SOCIALNA, LOKALNA IN NACIONALNA ZGODOVINA: RAZPRAVA V TEKU LILIANA FERRARI Odveč se mi zdi poudariti, da v kratkem zapisu ni mogoče izčrpati zapletene in obsež- ne teme, kakršna je razmerje med historio- grafsko produkcijo lokalnega značaja na eni strani in »nacionalnega« značaja na drugi strani. Ta se kaže v večjih kronoloških in te- ritorialnih sintezah in kakor se danes postav- lja v Italiji. Tudi sicer gre za problematiko, ki je še vedno predmet razprave; ta še pose- bej priteguje levo usmerjene zgodovinarje in je daleč od tega, da bi bila zaključena oz. da bi prišla do trdnejših stališč. Razprava je pred dvema letoma potekala v okviru posve- tovanja, ki ga je organiziral Istituto nazio- nale per la storia del movimento di libera- zione. Njegove najpomembnejše prispevke je objavila revija Italia contemporanea' in v njih potrjuje gornjo ugotovitev. Na tem me- stu je treba tudi povedati, da je predmet mo- jih razmišljanj samo historiografija o Italiji po zedinjenju: takšna omejitev ima objektiv- ne razloge, saj je razprava prav na tem po- dročju segla najširše. Tudi površen pregled italijanske histo- riografske produkcije v zadnjem desetletju zadostuje, da ugotovimo naraščanje prispev- kov lokalnega značaja. Ta pojav se je tako zelo razširil in privedel do tolikšne razdrob- ljenosti, da je postal neizvedljiv sleherni pos- kus očrtati njegovo »geografijo«, ki se ne bi omejeval samo na preprosto naštevanje na- slovov in ki bi znal dati pravi poudarek trd- nosti še posebej tistim novim elementom, ki jih ta »razcvet« prinaša s seboj. Problem, ki ga je treba podrobneje preučiti, je prav po- men takšnega obnovljenega zanimanja za lo- kalno zgodovino, ki v zadnjih letih zajema nadvse raznolično množico tistih, ki so s tem »zaposleni«, bodisi da prihajajo iz tradicio- nalnih raziskovalnih ustanov (univerze in inštituti) ali pa čedalje bolj tudi od zunaj, s »terena«, da uporabimo zadnje čase pogosto zlorabljeno besedo. Številčno naraščanje večjih in manjših re- vij, ki ga je spodbudila velika popularnost »oralne zgodovine«, in navdušenje, s katerim^ 154' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1930 se V najrazličnejših okoljih (in zato tudi do- kaj neorganizirano) zbirajo intervjuji s »pri- čami preteklosti«, postavljajo in odpirajo muzeji materialne kulture ipd., sta nedvom- no izpostavljena utemeljenim kritikam, ki za- devajo zlasti kvaliteto izsledkov. Vendar pa še bolj in v prvi vrsti razkrivata živo potre- bo, s tem da opozarjata na tendenco, ki bi jo bilo zmotno omalovaževati in jo označevati le kot »modo«. Nedvomno so vplivi mikavnih izkušenj, kot je npr. prav angleška oral hi- story, mnogokrat imeli preveč mehanične učinke in je tako prihajalo do površnega pos- nemanja, ki znova vzpostavlja, čeprav v us- trezni »progresistični« preobleki, stare in ob- rabljene tradicije »domoznanske zgodovine«, (in sedaj morda tudi mestnih) kronik, ki so jih nekdaj pisali vrli župniki, v zadnjem ča- su pa prizadevne skupinice »bosonogih zgo- dovinarjev« (da uporabimo oznako, ki je bi- la izrečena na že omenjenem posvetovanju v Riminiju). Tu ne želim dajati v en kup bolj ali manj diletantskih in improviziranih pos- skusov in resnih znanstvenih prispevkov, ki so resnična pridobitev za poznavanje zgodo- vine, kot so npr. tisti, ki jih objavlja revija Quaderni storici, temveč samo začrtati tisto tendenco, iz katere v dobrem ali slabem iz- hajajo tako eni kot drugi in ki se je ne da po- jasniti ne s prerodom lokalizmov ne s površ- nim navdušenjem nad »eksotičnimi« izkuš- njami. Ce ostanemo na ravni splošnih razmišljanj in ne formuliramo sodb o kvaliteti proizvo- dov