JOŽA VOVK
MOJ BOG
Zdaj Tebe kličem, moj Bog! —
Glej kačo ovito krog mojih nog, glej rano na čelu žgočo, glej dušo v telesnost ujeto, glej bolečino žgočo, Bog!
Nad mano se sklanja bog teme in mota in prede mrežo, naklada na dušo mi težo. Tvoj borec strt v vezeh mrje.
Zdaj Tebe kličem, usmili se me! —
JOŽA VOVK
STRUGA
Li neba, iz zemskih tal, od vseh strani se zliva v strugo voda in kipi.
In val za valom vre naprej, hiti, vrtincev novih sto in sto besni.
V globinah neprodirnih struga poka, kos se oddrobi, se gladi dno potoka.
Vrtinec morda strugo zdaj prebije, vrtinec morda strugo zdaj izmije.
Do struge svoje ne prodreš z očmi in videl boš, ko smrt te razsvetli.
Takrat bo struga morda izklesana, takrat bo struga morda razdejana .. .