145
Poučni in zabavni del.
Pomen čistosti zraka.
Zrak obstoji iz kislika, dušika, argona, ogljikove kisline in sledov amonjaka. Argon je plin, ki kemično nikakor ne upliva in se zatorej zanj do novejšega časa ni vedelo, zuoešaval se je z dušikom. Kislik je človeku potreben za dihanje. On spreminja že obrabljeno kri, ki se vrača črnkasti zopet k srcu in v pluča, zopet v svežo in rudečo. Brez kislika bi torej ne mogli živeti. Ljudje, ki  žive v prostorih,   v katerih   ni  dovolj  kislika   so na
vadno bledi in bolehni. Pri vsakem dihanju se zmešajo zračni plini s plini, katera pripelja sprideno kri. Kislik vzame kri sabo, odda pa ogljikovo kislino in zatorej več ogljikove kisline udihamo, nego izdihamo. Dognano je, da pri vsakem dihu zrak odda krvi 5 % kislika, a zato dobi 4 °/0 ogljikove kisline. Zrak katerega izdihnemo ima torej manje kislika, a več ogljikove kisline. Od imenovanega izmenjanja plinov je odvisno redno delovanje naših telesnih organov, torej tudi naše zdravje. Brez te redne premene plinov ni mogoče dihanje in preneha se redno življenje. To izmenjevanje more popolnoma ali pa tudi le deloma prenehati, potem, v koliko se je premenila sestava zraka, v katerem živimo. Zrak naših stanovanj se največ s tem spridi, da se nabere v njem prevelika množina ogljikove kisline, čemur je povod v prvi vrsti dihanje lj udi j v njih stanujočih. Če se nabere toliko ogljikove kisline v stanovanju, da se menjavanje plina v krvi ne more več redno vršiti, otrpne delovanje telesnih organov in življenje ugasne, če to dalje traje. Če se iz kakega uzroka v kakem prostoru nakrat nabere preveč ogljikove kisline, tudi življenje lahko nakrat preneha. Skušnja uči, če je v zraku toliko ogljikove kisline, kakor v krvi, da je preminjevanje plinov nemogoče.
Zrak v naših stanovanjih se največ sprija s tem, da se v njih nabira preveč ogljikove kisline, to se zgodi tem pogosteje, čim več ljudij je v kaki sobi in čim manjša je soba.
Kako škodljiv je sprijen zrak, se je pač vsakdo že sam prepričal. Če je dolgo v prostoru, kjer je mnogo ljudij, kakor v gledališču, mu je glava težka in ga začenja boleti, omotica ga nadleguje, težko diše, truden postaje. Ko prideš na sveži zrak, da se zopet začne redno menjavanje zraka, pa vse te težave izginejo.
Da pa ljudje le morejo bivati v tacih tesnih prostorih, to pa prihaja od tod, da se človek privadi. Vsled tega se nakrat ne opaža več vpliva slabega zraka, temveč le polagoma, a v poslednjem slučaju pa niti ne ve, kaj je povod ©slabljenju.
Ljudje, ki redno bivajo v tesnih prostorih, vedno dišejo sprijeni zrak, ne da bi kaj opazili, dasi duši tak zrak koga druzega, ki vstopi v sobo. Pri človeku, ki biva v slabem zraku, oslabi vse telesno delovanje, zato pa zanj zadostuje zrak, ki bi popolnoma zdravemu človeku več ne zadoščal. Ravno tako kakor hladnokrvne živali še žive v zraku, v katerem vročekrvne živeti ne morejo, ker je nje življenje počasneje.
Misliti pa ne smemo, da za tako privajene ljudi zrak ni več škodljiv. Oslabljenje delovanja telesnih organov polagoma podkopuje zdravje in navadno taki ljudje prezgodaj umirajo.
Škodljivo ni le, Če je preveč ljudij v sobi, temveč tudi preveč hišne oprave, preprog in sploh stvarij, ki izožujejo prostor, ni priporočati imeti po sobah.
Statistika po mestih jasno dokazuje, da ljudje v malih stanovanjih mnogo hitreje mrjo, kakor v velikih. V Dublinu  umrje v delavskih  delih mesta  po 24 ljudij
na tisoč na leto, dočim jih v boljših delih mesta pa samo 17. V dublinski odgojnici je umrlo prvih 14 dnij nad 300 otrok od 7500 rojenih. Ko so pa napravili nove ventilacije (prevetrovanje), je pa število smrtnih slučajev pomanjšalo se na 280. Sploh se opaža, da otroci do petega leta v nezdravih stanovanjih močno mrjo.
146