takšne dejavnosti (kar je nemogoče stori- ti, ne da bi se poglobili v podrobnosti posa- mičnih prispevkov in izkušenj), potem je tre- ba poudariti, kar je bilo tudi sicer že večkrat poudarjeno, namreč da je vedno večje število poskusov lokalne zgodovine zunaj ustanov, ki jim je to tradicionalna naloga. Hkrati je to znamenje latentne krize teh ustanov in še zlasti krize v razmerju med zgodovinarjem (ali institucijo, ki ga zaposluje), in tistimi, ki jim je njegovo delo namenjeno, tj. z družbe- no realnostjo ali z drugimi besedami z nje- govim občinstvom. V uvodnem referatu na posvetovanju v Riminiju, ki so ga pripravili Guido D'Agosti- no, Nicola Gallerano in Renato Monteleone, je problem jedrnato prikazan takole: »Nova zahteva po lokalni zgodovini... nedvomno ne raste samo iz nezadovoljstva nad splošni- mi sintezami; v njej se kaže zavest, ki jo brez pretiravanja lahko označimo za drama- tično, o krizi historičnega uma, o pretrganju možnih in koherentnih povezav med prete- klostjo in sedanjostjo, o negotovostih in o ne- možnosti izbrati teoretično utemeljen kri- terij za preučevanje preteklosti (potem ko smo zavrgli fetišistično rekonstrukcijo tiste- ga, »kar se je dejansko zgodilo«, pa čeprav ta skušnjava vedno znova prihaja na dan).«^ Gre torej za nekaj, kar je mnogo obsežnejše in globlje od zahteve po dopolnjevanju in po- glabljanju že storjenega; ne gre samo za fa- zo preverjanja in ponovnega premisleka sta- rih splošnih interpretacij skih stališč na pod- lagi vzorčnih raziskav, terenskih preučevanj in raziskav o nastanku omejenih situacij z no- vimi instrumenti in tehnikami. Ko bi šlo sa- mo za to, bi se to le malo razlikovalo od tra- dicionalne rutinske razprave med specialisti, ki na podlagi zaporednih aproksimacij bolj ali manj miroljubno stopajo po poti, ki vodi k zgodovinski »resnici«. V takem primeru bi ostali v mejah tradicionalnega pojmovanja, saj je lokalna zgodovina vedno obstajala (res pa so v preteklosti arhivski viri imeli pred- nost pred intervjuji). Odveč se zdi opozoriti, da »splošne sinteze« ne nastajajo iz nič, da so v njihovem ozadju vedno vrste posamičnih raziskav podrobnosti itd. Malo prej navedeni citat, ki (tudi dve leti potem, ko je bil na- pisan) dobro označuje sedanji položaj, pa nasprotno opozarja na uveljavljanje bolj problemskih stališč in na vzpostavljanje iz- razito konfliktualnega razmerja s preteKlo his- toriografsko tradicijo: lahko bi rekli, da se je na mestu nekdanjih trdnih metod in kategorij odprla praznina. »Kriza historičnega uma« se kaže v prvi vrsti v tem, da so pod vplivom različnih dejavnikov razpadli parametri, ki določajo zgodovinarjevo izbiro o tem, kaj je v določenem dogodKU »zgodovinsko« odločilno in kaj je v njem obrobno, dodatno, podreje- no. Zato se mnogi sprašujejo o veljavnosti tistih temeljnih kriterijev, ki jih je upošte- vala historiografija, definirana en bloc, a morda le prenaglo, kot »Zgodovina političnih institucij«. Luisa Passerini v uvodu v knjigo Storia orale. Vita quotidiana e cultura mate- riale delle classi subalterne, ki jo je uredila, govori o »zahtevi po zgodovini«, ki se izraža »v težnji, da se manj preučujejo drugi, tisto, kar je daleč, kar je eksotično in izjemno, in bolj tisto, kar je blizu, kar je vsakdanje in normalno«, o nekakšnem »uporu glavnih ak- terjev, ki so se zavedli, da ustvarjajo realno zgodovino, in ki zato zahtevajo zase tudi pi- sano zgodovino«. Pri tem odkriva glavne ak- terje te zahteve (tudi v drugih okoljih, ne samo v italijanskem) v političnih in narodno- osvobodilnih gibanjih, v delavskem gibanju, v feminističnih gibanjih in v gibanjih na- rodnostnih in jezikovnih manjšin.