ZAKAJ GODRNJAMO
PA NE BOM GLASOVAL »ZA«?!
Prednost smo dali pri-pravam na izvedbo refe-renduma za uvedbo dru-gega samoprispevka. Po delovnih organizacijah združenega dela, v krajev-nih skupnostih, družbeno-političnih skupnostih in nasploh v vseh oblikah or-ganiziranega združevanja so se odvijale razprave vo-livcev,, ki so se ob ocenah rezultatov iz prvega samo-prispevka izrazili za pro-grame drugega samopri-spevka.
O samoprispevku steče pogovor ob srečanju z znancem, ob turški kavi, ob vreku piva. V krogu dru-žine je to postal pogovor, v katerem vsi sodelujejo. Pri-jetno je govoriti — »zgra-dili smo« in »zgradili bomo«. Prijetno tudi zato, ker smo si pri tem vsi enaki, nihče si ne more prilaščati več zaslug; pri tem nič ne pomaga socialni ali dru-gačni položaj v družbi. Še tisti, ki so leta 1971 glaso-vali proti samoprisptvkv, se danes prav tako bijejo po prsih. Poglejmo, koliko smo v občini ali v Ljubljani
kot celoti zgradili v teh pet*h letih? In tudi kako smo zgradili! Preštejmo, koliko bi za. tistih nekaj de-setakov, ki bi nam sicer ostali v denarnid vsak mesec, pridobili v osebnem standardu. Primerjave re-snično ne moremo delati — naravnost osmešimo se. Pa drugi samoprispevek? »V našem kraju nismo dobili tega in onega, zato ne bomo glasovali za.« Zgodi se, da nas razjezi zakasneli davek ali opomin za nepravoča-sno poravnavo obveznosti
— pa že bruhnemo, da ne bomo glasovali  »za«.  Ali pa: »Če ne bo občina tega uredila...« in podobno sli-šimo sem ter tja, kajti neka-terim se zdi ta čas ugoden, da  iztržijo  več.   Toda  od koga in za koga in končno
—  komu groziti? Kdo je v tej Ijubljanški akciji lahko zmagavalec? Kdo dobi in kdo zgubi? Očitno soprera-čunljivci zamudili svoj čas, pa  se   tega   ne  zavedajo. Kajti    samoprispevek    je nova samoupravna kvalite-ta, v kateri vsi dajemo in vsi dobivamo.   Sami  se  odlo-
čimo za kaj, koliko in kako dolgo bomo dajali. Interes in odločitev posameznikov se v samoupravnem pro-cesu dogovarjanja na zbo-rih spremeni v družbeni in-teres. Denar, ki ga občan daje od svojega osebnega dohodka, ne gre po poti »davkov« in ne gre občini, republiki ali državi. Na-tanko vsak ve, kaj se zgodi z njim. Sam si vsak dan lahko ogleda rastoče objekte. V dnevnem časopisju in tudi v OZD ali KS je sproti infor-miran o zbranih in porabl-jenih sredstvih ali pa celo sam sodeluje v gradbenem odboru. Da o tem tudi pre-bere ali se pozanima, ga konec koncev mesečno opomni odtrgljaj pri oseb-nem dohodku, za katerega se je z refertndumom odlo-čil.
Zato lahko glasuje na re-ferendumu proti samopri-spevku samo tisti, kijepre-računljivo molčal in se izo-gibal vseh predhodnih sa-moupravnih oblik v svoji delovni organizaciji in v svoji krajevni skupnosti in si hoče obdržati tistih nekaj
desetakov. Proti bo glaso-val tudi tisti, ki ni za sa-moupravno demokracijo, ni za to, da bi vladalo de-lovno Ijudstvo, temveč stari red — z davki, s prisilo, z državno birokracijo; in morda bo proti glasoval še tisti, kisevsega tegašeprav ne zaveda, ki v njegov svet še ni prišel človek. Toda vsi
— v tem primeru res vsi — bodo  končno glasovali le proti sebi. Kajti kdo s sa-moprispevkom   več   dobi, katera   generacija,   kateri socialni sloj,  katere  kra-jevne skupnosti ali občina
— to je neizmerljivo, jasno paje, da vsi dobimo, enipo-sredno, drugi neposredno.
Konec koncev lahko od samoprispevka odmislimo vso ekonomiko in politiko ter gajemljemo kot globoko človeško dejanje. Kot izraz visoke človekove samou-pravne kulture. Torej kot kulturno dejanje, v kate-rem nas druži skupni cilj, dajanje in sprejemanje. Da je človeštvo prišlo do te stopnje razvoja, je moralo preživeti tisočletja.        SG