inora biti svest. da je protizakonito namenoma storil škodo ms lastnini. Ce pa se smatra opravičenega, pokončati ali poškodovati tujo stvar, če tudi objektivno protizakonito, ni dan dejanski stan >j 468. (85.) k. z.. \- skrajnem slučaju se mu mora priznati nekaznjivost v zmislu § 2. lit. 2 kaz. zak. V tem oziru pa izkazujeta obe sodbi v področje §§ 258 in 270 štev. 7 k. pr. r.. spadajoče pomanjkljivosti. Vkljub zagovoru obtoženca, da se je smatral v zmislu ^ 65. gozd. z. opravičenega, ubiti kokoši, katerih ni mogel prijeti in po S 1321 o. d. z. zarubiti, v raz-,sodbah ni zadevnih ugotovitev. Te pa so potrebne, ker ne gre za to. ali je uporabna določba S 65. gozd. z. ali ne. ampak le za osebno 346 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. Pri ponovni razpravi pred okrajnim sodiščem je bil obtoženec obsojen, vskhcno sodišče pa ga je oprostilo z ozirom na sodbo kasacijskega dvora. Kazensko postopanje je provzročilo obtožencu mnogo stroškov. Plačal je globo po 10 K. katere občina noče vrniti, in stroške svojega zastopnika. Vložil je vsled tega pri okrajnem sodišču predlog, da se mu v zmislu .§ 1. zakona od dne 16. marca 1892 štev. 64 drž. zak, povrne škoda, ki mu je nastala vsled obsodbe. Pravosodno ministrstvo iTiu je priznalo z odlokom z dne 26. avgusta 1913 št. 2,5.293/13 kot odškodnino za škodo na premoženju vsled neopravičene obsodbe znesek 100 K in sicer 10 K kot povračilo za plačano globo, 90 K pa za vlogo na generalno prokuraturo ter za zastopstvo v obnovljenem (zagovor na prvi in drugi stopnji) in odškodninskem (vloga zaradi odškodnine) postopanju. Dr. Karel Laznik. c) Kazenski postavek prestopka zoper varnost življenja po § 343. k. z. je enoten, prestopek zastara torej v enem letu. (Odločba vrhovnega in kasacijskega dvora od 15. maja 1913 opr, štev. Kr I 210/13.) Okrajno sodišče je oprostilo zobnega tehnika po zmislu § 259. štev. 3 k. pr. r., od obtožbe prestopka zoper varnost življenja po § 343. kaz. zak., ker je, dasi se ni izučil za zdravnika in ni imel zakonite pravice za zdravljenje bolnikov, to delal obrtoma z ruvanjem zob. Razlogi ugotavljajo, da je obtoženi izvrševal v svojem obrtu kot zobni tehnik, torej obrtoma v človeških ustih operacije, ki pri-stojajo le doktorjem medicine. Navzlic temu pa se je moral obtoženec oprostiti vsled zastaranja, ker so pretekli 3 meseci od časa storjenega kaznjivega dejanja do obtožencu izdanega povabila in ker je kaznovati dejanje le z navadnim zaporom z ozirom na manjšo škodo in na krajši čas, v katerem je obtoženi izvrševal nedopustna opravila. razumevanje obtoženčevo o dopustnosti te zalconite določbe, koje nevednost ali krivo razumevanje se mora, ker ne spada v področje kazenskega zakona, smatrati v svojih po.sledicah kot istovetna z zmoto v dejstvih in torej ne spada pod §š 3., 2,53. in 238. k. z. Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 347 Zoper to sodbo se je javni obtožitelj vzi