^ Passerinijeva v svoji razpravi resda govori predvsem o vlogi, ki jo ima oralna zgodovina KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 155 : glede na tako zahtevo, vendar pa lahko njeno mnenje prenesemo tudi na obnovljeno zani- manje za lokalno zgodovino. Mikroanaliza, socialna zgodovina in oralna zgodovina so termini, ki se v sedanji razpravi nenehno prepletajo, tako da jih lahko skupaj defini- ramo kot »zgodovino odspodaj«. Zgodovini institucij, vrhov, strankarskih in sindikalnih vodstev (skratka zgodovini »oblasti«) stoji nasproti zgodovina tistih, nad katerimi se »oblast« (lahko tudi opozicijskih skupin) iz- vaja: rekonstrukcija življenja, mentali tete, prizadevanj in kulture »objektov hegemoni- je« v vsej svoji specifičnosti. Guido Quazza piše takole v svojem nedav- no objavljenem prispevku: »Lokalna zgodovi- na mora biti ne le preverjanje ,nacionalnih' ali celo internacionalnih problemov, ampak tudi odkrivanje specifičnih problemov, ,no- vosti', ki prihajajo na dan, in mora z vsemi svojimi raznovrstnimi instrumenti in mož- nimi oznakami postati tisto mesto, kjer se v konkretnem lokalnem mikrokozmu in v člo- veškem merilu analizira razmerje med po- litičnim in osebnim, med javnim, in zaseb- nim.«* Ta trditev, postavljena v širšem kon- tekstu razprave o italijanski historiografiji, je zavestno močno politično poudarjena. Sicer pa tudi ne more biti drugače: odločitev za »subjektivnost« v polemiki z navidezno ob- jektivnostjo političnih institucij nikoli ni bila nevtralno dejanje. Razprava o razmerju med lokalno in nacionalno zgodovino se je v Italiji razvnela v začetku sedemdesetih let, v prelomnem ozračju po letu 1968, ko je kriza institucij in tradicionalnih strank pod pritis- kom študentskih in delavskih gibanj postala konkretno in izkustveno dejstvo, ki je za- jelo dobršen del levih intelektualcev. Do sre- čanja med historiografijo in družbenimi veda- mi je prišlo, kot pravi Quazza, »na pobudo ,gibanj', ne pa zgodovinarjev (komunistične) partije«.5 Do vdora oralne in materialne kul- ture ni prišlo »na pobudo univerzitetnih ve- ličin, temveč pod pritiskom velikega vala le- ta 1968, pod vtisom izkušenj množičnih gi- banj in obstoja delavskega razreda, ki je bil vsaj deloma različen od tistega, ki so ga pred- stavljale njegove politične in sindikalne or- ganizacije.«^ Nikakor ni mogoče iti mimo izredno po- membne spodbude, ki jo je prinesla izkušnja Nuta Revellija, ki je sicer tako po svojem namenu kot tudi po jeziku v popolnem nas- protju s kanoni akademske historigrafije. Ta pa je hkrati izjemno precizna v ugotavljanju »velikih tem«, zadevajočih njegovo rodno de- želo okrog Cunea. Njegova zadnja knjiga, v kateri je zbral pričevanja kmetov (II mondo dei vinti, 1977), je skupaj z dolgim uvodnim besedilom zgleden primer lokalne zgodovine. Revelli piše: »Statistični podatki, ,stališča strank', uradni dokumenti kmečkih združenj in intervjuji na znanstveni ravni so ,zgodovi- na', ki so jo pisali ,drugi', in ki me zanima le obrobno. Bežim iz Cunea, tega gluhega in po- božnjakarskega mesta, in iščem svet prema- ganih, kjer je dialog še možen in kjer v dia- logu občutim življenje. Hočem, da spregovo- rijo večni izrinjenci, ,gluhonemi' tisti, ki so preživeli veliki genocid, tako kot bi lahko spregovorili v resnični demokraciji. Prav svet premaganih mi zbuja upanje, mi daje zanos mladostne jeze in me kliče v boj proti današ- nji pokvarjeni družbi«.'' To je potemtakem iskanje zgodovinskih korenin kot aktivističen zagon, kot odločitev za enega od obeh taborov, kot trdna zasi- dranost v realnosti domače zemlje, hkrati pa na podlagi posledic, ki so jih imeli za svet »premaganih«, tudi ponovno odkrivanje ve- likih procesov, ki so zajeli celotno italijansko družbo (industrializacija, izseljevanje, vojne), in pozorno preučevanje razmerja med kme- ti in institucijami v različnih oblikah njihove prisotnosti (duhovščina, stranke, vojska). Prav v luči omenjene izjave pa je uspeh Re- vellijevega dela, ki je sicer v marsičem ne- ponovljiva izkušnja, še en dokaz več za izra- zito politično obarvanost novih tendenc v historiografiji. To je ugotovitev, ki je morda ne bi bilo treba poudarjati, saj je — pustimo mistifi- kaclje ob strani — vsesplošno sprejeto, da je zgodovinarjeva izbira (materialov, pripovedne oblike, tem, ki jih je treba v prvi vrsti obrav- navati itd.) neizogibno povezana z njegovimi splošnimi ideološkimi opredelitvami. Vseeno pa je v stvarnosti še vedno močno prisotna težnja, da se na to pozabi. V že omenjenem referatu na posvetovanju v Riminiju so sintetično opisana dogajanja v italijanski historiografiji po 2. svetovni vojni in v tem kontekstu je posebej poudarjen po- men prvih sistematičnih poskusov v lokalni, zgodovini, ki so potekali v krogu revije Mo- vimento operaio. Tedaj je bilo treba odpra- viti »pomanjkljivosti liberalne historiografske tradicije in, kar je še huje, potvorbe historio- grafije dvajsetletnega obdobja fašizma«.^ Prav na »spremenjeno kulturno in politično ozračje« v letih 1955—56 je bilo opozorjeno, da bi pojasnili obnovljeno zanimanje najprej za nacionalno zgodovino in za zgodovino po- litičnih institucij, nato pa za zgodovino eko- nomskega razvoja. Medtem ko je v prvi ta- zi odkrivanje virov delavskega gibanja pole- mično poveličevalo spopad s tradicionalno 158 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 historiografijo, pa se je pozneje težišče pre- neslo in se združilo s prizadevanjem, da bi de- lavski razred in njegove politične izraze iz- vlekli iz osamljenosti, s tem da je bila pou- darjena njihova vloga »nacionalnih sil, brez katerih ni mogoče doseči nobene- ga napredka«." Omeniti je treba tudi razcvet lokalnih študij na katoliški stra- ni, kjer so si prizadevali v začetkih nespravljivega katoliškega gibanja v 19. stoletju in v njegovem antiliberalnem zaletu najti avtentični »ljudski« vpliv na politično prisotnost katolikov v deželi. O tem, na če- mer temelji nedavna razprava, smo že govo- rili. Ugotoviti oznako kulturnega pojava pa se- veda še ni dovolj: treba je tudi poskušati spoznati, kako izbira splošnega značaja, kot se kaže v metodi raziskovanja, konkretno po- stane »historiografsko delo« ali, v prepros- tih besedah, kako se danes v Italiji piše mi- krozgodovina oz. lokalna zgodovina. Tu se znova pokaže potreba po razčlenjeni kvali- tativni oceni, ki pa presega okvire tega krat- kega zapisa. Zato se bom omejila samo na to, da na kratko orišem glavno tendenco (ki jo, kot se mi zdi, precej pogosto srečujemo tudi v resno dokumentiranih in kritično zavzetih delih), ne da bi se posebej zaustavljala pri tem ali drugem delu. Mislim na tendenco po ponovnem preučevanju (pa tudi kritičnem preverjanju) interpretacij skih kategorij »na- cionalne zgodovine« s stališča domnevno »ne- dolžnih« materialov, tako da se predmetu ra- ziskovanja pripisuje tako rekoč prirojena »konkretnost«, nekakšna »resnica«, ki naj ne bi potrebovala tolikšnega preverjanja kot v tradicionalni historiografiji. To je konec kon- cev tudi iluzija, da je v mikroanalizi z več- jo neposrednostjo mogoče prodreti do zgodo- vinske »resnice«, do tistega, »kar se je de- jansko zgodilo«. Gre za nesporazum, do ka- terega prihaja zlasti v zvezi z ustnimi viri oz. vsemi tistimi viri, ki neposredno izražajo sta- lišča podrejenih slojev. Večkrat se pozablja, da je tudi te vire treba kritično preučiti kot vse druge. Pretirano poudarjanje mikroanalize kot preverjanja zgodovine političnih institu- cij (ali nacionalne zgodovine nasploh) lahko tako zaide v iste abstraktnosti, ki smo jih prej sami napadali, le da imajo sedaj druga- čen predznak. Tako se npr. v vprašanju de- lavskega razreda dogaja, da se »reformizmu« delavskih aristokracij postavlja nasproti spontana konfliktualnost obrobnih delov pro- letariata in se le-tem pripisujejo vse pozi- tivne oznake »gibanja«. Tradicionalni shemi razvoja razredne zavesti znotraj proletariata, ki doseže svoj vrh v hegemoniji partije, se postavlja nasproti drugačna shema (poudar- janje avtonomije), ki pa prav tako kot prva temelji na apriornih trditvah in pojmih, prevzetih iz sedanje politične razprave. Tak- šen, pristop k natanko omejenim situacijam samo navidez omogoča uresničiti zaželeno razmerje z »bolj realnim« in nasprotno znova vzpostavlja »mite«, s tem da privilegiranemu subjektu analize pripisuje obnašanje, kakršno od njega pričakujemo. Prav s tega vidika se kaže vzorna pravilnost Revellijevega uvoda v II mondo dei vinti: zavzeto solidarnost, ki oz- načuje njegovo razmerje do prič, vedno spremlja kritična distanca do kategorij, ki določajo njihovo kulturo. »Tujost« premaga- nih in potisnjenih vstran do institucij nikoli ne postane ključ samozadostne razlage, tem- več od primera do primera dobiva različne predznake in prihaja do različnih rezultatov, omogoča reagirati ali pa ostati pasiven spričo dejstev »velike zgodovine« in jo je treba kot tako upoštevati in vrednotiti od primera do primera. Da sklenemo: ob vsem tem je treba pouda- riti pozitivne elemente, ki jih ta nova pro- dukcija vnaša v italijansko historiografijo, zlasti še pri uporabi instrumentov, v zbiranju in urejanju t. i. »drobnega« gradiva, drob- nih kamenčkov, ki pomagajo sestavljati mo- zaik vsakdanjega življenja. Ne gre samo za intervjuje, temveč tudi za družinske prora- čune, za pisma tistih, ki še zdaleč niso glavni akterji dogajanja, za župnijske kronike ipd. Gre za gradivo, ki je ostalo ob robu zgodovi- ne z veliko začetnico, ki je raztreseno po raz- nih krajih in ki je v velikem delu žal že iz- gubljeno. Že samo to, da se to gradivo odkrije in da postane dostopno raziskovalcem, pomeni po mojem mnenju ne glede na možne dvoumno- sti v njegovi uporabi velik (a ne edini) korak naprej, da bi študij lokalne zgodovine pa tu- di zgodovine tout court lahko dejansko na- predoval tako, da bi postal izviren in da ne bi le improviziral po zgledu velikih dosež- kov evropske socialne zgodovine. Prevedel ALEg ROJEČ OPOMBE 1. Storia nazionale e storia locale a confronto. Il seminarla degli istituti, v Italia contempora- nea, XXXI, julij-september 1979, št. 136, str. 99 do 126. — 2. N. Gallerano, G. D'Agostino, R. Monteleone: Riflessionisu «storia nazionale e storia locale«, prav tam, XXX, oktober-decem- ber 1978, št. 133, str. 5. — 3. Storia orale. Vita quotidiana e cultura materiale delle classi su- balterne (uredila L. Passerini). Torino: Rosem- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 157 berg e Sellier, 1978, str. VII. — 4. G. Quazza: Storia della storiografia, starla del potere, storia sociale, V L'Italia unita nella storiografia del secondo dopoguerra (uredil N, Tranfaglia). To-1 rino: Feltrinelli, 1980, str. 291. — 5. Prav tam, : str. 282. — 6. Prav tam. — 7. N. Revelli: Il man- do dei vinti. Testimonianze di vita contadina. 1. La pianura. La collina. Torino: Einaudi, 1977, str. XXVI. — 8. N. Gallerano idr.: Riflessioni ..., str. 6. — 9. Prav tam.